Članki za dušo

15.036 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   10. novembra, 2021 at 12:14

   TVOJIM VERNIM, GOSPOD, SE ŽIVLJENJE SPREMENI, NE PA UNIČI. KO S SMRTJO RAZPADE ŠOTOR NAŠEGA BIVANJA NA ZEMLJI, NAM JE ŽE PRIPRAVLJENO VEČNO BIVALIŠČE V NEBESIH

   Prosimo Svetega Duha, naj nam pomaga, da se bomo pod Njegovim vodstvom poglabljali v Sveto pismo in v Katekizem katoliške Cerkve. Slednji nas na temeljih Božje besede uvaja v globoke skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka.

   Molimo:
   Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
   vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
   Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
   prenovil boš obličje zemlje.

   Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
   razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
   bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
   vselej radi sprejemali njegove spodbude.
   Po Kristusu našem Gospodu. Amen

   Poglobimo se v naslednje odlomke KKC:

   1012 Krščansko gledanje na smrt (prim. 1 Tes 4,13-14) je na poseben način izraženo v bogoslužju Cerkve:

   Tvojim vernim, Gospod, se življenje spremeni, ne pa uniči. Ko s smrtjo razpade šotor našega bivanja na zemlji, nam je že pripravljeno večno bivališče v nebesih (RiM, Hvalospev pri mašah za rajne).

   1013 Smrt je konec človekovega zemeljskega romanja, časa milosti in usmiljenja, ki mu ga Bog podarja zato, da bi uresničil svoje zemeljsko življenje po božjem načrtu in izvršil odločitev glede svoje dokončne usode. “Po dovršitvi le enkratnega teka našega zemeljskega življenja” (C 48) se ne bomo nič več vrnili v druga zemeljska življenja. “Ljudem je določeno enkrat umreti” (Heb 9,27). Nikakršne “reinkarnacije” (zopetnega utelešenja) ni po smrti.

   1014 Cerkev nas spodbuja, naj se pripravimo na uro naše smrti (“Nagle in neprevidene smrti, reši nas, o Gospod”: litanije vseh svetnikov), naj se obračamo k božji Materi, da bi prosila za nas “ob naši smrtni uri” (molitev “Zdrava, Marija”), in naj se izročamo svetemu Jožefu, zavetniku za srečno smrt:

   Kar misliš in delaš, misli in delaj, kakor bi že danes moral umreti. Ko bi imel čisto vest, bi se tudi smrti posebno ne bal. Bolje bi bilo, grehov se varovati, kakor pa bežati pred smrtjo. Če danes nisi pripravljen, kako boš pa jutri? (Hoja za Kristusom 1,23,1).

   Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri smrti, ki ji nihče v življenju ne uide. Gorje njim, ki umrjejo v smrtnem grehu, a blagor njim, ki počivajo v tvoji najsvetejši volji, zakaj druga smrt jim ne bo mogla storiti žalega (sv. Frančišek Asiški, Sončna pesem).

   Več o tem na:
   http://www.marija.si/gradivo/kkc/ii-umreti-v-kristusu-jezusu/

   Božje usmiljenje, ki nas varuješ peklenskega ognja, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, ki lajšaš trpljenje dušam v vicah, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!

   Odgovori
2. Janez says:

   10. novembra, 2021 at 12:00

   SREČANJE Z NASMEHOM
   Ohranimo radost ljubiti Jezusa v naših srcih in delimo to radost z vsemi, s katerimi pridemo v stik. Izžarevanje radosti je resnično, saj nimamo razloga, da ne bi bile srečne, ko imamo Kristusa ob sebi, Kristusa v srcih, Kristusa v ubogih, ki jih srečujemo, Kristusa v nasmehu, ki ga podarjamo in v tistem, ki ga sprejemamo. Odločimo se – da noben otrok noben ubog in zapuščen siromak ne bo nezaželen in tudi, da vsakogar srečamo z nasmehom, še posebej takrat, ko se je težko nasmehniti.
   Sveta Mati Terezija

   NE GLEDE NA CENO
   Jezus je dal Svoje življenje da bi nas ljubil in da bi nam povedal, da moramo tudi mi dati vse, kar je potrebno, da storimo dobro drug drugemu… Jezus je umrl na križu, saj je bila to cena, ki jo je moral plačati, da bi nam grešnim ljude na zemlji storil dobro; da bi nas obvaroval pred sebičnostjo in grehom ter nas odrešil. Odrekel se je vsemu, da bi izpolnil voljo Očeta, da bi nam pokazal, da moramo tudi mi biti voljni, odreči se vsemu, da bi delali po Božji volji, ljubili drug drugega tako, kot je On ljubil vsakega od nas. Tudi mi moramo dajati drugim do bolečine. Za nas ni dovolj, da rečemo, da ljubimo Boga, moramo ljubiti tudi našega bližnjega. Spolnjevanje Božje Volje je Ljubezen.
   Sveta Mati Terezija

   Bog nas ljubi neskončno bolj kakor roditelja na Zemlji oče in mati
   Mati Terezija je povedala: “Pred nekaj meseci so našli na ulici v Melbournu moža, alkoholika, ki je živel že mnogo let v tej državi. Sestre so ga odpeljale v svoj dom. Ko je videl, kako so ravnale z njim, kako so skrbele zanj, mu je nenadoma postalo jasno: ‘Bog me ljubi.’ Zapustil je dom in se ni nikoli več vdal pijači. Vrnil se je k svoji družini, k svojim otrokom. Zopet je začel delati. Ko je dobil prvo plačo, je prišel k sestram, jim izročil denar in rekel: ‘Želim, da ste še za druge Božja ljubezen, kakor ste bile zame.’” Če se sestre matere Terezije tako odlikujejo v ljubezni, kaj naj rečemo šele o Bogu! Sveto pismo Božjo ljubezen primerja očetovi in materini ljubezni.

   V najlepši molitvi, ki nas jo je naučil Jezus, se obračamo na Boga z besedami: “Oče naš, ki si v nebesih” (Mt 6,9). Kristjani smo Božji otroci. To smo postali pri svetem krstu, ko smo se rodili iz vode in Svetega Duha (prim. Jn 3,5).
   Bog nas ljubi neskončno bolj kakor najboljši zemeljski oče. Jezus je rekel učencem: “Oče sam vas ima rad, ker imate tudi vi mene tako radi in trdno verujete, da sem prišel od Boga” (Jn 16,27). Božja ljubezen do nas je popolnoma nesebična. Bog ne more od nas ničesar pričakovati, česar že ne bi imel sam. Ljubi nas, ker nam hoče dobro.

   Božja ljubezen do nas je podobna tudi materini ljubezni. Kakor otrok ni s svojo ljubeznijo zaslužil materine ljubezni, tako mi s svojo ljubeznijo nismo zaslužili Božjo ljubezen. On nas vedno ljubi prvi in nas v svoji ljubezni vedno znova preseneča. Že v Stari zavezi Bog popisuje svoje ravnanje z izvoljenim ljudstvom s podobami, ki veljajo za matere:
   “Ko je bil Izrael mlad, sem ga ljubil, iz Egipta sem poklical svojega sina. Jaz sam sem Efraima učil hoditi, jemal sem jih na svoje lakte, pa niso spoznali, da skrbim zanje. Pritegoval sem jih s človeškimi vezmi, z vrvicami ljubezni, bil sem jim kakor tisti, ki si vzdigujejo otroka k licu, počasi sem mu dajal jesti” (Oz 11,1–4). Seveda je Božja ljubezen neskončno bolj popolna od ljubezni še tako popolne zemeljske matere. Je popolnoma brezpogojna: “Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim. Glej, na obe dlani sem te napisal” (Iz 49,15 s). Boga zanima vsak človek, vsaka človeška oseba, vsaka neumrljiva duša. Bog ljubi vsakega posebej. Ne zamenjuje nas med seboj. Pozna nas po imenu. Pozna našo zgodovino, stran za stranjo. V njej pozna vse vrstice in celo tisto, kar je med njimi. Z nami je na vsakem koraku, od zibelke do groba. Ljubi nas, čeprav ga mi ne ljubimo. Božje ljubezni smo deležni po delovanju Svetega Duha. Sv. Pavel uči, da “je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan” (Rim 5,5). Med sadove Svetega Duha šteje na prvem mestu ljubezen (Gal 5,22).

   Bog ljubi prav vsakega človeka
   Bog ljubi prav vsakega človeka, čeprav nas je danes na zemlji več kakor sedem milijard. Bog ljubi tudi najbolj propadle ljudi. Bog daje zemeljske dobrine krivičnim večkrat celo obilneje kakor pravičnim, ker hoče pravičnim s pomanjkanjem dobrin pomagati, da bi bolj zahrepeneli po nebeških dobrinah in bi se nanje bolje pripravili. Pravične prav zato, da bi duhovno napredovali, večkrat zadenejo težji križi kakor krivične. Bog naprej ve, da nekaterim grešnikom tudi pomanjkanje dobrin in različni križi ne bodo prinesli spreobrnjenja. Zato jim izkazuje zemeljske naklonjenosti. Tako Bog podarja svojo ljubezen vsakemu človeku, kakor je temu primerno. Ker smo končna in omejena bitja, Božjega delovanja ne razumemo.

   Božje Usmiljenje in Ljubezen Vate Zaupamo!

