Članki za dušo

15.033 Responses to Članki za dušo

1. Janez says:

   30. oktobra, 2021 at 0:31

   Nas Bog res vpeljuje v skušnjavo? Ognjišče
   Pišem vam glede molitve očenaš. Molimo: “ne vpelji nas v skušnjavo …”. To je težko razumeti in prav zato so o tem razpravljali razni teologi v prejšnjih stoletjih. Mi smo to prošnjo iz molitve prevedli iz latinščine: ne nos inducas (inducere – vpeljati) in tentationem. Ker pa je naš Bog neskončna dobrota, ljubezen in usmiljenje, mislim, da je napaka nastala v prevodih iz aramejščine v latinščino. Španci so ta prevod popravili in molijo skupaj z našim priljubljenim papežem Frančiškom: “y nos dejes caer en la tentación”, to se pravi: ne dopusti, da pademo v skušnjavo. Ni to bolj smiselno? Bogdan

   Iz vašega besedila je očitno, da poznate vsaj nekatere romanske jezike, in bo zato tokrat odgovor malce bolj strokoven, za kar se tistim, ki vas ta način odgovarjanja ne zanima, opravičujem. Četudi smo mi, kot trdite, prevedli očenaš iz latinščine (vulgate), ima standardni prevod Svetega pisma (2006) enak prevod očenaša (“in ne vpelji nas v skušnjavo”), prevod jeruzalemske (katoliške) izdaje Svetega pisma (2010) pa se glasi “in ne vpelji nas v preizkušnjo” (Mt 6,13). Oba omenjena slovenska prevoda sta iz grščine (skušnjava = peirasmós/n/) in ne iz latinščine (skušnjava = tentatio/nem/), čeprav je seveda Jezus učil učence moliti v aramejščini. To pomeni, da je že prevajalec očenaša v grščino imel težave pri iskanju najboljšega izraza, saj je že na prvi pogled ta prošnja zelo nenavadna, saj Bog ne more človeka vpeljevati v skušnjavo in tega tudi Jezus ni mogel učiti svoje učence. Gre namreč za očiten semitizem, kot razlagajo strokovni raziskovalci besedila očenaša, in za prevod navedene prošnje očenaša pravijo: Antični semit ni razlikoval med neposredno vzročnostjo (Bog me preizkuša, me vpelje v skušnjavo) in posredno vzročnostjo (Bog dopušča, da sem skušan). Mi, ki razlikujemo med neposrednim vzrokom in posrednim vzrokom ali dopuščanjem, bi morda raje rekli Bogu: »Ne dopusti, da smo skušani.« Toda mi ne prosimo preprosto, da ne bi bili skušani (se pravi nedovzetni za skušnjave – ta nesmisel bi zanikal vsak pomen življenju, ki je že samo po sebi preizkušnja, polno ‘skušnjav’), ampak prosimo, da naj takrat, ko smo z Božjim dopuščanjem skušani, in torej postavljeni na preizkušnjo ali v skušnjavo, ne popustimo, naj ne pademo v zlo, naj ne storimo greha.

   Kaj pa je pravzaprav skušnjava? Skušnjava (latinski temptatio, tentatio ali v grškem besedilu evangelija peirasmós) ima v aramejščini dvojni pomen: nravstvena preizkušnja in povabilo k zlu. Ob tem se takoj pojavi vprašanje: ali nas Bog more zapeljati v skušnjavo, tako da moramo moliti, naj tega ne stori? Ali nas Bog more vabiti v zlo? Očitno ne.

   To trdi preprosta zdrava pamet, v svojem pismu pa to potrjuje tudi apostol Jakob: »Blagor človeku, ki stanovitno prenaša preizkušnjo (skušnjavo = tentatio/nem/, peirasmós/n/), kajti ko bo postal preizkušen, bo prejel venec življenja, ki ga je Bog obljubil njim, kateri ga ljubijo. Nihče, ki je preizkušan, naj ne govori: ‘Bog me skuša.’ Boga namreč zlo ne more skušati in sam ne skuša nikogar. Vsakogar skuša njegovo lastno poželenje, ki ga vleče in zavaja« (Jak 1,12-15). K Jakobovemu besedilu dodajmo še Janezovo misel o lastnem poželenju mesa, poželenju oči in napuhu življenja (prim. 1 Jn 2,16), ki človeka vleče in zavaja. Ta tri poželenja nekako vključujejo vse človekove skušnjave, ki navadno prihajajo od znotraj, iz človekove ranjene narave, dednosti, njegovih osebnih ran in življenjskih neuspehov. »Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet« (Mr 7,21-22). Seveda pa so skušnjave lahko povzročene tudi od zunaj, kar vemo za Jezusa, ki ga je trikrat skušal hudobni duh in ga je Jezus zavrnil (prim. Lk 4,1-13). Sveto pismo uči, da je tudi Jezus bil “preizkušan v vsem, vendar brez greha” (Hebr 4. 15, prim 7,26, 9, 14. Jn 8,46, 2 Kor 5,21; 1 Jn 3,5). Celo apostol Peter je skušal Jezusa, ko je ta napovedal svojo smrt, in Jezus ga je zavrnil in mu rekel ‘satan’ (Mt 16,23), kar pomeni zapeljivec, skušnjavec.

   Iz Jakobovega pisma in drugih svetopisemskih navedkov je jasno, da vsebuje izraz ‘skušnjava’ v Svetem pismu dva pomena: tako “zavajanje v zlo, v greh” kakor tudi “nravstveno preizkušnjo”. Naša poželjivost – ali preplet naših neurejenih teženj, ki jih stalno nosimo v sebi – kot pravi sveti Jakob, nas zavaja v zlo, nikoli pa nas v zlo ne zavaja Bog, kajti od Boga izhaja samo dobro. On je absolutno dobro! Toda Bog more – z dobrim namenom – dopustiti, da smo preizkušani, to je postavljeni na preizkušnjo. Kaj je vreden človek, ki ni preizkušan? V preizkušnji se lahko povzpne do bitja, ki samo soustvarja svojo večno usodo. Preizkušnja je pravzaprav tkivo našega življenja. Od tod njegova veličina in velikanska odgovornost!

   Morda vam je znano, da je v zadnjih letih tudi pri nas bilo kar nekaj predlogov, da bi spremenili slovenski prevod omenjene vrstice v očenašu, predvsem ob pripravi novega misala, nove mašne knjige, na koncu pa je obveljal dosedanji prevod. Za nas molivce je najbolj pomembno, da vemo, da ima beseda skušnjava dve plati, dve vsebini. Ena se nam kaže kot povabilo k zlu, druga pa je predvsem preizkušnja naše ljubezni; k prvi nas Bog ne more vpeljevati, druga, in ta je mišljena v očenašu, pa pomeni Božje zaupanje v nas, da smo se, kljub preizkušnjam (skušnjavam) in prav zaradi njih sposobni odločati za ljubezen do Boga, bližnjega in samega sebe. In prav za to pravilno odločitev, to zmago v skušnjavah prosimo v očenašu. Očeta prosimo, da bi nas obvaroval padca v skušnjavi.

