Članki za dušo

15.034 Responses to Članki za dušo

1. Janez says:

   2. novembra, 2021 at 10:24

   Brat Roger Taize: Kaj pomeni evangelizirati?
   V sedanjem času potrošniške družbe smo se naučili, da ne zaupamo tistim, ki nam obljubljajo dobre stvari. V tem kontekstu nas novozavezni glagol »evangelizirati« lahko prestraši. Nerodno nam je predlagati našo vero nekomu drugemu, kot da bi poskušali nekaj prodati. Poleg tega pa tako globoko želimo spoštovati druge, da nočemo zbujati vtisa, da jim vsiljujemo svoje ideje ali da jih hočemo v kaj prepričati. To še posebej velja, ko gre za vprašanja glede tako intimnih stvari, kot je zaupanje v Boga. Toda mar res vemo, kaj Nova zaveza misli z besedo »evangelizirati«?

   V grščini ta glagol EVANGELIZIRATI pomeni »SPOROČATI DOBRO NOVICO«: nekdo, ki je »evangeliziran«, je preprosto nekdo, ki je »ozaveščen, na tekočem«. Glagol se lahko uporablja, ko se sporoča novico o rojstvu, premirju ali izvolitvi novega voditelja. Sam na sebi nima religioznega pomena. Pa vendar so prav to besedo, skoraj preveč vsakdanjo, kristjani uporabljali pri oznanjevanju najbolj dragocenega vidika svoje vere – Kristusovega vstajenja. Zanimivo je, da je beseda postopoma izgubila svoje dopolnilo. Ljudje niso rekli »obvestiti nekoga o Kristusovem vstajenju«, ampak preprosto »evangelizirati nekoga«. To je bilo tako gotovo zato, da so prihranili čas, ampak ta izguba dopolnila ima tudi globlji pomen.

   Oznanjati dobro novico o vstajenju za kristjane ni tako, kot govoriti o doktrini, ki se jo da naučiti na pamet, ali o modrosti, o kateri se da razmišljati. EVANGELIZIRATI POMENI PREDVSEM PRIČEVATI O SPREOBRNITVI ZNOTRAJ, V ČLOVEKU: zaradi Kristusovega vstajenja se je tudi naše vstajenje že začelo; s trpljenjem in smrtjo na Križu nas je Jezus Odrešil po Božjem Načrtu in Spolnjeval Božjo Voljo. S svojim neskončnim spoštovanjem do tistih, ki jih je srečal (kar se da razbrati preko del ozdravljenja, ki jih najdemo v evangelijih), s tem, da je prevzel najnižje mesto, da nihče ne bi bil nižji od njega (to je pomen njegovega krsta), je Jezus Kristus povrnil vrednost in dostojanstvo vsaki osebi. Še več, Jezus je bil z nami v smrti, tako da bi bili mi lahko bližje njemu v njegovi skupnosti z Očetom. Preko te »čudovite zamenjave« (velikonočne liturgije) odkrijemo, da nas Bog v polnosti sprejema in nas je vesel ravno takšnih, kot smo. Kristjani prvih stoletij so to povzeli s temi besedami: »Bog je postal človek, da bi lahko človek postal Bog.« Seveda po Božji Milosti in po Božji Volji, ker nas Bog Ljubi!

   Evangelizirati tako ne pomeni v prvi vrsti nekomu govoriti o Jezusu, ampak, na veliko globlji ravni, to osebo ozavestiti o vrednosti, ki jo ima v Božjih očeh. Evangelizirati pomeni prenašati te besede Boga, ki so zazvenele pet stoletij pred Kristusom: »Drag si v mojih očeh, spoštovan in te ljubim« (Izaija 43,4). Od velikonočnega jutra naprej vemo, da se Bog ni okleval dati vsega, da nikoli ne bi pozabili, kako vredni smo.
   Ali lahko nekoga »evangeliziramo« in obenem spoštujemo njegovo svobodo?
   To, da ljudi ozavestimo glede njihove vrednosti v Božjih očeh, ni nekaj izbirnega. Pavel gre celo tako daleč, da pravi: »Gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal!« Zanj je evangelizacija neposredna posledica njegove povezanosti s Kristusom. Preko svojega vstajenja nas Kristus neločljivo združuje z Bogom. Nihče ne more več čutiti, da je izključen iz te skupnosti. In obenem človeštvo ni več razdrobljeno: od vstajenja dalje pripadamo drug drugemu.
   Še vedno pa ostaja vprašanje, kako lahko posredujemo to novico ljudem, ki o Bogu ne vedo ničesar in za katere se zdi, da od Boga nič ne pričakujejo.

   V prvi vrsti s svojo osebno povezanostjo s Kristusom. Pavel je rekel: »Kajti vsi, ki ste bili krščeni v Kristusa, ste oblekli Kristusa« (Gal 3,27). Evangelizacija nas vabi, da začnemo pri sebi. O resničnosti vstajenja najprej pričamo s svojim življenjem, ne z besedami: »Da bi spoznal njega in moč njegovega vstajenja ter delež pri njegovem trpljenju, pri tem pa postajam podoben njegovi smrti, da tako pridem do vstajenja od mrtvih« (Flp 3,10–11). Preko našega zaupanja in resničnega veselja zaradi zavedanja, da smo ljubljeni od vsega začetka, Kristus postaja verodostojen v očeh tistih, ki ga ne poznajo.

   Pridejo pa situacije, ko so potrebne besede. Peter to dobro izrazi: »Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas« (1 Pt 3,16). Seveda je potrebno veliko občutljivosti, ko govorimo o tej intimni ljubezni. In včasih je težko najti besede, posebno v situacijah, ko je vera brezobzirno postavljena pod vprašaj. Jezus je to dobro vedel in je rekel svojim učencem: »Kadar vas bodo vlačili pred (…) oblasti, ne skrbite, kako bi se zagovarjali ali kaj bi rekli, kajti Sveti Duh vas bo poučil tisto uro, kaj je treba reči« (Lk 12,11–12).

   Ker je Kristus samega sebe oblekel v človečnost in ker smo mi sami sebe oblekli v Kristusa, se nikoli ne bi smeli bati, da ne bomo vedeli, kaj reči. Kristjani smo poklicani, da ne izbiramo tistih, ki jih bomo ljubili, temveč da sprejemamo vsakogar brez razlike – v tem je velikodušnost, ki je ganljiva, še več, ki pridružuje nekoga v življenje Kristusa. V svojem poklicu služenja delimo svoje oblačilo s tistimi, ki jim služimo, v čemer je majhna podobnost z Jezusom, ki je, ko je umil učencem noge, odložil svoje »oblačilo« (Jn 13,4). Predvsem je nesebičnost naših dejanj tista, ki bo govorila za nas in potrjevala besede, ki jih govorimo.

