Članki za dušo

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

15.036 Responses to Članki za dušo

  1. Hvala says:

    MISLI ANTONA MARTINA SLOMŠKA
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Le za trojno suknjo skrbite otrokom: za poštenost, delavnost in pobožnost; vse drugo jim bo navrženo.

    V mladosti imaš začeti kaj si pritrgovati in potrpeti, da boš odrastel zdrav in srčen korenjak, ne pa mehkužen meglenjak.

    Molitve in dobra dela, ki niso iz dobrega namena, so drevo brez sadja. Če naše delo nima dobrega namena, je kakor prazno listje na drevju.

    Tisti, ki božji previdnosti vse izroče, živijo zadovoljno. Bog daje dobre in hude letine, pošlje dobre pa tudi hude oblasti. Pustimo Boga gospodariti!

    Otrokom vse dovoliti pomeni storiti jih nezadovoljne za vse žive dni. Kdor želi srečno starost dočakati, se ne sme v mladih letih razvaditi.

    https://revija.ognjisce.si/90-spletna-stran-revije-ognjisce/misli-po-avtorjih/2323-misli-blazenega-antona-martina-slomska

    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Res lepe in življenjske misli Slomška. Otroke smo razvajali, jih razvajamo, zavijamo v vato. Ko pride življenjska preizkušnja- tudi kot je sedaj, pa lahko pogledamo odsev vzgoje, odsev ali smo molili dovolj.

  2. Hvala says:

    Časa imamo več, kot si mislimo, samo ne znamo upravljati z njim (MISEL DNEVA -Aleteia)

    Tisti so zares miroljubni, ki iz ljubezni do našega Gospoda Jezusa Kristusa ohranijo mir na duši in telesu ob vsem, kar trpijo na svetu.

    Mislim, da je stavek “Nimam časa” največja laž, ki jo lahko izrečemo.
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::Ja, globoke misli so napisane, so RESNICA.

    Večkrat sem že pisala o “stokanju”-nimam časa in o pregorelosti človeka. Sama nisem izrekla besede, da je to največja laž, pa v resnici je, če sedaj globoko premislim.

    ČLOVEK NIKOLI NE BO IMEL ČASA, KI JE POTREBEN ZA NORMALNO SOŽITJE oz. ŽIVLJENJE V DRUŽBI, ČE GA BO SAM KROJIL, SAM NAČRTOVAL. ČLOVEŠKI NAČRT BREZ SVETEGA DUHA JE PROPAD.

  3. Hvala says:

    Kolikor bolj smo polni vere, kolikor ponižnejši smo, toliko hitreje bodo izginile pregraje med nami in Jezusom.

    (Albin Škrinjar)

  4. Hvala says:

    NAPUH JE NAJVEČJI SOVRAŽNIK NOTRANJEGA MIRU

    NAŠA SKUŠNJAVA JE, DA BI SE REŠILI SAMI. RADI BI BILI DOVOLJ MOČNI, DA NE BI VEČ POTREBOVALI BOGA, NJEGOVE POMOČI, NJEGOVEGA ODPUŠČANJA. TO JE NEKE VRSTE SAMOZADOSTNOST, KI NIMA NIČ KRŠČANSKEGA.

    https://si.aleteia.org/2020/12/09/smo-samo-ljudje-in-ni-treba-od-sebe-zahtevati-popolnosti-tudi-bog-je-ne/
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Ja, res je, človek, ki je zelo slabotno bitje in ne more ničesar brez Boga.

    Nekateri mogoče mislijo, da sami s svojimi sposobnostmi in rokami krojijo življenje sebi in drugim. Gospod daje talente, modrost, vodi ljudi, da odkrivajo stvari za napredek vseh ljudi. Papež Frančišek se je zahvalil Bogu za dosežek, ki ga imamo sedaj -zelo dragoceno darilo Boga-to so mobiteli. SAJ JE GOSPOD DAL ČLOVEKU MODROST, PRIDNE ROKE, VZTRAJNOST ZA TA IZUM itd… VSE JE OD GOSPODA IN VSE JE GOSPODOVO …Kaj pa lahko človek brez Božje milosti naredi? NIČESAR, KER ŽIVLJENJE NA ZEMLJI TEČE IZ NJEGOVIH MILOSTI.