   Odgovor pripravil Vinko Škafar, Ognjišče (2015)

   Odgovori
2. Janez says:

   29. oktobra, 2021 at 23:26

   Papež Frančišek: UMETNOST OČIŠČEVANJA SRCA – KRATEK UVOD V RAZLOČEVANJE DUHOV

   Bodimo pozorni in preizkusimo, kakšne misli nas včasih prevevajo in kako nas nagovarjajo. Niso vse besede in nagovori od Boga. Življenje človeka je sestavljeno iz nenehnega odločanja. So situacije, ko se je treba odločati za bolj ali manj koristne stvari ali tudi ko se moramo pravilni odločati med dobrim in zlim in da prepoznamo kakšni hudovi nas nagovarjajo. A so situacije, ko je treba izbrati nemudoma. A nič ni hudega, če so to manj koristne stvari. Pogosto pa se moramo odločati in izbirati med dobrim in zlom. Slaba misel je pri tem stalna nevarnost. Papež Frančišek zelo poudarja, da je nujno, da znamo razločevati duhove; razločevati, ali nam neka Dobra stvar pomaga ostati v Gospodu ali pa nas hudobni duh od njega oddaljuje. Zato bomo na kratko nekaj misli posvetili prav tej temi – duhovnemu razločevanju med Dobrimi in Hudobnimi Duhovi, ki nas nagovarjajo. Naše srce ima vedno želje, hotenja, misli, zato je pomembno, da razločujemo, od kod prihajajo, ali od Gospoda ali od hudega, ali nas približujejo Gospodu ali pa nas od njega oddaljujejo. Kristjan mora bdeti nad svojim srcem, da bi razlikoval to, kar prihaja od Boga, od tistega, kar prihaja od lažnih prerokov. Papež Frančišek večkrat poudarja, da je Jezusova pot, pot služenja in ponižnost in nanjo smo poklicani vsi kristjani. Zato je za kristjana še kako pomembno, da stalno preverja, ali je na tej poti. Pomembno je, da duhovno preizkušamo. »Dajte na preizkus duhove, da bi preskušali, ali zares prihajajo od Boga, kajti na svet je prišlo veliko lažnih prerokov. Zato je nujna MOLITEV, ČUJEČNOST IN BUDNOST. Kristjan je moški ali ženska, ki zna bdeti nad svojim srcem in paziti, da smo kritični do vzgibov, misli in diuhove, ki nas nagovarjajo. In velikokrat se naše srce, z mnogimi stvarmi, ki pridejo in grejo, zdi kot mestna tržnica: v njem najdeš vse. Vse kar je ljubeznivo, dobro, milostno, usmiljeno in kar pripomore k Dobremu in kar nas približuje Bogu je Dobra Stvar. Ker Bog je Ljubezen in Usmiljenje. In Bog nam holče le dobro in nas ne bo preizkušal s hudobijo.

   ZATO JE TREBA PREIZKUŠATI, KAJ JE OD GOSPODA IN KAJ NI, DA BI OSTALI V GOSPODU!« nas spodbuja papež Frančišek. Kaj je torej kriterij za razumevanje, ali neka stvar prihaja od Kristusa ali pa od antikrista? Po besedah papeža Frančiška ima sv. Janez jasen in preprost odgovor: »Vsak duh, ki prizna, da je Jezus Kristus prišel v mesu, je od Boga; noben duh, ki Jezusa ne priznava, pa ni od Boga. To je duh antikrista.« Da je Beseda prišla v mesu, pomeni priznati pot Jezusa Kristusa, priznati, da se je on, čeprav je bil Bog, ponižal vse do smrti na križu. »To je pot Jezusa Kristusa: ponižnost, čisto ponižanje. Če te neka misel, neka želja vodi na to pot ponižnosti, ponižanja, služenja drugim, je od Jezusa. A če te vodi na pot nadutosti, nečimrnosti, ošabnosti, na pot abstraktne misli, potem ni od Jezusa.« Pomislimo na Jezusove skušnjave v puščavi. Vsi trije predlogi, ki jih je hudič dal Jezusu, so predlogi, ki so ga hoteli oddaljiti od poti služenja, ponižnosti, ponižanja, ljubezni. Na vse tri skušnjave Jezus odgovori z ne: ‘Ne, to ni moja pot.’Pomembno je, da premislimo, kaj je v našem srcu, kaj mislimo in čutimo, kaj želimo, da pretresemo duhove. Ali preizkušam to, kar mislim, kar hočem, kar želim, ali pa vse sprejmem. Velikokrat je naše srce kot cesta, po kateri gre vse. In to je treba preizkušati. Ali vedno izberem stvari, ki prihajajo od Boga? Poznam tiste, ki prihajajo od Boga? Poznam pravi kriterij za razločevanje svojih misli in želja? Papež je povabil, naj ne pozabimo, da je kriterij učlovečenje Besede. »Beseda je prišla v mesu: to je Jezus Kristus! Jezus Kristus, ki je postal človek, Bog je postal človek, ponižal se je iz ljubezni, da bi služil vsem nam.« Apostol Janez nam daje to milost, da spoznamo, kaj se dogaja v našem srcu, in imamo modrost razločevanja tistega, kar prihaja od Boga, in tistega, kar ne prihaja od Boga.
   Papež Frančišek (povzetek)

   Addendum (Janez Poljanšek):
   Namen razločevanja duhov ni zgolj teoretičen. Razlikovanje tega, od kod izvirajo in kam peljejo notranji vzgibi, ima zelo praktičen namen: “sprejeti dobre in zavrniti slabe” (Dv 313). Razločevanje je metoda iskanja: ne daje vnaprejšnjih odgovorov, ampak vrednoti položaj, da se tukaj in zdaj odločim,čemu dati prednost v določenem dejanju. Da bi deloval človeško, moram najprej začutiti to, kar me vzgiba, da podzavest ne bo zadušila zavesti. Potem moram spoznati, od kod vzgibi izvirajo in kam peljejo, v dobro ali slabo, da me ne prevara laž. Končno moram dobre vzgibe sprejeti, slabe pa zavrniti, da ne bom suženj slabega. Namen razločevanja, čutenja in prepoznavanja, je sprejetje tega, kar je od Boga in zavrnitev tega, kar prihaja od sovražnika. To je vaja svobode, po kateri postajamo ljudje. Ignacij Lojolski se je učil razločevati duhove, ko se je srečeval s temi problemi. Dar razločevanja je dobil po Božji milosti in mnogem opazovanju. Njegova pravila v knjižici Duhovnih vaj (skrajšano Dv) so podana v obliki kratkih nasvetov, ki spominjajo na “apoftegme (izreke)” Cerkvenih očetov in Učiteljev. Običajno je naše notranje življenje mešanica nasprotnih si čustev in občutij. Dokler jih ne znamo razlikovati, duhovno ne obstajamo. Razlikovati eno stvar od druge pomeni, da postajamo osebe, sposobne človeških, svobodnih in odgovornih dejanj. Brez razločevanja človek ne deluje, ampak ga razni vzgibi in impulzi mečejo sem in tja. Star judovski rek pravi: “Ne dajaj otroku daril, dokler še ne loči med kamnom in orehom!” Kaj razločujemo? Človek ne deluje gnan od razuma, ampak od ljubezni. Ženejo ga globoke želje, ki obljubljajo srečo. Naj se zaveda ali ne, človeka določa to, kar bolj “čuti” in ga privlači. Pomembno je vedeti, da ima njegovo čutenje lahko tri različne izvire: njegov naravni jaz, Boga in sovražnika. Vsak ga vleče v svojo smer. Tako Bog kot sovražnik vstopata v človekovo naravno čutenje in ga pritegujeta, prvi v svobodo, drugi v suženjstvo. Da bo naše delovanje kar najbolj zavestno, svobodno in človeško, se moramo naučiti razlikovati, od kod izvirajo in kam peljejo različna čutenja. Notranji nevidni vzgibi določajo zunanja in vidna dejanja. Vsako človekovo dejanje se rodi iz notranjega vzgiba, ki ga vleče bolj v eno kot v drugo smer.