   V globini človeka obstaja težnja po prisotnosti, tiha želja po občestvu. Nikoli ne pozabimo, da je ta preprosta želja in žeja po Bogu že začetek vere. Še več, nihče ni zmožen razumeti celotnega Jezusovega Evangelija v osamljenosti. Vsak od nas mora reči: “V tem edinstvenem občestvu, ki je Cerkev, tisto, česar jaz o veri ne razumem, razumejo drugi in iz tega živijo. Ne opiram se samo na lastno vero, temveč na vero Kristjanov vseh časov, tistih, ki so bili pred nami, od Marije in apostolov, do danes. Dan za dnem se pripravljam na to, da bom svoje zaupanje položil v Skrivnost Vere.”

   Tako postane jasno, da je vera – zaupanje v Boga – preprosta resničnost, tako preprosta, da jo lahko vsakdo prejme. Je kakor tisočkrat ponovljen polet skozi naše celo življenje, do našega zadnjega diha.
   Brat Rogér iz Taizéja

   Nekaterim, ki so zaupali vase, da so pravični, in so zaničevali druge, je povedal tole priliko: »Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: ‘Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.’ Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: ‘Bog, bodi milostljiv meni grešniku!’ Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«
   Lukov evangelij 18,9–14

   Adendum:
   RAZNE DUHOVNE MISLI ZA SPODBUDO
   Če pride nad nas nesreča, meč, kazenska sodba,
   kuga ali lakota, se bomo zbrali pred Tvojo Hišo Gospod
   in pred Tabo – saj je v Tej Hiši Tvoje Ime. Iz Svoje Sttiske bomo klicali k Tebi
   in Ti nas boš slišal in Rešil.
   2 Kroniška 20,9

   Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z Molitvijo in Prošnjo, z Zahvaljevanjem in Božji Mir, ki presega vsak Um, bo varoval Vaša Srca in Vaše Misli v Kristusu Jezusu.
   Filipljanom, 4,6-7

   »Ne bojte se torej!
   Poskrbel bom za vas In za vaše otroke.« Tako jih je tolažil in jim govoril na Srce. 1 Mojzes 50,21

   »GOSPOD hodi pred teboj; on bo s teboj; ne bo te pustil samega in ne bo te zapustil. Nikar se ne boj in se ne pláši!«
   5 Mojzes 31,8

   »Ne bojte se jih, kajti GOSPOD, vaš Bog, se bo sam bojeval za vas.« 5 Mojzes 3,22

   »Naša trenutna lahka stiska nam namreč pripravlja čez vso mero težko, večno bogastvo slave, ker se ne oziramo na to, kar se vidi,
   ampak na to, kar se ne vidi. Kar se namreč vidi, je začasno, kar pa se ne vidi, je večno.
   2 Korinčanom 4, 17-18

   »Bog upanja pa naj vas napolni z vsem veseljem in mirom v verovanju, da bi bili v môči Svetega Duha polni upanja.« Rimljanom 15,13

   »Ne mislim, bratje, da sem to dosegel. Eno pa: pozabljam, kar je za menoj, in se iztegujem proti temu, kar je pred menoj.« Filipljanom 3,13

   »Vem za načrte, ki jih imam z vami, govori GOSPOD: načrte blaginje in ne nesreče, da vam dam prihodnost in upanje.« Jeremija 29,11

   »Tisti pa, ki zaupajo v GOSPODA, obnavljajo svojo moč, vzdigujejo trup kakor orli, tekajo, pa ne opešajo, hodijo, pa ne omagajo. Izaija, 40,31

   Odgovori
2. Janez says:

