Članki za dušo

15.036 Responses to Članki za dušo

1. Janez says:

   16. novembra, 2021 at 7:41

   Malo je potrebno da nas ljudje vzljubijo
   Malo je potrebno, da nas ljudje vzljubijo!
   Včasih zadostuje le lepa gesta in dobra beseda, ki je ob pravem času.
   Ali morda kakšna druga ljubeznivost in prijaznost sočloveku.
   Morda pomoč in ustrežljiv gib ali iskren, veder nasmeh in odprto srce.
   Morda gostoljubnost, ko lačnemu ponudimo hrano in pijačo.
   Morda podarimo nekomu obleko in pokrivalo z iskreno dobroto.
   Morda podarimo vse, kar imamo doma odveč in tudi del sebe in
   svojega časa vsem tistim siromašnim, ponižanim in razžaljenim,
   ki so obupali in so osamljeni ter iščejo utehe in Božje Besede Odrešenja.
   Ne govori o tem,raje tiho in radostno daruj in Gospod Ti bo nekoč pri Njem obilo povrnil.
   On vse Vidi in On Vse Ve.
   Ko si Dober si mu namreč v Veselje.
   In ko Ljubiš, ko si Usmiljen Samaritan ki pomaga in Služi drugim, si podoben Jezusu!
   Molimo k Bogu, Zahvaljujmo se in ga Častimo z Besedami, Molitvami in Dejanji Dobrote,
   da bomo vedno spolnjevali Božjo Voljo in Jezusov Evangelij!

   Prirejeno in delno dopolnjeno po Prihajam k Tebi, molitve in premišljevanja, kapucini 1995.

   Smisel življenja je v tem, da se vzpostavi Božje kraljestvo na Zemlji, to je v tem, da egoistično, sovraštva polno, nasilno in nerazumno življenje nadomesti življenje ljubezni, usmiljenja, odpuščanja, bratstva, svobode in razuma tako, kot nas uči Jezus Učenik in Odrešenik. Čeprav se morda zdi, da nasilje prevladuje, je resnica ta, da bolj kot je sila Božje Dobrote, Usmiljenja in Ljubezni učinkovita, bolj je tiha in subtilna ter Odrešujoča za vse ljudi. In največja Božja zapoved in najmočnejša sila na svetu je po Jezusovem Nauku Ljubezen. Bodimo podobni Jezusu in spolnjujmo Božjo Voljo in Nauke Evangelija. Častimo Boga in se mu nenehno Zahvaljujmo!

   Odgovori
2. Hvala says:

   15. novembra, 2021 at 22:36

   JEZUSOVO UMIRANJE NA KRIŽU _napisano v reviji Prenova v duhu april 2020, ne moremo si zamišljati PRESTALEGA TRPLJENJA NAŠEGA ODREŠENIKA -POČASNA SMRT NA KRIŽU
   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Z MEDICINSKEGA STALIŠČA JE PODROBNOSTI KRIŽANJA ZBRAL DR. C. TRUMAN DAVIS IN OBJAVIL V REVIJI NEW WINE MAGAZINE

   Križanje je metoda počasne in
   fatalno boleče smrti, kjer je žrtev
   privezana ali prikovana (pribita)
   na velik leseni tram in tako
   visi več dni, do končne smrti
   zaradi izčrpanosti in zadušitve.
   Domnevno so križanje “izumili”
   Perzijci leta 300 pred Kristusom,
   izpopolnili pa so ga Rimljani
   okoli leta 100 pred Kristusom.
   Milijoni kristjanov v času Velike noči
   razmišljajo o bolečinah Jezusa Kristusa, ko
   je umiral na križu.
   Z medicinskega stališča je podrobnosti
   križanja zbral dr. C. Truman Davis in
   objavil v reviji New Wine Magazine.
   To strokovno navajanje dejstev nam
   omogoča, da resnično dojamemo, kaj je
   Jezus storil za nas in kakšna je veličina
   Boga.

   Križanje – anatomske in
   fiziološke podrobnosti smrti na
   križu
   1.
   To je najbolj boleča smrt, ki jo je
   človek sploh kdajkoli izumil in od tod
   tudi medicinski izraz za stopnjo bolečine:
   “excruciating«, kar pomeni “izjemno boleče.”
   2.
   Rezervirana je bila predvsem za
   najhujše moške zločince. Jezus je zavrnil
   anestetično vino, ki so mu ga ponudili
   rimski vojaki, zaradi obljube v Mateju
   26:29: “ A povem vam: Odslej ne bom več
   pil od tega sadu vinske trte do tistega dne,
   ko bom z vami pil novega v kraljestvu
   svojega Očeta.”
   3.
   Jezusu so slekli oblačila in jih razdelili
   rimskim stražarjem. To je bilo izpolnitev
   Psalma 22:19: “ Razdeljujejo si moja
   oblačila in za mojo suknjo žrebajo.”
   Jezusovo umiranje na križu

   4.
   Jezusovo križanje je bilo strašljiva,
   počasna, boleča smrt. Potem ko je bil Jezus
   pribit na križ, je imel nemogoč anatomski
   položaj za držanje telesa.
   5.
   Jezusova kolena so bila upognjena pod
   kotom približno 45 stopinj. Bil je prisiljen
   nositi svojo težo na stegenskih mišicah,
   v anatomskem položaju, ki ga ni mogoče
   zdržati dlje kot nekaj minut brez močnega
   krča v mišicah stegen in spodnjega dela
   noge.
   6.
   Jezus je nosil težo svojega telesa na
   nogah, z žeblji zabitimi skozi stopala. Ko
   je mišična moč Jezusovih nog čedalje bolj
   slabela, se je morala teža telesa preusmeriti
   na Njegova zapestja, roke in ramena.
   7.
   Po nekaj minutah, ko je bil pribit na
   križ, so bila Jezusova ramena izpahnjena.
   Še nekaj minut kasneje so bili tudi Jezusovi
   komolci in zapestja izpahnjeni.
   8.
   Rezultat teh izpahov zgornjih
   okončin je bil, da so bile Njegove roke
   dva centimetre in pol daljše kot pred
   križanjem.
   9.
   To je izpolnilo prerokbo v Psalmu 22:15:
   “ Razlil sem se kakor voda, vse moje kosti
   so se razklenile.”
   10.
   Potem ko so bila Jezusove zapestja, kolena
   in ramena izpahnjena, je teža Njegovega
   telesa na zgornjih okončinah povzročila
   pritisk na glavne mišice prsnega koša.
   11.
   Ta pritisk je povzročil, da se je Njegov
   prsni koš dvignil navzgor in navzven, v
   najbolj nenaravno stanje. Njegov prsni koš
   je bil nenehno v položaju največjega vdiha.
   Za izdih je Jezus moral fizično prisiliti
   svoje telo.
   12.
   Za izdih se je moral Jezus odriniti na
   žebljih v Njegovih nogah, da je dvignil
   svoje telo in omogočil premikanje prsnega
   koša navzdol in navznoter, s čimer je
   izdihnil zrak iz pljuč.

