Članki za dušo

15.034 Responses to Članki za dušo

1. Hvala says:

   3. novembra, 2021 at 11:26

   “HALLOWEEN JE PRAZNIK, KI VODI V SMRT”

   KJE LAHKO HUDIČ VSTOPI?

   ROSARIO PALIĆ EKSORCIST
   :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Danes je hudič zelo popularen. Omenjajo ga filmi, glasba, zle sile nastopajo že v risankah in igricah za otroke. Naša družba je povsem prežeta z delovanjem hudega duha. Kako se mu torej upreti?
   Rosario Palić, duhovnik hrvaškega rodu, je uradni eksorcist tržaške škofije. Bil je gost v oddaji Na robu znanega na Exodus TV, kjer je spregovoril tudi o nevarnostih halloweena.

   V boju s hudičem imamo (eksorcisti, op. p.) veliko dela, telefoni zvonijo cele dneve in noči. Veliko je potreb, a Bog skrbi za svojo Cerkev. Z delovanjem hudega duha se vsakodnevno srečujem. Ne le v teoriji, ampak predvsem v praksi, ko vidim in prepoznavam sovražnika človekovega življenja,” pravi Palić.

   KJE LAHKO HUDIČ VSTOPI?

   V oddaji je Palić podal nekaj konkretnih primerov, saj ima s tem večletne izkušnje. “Kjer je pomanjkanje vere, ljubezni, molitve, ali kjer se ljudje predajajo raznoraznim magijam – tam vstopi hudi duh. Kjer manjka sporočilo ljubezni in kjer ni izpolnitve, tam ima hudi duh tako rekoč prost vstop.”

   Hudič je popularen
   “Danes je hudič zelo popularen,” opaža Palić. Prodajalke v trgovinah z različno “kramo” nosijo plastične rogove, temne sile so prisotne v skoraj vseh filmih, omenjajo jih besedila popularnih pesmi … Čarovnice in zlobneži nastopajo že v risankah za otroke.

   Okostnjaki, zombiji, vampirji in druga bitja so povsem običajna podoba na majicah, puloverjih, celo šolskih torbah in peresnicah. Zle sile in različni ubijalci pa brez izjeme nastopajo v praktično vsaki videoigrici. Pogoste so tudi tetovaže z motivi zla (npr. kača). Vse to hudiča privlači kot magnet, trdi eksorcist.

   Prav tako te podobe vidimo na različnih reklamnih plakatih. To postaja mentaliteta vsakdana, ki se ne nazadnje odraža tudi v medijih, politiki in vsesplošnem upadu vrednot. Velika podjetja pa to seveda zelo dobro tržijo. Naša kultura je dobesedno prežeta s tem – tako zelo, da se nam to zdi nekaj povsem običajnega.

   Kakšen praznik je halloween?
   “Halloween je praznik, ki vodi k smrti,” je prepričan Palić. Danes je dostop do hudiča zelo preprost. Ne samo prek medijev in družbe, ki nas polni s takimi informacijami, pač pa tudi prek interneta.

   Otroci in mladi lahko zelo hitro pridejo do tega, npr. ko tako malo za šalo kličejo duhove. Žal pa so temne sile in prepričanje, da je to nekaj povsem običajnega, vedno bolj prisotne tudi v vrtcih in šolah, ki tudi praznovanje halloweena obravnavajo kot nekaj povsem običajnega, zabavnega ali celo otrokom prijaznega.

   Kam gre tema, ko prižgemo luč?
   To vprašanje je Palić nekoč zastavil otrokom. Neka deklica mu je odgovorila: “Tema gre k hudiču.” “Ta deklica ne bi mogla bolje povedati,” je prepričan Palić.

   Kako ukrepati?
   Današnji človek ne priznava ne Boga ne hudega duha. Marsikdo ne verjame v obstoj hudiča, čeprav nam Jezus v evangeliju jasno pove za njegov obstoj in nam govori o duhovnem boju. Hkrati pa sodobni človek hrepeni po duhovnosti.

   Najboljši način, da se upremo hudemu duhu in njegovemu delovanju, je življenje po veri. Najpomembnejše so sveta evharistija, spoved in molitev rožnega venca. Predvsem pa imamo kristjani največji zaklad v zakramentu svetega krsta. “Tega se starši danes premalo zavedajo,” opozarja Palić. “Če živimo z Jezusom, smo varni, saj je on že premagal hudega duha. Krst nam omogoča prost dostop do Boga. Veliko ljudi se tega ne zaveda in s tem zaprejo okno Božji ljubezni.”

   “Oborožimo” se lahko tudi z rednim prebiranje Božje besede in zatekanjem po pomoč k Materi Mariji. Hudi duh zelo “reagira” na Marijo. Ko pokličemo Marijo na pomoč, se hudi duh zagotovo umakne, še zagotavlja Palić.

   https://si.aleteia.org/2019/10/31/halloween-je-praznik-ki-vodi-v-smrt/

   Odgovori
2. Hvala says:

   3. novembra, 2021 at 11:19

   “ČE KRISTJANI PRINAŠAMO UPANJE S TAKIMI NEUMNOSTMI, KOT SO BUČE, GRE RES ŽE VSE V MALORO”

   HUDIČ HOČE, DA OBUPAMO

   (Exorcist Janez Kavčič)

   Če postavljamo buče, ki so izraz smrti, to lahko pusti posledice, je prepričan eksorcist koprske škofije Janez Kavčič
   Že v začetku oktobra po trgovinah začnemo opažati kostume za razne morbidne like in drugo “opremo” za t. i. noč čarovnic. Narava nas v tem času v obilju zalaga z bučami, mnogi pa jih uporabijo, da jih izrezljajo in vanje postavijo sveče. Te navade, ki so k nam prišle šele v zadnjem času, izvirajo iz keltskih časov.

   Kelti so 31. oktobra oziroma 1. novembra praznovali prehod v novo leto. Verjeli so, da se na ta dan duše iz onostranstva vrnejo na zemljo in strašijo ljudi. Da jih duhovi ne bi prepoznali, so se ljudje našemili in se “pomešali” mednje. Toda vaški vrači so od ljudi zahtevali, da darujejo svoje otroke v žgalne daritve, zato da se bodo duhovi pomirili. To je bila za keltske družine noč velikega strahu pred tem, katera družina bo izbrana, da mora žrtvovati otroka.

   Zato se je še do danes v običajih okoli 31. oktobra kot ključen element ohranil strah. Prav ta pa je točka, prek katere lahko na nas vplivajo zle sile, trdi eksorcist koprske škofije Janez Kavčič.