   Razločevanje duhov mi pomaga razumeti, kaj naj dobrega storim tukaj in zdaj. Tega mi ne pove nobena postava. V vsaki odločitvi prihaja do napetosti med različnimi vrednotami in ni jasno, kaj storiti. Stvar je še bolj zapletena v času velikih sprememb, kot je sedanji, v katerem to, kar se je včeraj zdelo sprejemljivo, danes pohujšuje, npr. suženjstvo, rasizem, nacionalizem, zapostavljanje žensk, časna moč Cerkve, vojne, nemiri, bolezni koronavirus… Nasprotno, kar je še včeraj pohujševalo, je lahko danes ali bo jutri popolnoma sprejemljivo. Namen razločevanja ni zgolj teoretičen. Razlikovanje tega, od kod izvirajo in kam peljejo notranji vzgibi, ima zelo praktičen namen: “sprejeti dobre in zavrniti slabe” (Ignacijeve Duhovne Vaje ali Dv 313). Razločevanje je metoda iskanja: ne daje vnaprejšnjih odgovorov, ampak vrednoti položaj, da se tukaj in zdaj odločim, čemu dati prednost v določenem dejanju. Da bi deloval človeško, moram najprej začutiti to, kar me vzgiba, da podzavest ne bo zadušila zavesti. Potem moram spoznati, od kod vzgibi izvirajo in kam peljejo, v dobro ali slabo, da me ne prevara laž. Končno moram dobre vzgibe sprejeti, slabe pa zavrniti, da ne bom suženj slabega. Namen razločevanja, čutenja in prepoznavanja, je sprejetje tega, kar je od Boga in zavrnitev tega, kar prihaja od sovražnika. To je vaja svobode, po kateri postajamo ljudje. Bodimo pozorni in budni ter pazimo, kakšni duhovi nas nagovarjajo!

   Povzetek in skrajšano po patru Janezu Poljanšku o Razločevanju Duhov et altro

   Pri nas obstajata v slovenščini npr. Razločevanje duhov in preudarna ljubezen po sv. Ignaciju Lojolskem : doktorska naloga patra Viljema Lovšeta iz Radelj ob Dravi na Koroškem in Duhovne Vaje po Ignaciju Lojolskem od patra Janeza Poljanška o Razločevanju Duhov.

   Odgovori
3. Hvala says:

   29. oktobra, 2021 at 21:59

   RAZMIŠLJANJE…..
   :::::::::::::::::::::::::::::::::
   ČE BI KRISTJANI RESNIČNO ŽIVELI KOT UČI JEZUS-PO NJEGOVI BESEDI, NE BI BILO V MEDSEBOJNIH ODNOSIH TAKŠEN NERED, PORUŠENA HARMONIJA SKUPNEGA ŽIVLJENJA, NE BI BILO UŽALJENOSTI, AMPAK VESELJE V PRISTNEM OPOMINJANJU IN STRMENJE , DA BI BILI NAŠI ODNOSI V TEM KRATKEM ŽIVLJENJU NA ZEMLJI ČIMBOLJŠI.

   DA JE STANJE GLEDE TEGA V DRUŽBI ZELO PORAZNO, LAHKO VIDIMO VSAK DAN.

   Celo otroke se je začelo zavijati v “vato”, ne dopuščamo, da bi si izmenjali mnenja, vse hočemo urediti tako, da se bo prikrilo čim več, nič več odkritih besed, kajti tihota je dobrodošla. Ja, tihota je VELIKA KREPOST, ČE JO ČLOVEK UPORABLJA OB PRAVEM ČASU IN V PRAVI NAMEN, DA NE SEJE S SVOJIM JEZIKOM GREHA, KI PRIHAJA IZ SRCA.

   V medsebojnih odnosih v družini, v službi in v celi družbi pa morajo vladati pristni pogovori, odkriti, ne v ” vato zaviti” in s pentljo hinavščine okrašeni. Vsak lahko pove svoje mišljenje ISKRENO, brez žaljenja drugega, pove mišljenje V DUHU RESNICE IN V DUHU MEDSEBOJNE LJUBEZNI DRUG DO DRUGEGA, čeprav je razlika v veri, v narodnosti, v bogastvu itd….

   Nekateri ljudje pa so vseeno zelo veseli opominjanja drugih ljudi. TO SO PONAVADI PONAVADI LJUDJE, KI IMAJO VELIKO LJUBEZEN DO BOGA IN S TEM TUDI DO LJUDI, KI ŽELIJO SPOZNATI MNJENJE IN OPOZORILA DRUGEGA, KAJTI ČE SPOŠTUJEJO BOGA BODO SPOŠTOVALI TUDI ČLOVEKA, KI GA JE BOG USTVARIL, IN LJUDJE, KI SO MOGOČE ŽE V ŽIVLJENJU SPOZNALI, DA JIH JE ENO SVARILO NEKOGA REŠILO ŽIVLJENJSKIH BRODOLOMOM.

   Odgovori
4. Hvala says:

   29. oktobra, 2021 at 20:38

   GREŠI, PRISTOPI, POSVARI

   JEZUS OBLJUBLJA ZEDINJENJE, ČE BO PRED TEM OPOMINJANJE. SLEDNJEGA BREZ PRVEGA NI, A PRAV TU SE ZAPLETE. PRVEGA SPLOH NE POZNAMO OZ. NE RAZUMEMO.