   2. novembra, 2021 at 10:02

   Sveti oče papež Frančišek: Izkazano nam je bilo usmiljenje, postanimo usmiljeni
   Sveti oče je v pridigi o Usmiljenju spregovoril o tem, kako so učenci, ki so od Jezusa prejeli usmiljenje, tudi sami postali usmiljeni. Povabil je, naj isto storimo tudi mi ter dopustimo, da nas MIR, ODPUŠČANJE in RANE Usmiljenega Jezusa obudijo v življenje.
   Sporočila sestra Leonida Zamuda SL – Vatikan
   Vstali Jezus se večkrat prikaže učencem. Potrpežljivo tolaži njihova potrta srca. Po svojem vstajenju tako Jezus udejanja »vstajenje učencev«. In oni potem, ko jih Jezus ponovno dvigne, spremenijo življenje. Pred tem jih mnoge Gospodove besede in zgledi niso mogli preoblikovati. Zdaj, na veliko noč, se dogodi nekaj novega. In zgodi se v znamenju usmiljenja. Jezus jih ponovno dvigne z usmiljenjem. In oni, ki so prejeli usmiljenje, postanejo usmiljeni. Zelo težko je biti usmiljen, če se nekdo ne zaveda, da je prejel usmiljenje.
   1. Usmiljenje prejmejo predvsem preko treh darov: najprej jim Jezus podari mir, nato Duha, na koncu rane. Na začetku jim podari mir. Učenci so bili zaskrbljeni. Zaprli so se v hišo iz strahu, ker so se bali, da bi jih aretirali in bi končali tako kot Učitelj. Vendar pa niso bili zaprti samo v hiši, ampak so bili zaprti tudi v svojih krivdah. Zapustili in zatajili so Jezusa. Čutili so se nesposobne, za nobeno rabo, zgrešene. Jezus pride in jim dvakrat ponovi: »Mir vam bodi!« Ne prinese miru, ki odvzame zunanje težave, ampak mir, ki vlije zaupanje znotraj. Ne zunanji mir, ampak mir srca. Pravi: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« (Jn 20,21) Kot da bi rekel: »Pošiljam vas, ker verjamem v vas.« Tisti potrti učenci se spravijo s samimi seboj. Jezusov mir stori, da preidejo od krivde k poslanstvu. Jezusov mir namreč vzbudi poslanstvo. Ni brezskrbnost, ni lagodnost, je izstopiti iz sebe. Jezusov mir osvobaja zaprtosti, ki hromijo, pretrga verige, ki zasužnjujejo srce. In učenci čutijo, da so prejeli usmiljenje: čutijo, da jih Bog ne obsoja, jih ne ponižuje, ampak verjame vanje. Da, v nas verjame bolj kot mi verjamemo sami vase. »Ljubi nas bolj kot mi ljubimo same sebe.« (prim. J. H. Newman, Meditations and Devotions, III,12,2). Za Boga ni nihče zgrešen, nihče nekoristen, nihče izključen. Jezus danes ponovno ponavlja: »Mir tebi, ki si dragocen v mojih očeh. Mir tebi, ki si pomemben zame. Mir tebi, ki imaš poslanstvo in za katerega je Oče pripravil Božji Načrt, da Spolnjuješ Božjo Voljo. Nihče ga ne more opraviti namesto tebe, ker si v Božjih očeh edinstven. Si nenadomestljiv. In jaz verjamem vate.«
   Nadalje Jezus učencem podeli usmiljenje s tem, da jim podeli Svetega Duha. Podari jim ga v odpuščanje grehov (prim. v. 22-23). Učenci so bili krivi, pobegnili so in zapustili Učitelja. In greh muči, zlo ima svojo ceno. Naš greh, pravi Psalm (prim. 51,5) je vedno pred nami. Sami ga ne moremo izbrisati. Le Bog ga odstrani, le On s svojim usmiljenjem stori, da izstopimo iz svoje najgloblje bede. Kakor tisti učenci, moramo dopustiti, da nam odpusti in reči iz srca: »Odpusti Gospod«. Odpreti srce, da nam je lahko odpuščeno. Odpuščanje v Svetem Duhu je velikonočni dar, da bi notranje vstali. Prosimo za milost, da bi ga sprejeli, da bi objeli zakrament odpuščanja. In da bi razumeli, da v središču spovedi nismo mi s svojimi grehi, ampak Bog s svojim usmiljenjem. Ne spovemo se zato, da bi se zrušili, ampak da bi bili ponovno dvignjeni. To zelo potrebujemo, vsi. To potrebujemo tako kot majhni otroci, ki jih mora očka vsakič, ko padejo, ponovno dvigniti. Tudi mi pogosto pademo. In Očetova roka je pripravljena, da nas postavi na noge, da lahko gremo naprej. Ta gotova in zanesljiva roka je spoved. Je zakrament, ki nas ponovno dvigne, ki nas ne pusti na tleh, da bi jokali na trdih podih naših padcev. Gre za zakrament vstajenja, je čisto usmiljenje. Tisti, ki sprejema spovedi ljudi, mora dati čutiti sladkost usmiljenja. To je pot tistih, ki sprejemajo spovedi ljudi, da dajo čutiti sladkost Božjega usmiljenja, ki vse odpušča. Bog vse odpušča.
   Po miru, ki ponovno usposobi, in odpuščanju, ki ponovno dvigne, je tukaj tretji dar, s katerim Jezus izkaže usmiljenje učencem: On jim podari rane. Po tistih ranah smo ozdravljeni (prim. 1 Pt 2,24; Iz 53,5). Vendar pa kako nas lahko rana ozdravi? Z usmiljenjem. V tistih ranah se, kakor Tomaž, z roko dotaknemo, da nas Bog ljubi do konca, da je naše rane storil za svoje, da je na svojem telesu nosil naše slabosti. Rane so odprti kanali med Njim in nami, ki razlivajo usmiljenje na našo bedo. Rane so poti, ki nam jih je Bog na široko odprl, da bi vstopili v njegovo nežnost ter z roko otipali, kdo je On. In da ne bi več dvomili o njegovem usmiljenju. Ko častimo, poljubimo njegove rane, odkrijemo, da je vsaka naša slabost sprejeta v njegovo nežnost. To se zgodi pri vsaki maši, kjer nam Jezus podari svoje ranjeno in vstalo telo. Dotaknemo se Ga in On se dotakne našega življenja. In stori, da se v nas spustijo nebesa. Njegove blesteče rane razparajo temo, ki jo nosimo v sebi. In mi, kakor Tomaž, najdemo Boga, odkrijemo ga v notranjosti in blizu, ter mu ganjeni rečemo: »Moj Gospod in moj Bog!« (Jn 20,28) Vse se začne tukaj, iz milosti, da nam je bilo izkazano usmiljenje. Tukaj se začne krščanska pot. Če pa se opiramo na svoje sposobnosti, na učinkovitost naših struktur in naših načrtov, ne bomo prišli daleč. Le če sprejmemo Božjo ljubezen, bomo lahko dali svetu kaj novega.
   2. Tako so storili učenci: ker jim je bilo izkazano usmiljenje, so postali usmiljeni. To vidimo v prvem berilu. Apostolska dela pripovedujejo, da »nihče ni trdil, da je to, kar ima, njegova last, ampak jim je bilo vse skupno.« (4,2) Ne gre za komunizem, ampak za neokrnjeno krščanstvo. In to je toliko bolj presenetljivo, če pomislimo, da so se ti tisti učenci malo prej prepirali glede nagrad in časti, o tem, kdo med njimi je največji (prim. Mr 10,37; Lk 22,24). Zdaj si delijo vse, imajo »eno srce in eno dušo« (prim. Apd 4,32). Kako so se lahko tako spremenili? V drugem so videli isto usmiljenje, ki je preoblikovalo njihovo življenje. Odkrili so, da jim je skupno Jezusovo poslanstvo, odpuščanje in Telo. Podelitev zemeljskih dobrin se je zdela naravna posledica. Besedilo nato pravi, da »nihče med njimi ni trpel pomanjkanja.« (v. 34) Njihovi strahovi so se razblinili, ko so se dotaknili Gospodovih ran, sedaj se ne bojijo zdraviti ran pomoči potrebnih. Ker tam vidijo Jezusa. Ker je tam Jezus, torej v ranah pomoči potrebnih.
   Sestra, brat, ali želiš dokaz za to, da se je Bog dotaknil tvojega življenja? Preveri, če se sklanjaš nad rane drugih. Danes je dan, v katerem se je potrebno vprašati: »Ali sem jaz, ki sem tolikokrat prejel mir od Boga, njegovo odpuščanje, njegovo usmiljenje, usmiljen z drugimi? Ali jaz, ki sem se tolikokrat hranil z Jezusovim Telesom, naredim kaj, da bi nasitil tistega, ki je reven?« Delujmo in pomagajmo ljudem in naredimo tudi mi kaj DOBREGA. Ne ostanimo brezbrižni. Ne živimo polovičarske vere, ki le VSE PREJEMA OD BOGA, vendar NIČ NE DAJE DRUGIM NAPREJ, ki zastonj od Boga sprejme darove, vendar pa jih ne podarja drugim naprej. Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte nas Uči Jezus. Izkazano nam je bilo Usmiljenje, postanimo Usmiljeni. Prejeli smo Božje Milosti, talente in Božjo Dobroto, da jih darujemo zastonj drugim naprej. Saj če se ljubezen konča pri nas samih, se vera posuši v nerodovitno intimnost. Brez del usmiljenja umre (prim. Jak 2,17). Bratje in sestre, dopustimo, da nas mir, odpuščanje in rane usmiljenega Jezusa obudijo v življenje. In prosimo za milost, da bi postali priče usmiljenja. Le tako bo vera živa. In življenje bo poenoteno. Le tako bomo iskreno oznanjali Božji evangelij, ki je evangelij usmiljenja.