    • Miro says:

      Hvala za potrebno in utemeljeno razmišljanje o napuhu. K temu še nekaj vrstic. Edino učinkovito zdravilo za NAPUH, ki je največji sovražnik notranjega miru, je: PONIŽNOST V MOČI SVETEGA DUHA!

      “KJER JE JEZUS, TAM SO VEDNO TUDI PONIŽNOST, BLAGOST, LJUBEZEN IN KRIŽ. NIKOLI NE BOMO NAŠLI JEZUSA, KI NE BI BIL PONIŽEN, BLAG, BREZ LJUBEZNI IN BREZ KRIŽA.” (papež Frančišek)

      S tem je sveti oče zgolj z enim stavkom izrazil bistvo rešitve, ki je v ODREŠENIKU JEZUSU. Tudi za te močne besede bi lahko rekli, da je v njih dovolj svetlobe za tiste, ki hočejo videti, hkrati pa tudi dovolj teme za tiste, ki v srcu nočejo sprejeti Jezusovega odrešenja, ker si ga zamišljajo po svoje; dostikrat brez križa, brez Evharistije, spovedi in drugih zakramentov. Skratka, čim bolj po meri naše sebičnosti, ležernosti, lagodnosti, udobnosti in kar je še teh sorodnih besed.

      MOLIMO: »ČISTO SRCE, O BOG, MI USTVARI, STANOVITNEGA DUHA OBNOVI V MOJI NOTRANJOSTI.« (Ps 51,12)

      Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

  5. Hvala says:

    POJAV TRAGEDIJE PREBUDI ZAVEST, KI POSREDUJE GLOBLJI SMISEL ZA BOGA

    To je vabilo, da raziščete svoj notranji svet, se sami s seboj tesneje povežete in odkrijete ves svoj potencial; da pomagate drugim in življenje objamete z več upanja.

    Čas bo pokazal, če se bo enako zgodilo tudi s krizo zaradi covida 19.

    Težki trenutki, kakršne svet preživlja danes, v ljudeh prebudijo zavest. Močna izkustva lahko odpirajo misli in srca Bogu v iskanju notranjega miru, tolažbe in razlage. Rezultati raziskave kažejo, da veliko ljudi po vsem svetu moli in išče Božjo bližino.

    Kriza je očitno utrdila vlogo vere po vsem svetu, in to daljnoročno. Čeprav se je povečanje zanimanja za vero zgodilo v določenem trenutku, se po koncu določene tragedije ostanek še leta prenaša na prihodnje generacije, kakor se je zgodilo po drugi svetovni vojni ali naravnih nesrečah.

    https://si.aleteia.org/2020/10/24/izsledki-raziskave-ljudje-med-pandemijo-bolj-kot-kdaj-koli-prej-iscejo-molitev/

  6. Miro says:

    BOG NIČESAR NE STORI IN NE DOPUSTI, ČESAR BI TUDI ČLOVEK SAM NE STORIL IN DOPUSTIL, ČE BI MOGEL VSE RAZMERE TAKO DOBRO PREGLEDATI, KAKOR JIH BOG (Friderik Baraga)

    – Ne želi si dolgega življenja na zemlji. Glej, da boš živel pošteno. Ob smrti je srečnejši novorojenec, čigar življenje je nedolžno, kakor pa starec, čigar življenje je bilo pregrešno.

    -Ako imaš veliko premoženje, pomisli, da te je božja previdnost s tem, ko ti ga je dala, postavila za skrbnika tistih, ki nič nimajo.

    – Velikokrat se kakšen grešnik spreobrne le zaradi prisrčnih molitev, ki jih je kaka bogaboječa, pred svetom skrita duša pošiljala iz svoje samote k Bogu.

    – Bog ničesar ne stori in ne dopusti, česar bi tudi človek sam ne storil in dopustil, če bi mogel vse razmere tako dobro pregledati, kakor jih Bog.

    – Kakor se resnica sama po sebi priljubi nepokvarjenemu človeku, tako se človek ogiblje resnice ter se poprime zmote, če njegova pamet ni zdrava in če je njegovo srce sprijeno.