   BRATA JE TREBA KLICATI K SPREOBRNITVI

   KRISTJAN SVARI IN OPOMINE SPREJEMA

   BODIMO VZTRAJNI V OPOMINJANJU IN SPREJEMANJU OPOMINOV

   TOREJ NAŠI ODNOSI MORAJO TEŽITI ZA TEM, DA SMO SI BLIZU, DA PRISTOPAMO DRUG K DRUGEMU IN SI POVEMO, KAJ SI MISLIMO. IGNORANCA NI KRŠČANSKA! ZAČENJA SE S POZDRAVLJANJEM, NADALJUJE Z ZAVZETIM POGOVOROM. TRETJI KORAK KRISTJANA JE, DA BLJIŽNJEGA POSVARI IN SVARILO TUDI SPREJEMA. TU NI PROSTORA ZA IZMIKANJE, HINAVŠČINO IN PRETVARJANJE. PRAV TAKO NI NA MESTU UŽALJENOST, ČE NAS JE NEKDO POSVARIL.

   :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Ako greši tvoj brat zoper tebe, pojdi in ga posvári med štirimi očmi. Če te posluša, si pridobil svojega brata. Če pa ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič. Če jih ne posluša, povej Cerkvi. Če pa niti Cerkve noče poslušati, naj ti bo kakor pogan ali cestninar.

   Resnično, povem vam: Kar koli boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih in, kar koli boste razvezali na zemlji, bo razvezano v nebesih. Povem vam tudi: Ako se na zemlji dva izmed vas zedinita v kateri koli prošnji, jima bo vse storil moj Oče, ki je v nebesih. Kajti, kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« (Mt 18,15-20)

   Greši, pristopi, posvari …

   Jezus v današnjem evangeliju začenja s povabilom k opominjanju in končuje z obljubo: »Ako se na zemlji dva izmed vas zedinita v kateri koli prošnji, jima bo vse storil moj Oče, ki je v nebesih.« Cilj torej ni opominjanje, ampak zedinjenje, ki bo prinesla čudovito uslišanje s strani nebeškega Očeta. Priznam, da se mi pred tridesetimi leti niti sanjalo ni, da je zediniti se, postajati eno z bližnjimi tako težko. Danes mogoče razumem globlje, zakaj je tako. Jezus obljublja zedinjenje, če bo pred tem opominjanje. Slednjega brez prvega ni, a prav tu se zaplete. Prvega sploh ne poznamo oz. ne razumemo.

   V enem samem stavku, ki ga je Jezus povedal svojim učencem je kup tujk, neznanih in neuporabnih besed. Kdo le še kaj razume? V povabilu: »Ako greši tvoj brat zoper tebe, pojdi in ga posvári …« najdem tri danes nepoznane besede: prva je greši, druga je pojdi in tretja posvari. Kaj sploh pomeni grešiti? Ali to pomeni, da nekdo npr. loputa z vrati in nas moti? Ali to pomeni, da nam ne uresniči naših želja? Ali grešiti pomeni, da drugi ne sprejema naših predlogov? Ne, grešiti pomeni, da nekdo dela nekaj narobe. Ampak, saj je narobe, če nekdo loputa z vrati, ne uresničuje naših želja ipd. To je tisto, kar nam ne ugaja, ni pa nujno narobe. Kaj pomeni, da je narobe? Da ni v skladu z božjo, ne našo voljo. In kako naj bi to prepoznavali? Vsekakor ne tako, da smo merilo mi sami, ampak Bog, ki ga prepoznavamo po Božji besedi in po odgovornih odnosih z drugimi, ko nam Bog govori tudi po bližnjih.

   Torej je prva naloga, preden lahko izpolnimo Jezusovo naročilo: »Ako greši tvoj brat zoper tebe, pojdi in ga posvári …«, da spoznavamo, kaj je greh. Kristjan je lahko zvest Jezusov učenec le, če živi iz Božje besede. Torej vzeti je potrebno za res Božjo besedo, jo redno premišljevati in se po njej ravnati. Božja beseda je temeljno merilo za to, kaj je prav in kaj ne. V oporo so nam moralna načela, nauk Cerkve, božje zapovedi, glavni grehi ipd.

   Naslednja tujka je: pojdi! ‘Pojdi’ v smislu pristopi do tistega, ki greši zoper tebe. Težava za mnoge je že, da bi odzdravili, kaj šele, da bi pozdravili. Lahko si predstavljamo, da je od odzdraviti, do pozdraviti dolga pot. A kako dolga je šele, da bi takšen človek pristopil! Namesto pojdi, smo osvojili: pošlji. Pošlji drugega nekam in ne meni se zanj, če ne sodi v tvoj elitni klub. Če pa se vtika vanj, ga dvakrat pošlji. In vendar Jezus pravi: Če tvoj brat greši zoper tebe pojdi,« in nadaljuje: »in ga posvari!«

   Tretja tujka: posvariti. Kdo si upa drugemu soliti pamet? Mar ni popolnoma jasno, da se v današnji družbi tega ne gremo! Spoštujemo drugačnost in če koga posvariš, je jasno, da boš označen za netolerantnega, nesramnega in arogantnega. Drugi si misli: S kakšno pravico mi soliš pamet.

   Dragi bratje in sestre, kaj naj storimo ob današnji Božji besedi. Tako tuje in nerazumljivo zveni za današnji čas. Greha ne prepoznamo. Greši drugi, ki nam gre na živce. Ko nam gre na živce, vemo, da ima za to pravico, zato se od njega umaknemo. Torej ne moremo iti do njega, ampak gremo stran ali ga nekam pošljemo. In kaj naj z besedo ‘posvari’. Ta je od vseh še najbolj nesodobna. Kaj pa tebe briga, kje sem jaz! Če se z menoj ne strinjaš, raje ne govori!

   In vendar je Jezus naročil svojim učencem: »Ako greši tvoj brat zoper tebe, pojdi in ga posvári med štirimi očmi. Če te posluša, si pridobil svojega brata. Če pa ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič. Če jih ne posluša, povej Cerkvi.« Šele potem sledi: »Če pa niti Cerkve noče poslušati, naj ti bo kakor pogan ali cestninar.«

   Poklicani smo biti med seboj bratje in sestre, ne pogani in cestninarji. Kristjan je lahko le tisti, ki razmišlja o grehu in se ga varuje. Pa ne samo to, ampak je glede greha pozoren tudi na bližnjega in k njemu pristopa z odgovornostjo zanj. Torej naši odnosi morajo težiti za tem, da smo si blizu, da pristopamo drug k drugemu in si povemo, kaj si mislimo. Ignoranca ni krščanska! Začenja se s pozdravljanjem, nadaljuje z zavzetim pogovorom. Tretji korak kristjana je, da bližnjega posvari in svarilo tudi sprejema. Tu ni prostora za izmikanje, hinavščino in pretvarjanje. Prav tako ni na mestu užaljenost, če nas je nekdo posvaril. Kristjan svari in opomine sprejema.

   Preprost stavek s tremi pomembnimi besedami, naj nam postane jasna domača naloga. Tri besede torej: greši, pristopi, posvari. Bodimo vztrajni v opominjanju in v sprejemanju opominov. Potem bomo deležni tudi skupne molitve, ki bo prinašala čudovite sadove.

   http://arhiv.mirenski-grad.si/n23-gresi-pristopi-posvari

   Odgovori
   • Hvala says:

     29. oktobra, 2021 at 20:54

     KRISTJAN JE LAHKO ZVEST JEZUSOV UČENEC LE, ČE ŽIVI IZ BOŽJE BESEDE!