   Zakaj vsi rezljajo buče, mi pa ne smemo? Ker ne želimo smrti, ampak življenje. To je spomin na noč, ko je pri Keltih en otrok umrl in je vsa vas trepetala, čigav otrok bo za to izbran.

   Danes se ozadja keltskih običajev pri nas večinoma niti ne zavedamo, ampak buče izrezujemo, ker se nam zdi zabavno, da z njimi “okrasimo” svoje domove in je vse skupaj malo strašljivo. Je tudi ta “zabava” lahko za nas nevarna?
   Seveda. Nihče se ne sme zabavati s smrtjo, ker ne ve ne ure ne dneva. Za otroke je nevarno, če jim stvari ne razložimo in ne podamo prave vsebine, jim ne povemo vse resnice o tem. Otrokom moramo vedno govoriti tudi o izvoru, zgodovini, ker se iz zgodovine učimo. Če pa starši otrokom razložijo izvor tega običaja, sem prepričan, da buč ne bodo več hoteli izrezovati v obliki smrti, ampak bodo delali kaj lepšega in koristnejšega.

   Če kot kristjan na primer nosim obesek smrti, to nikakor ni primerno. Kristjan je človek življenja, veselja. Tu pa – čeprav samo za šalo – postavljamo neke buče, ki so izraz smrti. To lahko pusti posledice.

   Kakšne so te posledice?
   Otroci ne spijo. Kar nekaj otrok sem imel, ki, kljub temu da so že najstniki, še vedno spijo pri starših. Otroci se takih stvari bojijo, niso še pripravljeni.

   K meni je prišel par, ki ni mogel zanositi. Ugotovil sem, da sta pred praznikom vseh svetih redno izvajala te keltske običaje. Očitno sta pokazala, da v njunem življenju ne vlada življenje, ampak smrt.

   K meni pripeljejo majhne otroke, ker imajo vedenjske motnje, imajo občutek, da jim kdo sledi in podobno. Potem pa jih malo sprašujem in ugotovimo, da so šli na noč čarovnic, v hišo strahov … Otroka ni nihče pripravil na to.

   Prav je, da otrokom običaje predstavimo in razložimo, toda Cerkev je dala lepo alternativo. Starše spodbujam, da na predvečer vseh svetih svojim otrokom razložijo, zakaj se kristjani smrti ne bojimo. Kristus je smrt premagal.

   Zakaj se je praznovanje halloweena tako razširilo?
   Dejstvo je, da se smrti bojimo. Potisnili smo jo na rob, izrinili iz vsakdanjega življenja. In danes se dogaja prav to, da se norčujemo in zabavamo iz tistega, česar nas je strah. To prihaja iz podzavesti. Zato prihaja do velikih tragedij. Največ tragedij se dogaja prav v noči 31. oktobra na 1. november. Zato to ni sprejemljivo. Po drugi strani pa vsi tisti, ki imajo 1. november še vedno za dan mrtvih, slavijo mrtve. Kristjani pa slavimo žive, tiste, ki živijo pri Bogu in so sveti.

   A to pomeni, da nas gledanje grozljivk in filmov z morbidnimi prizori prav tako naredi bolj dojemljive za hudobnega duha?
   Vsekakor. Strah je najboljše orožje hudobnega duha. Ko nas je nečesa strah, lahko hudobni duh z nami operira. Če bi mene kot eksorcista bilo hudiča strah, bi on imel moč nad mano, kar bi bilo zelo narobe. Jezus je premagal hudobnega duha. Kristjani se ga ne smemo bati in to pomeni, da se tudi smrti ne smemo bati. Iz smrti se tudi ne smemo norčevati, ker je smrt prehod v lepše življenje, življenje pri Bogu.

   Vedno povem, da se lahko za pusta norčujete, tako da se nekdo obleče v duhovnika in pokopava pusta. Iz mene se lahko norčujete, toda ali se boste norčevali tudi takrat, ko bodo umrli vaši starši? Naj se takrat nekdo obleče v duhovnika in jih pokoplje. To pa ni več “hec”.

   rozljivke ali celo nekatere risanke pri otrocih puščajo posledice. Spomnim se, da smo včasih gledali Toma in Jerryja. Pri sosedih je bil neki fantek, ki je piščančke tolkel s kladivom po glavi in jih tako ubijal. Ker je tako Tom počel Jerryju in je ta preživel. Otrok velikokrat ne zna ločiti, če mu tega ne povemo.

   V otrokovo podzavest pa se to zapiše. Otrok lahko takrat nič ne doživlja, lahko pa ta strah pride na plano po dolgem času, in sicer ko je ta že odrasel in je v neki krizi ali težavi. Takrat bo hudobni duh to izkoristil. Lažje se je postaviti hudiču po robu na začetku. Zato se mi zdi primerno, da to že na začetku povemo to otrokom.

   Prej ste dejali, da hudič najlažje operira z nami, ko nas je strah. Ali to enako velja zdaj, ko nas je strah, da se bomo okužili, in nas je morda celo strah smrti?
   Seveda. Hudič hoče, da mi obupamo.
   Kako se torej boriti proti strahu?
   Kristjani smo poklicani, da v današnji svet prinašamo upanje. Če ga prinašamo s takimi neumnostmi, kot so buče, gre res že vse, kot se reče na Primorskem, v maloro, k vragu.

   Veliko je pozitivnih duhovnikov, ki tudi danes prinašajo upanje ljudem. Že s tem, da si ljudem blizu, vlivaš upanje. Tudi jaz velikokrat doživljam strah, toda kako se zoperstavim? Tako, da si ponavljam: “Jezus, s tabo se ne bojim. Ti si moj zaščitnik, ti si moje varstvo, ti si moje življenje, ti si moje vse. Ne boš dopustil, da se mi kaj zgodi. Pa tudi če se mi kaj zgodi, je to najboljše zame. Ti boš vedno z mano.”

   V tem korona času slačimo vso navlako, v katero smo se ovili. Korona nas slači. Smo razgaljeni. Vsi smo negotovi. Toda zmagali bomo tisti, ki ohranjamo upanje, ohranjamo življenje – kljub vsemu! Upamo proti upanju.