   13.
   Njegova pljuča so bila v mirovanju v
   stanju stalnega največjega vdiha. Križanje
   je medicinska katastrofa.
   14.
   Težava je bila v tem, da se Jezus ni
   mogel zlahka odriniti na žebljih v svojih
   nogah, ker so Mu mišice nog, upognjene
   pod 45 stopinj, močno slabele, bile
   so v močnem krču in v anatomsko
   otežkočenem položaju.
   15.
   Za razliku od holywoodskih filmov
   o križanju, je bila žrtev izjemno aktivna.
   Križana žrtev je bila fiziološko prisiljena,
   da se je gibala navzgor in navzdol na križu,
   približno za četrt metra – da bi lahko dihala.
   16.
   Proces dihanja je povzročal intenzivno
   bolečino, pomešano z absolutnim strahom
   pred zadušitvijo.
   17.
   Ko je minilo več ur križanja, je Jezus
   vse manj zmogel nositi svojo težo na
   nogah, ker so bila Njegova stegna in mišice
   popolnoma oslabljene. Vedno večje so
   bile dislokacije zapestij, kolen in ramen ter
   nadaljnje dvigovanje Njegovega prsnega
   koša, zaradi česar je bilo Njegovo dihanje
   vse težje in težje. Jezus je trpel hudo
   dispnejo (otežkočeno dihanje).
   18.
   Njegovi gibi navzgor in navzdol na
   križu, da bi dihal, so povzročali intenzivne
   bolečine v zapestjih, nogah in izpahnjenih
   komolcih in ramenih.
   19.
   Gibi so bili vse redkejši, kot je Jezus
   postajal vse bolj izčrpan, a groza skorajšnje
   smrti z zadušitvijo ga je prisilila, da je
   nadaljeval z napori za dihanjem.
   20.
   Jezusove mišice spodnjih okončin
   so bile v močnem spazmu (krču)
   zaradi napornega odrivanja na nogah,
   da je dvignil telo in izdihnil zrak v tem
   anatomsko nenaravnem položaju.
   21.
   Bolečina zaradi Njegovih dveh
   poškodovanih osrednjih živcev v zapestjih
   je eksplodirala z vsakim gibom.

   22.
   Jezus je bil ves v krvi in znoju.
   23.
   Kri je bila posledica bičanja, ki ga
   je skoraj ubilo, znoj pa je bil posledica
   njegovih silovitih prizadevanj, da bi izpustil
   zrak iz pljuč. Poleg tega je bil popolnoma
   gol, medtem ko so se mu judovski
   voditelji, množica in kriminalca na obeh
   straneh posmehovali, se mu smejali in Ga
   preklinjali. Poleg tega ga je gledala tudi
   Njegova lastna mati.
   24.
   Fiziološko gledano, je Jezusovo telo
   doživljalo niz katastrofalnih in terminalnih
   dogodkov.
   25.
   Ker Jezus ni mogel vzdrževati
   ustreznega prezračevanja pljuč, je bil zdaj v
   hiperventilaciji (prehitro in/ali pregloboko
   dihanje).
   26.
   Kljub temu mu je raven kisika v krvi
   začela upadati in razvil je hipoksijo (nizka
   raven kisika v krvi). Poleg tega se je zaradi
   silovitih gibov raven ogljikovega dioksida
   (CO2) v krvi začela dvigovati – stanje,
   znano kot hiperkapnija.
   27.
   Povišanje ravni CO2 je spodbudilo
   hitro bitje Njegovega srca, da bi se povečal
   pretok kisika in odstranil CO2.
   28.
   Dihalni center v Jezusovih možganih je
   pošiljal v pljuča nujna sporočila, naj dihajo
   hitreje, in Jezus je začel hlastati za zrakom.
   29.
   Jezusovi fiziološki refleksi so zahtevali,
   da globlje vdihuje in se je nehote
   pomikal po križu navzgor in navzdol
   navzlic izjemni bolečini. Obupni gibi
   so bili spontani nekajkrat na minuto, na
   navdušenje množice, rimskih vojakov in
   Velikega sveta, ki so se Mu posmehovali.
   30.
   Ker pa je bil Jezus pribit na križ in
   vse bolj izčrpan, ni mogel telesu, ki ga je
   obupno potrebovalo, zagotoviti več kisika.
   31.
   Kombinacija hipoksije (premalo
   kisika) in hiperkapnije (preveč CO2) je
   povzročila, da je Njegovo srce bilo vse
   hitreje in Jezus je razvil tahikardijo.
   32.
   Jezusovo srce je bilo vse hitreje in
   hitreje. Njegov pulz je bil najverjetneje

   okoli 220 utripov v minuti, na najvišji ravni
   vzdržljivosti srca.
   33.
   Jezus ni pil ničesar petnajst ur; že od
   šeste ure prejšnjega večera. Poleg tega je v
   tem času prestal bičanje, kar je pomenilo
   izgubo krvi in tekočine.
   34.
   Krvavel je po celem telesu zaradi
   bičanja, krone iz trnja, žebljev v zapestjih
   in stopalih, ter odprtih ran zaradi udarcev
   in padcev.
   35.
   Jezus je bil že zelo dehidriran (premalo
   tekočine v telesu) in Njegov krvni tlak je
   zaskrbljujoče padal.
   36.
   Njegov krvni tlak je bil verjetno okoli
   80/50 mm Hg.
   37.
   Bil je v prvi stopnji šoka, s hipovolemijo
   (zmanjšana količina krvi), tahikardijo
   (prehiter srčni utrip), tahipnejo
   (pretirano hitro dihanje) in hiperhidrozo
   (prekomerno znojenje).
   38.
   Do okoli poldneva je Jezusovo srce
   verjetno začelo slabeti.
   39.
   V Jezusovih pljučih se je morda že
   pojavil pljučni edem.
   40.
   To je samo poslabšalo Njegovo dihanje,
   ki je bilo že itak močno otežkočeno.
   41.
   Prišlo je do zatajevanja Jezusovega srca
   in zatajevanja dihalnega sistema.
   42.
   Jezus je rekel: Žejen sem, ker je Njegovo
   telo vpilo po tekočini.
   43.
   Jezus je obupno potreboval intravensko
   infuzijo krvi in plazme, da bi si rešil
   življenje.
   44.
   Jezus ni mogel več pravilno dihati in
   počasi se je dušil do smrti.
   45.
   Na tej stopnji je Jezus verjetno razvil
   hemoperikard.
   46.
   V prostoru okoli srca (perikardu) se je
   nabrala plazma in kri.
   47.
   Ta tekočina okoli srca je povzročila
   tamponado srca (nabiranje krvi in