     Odgovori
5. Hvala says:

   29. oktobra, 2021 at 20:19

   O PONIŽNOSTI IN GREHU

   DANES NI RAVNO MODERNO GOVORITI O PONIŽNOSTI IN O GREHU

   BESEDO GREH PA CELO DUHOVNIKI RADI ZAMENJAJO Z BESEDO NAPAKA

   PONIŽNOST JE GLOBOKA NOTRANJA MOČ

   KAJ PRAVI JEZUS O PONIŽNOSTI?

   Poglejmo, kaj o njej pravi Jezus: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč. … Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« (Mt 11,25-30)

   ALI JE RES BOLJE, DA SE NE RAZJEZIMO, DA GLADIMO IN UGAJAMO?

   ČE POGLEDAMO NA PODROČJE ZDRAVSTVA, VIDIMO, DA JE V PORASTU POJAV DEPRESIJE. MAR SE TO NE DOGAJA MED DRUGIM ZATO, KER V SEBI TLAČIMO JEZO IN NIČESAR NE IZRAZIMO IN POSLEDIČNO NE UREDIMO. LE UGAJAMO IN PADAMO V OBUP, KER SI NE MOREMO POVEDATI TISTEGA, KAR BI RADI, KER MORAMO VEDNO IZPASTI LEPI itd… Ali pa preprosto zato, ker ne moremo sprejeti sveta takega, kakršen je.

   KAJ JE PRAVZAPRAV EDEN NAJVEČJIH GREHOV? KAJ PRAVI JEZUS?

   Kristjani smo navajeni, da si sprašujemo vest bolj ali manj v duhu zapovedi in prepovedi. Ko pa pogledamo v Jezusove prilike, nas najbrž preseneti, da večnega pogubljenja oz. najstrožje kazni ne prinašajo grehi, ki jih imamo običajno v glavi: umor, prešuštvo, huda kraja ipd. Poglejmo tri prilike, v katerih Jezus govori o grehih, ki prinašajo večno smrt. To so prilike:

   O bogatašu in ubogem Lazarju,
   O poslednji sodbi ter
   Prilika o talentih( Mirenski grad)

   http://arhiv.mirenski-grad.si/o-poniznosti-o-grehu-misijonski-nagovor-na-ro-2017
   ……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….

   Članek si v celoti lahko preberete v prilogi. Sama se popolnoma strinjam s patrom Petrom, ki pravi , da tudi porast depresije narašča narašča, ker si ne povemo vsega, hočemo biti uglajeni. SAMA PRAVIM TEMU, DA GOVORIMO KOT BI NEKOMU SAMO “ROŽICE SADILI”. NAJ SLIŠI SAMO TISTO, KAR NEKDO ŽELI SLIŠATI! KAKO ZGREŠENO!

   Iz svojih primerov, ki jih doživljam v življenju v pogovoru z ljudmi vam lahko napišem, KAKO SE OBNAŠAJO LJUDJE IN KAJ NAREDIJO, KO IZ UST NE PRIDE BESEDA, KI JO ŽELIJO SLIŠATI. KAKO ŽALOSTNO! ZA MENE OSEBNO TO NI NIKAKRŠNI POGOVOR, NITI DIALOG, ŠE MANJ PA KAJ KORISTNEGA IZ TAKIH POGOVOROV ODNESTI. KAJ JE KORISTNEGA, ČE GOVORIŠ SAMO TISTO, KAR NASPROTNIKU UGAJA? NIČ, SAMO HINAVŠĆINA!

   SAMA SEM POVEDALA IN ŠE POVEM, DA NE BOM GOVORILA SAMO TISTO, KAR NEKDO NA DRUGI STRANI PRIČAKUJE, HINAVŠČINE NE MARAM IN JE GREH. ČLOVEK MORA POSLUŠATI NASPROTNIKA TUDI ČE MU NI SAM KOT OSEBA VŠEČ, ALI MU NJEGOV GOVOR NI POVOLJI. SAMO NA TAK NAČIN BOMO RAZVIJALI BOLJ PRISTNE MEDSEBOJNE ODNOSE.

   Kaj ljudje mislijo ali pričakujejo ni pomembno, VEDNO JE POTREBNO UPOŠTEVATI JEZUSA, KAJ ON GOVORI O ZADEVI! KAJ ON ZAPOVEDUJE. TO PA VEMO KAJ JE ZAPOVEDAL. BREZ SVARILA NI MOGOČE ŽIVETI PRISTNO IN POŠTENO, KER JE TO TUDI DUHOVNO DELO.

   Odgovori
6. Miro says:

   29. oktobra, 2021 at 20:01

   JEZUS V DANAŠNJEM EVANGELIJU SPRAŠUJE FARIZEJE ALI JE DOVOLJENO OZDRAVLJATI V SOBOTO ALI NE, PA MU NISO ODGOVORILI. TEDAJ JE PRIJEL BOLNIKA ZA ROKO IN GA OZDRAVIL – DANAŠNJI EVANGELIJ GLEDAM V LUČI JEZUSOVE TEMELJNE ŽIVLJENJSKE USMERJENOSTI. PRIŠEL JE MED NAS IN RAZMIŠLJAL SAMO ENO: KAKO LJUDEM PRINESTI POLNO ŽIVLJENJE – JEZUS NAS UČI POT, KI JE POPOLNOMA NASPROTNA POTI UČITELJEV POSTAVE. IN TA POT, OD LJUBEZNI DO PRAVIČNOSTI, VODI K BOGU!

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 14,1-6)

   Ko je v soboto prišel na obed v hišo nekega prvaka med farizeji, so ga ti opazovali. In glej, pred njim se je znašel neki človek, ki je imel vodenico. Jezus je nagovoril učitelje postave in farizeje: »Ali je dovoljeno v soboto zdraviti ali ne?« Oni pa so molčali. In prijel je bolnika, ga ozdravil in odslovil. Njim pa je rekel: »Komu izmed vas bo sin ali vol padel v vodnjak in ga ne bo takoj, na sobotni dan, potegnil ven?« In na to mu niso mogli odgovoriti.

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+14%2C1-6&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

   Jezus v današnjem evangeliju sprašuje farizeje ali je dovoljeno ozdravljati v soboto ali ne, pa mu niso odgovorili. Tedaj je prijel bolnika za roko in ga ozdravil. Farizeji so, postavljeni pred to resnico, molčali, potem pa so ga obrekovali … in iskali, kako bi ga ujeli v past. Jezus je takšne ljudi grajal, saj so bili tako navezani na postavo, da so pozabili na pravičnost ter so celo odrekali pomoč ostarelim staršem in to opravičevali s tem, da so vse dali templju v dar. Toda, kaj je pomembnejše, četrta zapoved ali tempelj?