   Odgovori
3. Miro says:

   10. novembra, 2021 at 11:46

   SVETNIKI NAM SVETUJEJO, KAKO SE OTRESTI NAPUHA IN POSTATI PONIŽEN (Aleteia)

   »PONIŽNOST JE ŽIVLJENJE V RESNICI,« JE GOVORILA SVETA TEREZIJA VELIKA. TO JE NASPROTJE NAPUHA, SEBIČNOSTI IN OHOLOSTI.

   Ponižen človek vidi resničnost, kakršna je, brez sebičnih prevar ali izkrivljanj. Ponižen človek prizna svoje meje in deluje zavestno. Nasprotno nečimrnost prevzetnemu človeku zakrije oči, zaradi napuha pa verjame, da ima v vsem prav. Čuti, da je nekaj več kot drugi. Težave se pojavijo takrat, ko zapade v nizkotnost in se zapre vase, da bi se zaščitil pred svetom, za katerega misli, da je proti njemu.

   O nasvetih svetnikov v priloženi fotogaleriji:
   https://si.aleteia.org/2018/10/09/kako-se-otresti-napuha-in-postati-ponizen-svetniki-svetujejo/

   Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

   Odgovori
4. Janez says:

   10. novembra, 2021 at 11:39

   IZGUBLJENEMU SINU (Und Gott unser Herr sagte: »Komm zurück mein geliebter Sohn zu mir!«)

   Odšel si moj Ljubljeni sin od doma, nekam daleč od mene v tujino, med tuje ljudi in v tuje kraje.
   Hotel si se naužiti življenja v širnem tujem svetu, si rekel in ga spoznati tudi z drugih plati.
   Na svojo dušo in moje nauke o Pravičnem življenju in Dobroti se nisi oziral in
   zato se je tam morala zgoditi zate lekcija, kot se je morala zgoditi zaradi nepravičnega življenja.
   Ves moj denar in delež od dediščine si zapravil z veseljačenjem in hotnicami,
   vse zabave z glasbo in gostijami si si privoščil, vse znance in druge si pogostil.
   Ko Ti je zmanjkalo denarja pa si ostal sam, saj so vsi odšli in si ostal sam brez vsega.
   Pridobil si si izkušnje in ostal si praznih rok in sam, osamljen kljub množici ljudi.
   Poiskal si si delo in pasel koze in svinje za posestnika na njegovih pašnikih in
   imel si malo zaslužka in hrane ter si bil pogosto lačen in osamljen.
   Zahrepenel si po Mojem Domu, kjer se imel vsega Dovolj.
   Sčasoma si začel premišljevati, kaj si storil, ko si odšel v svet od Ljubečega Očeta.

   Poglobil se se vase in uvidel, da zunaj Domače Očetove Hiše ni tako kot Doma.
   Rekel se:«Vrnil se bom k Očetu v Očetovo Hišo, se pokesal in Očeta prosil za odpuščanje.
   Sedaj vidim, kaj vse sem doma imel, pa nisem cenil, imel rad in spoštoval,
   ko sem imel vsega dovolj in sem imel tudi v izobilju Očetovo Neskončno Ljubezen«.
   Tvoj Oče je Tvoja Ljubezen,ki Ti daje vse , Tvoja Duša in Tvoje Življenje.
   Oče gre in hodi od doma in me pričakuje, da se Vrnem k Njemu Domov z Neskončno Milostjo.
   Išče me z Odprtimi Očmi in razširjenimi Rokami ter Odprtim Srcem, še vedno Upa da pridem.
   Ljubi me, čeprav sem se izgubil in sem grešil! Vem, da me ima še vedno Rad!

   Vrnil se bom nazaj k Očetu sklenem, Domov k Njemu, v svoj Notranji Mir, kjer je Njegova Ljubezen.
   Skesan sem, poln žalosti in molitve za Spoved in Odpuščanje in Resnično Obžalujem Vse. Iskreno Obljubim, da ko se bom Vrnil Nazaj k Očetu, da se bom Poboljšal in vse Popravil, kar sem pogrešil. Veliko krivic sem naredil drugim ljudem in mnogo dobrih del opustil za druge. Ljudje smo različni, take nas je Ustvaril Bog. Bog nam ljudem dostikrat govori v različnih jezikih in vsi smo Božji Otroci, ki nas Oče neskončni Ljubi. Vse, brez izjem. In kdo sem jaz, ki bi sodil, kar je Oče naredil v svoji Dobroti za Vse Nas Ljudi?!

   Tedaj tega v sebi nisem le površno rekel: Oče, Odpusti Prosim, Zmotil sem se«,
   ampak sem iskreno rekel in obžaloval moje Grehe.
   Vzel sem si dovolj Časa in se v samoti Odkrito in Neprizanesljivo pomenil Sam s Seboj!.
   Vrnil sem se nazaj Domov k Očetu, ves Ponižen in Skesan in ga prosil na kolenih za Odpuščanje.
   Moj Ljubljeni Oče me je Dvignil s tal in rekel: »Vrnil si se Domov k Meni Moj Ljubljeni Sin. Vse sem Ti Odpustil. Zakaj bil si mrtev, pa si spet Oživel, bil si izgubljen, pa si spet najden«.
   In v Očetovem Domu je vladalo Veliko veselje nad izgubljenim Sinom, ki se je Vrnil nazaj k Očetu.
   In v Sebi sem trdno sklenil:«Nikoli več te ne zapustim Moj Ljubljeni Oče,
   za vedno bom ostal pri Tebi. In Moje Srce bo spet Mirno in Polno Tvoje Ljubezni«. Amen.

   Dopolnjena Molitev Prihajam k Tebi, Molitve in premišljevanja, kapucini, 1995.

   Božja Ljubezen, Božje Usmiljenje in Odpuščanje, Vate Zaupamo!

   Odgovori
5. Miro says:

   10. novembra, 2021 at 10:29

   BOJUJEMO SE MED SEBOJ IN NEVOŠČLJIVOST JE TISTA, KI NAS OBOROŽUJE DRUGEGA PROTI DRUGEMU … ČE SE VSI TAKO ZAGRIZENO ZALETAVAJO V KRISTUSOVO TELO, KAM BOMO PRIŠLI? (sv. Janez Zlatousti)

   Prosimo Svetega Duha, naj nam pomaga, da se bomo pod Njegovim vodstvom poglabljali v Sveto pismo in v Katekizem katoliške Cerkve. Slednji nas na temeljih Božje besede uvaja v globoke skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka.

   Molimo:
   Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
   vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
   Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
   prenovil boš obličje zemlje.

   Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
   razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
   bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
   vselej radi sprejemali njegove spodbude.
   Po Kristusu našem Gospodu. Amen

   Poglobimo se v naslednje besedilo KKC:

   2538 Deseta zapoved zahteva, da iz človeškega srca izženemo nevoščljivost. Ko je prerok Natan hotel kralja Davida spodbuditi h kesanju, mu je povedal zgodbo o siromaku, ki je imel samo eno ovco, za katero je skrbel kot za svojo hčerko, in o bogatinu, ki je kljub množici svojih čred zavidal siromaku in mu je končno ukradel njegovo ovco (prim. 2 Sam 12,1.4). Zavist lahko vodi k najhujšim hudodelstvom (prim. 1 Mz 4,3-7; 1 Kr 21,1-29). “Po hudičevi nevoščljivosti je prišla smrt na svet” (Mdr 2,24-25).

   Bojujemo se med seboj in nevoščljivost je tista, ki nas oborožuje drugega proti drugemu … Če se vsi tako zagrizeno zaletavajo v Kristusovo telo, kam bomo prišli? S tem jemljemo moč Kristusovemu telesu … Izjavljamo o sebi, da smo udje istega organizma, a drug drugega žremo, kakor bi to delale zveri (sv. Janez Zlatousti, hom. in 2 Cor. 28,3-4).

   Več o tem na:
   http://www.marija.si/gradivo/kkc/i-neurejenost-pozelenj/

   Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Miro says:

     10. novembra, 2021 at 11:00

     Še tako veliko razprav o ponižnosti ne more umiriti našega srca, čeprav je razmišljanje o tej kreposti zelo potrebno. Kaj je v resnici najbolj potrebno?

     BOŽJA BESEDA NAS UČI, KAKO DO PONIŽNOSTI IN MIRU V SRCU

     »VZEMITE NASE MOJ JAREM IN UČITE SE OD MENE, KER SEM KROTAK IN V SRCU PONIŽEN, IN NAŠLI BOSTE POČITEK SVOJIM DUŠAM. (Mt 11,29)

     Slava tebi, Gospod Jezus! Ti si naša Luč, Odrešenik, Pastir, Vodnik … Hvala za tvojo odrešujočo Besedo. Na razburkanem morju nam kot svetilnik kaže pot do Obale večnega življenja v Bogu.

     Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

     Odgovori
     • Miro says:

       10. novembra, 2021 at 11:07

       Prosimo Gospoda Jezusa za božjo pomoč, da bomo nase vzeli Njegov jarem ljubezni (ni resnične ljubezni brez križa) in se učili od Njega, ki je krotak in v srcu ponižen!

       Oče naš, Zdrava Marija, Slava Očetu …

       PRESVETO SRCE JEZUSOVO, USMILI SE NAS!