    Misli Friderika Barage, izbor iz Ognjišča

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  7. Janez says:

    SPREOBRNENJE
    Papež Frančišek: Spreobrnjenje je milost Boga. Začni hoditi, saj je On, ki te je premaknil

    Kaj pomeni beseda spreobrnjenje? V Svetem pismu to predvsem pomeni spremeniti smer ali usmeritev, kar tudi pomeni spremeniti način mišljenja. V moralnem in duhovnem življenju spreobrniti se, pomeni obrniti se od zla k dobremu, od greha k Božji ljubezni. To je to, kar je učil Krstnik, ki je v judejski puščavi »oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov« (v. 4). Prejeti krst je bilo zunanje in vidno znamenje spreobrnjenja tistih, ki so poslušali njegovo pridiganje in so se odločili delati pokoro. Ta krst se je zgodil s potopitvijo v Jordan, v vodo, a je bil povsem nekoristen, bil je le znak, in je bil nekoristen, če ni bilo razpoložljivosti za kesanje in spremenitev življenja.

    Spreobrnjenje pa vsebuje tudi bolečino nad storjenimi grehi, željo, da se jih reši in sklep, da se jih zavedno izključi iz lastnega življenja. Za izključitev greha pa je potrebno zavrniti vse tisto, kar je z njim povezano. Stvari, ki so povezane z grehom je torej potrebno zavrniti: posvetno miselnost, pretirano cenjenje udobnosti, pretirano cenjenje užitkov, blagostanja, bogastva. Zgled te ločitve je ponovno iz evangelija lik Janeza Krstnika, ki je bil strog mož in se je odpovedal odvečnemu ter je iskal bistveno. Poglejte to je prvi vidik spreobrnjenja: ločitev od greha in posvetnosti. Začeti torej pot ločitve od teh stvari.

    Drugi vidik spreobrnjenja je namen poti, to je iskanje Boga in njegovega kraljestva. Ločitev od posvetnih stvari in iskanje Boga ter njegovega kraljestva. Zapustitev udobnosti in posvetnega mišljenja nista sama sebi namen, ni askeza samo, da se dela pokora, kristjan ni fakir. Je nekaj drugega. Ločitev ni sama sebi namen, ampak je usmerjena za dosego nečesa višjega, to je Božjega kraljestva, občestva z Bogom, prijateljstva z Bogom. Toda to ni lahko, saj so številne vezi, ki nas držijo v bližini greha, ne ni lahko… Skušnjava vedno vleče navzdol, vleče dol in vezi nas držijo v bližini greha. To so: nestanovitnost, malodušnost, zlohotnost, škodljivo okolje, slabi zgledi. Včasih je privlačnost, ki jo čutimo do Gospoda prešibka in se skoraj zdi, da Bog molči. Oddaljene in nerealne se nam zdijo njegove obljube tolažbe, kot na primer podoba pozornega in skrbnega pastirja, ki danes odmeva v Izaijevem berilu (prim. Iz 40,1.11). Tako si je skušan reči, da se je nemogoče resnično spreobrniti. Kolikokrat smo začutili to malodušnost? »Ne, ne bom zmogel. Začenjam, potem se vrnem nazaj in to je grdo.« Mogoče je, mogoče je. In ko pride ta misel, ki te napravi malodušnega, ne ostani tam, kajti to je »živi pesek«. Ta »živi pesek« je ravno povprečnost bivanja. To je povprečnost. Kaj se stori v takšnih primerih, ko kdo hoče, a čuti, da ne more? Predvsem se je potrebno spomniti, da je spreobrnjenje milost. Nihče se ne more spreobrniti z lastnimi močmi. Je milost, ki ti jo da Gospod, zato jo je potrebno z vso močjo izprositi od Boga. Prositi Boga, da nas on spreobrne, da se lahko spreobrnemo do tolikšne mere, s kakšno se odpremo Božji lepoti, dobroti in nežnosti. Da se spreobrnemo in poboljšamo in odpremo Božji Milosti. Da z Bogom sodelujemo! Pomislite na nežnost Boga. Bog ni grozen oče, zloben oče, ne. Bog ni kontrolor ali policaj , ki kaznuje. Ljubi nas. Odpušča nam sedemdesetkrat sedemkrat. Nežen je, zelo nas ima Očetovsko rad kot dobri Pastir, ki išče zadnjo ovco svoje črede, dokler je ne najde. Ljubezen je. Spreobrnjenje je Milost Boga. Začni hoditi, saj je On, ki te je premaknil, da si začel hoditi in videl boš, kako bo On prišel. Moli, hodi in vedno boš naredil korak naprej. In Vedi, da nikoli Nismo Sami, ker je Bog Vedno z Nami!