   Ta pot življenja, navezanega na postavo, jih je vodila proč od ljubezni in pravičnosti. Skrbeli so za postavo, zanemarjali pa pravičnost. Skrbeli so za postavo, zanemarjali pa ljubezen. Bili so zgled. Jezus pa je za takšne ljudi imel eno samo besedo: hinavci. To so ljudje zapiranja, ljudje, ki so bili tako navezani na postavo – na črko postave, ne na postavo, ker postava je ljubezen, torej na črko postave, da so vedno zapirali vrata upanja, ljubezni, odrešenja… To so ljudje, ki so znali samo zapirati.

   Sobotni počitek, kakorkoli je že bil upravičen in dober, je lahko služil kot opravičilo za brezbrižnost do reveža. Če se v soboto ne dela, naj bo revež kjer koli, smo izpolnili božjo postavo in v miru lahko odidemo na svoje domove. Tako nas danes lahko nedeljska maša, zakonska skupina, dar za uboge ipd. opravičijo za vse neumnosti, ki jih počnemo v naših odnosih. Nekaj molitvic, maša, dar pa smo naredili vse.

   Današnji evangelij gledam v luči Jezusove temeljne življenjske usmerjenosti. Prišel je med nas in razmišljal samo eno: kako ljudem prinesti polno življenje. Želel je videti človeka, mu pomagati, pomagati, da bo osebno rastel in da bo videl drugega. Zato ne razmišlja drugega kot, kako človeka prebuditi v življenje. Ko vidi lačne jih želi nahraniti, ko vidi bolne, jim želi prinesti zdravje, ko vidi ujete v pravila, zapovedi in prepovedi jih želi osvoboditi. Logično, bi rekli, a žal se v nekih okoliščinah tako zdrava logika, tako samoumevna dejanja ljubezni lahko obrnejo proti človeku. Tako je bil Jezus označen za upornika in sebičneža, za prevaranta itd. Nagrada za njegovo ljubezen je bila križ.

   Jezus nas uči pot, ki je popolnoma nasprotna poti učiteljev postave. In ta pot, od ljubezni do pravičnosti, vodi k Bogu. Nasprotno pa tista druga pot navezanosti na postavo, na črko postave, vodi v zaprtost, v sebičnost.

   Iz majhnih Jezusovih dejanj lahko razumemo pot ljubezni do polnega spoznanja in do razločevanja. Jezus nas prime za roko ter nas ozdravi. Jezus se približa. Bližina je zagotovilo, da hodimo po pravi poti. Bližina je namreč pot, ki jo je Bog izbral, da bi nas odrešil. Naj nam ta zgled Jezusove bližine, od ljubezni do modrosti postave, pomagajo, da nikoli ne zdrsnemo v hinavščino. Naj nas Gospod reši tega!

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

   Odgovori
7. Hvala says:

   29. oktobra, 2021 at 17:51

   RAZMIŠLJANJE O IZBIRI POTI V ŽIVLJENJU……

   JEZUS JE REKEL: 13 »Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej (Mt 13,7).

   Večkrat sem že pisala, da Jezus pravi- NE BEŽATI PRED TRPLJENJEM. Ozka je pot, ki je tudi posuta s trnjem, ki vodi v zveličanje, široka pot pa v pogubo.

   S ŠIROKO POTJO JE DEJANSKO NAZNAČENO LAGODNO ŽIVLJENJE, BEŽANJE PRED TRPLJENJEM. Sami izbiramo!.

   KAJ JE NAJVEČJI PROBLEM DA IZBEREMO NAPAČNO POT. NAJVEČJI PROBLEM JE STRAH. STRAH PRED LJUDMI, PRED SITUACIJAMI! STRAH PRIPELJE ČLOVEKA DO KATASTROFE!

   Pa razmišljajmo!

   Ker nas je strah vsakega trpljenja, tudi trpljenja v boleznih, bi hoteli na eleganten način z izgovori zbežati OD TEGA TRPLJENJA z uvedbo evtanazije.

   Brali smo o grozotah dejanj proti življenju. Nekateri ljudje so se odločili za splav otroka samo ZARADI STRAHU. Dejansko so hoteli zbežati pred trpljenjem. ​

   SVETO PISMO PRAVI: 25 Strah pred človekom nastavlja zanko,
   kdor pa zaupa v Gospoda, bo obvarovan (Prg 29,25). STRAH NASTAVLJA MREŽO V KATERO PADE ČLOVEK, VEN PA GA POTEGNE LAHKO SAMO BOG.

   Večkrat sem že omenila zgodbo duhovnika Cirila Čuša, ko je oče 14x razbil glavo. Zakaj to omenjam? To omenjam zato, ker je iz tega primera zelo nazorno razvidno, katero pot je izbrala njihova družina. IMELI SO NA VOLJO DVE POTI, KOT VSAK ČLOVEK, ŠIROKO IN OZKO, POLNO TRNJA, SPREJELI SO TRPLJENJE, NISO BEŽALI IN ZBEŽALI OD NJEGA. GOSPOD JE VEDNO ZVEST V SVOJIH OBLJUBAH, KDOR V NJEGA ZAUPA, NI OSTRAMOČEN.

   Lahko ne bi sprejeli leta trpljenja, ampak bi vzeli POSVETNO ODLOČITEV V SVOJE ROKE, MIMO GOSPODA. ZADIHALI BI HITRO S PLJUČI, IMELI BI VSAK SVOJ MIR, LAHKO BI ZAHTEVALI, DA OČETA ODPELJEJO itd…Ogromno posvetnih odločitev, ki pa peljejo mimo tega, kar zapoveduje Jezus.

   Jezus daje moč, da človek vzdrži v situaciji v kateri se nahaja. Da ostane tam, kamor ga je Bog postavil.

   Poglejmo še naslednji primer. ČE BI SVETA MONIKA BILA STRAHOPETNA IN PANIČNA IN BI SE BALA TRPLJENJA, NE BI VZTRAJALA V MOLITVI SKORAJ 20 LET.

   Lahko bi rekla; zakaj bi pa trpela in molila, saj rešitve ni nobene, celo poslabšalo se je stanje po 15. letih. Odmaknila se bom, da tega ne gledam , itd… Tudi ona je imela več možnosti, ampak JE VZTRAJALA NA OZKI POTI, POSUTI S TRNJEM LETA IN LETA. IN GOSPOD JE VSE TRPLJENJE BOGATO POPLAČAL.

   JEZUS NE REČE, BEŽITE OD TRPLJENJA, IZBERITE LAGODNO ŠIROKO POT; NE NE REČE TEGA, KER TUDI SAM TEGA NI NAREDIL. KAJ BI BILO, ČE BI ZBEŽAL PRED TRPLJENJEM IN BI REKEL: NE BOM TRPEL ZA VAŠE GREHE?

   Kaj vse človek ne naredi zaradi strahu?!