   Papež Frančišek, nedelja, 11. april 2021

   Odgovori
3. Miro says:

   1. novembra, 2021 at 20:38

   SLOVESNI PRAZNIK VSEH SVETIH JE UGODNA PRILOŽNOST, DA DVIGNEMO POGLED OD MINLJIVIH ZEMELJSKIH RESNIČNOSTI, K BOŽJI RAZSEŽNOSTI VEČNOSTI IN SVETOSTI!

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 5,1-12)

   Ko je zagledal množice, se je povzpel na goro. Sédel je in njegovi učenci so prišli k njemu. Odprl je usta in jih učil: »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo. Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali. Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo. Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli. Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali. Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi. Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Tako so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vami.«

   MISLI BENEDIKTA XVI. (Angelus, 1. november 2011)

   Slovesni praznik vseh svetih je ugodna priložnost, da dvignemo pogled od minljivih zemeljskih resničnosti, k Božji razsežnosti večnosti in svetosti. Današnje bogoslužje nas spominja, da je svetost izvirna poklicanost vsakega krščenega (prim. C 40) Kristus je namreč, ki je z Očetom in Duhom edini Sveti (prim. Raz 15,4), ljubil Cerkev kot svojo nevesto ter je zanjo dal samega sebe z namenom, da bi jo posvetil (prim. Ef 5,25-26). Zaradi tega so vsi člani Božjega ljudstva poklicani, da postanejo sveti, kakor trdi apostol Pavel: ‘Kajti to je Božja volja, vaše posvečenje’ (1Tes 4,3). Povabljeni smo torej, da ne gledamo Cerkve samo v njeni časni in človeški plati, zaznamovani s slabostmi, ampak kot je sam Kristus hotel, kot ‘občestvo svetih’ (KKC 946). V ‘Veroizpovedi’ Cerkev izpovedujemo kot sveto, saj je kot Kristusovo telo, orodje za udeležbo pri svetih skrivnostih, predvsem pri sveti evharistiji in kot družina svetih, katerim smo bili v varstvo izročeni na dan krsta. Danes obhajamo ravno to nešteto občestvo vseh svetih, ki nam preko njihovih različnih življenjskih poteh kažejo poti svetosti, ki pa imajo en sam skupni imenovalec: hoditi za Kristusom ter se preoblikovati po Njem, kar je poslednji cilj našega človeškega življenja. Pravzaprav lahko vsi življenjski stanovi postanejo ob delovanju milosti, osebnem prizadevanju in zvestobi, poti posvečevanja.

   NEBO IN ZEMLJA

   Danes nam je v veselje, srečati se na slovesni praznik Vseh svetih. Ob tem prazniku razmišljamo o dvojni razsežnosti človeštva, ki ga simbolično izražamo z besedama ‘zemlja’ in ‘nebo’. Zemlja predstavlja potek zgodovine, medtem ko nebo večnost, polnost življenja v Bogu. Prav tako pa ob tem prazniku razmišljamo v tej dvojni razsežnosti tudi o Cerkvi. Cerkev, ki je na poti skozi čas in tista, ki praznuje brez konca v nebeškem Jeruzalemu. Ti dve razsežnosti sta povezani v eno resničnost ‘občestva svetih’. Resničnost, ki se začne tu spodaj na zemlji in se dopolni v nebesih. Na tuzemskem svetu je Cerkev začetek te skrivnosti občestva, ki povezuje človeštvo, torej skrivnosti, ki je poponoma osredotočena na Jezusa Kristusa. On je namreč uvedel v človeški rod to povsem novo dinamiko, to gibanje, ki vodi k Bogu in hkrati k edinosti, k miru in globokemu smislu. Jezus Kristus, pravi Janezov evangelij (11,52), je umrl, ‘da bi razkropljene Božje otroke zbral v eno’. To njegovo delo se nadaljuje v Cerkvi, ki je neločljivo ‘ena’, ‘sveta’ in ‘katoliška’. Biti kristjani ter pripadati Cerkvi pomeni, odpreti se temu občestvu kakor seme, ki se v zemlji odpre, umre in vzklije navzgor, proti nebu.

   Svetniki, tisti, ki jih je za takšne razglasila Cerkev, kakor tudi vsi svetniki in svetnice, za katere samo Bog ve in ki jih danes obhajamo, so intenzivno živeli to dinamiko. V vsakem od njih je postal na oseben način, po svojem Duhu, ki deluje po Besedi in zakramentih, navzoč Kristus. Saj to, da smo združeni s Kristusom v Cerkvi, ne izniči osebnosti, temveč jo odpre, jo z močjo ljubezni preoblikuje in ji podeli že tukaj na zemlji razsežnost večnosti. Skratka, to pomeni, postati oblikovani po podobi Božjega Sina (prim. Rim 8,29) in uresničiti načrt Boga, ki je ustvaril človeka po svoji podobi in sličnosti. Ta vključitev v Kristusa pa nas odpre, kot smo rekli, za občestvo z vsemi drugimi člani njegovega mističnega telesa, ki je Cerkev, za občestvo, ki je popolno v nebesih, kjer ni nobene osamitve, nobenega tekmovanja ali ločitve. V današnjem prazniku že v naprej okušamo lepoto tega življenja in sicer v popolni odprtosti pogleda ljubezni do Boga in bratov, za katere smo prepričani, da so dosegli Boga v drugem in drugega v Bogu. S tem praznikom polnim upanja, častimo vse svetnike in se pripravljamo, da bomo jutri obhajali vernih duš dan. V svetnikih gledamo zmago ljubezni nad sebičnostjo in smrtjo ter vidimo, da hoditi za Kristusom vodi v življenje, v večno življenje ter daje smisel sedanjosti, torej vsakemu trenutku, saj ga napolnjuje z ljubeznijo in upanjem. Samo z vero v večno življenje imamo lahko radi zgodovino ter sedanjost in to brez navezanosti, s svobodo romarja, ki ljubi zemljo, saj ima srce v nebesih.

   SVETNIKI KOT BOTANIČNI VRT

   Z velikim veseljem obhajamo praznik vseh svetih. Ko bi obiskali botanični vrt in bi začudeno občudovali, koliko različnih rastlin in rož obstaja, bi spontano pomislili na Stvarnikovo domišljijo, s katero je napravil zemljo za čudovit vrt. Podoben občutek imamo, ko pomislimo na prizorišče svetosti. Svet postane pred nami kot vrt, v katerem je Božji Duh z občudovanjem vredno domišljijo obudil množico svetnikov in svetnic vseh starosti in družbenih slojev, jezikov, ljudstev in kultur. Med sabo so si sicer različni, vsak s svojo lastno osebno značilnostjo in duhovno karizmo, vsi pa zaznamovani z Jezusovim ‘pečatom'(prim. Raz 7,3), z odtisom njegove ljubezni, ki jo je izpričal s križem. Vsi se sedaj veselijo na praznovanju brez konca. Ta cilj pa so dosegli, kakor Jezus, preko velikih stisk in preizkušenj tako (prim. Raz 7,14), da se je vsak soočil s tisto žrtvijo, ki je njemu pripadala, da bi bil tako deležen slave vstajenja.