    Sveta Marija, Nebeška in Naša Mati, naj nam pomaga ločiti se za vedno od greha in posvetnosti ter se odpreti Bogu, njegovi Besedi, njegovi Milostni Ljubezni, ki prenavlja in rešuje.

    Papež Frančišek

    • Miro says:

      Hvala za posredovano razmišljanje svetega očeta o spreobrnjenju. S prošnjami za ozdravljenje srca se skupaj obrnimo na Preblaženo Devico Marijo z naslednjo čudovito molitvijo:

      ZDRAVA, MORSKA ZVEZDA

      Zdrava, Morska zvezda,
      ljuba Božja Mati,
      vseh devic Devica
      in Nebeška vrata.
      Ave – te pozdravlja
      Gabriel, nadangel,
      srečno drugo Evo,
      ki nam mir prinašaš.
      Ti jetnike reši,
      slepim vid povrni,
      zlo od nas odvrni,
      z dobrim nas obdari.
      Mater se izkaži,
      tvoje Božje dete
      naj po tebi usliši
      naše srčne želje.
      O, Devica sveta,
      blaga vsa in čista,
      vseh nas grehov reši,
      čistost v nas obnovi.
      Naj kot ti živimo,
      varno pot nam kaži,
      da se s tvojim Sinom
      v raju veselimo.
      Čast Bogu Očetu,
      Kristusu Gospodu
      in enako Duhu
      Svetemu na veke.
      Amen.

      Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

  8. Janez says:

    NOVA EVANGELIZACIJA NAJ NAM VSEM Z BOŽJO POMOČJO POMAGA PRENOVITI LJUDI IN SVET

    Marko 16, 15 Rekel jim je: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu«!

    Temeljna naloga nove evangelizacije je, oznanjati svetu veselo novico o razodetju Boga v Jezusu Kristusu in vabiti k spreobrnjenju in k veri. Vera naj pomaga k Ljubezni, Dobroti in Usmiljenju med ljudmi in je osebno srečanje z Jezusom Kristusom. Verovanje zadeva Osebo in Resnico. Človek, ki se vključuje v proces evangelizacije, postopoma spreminja svoje mišljenje, življenje in način sobivanja z drugimi ter z Dobroto in Usmiljenjem pomaga k boljšemu svetu z širjenjem Nauka o Jezusu Kristusu in Evangeliju med ljudi. Evangelizacija tako ni samo stvar procesa Cerkve kot institucije in duhovnikov, ampak vsakega človeka, vernika, ki je iskren in pravičen Vernik v Kristusa Odrešenika in Učenika. Pomenljive so Frančiškove besede, ko spregovori o novi evangelizaciji in o novih evangelizatorjih. Za izhodišče lahko vzamemo svetopisemske besede: »Kdorkoli bo klical Gospodovo ime, bo rešen. Toda kako naj ga kličejo, če niso verovali vanj? In kako naj verujejo, če niso slišali o njem? In kako naj slišijo o njem, če ni oznanjevalca? In kako naj oznanjajo, če niso bili poslani? Kakor je pisano: Kako lepe so noge tistih, ki prinašajo veselo oznanilo o dobrih rečeh.« (Rim 10,13–15)