   ZARADI STRAHU PRED LJUDMI ČLOVEK ZATAJI TUDI BOGA. CANKAR JE IMEL STRAH PRED SOŠOLCI, SRAMOVAL SE JE SVOJE MATERE ZARADI OBLEKE. Kakšno kesanje je potem imel do konca življenja. STRAH UNIČI ŽIVLJENJE, JE POGUBA ČLOVEKA! ZARADI STRAHU PRED TRPLJENJEM SE ČLOVEK ODLOČI ZA ŠIROKO POT IN ZMAGA JE IZGUBLJENA!

   Strah je prisoten vsepovsod. Strah v službi, strah pred sosedi, kaj bodo rekli, če grejo v Cerkev itd… . ČLOVEK NAREDI NAJVEČ GREHA SAMO ZARADI STRAHU IN ZLO SE RAZŠIRJA KOT KUGA.

   STRAH, SKRBI JE POTREBNO IZROČITI GOSPODU, KER JE ON EDINI , KI LAHKO ČLOVEKA OSVOBODI OZDRAVI.

   VELIKO LJUDI GOVORI, DA JIH BOG NE USLIŠI V MOLITVAH. Nekateri nekaj časa prosijo, molijo, potem je pa njihove vztrajnosti konec.

   Jezus je rekel: Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena; toda kdor bo vztrajal do konca, bo rešen.

   PREGANJANJA IN NASPROTOVANJA PRIDEJO. Človek ve, če je na pravi poti že po tem, kadar mu drugi nasprotujejo. Jezus je rekel: Gorje človeku o katerem bodo vse lepo in prav govorili!

   Odgovori
   • Miro says:

     29. oktobra, 2021 at 18:27

     Zelo potrebna tema. O teh “stvareh” je dobro večkrat razmišljati in tudi moliti. Morda se nas v nekem trenutku – po Božji milosti – vendarle dotaknejo globoko v srcu. Veliko kristjanov razmišlja o tako imenovanem krščanstvu brez križa in tudi išče čim bolj lagodne življenjske poti brez križa (miselnost New Agea). Vendar je takšna pot v luči Jezusovega življenja, trpljenja, smrti na križu in vstajenja od mrtvih popolna utopija. Križ je osrednja skrivnost pristnega krščanskega življenja, seveda v tesni povezavi z vstajenjem. Gospod Jezus nas je odrešil prav s svojim Križem in tudi nas vodi in odrešuje po tej kraljevski poti kot so jo poimenovali svetniki.

     Odgovori
8. Miro says:

   29. oktobra, 2021 at 14:10

   BOŽJA BESEDA NAM GOVORI O PONIŽNOSTI

   Prevzetnost tvojega srca te je zapeljala –
   njega, ki prebiva v skalnatih votlinah,
   ki ima visoko svoj sedež,
   ki pravi v svojem srcu:
   »Kdo me bo potegnil na zemljo?«
   Čeprav bi se vzdignil kakor orel,
   čeprav bi postavil svoje gnezdo med zvezde,
   bi te od tam potegnil dol (Abdija 1,3-4).

   Slava tebi, Gospod Jezus, Ti si neizmerno veličastvo Božje besede! Prosimo Te, poživi v naših srcih duha ponižnosti in skromnosti, po veličastnem vzoru Tvojega Presvetega Srca in s pomočjo naše nebeške Matere Marije – v moči Svetega Duha.

   Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!

   Odgovori
9. Miro says:

   29. oktobra, 2021 at 12:42

   V SRCU OBHAJANJA EVHARISTIJE STA KRUH IN VINO, KI V MOČI KRISTUSOVIH BESED IN V MOČI KLICANJA SVETEGA DUHA POSTANETA KRISTUSOVO TELO IN KRI!

   Prosimo Svetega Duha, naj nam pomaga, da se bomo lahko pod Njegovim vodstvom poglabljali v Sveto pismo in v Katekizem katoliške Cerkve. Slednji nas na temeljih Božje besede uvaja v globoke skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka. Molimo: Pridi, Sveti Duh!

   Poglobimo se v naslednje besedilo KKC:

   1333 V srcu obhajanja evharistije sta kruh in vino, ki v moči Kristusovih besed in v moči klicanja Svetega Duha postaneta Kristusovo telo in kri. Zvesta Gospodovemu naročilu dela Cerkev še naprej do njegovega prihoda v slavi v njegov spomin to, kar je on storil tisti večer pred svojim trpljenjem: Jezus “je vzel kruh …” in “je vzel kelih z vinom …” Ko znamenji kruha in vina na skrivnosten način postaneta Kristusovo telo in kri, še naprej tudi naznačujeta, da je stvarstvo nekaj dobrega. Tako se ob pripravljanju darov (darovanju) zahvaljujemo Stvarniku za kruh in vino (prim. Ps 104,13-15), sad “dela človeških rok”, a najprej “sad zemlje” in “sad trte”, darova Stvarnika. Cerkev vidi v kretnji Melkizedeka, kralja in duhovnika, ki “je prinesel kruha in vina” (1 Mz 14,18), predpodobo svoje lastne daritve (prim. RiM, Prva evharistična molitev).

   Več o tem na:
   http://www.marija.si/gradivo/kkc/iii-evharistija-v-odresenjskem-nacrtu/

   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

   Odgovori
10. Janez says:

    29. oktobra, 2021 at 10:25

    Peter Žakelj Mirenski grad, samostan lazaristov: Kdo pojde v nebeško kraljestvo? Zelo podučna pridiga gospoda Petra!

    Lažni preroki in hiša na skali
    »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih. Veliko mi jih bo reklo tisti dan: ›Gospod, Gospod, ali nismo v tvojem imenu prerokovali in v tvojem imenu izganjali demonov in v tvojem imenu storili veliko mogočnih del?‹ In takrat jim bom naznanil: ›Nikoli vas nisem poznal. Pojdite proč od mene, kateri ravnate nepostavno!‹« »Zato je vsak, ki posluša te moje besede in jih uresničuje, podoben preudarnemu možu, ki je zidal svojo hišo na skalo. Ulila se je ploha, pridrlo je vodovje in zapihali so vetrovi ter se zagnali v to hišo, in vendar ni padla, ker je imela temelje na skali. Kdor pa te moje besede posluša in jih ne uresničuje, je podoben nespametnemu možu, ki je zidal hišo na pesku. Ulila se je ploha, pridrlo je vodovje in zapihali so vetrovi; zagnali so se v to hišo in padla je in njen padec je bil velik.« Mt 7,21-27

    Kdo pojde v nebeško kraljestvo?
    S čim Jezus začenja priliko v Evangeliju? Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹. Od vas pričakujem, da izpolnite voljo mojega Očeta. Kaj naj bi pomenilo reči: ›Gospod, Gospod,‹? Moledovati in prositi ga. Častiti ga in se mu prilizovati. MOLITI Z MNOGIMI BESEDAMI? No, to nam je verjetno poznano. SAMO BESEDE V MOLITVAH NE ZADOŠČAJO. Kaj še potem Jezus pravi? Da bodo mnogi prišli ob sodbi k njemu in mu rekli: ali nismo v tvojem imenu prerokovali in v tvojem imenu izganjali demonov in v tvojem imenu storili veliko mogočnih del? In on jih bo nagnal. Kako? Če je prej grajal tiste, ki samo govorijo. Zakaj graja tudi tiste, ki veliko delajo: prerokujejo, izganjajo in ozdravljajo. Saj je to nasprotje prvega. NE LE BESEDE, AMPAK DEJANJA. Kaj mu spet ni prav? Zdi se, kot da je Jezus ta dan vstal slabe volje in mu ni prav nič prav. Niti češčenje in prošnje, niti dejanja. Kaj bi rad?