   PRAZNIK VSEH SVETIH

   Slovesni praznik vseh svetih se je uveljavil v prvem tisočletju najprej kot skupno obhajanje mučencev. Že leta 609 je papež Bonifacij IV. posvetil Pantheon Devici Mariji in vsem mučencem. To mučeništvo pa lahko razumemo tudi v širšem pomenu, kot brezpogojno ljubezen do Kristusa. Ta ljubezen pa se izrazi v popolni podaritvi samega sebe Bogu in bratom. Do tega duhovnega cilja, h kateremu se stegujejo vsi krščeni, se pride po poti evangeljskih blagrov, kakor to nakazuje današnje slovesno bogoslužje (Mt 5,1-12a). To pot je začrtal Jezus sam. Po tej poti so se trudili hoditi svetniki in svetnice, kljub temu, da so se zavedali svojih človeških omejenosti. Med svojim zemeljskim bivanjem so bili ubogi v duhu, žalostni zaradi grehov, krotki, lačni in žejni pravičnosti, usmiljeni, čisti v srcu, delavci za mir ter preganjani zaradi pravičnosti. Bog pa jim je dal predokušati svojo lastno srečo že na tem svetu, v polnosti pa jo uživajo onkraj. Sedaj so potolaženi, podedovali so deželo, nasičeni so, odpuščeno jim je ter kot njegovi otroci gledajo Boga. Ali na kratko: ‘njih je nebeško kraljestvo’ (prim. Mt 5,3.10).

   Na ta dan čutimo, da se v nas prebuja hrepenenje po nebesih, ki nas spodbuja, da pospešimo korak našega zemeljskega romanja. Čutimo, da se spušča v naša srca želja biti za vedno združeni z družino svetih, katerim po milosti že sedaj pripadamo. Kakor pravi znana duhovna pesem: ‘Ko bo prišla množica tvojih svetnikov, Gospod, o kako želim, da bi bil med njimi!’ O da bi ta lepa želja žarela v vseh kristjanih ter jim pomagala premagati vse težave, strahove in stiske! Položimo, dragi prijatelji svojo roko v materinsko roko Marije, Kraljice vseh svetnikov ter se ji pustimo voditi v nebeško domovino v spremstvu z dušami blaženih ‘iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov’ (Raz 7,9). V molitev vključimo tudi spomin na naše drage pokojne, katerih dan bomo jutri obhajali.

   (misli Benedikta XVI., hozana.si)

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
4. Hvala says:

   1. novembra, 2021 at 19:32

   KRIŽ IN POMEN ŽIVLJENJSKEGA BOJA

   Papež Frančišek je v svoji knjigi -Odprt um, verujoče srce napisal tudi o KRIŽU IN POMEN U ŽIVLJENJSKEGA BOJA.

   Ponavljam o križu in o trpljenju v življenju. To pišem zato, ker sem zaznala, da nekateri še ne morejo dojeti pomena življenjskega boja in trpljenja na tem svetu in celo mislijo, da je v nasprotju z Gospodovim naukom. Zaznala sem tudi, da je veliko odločitev mimo Gospoda, zato je potrebno določene stvari pojasniti in povedati resnico, da ne bi kaj narobe razumeli.

   Jezus ni iskal trpljenja, tudi mi ga ne, vendar kaj pravi papež : NAŠA PRIPADNOST CERKVI ZAHTEVA TEMELJITO STANOVITNOST TAM, KJER SE CERKEV ROJEVA NA KRIŽU.

   Papež pravi nadalje takole: GOSPODA BOMO PROSILI ZA MILOST, KI NAJ NAS OSVOBODI OD NEUMNE OTROČJOSTI, KI NAS VODI V TAKO V “IGRANJE MIRU” KAKOR V “IGRANJE Z VOJNO”. DOUMETI POMEN NAŠEGA APOSTOLSKEGA ŽIVLJENJSKEGA BOJA PREDPOSTAVLJA SPOZNATI, DA BO V NAŠEM SRCU BOJ- ČE ŽELIMO SLUŽITI BOGU- IN ISKANJE KRIŽA KOT EDINEGA TEOLOŠKEGA KRAJA ZA ZMAGO; BOJ, KI VKLJUČUJE MOŽNOST OBSODBE IN TO, DA SE VELIKODUŠNO PONUDIMO ZA TEŽJE IN BOLJ UTRUJAJOČE DELO.

   Nadalje reče papež: HODITI ZA JEZUSOM NOSI V SEBI ODLOČITEV ZA HOJO PO NJEGOVI POTI IN GOTOVOST KRIŽA. KAKO DALEČ OD LASTNIH POGLEDOV RAZDELJENEGA SRCA, KI SANJA DA BO SOBIVANJE MED GOSPODOM SLAVE IN POSVETNIM DUHOM MIRNO.

   PREPUŠČANJE V BOŽJE ROKE, NE DA BI SKUŠALI NADZOROVATI IZIDE KRIZE IN NEVIHTE NESREČE. MOČNO, A NEDOLŽNO PREPUŠČANJE, PREPUŠČANJE, KI GA JE SAM JEZUS PREDLAGAL PRED SVOJO SMRTJO.
   PREPUŠČANJE, KI VSEBUJE ZAUPANJE V OČETOVSTVO BOGA, KI PA NE OSVOBODI IZ BOLEČEGA TRPLJENJA PREDSMRTNE AGONIJE: KER TO PREPUŠČANJE NIMA TAKOJŠNJEGA ODGOVORA-CELO NJEGA SAMEGA JE PREČIŠČEVAL BOŽJI MOLK, KI LAHKO PRIPELJE V SKUŠNJAVO OBUPA….TO JE PRESUNLJIV KRIK NA VRHUNCU PREIZKUŠNJE: MOJ BOG, MOJ BOG , ZAKAJ SI ME ZAPUSTIL? (Mt 27,46).

   SPOMIN KRIŽA JE DA TAKO REČEM, pravi papež, OBMOČJE KRISTJANOVEGA BIVANJA. ZUNAJ TEGA OBMOČJA NE BO DOBRE ODLOČITVE NITI GLEDE NAČINA ŽIVLJENJA POSLANSTVA NITI GLEDE PASTORALNIH SREDSTEV, KI NAJ BI JIH UPORABLJALI: V NEVARNOSTI SMO, DA IŠČEMO REŠITVE MIMO KRIŽA. itd……

   ——————————————————————————————————————————————————-

   Papež Frančišek piše, da smo v nevarnosti, da iščemo rešitve mimo križa. Glede na to, sem že večkrat priložila zgodbe ljudi, ki niso vzeli odločitve mimo križa oz. posvetne odločitve, ampak so sprejeli križ in Gospodove rešitve. Glede na to je res izrazit primer ravnanje družine Čuš.