    Naloga kristjanov je, da vedno znova poudarjamo in opominjamo sebe in druge, da je ena od najosnovnejših resnic o Bogu – to je, da želi biti Bog aktiven sodelavec v človeških življenjih in da je že naveličan tega, da mora biti le povprečen opazovalec. Kristjan je po svoji naravi Cristophoros (gr. Χριστόφορος) ali Kristonosec, ki prinaša Božjo Ljubezen in Usmiljenje med ljudi. Novi evangelizatorji smo tako kot misijonarji in apostoli vsi kristjani, ki verjemo v Kristusa: od duhovnikov, posvečenih, pa vse do laikov, ki smo vsi udje Kristusove Cerkve. To so pomembni koraki, ko prehajamo od enega načina razmišljanja, to je, da so evangelizatorji samo »izbrani«, pa vse do spoznanja, da smo vsi poklicani in odgovorni k širjenju Božje Besede in Vere v Jezusa Kristusa med ljudi v svet. Izraz nova evangelizacija kaže na potrebo po prenovljenem načinu oznanjevanja Cerkve Ljudem Dobre Volje, posebno za tiste, ki živijo v današnjem kontekstu, v katerem so močno vidne posledice razvoja ateizma in/ali sekularizacije tudi v deželah s krščansko tradicijo. Evangelij je vedno novo in Veselo Oznanilo Odrešenja Ljudem, ki ga je prinesel Kristus, da bi bil človek deležnik Božje skrivnosti in njegovega življenja Ljubezni, Usmiljenja, Odpuščanja in Odrešenja tako, da da bi ljudem prinašali Kristusovo Luč in ljudem omogočili kot misijonarji in apostoli krščanske Vere prihodnost upanja. To je zanesljivo in močno in pomaga ljudem ter jih odrešuje, da so boljši ljudje in kristjani ter pripomoremo k prihodu Božjega kraljestva med nas!. Dejstvo, da je Cerkev v tem času poklicana k novi evangelizaciji, pomeni, naj okrepi svoje misijonsko in apostolsko poslanstvo, da bi se mogla v polnosti odzvati Gospodovemu klicu. Uspešne evangelizacije si ne moremo predstavljati brez dobrega poznavanja sveta, v katerem živimo, brez dobrih evangelizatorjev, ti pa lahko postanejo dobri samo, če so dobri in pravični v srcu, ki goreče ljubijo Boga tako, da so ljudje evangelija, Jezusovih Naukov in krščanskih vrednot Vere, Molitve, Ljubezni, Odpuščanja, Usmiljenja in Dobrote, ki prinašajo Ljudem Upanje in Božjo Luč Odrešitve z zgledom in globoko Vero v Boga. In smisel življenja je prihod Božjega kraljestva Usmiljenja, Dobrote, Odrešenja in Ljubezni na svet med ljudmi, da bi bili vsi boljši ljudje in boljši kristjani in s pravičnim krščanskim življenjem, delo, služenjem, Vero in molitvijo Slavili Boga! Ne moremo biti dobri kristjani če nismo dobri ljudje! In Bodimo podobni Kristusu, ki je Dobrota, Usmiljenje in Ljubezen!

    Prosimo Boga, da pride k nam Božje kraljestvo Ljubezni, Usmiljenja, Dobrote in Medsebojne Pomoči! Božje kraljestvo je zdravilo za naš grešni svet, ki ga ljudje ne bomo mogli nikoli prenoviti in spreobrniti brez Boga!

    • Miro says:

      NA POTI EVANGELIZACIJE SO NADVSE POTREBNI SVETI ZAKRAMENTI, KI NAM JIH PODARJA GOSPOD JEZUS KRISTUS PO NAŠI MATERI CERKVI. GOSPODA PONIŽNO PROSIMO ZA POTREBNO LUČ IN MOČ, DA BI SE MOGLI V NAŠEM SRCU ODPRETI STUDENCU ŽIVE VODE. PRIDI, SVETI DUH!

      BOŽJE USMILJENJE, NAVZOČE V POSTAVITVI IN DELITVI SVETIH ZAKRAMENTOV, ZAUPAMO VATE!

    • Janez says:

      Cerkev, ki je šibka v oznanjevanju, bo kmalu šibka v bogoslužju. Cerkev, ki ne evangelizira, umira.
      Pater Branko Cestnik

      Cerkev je po svoji naravi misijonarska. Prav zaradi tega mora vsaka dejavnost znotraj Cerkve težiti k misijonu.
      Andrej Stanovnik OFMCap, slovenski nadškof v Argentini

      Dodatek nekaterih razmislekov
      Sam Velasco je v osemdesetih bil eden prvih evropskih teologov, ki je pisal o nujnosti ponovnega zagona evangelizacije, začenši z »evangelizacijo krščenih«. A tisto, kar predstavlja »večletno zagato na tem področju«, je neka posebna nemoč in zmedenost, da bi prestopili na oznanjevalni model Cerkve in (novo) evangelizacijo zasnovali v konkretni praksi. Kako imenovati to »coklo«? Od kod ta frustracija?

      Poglejmo pobliže tri »cokle«:
      – vztrajanje v »objektivnem« pastoralnem modelu;
      – premalo zavedanja o krizni situaciji;
      – nedorečenost pojma nove evangelizacije.

