Članki za dušo

15.036 Responses to Članki za dušo

1. Hvala says:

   1. decembra, 2021 at 20:52

   NE PUSTIMO SE ZAPLESTI V ZANKE HUDEGA DUHA

   Gotovo imamo različne po-
   glede na dogajanja, ki smo jim priča. Soočamo se z različni-
   mi mnenji in si ustvarjamo

   lasten pogled na vse. O, če bi
   le ostalo zgolj pri pogledu. Žal

   pa se na podlagi tega dogaja-
   nja povzročajo delitve, spori,

   izključevanje, pritiski, preganjanje … Menim, da
   zlasti v zadnjem letu in pol doživljamo še posebej
   močan pritisk zla, ki bije poslednjo bitko in je zato
   še toliko bolj agresivno. Zlu pa se nikoli ne moremo

   upreti z golimi rokami niti ne z materialnimi sred-
   stvi za zaščito, ampak je edino obrambno sredstvo,

   ki pa ga ne smemo tako imenovati, popolno zaupa-
   nje in vera v Jezusa Kristusa v moči Svetega Duha.

   »Kajti naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak
   proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim
   gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim
   duhovnim silam v nebeških področjih« (Ef 6,12).
   V tem boju pa lahko zmagujemo edinole v popolni
   zvestobi in zasidranosti v Jezusu Kristusu, ki je
   edini že premagal zlo. Mi lahko torej vse zlo pre-
   magujemo z Njim. Zato daje veliko upanje trdnost

   Cerkve, ki je zidana na Skali, Jezusu Kristusu in je v

   naši domovini v zadnjem času obdarjena s kar dve-
   ma novima škofoma za škofiji Celje in Novo mesto.

   Zelo podpiram tudi pobudo, ki je gotovo v teku na
   bolj skrit, a učinkovit način: namreč pobudo, da se

   vsak dan od 15. septembra do 15. oktobra pridru-
   žujemo molitvi k Svetemu Duhu za našo domovino.

   Reši nas lahko samo globoka povezanost z Bogom v

   moči Svetega Duha. Zato vztrajajmo in se ne pusti-
   mo zaplesti v zanke hudega duha! (revija Prenova -oktober 2021)

   Odgovori
   • Hvala says:

     1. decembra, 2021 at 20:59

     Kjer ni enotnosti med ljudmi, prihaja hudobec, prihaja do res močnega zla, bije se boj proti zlohotnim duhovnim silam .

     Odgovori
     • Miro says:

       2. decembra, 2021 at 10:05

       Ga. Hvala, najlepša hvala za posredovani prispevek. Drži, kar je zapisano. Vse z močnim zaupanjem izročimo Presveti Devici Mariji. Prosimo jo, naj nas uvaja v skrivnosti SVETEGA ROŽNEGA VENCA. V tem adventnem času se z njeno pomočjo posvetimo še zlasti veselim skrivnostim. Prva od njih se glasi:

       KI SI GA, DEVICA, OD SVETEGA DUHA SPOČELA.

       Molimo, naj nam Presveta Devica Marija pomaga, da se bomo srečali z živim GOSPODOM v goreči veri v BOŽJO BESEDO, ki se je učlovečila v nadvse ponižni Dekli in v njenem DA – BOŽJI VOLJI. Marija, pridi na pomoč, da bomo živeli in ljubili v moči Svetega Duha.

       Kralja, ki prihaja pridite molimo!
       Marija, Kraljica presvetega rožnega venca, prosi za nas!

       Odgovori
2. Miro says:

   1. decembra, 2021 at 18:00

   KATEHEZA O SV. JOŽEFU: OD LOGIKE ZALJUBLJENOSTI K LOGIKI ZRELE LJUBEZNI

   OD LOGIKE ZALJUBLJENOSTI K LOGIKI ZRELE LJUBEZNI, SE JE GLASILO PAPEŽEVO POVABILO ZAROČENCEM IN ZAKONCEM MED KATEHEZO. TUDI TOKRAT JE GOVORILA O SVETEM JOŽEFU, PRAVIČNEM MOŽU IN MARIJINEM ŽENINU. (Andreja Červek, Vatikan)

   Med splošno avdienco v sredo, 1. decembra, je papež Frančišek govoril o svetem Jožefu kot pravičnem možu in ga postavil za zgled zaročencem in mladoporočencem. Kot je dejal med katehezo, so krščanski zaročenci poklicani pričevati o ljubezni, ki zna pogumno preiti iz logike zaljubljenosti v logiko zrele ljubezni. Gre za zahtevno izbiro, ki ne vklepa življenja, temveč krepi ljubezen, da je trajna kljub preizkušnjam časa. Ljubiti ne pomeni pričakovati, da bo druga oseba ali življenje ustrezalo našim predstavam, temveč pomeni odločiti se v popolni svobodi, da prevzamemo odgovornost za takšno življenje, kot se nam ponuja. Papež je katehezo sklenil z molitvijo k svetemu Jožefu, ki naj vsem krščanskim zaročencem pomagaj doseči resnično veselje.

   SVETOPISEMSKI ODLOMEK: Mt 1,18-19

   »Marija je bila zaročena z Jožefom. Preden sta prišla skupaj, je bila noseča od Svetega Duha. Ker je bil njen mož Jožef pravičen in je ni hotel osramotiti, je sklenil, da jo skrivaj odslovi.«

   Celotna kateheza na:
   https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2021-12/kateheza-o-sv-jozefu-od-logike-zaljubljenosti-k-logiki-zrele-l.html

   Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas Boga!

   Odgovori
3. Miro says:

   30. novembra, 2021 at 15:17

   KOLIKO ZEMLJE, PREMOŽENJA, DRUGIH STVARI JE DOVOLJ?

   Stara ruska pripoved govori o kmečkem paru, ki je po vsakem obroku dejal: »Ko bi imela dovolj zemlje, bi bila srečna!« Res, da sta dobila nekoliko zemlje, a sta svoje obede še vedno sklepala z isto željo. Sčasoma sta pridobila precej zemlje tako, da sta postala veleposestnika.

   Nekega dne je prišel k njima na kosilo sosed. Ko se je obed končal z običajno željo, ju je vprašal: »Koliko zemlje bi vama bilo dovolj?« Kmet, sedaj že velik gospod, je rekel, da bi bilo dovolj toliko zemlje, kolikor bi jo lahko prehodil v enem dnevu. Sosed mu je rekel, da lahko obhodi njegovo zemljo in si je prisvoji toliko, kolikor je lahko obhodi, le pazi naj, da bo zmogel res vso prehoditi v enem dnevu.

   Kmet je zgodaj zjutraj začel hoditi in hodil je ves dan ter neprestano širil svoj krog, da bi pridobil čim več zemlje. Ko je sonce zašlo, je zagledal na koncu poti svojo ženo in soseda. Namesto da bi stopil proti njima, je hotel narediti še en krog, da bi obkrožil čudovit sosedov dom. Prav ob sončnem zahodu je prišel v objem svoje žene. Zmagoslavno se je smejal, potem se mrtev zgrudil. Preveč je obremenil svoje srce.

   Naslednji dan so ga pokopali. Sosed je še enkrat vprašal, koliko zemlje je dovolj. Kar sam si je odgovoril: »Zadosti je toliko zemlje, kolikor jo človek potrebuje za svoj grob. Naš prijatelj ima končno dovolj zemlje.«

   – O nekem primorskem duhovniku, velikem originalu, pripovedujejo, da je na pogrebu nekega požrešnega posestnika dvakrat posul krsto z zemljo rekoč: »Temu jo dajmo malo več, ker je bil požrešen na zemljo.« Naše hlepenje po bogastvu je smešno ob misli na smrt. Kaj šele ob misli na večnost!

   Povzeto po: Drobne zgodbe za dušo, Božo Rustja

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
4. Miro says:

   29. novembra, 2021 at 20:51

   »GOSPOD, NISEM VREDEN, DA PRIDEŠ K MENI, AMPAK RECI LE BESEDO IN OZDRAVLJENA BO MOJA DUŠA!« – TA STAVEK RAZKRIVA VELIKO PONIŽNOST ČLOVEKA, KI SE ZAVEDA, DA JE LE SLABOTEN ČLOVEK, KI SE ZAVEDA, KAKO VSE PREJEMA OD BOGA IN SE MU ZARADI GLOBOKEGA ZAVEDANJA LASTNE GREŠNOSTI IN SLABOTNE LJUBEZNI NE UPA PRIBLIŽATI IN GA PROSITI ZA MILOST!

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 8,5-11)

   Ko je prišel v Kafarnáum, je stopil k njemu stotnik in ga prosil ter govoril: »Gospod, moj služabnik leži doma hrom in hudo trpi.« Jezus mu je rekel: »Pridem in ga ozdravim.« Stotnik pa mu je odgovoril: »Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak samo reci besedo in moj služabnik bo ozdravljen. Kajti tudi sam sem pod oblastjo in imam vojake pod seboj ter rečem temu: ›Pojdi‹ in gre; in drugemu: ›Pridi‹ in pride; in svojemu služabniku: ›Stôri to‹ in stori.« Ko je Jezus to slišal, se je začudil in rekel svojim spremljevalcem: »Resnično, povem vam: Pri nikomer v Izraelu nisem našel tolikšne vere! Povem vam, da jih bo veliko prišlo z vzhoda in zahoda in bodo sedli za mizo z Abrahamom, Izakom in Jakobom v nebeškem kraljestvu.

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+8%2C5-11&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

   Evangelist nam je pripovedoval zgodbo o stotniku, ki je pokazal tako močno vero, da je njegov stavek sprejet kot besedilo, ki ga ponavljamo vsak dan pri maši. Duhovnik dvigne hostijo in reče: »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta.« Ljudstvo pa odgovori: »Gospod, nisem vreden, da prideš k meni, ampak reci le besedo in ozdravljena bo moja duša!« Ta stavek je izrekel rimski stotnik, ki se ni čutil vrednega, da bi sam prišel k Jezusu in ga prosil, naj mu ozdravi na smrt bolnega služabnika. Jezus je opazil to njegovo vero in zaupanje v Boga in nam je pogana postavil za zgled v veri. »Gospod, ne trudi se, saj nisem vreden, da prideš pod mojo streho!«

   Ta stavek razkriva veliko ponižnost človeka, ki se zaveda, da je le slaboten človek, ki se zaveda, kako vse prejema od Boga in se mu zaradi globokega zavedanja lastne grešnosti in slabotne ljubezni ne upa približati in ga prositi za milost.

   Danes bi marsikdo temu oporekal in bi stotnika smatral za slabiča, ki ne ceni in ne spoštuje samega sebe in svojega človeškega dostojanstva. Ker smo ustvarjeni po Božji podobi in sličnosti, se moramo ceniti, se moramo imeti radi, moramo skrbeti za svoje zdravje in svoj telesni in duhovni razvoj. To naše dostojanstvo je potrjeno tudi s tem, da je Bog hotel sodelovanje človeštva, ko je na svet poslal svojega Sina za odrešenika. Človek ne sme pozabljati na svoje dostojanstvo, ki ga ima v vesoljnem redu, v zgodovini človeštva in pred Bogom.

   Ko človek prizna pred Bogom svojo majhnost, ne izgubi svojega dostojanstva. Nasprotno. Ko izpove resnico o Božji veličini, se njegovo dostojanstvo celo poveča. Vendar ni dovolj, da pripadamo krščanski veri, ampak moramo tudi živeti iz vere. Zato je potrebno, da smo pripravljeni za Boga tudi kaj narediti, tvegati svojo udobnost, svoje intimno krščanstvo in se podati na pot pričevanja. Kakšna so tveganja na področju vere? Zelo velika. Stotnik iz evangelija je to dobro vedel, saj je imel pod seboj sto vojakov, ki jim je poveljeval, zato se je čutil odgovornega za vse, kar je od njih zahteval in kako jih je vodil, da ni izpostavljal njihovega življenja. Vse svoje izkušnje je bil sposoben povedati z enim samim stavkom pred osebo, ki je bila mogočnejša in sposobnejša od njega, pred Bogom: »Gospod, ne trudi se, saj nisem vreden, da prideš pod mojo streho!« S to svojo držo in prepričanjem je pokazal, da je pred Bogom slaboten služabnik, ki mu Bog veliko zaupa, sam pa se čuti velikokrat nesposobnega, da bi to zaupanje opravičil z doslednim življenjem. Takšna je drža ponižnosti in krotkosti, ki smo jo srečali tudi pri Mariji.

   Tako stotnika kot Marijo Jezus postavi za zgled, kako je treba biti odprt za vero, kako je treba v veri tvegati in zaupati Bogu kljub svoji slabotnosti. Tudi mi se naučimo ponavljati s stotnikom: »Gospod, ne trudi se, saj nisem vreden, da prideš k meni!«

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

   Odgovori
5. Miro says:

   29. novembra, 2021 at 18:06

   ČLOVEKOVO SRCE – DROBCENA PIKA NA NAŠEM PLANETU, VENDAR SE TU ROJEVA LJUBEZEN (Phil Bosmans)

   – Pravo merilo srca se imenuje ljubezen. Če je srce polno nezaupanja in samoljubja, razum ne bo nikoli našel poti do miru.

   – Če nisi sposoben imeti ljudi rad, ostani raje v svojem kraljestvu, ali pa se ukvarjaj z mrtvimi predmeti, ljudi pa pusti pri miru.

   – Meni na ljubo ti ni treba biti nezmotljiv, brez napak in popoln, saj te imam vendar rad.

   – Sprijazni se s svojim življenjem. Sprejmi ga takega, kot je. Danes. Sedaj. Da ne zgrešiš še tistega drobca sreče, ki čaka nate.

   – Človekovo srce – drobcena pika na našem planetu. Vendar se tu rojeva ljubezen.

   – Življenje je morda res podobno loteriji, toda marsikaj je odvisno tudi od nas.

   Misli Phila Bosmansa, izbor iz Ognjišča

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
6. Hvala says:

   29. novembra, 2021 at 16:16

   NE OBREMENJUJMO SE, ČE NE VIDIMO TAKOJ USPEHOV V ŽIVLJENJU

   Sveti Anton Padovanski je pogosto upodobljen kot pridigar ribam. To temelji na najbolj znani legendi iz njegovega življenja. Ko je nekoč hotel pridigati pred velikansko ljudsko množico, ga skoraj nihče ni poslušal. Nenadoma so ribe pomolile glave iz morja in mu prisluhnile. Po legendi so se zaradi tega dogodka spreobrnili vsi prebivalci Riminija.

   Nauk te zgodbe je zelo poučen; delati in živeti kakor Bog naroča, Bog odloča kdaj in kako bodo vidni sadovi našega življenja.

   Odgovori
7. Miro says:

   28. novembra, 2021 at 19:41

   DANES ZAČENJAMO POT ADVENTA, KI BO SVOJ VIŠEK DOSEGLA V BOŽIČU – ADVENT JE ČAS, KI NAM JE DAN, DA SPREJMEMO GOSPODA, KI NAM PRIHAJA NAPROTI IN PREVERIMO SVOJO ŽELJO PO BOGU TER DA GLEDAMO NAPREJ IN SE PRIPRAVIMO NA KRISTUSOVO VRNITEV – ČUJMO, DA IZ SVOJEGA ŽIVLJENJA NAREDIMO ČIM VEČ!

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 21,25-28.34-36)

   PRIHOD SINA ČLOVEKOVEGA

   »Znamenja bodo na soncu, luni in zvezdah. Na zemlji bo stiska med narodi, v zmedi zaradi bučanja morja in valov. Ljudje bodo hirali od strahu in pričakovanja tega, kar pride nad ves svet, kajti nebeške sile se bodo majale. In tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z močjo in veliko slavo. Ko se bo to začelo dogajati, se vzravnajte in vzdignite glave, kajti vaša odkupitev se približuje.«

   SPODBUDA K BUDNOSTI

   »Varujte se, da vam srca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi in da vas tisti dan ne ujame nenadoma kakor zanka. Prišel bo namreč nad obličje vse zemlje. Zato bedite in vsak čas molíte, da bi zmogli ubežati vsemu temu, kar se bo zgodilo, in stopiti pred Sina človekovega.«

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+21%2C25-28.34-36&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

   Danes začenjamo pot adventa, ki bo svoj višek dosegla v Božiču. Advent je čas, ki nam je dan, da sprejmemo Gospoda, ki nam prihaja naproti in preverimo svojo željo po Bogu ter da gledamo naprej in se pripravimo na Kristusovo vrnitev. K nam se bo vrnil med Božičnim praznikom, ko se bomo spominjali njegovega prihoda v zgodovino z vso ponižnostjo človeške pogojenosti. Prihaja pa tudi v nas vsakič, ko smo pripravljeni sprejeti ga. Prišel pa bo ponovno ob koncu časov ‘sodit žive in mrtve’. Zato moramo biti vedno čuječi ter ga v upanju pričakovati, da ga bomo srečali. Današnje bogoslužje nas uvede v to prepričljivo tematiko o čuječnosti in pričakovanju.

   Jezus nas v evangeliju opominja naj pazimo, čujemo in vedno molimo, da ga bomo pripravljeni sprejeti ob njegovi vrnitvi. Pozorna oseba se v hrupu sveta ne pusti premagati raztresenosti ali površinskosti, ampak živi polno in zavestno, z zaskrbljenostjo namenjeno predvsem drugim. S takšno držo se bomo zavedali solza in potreb bližnjega ter bomo lahko doumeli njegove človeške in duhovne sposobnosti in kvalitete. Pozorna oseba je obrnjena tudi proti svetu, saj se skuša upreti v njem navzoči ravnodušnosti ter krutosti in se razveseliti zakladov lepote, ki tudi obstajajo in jih je potrebno ohraniti. Gre za to, da imamo razumevajoči pogled, s katerim prepoznamo tako bedo ter revščino posameznikov in družbe, kakor tudi bogastvo, skrito v majhnih vsakodnevnih stvareh, torej ravno tam, kamor jih je Gospod postavil.

   Čuječa oseba pa je tista, ki sprejme povabilo k čuječnosti in se ne pusti prevladati spancu malodušnosti, brezupu, obupu in hkrati zavrne privlačnosti tolikih nečimrnosti, ki jih je svet poln in zaradi katerih se žrtvuje tako čas kot osebno in družinsko vedrino. To je boleča izkušnja Izraelskega ljudstva, o kateri pripoveduje prerok Jeremija. Tudi mi se pogosto znajdemo v tem stanju nezvestobe Gospodovemu klicu, kajti on nam kaže dobro pot, pot vere in ljubezni, a mi pogosto iščemo svojo srečo drugje.

   Biti pozorni in čuječi sta predpostavki, da ne blodimo ‘daleč od Gospodovih poti’, izgubljeni v svojih grehih in svoji nezvestobi in pogoja, da dovolimo Bogu vstopiti v svoje bivanje in nam s svojo navzočnostjo, polno dobrote in nežnosti, povrne smisel in vrednost.

   »Spreobrnite se!« To je adventni klic Cerkve. Prvotna beseda v originalni grščini »metanoéite« pomeni popolno notranjo spremembo. V jedru se moram spremeniti.

   Saj moj cilj je: postati drugi Kristus. Kje daleč je še to. Zato mi vsak advent jasno stavi pred oči to prvobitno krščansko nalogo. Spremeniti moram svoje človeško srce v srce božjega otroka. Ne jaz. Milost. A milost ne more nič, če jaz nočem, če se ne dam, če se ne odprem, če ne sprejmem lastnega umiranja. Zato je klic k molitvi in pokori adventni klic. In zdravilna misel: Čujte! Ne veste ne ure ne dneva. Radi ga odlagamo na kasnejši čas: ne le sodni dan, tudi dan našega odhoda. Ker smo pač majhni. Saj me ta misel samo bogati: vsak dan biti pripravljen. Kako lepo, mirno življenje. In koliko lahko storim, ko mislim, da mi je čas skopo odmerjen. Ne bom prelagal na jutri, če le zmorem danes. »Čas je blizu.« »Vaše odrešenje se je približalo.« Vse te besede donijo skozi adventni čas. Zato je čas prebujenja, očiščevanja, utrjevanja vere in upanja, še bolj vžiganja ljubezni. Ves zunanji čar – če kje še je – slovenskega adventa je lahko samo pripomoček k večji ubranosti. A v kakršnihkoli okoliščinah živim, ne smem pustiti, da bi šel advent mimo. Saj sam v sebi, v svojem bistvu sem adventni človek, človek pričakovanja. V to je zakoreninjeno vse moje upanje: v pričakovanju, da pride … Rosite ga, nebesa …

   Pomislimo, kako živo zaznavamo svet okrog sebe in kako za res vzamemo to kar vidimo, kar slišimo, kar čutimo in po čemer hrepenimo. Pomislimo, kako zares je vzel stvari Jezus. Adventni čas lahko torej razumemo kot povabilo:

   Da s svojimi čutili pozorno zaznavamo svet okrog sebe.

   Da slišimo svoje srce in hrepenenja, ki se v nas prebujajo.

   Da ob vsem tem razmišljamo, in ugotavljamo čemu vse to, kam nas vodi, od kod prihaja in kaj nam želi Bog z vsem tem sporočiti.

   Da o vsem tem tudi spregovorimo.

   Če bomo bolj živo sledili svojim čutilom in temu, kar doživljamo, bo naše življenje bolj polno. V vsem, kar bomo doživljali, bomo lahko z razmislekom prepoznavali, po čem prihaja med nas Bog sam in kaj od nas pričakuje. Čujmo torej, da iz svojega življenja naredimo čim več.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

   Odgovori
8. Hvala says:

   28. novembra, 2021 at 14:48

   RAZMIŠLJANJE….

   Največji izziv živeti skupaj na tej zemeljski obli je PRILAGANJE RAZLIČNOSTI. Ker dva človeka na svetu nista enaka po zunanjosti, ne po lastnostih, prilagajanju, potrpljenju itd….vsi smo ustvarjeni po Božjem načrtu, je prilagajanje zelo težko, vendar Z BOŽJO POMOĆJO JE VSE MOGOČE.

   Radi bi, da bi drugi se prilagajali samo nam, jedli tisto kar mi jemo, govorili in mislili kar mi mislimo, se gibali tako kot mi, telovadili tako mi, hodili v Cerkev itd…..itd…Radi bi silili ljudi v nekaj, kar jim ni dano, kajti vsak je unikat na svetu.

   Ko nastanejo trenja zaradi ne sprejemanja besed misli in dejanj drugih, pride do razdora že v družini, v družbi, v državi in v svetu, prihaja do vojn, nasilja itd…hudobec se vrine v nesoglasje in naredi razdor.

   Gospod , ki je ustvaril vsakega človeka kot unikat, BO DAL VSAKEMU TUDI VSE POTREBNE MILOSTI, DA SE BO LAHKO PRILAGODIL DRUGIM, DA BO LAHKO ŽIVEL IN IZPOLNIL NAČRT GOSPODA.

   Problem je SAMO V NAS LJUDEH, ČE ZAVRAČAMO BOŽJO POMOČ. ČLOVEK, KI SE JE ODREZAL OD ŽIVE VODE, SAM NE MORE NIČESAR BREZ MILOSTI, ZATO TUDI NI ODNOSOV, NI POTRPLJENJA, KER KREPOSTI DAJE BOG.

   Če ne sprejemamo pomoči in vodstva Gospoda prihaja do RUŠENJA BOŽJE HARMONIJE, KI BI MORALA BITI MED LJUDMI V SVETU. Človek lahko živi samo v Božji harmoniji in po Božjem redu.

   Zaradi tega prihaja do nesoglasij v družini, v svetu.

   Evangelist Marko je zapisal :(Mr 13,3-13)

   Ko je sedèl na Oljski gori nasproti templju, so ga Peter, Jakob, Janez in Andrej na samem vprašali: 4 »Povej nam, kdaj bo to in kakšno bo znamenje, ko se bo vse to bližalo koncu.« 5 Tedaj jim je Jezus začel govoriti: »Glejte, da vas kdo ne zavede! 6 Veliko jih bo prišlo v mojem imenu. Govorili bodo: ›Jaz sem‹ in bodo mnoge zavedli. 7 Ko boste slišali o vojnah in govorice o vojnah, se ne vznemirjajte! To se namreč mora zgoditi, vendar še ni konec. 8 Vzdignil se bo namreč narod proti narodu in kraljestvo proti kraljestvu. Potresi bodo na mnogih krajih in lakota. To je začetek porodnih bolečin. 9 Vi pa pazíte nase. Izročali vas bodo sodiščem in vas pretepali po shodnicah. Pred oblastnike in kralje vas bodo postavljali zaradi mene, njim v pričevanje. 10 Najprej pa se mora oznaniti evangelij vsem narodom. 11 Ko vas bodo vlačili in vas izročali, ne skrbite vnaprej, kaj boste rekli, temveč govorite to, kar vam bo dano tisto uro. Ne boste namreč govorili vi, temveč Sveti Duh. 12 Izdajal bo v smrt brat brata in oče sina. Otroci bodo vstajali proti staršem in jih pobijali. 13 Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena; kdor pa bo vztrajal do konca, bo rešen.«

   JEZUS KAR NAPREJ PONAVLJA BESEDO-VZTRAJATI, KDOR BO VZTRAJAL, BO REŠEN. Zato je potrebno vztrajati in ne bežati pred trpljenjem. TAKO NAROČA JEZUS.

   Če bežimo pred življenjskim preizkušnjam , stiskam in raznim trpljenjem, nas bo dohitelo tako in tako, še večje in težje stanje.

   Zato Jezus ponavlja, IZROČITI POT NJEMU, ON BO POMAGAL NA NAŠI POTI Z MILOSTMI.

   Ker je človek zelo slabotno bitje, se temu primerno tudi obnaša, HOČE BITI SAM SVOJ GOSPODAR, NE ŽELI ODVISNOSTI OD BOGA. Tu se pokaže greh napuha, neposlušnosti, zaradi tega sta bila tudi prva človeka izgnana iz raja.

   Nismo si nismo izbrali svojih staršev, ne barvo las, ne barvo oči, ne postave, nismo si izbrali države rojstva, skratka ničesar, kot govori o tem teolog dr. Tomislav Ivančić. Kako potem lahko pomislimo, da bomo odvisni SAMI OD SEBE?

   Vsakega človeka je potrebno spoštovati ne glede na vero, raso, kulturo , jezik itd…Lahko bi se mi rodili v Afriki, ne v Evropi. ZAKAJ ZANIČEVANJE LJUDI? VSI SMO GOSPODOVI!

   Zaničevanje in nesoglasje pride zaradi zastrupljanja uma, hudobec pošilja svoje misli in prišepetava in dela sovraštvo med ljudmi, razdor v zakonih , človek, ki ni povezan z Bogom, ne vidi naprej, ima zastrte oči in ne odprto srce za ljubezen do Boga in človeka zaradi debelega zidu -pregrade, ki stoji pred njegovo vestjo.

   Vsi smo samo ljudje, vsi smo grešniki, zato je potrebno vsak dan izgovarjati BESEDE: OPROSTI, PROSIM, HVALA kot naroča papež Frančišek….Nekateri samo naročajo drugim to, sami tega ne zmorejo storiti , z Božjo pomočjo pa je mogoče.

   Tudi jaz se opravičujem in prosim za odpuščanje, če sem kdaj koli kogar koli prizadela, oprostim vse obtožbe , obsodbe in poniževanja, ki so bila izrečena in gremo skupaj naprej. Tako naj bo vsak dan. JEZUS ŽELI SODELOVANJE, Z NJEGOVO POMOČJO ZMOREMO VSE.

   PROCES ODPUŠČANJA SOČLOVEKU JE DOLGOTRAJEN, POTREBNO JE , DA ČLOVEK ZORI, GOSPOD POTEM JEZUS PODELI MILOSTI PO PRESTANEM TRPLJENJU, JEZUS NAJVEČKRAT ZDRAVI IN OSVOBAJA POSTOPNO, TAKO TUDI ČLOVEK BOLJ CENI TE NJEGOVE DAROVE.

   JEZUS JE VSAK DAN UČIL SVOJE UČENCE, PA GA NISO RAZUMELI, BRANILI SO MU, DA NE SME TRPETI!

   Ko je Jezus začel svojim učencem kazati, da bo moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti od starešin, vélikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen in biti tretji dan obujen. Peter pa ga je vzel k sebi in ga začel grajati: »Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!« On pa se je obrnil in rekel Petru: »Poberi se! Za menoj, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško.« Tedaj je Jezus rekel svojim učencem: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Kajti kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi? Ali kaj bo dal človek v zameno za svoje življenje? Sin človekov bo namreč prišel v veličastvu svojega Očeta s svojimi angeli in takrat bo vsakemu povrnil po njegovem delu. Mt 16,21-27).

   Vidimo, kako je JEZUS REAGIRAL, ko mu je Peter rekel , da ne sme trpeti-POBERI SE, za menoj satan. To je bilo delo hudobca, da se ne bi izpolnil Božji načrt.

   GOSPOD JE NAŠA MOČ IN POMOČ:

   PSALM 23 (22)

   Dobri pastir in gostitelj
   23
   1 Davidov psalm.
   Gospod je moj pastir,
   nič mi ne manjka.
   2 Na zelenih pašnikih mi daje ležišče;
   k vodam počitka me vodi.
   3 Mojo dušo poživlja,
   vodi me po pravih stezah
   zaradi svojega imena.
   4 Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence,
   se ne bojim hudega, ker si ti z menoj,
   tvoja palica in tvoja opora, ti me tolažita.

   5 Pred mano pogrinjaš mizo
   vpričo mojih nasprotnikov;
   z oljem mi maziliš glavo,
   moja čaša je prepolna.
   6 Le dobrota in milina me bosta spremljali
   vse dni mojega življenja;
   prebival bom v hiši Gospodovi
   vse dni življenja.

   Odgovori
   • Hvala says:

     28. novembra, 2021 at 15:59

     Joyce Meyer je napisala v knjigi -BITKA V UMU takole:

     POT V SVOBODO SE ZAČNE, KO SE SOOČIMO S TEŽAVO, NE DA BI ZANJO ISKALI IZGOVORE. ČE STE NEGATIVNA OSEBA, SEM PREPRIČANA, DA OBSTAJA RAZLOG ZA TO-VEDNO OBSTAJA. VENDAR NE POZABITE, DA STE GLEDE NA SVETO PISMO, KOT KRISTJAN, ZDAJ NOVA OSEBA.
     ……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….

     Ja, res je PRIZNATI PROBLEM, STISKO, SE SOOČITI Z NJO IN SODELOVATI Z BOGOM, KI PREOBRAŽA ČLOVEKA IN DAJE NOVO ŽIVLJENJE, NE ODRIVAJMO OD SEBE STISKE, IN NE ZATISKAJMO SI OČI IN NE BEŽIMO, AMPAK SPREJMIMO! PRI BOGU JE REŠITEV!

     Odgovori
9. Miro says:

   28. novembra, 2021 at 13:38

   DOKLER SMO NA ČRTI KOLIKOSTNEGA POJMOVANJA SREČE, NE MOREMO RAZUMETI IN DOSEČI, DA BI NAM BILA SREČA NEKAJ NOTRANJEGA, OSEBNEGA, DEL NAS SAMIH (Anton Trstenjak)

   – Naša glavna napaka je prav v tem, da se nam vselej nekam mudi in smo kar zaskrbljeno varčni s časom. Toda kako naj čas bolje izrabimo, kakor da druge z ljubeznijo poslušamo?

   – Sprejeti moramo sami sebe, kajti naša lastna osebnost je edini pripomoček, s katerim si lahko sami pomagamo. Pri tem nas mora krepiti in nam dvigati zaupanje vase prepričanje, da smo vendarle tudi mi nekaj in nekdo.

   – Dokler smo na črti kolikostnega pojmovanja sreče, ne moremo razumeti in doseči, da bi nam bila sreča nekaj notranjega, osebnega, del nas samih. Dokler hočemo srečo samo imeti, ne moremo srečni biti.

   – Takšnega spoštovanja do dela, tako visokega vrednotenja dela, kot je pri kmetu, ne najdemo pri nobenem sloju ljudi. Ob nedeljah in cerkvenih praznikih pa se je kmečki človek znal ustaviti.

   – Človek je edino bitje, ki razen “obodnega” doživljanja ugodja in neugodja doživlja tudi globinsko veselje in žalost, onstran tega je še globlje doživetje sreče in nesreče.

   Misli Antona Trstenjaka, izbor iz Ognjišča

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
10. Hvala says:

    28. novembra, 2021 at 8:35

    HOJA ZA KRISTUSOM (Tomaža Kempčana)

    Priloženo lahko preberemo kako deluje NARAVA, kako pa MILOST OD BOGA. Spoznali bomo tudi, kako se obnaša človek, ki živi iz milosti Božje in pa človek , ki se ravna po naravi.

    Takole pravi v knjigi -HOJA ZA KRISTUSOM:

    1. Pazimo skrbno kako deluje narava, kako milost; NJUNO DELOVANJE JE NAMREČ JAKO NASPROTNO, OBENEM PA SKRITO, DA JU CELO DUHOVEN IN NOTRANJE RAZSVETLJEN ČLOVEK KOMAJ LOČI.

    ČIM BOLJ ZATIRAMO IN KROTIMO NARAVO, TOLIKO OBILNEJŠO MILOST DOBIVAMO; IN VSAK DAN SE Z NOVIMI MILOSTMI OBNAVLJA NOTRANJI ČLOVEK PO BOŽJI PODOBI.

    Vsi sicer dobro hočejo in kaj dobrega nameravajo s svojim govorjenjem in delovanjem; ZATO SE PO VIDEZU DOBREGA MNOGI VARAJO.

    2. NARAVA JE ZVIJAČNA in jih mnogo zvabi, zaplete in goljufa ter ima vedno LE SEBE ZA CILJ;

    MILOST PA HODI V PREPROŠČINI, OGIBLJE SE VSEGA SLABEGA VIDEZA, NE NASTAVLJA PREVAR, VSE DELA ZGOLJ ZARADI BOGA, KI V NJEM TUDI KONČNO POČIJE.

    NARAVA noče, da bi jo kdo pritiskal in zmagoval, noče se podvreči, ne biti podložna;

    MILOST SI PA PRIZADEVA ZA MRTVENJE, USTAVLJA SE ČUTNOSTI, RADA JE POKORNA, RADA PREMAGANA, NOČE RABITI SVOBODE, RADA JE V STRAHU, NI ŽELJNA GOSPODOVANJA, TEMVEČ LE TEGA, DA BI VEDNO ŽIVELA, STALA IN BILA POD BOGOM, TER JE PONIŽNO PRIPRAVLJENA UKLONITI SE VSAKEMU ČLOVEKU ZAVOLJO BOGA.

    NARAVA DELA LE ZASE in gleda, kak dobiček bi dobila od drugega;

    MILOST PA NE GLEDA NA SVOJO KORIST IN NA SVOJE UGODJE, AMPAK BOLJ NA TO, KAR BI BILO DOBRO ZA DRUGE.

    NARAVA RADA SPREJEMA čast in hvalo,

    MILOST PA ZVESTO DAJE VSO ČAST IN HVALO BOGU.

    NARAVA SE BOJI, da bi jo zasramovali in zaničevali;

    MILOST PA JE VESELA, ČE ZA JEZUSOVO IME ZASRAMOVANJE TRPI (Apd 5,41).

    3. NARAVI ugaja brezdelje in telesni počitek;

    MILOST PA NIKDAR NE PRAZNJUJE, TEMVEČ SE RADA LOTI VSAKEGA DELA.

    NARAVA IMA RADA nenavadne in lepe reči, mrzi vsakdanje in nelikane;

    MILOSTI PA SO LJUBE PREPROSTE IN NIZKE REČI, NE PREZIRA RASKAVIH IN JE TUDI NI SRAM OBLEČI PONOŠENO OBLEKO.

    NARAVA GLEDA na posvetno, vesela je časnega dobička, žaluje zavoljo kake škode in jezi se zaradi majhne razžaljive besede;

    MILOST PA SKRB IZA VEČNO, NE MARA ZA SVET; NI NEMIRNA, ČE KAJ IZGUBI, NI JEZNA ZAVOLJO TRDIH BESED, KER IMA SVOJ ZAKLAD IN SVOJE VESELJE V NEBESIH, KJER NIČ NE MINE.

    4. NARAVA JE POHLEPNA, rajši prejema nego daje in le sebično svoje ljubi;

    MILOST PA JE PLEMENITA IMA SVOJE SKUPNO, NOČE NIČ POSEBNEGA ZASE, JE Z MALIM ZADOVOLJNA IN IMA ZA NAČELO, DA JE BOLJE DAJATI KAKOR JEMATI (Apd 20,35).

    NARAVA LJUBI STVARI, svoje telo, ničemurnosti in prazne pogovore;

    MILOST PA VABI K BOGU IN KREPOSTIM, SE ODPOVEDUJE STVAREM, BEŽI PRED SVETOM, SOVRAŽI MESENO POŽELENJE, OMEJUJE OBISKE, JO JE SRAM OČITNO SE KAZATI.

    NARAVA ljubi zunanjo tolažbo, s katero razveseljuje svoje počutke,

    MILOST PA LE V BOGU IŠČE TOLAŽBE IN V NAJVIŠJI DOBROTI NAD VSEMI VIDNIMI STVARMI SVOJEGA VESELJA.

    5. NARAVA dela vse le zase in zavoljo svojega dobička; nič ne stori zastonj, temveč pričakuje vedno vsaj toliko ali pa še več; za svoja dobra dela upa hvale ali naklonjenosti in želi, da bi ljudje zelo cenili, kar stori in kar da;

    MILOST PA NE IŠČE NIČ POSVETNEGA, ZA PLAČILO NOČE DRUGEGA , NEGO LE BOGA SAMEGA,; IN POTREBNIH ČASNIH REČI SI LE TOLIKO ŽELI, KOLIKOR JI MOREJO SLUŽITI ZA DOSEGO VEČNIH DOBRIN.