   Zato sem že večkrat napisala, da Gospod ne umakne človeka iz stanja, iz katerega človek mogoče želi da ga odstrani, ampak mu da moč, da trpljenje vzdrži. JEZUS NE ŽELI, DA BEŽIMO IZ SITUACIJ, KI NAM NISO VŠEČ, ALI PA SE NAM ZDIJO NEVZDRŽNE. ŽELI, DA ON VSTOPI V NAŠE SITUACIJE IN DA SKUPAJ Z ROKO V ROKI HODIMO SKOZI VIHARJE.

   Če bežimo pred trpljenjem nas bo dohitelo. Zato je danes moderno oditi iz zakona, kjer se “ne da vzdržati”. Vendar je potrebno, da si zapomnimo, da je to naše mišljenje-človeško, Božje mišljenje je pa drugačno.

   Nekoč, če se prav spomnim sem napisala, da mi bo težko nekdo razložil “nevzdržne situacije”, kajti PRI BOGU JE VSE MOGOČE, PRI BOGU NI NIČ NEMOGOČE.

   Odgovori
   • Miro says:

     2. novembra, 2021 at 12:04

     MOLIMO TE KRISTUS IN TE HVALIMO, KER SI S SVOJIM KRIŽEM SVET ODREŠIL!

     Odgovori
5. Hvala says:

   1. novembra, 2021 at 16:19

   RAZMIŠLJANJE….

   Človek, ki ima vero, BO GOSPODU IZROČIL ŽIVLJENJE, PODROČJA, KER ŽELI, DA GOSPOD SKRBI IN VODI POT.

   Nekateri se bojijo Gospodu izročiti življenje, nekateri pa tega ne storijo zato, KER ŠE NISO PRIŠLI DO SITUACIJE V ŽIVLJENJU IZ KATERE PO ČLOVEŠKI LOGIKI IN MOČI NI VEČ NOBENEGA IZHODA.

   Dokler človek vidi SAMO ENO ODREŠILNO BILKO PRED OČMI, S KATERO BI LAHKO PO SVOJI VOLJI IN ODLOČITVI REŠEVAL IN REŠIL SITUACIJO, SE NEKATERI NE BODO ODLOČILI IZROČITI VSO POT GOSPODU, DA BI ČAKALI NA NJEGOV IZHOD, NA NJEGOVO REŠITEV. Hočejo imeti svoj nadzor nad situacijo in želijo razrešitev po svoji -ČLOVEŠKI VOLJI.

   LAHKO SE ŠE ODLOČAJO MED SPREJEMANJEM BOŽJE VOLJE ALI PA SPREJEMANJEM ČLOVEŠKE VOLJE.

   KO PA NASTOPI V ŽIVLJENJU TRENUTEK, KO SE ČLOVEK SPUSTI NA DNO PORAZA, KI JE POTRDITEV IN POMANKANJE MOŽNOSTI ZA IZHOD, ZA REŠITEV -PO ČLOVEŠKO, KI JE DOKONČNA POTRDITEV, DA IZHODA NI VEČ, TEDAJ GOVORIMO , DA ČLOVEK ŽIVI ČISTO ZAUPANJE V BOGA.

   TAKO SE JE ZGODILO V JEZUSOVEM PRIMERU. KO SO GA JAVNO LINČALI, JE JEZUS IZGUBIL VSAKO ČLOVEŠKO MOŽNOST REŠITVE.

   Človek se oklepa svojih rešitev in odločanj iz stisk tako dolgo, dokler to lahko počne. KO PA NI VEČ REŠITVE PO ČLOVEŠKO, JE NI VEČ. TAKRAT SE BO PA OKLENIL BOŽJE REŠITVE, ČE BO PAČ HOTEL. Bog bo človeku pokazal SVOJO REŠITEV OB SVOJEM ČASU.

   Večkrat sem že omenila ZAUPANJE V GOSPODA, PRENAŠANJE TRPLJENJA , ne vem pa ,če ste razumeli kaj želim povedati s tem.

   Mogoče bo s tem člankom bolje razumljivo, KAJ POMENI ČAKATI IN SPREJETI GOSPODOVO REŠITEV IZ STISKE, NE PA ČLOVEŠKO.

   Odgovori
   • Hvala says:

     1. novembra, 2021 at 16:27

     ZAUPANJE je največje
     veselje v našem odnosu z
     Bogom. Kdorkoli zaupa
     v Boga, je že prehodil
     najtežji del poti.

     (Carlo Caretto)

     Odgovori
     • Hvala says:

       1. novembra, 2021 at 16:57

       ZAUPANJE BOGU

       Če ima JEZUS poseben načrt s določenim človekom, MU LAHKO ZAPRE VSA VRATA ČLOVEŠKE POMOČI V STISKI, GA PREČIŠČUJE DOLOČENO OBDOBJE DOKLER JE TO POTREBNO PO NJEGOVI PRESOJI , POTEM PA MU POKAŽE SVOJO REŠITEV IZ PREIZKUŠNJE IN MU ZAUPA DOLOČENE NALOGE.

       Odgovori
6. Hvala says:

   1. novembra, 2021 at 15:50

   NAŠA ODLOČITEV ALI BOŽJA VOLJA?

   Evangelist Janez je zapisal, da je Jezus dal aposto-
   lom nalogo, naj ljudem ukažejo, naj sedejo. Zakaj

   jih ni samo povabil, da če hočejo, naj sedejo?
   Zakaj je izrekel zapoved? Dalje beremo, da so
   dali kruha tistim, ki so sedeli, ne tistim, ki so bili
   lačni. Pomeni, da je dal kruha le tem, ki so Mu
   prisluhnili in poslušali Njegovo zapoved. Zakaj

   je pomembno, da smo poslušni? In zakaj ni do-
   volj, da samo nekaj hočemo, pa tega ne storimo?

   Namreč, že pri molitvi se nam dogaja, da ko mo-
   limo, mislimo, da moramo veliko govoriti in da

   nas mora Bog poslušati. Saj se nam dogaja tudi v

   medosebni komunikaciji, da hočemo veliko go-
   voriti in nas mora drugi poslušati. Če nas ne sliši

   ali noče poslušati, smo pa raje tiho tudi takrat, ko
   bi bilo treba govoriti. Bog nas je že ustvaril tako,
   da bi bilo treba več poslušati (imamo dve ušesi)
   in manj govoriti (imamo le ena usta). Zato bi se

   moralo dogajati prav nasprotno od tega, kar živi-
   mo. Predvsem Boga bi morali najprej poslušati.

   Mi pa bi od Njega kar naprej nekaj zahtevali in
   pričakovali, neradi pa Ga poslušamo (Prenova oktober 2021)

   https://drive.google.com/file/d/1S7vNm4kEOiafbmgZYT9JfMbhHGOtYXQO/view
   :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   GOSPODA BI MORALI NAJPREJ POSLUŠATI, NE PA OD NJEGA ZAHTEVATI.

   Odgovori
7. Hvala says:

   1. novembra, 2021 at 14:55

   KO RANE KRVAVIJO (Revija Prenova-oktober 2021)
   ————————————————————————————————–
   https://drive.google.com/file/d/1S7vNm4kEOiafbmgZYT9JfMbhHGOtYXQO/view

   Odgovori
   • Hvala says:

     1. novembra, 2021 at 15:34

     Ali obstaja balzam za zlomljeno srce? Ali obstaja
     ozdravitev za tiste globoke, notranje rane? Ali
     je mogoče koščke sestaviti in srce narediti še
     močnejše?

     Ja! Vsekakor ja. V nasprotnem primeru bi bila Božja
     beseda prevara, sam Bog pa lažnivec. Bog vam ni
     obljubil nebolečega načina življenja. Obljubil vam je

     »način pobega«. Obljubil vam je, da vam bo poma-
     gal prenašati bolečino, da vam bo dal moč in da vas
     bo postavil na noge, ko boste omagovali od šibkosti Prenova oktober 2021).

     Odgovori
8. Hvala says:

   1. novembra, 2021 at 14:43

   KAKO SPREJETI BOŽJO VOLJO V VSEH SITUACIJAH?

   Večkrat smo že pisali o SPOLNJEVANJU BOŽJE VOLJE?

   Kako sprejeti Božjo voljo, kadar smrt nenadoma zareže v družini ali pri sorodnikih. Moj oče je tudi zelo zgodaj umrl, ostali smo otroci , mama, stara mama itd….

   Kako preživeti, ko bolečina zareže v življenju na področju, kjer je nisi pričakoval niti s sanjah? Kako preživi bolečino nekdo , ki ga razjeda mogoče tudi več kot pol stoletja? Poznamo take primere, vidimo pa lahko tudi razliko v prenašanju trpljenja pri tistih, ki verujejo v Boga in pri tistih, ki ne verujejo.

   Vsi dogodki, ki pridejo nepričakovano ali pričakovano, so del življenja. Če trpljenja ne sprejmemo, se ne da živeti. Če ne prosimo Gospoda za milosti, da se v trpljenju vzdrži, sami ne zmoremo ničesar. VSE JE ŽIVLJENJE IZ MILOSTI.

   Zato samo pisati, govoriti in misliti o izpolnjevanju Božje volje je lahko, TEŽKO PA JE DEJANSKO SPREJEMATI BOŽJO VOLJO V DOLOČENIH SITUACIJAH. Zato je življenje brez pomoči Gospoda oz, brez vere v Njega res lahko pekel na zemlji.

   Razmišljam tudi naslednje: po mojem mišljenju večina ljudi, ki piše o življenju v raznih situacijah s strokovnega vidika ali pa laičnega, ne more opisati trpljenja tako čustveno in doživeto, če ga ni sama doživela.

   Poglejmo primer: nekdo lahko piše debele knjige o tem KAKŠNE SO BOLEČINE, ČE SE OPEČE ČLOVEK Z OGNJEM. Kako bo opisal to pekočo bolečino, ki nastane pri takšnih opeklinah nekdo, ki tega nikoli ni doživel. Tisti, ki pa je doživel opekline, jih bo orisal v detajle.

   Tudi otrokom težko razlagamo kako boli, če je koža opečena. Ne morejo vedeti, če niso izkusili.

   Zato je velika razlika NEKAJ PISATI IZ TEORIJE ALI PA IZ DOŽIVETIH PRIMEROV.

   Hočem povedati, da ljudje, ki so doživeli TEŽKO NEURJE V SVOJEM ŽIVLJENJU, BODO NE SAMO BOLJ DOŽIVETO PISALI O TEM, ampak BO NJIHOVO SOČUTJE DO LJUDI DRUGAČNO kakor pri nekom, ki ni poskusil trpljenja oz. ki ga udarec ni zadel.

   V življenju nastajajo RANE, KRIVDE, SAMOOBTOŽEVANJE itd… zato je potrebno pri Sveti daritvi VSE TO IZROČATI GOSPODU.

   Večkrat govorimo o sočutju do sočloveka. Če ima človek pravo ljubezen do Boga, bo imel tudi sočutje do ljudi, še večje sočutje do sočloveka bo nastalo ob prestajanju lastnega trpljenja.

   Odgovori
   • Hvala says:

     1. novembra, 2021 at 14:48

     Potrebno je Gospoda prositi za milost, da bomo znali razločevati KAJ JE BOŽJA VOLJA .

     Odgovori
9. Janez says:

   1. novembra, 2021 at 10:17

   Kakšen je Božji načrt?
   Iz svetega evangelija po Marku (Mr 6,30-34)
   »Aleluja. Moje ovce poslušajo moj glas, govori Gospod, jaz jih poznam in hodijo za menoj. Aleluja.«
   Tisti čas so se apostoli zbrali pri Jezusu in mu poročali o vsem, kar so storili in učili. Tedaj jim je rekel: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!« Mnogo ljudi je namreč prihajalo in odhajalo, tako da še jesti niso utegnili. In odrinili so s čolnom sami zase v samoten kraj. Mnogi pa so jih videli, da odhajajo, in so jih prepoznali. Iz vseh mest so skupaj peš hiteli in prišli tja pred njimi. Ko je Jezus dospel do nekega kraja in se izkrcal iz čolna, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari.

   Podoba Jezusa kot dobrega pastirja dobi nove odtenke. Osebe, ki nastopajo v odlomku iz Evangelija so: množica, apostoli in Jezus. Množica je Jezusa iskala. Za njim so se selili iz kraja v kraj in ga zasledovali. Videli so čudeže ozdravljenja. Ob pomnožitvi kruha ga želijo razglasiti za kralja Judov, kajti prepričani so bili, da bodo njihove težave končno prenehale. Mislijo, da jih bo on družbeno-politično osvobodil in vzpostavil izraelsko kraljestvo. Ista navdušena množica je na koncu razočarana nad njim in ga zapusti. On ni zato prišel. Zakaj nam je tako težko dojeti Božji načrt in tako težko sprejeti njegovo milost? Lahko ugotovimo, da je hoditi za Gospodom popolnoma nekaj drugega kakor želeti Gospoda. Če je milost res milost, to pomeni, da ni zgolj preprosto izpolnjevanje naših pogosto tudi sebičnih želja po človeški pameti. Čeprav je v resnici prav Božja milost tista, ki lahko poteši vse naše želje in hrepenenja. V gornjem evangeljskem prizoru so apostoli le posredovalci. So orodja, po katerih naj bi Jezusovo sočutje doseglo vse in vse lačno ljudstvo nasitilo s kruhom in ribami, ki jih je pomnožil, da je nasitil množice. To je naloga cerkvenih služb: lomiti kruh Besede, da bo vera med ljudmi rasla. Jezus se vzpne na hrib. Ne pozabimo, da v Janezovem evangeliju ni omenjen govor blagrov. Tam nasiti množico, tako da pomnoži kruh. Ga pomnoži, ne ustvari. Spomnimo se prizora Jezusovih skušnjav v puščavi. Tam je skušan, da bi kamne spremenil v kruh in tako vsem dokazal, da je On Odrešenik. Jezus se mora po pomnožitvi kruha za množico umakniti in ostati sam, da ne bi ogrozil in spravil na slab glas svojega poslanstva. Njegova samota se bo dramatično povečala, ko ga bodo po dolgem govoru o evharističnem kruhu, s katerim razlaga pomnožitev, začeli učenci zapuščati. Niso ga doumeli in razumeli.

   Če gledamo sam dogodek pomnožitve, nam mnoge podrobnosti lahko vso globino dogajanja še bolj osvetlijo. Nahajamo se v puščavi. Velikonočni prazniki so blizu. Po tleh je veliko trave. Obedovali bodo razporejeni v skupine po sto in petdeset. Vsi ti podatki spominjajo na organizacijo izraelskega ljudstva v puščavi, ko je bila sklenjena zaveza med Bogom in njegovim ljudstvom. Jezus bo v svojem govoru še posebej naglasil, da je on sam resnični nebeški Kruh, ki hrani in daje življenje, počitek in novih moči. V moči tega kruha se uresničuje dokončna zaveza med Bogom in njegovim ljudstvom. Omemba ostankov kruha in koščkov rib poudarja obilje milosti, ki jih daje nova zaveza. Nova zaveza je namreč dana vsem. Onkraj nje ni ničesar, kar bi lahko potešilo človeška hrepenenja. Čudež je simbol obhajanja evharistije. Glagoli, ki jih uporablja (vzel, blagoslovil, razlomil in dal) so značilni za obhajanje svete Evharistije. Izid pomnožitve kruha je dramatičen. Vsi jedo, vsi se navdušijo, a nobeden v resnici ne razume in nihče ne zna videti Božjega delovanja. Jezus si bo zaman prizadeval, da bi razumeli Božji Načrt Odrešenja za vsre ljudi. Ljudje bomo to lahko razumeli šele takrat, ko se bomo ponovno ozrli Vanj, ki smo ga križali in prebodli na Golgoti. Kruh bo postal kruh življenja šele takrat, ko bo kazal na Božje ljubeče trpljenje za človeka.

   Božja ljubezen do nas ljudi nikdar ne deluje v skladu z zakonitostmi moči in sile, ki sta nam tako blizu po človeški pameti. Mi bi radi potešili svoja hrepenenja tako, da bi Boga uporabili za to, po človeški pameti. Težko pa svoja hrepenenja odpremo Bogu in še težje sprejmemo ter doumemo njegovo milost in Božji Načrt Odrešenja, ker mislimo po človeško. V tem je vsa težava človeškega srca v odnosu do Boga. Jezus to dobro ve. Čeprav ob različnih priložnostih stori vse, da bi mi lahko razumeli Božji Načrt, Jezus dobro ve, da bo moral iti v Jeruzalem, kjer bo na križu v vsej polnosti zasijala resnica njegove ljubezni do ljudi. Šele takrat bo lahko osvojil srca in jih vnel z isto ljubeznijo. Bog nas ljubi ali ljubimo Boga tudi mi grešni ljudje in smo mu kaj hvaležni za vse?! Molimo in proimo Boga, da nas razsvetli in poduči, da bomo vedeli, kaj je Božji Načrt za nas? Brez Boga smo nič, z Bogom pa smo močni in premoremo vse!

   Medmrežje pater dr. Vili Lovše

   Addendum:
   KAJ JE BOŽJI NAČRT ZA NAS KRISTJANE IN VSE LJUDI?
   O Božjih načrtih je znan rek: Bog, ki te je ustvaril brez tebe, te ne more odrešiti brez tebe (sv. Avguštin, pridiga CLXIX, 13).

   Kaj pomeni »načrt« za Gospoda, kako si ga razlagamo mi ljudje in kristjani?
   Da, Bog ima »načrt« – ampak kaj to pomeni? Kaj pomeni »načrt za življenje ljudi« – za vsakega, od rojstva do smrti, pa tudi pred tem in po tem; in za bivanje vsega drugega, kar je ustvaril? Prerok Jeremija (poglavje 29, vrstica 11) govori Izraelcem v času stiske: 11 Vem za načrte, ki jih imam z vami, govori Gospod: načrte blaginje in ne nesreče, da vam dam prihodnost in upanje. 12 Klicali me boste in prihajali molit k meni in vas bom uslišal. 13 Iskali me boste in me boste našli. Ko me boste iskali z vsem srcem, 14 se vam bom dal najti, govori Gospod. Obrnil bom vašo usodo in vas bom zbral iz vseh narodov in iz vseh krajev, kamor sem vas izgnal, govori Gospod. Z drugimi besedami: Bog ima za nas dobre načrte; to tudi takrat, ko se nam zaradi težav (grehov, človeških napak, slabe usode) zdi, da smo se mu zamerili; ima načrte za vse nas skupaj; pričakuje, da smo pri dobrih načrtih aktivni in sodelujemo z njim in mi med seboj. Spolnjujmo Božjo Voljo in Jezusov Evangelij, ker tako bomo spolnjevali Božji načrt in delali vse prav!

   Biti daleč od Boga ne pomeni ubežati njegovi moči, ampak le umakniti se njegovi ljubezni.
   (kardinal in svetnik John Henry Newman)

   Odgovori
10. Hvala says:

    31. oktobra, 2021 at 18:49

    KJER SE NA NASILJE ODGOVORI Z ODPUŠČANJEM ………..

    Vera, čeprav je majhna kakor gorčično zrno, je sposobna premikati gore (glej Mt 17,20). Kolikokrat je moč vere že dopustila izreči besedo odpuščanje, in sicer v človeško nemogočih pogojih! Edinole moč Boga, usmiljenje, lahko zaceli določene rane. Kjer se na nasilje odgovori z odpuščanjem, tam je srce tistega, ki je storil napako, lahko osvojeno z ljubeznijo, ki premaga vsako obliko zla. Tako Bog med žrtvami in krivci vzbuja prave pričevalce in delavce usmiljenja.

    http://arhiv.mirenski-grad.si/it/node/4395

    Odgovori