       Odgovori
6. Miro says:

   10. novembra, 2021 at 10:11

   MENIH JE ŽENSKI POMAGAL ČEZ REKO, NJEGOV SOBRAT PA SE JE POHUJŠEVAL – ODLOŽI ŽENSKO

   Dva budistična meniha sta na poti v samostan srečala zelo lepo žensko. Stala je na bregu reke in jo kot onadva, želela prečkati, a voda je bila pregloboka. Zato jo je eden od menihov posadil na rame in jo prenesel čez. Drugi menih se je zelo pohujševal. Celi dve uri je kregal sobrata, da je prekršil sveta pravila: »Si mar pozabil, da si menih? Kako si si upal dotakniti ženske? Še več! Celo nesti čez reko! Kaj bodo rekli ljudje?! Ali ne bodo začeli dvomiti v našo vero?« Prvi menih je potrpežljivo poslušal to govoričenje. Končno ga je ustavil: »Brat, jaz sem žensko odložil na bregu reke. Ali jo ti še vedno nosiš?«

   Kolikokrat so ljudje že odložili breme svojega greha, mi pa smo še vedno obteženi z njihovimi prestopki in se ukvarjamo z njimi. Čemu? Osvobodimo sebe in pomagajmo drugim do svobode.

   Povzeto po: Drobne zgodbe za dušo, Božo Rustja

   Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!

   Odgovori
7. Janez says:

   10. novembra, 2021 at 9:16

   PONIŽNOST (Opus Dei)

   Vrata ponižnosti
   “Pridite k meni, ki sem krotak in iz srca ponižen.” Bog je postal majhen, da bi mi lahko bili veliki – z resnično veličino: s ponižnostjo srca.

   Božji sinovi in hčere smo
   V svoji drugi okrožnici nas papež Frančišek spominja na enega izmed globokih razlogov za ponižnost. Gre za preprosto in veliko resnico, ki jo morda vse preveč zlahka pozabljamo v vrvežu vsakdanjega življenja: »Nismo Bog.«[2] Stvarjenje je v resnici izhodiščna točka našega bitja: svoj obstoj smo prejeli od Boga. Ko sprejmemo to temeljno resnico, se prepustimo preoblikovati božji milosti; tedaj spoznamo stvarnost, jo dovršujemo in jo izročamo Bogu. Ljubezen do sveta, o kateri nam govori sv. Jožefmarija, v nas spodbuja željo, da bi izboljšali tisto, kar ljubimo, tam, kjer smo, in skladno s svojimi zmožnostmi. Žarišče te ogromne naloge pa leži v ponižnosti, »ki nam pomaga hkrati spoznati našo bedo in našo veličino«[3] – bedo, ki jo pogosto doživljamo, in veličino tega, da smo po krstu božje hčere in sinovi v Kristusu.

   PONIŽNI V SEBI RAZVIJE OBČUTLJIVOST ZA BOŽJE DAROVE, TAKO V LASTNEM KOT V ŽIVLJENJU DRUGIH; RAZUME, DA JE VSAK ČLOVEK BOŽJI DAR, IN TAKO SPREJEMA VSE, BREZ PRIMERJANJA IN RIVALSTVA.

   Ponižnost je »krepost svetih in Boga polnih ljudi […]: kolikor bolj rastejo v pomembnosti, toliko bolj se v njih krepi zavedanje njihove ničnosti in nezmožnosti storiti karkoli brez božje milosti (prim. Jn 15,8).«[4] Takšni so majhni otroci in takšni smo pred Bogom mi. Zato se je dobro vračati k bistvenemu: Bog me ljubi. Kadar se nekdo zaveda, da ga Bog ljubi – z Ljubeznijo, ki jo odkriva v ljubezni, katero mu izkazujejo drugi –, takrat lahko ima rad vse ljudi.

   Ponižnost do drugih
   Ponižnost nas vodi k sprejemanju stvarnosti, kakor nam je dana, in še zlasti oseb, ki so nam najbližje zaradi družinskih ali verskih vezi, zaradi življenja samega. »Dokler torej še utegnemo, delajmo dobro vsem, še posebej pa domačim po veri« (Gal 6,10). Apostol nas uči, naj se ne utrudimo udejanjati urejene ljubezni. Le kako ne bi na tiste, ki so tako kot mi prejeli dar krsta, gledali kot na brate in sestre, otroke istega Očeta dobrote in usmiljenja? »Ponižnost nas kakor za roko vodi do najboljšega načina, kako ravnati z bližnjim: razumevanje do vseh, sožitje z vsemi, odpuščanje vsem; brez ustvarjanja ločitev ali zaprek; biti – vedno! – orodje edinosti.«[5]
   Ponižni v sebi razvije občutljivost za Božje darove, tako v lastnem kot v življenju drugih; razume, da je vsak človek Božji dar, in tako sprejema vse, brez primerjanja in rivalstva: vsakdo je edinstven v božjih očeh in prinaša nekaj, česar ostali ne morejo dati. Zaradi ponižnosti se človek veseli ob veselju drugih, zaradi dejstva, da obstajajo in da štejejo. Ponižni se nauči biti zgolj eden izmed mnogih, pomešan med ostale. V tem smislu igra ključno vlogo družina: otrok se navadi vzpostavljati odnos, govoriti in poslušati; med lastnimi brati in sestrami ni vedno v središču pozornosti; nauči se izražati hvaležnost, saj se počasi začne zavedati, koliko kaj stane. Sčasoma ob osebnih uspehih odkrije, da je bilo marsikaj omogočeno zaradi velikodušnosti njegovih domačih in prijateljev, ljudi, ki zanj skrbijo, ki ga hranijo in vzdržujejo njegov dom. Ponižnost raste s hvaležnostjo, pa tudi z odpuščanjem: odpuščati, prositi odpuščanja, biti odpuščanja deležen. Kdo sem jaz, da mi rečejo: »Oprosti mi?« Ponižnost nekoga, ki prosi za odpuščanje, čeprav gre morda za osebo z avtoriteto, je nekaj prijetnega in nalezljivega. Tako je med zakoncema, med starši in otroki, med nadrejenimi in sodelavci. Bodimo skromni in ponižni ter prinašajmo Božji Mir, Dobroto in Ljubezen med ljudi!

   KDOR JE NAGNJEN K POGOSTEMU GOVORJENJU O STVAREH, KI GA »ŽIVCIRAJO« ALI DRAŽIJO, TO OBIČAJNO POČNE, KER MU MANJKA ŠIRŠEGA POGLEDA, PRIZANESLJIVOSTI, ODPRTOSTI UMA IN SRCA.

   Ne da bi bil zaradi tega naiven, je kristjan običajno dobro razpoložen do tega, kar prihaja od bližnjega, saj je v resnici vsak človek pomemben, vsak človek šteje; vsaka oblika razuma, pa naj bo bolj spekulativne narave ali pa prihaja iz srca, predstavlja luč. Zavedanje o dostojanstvu drugih onemogoča padec v »brezbrižnost, ki ponižuje«.[6] Kristjan je po svoji poklicanosti obrnjen k drugim: odpira se jim, ne da bi ga pretirano skrbelo, če se s tem osmeši ali napravi slab vtis. So ljudje, ki vzbujajo strah s tem, da so boječi, namesto da bi širili luč in toplino: preveč mislijo nase, na to, kaj bodo rekli drugi … morda zaradi pretiranega občutka časti, lastne podobe, ki lahko v sebi skriva napuh in premalo preprostosti.
   Osredotočanje pozornosti na samega sebe, nenehno izražanje skrajno konkretnih in posebnih željá, izpostavljanje bolj ali manj splošnih zdravstvenih težav; ali pa, nasprotno, pretirano skrivanje bolezni, za katero bi drugi lahko izvedeli in nam bolj pomagali s svojo molitvijo in oporo – vse to so drže, ki so najbrž potrebne prečiščenja. Ponižnost se kaže tudi v določeni fleksibilnosti, v prizadevanju, da bi spregovorili o tem, kar vidimo ali čutimo. »Ne mrtvičiš se, če si občutljiv, če si odvisen le od svojih egoizmov, če hočeš zagospodovati nad drugimi, če se ne znaš odreči nepotrebnim rečem in včasih tudi potrebnim; če se užalostiš, ko se načrti ne iztečejo, kot si predvidel. Nasprotno pa se mrtvičiš, če znaš vsem postati vse, da bi jih vse rešil (1 Kor 9,22).«[7]