   tekočine v perikardu), ki je preprečevala,
   da bi Jezusovo srce pravilno bilo.
   48.
   Zaradi vse večjih fizioloških potreb
   Jezusovega srca in napredujočega stanja
   hemoperikarda je Jezus morda dobil
   rupturo srca. Srce mu je dobesedno počilo.
   Verjetno je bil to vzrok njegove smrti.
   49.
   Da bi upočasnili proces smrti, so vojaki
   na križ pritrdili majhen lesen sedež, ki je
   Jezusu dal „privilegij“, da nosi svojo težo na
   križni kosti.
   50.
   Posledica tega je, da umiranje na križu
   lahko traja do devet dni.
   51.
   Kadar so Rimljani želeli pospešiti smrt,
   bi žrtvi preprosto zlomili noge, zaradi česar
   se žrtev v nekaj minutah zaduši. To se je
   imenovalo crucifragrum.
   52.
   Ob treh popoldne je Jezus rekel:
   „Tetelastai“, kar pomeni: »Dovršeno je!«
   (Jezus je dokončno plačal za grehe ljudi). V
   tem trenutku je predal svojega duha Očetu
   in umrl.
   53.
   Ko so vojaki prišli k Jezusu, da bi mu
   zlomili noge, je bil že mrtev. Nobena kost
   njegovega telesa ni bila zlomljena, kar je
   bila izpolnitev prerokbe.
   54.
   Jezus je umrl po šestih urah na najbolj
   boleč in grozljiv način smrti, kar jih je kdaj
   koli bilo izmišljenih.
   55.
   Jezus je umrl, da bi običajni ljudje lahko
   odšli v nebesa.
   „… On, ki ni storil greha in ni bilo
   zvijače v Njegovih ustih. Ko so ga sramotili,
   ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil,
   ampak je vse prepuščal Njemu, ki sodi
   pravično. Sam je na svojem telesu ponesel
   naše grehe na les, da bi mi grehom odmrli
   in živeli za pravičnost. Po Njegovih
   ranah ste bili ozdravljeni.« 1 Peter 2: 22–24
   Povzeto po: Julie Brown Patton;
   Vir: Novizivot.net / Gospelherald.com

   https://drive.google.com/file/d/1xESoStos-3dXriBmVLnkrvFzTIBKk8w2/view

   Odgovori
   • Hvala says:

     15. novembra, 2021 at 22:41

     Dodala bi samo to: ČE BI SE VSAJ ENKRAT NA LETO POGLOBILI V SAMO TRPLJENJE NAŠEGA JEZUSA IN PODOŽIVLJALI KAJ JE DAL ZA NAS, BOMO NA VSAKEM KORAKU ZAČELI GLEDATI, DA GA NE BI ŽALILI S SVOJIMI GREHI

     Odgovori
     • Hvala says:

       15. novembra, 2021 at 22:50

       RAZMIŠLJAJMO , KAJ PA JE NJEGOVA MATI MARIJA DOŽIVLJALA OB TAKEM STRAŠNEM TRPLJENJU SVOJEGA SINA!

       Odgovori
3. Hvala says:

   15. novembra, 2021 at 22:18

   KAKO SI PREDSTAVLJAMO JEZUSOVO SMRT?

   Smo v najbolj svetem tednu vseh tednov v letu, ko se kristjani na veliki petek soočamo s trpljenjem in smrtjo našega Odrešenika na križu. Nato pa smo na velikonočno nedeljo priča njegovega vstajenja in prehoda v novo življenje. Kako si predstavljamo Jezusovo smrt?

   Poznamo številne podobe Jezusa na križu. Njegovo trpljenje je jasno: Jezus je slečen, z raztegnjenimi rokami, s trnjem kronan in z žeblji pribit na križ. Ena od razmeroma nepoznanih podob Jezusa na križu je bila najdena v kapeli na gradu sv. Frančiška Ksaverija na severozahodu Španije. Jezusov obraz na tej podobi je nenavaden; ni prežet z bolečino, pač pa izžareva mir in vedrino. Podoba se imenuje smehljajoči se Jezus, kar je prav šokantno! Ali gre pri tem za upodobovalčevo bogoskrunstvo ali njegov globlji vpogled, se v svojem razmišljanju, objavljenjem v reviji America, sprašuje jezuit Peter Schineller. Zakaj takšna vedrina sredi trpljenja in smehljaj v trenutku smrti?

   Najbolj šokantne Jezusove besede s križa beremo v Markovem in Matejevem Evangeliju: ‘Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?’ Zdi se, da se Oče res ne zmeni za Sina. Prevladujejo bolečina, trpljenje in duhovna osamelost. Potem se razpoloženje zamenja. Pojavi se odpuščanje in usmiljenje in Jezus moli: ‘Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo’ (Lk 23:34). In spokorjenemu razbojniku Jezus obljublja: ‘Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju’ (Lk 23: 43). Jezus s križa ljubeče zaupa svojo mater ljubljenemu učencu. Nato pa končno, ko je povedal, da je žejen in je vzel kisa, Jezus naznani: ‘Izpolnjeno je.’ In nagnil je glavo in izročil duha (Jn 19:30).

   V Lukovem evangeliju je trenutek smrti predstavljen kot pozitivno dejanje ljubezni: Jezus je zaklical z močnim glasom in rekel: ‘Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.’ In ko je to rekel, je izdihnil (Lk 23:46). Zanesljivo je v teh besedah podana osnova za podobo smehljajočega se Jezusa, ki se v smrtni uri izroči v ljubeče roke svojega Očeta. Ko je stotnik, ki je stal nasproti Jezusu, videl, kako je ta izdihnil, je rekel: ‘Resnično, ta človek je bil Božji Sin’ (Mt 15:39).

   Nekateri teologi, so si po besedah jezuitskega patra podobo smehljajočega se Jezusa razlagali s tem, da pravzaprav meja med križem in vstajenjem ne obstaja. To je nakazal sam Jezus, ko je spokorjenemu razbojniku dejal, da bo že danes in ne čez tri dni z njim v raju. Ali ni ta podoba nasmejanega Jezusa tudi odsev smrti nekaterih svetnikov? Sredi njihovega trpljenja in bolečine so ohranili vero in na njihovih obrazih je bilo zaznati veselje. Sveti Tomaž More se je celo šalil s svojim mučiteljem z besedami: ‘Ne boj se. Pošiljaš me k Bogu.’

   Mi morda nikoli ne bomo poklicani k trpljenju in smrti, kakršno je pretrpel Jezus Kristus ali njegovi mučenci. Vendar pa nas obredi velikega tedna opominjajo, da je križ edina pot življenja. Če smo Bogu zvesti, potem velikemu petku sledi tudi velikonočna nedelja. Bog nas namreč tako ljubi, da je dal svojega ljubljenega Sina v
   odkupnino za nas. Ljubezen premaga smrt. Krščanska vera nam ne obljublja, da nam ne bo potrebno trpeti, ampak nam razkriva veliko pomembnejšo resnico, da smo skozi trpljenje odrešeni.