      Notranja šibkost »objektivnega« pastoralnega modela
      Barcelonski profesor teologije Xavier Morlans s tem v zvezi govori o »notranji šibkosti katolištva po protireformaciji«. Šibkost obstaja »v pozabi nadvse pomembnega elementa, ki ne nastopi sam po sebi; ta element je osebni, odrasli, svobodni in zavestni pristop k veri«. Ker je protestantizem poudarjal zgolj zaupno osebno vero (sola fide), je katolištvo toliko bolj poudarilo objektivno pastoralno triado: katekizem – zakramenti – morala. Po Morlansu se je s protireformatorsko držo biti kristjan skrčilo na »misliti prav (katekizem) in delati pravilno (zakramentalna in moralna praksa)«, osebna vera pa je ostala nekje zadaj. To je treba spremeniti v Cerkvi z novo evangelizacijo. In vnesti več Ljubezni, Božjega Miru, Usmiljenja in Dobrote v delo, življenje in molitve ter pastoralno in pobožno življenje kristjanov. Zelo težko je za nekatere tradicionaliste v Cerkvi zapustiti dosedanje prakse, ki danes kot cokla razvoja žal zavirajo Oznanjevalni model Cerkve, ki ga pozna Evangelizacija in tokovi Prenove Cerkve (npr. Prenova v Duhu!). In Cerkev, po mnenju nekaterih reformisto v Cerkvi, ki ne bo uvedla poleg zakramentalizacije tudi evangelizacijo se ne bo širila in razvijala naprej tako, da bo Oznanjala tudi Jezusove Evangeljske Nauke! Razmislimo in molim o, da nas Svweti Duh Razsvetli in Poduči, kaj je prav in kaj je Božja Volja, ne pa naša človeška volja! Naj se Vera in Jezusova Cerkev širi in razširi med ljudi in pripomore k boljšemu svet, s prihodom Božjega kraljestva Ljubezni, Dobrote in Usmiljenja med nas.

      Papež Frančišek pravi, da Nova evangelizacija pomeni prebuditi v srcu in mislih naših sodobnikov življenje vere. Čeprav je vera Božji dar, pa je pomembno, da mi, kristjani na konkreten način živimo vero preko ljubezni, sloge, veselja, trpljenja. To namreč sproži vprašanja, kot so: Zakaj živijo tako? Kaj jih žene? Po Frančiškovih besedah gre za vprašanja, ki »vodijo v srce evangelizacije, ki je pričevanje vere in ljubezni«. Še posebej v teh časih potrebujemo verodostojne pričevalce, ki z življenjem in tudi z besedami delajo evangelij viden, prebujajo pozornost za Jezusa Kristusa in lepoto Boga.

      V Cerkvi Jezudsa Kristusa so potrebni namreč kristjani, ki današnjim ljudem naredijo vidno Božje usmiljenje, njegovo nežnost do vsakega bitja. Vsak krščeni je prinašalec Kristusa. »Nova evangelizacija, medtem ko poziva k pogumu, da hodimo proti toku, da se spreobrnemo stran od idolov k enemu Bogu, ne more da ne bi uporabljala govorico usmiljenja, sestavljeno iz gest in drž, prej kot iz besed.« Cerkev sredi človeštva danes govori: ‘Pridite k Jezusu, vsi vi, ki ste utrujeni in obteženi, našli boste počitek za svoje duše. Pridite k Jezusu. Samo on ima besede večnega življenja.’

      • Miro says:

        Res je, samo Jezus Kristus ima besede večnega življenja. Nenehno nas vabi po materi Cerkvi, da se z Njim srečamo v EVHARISTIJI. Šele v evharistični moči – tj. v moči SVETEGA DUHA, lahko polno zadihamo z “obemi krili pljuč” in se okrepljeni z Jezusovo ljubeznijo podamo na pot nove evangelizacije.

        “EVHARISTIJA POMENI RAZUMEVAJOČO LJUBEZEN. KRISTUS JE RAZUMEL, DA IMAMO STRAŠNO LAKOTO PO BOGU. RAZUMEL JE, DA SMO BILI USTVARJENI ZA LJUBEZEN. ZATO JE SAMEGA SEBE NAPRAVIL ZA KRUH.” (sv. Mati Terezija)

        “EVHARISTIJA MORA ZA NAS POSTATI ŠOLA ŽIVLJENJA, V KATERI SE UČIMO DAJATI SVOJE ŽIVLJENJE … DAJATI GA MORAMO DAN ZA DNEM.” (Benedikt XVI.)