   Videti dobro in sobivati
   »Piskali smo vam, pa niste plesali; peli smo žalostinko, pa se niste tolkli po prsih« (Mt 11,17) – Gospod uporabi primero pesmi ali pa morda kakšne ljudske igre, da bi pokazal, kako ga nekateri izmed njegovih sodobnikov ne zmorejo prepoznati. Mi smo poklicani, da odkrijemo Kristusa v dogodkih in v osebah; na nas je, da spoštujemo božji način delovanja: Bog ustvarja, osvobaja, odrešuje, odpušča, kliče … »Ne smemo [se] upirati polni svobodi ljubezni, s katero Bog vstopa v življenje vsakega človeka.«[8] Odpreti se drugim pomeni prilagoditi se jim; na primer tako, da sodelujemo v skupinskem športu z manj izurjenimi, ali pa s tem, da pozabimo na kako osebno preferenco in preživimo čas oddiha z drugimi na način, ki je všeč njim. Pri sožitju ponižen človek rad vidi to, kar je pozitivno. Napuhnjeni (prevzetni, arogantni) pa, ravno nasprotno, teži k pretiranemu izpostavljanju negativnega in vnaša prepir in nemir med ljudi. S tem ko prinaša namesto Božjega Miru in Ljubezni, temveč negativno energijo, nemir in prepir, ne prinaša Božjega blagoslova Miru in Dobrote. V družini, v službi, v družbi nam ponižnost pomaga gledati na druge z vidika njihovih kreposti. Kdor pa je, na drugi strani, nagnjen k pogostemu govorjenju o stvareh, ki ga »živcirajo« ali dražijo, to običajno počne, ker mu manjka širšega pogleda, prizanesljivosti, odprtosti uma in srca. Morda bi se moral naučiti imeti druge rad skupaj z njihovimi pomanjkljivostmi. Tako se spravi v tek pedagogija ljubezni, ki polagoma ustvarja dinamiko, kateri se ni mogoče upreti: človek postane manjši, da bi drugi lahko zrasli. Tako je bilo v primeru predhodnika: »On mora rasti, jaz pa se manjšati,« (Jn 3,30) je dejal Krstnik. Še manjša je postala Beseda: »Cerkveni očetje so v svojem grškem prevodu Stare zaveze najdevali besedo preroka Izaija, ki jo navaja tudi sv. Pavel, da bi pokazal, kako so bila nova božja pota napovedana že v Stari zavezi. Beremo namreč: ‘Gospod bo temeljito in naglo uresničil svojo besedo na zemlji’ (Iz 10,23; Rim 9,28) … Sin sam je Beseda, je Logos: večna Beseda se je zmanjšala – tako zelo, da je lahko šla v jasli. Postala je otrok, bi postala razumljiva tudi nam.«[9]

   PONIŽNEMU NI NIČ TUJE: ČE SE NA PRIMER TRUDI ZA IZBOLJŠANJE SVOJE STROKOVNE USPOSOBLJENOSTI, BO POLEG NARAVNEGA ZANIMANJA ZA SVOJO STROKO V TEM VIDEL TUDI MOŽNOST BOLJŠEGA SLUŽENJA DRUGIM.

   Jezus Kristus je postal vsakomur dostopen: znal se je pogovarjati s svojimi učenci in uporabljati prilike, postavil se je na njihovo raven – na primer, pri reševanju vprašanja o plačevanju davka vzame brez oklevanja Petra kot sebi enakega (prim. Mt 17,27)[10] –, takšen je bil njegov odnos do žensk, svetih ali od Boga oddaljenih, do farizejev, do Pilata. Pomembno je doseči to, da se znebimo lastnega načina ravnanja, da bi lahko stopili naproti drugim: tako razvijemo na primer določeno sposobnost prilagajanja drugim in ne dopustimo, da nas prevzamejo manije ali obsedenost; tako v vsakem človeku odkrijemo nekaj prijetnega, tisto iskro božje ljubezni; zadovoljni smo s tem, da smo le eden med mnogimi, v sozvočju s tem, kar se dogaja v naši družini ali državi, pa tudi v luči liturgičnega časa, ki zaznamuje ritem življenja božjih sinov in hčera. Ponižni je pozoren, bedi nad ljudmi, ki ga obdajajo. Takšna drža je temelj olikanega vedenja, ki se kaže v mnogih podrobnostih, kot je to, da z odgovarjanjem na telefonski klic ne prekinjamo pogovora, kosila ali večerje, še manj pa premišljevalne molitve, razen če bi šlo za resnično urgenten primer. Ljubezen navsezadnje zraste na humusu – na rodovitni zemlji – ponižnosti (lat. humilitas): »Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje« (1 Kor 13,4).

   Ponižnost pri delu
   V svoji okrožnici Laudato si’ pravi papež, da v ozadju vsakega dela leži »zamisel o povezavi, ki jo mora človek vzpostaviti«[11] s tem, kar ga obdaja, in z ljudmi, ki ga obdajajo. Delo ponuja nemalo priložnosti za rast v ponižnosti. Če se kak vodja na primer obnaša preveč oblastno, je mogoče najti opravičilo in pomisliti, da nosi veliko breme ali da enostavno ni dobro spal. Kadar sodelavec naredi napako, jo velja popraviti, ne da bi bil pri tem ranjen posameznik. Če nas uspehi drugih užalostijo, bi to pomenilo pomanjkanje ponižnosti, pa tudi vere: »Vse je vaše, vi Kristusovi, Kristus pa Božji« (1 Kor 3,22-23). Ponižnemu ni nič tuje: če se na primer trudi za izboljšanje svoje strokovne usposobljenosti, bo poleg naravnega zanimanja za svojo stroko v tem videl tudi možnost boljšega služenja drugim. V ta namen je treba prečistiti svoj namen, se vračati k nadnaravnemu pogledu na stvari, se ne prepuščati vplivu površinskega ali celo pokvarjenega okolja, ter ne gledati na druge zviška. Ponižni beži od prefekcionizma, priznava svoje omejitve in računa s tem, da bodo drugi lahko izboljšali, kar je naredil. Ponižni se zna popraviti in prositi odpuščanja. Kadar je na vodstvenem položaju, se pri vodenju ne opira toliko na vzpostavljeno oblast, temveč na priznanje njegove avtoritete.

   Bog nas je poklical v bivanje z zastonjsko ljubeznijo. Kljub temu pa se nam včasih zdi, da moramo upravičiti svoj lastni obstoj. Hlepenje po izstopanju, po tem, da bi stvari delali drugače, da bi vzbudili pozornost, pretirana skrb za to, da bi se počutili koristne in blesteli celo pri služenju – to so lahko simptomi bolezni duše, ki vabijo k prošnji za pomoč in k sprejetju le-te v poslušnosti milosti. »Z enim pogledom, ki je slep za dobro, in z drugim, ki je prodorno uprt v to, po čemer hlepi človekov jaz, mlačna volja v duši kopiči usedlino in gnilobo sebičnosti ter napuha […], površinske ali nase osredotočene pogovore, […] tisti non cogitare nisi de se, ki se navzven kaže kot non loqui nisi de se […], tako se ohladi ljubezen in se izgubi apostolska gorečnost.«[12] Veliko premišljevanja o samem sebi, govorjenje zgolj o sebi … Ponižen človek se izogiba napeljevanju pogovorov na lastno zgodbo, na svoje izkušnje, na to, kar je dosegel: izogiba se nezmernega prizadevanja po priznanju lastnih zaslug. Nekaj povsem drugega pa pomeni spominjati se božjega usmiljenja in vključiti lastno življenje v načrt božje previdnosti. Če nekdo govori o tem, kar je storil, počne v tem primeru to zato, da bi svojo zgodbo lahko razvil še njegov bližnji. Tako lahko pričevanje o osebnem srečanju s Kristusom, v okvirih primerne obzirnosti, drugemu pomaga, da še on odkrije, kako ga Jezus ljubi, mu odpušča in mu daje božje življenje. Kako to človeka veseli! »Sem ljubljen, torej sem.«[13]

   ALI SPADAMO MED TISTE OSEBE, KI HOČEJO, DA SE DRUGI UKLONIJO NAŠEMU NAČINU MIŠLJENJA? MORALO BI BITI TAKO … TREBA BI BILO STORITI TO IN TO … PRETIRANA TEŽNJA K VZTRAJANJU PRI LASTNEM STALIŠČU LAHKO KAŽE NA UMSKO RIGIDNOST.

   Nekateri trenutki so še posebej prikladni za obnavljanje želje po ponižnosti. Na primer, ko nekdo napreduje ali ko pride na položaj, ki je opazen v javnosti. Takrat je pravi čas za odločitve, ki odsevajo krščanski slog dela: sprejeti to delovno mesto kot priložnost, ki nam jo Bog daje, da bi še bolj služili; zavračanje vseh nepotrebnih osebnih privilegijev; okrepitev naše pozornosti do šibkejših brez podleganja skušnjavi, da bi nanje pozabili sedaj, ko se človek druži z ljudmi, ki so mu bili prej nedostopni. Tedaj je tudi pravi trenutek za to, da človek daje zgled nenavezanosti na zaslužek in časti, ki jih prinaša ta položaj ali služba, da ne pripisuje velikega pomena aplavzom, ki so jih deležni ljudje na vodilnih položajih, in da je namesto tega odprt za kritike, ki grejo običajno mimo manj opažene in ki vsebujejo pokazatelje resnice. To preprostost je pri delu mogoče pokazati na številne načine: tako da se nasmehnemo samemu sebi, ko se na primer zalotimo pri tem, da neučakano raziskujemo, ali smo se pojavili na kakšni objavljeni fotografiji in če nas kdo citira v kakšnem besedilu; da premagamo težnjo po tem, da bi vsepovsod hoteli dodati svoj podpis, ali po napihovanju kakšnega problema, četudi nas nihče ni prosil za nasvet pri njegovem razreševanju, kakor da bi se morali vedno vsi posvetovati z nami …
   Naučiti se odrekanja lastnemu mnenju
   V službenem, družinskem in celo razvedrilnem okolju se ljudje srečujejo na sestankih, kjer si izmenjujejo svoja stališča, ki so lahko tudi med seboj nasprotna. Ali spadamo med tiste osebe, ki hočejo, da se drugi uklonijo našemu načinu mišljenja? Moralo bi biti tako … Treba bi bilo storiti to in to … Pretirana težnja k vztrajanju pri lastnem stališču lahko kaže na umsko rigidnost. Popuščanje brez dvoma ni nekaj avtomatskega, vendar gotovo marsikdaj dokazuje, da človek na stvari gleda razumno. Izkoriščanje priložnosti, ko se odrečemo lastnemu mnenju, je nekaj všečnega v božjih očeh.[14] S to znamenito mislijo je Benedikt XVI. ob neki priložnosti razložil žalostni preobrat, ki se je zgodil Tertulijanu v zadnjih letih njegovega življenja: »Kadar človek vidi samo veličino lastnega mišljenja, se naposled izgubi ravno ta veličina.«[15]

   Včasih je potrebno poslušati mlajše, manj izkušene ljudi, ki pa morda imajo več darú umevanja in srca ali ki so na položaju, kjer imajo pomoč božje milosti. Gotovo nikomur ne bi bilo všeč, če bi vzbujal vtis, da je neumnež ali brez srca, toda če nas zelo skrbi, kaj si drugi mislijo o nas, pomeni, da nam manjka ponižnosti. Življenje Jezusa Kristusa, Božjega Sina, je neizmeren poduk za vsakega kristjana z odgovornostjo, ki ji svet pripisuje določeno težo. Ob zmagoslavnih vzklikih v Jeruzalemu Kralj vseh kraljev ni pozabil, da ga bodo križali in da je tudi trpeči Služabnik (prim. Jn 12,12-19).

   Kralj sv. Ludvik je svojemu sinu svetoval, naj, če bo nekoč postal kralj, na zasedanjih kraljevega svéta ne brani silovito svojega mnenja, ne da bi prej poslušal druge: »Člani tvojega svéta bi se lahko bali tega, da ti nasprotujejo, česar pa si ni dobro želeti.«[16] Zelo koristno se je naučiti, da ne podajamo svojega mnenja lahkomiselno, zlasti če pri tem nimamo končne odgovornosti in če ne poznamo ozadja zadeve, poleg tega, da nimamo posebne stanovske milosti in podatkov, ki jih ima tisti, ki je postavljen na oblast. Po drugi strani je prav tako kot umerjenost in premišljenost pomembna tudi pripravljenost na to, da se svojemu mnenju odrečemo plemenito in velikodušno: včasih je treba udejanjati krepost razumnosti, da bi mogli poslušati svetovalce in spremeniti lastno mnenje, in v tem se pokaže, kako ponižnost in zdrava pamet človeka naredita velikega in bolj učinkovitega. Razumnost pri presojanju stopi v ospredje, kadar delamo v skupini: ko v skupini združimo moči, razdelamo kakšen razmislek in skupaj z drugimi pridemo do odločitve – vse to je prav tako udejanjanje ponižnosti in razuma.

   Ponižnost nekoristnega služabnika
   Pri pastoralnih iniciativah, po župnijah, v dobrodelnih združenjih, pri projektih za pomoč priseljencem pogostokrat rešitve problemov niso očitne oziroma preprosto obstaja več načinov za spoprijemanje z njimi. Ponižna drža človeka vodi, da izrazi svoje mnenje, da primerno opozori, če se mu zdi kaj nejasno, in da sprejme celo drugačno usmeritev od tiste, ki si jo je zamislil, ter zaupa, da božja milost podpira tiste, ki vršijo svojo funkcijo s poštenim namenom in imajo na razpolago tudi pomoč strokovnjakov na konkretnih področjih. Malokdo govori o tem, da je Katoliška cerkev v svoji dragoceni skupni ponižnosti ustanova, ki po vsem svetu poživlja največ iniciativ v pomoč revnim in bolnikom. Ravno v božjem ljudstvu, kjer sobivata človeško in božje, je ponižnost še posebej potrebna. Kako lepo je, če človek hrepeni, da bi bil ovojnica, ki se zavrže, ko je pismo prebrano, ali šivanka, ki vdene nit ter izgine, ko je svoje poslanstvo izpolnila! Gospod nas vabi, naj rečemo: »Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti« (Lk 17,10). Tako se bo duhovnik držal ponižnosti, s pomočjo katere se bo »naučil ne ravnati se po modi«,[17] da ne bo iskal vedno zadnjih novosti in ne bo v vsem skušal prednjačiti; da bo skoraj nagonsko zavračal držo glavnega junaka, ki zlahka s seboj prinese miselnost nekoga, ki se ima za lastnika duš. Enako tudi vernik laik, če je ponižen, spoštuje posvečene nositelje cerkvene službe zaradi tega, kar predstavljajo: ne kritizira svojega župnika oziroma duhovnikov na sploh, temveč jim na diskreten način pomaga. Noetova sinova sta pokrila nagoto svojega pijanega očeta (prim. 1 Mz 9,23). »Kot dobri Noetovi sinovi, prekrij z ogrinjalom usmiljenja napake, ki bi jih videl pri svojem očetu duhovniku.«[18] Sv. Tomaž More je to zgodbo pripisoval celo rimskemu papežu, za katerega bi moralo krščansko ljudstvo moliti …, namesto da ga je preganjalo![19]

   Čas je od Boga: vera in ponižnost
   »Pričevanje Svetega pisma je enodušno: Skrb božje previdnosti za stvarstvo je konkretna in neposredna; nanaša se na vse, od najmanjših reči do velikih dogodkov sveta in zgodovine. Svete knjige z močjo zatrjujejo absolutno suverenost Boga v potekanju dogajanj: ‘Naš Bog je vendar v nebesih, stori vse, karkoli hoče’ (Ps 115,3); in o Kristusu je rečeno: ‘Če odpre, ne bo nihče zaprl, če pa zapre, ne bo nihče odprl’ (Raz 3,7); ‘V človekovem srcu je mnogo načrtov, a sklep Gospodov uspe’ (Prg 19,21).«[20] Da pa bi lažje vstopili v to obzorje, nam je nadvse v pomoč duhovno vodstvo. Sveti Duh potrpežljivo deluje in računa z minevanjem časa: nasvet, ki ga duša prejme, si mora v njej utreti svojo pot. Bog pričakuje ponižnost ušesa, pozornega na njegov glas; tedaj je mogoče izluščiti osebno korist iz pridig, ki jih poslušamo v svojih župnijah, ne samo da bi se kaj naučili, ampak predvsem da bi napredovali. Zato si lahko pri kakšnem izobraževalnem govoru ali premišljevalni molitvi kaj zabeležimo, da bi se pozneje o tem pogovorili z nekom, ki dobro pozna našo dušo – tudi to pomeni prepoznati glas Svetega Duha.

   Vera in ponižnost gresta z roko v roki: na našem romanju proti nebeški domovini moramo pustiti Gospodu, da nas vodi, tako da se zatekamo k Njemu in poslušamo njegovo besedo.[21] Umirjeno branje Stare in Nove zaveze skupaj s teološko-duhovnimi opombami nam pomaga razumeti, kaj nam Bog sporoča v vsakem trenutku, ko nas vabi k spreobrnjenju: »Moje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti, govori Gospod« (Iz 55,8; prim. Rim 11,33). Ponižnost vere poklekne pred Kristusom, navzočim v evharistiji, in kakor betlehemski pastirji počasti učlovečeno Besedo. To je doživela sv. Terezija Benedikta od Križa, Edith Stein: nikdar ni pozabila neke ženske, ki je s svojo nakupovalno vrečko stopila v cerkev ter pokleknila, da bi v zaupnem pogovoru z Bogom opravila svojo molitev.[22]

   Ponižnost nam pomaga živeti sedanji trenutek brez obremenjenosti s prihodnostjo, kajti kristjani spadamo med tiste ljudi, ki »z ljubeznijo pričakujejo njegov prihod« (2 Tim 4,8). Če se jezimo zaradi neugodnih okoliščin, je potrebno, da zrastemo v veri in v ponižnosti. »Ko se boš zares predal Gospodu, se boš naučil biti zadovoljen s tem, kar pride, in ne boš izgubljal vedrosti, če se stvari – čeprav si jim posvetil ves svoj trud in uporabil primerna sredstva – ne iztečejo po tvojem okusu … Kajti ‘iztekle’ se bodo tako, kot Bogu ustreza, da se iztečejo.«[23] Na ta način se izognemo pretiranim razočaranjem ali težnji, da bi ponižanja ohranjali v spominu: božji otrok odpušča žalitve, ne hrani zamer, gre naprej.[24] Če pa mislim, da me je drugi užalil, se poskušam ne spominjati žalitev, ne vračam se k zameram: pogledam Jezusa in se zavem, »kako velik dolg ljubezni potem ostaja meni, saj mi je odpustil še več!«[25] Ponižni pravi s sv. Pavlom: »Pozabljam, kar je za menoj, in se iztegujem proti temu, kar je pred menoj, ter tečem proti cilju po nagrado, h kateri nas od zgoraj kliče Bog v Kristusu Jezusu« (Flp 3,13-14).

   Takšna drža nam pomaga sprejeti bolezen in jo spreminjati v nekaj plodovitega: je poslanstvo, ki nam ga daje Bog. Del tega poslanstva pa je tudi to, da se naučimo dopustiti, da nam drugi lahko pomagajo ter nam olajšajo bolečino in morebitno tesnobo: ko pustimo, da nam pomagajo, nas zdravijo in spremljajo, je to dokaz izročitve v roke Jezusa, ki postane navzoč v naših bratih in sestrah. Dopolniti moramo, »kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev« (Kol 1,24).
   Zavedanje, da smo šibki, nas bo vodilo k temu, da si pustimo pomagati, da smo do drugih prizanesljivi, da bomo razumeli položaj človeka in se izognili farizejski osuplosti. Naša šibkost nam odpira um in srce, da bi mogli druge razumeti: vedno lahko na primer poskusimo opravičiti posameznikov namen ali pomislimo, da se je znašel v res težkem položaju, čeprav to seveda ne pomeni zaobiti resnico in reči, da je »zlo dobro in dobro zlo« ter »grenko delati za sladko, sladko pa za grenko« (Iz 5,20). Po drugi strani pa se lahko zgodi, da se podcenjujemo. Ta nizka samopodoba, ki je marsikje pogosta, je ravno tako nezdrava, saj ne ustreza resnici in pristriže peruti nekomu, ki je poklican, da poleti v višave. Ni razloga za malodušje: ponižnost nam pomaga sprejeti, kar nam je dano, z globokim prepričanjem, da so poti, po katerih nas hoče voditi Gospod, poti usmiljenja (prim. Heb 3,10; Ps 95,10); vendar nam prav zaradi tega pomaga tudi, da sanjamo drzno: »Čutiti se kot ilovica, popravljena s sponkami, je nenehen vir veselja; pomeni prepoznati svojo majhnost pred Bogom: otrok, sin. Ali obstaja večje veselje, kakor je veselje tistega, ki ve, da je ubog in šibek, ve pa tudi, da je božji otrok?«[26]

   Odprti za Božjo previdnost
   Ponižen moški in ponižna ženska sta odprta za delovanje božje previdnosti v njuni prihodnosti. Ne poskušata in ne želita nadzorovati vsega niti ne iščeta razlage za vsako stvar. Spoštujeta skrivnost človeške osebe in zaupata v Boga, četudi se jutrišnji dan zdi negotov. Ne skušata spoznati skrivnih božjih namenov in tega, kar presega njune moči (prim. Sir 3,21). Dovolj jima je božja milost, kajti »moč se dopolnjuje v slabotnosti« (2 Kor 12,9). To milost najdemo v stiku z Jezusom Kristusom: takrat smo deležni njegovega življenja.

   Po ganljivi zahvali Bogu Očetu Jezus povabi svoje učence vseh časov, naj se mu približajo, quia mitis sum et humilis corde (Mt 11,29) – Gospod je krotak in iz srca ponižen in zato bomo v Njem našli razumevanje in notranji mir. Približajmo se Kristusu v evharistiji, njegovemu ranjenemu in vstalemu telesu, in humilitate carnis assumptae, kot se glasi prvi adventni hvalospev – ki prvikrat prihaja v ponižnosti našega mesa. Dotaknemo se neizrekljive ponižnosti Boga. »Jezusova ponižnost: v Betlehemu, v Nazaretu, na Kalvariji … – Še večje ponižanje in izničenje v presveti hostiji: večje kot v hlevu, v Nazaretu, na križu.«[27] Devica Marija nas spremlja, da bi ga sprejeli s ponižnostjo, s katero je ona sprejela svojega sina Jezusa. Salve radix, salve porta, ex qua mundo lux est orta[28] – zdrava, korenina, zdrava, vrata, iz tebe se je rodila Luč, da bi razsvetlila svet, pogreznjen v temo napuha; Jezus Kristus, Luč od Luči,[29] nam razodeva usmiljenje Boga očeta.

   Guillaume Derville, Opus Dei

   Addendum: PONIŽNOST
   Pozornost do šibkejšega in ponižnost, ki je za to potrebna, sta dve značilnosti starozavezne judovske tradicije. Enega najzgodnejših pozitivnih ovrednotenj ponižnosti najdemo pri modremu Sirahu, ki je okrog l. 200 pr. Kr. zapisal: »Skrbi, da boš v shodnici priljubljen, pred velikim prikloni svojo glavo. Nastavi siromaku svoje uho, prijazno (s ponižnostjo) mu vrni pozdrav.« (Sir 4,7-8)

   Jeruzalemski modrec s prvim delom trditve izraža še klasičen odnos priklanjanju pred velikaši, medtem ko obenem spodbuja k ponižnosti tudi do šibkejših od sebe. To je eden prvih poskusov v zgodovini, ko je pojem ponižnosti uporabljen za opis odnosa, ki ga naj bi običajni ljudje imeli do sebi enakih oz. celo nižjih od sebe. A to je bilo še celo za judovsko okolje pogosto pohujšanje. Okrog leta 132 pr. Kr., ko je Sirahov vnuk prevajal to besedilo iz hebrejščine v grščino, je že zamenjal besedo »ponižnost (עֲנָוָה, hebr. anavah)« s pojmom »blagost (εἰρηνικός, gr. eirēnikos)«, ki je bila za Grke bolj sprejemljiva.

   Kristusov nauk pa korenini že v starozavezni tradiciji, ki je veličino človeka dojemala skozi njegovo ponižnost.

   Po Evangelistu Luku imamo primer ponižnega ponosa, ki sije kot nazoren primer tudi iz drže Gospoda Jezusa Kristusa na sobotni gostiji pri nekem farizeju, velikašu z vrha tedanje družbene lestvice v Palestini, kot je opisan v Evangeliju po Luku (Lk 14,1-14). Osupel nad komolčarstvom gostov, ki so si vsi izbirali prve sedeže, Kristus spregovori o popolnoma drugačni logiki: o izbiranju zadnjih sedežev na gostiji. Ni želel podati lekcije o bontonu ali spodobnih manirah obnašanja v družbi, marveč je razodel silovito novost o veličini ponižnosti. Evangelist Luka je namreč zapisal: »Vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« (Lk 14,11)

   »Čim večji si, tem bolj bodi ponižen, potem boš našel milost pri Gospodu.« (Sir 3,18)
   Podobe borbe veljakov in odrinjenih navadnih ljiudi za prva mesta na gostiji pri farizeju si nam tudi danes ni prav težko predstavljati. Dovolj je odpreti kakšno spletno stran s političnimi (in drugimi novicami), prelistati časnik, poslušati in gledati ljudi ali se ozreti naokoli. Ponižnost je po drugi strani pogostoma veliko težje zaznati. A zato iz nje sije toliko večja veličina. Evangelist Luka je tudi zapisal: »Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke.« (Lk 1,52)

   Zadnjo Besedo in Odločitev pa ima vedno Bog, ki je Dober, Usmiljen in Pravičen! In Živimo Ponižno, Pravično in razveseljujmo ljudi z Usmiljenjem in Dobroto, kakor nas Uči Bog.

   Odgovori
8. Janez says:

   10. novembra, 2021 at 8:03

   Aleteia (Denis Snbet): Ali se na kritiko običajno preburno odzovete? Odkrijte način, kako bolje sprejemati pripombe o svojem ravnanju in delu!

   V življenju nas nedobrodošle pripombe drugih ljudi lahko nepričakovano iztirijo. Če smo posebej utrujeni ali se glede česa ne strinjamo, ali pa če je pripomba povsem neprimerna, lahko pri nas sproži buren odziv, ki zna biti precej boleč. Toda morda je krivo le to, da vas kritične pripombe prehitro razburijo, in če je tako, se pri naslednjem burnem odzivu natančno opazujte in poiščite vzroke za svojo preobčutljivost. Povsem običajno je, da nas neprijetna ali celo zbadljiva pripomba spravi v slabo voljo. Toda če zaradi nje nemudoma postanemo napadalni, ali ni to znamenje, da sta naš “radar in zvočnik” za kar koli, kar že od daleč namiguje na pomanjkanje spoštovanja ali razumevanja, umerjena previsoko? Morda se zdi, da vas teži odprta rana, ki je občutljiva na vsako najmanjše namigovanje vaših najbližjih. Od kod bi torej lahko izvirala ta sposobnost, da nas nekaj tako zlahka in tako globoko rani?

   Naučite se ohraniti mirno kri s pomočjo preučevanja samega sebe
   Poskusite s preprosto samoanalizo, toda naj vas ne skrbi, če se boste pri tem vrnili v svoje najzgodnejše otroštvo. Vprašajte se, recimo, ali imate zadostno mero samozavesti, ali niste povsem prepričani, da ste ljubljeni, ali se vam zdi, da niste pomembni, ali prezirate pomanjkanje spoštovanja in prostaškost, in podobno. Kakor koli bo to na vas delovalo, ozavestiti morate svoje nagnjenje, da vas neprijetne besede tako prizadenejo. Ko se to zgodi, drugim omogočite, da imajo nad vami moč: moč, da vas vznemirijo, razburkajo vaš mir in ljubezen. Zato se naučite ohraniti mirno kri, s čimer lahko pogosto povsem razorožite osebo, ki vas je prizadela. S tem ne boste le pomirili položaja – zdaj boste vi tisti, ki imate nadzor nad dogajanjem. Če boste kdaj poskusili udejanjiti to razorožujočo umirjenost, boste pri takšnem ravnanju zagotovo vztrajali.

   Pri obvladovanju vašega odziva vam lahko pomaga tudi razumevanje nasprotne osebe, ne da bi jo prehitro sodili. Pogosto nam besede uidejo prehitro, preden lahko o njih temeljito premislimo. Kolikokrat se je že zgodilo, da se je sozakonec ali naš najstnik, ki je imel ravno slab dan, ob prihodu domov znesel nad prvim človekom, na katerega je naletel? Po tistem običajno hitro priznajo, da svojih besed niso mislili resno, in so se, četudi na svoj neroden način, pripravljeni opravičiti. Po drugi strani pa, če se to dogaja pogosteje, lahko malce globlje raziščete, zakaj se vaš napadalec pritožuje. Vprašajte se: “Ali ima kakšen utemeljen razlog, da me tako pogosto kritizira?” Pri obvladovanju vašega odziva vam lahko pomaga tudi razumevanje nasprotne osebe, ne da bi jo prehitro sodili. Pogosto nam besede uidejo prehitro, preden lahko o njih temeljito premislimo. Kolikokrat se je že zgodilo, da se je sozakonec ali naš najstnik, ki je imel ravno slab dan, ob prihodu domov znesel nad prvim človekom, na katerega je naletel? Po tistem običajno hitro priznajo, da svojih besed niso mislili resno, in so se, četudi na svoj neroden način, pripravljeni opravičiti. Po drugi strani pa, če se to dogaja pogosteje, lahko malce globlje raziščete, zakaj se vaš napadalec pritožuje. Vprašajte se: “Ali ima kakšen utemeljen razlog, da me tako pogosto kritizira?”

   Na družinske pripombe se odzivajte na pravi način
   V družini obstaja način, kako te nesrečne rane zatreti že v kali. Zakonca se lahko jasno dogovorita ali dogovor celo pisno potrdita, recimo: “Draga moja/dragi moj, neizogibno bo prišlo do tega, da bom izrekel/la kakšno stvar, ki te bo prizadela, da bom storil/a kaj, kar ti ne bo po volji, toda prosim te za razumevanje: to ni moj namen. Če se bo to zgodilo, bo kriva moja nerodnost, neobvladljiva nespamet, nikakor pa ne krutost, saj si nikakor ne želim povzročati tvojega trpljenja.” Niti pri otroku, še posebej če je v najstniških letih, ne vzemite resno vsake besede. Prepričajte se, ali nima sam kakšnih večjih težav, ki bi pojasnjevale njegovo napadalnost. In če je potrebno, če se otrok dosledno vede skrajno neprijetno, naj se pogovori z družinskim terapevtom ali duhovnikom, ki mu bo pojasnil, da ima vsakdo v družini, tudi mati, pravico izreči tisto, kar čuti, ne da bi ga pri tem kdor koli obsojal ali se mu posmehoval. Stvari lahko izrečemo na preprost način. Poskusite se izogniti prehitrim in preburnim odzivom, saj s tem tvegate, da se boste ujeli v začaran krog naraščajoče napadalnosti. In ko človek ugotovi, da je nekoga prizadel, mora hitro priznati svojo napako in se nemudoma opravičiti. Nazadnje pa, lepo prosim, si v imenu krščanske ljubezni, strpnosti in dobrote dovolite pokazati tudi malce smisla za humor! Z Mirom v Duši in ljubeznivo besedo umirimo napetosti in prispevajm0 k boljšemu odnosu z ljudmi!

   Medmrežje Aleteia: Avtor prispevka je Denis Sonet.

   Odgovori
9. Janez says:

   10. novembra, 2021 at 7:58

   ODLIKA KRISTJANA JE PONIŽNOST
   Celotno krščanstvo je učenje ponižnosti. Ponižnost pomeni odvisnost od Boga (Avguštin iz Hipona). Za Boga je boljši tisti človek, ki je grešil, a se je za svoje grehe pokesal, kot tisti, ki ni grešil, a misli, da je pravičen. Odrešenje ni odvisno od tega, ali sem grešen ali ne, ampak od Božje milosti. Kdor ni ponižen, se ne more rešiti, ker človeški napuh odklanja potrebo po Bogu (Jean Kalvin). Brez ponižnosti ni svetosti. Ponižnost prizna svoje napake, zmote, strahove, dvome in ranljivost. Ponižen človek prosi za pomoč, ko jo potrebuje, in za odpuščanje, ko uvidi svoje stanje. »Krona kristjana je ponižnost.« (M. Luther) Težko je biti ponižen. Težko je priznati, da se motim. Težko je, če se kdo ne strinja z mojim prepričanjem in to smatram kot osebni napad. Težko se je družiti z ljudmi, ki mi ne odobravajo; počutim se manjvreden. Tako in tako nas stalno bombardirajo: Nisi dovolj dober, uspešen, bogat, vitek, čeden, zdrav, inteligenten, ustrezen, sposoben, popoln … Ni čudno, da se počutimo kot žrtev.

   Bog je najbolj ponižna oseba, zaradi česar je največji in neminljivi. Bog Stvarnik je toliko ponižen, da skrbi za najmanjše stvarstvo; za ptice neba, lilije na polju, za grešnike, za vso floro in favno, za vso živo in neživp prirodo in ljudi, za vse Stvarstvo … Tako je zapisano v Evangeliju po Mateju (Mt 6,26-30). Božjo ponižnost vidimo v Jezusovem učlovečenju in križanju. Vidimo jo v Jezusovem umivanju učenčevih nog (Jn 13,14). Ponižnost nas naredi podobne Kristusu. Ponižnost je mati vseh vrlin, napuh pa vzrok vseh grehov. Izak Sirski je bil tako ponižen, da je rekel: »Raje privolim, da me vsak dan stokrat vržejo v vročo peč, kot da bi živel neodvisno od Boga.« Potem je dodal: »Človek je ustvarjen tako, da veruje v Boga. Ne verjeti vanj je sprevrženost ošabne človeške narave in je vzrok vsega zla.« Biti ponižen pomeni biti odvisen od Boga, tako kot je otrok odvisen od očeta. Zato je Jezus rekel: »Kdor se poniža kot otrok, bo naj-večji v nebeškem kraljestvu« (Mt 18,4). Spomnimo se babilonskega stolpa, ki ga je gradila človeška aroganca, a ga je Bog sesul v prah (1 Mz 11,4). Nekje piše naslednje: »Ponižnost je čudna reč; v trenutku, ko pomisliš, da jo imaš, jo izgubiš.« Mnogi žvrgolijo in razlagajo, kako so skromni in ponižni, a obnašajo se, kot da so središče vesolja. Kaj je krščanska ponižnost? Ponižnost ni nasprotje ošabnosti, kot to običajno tolmačimo. Ponižnost je odvisnost od Boga: »Bog, bodi milostljiv meni grešniku!« (Lk 18,13) Ponižnost ni v tem, da se imamo za ničvredne, ali da se dovolimo izkoriščati, zatirati in tlačiti. Ponižnost ni degradacija človeka. Ponižnost ni, da smo tihi, neopazni, poslušni, plašni, mirni, svetniški, nežni, blagi, pasivni in nezgovorni ter neprepoznavni v družbi. Jezus Kristus je bil ponižen, pa tega ni počel, ker je marsikaj povedal apostolom, ljudem in farizejem. Ne gre za temperament, niti za karakter (značaj), niti za moralnost. Poznamo veliko ljudi, ki so navidezno ponižni, a kaj ko zaupajo vase in v svojo človeško vsemogočno pravičnost, druge pa farizejsko precejajo in zaničujejo. Ponižnost je duhovna in srčna vrlina. Je krepost notranjega človeka, človeškega srca in duha.

   Ponižnost ne spodkopava ambicioznosti, znanja, napredka, inteligence, razuma, bogastva, uspeha, talentov, darov. Ponižnost ne pomeni biti ljudem predpražnik. Ne pomeni odreči se svojih pravic, klečeplaziti in se dovoliti trpinčiti in poniževati ter dovoliti da nas mogočniki in občastniki razvrednotijo kot človeka. Ponižnost ne pomeni biti nesamozavesten. Ponižnost ne označuje pokornosti in suženjstva ljudem. Ponižnost ni znak šibkosti, ampak duhovne veličine človeka ter etike in morale in globoke Vere v Boga. Jezus je presenetil, ko je med učence postavil otroka in rekel: »Kdor se poniža kot otrok, bo največji v nebeškem kraljestvu.« (Mt 18,4) Otrok je postal Jezusovo učno sredstvo, impresivno zna-menje. Z otrokom je Jezus pokazal in izrazil veličino ponižnosti. »Resnično, povem vam: Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo!« (Mt 18,3) Z otrokom jih je opozoril, da gredo v napačno smer, stran od nebeškega kr-ljestva. Krepost ponižnosti je izrazil z otrokovo odvisnostjo in iskrenostjo brez sprenevedanja. Célo življenje se borimo proti odvisnosti in hočemo biti neodvisni. Hočemo biti tudi pošteni in pravični. Največja težava starosti ali bolezni je, da se nismo pripravljeni soočiti s tem, da smo odvisni od drugih, pa tudi naša občasna neiskrenost. Nočemo si priznati, da potrebujemo pomoč drugih, da nas oblačijo, hranijo, umivajo in za nas skrbijo. Otrok je popolnoma odvisen od staršev. Prava ponižnost pomeni iskrenp in goreče sprejeti dejstvo, da smo odvisni od Boga. Slavnega ameriškega pianista, skladatelja in dirigenta Leonarda Bernsteina so vprašali, katere glasbenike dobi najtežje za igranje v simfoničnem orkestru. Odgovoril je: »Tiste, ki igrajo note druge violine, druge flavte, drugega roga …, kajti vsi hočejo igrati prvo violino, prvo flavto, prvi rog.« Ljudje imamo o sebi visoko mnenje in v nas tiči rivalstvo in želja po vladanju in biti prvi in najboljši. Ponižnost je stanje duše, ko prepoznavamo svojo odvisnost od Boga; svojo šibkost in nečistost. Bog počiva v dušah ponižnih (Izak Sirski).