    NARAVA ima rada dosti prijateljev in znancev, ponaša se s častnim stanom in plemenitim rodom ; sladka se mogočnim, prilizuje bogatim in hvali sebi enake;

    MILOST PA LJUBI TUDI NEPRIJATELJE IN SE NE PONAŠA Z MNOŽICO PRIJATELJEV; NE GLEDA NE NA STAN NE NA ROD, GLEDA LE, KJE JE VEČ KREPOSTI; RAJŠI IMA SIROMAKA KAKOR BOGATINA; VEČ SOČUTJA IMA Z NEDOLŽNIMI KAKOR MOGOČNIMI; VESELI SE Z RESNICOLJUBNIMI, NE PA Z VARAVCI; VEDNO OPOMINJA DOBRE, NAJ HREPENE PO VEČJIH DAROVIH (1 Kor 12, 31), DA bodo božjemu sinu v krepostih vedno bolj podobni.

    NARAVA zelo rada toži, da je v potrebi in nadlogi;

    MILOST PA STANOVITNO PRENAŠA UBOŠTVO.

    6. NARAVA se obrača le nase, zase dela in se preganja;

    MILOST PA OBRAČA VSE NA BOGA, OD KATEREGA VSE IZVIRA; NIČ DOBREGA NE PRIPISUJE SEBI IN SE PREDRZNO NE ŠOPIRI, SE NE PREPIRA, SVOJEGA MNENJA NE CENI VIŠE KAKOR DRUGIH, TEMVEČ VSE SVOJE MISLI IN SPOZNANJE UKLANJA VEČNI MODROSTI IN BOŽJI PREIZKUŠNJI.

    NARAVA je vedečna skrivnosti in novic; rada se očitno kaže in hoče vse videti in slišati; rada ima, da bi jo vse častilo, in po godu so ji dela, ki donašajo pohvalo in občudovanje;

    MILOST SE PA NE MENI ZA NOVICE IN NENAVADNE REČI; TAKE ŽELJE NAMREČ IZVIRAJO IZ STARE POPAČENOSTI, SAJ NI NIČ NOVEGA IN STALNEGA NA ZEMLJI; UČI TOREJ, BRZDATI POČUTKE, OGIBATI SE NIČEMURNEGA SAMOLJUBJA IN RAZKAZOVANJA, PONIŽNO PRIKRIVATI HVALE IN RES OBČUDOVANJA VREDNEGA, PRI VSAKI STVARI IN VEDNOSTI ISKATI LE KORISTNEGA SADU TER ČAST IN SLAVO BOŽJO; NE MARA DA BI NJO IN KAR IMA HVALILI, TEMVEČ ŽELI, DA BI BOGA HVALILI V NJEGOVIH DAROVIH, KI VSE DELI IZ ČISTE LJUBEZNI.

    7. TA MILOST JE NADNARAVNA LUČ IN POSEBEN DAR BOŽJI TER JE ZNAMENJE IZVOLJENIH IN ZASTAVA VEČNEGA ŽIVLJENJA,
    ………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….
    KI DVIGA ČLOVEKA OD POZEMELJSKIH K NEBEŠKIM REČEM IN SPREMINJATELESNEGA ČLOVEKA V DUHOVNEGA.

    Čim bolj torej zatiramo in krotimo naravo, toliko obilnejšo MILOST dobivamo; in vsak dan se z novimi milostmi obnavlja notranji človek po Božji podobi.
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Naj dodam še svoje razmišljanje: napisano je: Vsi sicer dobro hočejo in kaj dobrega nameravajo s svojim govorjenjem in delovanjem; ZATO SE PO VIDEZU DOBREGA MNOGI VARAJO.

    Res je težko ločiti, kdo dela dobra dela iz SVOJE POTREBE PO ČASTI, ali pa dela dobra dela in pomaga drugemu zaradi Boga samega. Vendar lahko tudi hitro spoznamo NAMEN DOBREGA DELA: Javno oznanjanje in hvaljenje samega sebe NI PO BOŽJI VOLJI. Tak človek dela samo zase, za svojo korist.

    Naslednje kar bi omenila, čeprav ves čas že poudarjam je to, DA NOBENEGA DOBREGA DELA NE MOREMO OPRAVITI SAMI IZ SVOJEGA TRUDA, IZ SVOJEGA HOTENJA IZ SVOJE ŽELJE itd….

    Pozabljamo, da smo ustvarjena bitja, ki lahko živimo polno po Božji volji samo s POPOLNIM SODELOVANJEM z Njim, z izročitvijo življenja Njemu. ZAKAJ JE TO TAKO POMEMBNO IN VEDNO POUDARJAM?

    POMEMBNO JE ZATO, KER SAMI BREZ BREZ BOŽJE MILOSTI NE MOREMO NIČESAR. NAŠA MOČ JE SAMO V GOSPODU!

    Sklepamo in gledamo s človeškimi očmi. Rečemo: sam se bom trudil, se poboljšal, ne bom več grešil itd…VSE TO JE JALOVO RAZMIŠLJANJE, RAZMIŠLJANJE PO ČLOVEŠKO, KAJTI SAM NE BOŠ NAREDILČ NIČESAR. POTREBNO JE BOGU DOPUSTITI, DA NAS OČIŠČUJE GREHOV IN PREOBRAZI ON , VDIHNE NOVEGA DUHA IN USTVARI NOVO SRCE!

    Če človek razmišlja, da se bo sam spreobrnil in nekaj ustvaril, MU NJEGOV NAPUH PREPREČUJE, DA BI SE OBRNIL NA BOGA, DA BI BOG NAREDIL KAR JE V BOŽJI PRISTOJNOSTI.

    Odgovori