   Nič nas ne more ločiti od Jezusove ljubezni, pravi sv. Pavel. Ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu (Rim 8,38-39). Ob koncu postnega časa se ozrimo h Gospodu in ga prosimo, naj njegov miren in veder obraz razsvetli našo pot z veseljem in mirom velikonočnega vstajenja.

   https://www.druzina.si/clanek/kako-si-predstavljamo-jezusovo-smrt

   Odgovori
4. Hvala says:

   15. novembra, 2021 at 22:03

   JEZUS NAUČI ME TRPETI

   TRPLJENJ SESTRE FAVSTINE

   Proti koncu leta 1937 je tuberkuloza že tako napredovala, da je sestra Favstina začela vonjati razkroj lastnega telesa. Nekoč jo je obiskala neka sestra, a se je že po nekaj minutah pogovora skremžila in dejala: »Sestra, tu čutim mrliča, tako kot da bi truplo razpadalo. O, kako strašno je to.« Sestra Favstina ji je odgovorila: »Sestra, ne prestrašite se, ta vonj prihaja od mene.« Pojavile so se strašne bolečine v črevesju, zaradi katerih se je cele noči zvijala na ležišču. Začela je izkašljevati kri. Stalne bolečine in slabost so jo izčrpavale. Spremljalo pa jo je tudi trpljenje mističnega izvora. Včasih je več ur podoživljala Jezusovo trpljenje na Oljski gori in križevem potu. Čutila je njegove rane na rokah, nogah, glavi in prsih. Rane so bile sicer nevidne, bolečine pa kljub temu neizmerne. Pogosto zaradi oslabelosti več dni ni mogla vstati iz postelje.
   Redovnica, odgovorna za ambulanto, je menila, da se sestra Favstina preveč predaja bolezni. Tudi druge sestre je prepričevala, da so Favstinine bolečine večinoma le v njeni glavi. Čeprav je Favstina več dni ležala v postelji, ni bilo sestre, ki bi jo obiskala in ji prinesla kozarec vode. To jo je zelo prizadelo. Počutila se je osamljeno in zapuščeno. V svoj Dnevnik je zapisala: »Dokler lahko hodiš in delaš, je vse dobro in prav. Toda ko Bog pošlje bolezen, je prijateljev nekako manj … Ko pa Bog dopusti daljšo bolezen, nas počasi začnejo zapuščati tudi zvesti prijatelji. Bolj poredko nas obiskujejo, njihovi obiski pa pogosto povzročajo bolečine. Namesto da bi nas tolažili, nam kaj očitajo, kar povzroča veliko trpljenje … Kadar Bog ne daje niti smrti niti zdravja, in to traja leta, se okolje temu privadi in ravna, kot da človek ne bi bil bolan. Takrat se začenja niz tihega mučeništva.«
   Jezus pa je sestri Favstini tudi v tem obdobju ostajal blizu: »Jemljem te v svojo šolo; naučiti te želim trpeti,« je nekoč slišala njegove besede. Odgovorila mu je: »S teboj, Gospod, sem pripravljena na vse.« Jezus ji je odvrnil: »Dovoljeno ti je piti iz keliha, iz katerega jaz pijem; to iz­redno čast ti danes dajem.«
   Jezus je Favstino spodbujal: »Učenka moja, imej veliko ljubezen do tistih, ki ti povzročajo trpljenje.« Sestra Favstina se je ob teh besedah užalostila: »Moj učitelj, saj ti vidiš, da ne čutim ljubezni do njih in to me muči.« Jezus ji je odgovoril: »Čustva niso vedno v tvoji moči; da ljubiš, spoznaš po tem, da po doživetih težavah in nasprotovanju ne izgubljaš miru, ampak moliš za tiste, od katerih si okusila trpljenje, in jim želiš dobro.«
   Sestra Favstina se je zavedala, da bi v takem trpljenju brez Jezusa že zdavnaj zapadla v malodušje, jezo ali obup. Naslonjena nanj pa je uspela v sebi ohranjati mir. Čeprav fizično ni mogla ničesar več storiti, ji je Jezus dal spoznati, da s svojim trpljenjem pomaga odreševati številne duše. Rekel ji je: »Moja hči, vedi: če ti dam globlje spoznati in občutiti svoje trpljenje, je to moja milost; ko doživljaš zmedenost ter veliko trpljenje, tedaj si živo udeležena v mojem trpljenju in mi postajaš povsem podobna. Tvoja stvar je, da se v teh trenutkih bolj kot kadar koli podvržeš moji volji …« Sestro Favstino so te besede napolnile z nepopisnim veseljem. Že od otroštva je bila namreč njena največja želja, da bi bila podobna Jezusu, da bi mu bila blizu. Doživljala je, kako se njeno hrepenenje v polnosti uresničuje prav v trpljenju.
   *
   Prijateljstvo z Jezusom naše trpljenje spreminja v odrešenje; nemoč postaja moč; iz žalosti se rojeva veselje, iz smrti vstaja življenje. Zaupaj Mu in vedno išči Njegovo bližino.

   http://arhiv.mirenski-grad.si/29-dan-jezus-nauci-me-trpeti

   Odgovori
5. Hvala says:

   15. novembra, 2021 at 21:59

   O TRPLJENJU JE POVEDAL PAPEŽ JANEZ PAVEL II. NASLEDNJE: BREZ TRPLJENJA BI SVET POSTAL IMPERIJ OŠABNOSTI

   KDOR NI TRPEL, NE BO DOSEGEL SVETOSTI-RESNIČNE ČLOVEŠKE VELIČINE (Mirenski grad)

   O tem je povedal papež Janez Pavel II. vse: Brez trpljenja bi svet postal imperij ošabnosti. Prav skoz sprejemanje trpljenja: krivic, ponižanj, nasprotovanj ipd. človek, če vse prav obrne, doseže svetost in na drugi strani: če to počenja sam, dosega pekel v sebi in okrog sebe. Če nismo ponižani, se ne bomo naučili ponižnosti, če nas nekaj ne boli, ne bomo naredili velikih korakov. Trpljenje je zame, žal, najboljša šola ljubezni. Nikomur ne želim trpljenja, a sem prepričan: Kdor ni trpel, ne bo dosegel svetosti – resnične človeške veličine.

   V nas je hrepenenje po človeški veličini in nekje zadaj jasna zavest, kako do tja. Upam, da te ne jezim, Sebastjan, ko ti rečem: Vsak v globini ve, da ima Bog prav, čeprav je tudi res, da se nam to vsem upira. Na nas je: Ali bomo dali prav Resnici, ali se ji bomo uprli? Pilatovsko vprašanje: Kaj je resnica? je preprosto rečeno izmikanje in laž.

   Naj stane kolikor hoče, moram reči: Edina prava pot je pot človeške veličine, pot ki v ljubezni pelje preko trpljenja (ne mimo!) do veselja Božjih otrok – čeprav za marsikoga šele v večnosti.

   Obletnica Auschwica je priložnost, da postanemo bolj Kolbeji, bolj ljudje!

   http://arhiv.mirenski-grad.si/taborisca

   Odgovori
6. Hvala says:

   15. novembra, 2021 at 21:44

   TORINSKI PRT

   SPOMIN NA JEZUSOVO TRPLJENJE

   V velikonočnem času, ko se zaradi epidemije ne moremo udeležiti prazničnih obredov, smo za vas pripravili nekaj zanimivosti o Torinskem prtu. Izročilo pravi, da gre za mrtvaški prt Jezusa Kristusa, ki nas spominja na Kristusovo trpljenje. Naj nas vsebina nagovori, da bomo znali ovrednotiti Jezusovo trpljenje, kot izraz Božje ljubezni do nas.
   Letos je ob veliki noči mogoč tudi virtualni ogled torinskega prta. Prenos bo na voljo prek uradne spletne strani torinskega prta http://www.sindone.org od 11. do 17. aprila.(2020)

   Mesto Torino hrani znameniti Torinski prt: bombažno krpo, ki ima odtisnjeno podobo človeka, za katerega se zdi, da je utrpel telesne poškodbe na način, skladen s križanjem. Hranijo ga v kraljevi kapeli stolnice svetega Janeza Krstnika v centru mesta. Izvor in podobe so še vedno predmet intenzivnih razprav med znanstveniki, teologi, zgodovinarji in raziskovalci.
   Nove znanstvene raziskave o torinskem prtu, na podlagi katerih so izdelali kip trpečega s torinskega prta, potrjujejo sorodnost z evangeliji.

   Na platnu, ki je obdajalo telo križanega moškega, so strokovnjaki opravili že več kot tisoč raziskav. Zgodovinski napredek zadnjih let po besedah italijan¬ske zgodovinarke Barbare Frale je omogočil spoznanje, da podoba ni običajna fotografija, ampak vsebuje trirazsežnostne informacije.

   Izsledki raziskave, ki so bili predlani objavljeni v znanstveni reviji, potrjujejo nekatere že znane ugotovitve in razkrivajo nove, ki se skladajo z opisom v evangelijih. S prta je razvidno, da:

   tkanina, lan izhaja iz obdobja v časovnem razponu 250 let okoli 1. stoletja in da je bilo telo povito z njim okoli 36 ur.
   je bil izjemno lep človek, dolgih okončin, krepak, nadpovprečno visok, okoli 180 centimetrov, medtem ko je bila v njegovem času povprečna višina 165 cm. Kljub prestanemu mučenju je imel veličastne, kraljevske poteze obraza.
   je bilo na telesu skoraj 600 ran zaradi udarcev, bičanja in križanja. Telo je bilo rahlo upognjeno in zvito okoli svoje hrbtenice v levo, kar je naraven krč ob križanju in skrajnih bolečinah. Desna rama je izpahnjena in pritisnjena navzdol, kar se zgodi ob padcu pod težkim bremenom, kot je na primer križ. Odkrili so mesto izhoda žeblja na levi roki, ki ni bil na zapestju, ampak na dlani, kar potrjuje takratno navado, da so roke na križ pritrjevali tudi z vrvmi. Stopali sta pribiti drugo čez drugo in potrjujeta obstoj pručice, ki je dajala oporo telesu tako, da je podaljševala trpljenje.
   je telo pokojnega ves čas, ko je bilo pod platnom, ohranilo visoko trdoto (rigor mortis) in ni začelo trohneti, kar ni običajno. Avtorji razlagajo, da je to mogoče, če je bila uporabljena večja količina mire, aloje in drugih sestavin, ki so bile v tistem času znane, kar se ujema s poročilom iz Janezovega evangelija o 32 kilogramih »zmesi mire in aloje«, ki naj bi jo po Jezusovem telesu razlil Nikodem (prim. Jn 19,39).
   da telo ni moglo biti odkrito, odvito ali na kakršen koli način izvlečeno iz platna. Ker kri še ni bila povsem strjena, bi tudi najmanjši premik pustil sled, ki bi jo mogočni mikroskopi zaznali. Vendar je niso.

   Odgovori
   • Hvala says:

     15. novembra, 2021 at 21:45

     https://drustvo-vzd.si/dodatno/torinski-prt/

     Odgovori
7. Hvala says:

   15. novembra, 2021 at 20:20

   ZAUPANJE JE NAJVEČJE VESELJE V NAŠEM ODNOSU Z BOGOM. KDORKOLI ZAUPA V BOGA, JE ŽE PREHODIL NAJTEŽJI DEL POTI (Carlo Caretto)

   Odgovori
8. Miro says:

   15. novembra, 2021 at 19:55

   ČE HOČEMO STOPITI ZA JEZUSOM, ČE SE MU HOČEMO PRIBLIŽATI IN DOŽIVETI NJEGOVO USMILJENJE, SE MORAMO ZAVEDATI, DA JE NAŠE ŽIVLJENJE POTOVANJE IN DA GREH NI VPRAŠANJE POSAMIČNEGA DEJANJA, AMPAK V PRVI VRSTI VPRAŠANJE NAŠE DRŽE – KO JE SLEPI STOPIL NA POT ZA JEZUSOM, SO SE ODPIRALA NOVA PODROČJA SLEPOTE IN POTREBOVAL JE GOSPODOVO USMILJENJE!

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 18,35-43)

   Ko se je bližal Jerihi, je sedèl ob poti neki slepi mož, ki je prosil vbogajme. Slišal je množico, ki je šla mimo, in spraševal, kaj je to. Povedali so mu, da gre mimo Jezus Nazarečan. Zavpil je: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Tisti, ki so hodili spredaj, so ga grajali, naj umolkne; on pa je še bolj vpil: »Davidov sin, usmili se me!« Jezus se je ustavil in ukazal, naj ga pripeljejo k njemu. Ko se mu je približal, ga je vprašal: »Kaj hočeš, da ti storim?« Dejal je: »Gospod, da bi spregledal.« Jezus mu je rekel: »Spreglej! Tvoja vera te je rešila.« In pri priči je spregledal. Šel je za njim in slavil Boga. Vse ljudstvo, ki je to videlo, je hvalilo Boga.

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+18%2C35-43&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

   Zgodbo o slepem, ki smo jo slišali, pogosto uporabljamo v naših veroučnih učbenikih za nižje razrede kot tipičen primer vere, ki ozdravlja in rešuje. In res, kaj je lepšega, kakor pokazati otroku, da je Jezus tisti, ki te sliši, kljub množici, ki se zate zavzame in, če veruješ, usliši tvoje prošnje. Iz tega poenostavljenega pogleda pa lahko pride do težkih razočaranj ali celo obsojanj. Iz zgornje razlage namreč sledi, da Jezus vedno usliši, če vidi v nas vero. Sledi tudi obratno, torej če ne usliši, v tistem, ki prosi, ni našel vere. Pa je res tako?

   Posebej me nagovarja klicanje slepega: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Slepi ne prosi najprej za zdravje ampak za usmiljenje. Da je resno mislil na usmiljenje in ne le na ozdravljenje, mi govori zaključek srečanja, kjer beremo, da slepi po ozdravljenju ni odšel, ampak je šel z Jezusom. To dvoje: prošnja za usmiljenje in hoja za Njim je pravzaprav temeljno za naše srečevanje z Jezusom. A prav to dvoje se zdi, da v naši veri šepa. Čas pred praznikom Vseh svetih je za marsikoga priložnost, da se sreča s svojim Odrešenikom pri sveti spovedi. Poglejmo, koliko so naša srečanja podobna slepemu.

   Najprej se sprašujem, kaj pravzaprav pomeni Jezusovo usmiljenje in komu ga podeljuje. Zadnje dejanje usmiljenja Jezus podeli na križu razbojniku, ki ga prosi, naj se ga spomni, ko bo stopil v raj. A čeprav je drugi razbojnik tik pred smrtjo in se Jezus zagotovo zaveda groze večne teme, usmiljenja ne more podeliti razbojniku, ki ne prizna svojega greha in ne prosi odpuščanja. Jezus z veseljem podeljuje svojo bližino, sočutje in usmiljenje bolnim, obupanim, grešnim, ki svojo nemoč priznavajo. Noben greh ni ovira za njegovo usmiljenje, če ga grešnik prizna. Navidezna popolnost farizejev in pismoukov, pa je kakor zid pred božjim usmiljenjem. Pogosto se sprašujem, kako se to zgodi? Odgovor vidim v zadnjem stavku današnjega odlomka, ki pravi o slepem: Takoj je spregledal in šel po poti za njim.

   Kaj to pomeni za nas? Če hočemo stopiti za Jezusom, če se mu hočemo približati in doživeti njegovo usmiljenje, se moramo zavedati, da je naše življenje potovanje in da greh ni vprašanje posamičnega dejanja, ampak v prvi vrsti vprašanje naše drže.

   Slepi se je očitno zavedal, da s tem, ko je spregledal, še ni vse končano. Ko je stopil na pot za Jezusom, so se odpirala nova področja slepote in potreboval je Gospodovo usmiljenje. Tako je rastel na poti svetosti. Slepi torej kliče Jezusa, naj se ga usmili in naj ne gre mimo njega. Vesel je, ko se je ob njem ustavil, še bolj pa je vesel, da lahko skupaj nadaljujeta pot. Naj bo to tudi naše veselje.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!

   Odgovori
9. Miro says:

   15. novembra, 2021 at 18:33

   BOŽJA BESEDA NAS UČI ŽIVETI

   »VESELITE SE V GOSPODU ZMERAJ; PONAVLJAM VAM, VESELITE SE. VAŠA DOBROTA BODI
   ZNANA VSEM LJUDEM. GOSPOD JE BLIZU. NIČ NE SKRBITE, AMPAK OB VSAKI PRILOŽNOSTI
   IZRAŽAJTE SVOJE ŽELJE BOGU Z MOLITVIJO IN PROŠNJO, Z ZAHVALJEVANJEM. IN BOŽJI
   MIR, KI PRESEGA VSAK UM, BO VAROVAL VAŠA SRCA IN VAŠE MISLI V KRISTUSU JEZUSU.«
   (Flp 4,4-7)

   Slava tebi, Jezus, ti si naše Veselje, naša Dobrota, naš Mir … Želiš nam podariti veselje in globok
   notranji mir – mir, ki presega vsak um. Tvoj božji mir ni nek statičen mir »v zlati kletki« našega srca.
   Tvoj mir je v resnici ustvarjalni nemir v srcu, nenehno se razdajajoč v dobro vsakega človeka. Tvoj
   mir nima nič skupnega z votlim mirom kot nam ga podarja ta svet, v silni želji po zunanjem blišču
   in uspehih.

   Gospod Jezus, prosimo Te, pomagaj nam, da se Ti bomo v življenju vedno zahvaljevali za vse, kar nas
   doleti, saj po Tvoji milosti vse služi naše odrešenju in večnemu življenju, razen greha, ki nas ločuje od
   Tebe. Gospod, daj, da bomo v moči Svetega Duha vedno v službi ljubezni in usmiljenja do bližnjih!

   Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!

   Odgovori
10. Janez says:

    15. novembra, 2021 at 18:27

    V razmislek: TRPLJENJE IN KAKŠEN JE SMISEL TRPLJENJA ?

    Trpljenje lahko definiramo kot posledico fizične, psihične ali duševne bolečine, ki je ne zmoremo sprejeti brez nelagodja in napora ali pa njena jakost zelo obremeni naše fizične, psihične in duhovne sposobnosti do nekega praga možnega sprejemanja. Posebno trpljenje povzroča strah pred bolečino, strah pred trpljenjem zaradi izgube zdravja, ljudi, ki jih imamo radi, izgube premoženja, strah pred lastno smrtjo, strah za naše otroke, pa tudi strah pred neznanim.

    Vprašanje smisla trpljenja je eno temeljnih vprašanj, ki se vedno znova zastavljajo kristjanu in človeku. Veliko je tudi neizrečenega in odprtega. V tesni povezavi s tem vprašanjem je tudi vprašanje smisla življenja. Trpljenje je in ostaja skrivnost ali velik Misterij. Odgovor, zakaj obstaja trpljenje, je možen v tem, da je trpljenje posledica človeške hudobije, grehov, ne pa delovanja Boga. Bog lahko trpljenje le dopušča glede na Božjo Modrost in Načrt, vendar ga za človeka ne želi. Veliko trpljenja si povzročimo sami, tako telesnega, duševnega in tudi duhovnega. Slednje je najhujše, saj pomeni izgubo Boga, brezbožnost, kjer ni Božje Milosti in Ljubezni. Celo Kristus na križu se je na trenutek čutil zapuščenega od Boga, a se ga je oklenil in se daroval v naše Odrešenje. Bog od nas ne zahteva, da trpimo. Zato trpljenja ni treba iskati in/ali si ga po nepotrebnem povzročati. Iskati pa se splača Boga, saj bomo potem vsako trpljenje lažje prenašali in na določeni stopnji sploh ne bo več trpljenje, temveč Radost in Mir tistih, ki verujejo v Boga. Trpljenje ima svoj smisel, saj nas najučinkoviteje uči v Božjih lekcijah, česar se ne naučimo brez trpljenja, nas prečiščuje, nas dela ponižne, nam da Božjo lekcijo in nas spokori, da se spreobrnemo. Končni rezultat trpljenja je lahko naše Človeško Odrešenje. Trpljenje lahko prenesemo in sprejmemo le z Božjo Milostjo, kar pa ni mogoče brez naše iskrene želje, zavestne volje in odločitve za to. Komur je dano, pa lahko prispeva svoje trpljenje za odrešitev ne le sebe, temveč tudi drugih. Sprejemanje trpljenja in odpuščanje povzročiteljem trpljenja je posebne vrednosti. Z globoko vero in zaupanjem, da tudi za nas velja povabilo, naj si zadenemo križ na rame in ga nosimo za Jezusom in da nam bo pomagal nositi breme, lahko naše trpljenje pridružimo Kristusovemu trpljenju. Pot h Kristusu je naporna in strma in ne gre brez naše vztrajnosti, žrtvovanja in trpljenja, ki je pot do Jezusa in naše sreče. Trpljenje pa lahko tudi darujemo za plemenite in dobre namene, kot so reševanje živih in pokojnih duš, za svojo dušo, za duhovnike, bolnike, otroke, invalide, vojne žrtve, nasilno umrle in za druge ljudi. S tem, ko osmišljamo trpljenje, prenavljamo svojo dušo, se očiščujemo, s spreminjanjem sebe pa spreminjamo tudi svet okoli nas. Tako npr. prosi Faustina Kowalska: »Vsa se želim spremeniti v tvoje usmiljenje, da bi bila živi odsev tebe, o Gospod.« Deklici Magdaleni Gornik je bilo razodeto: »Ko boš morala kaj potrpeti, prenesi to potrpežljivo in daruj svoje bolečine Bogu. Misli na Jezusa in njegovo trpljenje.«

    Večja kot je naša ljubezen do Boga in drugih ljudi, večja je vrednost našega trpljenja. Bolj čista in brez grehov ko je naša duša, večja je tedaj vrednost darovanega trpljenja. Bolj vdano in potrpežljivo kot ga nosimo, lažje ga bomo prenašali, saj nas bo Mati Božja ko jo prosimo, nesla preko najtežjih delov in ovir te poti. Vrednost ima prav vsako trpljenje, tako fizično, duševno in duhovno, ne glede na njegovo jakost, količino, pa tudi delo ‒ vse, kar je sprejeto in darovano z ljubeznijo. Trpljenje pa lahko vdano sprejema le duhovno vztrajen in močan človek, zato si je treba za to prizadevati. Trpeči človek, ki sprejme trpljenje, lahko to preobrazi v zdravilno moč za svojo dušo in kot krščanski svetilnik sije ljudem okoli sebe, da se lahko orientirajo in najdejo v sebi moč za nadaljevanje svojega življenja. Sprejemanje trpljenja in zdravljenje ran, pa lahko izhaja le iz notranje moči, potrpežljivosti, vdanosti v Božjo Voljo, iz najglobljih kamric dobrega srca, od tam, kjer se skriva tisto, kar nam je vsem položeno v dušo in srce. Človek, ukoreninjen v Kristusu, je bolj odprt za sprejemanje trpljenja. V trpljenju človek odkrije neslutene notranje sposobnosti ‒ tako nam pričajo tisti, ki so trpeli. Če so trpljenje osmišljali, je bil ta doprinos lahko ploden za človekov socialni, osebni in duhovni razvoj, prek njih pa tudi za tiste, s katerimi so stopali v občestvo oziroma so se z njimi srečevali. Višje stopnje osmišljanja trpljenja se odražajo v spravi za grehe, za poravnavo z Bogom, ko se človeško trpljenje zedini s Kristusovim in se s tem prispeva delež za spravo med Bogom in človekom, ki ga je za odrešitev sveta daroval naš Odrešenik, Jezus Kristus. V Božjih očeh pa so vredna tudi drobna trpljenja, ki jih občutimo vsi, kot nam so naložena glede na našo sposobnost prenašanja križa. Brez križa ni trpljenja in odrešitve ljudi.

    Tudi naš pisatelj moderne Ivan Cankar je izrazil vero v Boga in s seboj nosil rožni venec. Tako se pred smrtjo pisatelj preda Bogu, s tem pa doživi odpuščanje in ozdravi svoje preizkušnje in trpljenje. Zgodi se tisto, kar mu je še kot dijaku napovedovala njegova mati. Vse njegovo življenje se pred njim nenadoma ob koncu, ko pade po stopnicah, pokaže kot trpljenje in pokora, ki sta bila potrebna, da je končno lahko doživel očiščenje duše in intimni stik z Bogom. Tudi iz Jobove knjige je jasno, da Bog trpljenje nedolžnega človeka dopušča, ker ima z njim svoje Božje načrte; preizkuša ga in ga odreši. Nekateri razlagalci Svetega pisma vidijo prav v tem že napoved Kristusovega križa v prihodnje in trpljenja Odrešenika za naše grehe. Jobova knjiga nam tako jasno pove, da trpljenje lahko s strani Boga zadene tudi pravičnega, toda odgovora zakaj in čemu, nam ne daje.« Podobno tudi v Tobitu vidimo trpljenje pravičnega. Tudi tu je trpljenje Tobita preizkus njegove vere v Boga. V preizkušnji, ki mu jo je namenil Bog s slepoto, je Tobit trpel ponižanje, nato pa dočakal odrešitev. Vendar Bog človeku ne naloži toliko bremen, kolikor jih ne bi mogel nositi. Ve koliko lahko nosimo.

    Darovano trpljenje je sprejeto neizogibno trpljenje, ki ga darujemo Bogu. Najboljši zgled za to nam je Jezus Kristus sam. On je svoje trpljenje daroval. Povabil nas je, da hodimo za njim in sprejmemo križ, to pomeni, da s tem sprejmemo tudi trpljenje. Trpljenje, ki ga sprejmemo vdano in se ob tem ozremo na križ, je darovano, pridruženo Kristusovemu trpljenju. Kajti kdor ima milost, da je spoznal Sina in po njem Očeta, je dolžan poglabljati svojo vero in izpolnjevati zapovedi, med katerimi je na prvem mestu zapoved ljubezni, ki jo moramo deliti z drugimi ljudmi. Eden izmed načinov ljubezni je tudi darovanje trpljenja, da bi se milost spoznati Božjo ljubezen, lahko dotaknila še drugih, kajti samo tisti, ki jim hoče Sin razodeti, lahko spoznajo Boga, za ostale pa je treba to milost izprositi. »Vse mi je izročil moj Oče in nihče ne pozna Sina, razen Očeta, in nihče ne pozna Očeta, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti.« (Mt 11, 27). Trpljenje nam tudi odpira socialni čut, smisel za druge ljudi, da smo na osnovi izkušenj trpljenja bolj, razumevajoči, sočutni, dobri, česar ne zmoremo pridobiti ali dojeti le z razumom in modrostjo ter pametjo. Dr. Anton Trstenjak v knjigi Človek in sreča pravi, da človek doseže srečo in smisel v trpljenju, ki je Božja lekcija človeku, da je dober, usmiljen, globoko veren in socialno čuteč do drugih. V trpljenju se tako oblikuje osebnost, da človek čustveno, razumsko in duhovno dozori in postane bolj vzdržljiv, potrpežljiv in da postane in ostane dober človek in dober kristjan. V Poslanici Janeza Pavla II. o odrešenjskem trpljenju je zapisano: »Moglo bi se reči, da je trpljenje v našem svetu tudi zato, da sproži ljubezen, zastonjski dar našega jaza v blagor trpečih ljudi. Obzorje človeškega trpljenja nenehno kliče po nekem drugem svetu, svetu človeške ljubezni; zastonjsko ljubezen, ki se poraja v njegovem srcu in v njegovih delih, človek v nekem smislu dolguje ravno trpljenju.« V istem viru je tudi navedeno: »Izkušnja trpljenja in vsake druge prizadetosti poraja vedno nova vprašanja, predvsem o smislu, potrebi človeške bližine, spoštovanju in potrebi pozornosti. Na ta vedno se ponavljajoča vprašanja, ki se navezujejo tudi na večno življenje, krščanska skupnost išče odgovore v ožji besedi in solidarni drži. Proti trpljenju se bori z izvajanjem dobrote, dobrih del in odkrivanja upanja v sočutje, v socialni pomoči in služenju drugim ljudem« (SŠK 2010, 20).

    Bogu je treba zaupati v vseh, tudi najtežjih trenutkih. V trenutkih, ko se nam to zdi nemogoče, vzdihnimo in molimo k njemu: »Oče, ne razumem Te, ampak zaupam vate. Naj se zgodi Tvoja in ne moja volja« Da bi lahko tako ravnali, je treba prositi za milost Gospoda. Veličina Jezusove poslušnosti se objektivno razume in meri ob »vseh stvareh, ki jih je pretrpel na križu za našo odrešitev«, subjektivno pa po ljubezni in svobodi, s katerima je bil poslušen Bogu. Tudi ob najhujšem trpljenju se je obračal na Očeta: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Na koncu pa: »V tvoje roke izročam svojo dušo.« Predal se je Bogu, ki ga je zapustil! To je poslušnost do smrti. To je »skala našega odrešenja.« Sporočilo iz Svetega pisma o trpljenju za duhovno življenje je predvsem v tem, da je Bog dober in da vse dobro prihaja od Boga. Da se nam ni treba ničesar bati, če smo povezani z Bogom. Bog nam s trpljenjem pošilja preizkušnje, vendar je v preizkušnji tudi vedno prisoten on sam ali pa posreduje svoj vpliv po svojih angelih in/ali ljudeh. »Človek ne sme zbežati stran, vztraja naj tam, kjer je v preizkušnji, ker je tam vedno pri njem in ob njem Bog. V najgloblji preizkušnji, ko smo na dnu, in obupani lahko namreč tako kot npr. trpeča Tobit ali kot Job, odkrijemo Boga. To se pa lahko zgodi le, če smo iskreno odprti za Boga.« Brez trpljenja ni sreče in Boga. Zato naj nikdar ne bežimo iz trpeče stiske, ker je tam Bog. Bogu je treba zaupati v vsaki situaciji, tudi v preizkušnji, in se nanj obračati s hvalnicami in slavljenjem ter zaupati v njegovo vodstvo. Samo Gospod daje vse dobro, ker je naš Oče. Samo Gospod ve, kaj je dobro za nas. V preizkušnji moramo prositi za spoznanje, kaj nam hoče Bog z njo sporočiti. Da vztrajamo in sprejmemo trpljenje kot nekaj, kar nas bo naredilo dobre ljudi in dobre kristjane. Vse pa v Njegovo Čast in Slavo.

    Vir: Povzetek iz: Slovenska škofovska konferenca SŠK, dr. Trstenjak: Človek in sreča, Dobro je biti človek, Vprašanja življenja in smrti Wright in Haines, lastni doprinosi ter dodatki in drugo.

    Addendum: Trpljenje in bolečine imajo smoj smisel, kar vedno ne razumemo in vidimo jasno, ker je to v domeni Boga, njegove milosti in modrosti, ko je naredil Božji načrt za nas. Trpljenje nam namreč pomaga čustveno, razumsko in duhovno dozorevati in dozoreti, se naučiti z zaupanjem sprejeti Božjo Voljo, biti bolj trpežen, vztrajen in potrpežljiv, ko se v ognju preizkušenj talijo in na novo nastajajo nove prenovljene in močnejše osebnosti, ki so se preobrazile po Božji Volji. Trpljenje nas nauči strpnosti, sočutja, skrbi za druge in se zavemo, da niso v ospredju le naše potrebe in naši problemi temveč služenje drugim. Ko trpim sem pripravljen zaupati ljubečemu Bogu, čigar milost, dobrota in modrost so neomejene in čigar modrost daleč presega naše skromno razumevanje zakaj je trpljenje potrebno. Trpljenje je tudi vir moči in vzdržljivosti, ko smo preizkušani, da smo navkljub preizkušnjam dobri in srečni v Njemu. Tudi apostol Pavel je trpel po spreobrnitvi iz rimskega državljana v kristjana: trpel je, pretepali so ga, mučili in ga povsem uničili. Po Pismu Rimljanom (Rimlj 5, 3-5) je blagoslov trpljenja v tem, da »smo lahko kljub temu mirni, spokojni, potrpežljivi in polni Božje milosti ter veseli in radostni v sebi, čeprav smo sredi preizkušenj, bolečin, bolezni in težav«. Prav zato lahko gledamo na stvari v pravi luči, smo vztrajni in potrpežljivi, ker nas bo to duhovno prenovilo, naredilo iz nas zrele osebnosti, ki upajo in zaupajo v Boga. Gospod prosim, da vodiš naše življenje in preizkušnje trpljenja tako, da se iz bolečin in trpljenja prekalim in vztrajam ter delam dobro, prispevam k boljšemu svetu in verujem v Tvoje Odrešenje. Brez Trpljenja ni Poti k Jezusu Odrešeniku, ki se je za nas vse Daroval na križu.

    Predlagam, da še kdo kaj napiše na temo trpljenja in skuša še bolj razsvetliti aktualno in skrivnostno trpljenje. To je zahtevna tematika. Veliko je razlag in mnenj na to temo. Janez

    Odgovori
    • Miro says:

      15. novembra, 2021 at 20:07

      PRED UGANKO HUDEGA DUŠEVNEGA IN TELESNEGA TRPLJENJA LJUDJE POGOSTOKRAT OSTANEMO BREZ BESED. KDO LAHKO BOLJ RAZSVETLI TRPLJENJE KOT NA KRIŽU VISEČI TRPEČI JEZUS? BISTVENO JE, DA SE NAŠ NOTRANJI MOLK V DRŽI PONIŽNOSTI IN POTRPEŽLJIVOSTI ČIM BOLJ UGLASI Z BESEDAMI ŽIVLJENJA: MOLIMO TE KRISTUS IN TE HVALIMO, KER SI S SVOJIM KRIŽEM SVET ODREŠIL!

      Odgovori
      • Miro says:

        15. novembra, 2021 at 21:17

        VSI VELIKI SVETNIKI SO SE PONIŽNOSTI, POKORŠČINE ,POTRPLJENJA, LJUBEZNI … UČILI IZ KNJIGE ŽIVLJENJA, IMENOVANE “SVETI KRIŽ”. KO GLEDE TRPLJENJA – BODISI LASTNEGA ALI BLIŽNJIH – V STISKI IŠČEMO LUČI, RAZSVETLJENJA IN MOČI, TEGA NIKJER DRUGJE NE BOMO NAŠLI KOT NA SVETEM KRIŽU.

        http://www.molitev.net/krizev-pot/

        Molimo Te Kristus in Te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil!

        P.S.: O trpljenju je na teh spletnih straneh že več spodbudnih razmišljanj podala gospa Hvala. Upajmo, da bo pripravila še kakšnega s sporočili sv. Favstine Kowalske, ki je v življenju ogromno pretrpela v moči Trpečega Gospoda.

        Odgovori