   Avguštin Izpovedi 10,27
   »Pozno sem Te vzljubil. Pozno sem Te vzljubil, o Lepota, večno davna, večno nova! Pozno sem Te vzljubil! Glej, ti si bil znotraj in jaz zunaj, sem Te iskal in se metal v brezoblično in nelepo, pred lepoto vsega, kar si ustvaril.Bil si z mano in nisem bil s Teboj … Drža-le so me daleč od Tebe stvari, ki niso ob-stajale v tebi.Jokal si, jokal za menoj in razbil mojo glu-hoto. Sijal si, sijal in Tvoja Svetloba je pregnala mojo slepoto. Dehtel je Tvoj vonj in srkal sem tvoj vonj, vzdihoval po Tebi in po Tebi koprnel. Okusil sem Te in sedaj sem lačen in žejen po Tebi. Dotaknil si se me in gorim in hrepenim po Tvojem Miru!«

   Avguštin iz Hipona (354-430) je bil cerkveni oče, teolog, filozof in pisec.

   Prof. dr. Danijel Brkič, pastor Evangeljske Cerkve Dobrega Pastirja v Novem mestu in profesor evangeljske teologije v Zagrebu

   Molitev za ponižnost (Ognjišče)

   Gospod Bog, pomagaj nam,
   da se naučimo iskrene ponižnosti,
   kajti bolj ko smo ponižni, bližje smo tebi.
   Želimo služiti bratom in sestram zaradi tebe.
   Naj to služenje navdihujeta
   velika ponižnost in ljubezen!
   Kadar bomo čutili,
   da moramo biti odločni,
   naj ostanemo ponižni in ljubeznivi.
   Opogumi nas,
   da bomo prav uporabljali talente,
   ki si nam jih podaril.
   Naj to delamo s hvaležnim srcem,
   v zavesti, da smo jih prejeli od tebe.
   Naj postanemo vedno bolj podobni tebi,
   ki si »krotak in v srcu ponižen«. Amen.

   Misli
   Ponižnost je krepost, ki nam pomaga, da na sebe gledamo tako, kakršni smo v resnici: z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi.

   Ponižnost je priznanje resničnosti.

   Ponižnost ni v tem, da zanikamo svoje talente ali dobre lastnosti, ali da se delamo, da nismo tako sposobni kot drugi, da bi nas pohvalili.

   Prav ponižnost je mati številnih kreposti, kot so: poštenost, skromnost, potrpežljivost, hvaležnost, poslušnost, spoštovanje in strpnost.

   Sad ponižnosti je mir srca, odprtost, veselje.

   Iskra
   Višjo stavbo ko hočemo zgraditi, globlje temelje moramo postaviti. Kolikor više mora rasti drevo, toliko globlje morajo biti korenine. Temelj in korenina kreposti je ponižnost. (Tomaš Špidlik)

   Učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam (Mt 11,29)

   RUSTJA, Božo. (Povejmo z zgodbo). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 1, str. 32-33.

   Odgovori
10. Miro says:

    9. novembra, 2021 at 17:30

    DANAŠNJI EVANGELJSKI ODLOMEK ZAČENJA Z MISLIJO, DA JE JEZUS PRIŠEL V JERUZALEM V ČASU PRIPRAV NA PASHO, TO JE JUDOVSKO VELIKO NOČ. POTEM PA GOVORI O ENI NAJBOLJ NENAVADNIH DRŽ BOŽJEGA SINA. ZELO PO MOŠKO, PRAV NIČ V ROKAVICAH, SE LOTI ČIŠČENJA TEMPLJA!

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 2,13-22)

    Bližala se je judovska pasha in Jezus je šel v Jeruzalem. V templju je našel prodajalce volov, ovc in golobov ter menjalce denarja, ki so sedeli tam. In iz vrvi je spletel bič ter vse izgnal iz templja z ovcami in voli vred. Menjalcem je raztresel denar in prevrnil mize, prodajalcem golobov pa rekel: »Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« Njegovi učenci so se spomnili, da je pisano: Gorečnost za tvojo hišo me použiva. Judje so mu rekli: »Kakšno znamenje nam pokažeš, ker takó delaš?« Jezus jim je odgovoril in rekel: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.« Judje so tedaj rekli: »Šestinštirideset let so zidali ta tempelj, ti pa ga boš postavil v treh dneh?« On pa je govoril o templju svojega telesa. Ko je bil obujen od mrtvih, so se njegovi učenci spomnili, da je govoril o tem, in verovali so Pismu in besedi, ki jo je rekel Jezus.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+2%2C13-22&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    Današnji evangeljski odlomek začenja z mislijo, da je Jezus prišel v Jeruzalem v času priprav na pasho, tj. judovsko veliko noč. Potem pa govori o eni najbolj nenavadnih drž božjega sina. Zelo po moško, prav nič v rokavicah, se loti čiščenja templja. Izpostavili bi tri vidike, ki nam jih prinaša evangeljski odlomek.

    Ko je Jezus stopil v tempelj in videl, da nič ni na pravem mestu, je spletel bič ter vse izgnal iz templja z ovcami in voli vred. Menjalcem je raztresel denar in prevrnil mize, prodajalcem golobov pa rekel: »Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!«

    Prvič sem opazil zanimivo razliko med držo do menjalcev, prodajalcev ovac in volov ter držo do prodajalcev golobov. V čem je razlika? Ne vem, če razumem prav, ampak Jezus je pri jezi, ki se je razvnela nad nesmislom, da je iz templja človek naredil tržnico, vseeno ohranil neverjetno nežnost in rahločutnost. V kletkah so bili golobi, ki se niso mogli nikamor umakniti. Če bi prevrnil tudi kletke, bi ti po krivici trpeli nasilje. Zato se za razliko od odnosa do drugih mešetarjev s prodajalci golobov dogovori, da kletke pospravijo. Prva misel je torej – pri vsej odločnosti, naj me vodi vedno nežnost! Nežnost, da ne bi nikomur, niti sebi, delal krivico. Nikoli nasilje, nikoli brezčutnost. Odločnost pa vedno, da dosežem nujen cilj.

    NJEGOVI UČENCI SO SE SPOMNILI, DA JE PISANO: GOREČNOST ZA TVOJO HIŠO ME POUŽIVA.

    Učenci so videli v tej drži gorečnost, vnemo ali strast za božjo hišo. Jezusovim učencem je bilo razumljivo, za kaj gre. Šlo je za zavzet odnos do Nebeškega očeta in če pogledamo nekoliko globlje, je šlo tudi za njegovo ljubezen do bližnjega. Jezus ni mogel ostati hladen, ko so Judje žalili Očeta s sebično držo in osebnimi interesi. Tempelj je postal predmet koristi ozke skupine ljudi, prostor izkoriščanja že tako obubožanega ljudstva, ki poleg tega – da je moralo dajati previsoke dajatve v svetišču niso mogli najti ne miru, ne božje bližine, ne božje topline. Jezusu je bilo to nedopustno in se ni menil za posledice, ki jih bo prineslo njegovo ravnanja njemu samemu. Bog Oče je zanj vedno na prvem mestu, ta pa vedno deluje v korist človeka.

    V ODLOMKU BEREMO: JEZUS SAM JE NAMREČ VEDEL, KAJ JE V ČLOVEKU.

    Ni ga preslepilo ugajanje množice ali posameznikov, prepoznal je hinavščino. Zunanje praznovanje velike noči je za Jezusa prazna tradicija, če ni povezano z globokim pogledom v človeško dušo, v dušo bližnjega. Zanj je praznovanje vedno praznovanje Izraelskega ljudstva, praznovanje občestva, v katerem je vsak neskončno dragocen. Zunanjemu praznovanju dodaja razsežnost globokega duhovnega pogleda. Kot dober pastir, je še posebej pozoren do najbolj ubogih, najbolj ranjenih in odrinjenih na rob. Ves čas se zavzeto ozira v globino posameznika. Tako združuje zunanje in notranje.

    Odločnost in nežnost, gorečnost za Boga in bližnjega, zunanje praznovanje in globok pogled v notranji svet so tri dvojice, ki nas lahko vodijo v lepše življenje. Nobena odločnost, ne sme uničevati nežnosti do krhkega sveta v nas in okrog nas. Ne smemo biti mlačni ob zlu, ki se širi, gorečnost nas mora razjedati v prizadevanju za dobro, za Boga in človeka. Ne bo pravega življenja, če ne bomo gledali v globino nas samih in naših odnosov s svojimi bližnjimi.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

    Odgovori
    • Miro says:

      10. novembra, 2021 at 11:44

      Bogu hvala za dnevno Božjo besedo, gospodu Ervinu Mozetiču pa za pronicljive nagovore. Njegove zanimive, poučne razlage evangeljskih odlomkov nas v povezavi s konkretnimi življenjskimi izzivi zelo nagovarjajo in spodbujajo k hoji za Gospodom. Sicer pa nas navdihujejo vsi objavljeni nagovori na tej spletni strani, s pomočjo katerih se lahko poglabljamo v duha ljubezni do Boga in sočloveka. Najlepša hvala za vse izjemne nagovore in razmišljanja svetega očeta, škofov, duhovnikov, redovnikov, laikov …

      Slava tebi, Jezus, Ti si neizmerno veličastvo Božje besede!

      Odgovori