        Prosimo Svetega Duha za razsvetljenje, da bomo doumeli, da je vera v Evharistijo predvsem “stvar” srca. Evharistija je največja Moč za pristno krščansko življenje in novo evangelizacijo. Pustimo se evangelizirati in prenoviti v moči Svetega Duha, da bomo sami sposobni stopiti na to pot in se razdajati v ljubezni z deli usmiljenja do bližnjega.

        Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  9. Miro says:

    V zvezi s prispevkom o pomenu svetih zakramentov za naše življenje (glej današnjo objavo ob 10:18) se poglobimo še v besede preroka Jeremija.

    BOŽJA BESEDA: »MOJE LJUDSTVO JE STORILO DVOJNO HUDOBIJO: ZAPUSTILI SO MENE, STUDENEC ŽIVE VODE, IN SI IZKOPALI KAPNÍCE, RAZPOKANE KAPNÍCE, KI NE DRŽIJO VODE.« (Jer 2,13)

    Koliko ljudi je bilo krščenih, pa so zapustili … Koliko ljudi je prejelo zakrament svete birme, pa so zapustili … Koliko ljudi je poklicanih k sveti maši, pa so … Na koliko ljudi Gospod čaka, da jih očisti in posveti v zakramentu svete spovedi, pa so … Koliko ljudi je bilo poklicanih k duhovniškemu poklicu, pa so … Koliko ljudi je po Božji milosti že postalo duhovnikov, pa so … Koliko ljudi je prejelo zakrament svetega zakona, pa so … Kolikim ljudem je Gospod želel podeliti potrebne milosti po zakramentu bolniškega maziljenja, pa so …

    GOSPOD JEZUS, PONIŽNO TE PROSIMO, POMAGAJ NAM K OZDRAVLJENJU IN SPREOBRNJENJU SRCA, POMAGAJ NAM, DA SE S TVOJO POMOČJO VRNEMO K STUDENCU ŽIVE VODE – K ODREŠENIKU JEZUSU KRISTUSU. PRIDI, SVETI DUH!

    Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!

  10. Janez says:

    G. metropolit nadškof Alojzij Cvikla: Pridiga na 4. svetovni dan ubogih 16. 11. 2020: »Ponudi svojo roko siromaku«

    Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 25,14-30) »V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!« (Mt 25,21)

    Ta prilika ni prilika v klasičnem pomenu, gre bolj za napoved: »Tako bo, tako se bo zgodilo!« (Mt 25,14).

    Talent je bila mera za težo, vrednost talenta pa zelo velika. S tem bogastvom se je dalo lepo živeti kar nekaj let. S tem želi Jezus podčrtati, kako velik je Bog Oče v svoji dobroti in svojem usmiljenju. Navadno, ko poslušamo razlago o talentih, se želijo podčrtati naše sposobnosti in darovi, pa čeprav, kot božji dar. Prilika jasno pove, da se je gospodar odpravljal na dolgo potovanje in je zato izročil svoje premoženje svojim služabnikom. Prilika tudi pove, da je razdelil talente vsakemu po njegovih zmožnosti.

    Kateri darovi so mišljeni kot talent?
    Na prvem mestu je božje kraljestvo, ki ga Jezus oznanja in prinaša; to je božje usmiljenje, ki je neskončen dar namenjen nam grešnikom. Ta dar je zastonjski in je namenjen nam, da bi postali novi ljudje, v katerih se pretaka božje življenje. Bog nam ta dar podarja, da bi med nami bilo vedno bolj vidno božje kraljestvo.Ta dar me vedno odpira za skupnost, za bližnjega. Božje kraljestvo, to božje življenje, je vedno občestveno življenje, je nekaj, kar me odpira za bližnjega in me z njim povezuje. To je sad, ki da Gospodar želi najti na koncu, ko se vrne, želi ga imeti, kot sad mojega prizadevanja in sodelovanja. Talent, ki ga gospodar zaupa, predstavlja poslanstvo, ki je zaupano vsakemu izmed nas. Vsako življenje ima smisel. Gospodar, ki ga Jezus opiše, ne pričakuje uspeh, ampak odgovornost v zaupanem poslanstvu. Ta odgovornost osmisli moje življenje. Jezusova logika se razlikuje od logike v kateri mi danes živimo, ko se vrednost meri po tem, kaj imaš in kaj si dosegel. Za Jezusa je življenje samo po sebi vrednota in zato nas vabi, da se ne utrudimo v rasti in zorenju tega življenja, kajti to nas osrečuje. Talent je bil podarjen meni, kot posamezniku, podarjen mi je zato, da postanem človek občestva, Cerkve. To, kar sem prislužil s podarjenim talentom je to, da sem postal človek za druge. To je pot, ki vodi v odrešenje. Zadnji služabnik tega ni bil sposoben. V njem je prevladal strah in misel, da Bog od nas zahteva nekaj nemogočega.