    Nadaljuje z znano prispodobo o možu, ki zida hišo na skalo. Ta, ki besede posluša in jih izpolni, ta je tisti, ki pride v nebeško kraljestvo. A kakšen mož bi to bil: ne tisti, ki veliko moli in prosi, niti tisti, ki veliko dela. Kdo je ta mož? Če pomislimo v čem je razlika med gradnjo pametnega in nespametnega moža opazimo, da je razlika samo v temelju. Ni vprašanje gradnje, oblike in velikosti zgradbe. Temeljno vprašanje torej ni, kakšno hišo bo mož sezidal, niti kako jo bo zidal, ampak kam jo bo postavil. Kaj je temelj te hiše? Temelj naj bo Jezus in njegov zgled. To naj bo temelj besed in dejanj. In kaj je temelj Jezusovega življenja, njegovih besed in dejanj? Ljubezen! Ljubezen do sebe, bližnjega in do Boga. To naj bi bil temelj tudi naših dejanj. Smo tik pred postnim časom, zato je današnji evangelij lahko povabilo, da premislimo, na čem sloni naše življenje. Ali je to res ljubezen, ljubezen do sebe, bližnjega in do Boga.

    Torej kako se odraža moja ljubezen do sebe? Ko Jezus graja množico besed, lahko graja nas, kadar hitimo v molitev in prošnjo, naj nam Gospod pomaga, pa se nam ne da ustaviti in premisliti, kaj se nam pravzaprav sploh dogaja. Ali se sploh hočemo srečati sami s seboj? Ali zaupam, da bo temelj, na katerem stojim – Bog sam, poskrbel, da me srečanje s seboj ne bo razsulo? Ali prikrojujem resnico tako, da sem ravno pravšnji za druge in zase. Ustaviti se in srečati s seboj! To je prvi post, prvi postanek na pravem temelju – Kristusu. Kako se odraža moja ljubezen do bližnjega? Ko se ne morem umiriti pri sebi, me mogoče žene v navidezno skrb za drugega. Vse bi naredili, samo da bi se ne ustavili. Vse bi naredili, počeli bi tisoč in eno stvar za drugega, samo da se ne bi bilo potrebno srečati z drugim. Vse bi naredili, da bi iztisnili kanček priznanja. Bog nam bo dal priznanje, če se bomo umirili v sebi in v njem. Če bo naš post naravnan k temelju. Bog ti si tu, povej mi, kaj naj storim. Naj ne delam nič več in nič manj, kot mi naroča Gospod. Da pa bi ga slišal, se moram ustaviti. In ko vidiš stisko bližnjega, najprej premisli, kaj od tebe pričakuje Gospod. Mogoče molitev zanj, tiha podpora, skrit dar … Kako se odraža moja ljubezen do Boga? Skrita je v prejšnjih ljubeznih. Zaupam mu, da skrbi zame in da mi prav naroča, ko mi naroča, naj se ustavim. Ljubezen je v zaupanju, da ima Bog prav ter v izpolnjevanju njegovih naročil. Naj se zgodi, kar ti hočeš, ne kakor ugaja meni. Kar naročaš je prav, je dobro zame in za druge. Ljubezen do Boga ni v mnogih pomembnih dejanjih, ampak v tem, da vsa, tudi najmanjša dejanja vodi Bog in da jih vodi prav.

    Da bi našli temelj, prečistili naše molitve ali pa jih poživili, prečistili naša dejanja ali pa jih pomnožili, se bomo morali v postnem času srečevati pred Gospodom – molitev, odpoved in dobra dela. Vendar ne zato, da bi pomirili našo vest, ampak da bi izpolnili tisto, kar nam naroča Gospod – da bi se našli, da bi postavili trden temelj našemu življenju, da bi postavili nov temelj našemu delovanju.

    s. Slavica Lesjak – dodatek
    »Če pomislimo v čem je razlika med gradnjo pametnega in nespametnega moža opazimo, da je razlika samo v temelju… Temelj naj bo Jezus in njegov zgled… In kaj je temelj Jezusovega življenja, njegovih besed in dejanj? Ljubezen! Ljubezen do sebe, bližnjega in do Boga. To naj bi bil temelj tudi naših dejanj.«

    Ob poslušanju Jezusovega evangelija me je tokrat najbolj nagovorilo to, da Jezus v priliki o pametnem in nespametnem človeku ne postavlja v nasprotje tistega, ki božjo besedo posluša in tistega, ki je ne posluša, ampak tistega, ki jo posluša in po njej živi in tistega, ki jo posluša, pa po njej ne živi. Nič ne pomaga klicati »Gospod, Gospod!«, pa ne delati tega, kar pravi. In kaj pravi? Prav to, kar si ti, Peter, v pridigi tako lepo razvil: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, nad vse, svojega bližnjega pa kakor samega sebe… Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil.«

    Ja, ves obstoj naše duhovne zgradbe je odvisen od temelja. Kolikokrat zgradimo »duhovnost« na pesku naših notranjih ran, razočaranj, zamer, ljubosumja, sovraštva, včasih prave sprevrženosti… Ne srečamo se s seboj in se zatečemo v »pobožnost«, da bi z njo zakrili svojo resnično podobo, ki nam samim ni všeč in si še toliko manj želimo, da bi jo videli drugi… Pa pride prva nevihta in se vsa duhovna zgradba sesuje. Ne moremo se načuditi, kako je to mogoče. Na vso moč hitimo odstraniti podrtijo in kar se da hitro postavimo novo hišico – še malo lepše »okinčano«, kot je bila prejšnja. Pa, glejga zlomka, privrši prvi vihar in spet je vse na tleh. In se jezimo na druge, ki nimajo nobene obzirnosti do nas in ne vedo, da se z nami ne sme tako trdo ravnati, ker smo pač bolj nežna bitja; jezimo se na Boga, ker nič ne poskrbi za svoje, pa toliko molimo, vsak dan smo pri maši, ne zamudimo nobenega duhovnega seminarja… Potem se pa nekako potolažimo, da kogar Bog ljubi, ga pač tepe in se spet lotimo odstranjevati podrtijo in graditi znova… Samo ljubezen, ki najprej koplje navznoter, lahko potem varno gradi tudi navzven, pa ne zaradi svojih moči, ampak zato, ker ji temelj, ki je postavljen na Skali – Kristusu, daje trdnost.

    http://www.mirenski-grad.si/kdo-pojde-v-nebesko-kraljestvo

    Odgovori