   Vsi gremo skozi predor, čeprav ne vidimo konca. Tisti, ki nima tega upanja, bo v predoru omagal. Mi pa imamo vero, da ima ta predor tudi konec, da življenje je, saj je tudi Kristus hodil skozi predor trpljenja in je na koncu zmagal.

   https://si.aleteia.org/2020/10/28/ce-kristjani-prinasamo-upanje-s-takimi-neumnostmi-kot-so-buce-gre-res-ze-vse-v-maloro/

   Odgovori
3. Hvala says:

   3. novembra, 2021 at 11:06

   HALLWEN- nedolžna zabava? [IZ ARHIVA]- DRUŽINA

   ČE OTROCI ALI STAREJŠI PRAZNUJEJO NOČ ČAROVNIC, BODO KMALU IZGUBILI”DUHOVNI IMUNSKI SISTEM”

   Je »praznik« Halloween res tako neškodljiv, kot se morda zdi na prvi pogled?
   Frančiškan Janez Papa je v zapisu na svojem blogu že pred leti podal nekaj zanimivih smernic, ki osvetlijo ozadje tega – žal zelo priljubljenega – »praznika«.

   Halloween je keltski poganski praznik pred 1. novembrom, njihovim novim letom. Kelti so verovali, da se takrat zabriše meja med mrtvimi in živimi. Duhovi mrtvih naj bi prihajali nazaj na Zemljo, da bi strašili ljudi. Ljudje so se zato našemili, da bi se pomešali med duhove in jih duhovi ne bi prepoznali.

   Njihovi vrači so vsako leto zahtevali, da morajo za pomiritev teh duhov ljudje darovati otroke v žgalno daritev. To je bil dan velike groze in strahu za vso družino in posebej za otroke. Šele ko so Kelti sprejeli krščansko vero, so bili tega strahu zares osvobojeni.

   »Pa saj to ni nič takšnega!«
   Ko postavljamo izrezljane buče na okensko polico in obešamo strašljive podobe po naših hišah, se nam to na prvi pogled morda ne zdi »nič takšnega«. A s tem že na neki način sporočamo hudemu duhu, da naj pride v naše domove in naj napolni našo praznino.

   »Če sodelujemo pri praznovanju noči čarovnic, pomeni, da praznik odobravamo z vsem, kar sodi k njemu. Pomeni, da ne verjamemo popolnoma, da Bog želi strah nadomestiti z ljubeznijo, mirom. Namesto tega, kar nam hoče prinašati noč čarovnic, bi morali storiti vse, kar zmoremo, da bi sporočali to, kar res verujemo: da kristjani ne živimo v strahu, ampak v Božji ljubezni, da se razlikujemo od sveta, ker nočemo nasedati zlu, in da se na dan vseh svetih pripravimo povsem drugače, duhovno, ne pa s poganskim praznikom čarovnic, ki hoče nadomestiti praznik zveličanih – vseh svetih,« je prepričan Janez Papa.

   Kaj o vsem tem pravi Sveto pismo?

   Sveto pismo pozna človekov strah in njegov izvor, zato hoče človeka osvoboditi. V Svetem pismu tako najdemo kar nekaj konkretnih odlomkov. »Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: Aba, Oče!« (Rim 8,15). In spet drugje: »Bog nam ni dal duha boječnosti, temveč duha moči, ljubezni in razumnosti« (2 Tim 1,7).

   V Prvem pismu Timoteju (4,1) apostol Pavel kot prerok vidi v prihodnost: »Duh izrecno pravi, da bodo v poznejših časih nekateri odpadli od vere in se vdajali zavajajočim duhovom in naukom demonov.« Davno prej pa že psalm 106,37 sporoča: »Darovali so svoje sinove in svoje hčere demonom.« Strah torej ne prihaja od Boga, ampak od njegovega nasprotnika.

   Starši, z otroki se pogovarjajte o ozadju tega »praznika«, pri katerem se poudarjata strah in groza ter druge negativne sile. Z otroki se pogovarjajte o tem, kaj nas o tem uči Cerkev. FOTO: Pexels.

   Treba je znati razločevati
   Če danes človek ne razločuje, kaj je Kristusovo in kaj od hudega duha, dela samo sebi škodo. Če otroci ali starejši praznujejo s silami teme noč čarovnic ali kličejo duhove, bodo gotovo kmalu izgubili »duhovni imunski sistem« in tako prišli pod vpliv temnih sil ter zapustili vero. Janez Papa svetuje: »Poglabljati se moramo v Evangelij, moliti in ne kloniti, iti le za Jezusom, ki je Pot, Resnica in Življenje. Naše družine naj se zbirajo ob stvareh, ki izražajo dobro, vrednote, ljubezen, življenje, ne pa strah, grozo, nasilje, zlo. Povabljeni smo k Bogu v Njegovo Luč, Svetlobo, v Njegov mir, v nebesa in v srečo!«

   Obstajajo boljše izbire zabave kot Halloween!
   Na koncu svojega zapisa nam frančiškan Janez Papa podaja še nekaj konkretnih smernic, kako se izogniti Hallowenu in njegovem vplivu. Zaradi noči čarovnic se otroci oblačijo v hudiče, čarovnice, zlobne figure iz grozljivk, satanistične heavy metal glasbenike … Zakaj se ne bi oblekli v pozitivne značaje ali svetnike? Ponudimo jim dobre svetniške zglede, berimo jim zgodbe (mladih) svetnikov.

   Skupaj z otroki pripravite kakšno zabavo, na primer zabavo ob času pobiranja jesenskih pridelkov. Pokažite jim, kako se lahko koristno uporabijo buče in drugi jesenski darovi. In še najpomembnejše: »Molite za Božje vodstvo pri vzgajanju svojih otrok. Prosite Boga, naj vašo družino navdihne tako, da se bo več naučila iz dneva svetih kot iz noči čarovnic.«

   Preberi tudi

   Reflektor: eksorcist Janez Kavčič [VIDEO]
   Oddaja Reflektor
   https://www.druzina.si/clanek/halloween-nedolzna-zabava-iz-arhiva

   Odgovori
4. Janez says:

   3. novembra, 2021 at 10:35

   Nova Evangelizacija Pavel VI. et altri (nekaj misli in poudarkov): Cerkev je zato, da evangelizira
   Iz novozaveznih spisov je jasno razvidno, da sta kerigma in evangelizacija temeljno poslanstvo Cerkve. Štirje evangeliji se zaključijo v Markovem stilu (Mr 16,15): »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!« Apostolska dela se tako začnejo in so v veliki večini opis oznanjevanja prve Cerkve. Pavlov nastop v atenskem areopagu (Apd 17,16–34), na primer, je tipično kerigmatičen; tako v tehničnem (govor na javnem trgu) kot vsebinskem smislu (oznanilo Kristusovega vstajenja). Pavlova pisma poleg tega, da razmišljajo o oznanjevanju in njegovi vsebini, kar je
   pravzaprav že teologija, so na mnogih mestih tudi neposredno oznanjevalna. Še Apokalipso, ki danes mnogim buri domišljijo in v njej s horoskopsko ihto iščejo skrivne pomene, lahko preprosto označimo kot oznanjevalno knjigo, ki posreduje veselo novico o zlomu hudobnih sistemov ter o sedanji in prihodnji slavni dopolnitvi časa v Kristusu.

   Kerigmo tako razumemo kot prvo in najbolj osnovno oznanilo o tem, da je Kristus vstal od mrtvih in odrešil človeštvo. Dobesedni prevod grške kérygma bi v slovenščini lahko bil slovesni razglas, euaggélion pa dobra vest. Pojma evangelij in evangelizacija zaobjameta pomen pojma kerigma, a sta od njega precej širša in veliko bolj v uporabi. Kerigmatik bi lahko imenovali tistega, ki je v času splošne nepismenosti z bobnom stopil na sredo neke vasi (ali se ustavil pri vsaki peti hiši, kot je tak bobnar navadno storil v Prekmurju še po drugi svetovni vojni), pobobnal in sklical ljudstvo ter prebral razglas ali obvestila. Danes liku kerigmatika tehnično najbolj ustreza lik oznjanjevalca oziroma oglaševalca. Evangelij ne pomeni le razglasa oz. oznanjanje Kristusovega vstajenja, temveč, kot vidimo že pri Marku (prim. 1,1), lahko pomeni veselo sporočilo in celostno poročilo o celotnem Jezusovem življenju in nauku, vključno s trpljenjem in smrtjo. Sam izraz evangelizacija se rodi dokaj pozno. Prva omemba te besede sega v leto 1854, ko so jo uporabili na nekem kongresu v New Yorku. Najprej je lastna protestantom, končno se udomači tudi v katoliškem okolju. Ker ima evangelizacija v Novi zavezi osrednje mesto, ga bo imela tudi v Cerkvi.

   Papež Pavel VI. v okrožnici O evangelizaciji današnjega sveta (EN – Evangelii Nuntiandi, 1975) nima zadržkov zapisati:
   Naloga evangelizirati je zares milost in poklicanost, lastna Cerkvi, njena najgloblja identiteta. Cerkev je zato tukaj, da evangelizira, se pravi, da pridiga in poučuje, da po njej prihaja do nas dar milosti, da grešnike spravlja z Bogom in da s sveto mašo, ki je živ spomin Kri stusove smrti in poveličanega vstajenja, brez konca nadaljuje njegovo daritev (EN 14).
   Če Cerkev ne evangelizira, je z njo enako, kot da ne bi obhajala evharistije: gre proti svoji naravi. Cerkev, ki ne oznanja, ukinja samo sebe. Še prisluhnimo Pavlu VI. in njegovi okrožnici o oznanjevanju, o kateri je kardinal Walter Kasper
   priznal, da »je žal dolga leta spala«: Skupnost kristjanov ni namreč nikoli zaprta sama vase. V njej notranje življenje – življenje molitve, poslušanja božje besede in nauka apostolov, izvrševanje bratske ljubezni, lomljenje kruha – dobi svoj polni smisel šele, ko postane pričevanje, ko vzbudi občudovanje in spreobrnjenje, ko postane pridiga in oznanjevanje
   vesele novice (EN 15 – Evangelii Nuntiandi, 1975). Z drugimi besedami: celo sveto bogoslužje ni resnično, če zapira kristjane pred svetom in ne sproža oznanjevanja. Prav tako je lažna osebna molitev kristjana, če služi zgolj negovanju njegovih dušnih vzgibov in ni usmerjena v širjenje ter oznanjevanje vesele novice med ljudi ter širjenje Jezusovega Evangelija in življenja po Jezusovih Naukih. Celo puščavniki in menihi v kontemplativnem samostanu naj se umaknejo iz sveta zato, da bodo na svoj način oznanjali velika Božja dela. Tovrstne ugotovitve nas ne bi smele pustiti ravnodušnih, saj govorijo o stanju, ki ga lahko označimo za alarmantno. Cerkev se mora nenehno prenavljati in se približati današnjemu človeku ali Ecclesia Semper Reformanda, da bo ostala mladostna, gibka, oznanjevalska in aktualna za vernike in svet ter bila versko in duhovno močnejša in se širila med ljudmi, ker jo bodo tako potrebovali in se ji pridružili. Pastoralna služba ugotavlja »razkorak med bogoslužnimi in katehetskimi cilji«, v smislu, da je za prihodnost župnij predvideno »veliko pevcev in krasilcev, zelo malo pa katehetov «, se pravi, precej ljudi, ki bodo pomagali pri svetih mašah in ohranjanju sakralnih prostorov, obnovi cerkva in župnišč, zelo malo pa tistih, ki bi delali na področju oznanjevanja.

   Cerkev, ki je šibka v oznanjevanju, bo kmalu šibka v bogoslužju. Cerkev, ki ne evangelizira, umira, pravi pater Cestnik Branko. Lepa bogoslužja, čudoviti baročni oltarji, povišani zvoniki s pozlačenimi križi na vrhu ter izurjeno orglanje sami po sebi ne bodo rešili občestva pred zamiranjem, če se v njeni sredini ne bo slišal in živel evangelij. Slovenska Cerkev s krizo oznanjevalnega stebra ni sama. Znotraj celotnega korpusa zahodnega krščanstva vse manj mižimo pred utripajočimi rdečimi lučkami alarma in že nekaj desetletij govorimo o nujnosti nove evangelizacije in prenove Cerkve. Ampak, kot je dejal ugledni španski pastoralni teolog Juan Martín Velasco: »Razmišljanje o novi evangelizaciji je vstopilo v tretjo fazo, pa še vedno ne vemo, kaj nova evangelizacija je.« Cerkev, ki se zapira sama vase, zboli, pravi papež Frančišek, zato jo tako kot papeži pred njim vabi, naj stopi na pot nove evangelizacije. Oznanjevanje je na glas in vpričo neverujočih izpovedana vera ter povabilo k veri. Je prinašanje za človeka dobrih novic o tem, kar je zanj storil Bog. Današnji svet in verniki zelo potrebujemo prenovljeno Cerkev, da bo še bolj oznanjevalska in se manj ukvarjala s samo seboj in da se bo bolj približala ljudem in izzivom časa. Da bomo še bolj zavzeto kot misijonarji in apostoli širili Jezusov evangelij men ljudmi in prispevali k oznanjevanju veselega sporočila Jezusa Učenika in Odrešenika v svet. Ker smo od Boga vse prejeli v dar: življenje brrez našega pristanka, vse zakramente, sveto mašo, odpuščanje grehe in sveto evharistijo smo dolžni poleg tega, da smo vse od bkiga to prejeli tudi mi kaj dati naprej drugim ljudem tako, da smo evangeliuzatorji in oznanjevalci Jezusovega veselega sporočila, da ljubimo, pomagamo bolnim in ubogim, da služimo drug drugemi in prinašamo poleg molitev tudi dobra dela, saj je vera brez dobrih del mrtva. Lažje je govoriti o veri in jehzusovih Naukih, kot pa jih spolnjevati. In brez spolnjevanja Božje Volje in pravičnega življenja ne moremo biti celostni kristjani, ampak smo le polovičarski kristjani. Zato moramo tudi živeti po Evangeliju in ozunanjevati Božjo Besedo med ljudmi. In kdor bo pred ljudmi pogumno priznal Jezuusa Kristusa, našega Učenika in Odrešenika, ga bo ob koncu slednjih dni tudi Jezus priznal pred svojim Očetom v Nebesih. Ko vse prejmemo od Boga je prav, da tudi mi kaj dobrega naredimo inn izkoristimo prejete talente in jih pomnožimo, ko živimo pravično, sprekjemamo zakramente, smo pri sveti maše, in molimo; da delamo dobro, smo Dobri, Ljubeči, Usmiljeni, Pomagamo in Služimo Bližnjim. Zakaj Jezus pravi, karkoli ste storili enemu mojih najmanjših ste storili Meni! Prispevajmo dejavno k Oznanjevanju Jezusa in k Prihodu Božjega kraljestva Miru, Ljubezni, Usmiljenja med nas vedno in takoj, zdaj in vedno, da bomo celostni in polnokrvni kristjani!

   Cerkev, ki je šibka v oznanjevanju, bo kmalu šibka v bogoslužju. Cerkev, ki ne evangelizira, umira.
   Pater Branko Cestnik

   Cerkev je po svoji naravi misijonarska. Prav zaradi tega mora vsaka dejavnost znotraj Cerkve težiti k misijonu.
   Andrej Stanovnik OFMCap, slovenski nadškof v Argentini

   Odgovori
   • Janez says:

     3. novembra, 2021 at 10:48

     MOLITEV
     Sprejmi Gospod vso mojo prostost, moje težave, strahove, moje bolečine in mi daj Moč, da bom vztrajal in hodil po Poti Odrešenja k Tebi. Prosim sprejmi moj spomin, moj razum, mojo voljo in moje hotenje. Karkoli imam ali premorem Gospod, si mi podaril Ti, ki si naš Bog Stvarnik, Odrešenik, Vodnik in Učenik. Vse kar si mi daroval Ti hvaležno vračam in izročam z molitvijo in prošnjo, da naj nad vsem popolnoma Vlada Tvoja Milost in Tvoja Božja Volja. Brez Tebe mi ni živeti. Hitro se lahko izgubim in zablodim. Potrebujem Te gospod vsak Trenutek, da si pri Meni, ob Meni in v Meni kot moj Odrešenik, Učenik in Tolažnik. Prosim Vodi moja Pota Življenja in ne pusti mi, da zaidem na stranpoti. Veliko je stranpoti, labirintov in skušnjav. Prosim Gospod za stanovitnost v Veri v Jezusa. Gospod daj mi le Ljubezen do Tebe in svojo Milost, da bom zdrav na duši in na telesu, da bom pridno delal, molil, delal dobra dela in služil bližnjim in bogat bom dovolj v sebi. Gospod podaril si mi telo, da bi mi pomagalo izpolniti moje Zemeljsko in Večno poslanstvo, ki je bilo pri Krstu posvečeno, prav tako moja duša. Danes prosim za Milost, da to posvečenje obnavljam in postavljam Sebe in svoje Telo v Tvojo Službo. Utrdi me za delo, napore, premagovanje težav in preizkušenj, sprejemljivo za Božje Vodstvo, Tvojo Milost in pripravljen za pomoč drugim kot Dobri Samaritan. Prosim te za velikodušnost, da delam in služim ne da bi štel kaj sem daroval in služim pomočli potrebnim ter tako spolnjujem Tvojo Sveto Voljo. Naj leva roka ne ve kaj daruje desna roka in pomaga drugim, ki so bolni, siromašni in pomoči potrebni, da bom dober in usmiljen kot Samaritan. Naj bo vedno zahvala in molitev na mojih ustnicah Gospod do Tebe. Naj bom vedno Dober in Usmiljen. Naj vedno pobožno in pravičnio živim brez greha. Zavračam vse kar je greh: požrešnost, lenobo, nečistost, hudobijo maščevanja, preklinjanje, opuščanje dobrote ubogim, in vse drugo, kar ni prav v Tvojih Očeh Gospod. Pomagaj mi prosim Gospod, sliši in usliši me, vodi me in navdihni me, da bom dober človek in dober kristjan. Naj prelijem Vero, molitve in nauke Evangelija v Življenje, Tebi v čast in Slavo Vekomaj. Amen.

     Kristjan Moli Družina 1982 , dopolnjena že objavljena molitev

     Adiuva me, obsecro, Domine, exaudi et exaudi me, dirige me et inspira me ut bonus vir et bonus christianus. Infundam fidem, preces et doctrinam evangelii in vitam, in honorem et gloriam tuam in saecula saeculorum. Amen.

     Odgovori
     • Janez says:

       3. novembra, 2021 at 11:02

       Dodatek 1 k Novi Evangelizaciji Cerkve
       Sam Velasco je v osemdesetih bil eden prvih evropskih teologov, ki je pisal o nujnosti ponovnega zagona evangelizacije, začenši z »evangelizacijo krščenih«. A tisto, kar predstavlja »večletno zagato na tem področju«, je neka posebna nemoč in zmedenost, da bi prestopili na oznanjevalni model Cerkve in (novo) evangelizacijo zasnovali v konkretni praksi. Kako imenovati to »coklo«? Od kod ta frustracija?

       Poglejmo pobliže tri »cokle«:
       – vztrajanje v »objektivnem« pastoralnem modelu;
       – premalo zavedanja o krizni situaciji;
       – nedorečenost pojma nove evangelizacije.

       Notranja šibkost »objektivnega« pastoralnega modela
       Barcelonski profesor teologije Xavier Morlans s tem v zvezi govori o »notranji šibkosti katolištva po protireformaciji«. Šibkost obstaja »v pozabi nadvse pomembnega elementa, ki ne nastopi sam po sebi; ta element je osebni, odrasli, svobodni in zavestni pristop k veri«. Ker je protestantizem poudarjal zgolj zaupno osebno vero (sola fide), je katolištvo toliko bolj poudarilo objektivno pastoralno triado: katekizem – zakramenti – morala. Po Morlansu se je s protireformatorsko držo biti kristjan skrčilo na »misliti prav (katekizem) in delati pravilno (zakramentalna in moralna praksa)«, osebna vera pa je ostala nekje zadaj. To je treba spremeniti v Cerkvi z novo evangelizacijo.

       Dodatek 2: skrajšane misli patra Marka Ivana Rupnika v premislek

       Tlačiti in siliti človeka nekritično v neke kalupe in formule duhovnosti ni duhovno. Potrebna je Milost in Dobrota, da postanejo plodna tla in da se odpre duša in srce človeka za Boga. NIČ NE GRE NA SILO. Bog je Usmiljenje in Dobrota, ki časka in vabi Človeka k Sebi. Posebno takrat je prenagljeno, ko nima temelja v Božji Milosti in v Živi Stvarnosti, ko to ni Božja Volja in Božji Načrt in ko človek še ni zrel in pripravljen, vendar hoče preseči trenutno stanje. Vse dozori in takrat je pravi čas, ki ga bo blagoslovil Gospod. Ker bo človeku, ki ga nagovarjajo neki človeški kalupi in formule, le s težavo pomagalo k boljšemu in pristnejšemu življenju. Duhovno življenje, ki je Notranja Resničnost, po Božji Milosti in Usmiljenju je namreč Življenje prav zato, ker izhaja iz Njega in se dotika po Božji Volji človeka kot Žive Osebe. Zato naj si vedno prizadevam, da bi poslušal in ohranjal srce in dušo v ponižni Bogaboječi Drži, v molitveni prošnji in v Učljivem položaju in prositi Boga Milosti, da bi slišal in uresničeval vedno znova NJEGOVO RESNICO in da bi se SRCE VEDNO UČILO PRAVIČNOSTI, DOBROTE IN LJUBEZNI, ki je najvišja Božja Zapoved.

       Božja Pomoč in Usmiljenje Ostani Vedno z Nami Vsemi!

       Odgovori
       • Miro says:

         3. novembra, 2021 at 18:18

         MOLITEV ZA NOVO EVANGELIZACIJO

         Hvala ti, dobri Oče, da te poznamo in se lahko zbiramo v Jezusovem imenu. Prosimo te, poživi nam vero, da bo postala globoko prepričanje in resnična moč, ki izhaja iz osebnega srečanja z Jezusom Kristusom.

         Daj nam, dobri Oče, da bomo živeli v poslušnosti Svetemu Duhu. Naj zvesto hodimo za Kristusom, navdušeno in vztrajno odgovarjamo na Božjo besedo in hvaležno uživamo kruh življenja.

         Dobri Oče, podpiraj z močjo Duha prizadevanje Cerkve za novo evangelizacijo in nas vodi, da bomo z besedo in s svojim življenjem našim sodobnikom oznanjali Kristusa.

         Jezusovi učenci naj se odlikujemo po ljubezni do ubogih in stiskanih, naj bomo solidarni s potrebnimi in velikodušni v delih usmiljenja, naj ne molčimo pred zlom in ne podležemo mikom prevladujoče miselnosti.

         Po Marijinem zgledu naj v luči vere odkrivamo čudovita Božja dela; naj bomo pozorni na znamenja časov in postanemo znamenje prisotnosti Vstalega v svetu, da bomo z novim navdušenjem služili resnici, pravici in miru.

         To prosimo po Kristusu, našem Gospodu. Amen

         Vir: Slovenska liturgična komisija, 2012

         Odgovori
5. Miro says:

   3. novembra, 2021 at 8:07

   SEDEM RAZLOGOV, ZAKAJ SE DAN SPLAČA ZAČETI S SVETO MAŠO – DUHOVNA HRANA PREPREČUJE NOTRANJO PRAZNINO. DAJE NAM MOČ, DA SE SPOPADEMO S TEŽKIMI STVARMI (Aleteia)

   Služba, družinske obveznosti, težave v odnosih. V življenju se nam kopičijo različne stvari in problemi. Morda ste nekoč že želeli sprejeti izziv in vsak dan obiskati domačo cerkev ter se udeležiti svete maše, toda že misel na to, kako boste za to našli čas, vas je spravila v obup.

   1. DUHOVNA MOČ

   Prvič, priložnost imamo sodelovati pri največji skrivnosti Kristusovega telesa in krvi. Sv. Janez Marija Vianej je pogosto ponavljal, da bi ljudje umrli od veselja, če bi resnično razumeli bistvo svete maše.

   Vsakodnevna sveta maša je dober način za začetek novega dne. Zvok budilke ob šesti uri zjutraj ne sodi med najbolj prijetne, toda jutranja rutina lahko ukroti našo zaspanost. Kaj pa duhovna energija? Sveta maša nas opomni na to, kdo smo, in nam da moč, ki lahko spremeni naš notranji in zunanji svet.

   2. NAVDIH

   Božja beseda nas spodbuja, da skupaj s Kristusom postajamo vsak dan boljši. Individualni razvoj pa vpliva na odnose z drugimi.

   Vsak dan, ko obiščemo sveto mašo, potrjujemo, da verujemo v Boga. Naša prisotnost pa priča o zvestobi Jezusu. Dejanja ljudi pritegnejo, kot pravi tudi rek: “Besede učijo, zgledi vlečejo.” (lat. Verba docent, exempla trahunt). Redna udeležba pri maši je za nekoga lahko navdih za poglobitev vere in odnosa z Bogom.

   3. RAZVOJ

   Vsakodneven obisk maše nas uči samodiscipline. To je sposobnost, ki jo moramo nenehno negovati. Ustaljen dnevni urnik nam omogoča, da bolj učinkovito opravljamo obveznosti in na bolj organiziran način stremimo k realizaciji prioritet, ki smo si jih zastavili.

   Sistematizirana jutranja rutina nam omogoča večjo koncentracijo in osredotočenost na stvari, ki jih moramo opraviti. Vsak dan prinaša težave, ki jih je treba rešiti. Z njimi se lahko poskusiš spopasti z božjo pomočjo. Sveti arški župnik je govoril, da se premagovanje samega sebe začne v prvem trenutku, ko ob določenem času vstanemo in niti minute ne namenimo lenarjenju.

   4. SPREMEMBA PERSPEKTIVE

   Sveta maša nas bo opomnila, da brez Boga ne moremo storiti prav veliko. Da bi ohranili vero v svetu, ki hiti v različne smeri, da bi se bili sposobni spopasti z življenjskimi izzivi, potrebujemo ljubezen.

   Poslušanje Božje besede ponuja priložnost za odkrivanje zgodb konkretnih ljudi, ki prikazujejo različne načine poklicanosti za poslanstvo, ki ga je treba izpolniti med zemeljskim popotovanjem. Vsakodnevno poslušanje Božje besede spodbuja boljše in globlje razumevanje Svetega pisma.

   5. HVALEŽNOST

   Zagotovo se spominjate odlomkov Svetega pisma, ki opisujejo trenutke, ko je Jezus hranil svoje učence. Zdaj želi nahraniti tudi vas. Postati želi del vas.

   Bog nam daje 24 ur, 7 dni na teden, 365 dni. Če mu posvetimo manj kot eno uro na dan, nam posledično ne bo zmanjkalo časa za druge obveznosti. Talente in sposobnosti dolgujemo Njemu. Bodimo hvaležni za to, kar imamo.

   S treniranjem te vrline frustrirajoče stvari spreminjamo v priložnost, da se naučimo in spoznamo, koliko v resnici imamo. Sveta maša nam da priložnost, da razmislimo o hvaležnosti.

   6. UPANJE

   Nadškof Fulton J. Sheen je ponavljal, da če ne vidimo vrednosti svete maše, od nje ne bomo nič odnesli, in sicer zato, ker nimamo pravih pričakovanj glede tega, česar se udeležujemo.

   Sveta maša je odlična priložnost, da se Bogu zahvalimo za vse. Zato je to vredno početi vsak dan.

   Redno obiskovanje cerkve nam daje prostor za molitev, dovoli nam občutiti mir in najti ravnovesje. Kolikokrat ste se borili z mislimi, pri katerih niste razumeli, kaj se dogaja v vašem življenju in tega niste sprejemali?

   Božje sporočilo, ki ga prejmete med sveto mašo, lahko pomaga odpreti srce za Stvarnikovo voljo in sprejetje poslanstva, ki ga je pripravil posebej za vas. V življenju ne manjka vzponov, pa tudi padcev ne. Vsakodnevni blagoslov vam bo dvignil razpoloženje.

   7. LJUBEZEN

   Vsaka sveta maša je srečanje s tistim, ki nas ima brezpogojno rad. Ko imamo nekoga radi, želimo vsak dan preživeti z njim. Ljubezen je poseben odnos, v katerem igrajo besede in geste zelo pomembno vlogo. Med evharistijo Bog pride zato, da bi se z nami srečal. Ne zavrnite povabila, da bi pri tem sodelovali.

   V kontekstu svete maše in tega, ali se je je vredno vsakodnevno udeleževati, se je težko sklicevati na argumente.

   Evharistija je zahvaljevanje in hvaležnost duhovna hrana.

   https://si.aleteia.org/2021/11/02/7-razlogov-zakaj-se-dan-splaca-zaceti-s-sveto-maso/

   BOŽJE USMILJENJE, NEIZMERNO V ZAKRAMENTU EVHARISTIJE IN DUHOVNIŠTVA, ZAUPAMO VATE!

   Odgovori
6. Miro says:

   2. novembra, 2021 at 18:05

   SODBA OB KONCU ČASOV – KAJ BO KRALJ REKEL TISTIM, KI BODO NA DESNICI, KAJ PA TISTIM, KI BODO NA LEVICI

   BOŽJA BESEDA: »Ko pride Sin človekov v svojem veličastvu in vsi angeli z njim, takrat bo sédel na prestol svojega veličastva. Pred njim bodo zbrani vsi narodi in ločil bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od kozlov. Ovce bo postavil na svojo desnico, kozle pa na levico. Tedaj bo kralj rekel tistim, ki bodo na desnici: ›Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni.‹ Tedaj mu bodo pravični odgovorili: ›Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti? Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli ali nagega in te oblekli? Kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi?‹ Kralj jim bo odgovoril: ›Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.‹

   Tedaj poreče tudi tistim, ki bodo na levici: ›Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom! Kajti lačen sem bil in mi niste dali jesti, žejen sem bil in mi niste dali piti, tujec sem bil in me niste sprejeli, nag sem bil in me niste oblekli, bolan sem bil in v ječi in me niste obiskali.‹ Tedaj bodo tudi ti odgovorili: ›Gospod, kdaj smo te videli lačnega ali žejnega ali tujca ali nagega ali bolnega ali v ječi in ti nismo postregli?‹ Tedaj jim bo odgovoril: ›Resnično, povem vam: Kolikor niste storili enemu od teh najmanjših, tudi meni niste storili.‹ Ti pojdejo v večno kazen, pravični pa v večno življenje.«

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+25%2C31-46&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   Božje usmiljenje, ki nas varuješ peklenskega ognja, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, ki lajšaš trpljenje dušam v vicah, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!

   Odgovori
7. Miro says:

   2. novembra, 2021 at 17:53

   SPOMIN VERNIH RAJNIH – GOSPOD BO SODNIK NAŠE ZEMELJSKE POTI, IN SICER SODNIK, KATEREGA ZNAČILNOSTI STA ‘USMILJENJE IN MILOST’

   MESEC NOVEMBER, KI GA KRŠČANSKA POBOŽNOST POSVEČA SPOMINU NA VERNE RAJNE, VSAKO LETO VZBUDI MISEL NA ŽIVLJENJE ONSTRAN SMRTI IN PREDVSEM MISEL NA DOKONČNO SREČANJE Z GOSPODOM. ON BO SODNIK NAŠE ZEMELJSKE POTI, IN SICER SODNIK, KATEREGA ZNAČILNOSTI STA ‘USMILJENJE IN MILOST’.

   Zavedajoč se tega in v izročanju pokojnih usmiljeni Očetovi dobroti, obnovimo našo hvaležnost za krščansko pričevanje, ki so nam ga zapustili. Ti naši bratje in sestre so prispeli na cilj, po tem, ko so služili Cerkvi in ljubili Jezusa Kristusa, v tisti gotovosti o ljubezni, na katero nas je spomnil apostol Pavel: ‘Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni?’ (Rim 8,35). Gre za vero v Kristusovo ljubezen, od katere nas nič ne more ločiti: ne stiska ne nadloga, ne preganjanje, ne nevarnost, ne smrt, ne življenje … Jasne pa so jim bile tudi besede iz Knjige modrosti: ‘Tisti, ki so zvesti v ljubezni, bodo prebivali pri njem’ (Mdr 3,9).

   Več o tem na:
   https://portal.pridi.com/2021/11/02/torek-2-november-spomin-vernih-rajnih/

   Gospod, daj vsem rajnim večni mir in pokoj in večna luč naj jim sveti. Naj počivajo v miru. Amen.

   Odgovori
8. Miro says:

   2. novembra, 2021 at 17:38

   KAJ JE Z DUŠAMI TISTIH, ZA KATERE NIHČE NE MOLI?

   https://revija.ognjisce.si/pisma/7492-kaj-je-z-dusami-tistih-za-katere-nihce-ne-moli

   Gospod, daj vsem rajnim večni mir in pokoj in večna luč naj jim sveti. Naj počivajo v miru. Amen.

   Odgovori
9. Miro says:

   2. novembra, 2021 at 12:22

   »NOVA EVANGELIZACIJA POMENI, PREBUDITI V SRCU IN MISLIH NAŠIH SODOBNIKOV ŽIVLJENJE VERE. ČEPRAV JE VERA BOŽJI DAR, PA JE POMEMBNO, DA MI, KRISTJANI NA KONKRETEN NAČIN ŽIVIMO VERO PREKO LJUBEZNI, SLOGE, VESELJA, TRPLJENJA« (papež Frančišek)

   »To namreč sproži vprašanja, kot so: Zakaj živijo tako? Kaj jih žene? Gre za vprašanja, ki vodijo v srce evangelizacije, ki je pričevanje vere in ljubezni. Še posebej v teh časih potrebujemo verodostojne pričevalce, ki z življenjem in tudi z besedami delajo evangelij viden, prebujajo pozornost za Jezusa Kristusa in lepoto Boga.

   Potrebni so namreč kristjani, ki današnjim ljudem naredijo vidno Božje usmiljenje, njegovo nežnost do vsakega bitja. Vsak krščeni je prinašalec Kristusa. Nova evangelizacija, medtem ko poziva k pogumu, da hodimo proti toku, da se spreobrnemo stran od idolov k enemu Bogu, ne more da ne bi uporabljala govorico usmiljenja, sestavljene iz gest in drž, prej kot iz besed. Cerkev sredi človeštva danes govori: ‘Pridite k Jezusu, vsi vi, ki ste utrujeni in obteženi, našli boste počitek za svoje duše. Pridite k Jezusu. Samo on ima besede večnega življenja.’

   Vsak krščeni je prinašalec Kristusa. Kdor je srečal Jezusa, tako kot Samarijanka pri studencu, tega doživetja ne more obdržati zase, ampak čuti željo, da bi Jezusa ponesel tudi drugim. Vsi se moramo vprašati, ali drugi vidijo v našem življenju toplino vere, ali vidijo na našem obrazu veselje, da smo srečali Kristusa?« (odlomek iz nagovora papeža Frančiška, 14. oktober 2013)

   Več o nagovoru svetega očeta na:
   http://arhiv.mirenski-grad.si/nova-evangelizacija

   Božje usmiljenje, ki si nas poklicalo k sveti veri, zaupamo vate!

   Odgovori
10. Miro says:

    2. novembra, 2021 at 10:31

    GOSPOD JEZUS KRISTUS: »JAZ SEM VSTAJENJE IN ŽIVLJENJE« – ON SAM BO POSLEDNJI DAN OBUDIL TISTE, KI BODO VANJ VEROVALI IN KI BODO JEDLI NJEGOVO TELO IN PILI NJEGOVO KRI -KAKO MRTVI VSTAJAJO? – OBUJENI S KRISTUSOM

    Prosimo Svetega Duha, naj nam pomaga, da se bomo lahko pod Njegovim vodstvom poglabljali v Sveto pismo in v Katekizem katoliške Cerkve. Slednji nas na temeljih Božje besede uvaja v globoke skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka.

    Molimo:
    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
    vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
    Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
    prenovil boš obličje zemlje.

    Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
    razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
    bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
    vselej radi sprejemali njegove spodbude.
    Po Kristusu našem Gospodu. Amen

    Poglobimo se v naslednje besedilo KKC:

    994 Jezus povezuje vero v vstajenje s svojo osebo: “Jaz sem vstajenje in življenje” (Jn 11,25). On sam bo poslednji dan obudil tiste, ki bodo vanj verovali (prim. Jn 5,24-25; 6,40) in ki bodo jedli njegovo telo in pili njegovo kri (prim. Jn 6,54). Jezus že sedaj daje znamenje in poroštvo za to, ko nekaterim mrtvim vrne življenje (prim. Mr 5,21-42; Lk 7,11-17; Jn 11) in napove s tem svoje lastno vstajenje, ki pa bo drugačnega reda. O tem edinstvenem dogodku govori kot o “znamenju preroka Jona” (Mt 12,40), o znamenju templja (prim. Jn 2,19-22): s tem napove svoje vstajenje tretji dan po svoji smrti (prim. Mr 10,34).

    995 Biti Kristusova priča pomeni biti “priča njegovega vstajenja” (Apd 1,22; prim. 4,33), spadati med tiste, ki so “z njim jedli in pili, potem ko je vstal od mrtvih” (Apd 10,41). Krščansko upanje na vstajenje je v celoti zaznamovano s srečanji z vstalim Kristusom. Vstali bomo kakor on, z njim in po njem.

    996 Že od samega začetka je krščanska vera v vstajenje naletela na nerazumevanja in nasprotovanja (prim. Apd 17,32; 1 Kor 15,12-13). “V nobeni točki krščanska vera ne naleti na več nasprotovanja kakor pri vstajenju mesa” (sv. Avguštin, Psal. 88,2,5). Zelo splošno je sprejeto, da se po smrti življenje človeške osebe nadaljuje na duhovni način. Toda, kako verovati, da bi to telo, ki je tako očitno umrljivo, moglo vstati k večnemu življenju?

    Več o tem na:
    http://www.marija.si/gradivo/kkc/i-kristusovo-vstajenje-in-nase/

    Božje usmiljenje, ki nam dajše nesmrtno življenje, zaupamo vate!

    Odgovori