    Njegov problem je bil v tem, da ni bil sposoben narediti koraka k drugemu, da ni postal človek občestva, z drugo besedo ni vstopil v logiko božjega kraljestva. Papež Frančišek v Poslanici za 4. svetovni dan ubogih z naslovom: »Ponudi svojo roko siromaku«, ugotavlja, da se ne moremo dobro počutiti, kadar je nek član človeške družine odrinjen v ozadje in postane senca. Ponujena roka temu človeku pomeni, da je v nas sposobnost za dejanja, ki življenju dajejo smisel. Ponuditi roko pomeni znamenje, ki neposredno spominja na bližino, na solidarnost, na ljubezen. Papež nadaljuje: »V teh mesecih, ko je svet preplavil virus, ki prinaša bolečino in smrt, obup in zmedo, smo lahko videli veliko ponujenih rok, kot je ponujena roka zdravnika, bolniške sestre, tistih, ki delajo v administraciji, ponujena roka prostovoljca, ponujena roka duhovnika, redovnika ali redovnice…. Te ponujene roke so kljubovale kljub okužbi in strahu, samo, da bi tem, ki so v preizkušnji, nudile oporo in tolažbo«.

    Papež pravi, da je »čas, ki ga preživljamo, ugoden čas, ko moramo spet začutiti, da potrebujemo drug drugega, da smo odgovorni za druge in svet…« Papež Frančišek izpostavi tudi odnos tistih, »ki imajo roko v žepu in jih ne gane revščina, ki so je pogosto sami krivi.« To so ljudje, ki so pripravljeni narediti vse za svojo kariero, slavo, bogastvo. Da to dosežejo, so pripravljeni pohoditi ljudi ob sebi, zanemariti družino, izdati prijatelja. Tako komolčarji postanejo groza za ljudi okoli sebe. Dar, ki so ga prejeli, je za druge nesreča, zanje pa le ambicija, ki pa v globini srca ne osreči niti njih samih. Papež Frančišek zaključi svojo poslanico z mislijo, da smoter vsakega našega dejanja ne more biti nič drugega kot ljubezen. To je cilj, proti kateremu smo usmerjeni, in nobena stvar nas ne more odvrniti od njega. Ta ljubezen je podelitev, predanost in služenje, začenja pa se z odkritjem, da smo najprej sami ljubljeni in prebujeni za ljubezen. Smoter se pojavi v trenutku, ko se otrok sreča z maminim nasmehom in začuti, da je ljubljen zgolj zaradi tega, ker obstaja. Tudi nasmeh, ki ga izmenjamo z ubogim, je izvir ljubezni in omogoča, da živimo v veselju.« Če dar, ki sem ga prejel, postavim v službo bližnjega, skupnosti, Cerkve, lahko obrodi svoj sad. S tem ne bom nič izgubil, obratno, z veseljem v srcu bom čutil, kako sem podarjeni dar izkoristil in s tem osmislil svoje življenje. Prilika o talentih naj vse nas spodbudi, da bomo znali biti za vse darove hvaležni, jih odgovorno živeti v pozorni drži do bratov in sester.

    Amen.

    Msgr. Alojzij Cvikl DJ
    Mariborski nadškof metropolit in
    podpredsednik SŠK

    Bodimo Bogu Hvaležni za Vse kar smo Zastonj Prejeli. Vendar kar smo zastonj prejeli od Boga, tudi mi drugim zastonj Dajajmo naprej Bogu v Čast in Slavo!

Dodaj odgovor za Janez Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja