Članki za dušo

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

7.361 Responses to Članki za dušo

  1. Miro says:

    SVETI OČE: NAJ BOŽIČ NE BO SKOMERCIALIZIRAN, AMPAK PRISTEN

    PAPEŽ FRANČIŠEK JE V PETEK, 10. DECEMBRA, V DVORANI PAVLA VI. SPREJEL DELEGACIJO IZ PERUJA, OD KODER PRIHAJAJO JASLICE, KI LETOS KRASIJO TRG SV. PETRA, TER DELEGACIJO IZ TRENTINA, KI JE PODARIL BOŽIČNO DREVO.

    Kot je dejal papež Frančišek, »ne dopustimo, da bi ga izpridila potrošništvo in brezbrižnost. Njegovi simboli, predvsem jaslice in okrašeno drevo, nas vračajo v gotovost, ki napolnjuje naša srca z mirom, v veselje zaradi učlovečenja, k Bogu, ki postane bližnji: on živi z nami, našim dnevom daje ritem upanja. Drevo in jaslice nas uvajajo v tisto tipično vzdušje božiča, ki je del dediščine naših skupnosti: ozračje, bogato z nežnostjo, podelitvijo in družinsko intimo. Ne živimo nepristnega, skomercializiranega božiča! Dopustimo, da nas ovije Božja bližina, ki je sočutna, ki je nežna; dopustimo, da nas ovije božično vzdušje, ki nam ga prinašajo v srce umetnost, glasba, pesmi in običaji.«

    Celoten nagovor svetega očeta na:
    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2021-12/sveti-oce-naj-bozic-ne-bo-skomercializiran-ampak-pristen.html

    Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

  2. Miro says:

    NASILJE V ODNOSU – »PREVEČ JE BILO ŽE VSEH OBLJUB IN LAŽI TER SPRENEVEDANJ. TOLIKOKRAT MI JE ŽE OBLJUBIL, DA BO DRUGAČE, PA SPET POSTANE NASILEN« (Tina, Aleteia)

    Odgovarja: Christian Gostečnik, družinski in zakonski terapevt

    »Verjamem, da vam je težko sprejeti dejstvo, da je vaš fant nasilen. Še teže, da je z nasiljem zasvojen, pa čeprav trpite že leta in leta. Vedno ste našli izgovor, opravičilo, da je hitre jeze, da ni hudoben in da niti ne ve, kaj počne, ko je v takšnem stanju, še posebej ko popije več, kot je njegova mera, kot rečete. Potem ste dolgo krivili tudi sebe, da ga izzivate, kar vam je nenehno dokazoval; da ga ne razumete, da ga vedno zbodete tam, kjer najbolj boli, in to še v povsem neprimernem času. Končno ste se opogumili in skušali začeti razreševati ta boleči problem …«

    Celotni odgovor na:
    https://si.aleteia.org/2018/06/02/tolikokrat-mi-je-ze-obljubil-da-bo-drugace-pa-spet-postane-nasilen/

    Božje usmiljenje, upanje tistim, ki obupavajo, zaupamo vate!

    • Miro says:

      Podatki z življenjske poti prof. Christiana Gostečnika na:

      https://www.teof.uni-lj.si/fakulteta/zaposleni/profil/christian-gostecnik

    • Hvala says:

      Trdno verjamem, da ko bomo prišli pred Gospoda, da bo On razkril vsakemu posebej TISTI ZAKAJ, KI GA NEKATERI IZGOVARJAJO VSAK DAN, VSAKEMU BO GOSPOD POVEDAL ZA NJEGOVO PODROČJE STISKE-RESNICO, VERJAMEM TUDI DA BO PRESENEČENJE VELIKO, KAJTI TO KAR JE DANES VIDNO Z NAŠIMI ČLOVEŠKIMI OČMI, JE PRI GOSPODU POPOLNOMA DRUGAČE, ON TUDI PRAVI -PRVI BODO ZADNJI, ZADNJI BODO PRVI…

      DEJSTVO PA JE , DA VSAK BOLNIK, TUDI BOLNIK Z ODVISNOSTJO POTREBUJE GOSPODOV DOTIK, GOSPOD ŽE VE, KDAJ IN KAKO BO KATEREGA OSVOBODIL. LAHKO GA NE BO OSVOBODIL TUKAJ NA TEM SVETU, AMPAK NA ONEM, KER ON VE ZAKAJ VSE DOPUŠČA.

      • Miro says:

        Ga. Hvala, to gotovo drži, o tem sem tudi sam že večkrat pisal. Res je tudi, da nas Gospod Jezus ozdravlja tudi s pomočjo zdravnikov in strokovne pomoči drugih ljudi. Ko nas v primeru družinskega nasilja drugi tolčejo po glavi, je Božja volja nedvomno v tem, da veliko molimo, hkrati pa zase, za ogrožene družinske člane, posebej za otroke, čim prej poiščemo ustrezno strokovno pomoč. Vedno si prizadevajmo za dejavno sodelovanje z Božjo milostjo, posebej za ponižnost, potrpljenje, mir v duši, ljubezen v moči Svetega Duha. Ostalo pa z zaupanjem prepustimo Božji previdnosti. To smo dolžni storiti, tu se ne moremo izogniti naši odgovornosti pred Bogom in ljudmi. Vedno pa je vse dar Odrešenika Jezusa Kristusa. Zato se Bogu vedno za vse zahvaljujmo, tudi za zdravnike, svetovalce, psihoterapevte itd.

        Ponovno predlagam, da se povežemo v molitvi in se skupaj priporočamo Svetemu Duhu in Devici Mariji, posebej takrat, ko ljudem svetujemo v izjemno hudih življenjskih situacijah, kot je npr. družinsko nasilje.

        PRIDI, SVETI DUH

        Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
        vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
        Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
        prenovil boš obličje zemlje.

        Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
        razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
        bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
        vselej radi sprejemali njegove spodbude.
        Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

        POD TVOJE VARSTVO PRIBEŽIMO

        Pod tvoje varstvo pribežimo,
        o sveta božja Porodnica,
        ne zavrzi naših prošenj
        v naših potrebah,
        temveč reši nas
        vselej vseh nevarnosti,
        o častitljiva in blagoslovljena Devica,
        naša gospa, naša srednica,
        naša besednica!
        S svojim Sinom nas spravi,
        svojemu Sinu nas priporoči,
        svojemu Sinu nas izroči!

        Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

        • Miro says:

          BOŽJA BESEDA: »SICER PA VEMO, DA NJIM, KI LJUBIJO BOGA, VSE PRIPOMORE K DOBREMU, NAMREČ NJIM, KI SO BILI POKLICANI PO NJEGOVEM NAČRTU.« (Rim 8,28)

          Vedno in povsod se zahvaljujmo Usmiljenemu Bogu za vse, kar nam podarja v učlovečeni Besedi – v Kralju, ki prihaja na pomoč naši slabotnosti!

        • Hvala says:

          Res je g. Miro, se strinjam popolnoma z vami, BOG ozdravlja tudi po ljudeh, saj je On vse ustvaril, tudi zdravnike preko katerih ozdravlja. Ozdravlja pa tudi brez zdravnikov.

          Gospod ima za vsakega poseben specifičen načrt in brez Njegove Božje Previdnosti se ne zgodi ničesar.

          Jaz sem želela nekaj drugega povedati oz razmisliti. ČE ČLOVEK PREPUSTI BOGU VSE KAR JE IN KAR IMA, BO GOSPOD ODLOČIL kateremu zdravniku in kdaj bo šel, če bo odločil, da bo šel. Samo to sem mislila poudariti.

          • Hvala says:

            Da ne bi mogoče narobe kateri razumel, zdravniki so BOŽJI DAR IN VSE OSTALO MEDICINSKO OSEBJE, to nima s tem, kar sem želela jaz povedati ničesar, ker nisem proti zdravljenju ampak ZA, tudi sama grem obvezno k zdravniku, ko ga potrebujem vendar je razlika, tako jaz smatram, če sami ljudje iščejo zdravnika po svoji presoji ali PA GA POIŠČE JEZUS, KI VSE VE in VIDI. Samo toliko v obrazložitev.

            BOG PO PREROKU SIRAHU POVE:

            ZDRAVNIK IN BOLEZEN -Sir 38,1-15
            Zdravnik in bolezen

            1 Izkazuj zdravniku zaradi njegovih uslug spoštovanje, ki mu gre,
            tudi njega je namreč ustvaril Gospod.
            2 Zdravilstvo je namreč od Najvišjega,
            zdravnik od kralja prejema darila.
            3 Znanje zdravniku daje, da lahko nosi glavo pokonci,
            pred velikaši je deležen občudovanja.
            4 Gospod je naredil, da zemlja daje zdravila,
            razumen mož jih ne bo zavračal.
            5 Mar ni Gospod po lesu osladil vode,
            da je dal spoznati svojo moč?
            6 On je podaril ljudem znanje,
            da bi ga mogli proslavljati v njegovih čudovitih delih.
            7 Z njimi zdravi in lajša bolečino,
            iz njih lahko lekarnar napravi mazilo.
            8 Tako se Božja dejavnost ne bo nehala;
            mir prihaja na obličje zemlje od njega.

            9 Otrok, ne bodi zanikrn, kadar zboliš,
            ampak prosi Gospoda in on te bo ozdravil.
            10 Odreci se zablodam, skrbi za svetost rok,
            očisti srce vsega greha.
            11 Daruj kadilo in spominsko daritev pšenične moke
            in tolsto daritev, kakor da ti ne bi obstajal.
            12 Daj prostor zdravniku, ker je tudi njega ustvaril Gospod;
            naj te ne zapušča, saj je tudi on potreben.
            13 Zakaj je trenutek, ko je okrevanje v njegovih rokah;
            14 tudi on bo namreč prosil Gospoda,
            da bi mu naklonil počitek
            in uspešno zdravljenje, da ti reši življenje.
            15 Kdor greši zoper svojega Stvarnika,
            naj pade zdravniku v roke.

          • Miro says:

            KOT ŽE REČENO, PREDVSEM VELIKO MOLIMO ZA SPOZNANJE, KAJ NAM JE STORITI V DOLOČENEM ŽIVLJENJSKEM POLOŽAJU, DA BOMO SPOZNALI, KAJ JE ZA NAS BOŽJA VOLJA.

            TOREJ: MOLITEV Z VERO IN ZAUPANJEM V NJEGA, KI NAS ODREŠUJE, TER DEJAVNO SODELOVANJE Z BOŽJO MILOSTJO!

            PRIDI, SVETI DUH

            Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
            vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
            Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
            prenovil boš obličje zemlje.

            Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
            razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
            bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
            vselej radi sprejemali njegove spodbude.
            Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

  3. Miro says:

    BOŽJA BESEDA NAM GOVORI O DOBROTLJIVOSTI IN USMILJENOSTI

    »BODITE USMILJENI, KAKOR JE USMILJEN TUDI VAŠ OČE!« (Lk 6,36)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=1503&t=5#Dobrotljivost+in+usmiljenost

    Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!

  4. Miro says:

    SVETI DUH, POKAŽI NAM PRAVO POT

    Pridi, Sveti Duh, razsvetli nas:
    vse verujoče in tiste, ki se imajo za neverne,
    črne in rdeče, revne in bogate,
    nepismene in učene profesorje.
    Da se bomo znova naučili
    razlikovati dobro od slabega,
    da bomo znali ločiti resnico od laži,
    da bomo dojeli, kaj je pomembno in kaj postransko.
    Naše ozke duše so namreč natlačene z malenkostmi,
    velike reči pa prekriva prah pozabe.
    Zmešnjava je res zelo velika:
    vrednote je povozilo kolesje časa,
    pojmi so postavljeni na glavo,
    merila so vsa skrivenčena …
    Sveti Duh, pokaži nam, kaj hoče od nas Bog,
    pridi, razsvetli nam pot!
    Pridi, Sveti Duh, okrepi nas,
    da bomo po tej poti potem tudi hodili:
    pogumno, potrpežljivo in požrtvovalno.
    Pot je namreč dolga in pogosto padamo.
    Vržemo se na tla in iščemo kritja,
    če nas kdo zgrabi in če se utrudimo.
    Na vsak način hočemo rešiti svoje življenje,
    svoje premoženje in svojo lastnino,
    svoj ugled in svoje zdravje.
    Daj, da v odločilnem trenutku ne bomo sami.
    Daj, da bomo mogli hoditi po poti skupaj
    s prijatelji in tovariši, z ženo in otroki.
    Da se bomo držali za roke,
    da bomo mogli priti pred tebe skupaj,
    da nas bodo usmerjale molitve vseh tistih,
    ki so to pot že prehodili.
    Saj si vendar Duh občestva.
    In ko se bo zdelo, da res ni
    prav nikjer nobene tolažbe več,
    ko bomo zablodili s poti, tedaj nam bodi blizu.
    Pridi, posveti nas!
    Naša srca napolni ne samo z gorečo željo
    po resnici, po pravi poti in polnem življenju.
    Vžgi v nas tudi svoj ogenj,
    ki bo storil, da bomo tudi mi postali
    luči, ki svetijo, grejejo, vlivajo upanje.
    Daj, da bodo naši okorni jeziki našli besede,
    ki pričujejo o tvoji ljubezni in o tvoji lepoti.
    Preustvari nas, da postanemo ljudje ljubezni,
    tvoji svetniki, uresničenje božje besede.
    Potem bomo spreminjali tudi obličje zemlje
    in vse bo na novo ustvarjeno.
    Pridi, Sveti Duh, kajti duhovi teme nas ogrožajo!

    Paul Roth

  5. Miro says:

    KO NAM GOSPOD ŽELI ZAUPATI NEKO POSLANSTVO, NAS PRIPRAVLJA, DA BI GA DOBRO OPRAVILI, NAŠ ODGOVOR PA MORA TEMELJITI NA MOLITVI IN ZVESTOBI – NAJ NAM GOSPOD DÁ MILOST, DA SE BOMO VSAK DAN PUSTILI PRIPRAVLJATI NA POTI NAŠEGA ŽIVLJENJA IN BOMO LAHKO PRIČEVALI O JEZUSOVEM ZVELIČANJU!

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 17,10-13)

    Učenci pa so ga vprašali: »Zakaj torej pismouki govorijo, da mora najprej priti Elija?« Odgovoril je: »Elija res prihaja in bo vse prenovil. Povem pa vam, da je Elija že prišel, a ga niso prepoznali, temveč so storili z njim, kar so hoteli. Tako bo tudi Sin človekov trpel od njih.« Tedaj so učenci doumeli, da jim je govoril o Janezu Krstniku.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+17%2C10-13&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    Ko nam Gospod želi zaupati neko poslanstvo, nas pripravlja, da bi ga dobro opravili. Naš odgovor pa mora temeljiti na molitvi in zvestobi. En dan smo lahko pogumni in v službi Boga, že naslednji dan pa pobiti do konca, ker nas je pri opravljanju našega poslanstva nekdo prestrašil. Tisti, ki uravnoteži ti dve skrajnosti, človeško moč in človeško krhkost, je in vedno bo Bog – če mu le ostanemo zvesti.

    Zakaj ima osrednjo vlogo v današnjem evangeliju Elija? Iz življenja preroka Elija zvemo, kako sliši vabilo, naj gre ven iz votline, v kateri je prebival, ter se postavi pred Gospodovo obličje. Gospod gre mimo in pri tem pride do silnega vetra, potresa in ognja, a Gospod ni bil v njih. Zatem je Elija zaznal lahno sapico in v tej prepoznal Gospoda, ki je šel mimo.

    Gospod ni bil v vetru, ne v potresu, ne v ognju, ampak v tistem šepetu lahne sapice, v miru. V originalu beremo, kako je Gospod bil v glasu tišine. To se sicer zdi kot protislovje. A Elija zna razločevati, kje je Gospod. Gospod ga pripravlja z darom razločevanja. Nato mu dá poslanstvo. Poslanstvo pa je: maziliti novega kralja nad Izraelom in maziliti novega preroka, ki bo na mestu samega Elije. Bodimo pozorni na posebno rahločutnost in očetovski čut, s katerima je ta naloga zaupana temu človeku, ki je v nekem trenutku poln moči in gorečnosti, sedaj pa se zdi kot poraženec. Gospod pripravlja dušo, pripravlja srce; in pripravlja ga v preizkušnji, pripravlja ga v pokorščini, pripravlja ga v vztrajnosti. Ko nam Gospod želi dati neko poslanstvo, nam dati neko delo, nas pripravlja. Pripravlja nas, da bi ga lahko dobro opravljali, kot je pripravil Elijo. Najpomembnejše pri tem pa ni to, da je Elija srečal Gospoda. Pomembna je celotna pot, ki vodi do poslanstva, ki ga zaupa Gospod. In v tem je razlika med apostolskim poslanstvom, ki ga daje Gospod, in neko nalogo, ki je človeška naloga, sicer poštena in dobra. Ko Gospod dá poslanstvo, nas vedno postavi v proces, proces očiščevanja, proces razločevanja, proces pokorščine, proces molitve.

    Zvestoba temu procesu pa pomeni, pustiti, da nas vodi Gospod. Elija je z Božjo pomočjo premagal strah, ki ga je v njem zbudila kraljica Jezabela z grožnjo smrti. Bila je zlobna kraljica, ki je usmrtila svoje sovražnike. In Elija se je tega bal. A Gospod je močnejši. Dopusti, da Elija čuti, kako potrebuje Gospodovo pomoč in pripravo na poslanstvo … hodi, uboga, trpi, razločuje, moli, najde Gospoda. Naj nam Gospod dá milost, da se bomo vsak dan pustili pripravljati na poti našega življenja in bomo lahko pričevali o Jezusovem zveličanju.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

  6. Hvala says:

    ČLOVEK SE JE UPRL BOGU

    Sveto pismo poroča, da se je človek že na začetku odločil, da bo šel svojo pot in se uprl Bogu. Zaradi prevare je podvomil v Božjo iskrenost in dobronamernost. Po tej odločitvi je človek izgubil intimno skupnost, ki jo je prej imel z Bogom; od takrat naprej je izpostavljen težavam, trpljenju in končno tudi smrti.

    Preberi: 1. Mojzesova knjiga 3

    To temeljno zavrnitev Boga Sveto pismo imenuje greh (tudi izvirna beseda je povezana s predstavo o ‘zgrešitvi cilja’, ki je v tem primeru Bog sam). Te osnovne ločenosti od Boga je potem deležno vse človeštvo, vsak posameznik.

    »Po enem človeku je prišel na svet greh in po grehu smrt in tako je smrt prišla na vse ljudi, ker so vsi grešili …« (Rim 5,12)

    »Vsi so grešili in so brez Božje slave.« (Rim 3,23)

    »Ni pravičnega, niti enega.« (Rim 3,10)

    »Vaše krivde so postale pregrade med vami in vašim Bogom, vaši grehi so zagrnili njegovo obličje pred vami.« (Iz 59,2)

    In kar je še hujše – človek se sam, s svojimi močmi, ne more vrniti v prvotno stanje skupnosti z Bogom. To sicer lahko z dobrimi nameni poskuša, vendar zaradi stanja, v katerem se nahaja, sam nikoli ne more zadostiti merilom Božje svetosti in pravičnosti.

    »Vsa naša pravična dela so kakor umazana obleka« (Iz 64,5)

    »Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil.« (Ef 2,9)

    3. BOG JE PRESKRBEL REŠITEV

    Vendar pa Bog ni obupal nad človekom. Bog vztraja v svoji ljubezni. Zaradi svoje naklonjenosti do človeka je že od prvih časov naprej začel sam pripravljati primerno rešitev, ki bo človeka spet lahko pripeljala v stanje »pravičnosti pred Bogom« – v odnos z njim, ki je osvobojen krivde in zaupljiv. V vseh zgodovinskih obdobjih, ki jih opisuje Sveto pismo, lahko najdemo preroški glas, ki govori o prihajajočem Božjem odrešenju.

    https://www.svetopismo.si/sporocilo/

  7. Hvala says:

    I Z K U Š N J E
    S K O R A J Š N J E
    SMRTI
    Patrick Th eillier
    DRUŽINA
    LJUBLJANA 2018

    VSEBINA
    Predgovor . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 13
    Uvod. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 19
    1. pričevanje: »Ni se več treba bati smrti!« . . . . . . . . . . . 25
    Pripovedka . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 27
    Kaj je obsmrtna izkušnja? . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 29
    »Klasična« obsmrtna izkušnja: . . . . . . . . . . . . . . . . . . 29
    Različne stopnje: . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 32
    Grozljive obsmrtne izkušnje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 48
    2. pričevanje: »Nebesa zares obstajajo!« . . . . . . . . . . . . . 51
    Doživetje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 53
    Zgodovina in sodobnost . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 55
    Kratek zgodovinski pregled. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 55
    Kaj pa danes? . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 60
    3. pričevanje: »Raj obstaja«. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 65
    Stava. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 68
    Težava znanosti. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 71
    4. pričevanje: Podaljšano življenje. . . . . . . . . . . . . . . . . . 79
    Dve misli . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 83
    Religiozni pristop . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 85
    5. pričevanje: »Oplazila sem pekel!« . . . . . . . . . . . . . . . . 93
    Trije citati. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 116
    Antropološki pristop. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 119
    Filozofski pristop . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 120
    Krščanski pristop . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 125
    Obsmrtne izkušnje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 127
    6. pričevanje: »Ustreljen!«. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 131
    Dve priči . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 134
    Drugi nenavadni pojavi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 135
    Nenavadni nadnaravni pojavi . . . . . . . . . . . . . . . . . . 135
    Nenavadni krščanski pojavi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 137
    7. pričevanje:
    »Duhovnik, ki je videl pekel, vice in nebesa« . . . . . . . . 149
    Dve homiliji – meditaciji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 153
    Zaključek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 159
    Epilog . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 167
    Molitev . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 173

    https://www.druzina.si/storage/app/media/ProductFiles/izkusnje-skorajsnje-smrti.pdf

  8. Hvala says:

    NAŠE VOTLINE

    Votline se bojimo, ker je temna, vlažna, skrivnostna, tiha, osamljena …

    ELIJA IN VOTLINA POBEGA

    MARIJINA VOTLINA MATERNICE IN VOTLINA ROJSTVA

    RAZBOJNIŠKA JAMA ALI HIŠA MOLITVE

    VOTLINA GROBA IN VSTAJENSKI VRT

    https://si.aleteia.org/2020/12/20/nase-votline/

  9. Hvala says:

    ZA LJUBEZEN JE TREBA (TUDI) SMRTI

    TUDI SMRT JE BOŽJI DAR

    JEZUS JE JASEN: KDOR NOČE UMRETI, NOČE ŽIVETI. ZA LJUBEZEN PA JE TREBA (TUDI) SMRTI

    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Če bi si moral nekako predstavljati vse ljudi, ki hodijo skozi moje življenje, bi jih kot veliko množico protestnikov postavil na Kongresni trg in jim v roke postavil transparente, prav vsem enake. Da bi jih gledal in da bi si jih za vselej zapomnil. Na transparentih bi pisalo: “Radi bi videli Jezusa!” (Jn 12,21)

    PROŠNJA PO BOGU

    Kajti vsi ti ljudje, vsi, ki trkajo na naša vrata, eni bolj, drugi manj pogosto, nasilni šefi, zoprni sosedje, hinavski sodelavci, naveličani in utrujeni sozakonci, zdolgočaseni najstniki, sitni otroci, vsi ti in še vsi ostali bolj ali manj prijetni ljudje hodijo predme in nečesa prosijo. Čim težje je njihovo življenje, bolj ko so ranjeni in zapuščeni in lačni, bolj nasilna in bolj težka so njihova vprašanja, vedno ista vprašanja: “Pokaži mi Boga. Ne govori mi o njem, ne pelji mi ga pokazat v svojo cerkev. Pokaži mi ga tu in zdaj. Bodi ti, kar je On na križu. Bodi ti, kar je On v kruhu.”

    Vsi bi radi videli Boga. V mojih reakcijah, v mojih odločitvah, v moji drži. In sicer nekaj takega, kar je bil Jezus na križu, nekaj takega, kar je danes Jezus v kruhu. Ali, kakor je rekel Jezus, radi bi videli seme, ki je padlo v zemljo njihovega življenja.

    Logika semena
    Težka zahteva, treba je biti iskren, zelo težka, ker jo v naši sodobnosti še posebno težko razumemo. Tale naš “wellness” čas je pač dolgost življenja postavil pred njegovo kakovost, golo obstajanje pred izpolnjenost. Zato je tudi strah pred žrtvijo, pred kakršnokoli odpovedjo tako zelo prisoten v vseh porah našega vsakdana, na vse kriplje si prizadevamo, da bi le nekako “rešili svoje življenje”, da bi to potekalo v smeri čim manjše izgube in čim večje koristi. Čudna logika, ko bi radi živeli življenje brez pomladi, da bi ga živeli brez velike noči.

    Kajti za pomlad, za veliko noč je pač treba smrti, kdaj tudi konkretne smrti, nič ne bomo okolišili, brez nje ne gre, treba je trenutka, ko se za vsako ceno nehamo oklepati svojega življenja in se od njega poslovimo, da ga sprejemamo kot dar, ne kot svojo last, v tem je “večno življenje” (Jn 12,25), samo tako pač v sebi napravimo prostor za tisto, kar nam Bog želi dati. In če je to nek človek, prav. In če je to smrt, tudi prav. Tudi smrt je Božji dar. In vstopa v naše življenje zaradi življenja, ne zaradi pogube. “‘Ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.’ To pa je rekel, da je označil, kakšne smrti bo umrl” (Jn 12,32-33).

    To je torej naša velika noč: vsak dan, vsakič znova preraščati sebičnost, ki ni samo v skopuštvu in pozabljanju na druge, ampak predvsem v tem, da bi živeli samo tako, kakor si sami želimo. To je velika noč: postati služabnik, ne gospodar svojega življenja, in to ni nič drugega kot ljubezen, ki je največja neumnost ekonomskega in tehničnega sveta. Zato jo tako težko razumemo, zato tako težko živimo.

    A Jezus je jasen: kdor noče umreti, noče živeti. Za ljubezen pa je treba (tudi) smrti.

    https://si.aleteia.org/2021/03/27/za-ljubezen-pa-je-treba-tudi-smrti/

    • Hvala says:

      TEŽKA JEZUSOVA ZAHTEVA

      To je torej naša velika noč: vsak dan, vsakič znova preraščati sebičnost, ki ni samo v skopuštvu in pozabljanju na druge, ampak predvsem v tem, da bi živeli samo tako, kakor si sami želimo. To je velika noč: postati služabnik, ne gospodar svojega življenja, in to ni nič drugega kot ljubezen, ki je največja neumnost ekonomskega in tehničnega sveta. Zato jo tako težko razumemo, zato tako težko živimo.

  10. Hvala says:

    KRALJ SVOBODE, KRALJ VESTI, SRČEV KRALJ

    BITI SVOBODEN

    “Svoboda torej ni v absolutni človečnosti, marveč v etični pokorščini notranjemu imperativu. Svoboda je v borbi za nadvladanje zlega, v premagovanju praznote in indiference, v uničenju Niča. /…/ Svoboda je v podreditvi višjemu, plemenitejšemu, v urejenosti, v žrtvovanju: skratka v ljubezni, s katero živi napeto, svetlo, oživljajoče.” (E. Kocbek) Ostati zvest sebi in svoji vesti, to pomeni služiti kralju Jezusu. Biti svoboden.

    https://si.aleteia.org/2021/11/26/jezus-bi-lazje-prisel-skozi-zivljenje-ce-ne-bi-bil-tako-zelo-zahteven/

  11. Hvala says:

    ČASI SO TAKI, KAKRŠNI SMO LJUDJE, IN NE NASPROTNO

    PRVI ODZIV , SVETUJE JEZUS ZA ZAS STISKE-KI JE PRAVZAPRAV VSAK ČAS-, JE “BEDENJE” IN “MOLITEV” (Lk 21,36)
    Zato bedite in vsak čas molíte, da bi zmogli ubežati vsemu temu, kar se bo zgodilo, in stopiti pred Sina človekovega.«(Lk 21,36)

    Težava, pravi Jezus, je, če se na ta znamenja odzovemo bodisi s “pijanostjo” in “razuzdanostjo”, z mižanjem pred vprašanji, ki nam jih postavlja življenje, z nekakšnim begom v pozabo vsega skupaj, ali pa z “življenjskimi skrbmi”, recimo temu s paniko, zaradi katere človek vidi hudiča tudi, kjer ga ni.

    https://si.aleteia.org/2021/12/04/casi-so-taki-kakrsni-smo-ljudje-in-ne-nasprotno/

  12. Hvala says:

    KAKO JE JEZUS RAVNAL S TEŽAVNIMI LJUDMI

    Jezus, pomagaj mi, da te bom videl v vseh ljudeh, tudi v tistih, ki mi nasprotujejo. Razsvetli me s svojo žarečo ljubeznijo, da te bom lahko videl tudi v najbolj težavnih ljudeh. Vsako človeško bitje je ustvarjeno po tvoji podobi. Pomagaj mi, da te bom v ljudeh prepoznal in te vzljubil.

    https://si.aleteia.org/2019/01/30/kako-sprejeti-nadlezne-konfliktne-in-zoprne-ljudi/

  13. Hvala says:

    EVANGELIJ NE GOVORI, DA BI PODARILI SAMO OD SVOJEGA BOGASTVA, AMPAK CELO OD UBOŠTVA. ZA ZGLED NAM POSTAVLJA UBOGO VDOVO, “KI JE DALA VSE, KAR JE IMELA”. (Mr 12-43)

    KRIVIČNI OSKRBNIK

    DAJAJMO TAKO, DA BOMO NAGRAJENI OD BOGA NE OD LJUDI

    V vsej zgodovini pa Cerkev pozna tudi bogate dobrotnike. Z Jezusom so poleg apostolov hodile, na veliko začudenje Judov, tudi žene: Marija Magdalena, ki je bila prej velika grešnica; Ivana, žena Herodovega oskrbnika Husa, Suzana in veliko drugih, ki so mu s svojim premoženjem stregle. O tem pišejo Matej, Marko in Luka.

    Dobro je, da od svojega imetja nekaj podarimo. Evangelij ne govori, da bi podarili samo od svojega bogastva, ampak celo od uboštva. Za zgled nam postavlja ubogo vdovo, »ki je dala vse, kar je imela« (Mr 12,43). Tobija naroča svojemu sinu: »Če premoreš veliko, dajaj od tega miloščino v obilju; če imaš malo, si ne pomišljaj tudi od malega izkazovati miloščino! Tako si boš nabiral lep zaklad za dneve stiske. Zakaj miloščina nas rešuje smrti in nas ne pusti zaiti v temo. Vsi, ki dajejo miloščino, z njo prinašajo lep dar, ki je všeč Najvišjemu« (Tob 4,7−10). Če se otroci ne učijo darovati, tudi kot odrasli ne bodo darovali. Če ne daruješ prav ničesar, ko si revež, tudi kot bogataš ne boš daroval.

    Damo naj tudi od svojega dela: »Kdor krade, naj ne krade več, ampak naj se trudi s svojimi rokami in dela to, kar je dobro, da bo lahko dal tistemu, ki je v potrebi« (Ef 4,28).

    Jezus nas uči delati dobro s krivičnimi dobrinami. Krivične dobrine so vsa zemeljska bogastva, ker niso pošteno porazdeljena. Nekateri jih na lahko dobijo ali se jim sploh ni potrebno zanje truditi, drugi jih dobijo na nepošten način. Mnogi se za preživetje zelo trudijo, pa kljub temu stradajo. V zgodbi o krivičnem oskrbniku, ki se je zavaroval za čas, ko mu bo oskrbništvo odvzeto, pravi: »Naredite si prijatelje s krivičnim mamonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko ta propade« (Lk 16,9).

    Krivični oskrbnik je pripravljen poteptati vsa pravila v svojih prizadevanjih za ta svet, še bolj bi morali biti mi vse pripravljeni zastaviti za večnost. Če niti z denarjem, ki ni resnična dobrina in ni niti naša, saj jo bomo morali tu pustiti, ne znamo pravilno ravnati, kdo nam bo lahko zaupal kar je resnično − duhovne dobrine, ki lahko postanejo prav naše. Prav jaz kot oseba to postanem npr. duhoven, pošteni pri delu in velikodušen v darovanju krivičnega mamona in deležen tega kar je Božjega.

    Dajajmo tako, da bomo nagrajeni od Boga ne od ljudi. »Kadar torej daješ miloščino, ne trobi pred seboj, kakor delajo hinavci po shodnicah in ulicah, da bi jih ljudje hvalili. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo« (Mt 6,2).

    Kar dajemo, dajajmo z veseljem: »Bog ljubi veselega darovalca« (2 Kor 9,7). Dajajmo prostovoljno in neprisiljeno.

    Lahko damo samo čašo hladne vode in ne bomo ostali brez plačila.

    http://zupnija-sempas.rkc.si/index.php/content/display/16/pridige/20

  14. Hvala says:

    KONEC SVETA- nadaljevanje

    REŠILA NAS NE BO ZAVAROVALNICA

    NA TEM SVETU DOŽIVLJAMO KONCE

    Človek ni ustvarjen za ta svet, ampak za večnost. Za ta svet se res ne splača živeti in zato tudi ne rojevati otrok. Smiselno pa je vse to početi za večnost. Otroku smo poleg telesnega življenja dolžni posredovati tudi duhovno življenje: vero, upanje, ljubezen. Tem vrednotam smrt ne more do živega. Po smrti se bomo zopet srečali kot velika nova družina z veliko hvaležnostjo do tistih, ki so nam omogočili večno življenje. V hvalnici velikonočni sveči molimo: »Zakaj nič nam ne bi koristilo, da smo se rodili, ko bi ne imeli sreče, da smo odrešeni.« Nič nam ne koristi to življenje, če ga ne pripeljemo v srečno večnost. »Ti, ki so mnoge pripeljali do pravičnosti, pa bodo kakor zvezde za vso večnost« (Dan 12,3).

    Na tem svetu se otroci včasih jezijo na svoje starše: »Kaj ste nas rodili za tako življenje, ki ni nič vredno!« V večnosti pa nas bosta vse prevevala veliko zadovoljstvo in hvaležnost.

    Težave ki jih učenci doživljajo so samo uvertura v novo življenje. »Resnično, resnično, povem vam: Jokali in žalovali boste, svet pa se bo veselil. Vi boste žalovali, toda vaša žalost se bo spremenila v veselje. Žena na porodu čuti žalost, ker je prišla njena ura. Ko pa rodi, se ne spominja več tesnobe zavoljo veselja, ker se je človek rodil na svet« (Jn 16,20−21). Evangeljsko poročilo je v ljudeh, ki so po Jezusovi smrti doživljali apokaliptične grozote, budilo upanje na skorajšnje srečanje z Jezusom. »In takrat bo poslal angele in zbral svoje izvoljene od štirih vetrov, od konca zemlje do konca neba« (Mr 13,27). Sporočilo vseh teh dogodkov je: »Ko se bo to začelo dogajati, se vzravnajte in vzdignite glave, kajti vaša odkupitev se približuje« (Lk 21,28).

    Na tem svetu doživljamo konce. Eden takih je, ko se fant in dekle poročita, to je konec mladostniške svobode. Ženin in nevesta morata zapustiti starše, družbo in dotedanji način življenja. Mama joče, ko hčerka odhaja, toda ve, da je tako najboljše. Poroka pa je začetek novega življenja po katerem sta zaročenca srčno hrepenela in brez katerega se bi jima življenje zdelo nesmiselno.

    Konec sveta bo težak, za vernega človeka bo to tudi dan veselega pričakovanja novega, večnega, popolnega življenja za katerega smo že živeli na tem svetu in za katerega, nas je Bog ustvaril. Amen.

    http://zupnija-sempas.rkc.si/index.php/content/display/16/pridige/20

  15. Hvala says:

    KONEC SVETA

    Konec sveta bodo spremljali lažnivi preroki, kakršnih je bilo veliko v vsej zgodovini in jih tudi danes ne manjka. »Kar pa zadeva prihod našega Gospoda Jezusa Kristusa in našo združitev z njim, vas prosimo, bratje, da se ne pustite takoj zbegati v umu in vznemiriti ne po kakšnem duhu ne od besede ne od kakega pisma, kakor da je to od nas, češ da je Gospodov dan že nastopil« (2 Tes 2,1−2). Mnogi ga napovedujejo, toda prišel bo, ko bo Božja volja. Za konec ve samo Bog. Naloga apokaliptičnih dogodkov je, da nas streznijo in opomnijo: »A če se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani« (Lk 13,3).

    Rešila nas ne bo zavarovalnica. Nemogoče se je za vse zavarovati. Kaj nam pomaga zavarovalnica, če bomo neozdravljivo zboleli ali umrli? Nekoč so iz klesanega kamna gradili velika obzidja. Ogromno še danes porabimo za oborožitev, da bi si zagotovili svobodo in vsakršno premoč. Drugi stavijo na ekonomijo, znanost in tehniko, toda koncu ni mogoče ubežati. Božja beseda pravi, da pride kakor tat in nam vse ukrade. »Vedite pa: Če bi hišni gospodar vedel, ob kateri uri pride tat, ne bi pustil vlomiti v svojo hišo. Tudi vi bodite pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov« (Lk 12,39−40). Na Jezusov prihod smo pripravljeni kadar smo v posvečujoči milosti in je naše življenje polno dobrih del. Vse drugo takrat ne bo veljalo nič, ker bo uničeno. Kakor ima vsak človek svoj poslednji dan, tako ga ima tudi zemlja in vesolje. Znanost pravi, da bo sonce, preden bo za vselej ugasnilo, še zadnjič pokazalo svojo moč. Povečalo se bo tako, da bi ga z zemlje takrat videli na dveh tretinah neba. Izparelo bo vsa morja in vsako življenje na zemlji, nato bo za vselej ugasnilo. »Človek je podoben hlapu, njegovi dnevi so kakor senca, ki izgine« (Ps 144,4). Toda mi bomo odšli s tega sveta že mnogo prej. »Zares, vsi naši dnevi se obračajo v tvoji besnosti, svoja leta končujemo kakor vzdih. Dni naših let je sedemdeset let, če smo krepki, osemdeset let, in njihova vihravost je muka in zlo, hitro mine in mi odletimo« (Ps 90,9−10).

    http://zupnija-sempas.rkc.si/index.php/content/display/16/pridige/20

  16. Hvala says:

    DAVID JE V SVOJI HUDI STISKI REKEL: ” V VELIKI STISKI SEM. NAJ PADEM GOSPODU V ROKE, KER JE NJEGOVO USMILJENJE ZELO VELIKO; V ČLOVEŠKE ROKE PA NE BI RAD PADEL

    Tedaj je Satan vstal proti Izraelcem in spodbodel Davida, naj prešteje Izraela. 2 In David je rekel Joábu in vojskovodjem: »Pojdite in preštejte Izraelce od Beeršébe do Dana in mi sporočite, da bom vedel njihovo število!« 3 Joáb pa je rekel: »Gospod naj pomnoži svoje ljudstvo, da jih bo stokrat toliko, kolikor jih je! Ali niso, moj gospod in kralj, vsi ti služabniki mojega gospoda? Čemu to zahteva moj gospod? Zakaj naj si Izrael nakopava krivdo?« 4 Toda kraljeva beseda je Joába primorala. Joáb je torej odšel, obhodil ves Izrael in se vrnil v Jeruzalem. 5 Izročil je Davidu število preštetega ljudstva; v vsem Izraelu je bilo milijon sto tisoč z mečem oboroženih mož, v Judu pa štiristo sedemdeset tisoč z mečem oboroženih mož. 6 Levija in Benjamina pa ni prištel mednje, kajti kraljevo povelje se je Joábu upiralo (1 Krn 21, 1-6).

    BOG KAZNUJE DAVIDOV GREH

    Tudi v Božjih očeh je bila ta stvar huda, zato je udaril Izraela. 8 David je rekel Bogu: »Zelo sem grešil, da sem napravil to stvar. A zdaj odpusti, prosim, krivdo svojemu služabniku, saj sem ravnal zelo neumno!« 9 In Gospod je govoril Gadu, Davidovemu vidcu, in rekel: 10 »Pojdi in Davidu povej: Tako govori Gospod: ›Tri stvari ti predlagam; izberi si eno izmed njih, da ti jo storim!‹« 11 Gad je prišel k Davidu in mu rekel: »Tako govori Gospod: Izberi si 12 ali tri leta lakote, ali da tri mesece bežiš pred svojimi nasprotniki, dokler te ne doseže meč tvojih sovražnikov, ali da bo tri dni Gospodov meč, kuga, v deželi in bo Gospodov angel pokončeval po vsem Izraelovem ozemlju. Zdaj se torej odloči, kaj naj odgovorim njemu, ki me je poslal!« 13 David je rekel Gadu: »V veliki stiski sem. Naj padem Gospodu v roke, ker je njegovo usmiljenje zelo veliko; v človekove roke pa ne bi rad padel.«
    14 Tako je Gospod poslal kugo nad Izraela in umrlo je izmed Izraela sedemdeset tisoč mož. 15 Tudi nad Jeruzalem je Bog poslal angela, da bi ga pokončal. Ko pa ga je pokončeval, se je Gospod ozrl in mu je bilo žal zaradi hudega, zato je rekel angelu, ki je pokončeval: »Dosti je, umakni zdaj svojo roko!« Gospodov angel je tedaj stal pri mlatišču Jebusejca Arávna. 16 Ko je David povzdignil oči, je videl Gospodovega angela stati med zemljo in nebom z golim mečem v roki, ki je bil iztegnjen proti Jeruzalemu. Tedaj so padli David in starešine, oblečeni v raševino, na obraz. 17 David pa je rekel Bogu: »Ali nisem jaz ukazal prešteti ljudstva? Jaz sem se pregrešil in zakrivil to gorje; ti pa, ovce, kaj so storili? Gospod, moj Bog, tvoja roka bodi, prosim, proti meni in proti hiši mojega očeta, ne pa v pogubo tvojemu ljudstvu!« (1 Krn 21,7-17).

  17. Hvala says:

    MARSIKDO SPREJEMA JEZUSA , A NE NJEGOVIH ZAHTEV

    Pogosto smo, kakor je bilo že naglašeno, sužnji materialnega, tostranskega, minljivega užitka. Res so zemeljske dobrine Božje, a niso Bog. Velja prva Božja zapoved: “Jaz sem Gospod, tvoj Bog… Ne imej drugih Bogov poleg mene!” (2 MZ 20,2s) Praktični materializem, porabništvo, uživaštvo nas usužnjujejo, da se ne moremo dvigniti k Bogu. Bog je v naši zavesti premalo navzoč. Marsikdo sprejema Jezusa, a ne njegovih zahtev. Če hočemo dobro sodelovati z evharističnim Kristusom, moramo biti svobodni zanj. V nas mora biti duhovna lakota in žeja po njem. Priti mora do razcveta vere, upanja in ljubezni. Živeti moramo v Božji navzočnosti (Vrtnice JMS)

  18. Hvala says:

    SAMOZADOSTNOST V KRISTUSOVI ZADOSTNOSTI -Joyce Meyer

    Znam biti reven in znam biti v obilju. Na vse mogoče sem se navadil: biti sit in biti lačen, biti v obilju in biti v pomanjkanju. 13 Vse zmorem v njem, ki mi daje moč (Filipljanom 4,12-13).

    PRVILNO RAZMIŠLJANJE NAS “OBOROŽI” ZA BITKO . ITI V BITKO Z NAPAČNIM RAZMIŠLJANJEM JE PRAV TAKO, KOT DA BI ŠEL V PRVO BOJNO ČRTO BREZ OROŽJA. Če to storimo, ne bomo dolgo zdržali.

    Izraelci so bili godrnjači, kar je eden izmed razlogov, zakaj so štirideset let tavali po poti, ki bi jim morala vzeti zgolj enajst dni.

    GODRNJALI SO V VSAKI STISKI IN SE PRITOŽEVALI NAD VSAKIM NOVIM IZZIVOM-VEDNO SO GOVORILI, KAKO JE VSE TEŽKO.
    …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..

    NJIHOVA MISELNOST JE BILA :”PROSIM POENOSTAVITE MI TO; PREPROSTO NE PRENESEM , ČE SO STVARI PRETEŽKE!”
    ………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….

    Nedolgo nazaj sem se zavedala, da so mnogi verniki nedeljski bojevniki in ponedeljkovi godrnjači.
    V nedeljo v cerkvi, z vsemi prijatelji govorijo prave stvari. Ko pa je v ponedeljek čas, da govorjeno udejanijo min ni nikogar, na kogar bi lahko naredili vtis, NE ZDRŽIJO NAJMANJŠE PREIZKUŠNJE.

    ČE STE GODRNJAČ IN SE PRITOŽUJETE POSKRBITE , DA PREJMETE NOV UM, KI PRAVI, DA ZMORETE VSE V NJEM, KI VAM DAJE MOČ. Vse zmorem v njem, ki mi daje moč (Fil 4,13).
    …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

    Ja, res je. Vedno ponavljam, da je potrebno Gospodu se zahvaljevati in Ga slaviti v težkih in lepih časih biti zadovoljen in ne godrnjati v vsaki življenjski situaciji.

  19. Miro says:

    MILOST IN KREPOSTI – MILOST JE VIR ZA DELO POSVEČENJA; OZDRAVLJA IN POVZDIGUJE ČLOVEŠKO NARAVO TER NAS NAREDI ZMOŽNE ŽIVETI KOT BOŽJI OTROCI

    KRISTJANOVO NRAVNO ŽIVLJENJE PODPIRAJO DAROVI SVETEGA DUHA. TO SO TRAJNA RAZPOLOŽENJA, KI NAPRAVIJO ČLOVEKA VOLJNEGA, DA SLEDI POBUDAM SVETEGA DUHA« (Katekizem katoliške Cerkve, št. 1830)

    Več o milosti in kreposti na:
    https://opusdei.org/sl-si/article/tema-28-milost-in-kreposti/

    Molimo:

    PRIDI, SVETI DUH

    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
    vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
    Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
    prenovil boš obličje zemlje.

    Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
    razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
    bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
    vselej radi sprejemali njegove spodbude.
    Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

  20. Hvala says:

    USPEH SLEDI TRPLJENJU -Joyce Meyer

    1 Ker je Kristus trpel v mesu, se tudi vi oborožite z istim mišljenjem: kdor v mesu trpi, neha z grehom, 2 tako da v času, ki mu ostane v mesu, ne živi več za človeška poželenja, ampak za Božjo voljo (1 Pt 4, 1-2).

    Ta odlomek nas nauči skrivnosti, KAKO SE PREBITI SKOZI TEŽKE SITUACIJEIN ČASE. Tu je moja interpretacija teh dveh vrstic, pravi Joyce. :

    “Pomislite na vse, kar je Jezus prestal in kako je ON prenesel trpljenje v svojem mesu, IN TO VAM BO POMAGALO PRESTATI STISKE.

    Oborožite se za bitko, pripravite se na zmago z razmišljanjem, kakršnega smo VIDELI PRI JEZUSU: “RAJE BOM POTRPEŽLJIVO TRPEL, KOT DA NE UGODIM BOGU…”

    Kajti če trpim, medtem ko imam KRISTUSOV UM, NE BOM VEČ ŽIVEL LE ZATO, DA USTREŽEM SEBI, NITI NE BOM POČEL TEGA, KAR JE LAHKO, BEŽAL PA OD VSEGA, KAR JE TEŽKO.
    NAMESTO TEGA MI BO USPELO ŽIVETI ZA TO, KAR BOG ŽELI, IN NE PO LASTNIH ČUSTVIH IN MESENIH MISLIH.

    OBSTAJA TRPLJENJE ” V MESU”, KI GA MORAMO PRESTATI, DA BI IZPOLNILI BOŽJO VOLJO.
    …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..

    V vašem življenju morda OBSTAJA OSEBA, S KATERO ZELO TEŽKO SHAJATE, VENDAR VESTE, DA BOG ŽELI, DA SE TE OSEBE DRŽITE IN NE BEŽITE STRAN OD NJE. VAŠE MESO TRPI, KER VAM V BLIŽINI TE OSEBE NI LAHKO, VENDAR SE LAHKO PRIPRAVITE TAKO, DA O SITUACIJI RAZMIŠLJATE PRAV(Bitka v Umu-Joyce Meyer).

    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Ja , res je. Gospod nam je dal osebo za skupno življenje v zakonu ali pa v službi ali v okolici, ki nam ni po volji in z to osebo zelo težko živimo. V življenju se ne zgodi nič slučajno, vse vodi Božja Previdnost. In če nam je Gospod poslal osebo, KI JE NE MARAMO, KI JE SLABOTNA, ZAPADA V ODVISNOST, VE ZAKAJ NAM JE TO DAL -IN KDO SMO MI, DA BI RAZDIRALI BOŽJI NAČRT???

    • Miro says:

      Predvsem molimo, da se bomo lahko v srcu svobodno odprli Svetemu Duhu in dejavno sodelovali z Božjo milostjo, in sicer tako, kakor hoče naš Odrešenik Jezus Kristus, ki ima za vsakega od nas Božji načrt. Ponižno ga prosimo, naj nam pomaga, da bomo spoznali, kako ravnati v odnosu do bližnjih, še zlasti do tistih, ki nam niso najbolj naklonjeni ali nam povzročajo celo trpljenje.

      PRIDI, SVETI DUH

      Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
      vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
      Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
      prenovil boš obličje zemlje.

      Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
      razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
      bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
      vselej radi sprejemali njegove spodbude.
      Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

      Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

  21. Miro says:

    ČLOVEKOVA PRIPRAVA NA SPREJEM MILOSTI JE ŽE DELO MILOSTI. POTREBNA JE, DA VZBUDI IN PODPIRA NAŠE SODELOVANJE ZA OPRAVIČENJE PO VERI IN ZA POSVEČENJE PO LJUBEZNI (KKC)

    Priporočimo se Svetemu Duhu s prošnjo, naj nas ob branju in premišljevanju Katekizma katoliške Cerkve uvaja v skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka.

    Molimo:
    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
    vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
    Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
    prenovil boš obličje zemlje.

    Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
    razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
    bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
    vselej radi sprejemali njegove spodbude.
    Po Kristusu našem Gospodu. Amen

    Poglobimo se v naslednje besedilo KKC:

    2001 Človekova priprava na sprejem milosti je že delo milosti. Potrebna je, da vzbudi in podpira naše sodelovanje za opravičenje po veri in za posvečenje po ljubezni. Bog dovrši v nas to, kar je začel, kajti on “prične, ko stori, da po njegovem delovanju mi hočemo, in dovrši tako, da sodeluje z našimi že spreobrnjenimi hotenji” sv. Avguštin, grat. 17).

    Seveda delamo tudi sami, vendar delamo le skupaj z Bogom, ki dela. Njegovo usmiljenje je namreč šlo pred nami, da bi bili ozdravljeni, kajti to usmiljenje gre še vedno za nami, da bi, ko smo bili enkrat ozdravljeni, bili oživljeni. Pred nami gre, da bi bili poklicani, in za nami gre, da bi bili poveličani. Pred nami gre, da bi živeli bogoljubno, in za nami gre, da bi za vedno živeli z Bogom, kajti brez njega ne moremo ničesar storiti (sv. Avguštin, nat. et grat. 31).

    Več o tem na:
    http://www.marija.si/gradivo/kkc/ii-milost/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  22. Miro says:

    ALKOHOLIZEM IN CERKEV: PREVEČ POKORE, PREMALO MILOSTI (Domovina)

    V Sloveniji naj bi bilo preko 180.000 alkoholikov. To pomeni še nekajkrat večjo število prizadetih in soodvisnih družinskih članov. Z zdravljenjem odvisnosti se ukvarjajo različne ustanove in društva in njihovo delo je več kot hvalevredno.

    Na nekaterih nivojih se v proces zdravljenja vključuje tudi Cerkev in to predvsem kot podpora ostalim načinom zdravljenja ter pri ozaveščanja javnosti o problemu alkoholizma.

    Toda zgolj to je podobno temu, kot bi moped poganjali le s pedali, motorja pa sploh ne bi vključili…

    MOČNO OROŽJE…

    Cerkev bi morala s svojo močjo in s svojimi karizmami biti vodilna na področju zdravljenja odvisnosti. Druge panoge kot sta medicina, psihiatrija, psihoterapija bi morale biti v podporo njej in ne obratno. Alkoholiki in vsi, katerih življenje je zaradi odvisnosti postalo kupček ruševin, so tipični predstavniki tistih o katerih Jezus pravi, da je prišel klicat grešnike in zdravit bolne.

    Cerkev ima veliko zdravil za ranjeno dušo in močnih orožij proti zasvojenosti, Pravzaprav več kot kdorkoli drug. Vendar žal prepogosto ležijo zaprašena na cerkvenem podstrešju.

    Cerkev je postavljena od Boga, ki je postal človek in šel do dna. In ne zato, da bi tiste na dnu obsodil, pač pa da bi jih dvignil. To je Bog, ki ima človeka rad, ga išče, mu želi podariti kraljestvo …

    Tistemu, ki pride k njemu daje živo vodo. V jedru večine odvisnosti je hrepenenje po sreči, ki ga človek išče na napačne načine. In če človek poteši svoje najgloblje hrepenenje, ne bo več iskal cenenih nadomestil.

    To kar v zadnjem času dokazuje tudi znanost, vemo kristjani že dolgo. MOLITEV spreminja ljudi. Situacije. Življenje. Zdravi, umirja, vedri, spodbuja, razveseljuje…

    Naslednje močno orožje je SPOVED. Krivda, s katero se sooča odvisnik ga lahko pritisne k tlom. In tudi ga. Čeprav bi v moralnem zanosu pomislili, da je tako prav, skozi krščanske oči, ni. Bog hoče tudi največjemu grešniku odpustiti in brez odpuščanja ni ozdravitve.
    EVHARISTIJA, ki je kruh življenja in navzočnost živega Boga, nas od znotraj preobraža, zdravi kar je poškodovano in odkriva našo prvotno podobo – ki je podoba Boga.

    Več o tem na:
    https://www.domovina.je/alkoholizem-in-cerkev-prevec-pokore-premalo-milosti/

    Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!

  23. Hvala says:

    RAZMIŠLJANJE O ČAKANJU NA BOŽJO REŠITEV…

    Poglejmo Jezusov primer. KAJ BI LAHKO JEZUS STORIL. LAHKO BI ZAVRNIL OČETOVO PROŠNJO ZA KRIŽANJE ZA NAŠE GREHE. Lahko bi poklical Angele na pomoč, da bi stopil s Križa, oz. sploh ne bi šel na križanje, lahko bi se umaknil hudemu trpljenju. VENDAR JE SPREJEL OČETOVO VOLJO IN JO IZPOLNIL.

    JEZUS JE REKEL: “ČLOVEK SE MORA “PONOVNO RODITI OD ZGORAJ”

    Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva.« 4 Nikodém mu je dejal: »Kako se more človek roditi, če je star? Mar more drugič v telo svoje matere in se roditi?« 5 Jezus mu je odgovoril: »Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo. 6 Kar je rojeno iz mesa, je meso, in kar je rojeno iz Duha, je duh. 7 Ne čudi se, da sem ti rekel: Morate se roditi od zgoraj. 8 Veter veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha.« 9 Nikodém je odgovoril in mu rekel: »Kako se more to zgoditi?« 10 Jezus mu je odvrnil: »Ti si učitelj v Izraelu in tega ne veš? 11 Resnično, resnično, povem ti: Govorimo o tem, kar vemo, in pričujemo o tem, kar smo videli, toda našega pričevanja ne sprejemate (Jn 3, 3-11).

    26 Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce. 27 Svojega duha denem v vašo notranjost in storim, da se boste ravnali po mojih zakonih, se držali mojih odlokov in jih izpolnjevali. 28 Prebivali boste v deželi, ki sem jo dal vašim očetom, in boste moje ljudstvo in jaz bom vaš Bog (Ezk 36, 26-28).

    Kako se vse to navedeno zgodi? KO ČAKAMO NA BOŽJO REŠITEV, SE DOGAJAJO TEŽKI DUHOVNI BOJI, BOJ SE BIJE MED NAŠIM MESENIM ŽELJAM, HOTENJEM, EGOIZMU itd.. IN DUHOVNIM. TO JE DEJANSKO UMIRANJE EGOIZMU, SVOJIM SAMOVOLNJIM ODLOČITVAM, TO JE PROCES , KJER SE NAŠA ČLOVEŠKA VOLJA POČASI ZDRUŽUJE Z GOSPODOVO VOLJO. GOSPOD USTVARJA NOVO SRCE IN VDIHNE NOVEGA DUHA. “STAR ČLOVEK DEJANSKO UMRE NA KRIŽU” IN SE RODI NOV IZ DUHA.

    Joyce Meyer je lepo opisovala -ČAKANJE NA GOSPODOVO REŠITEV. Sama je poskušala tudi velikokrat po svoji volji ukrepati in reševati. Vendar ji je Bog povedal in pokazal, kaj mora narediti. REKLA JE, DA LJUDJE VEČINO ŽIVLJENJA ČAKAMO NA REŠITVE.

    PISMO RIMLJANOM 5,3-5 pravi: 3 Pa ne samo to, ampak se celo ponašamo s stiskami, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje, 4 potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje .

    Glede POTRPLJENJA sem bila tudi sama opozorjena od Gospoda. KREPOST POTRPLJENJA NE PRIDE ČEZ NOČ.

    Da bo bolj razumljivo podajanje, bom pojasnila še enkrat: Z JEZUSOM JE POTREBNO SODELOVATI, NE GA PUSTITI, KOT DA JE NEKJE DALEČ, Z JEZUSOM JE POTREBNO DEBATIRATI, PRIPOVEDOVATI MU VSE, KAR NAM LEŽI NA DUŠI, Z NJIM PLANIRATI, SPRAŠEVATI, ČE ŽELIŠ BITI NJEGOV UČENEC. TO POMENI, DA JE POTREBNO Z NJIM AKTIVNO SODELOVATI- TO JE AKTIVNO, NE PASIVNO, REŠITVE PA BO ON PODAL OB SVOJEM ČASU IN PO NJEGOVI VOLJI, KER JE ON BOG.

    Primer takega AKTIVNEGA SODELOVANJA JE bil v družini g. duhovnika Cirila Čuša, kar sem že večkrat povedala, pa tudi objavljeno je na Aleteia. NI VZEL V SVOJE ROKE REŠITVE oz. NISO UKREPALI PO ČLOVEŠKI LOGIKI, ČEPRAV JE BILO ZELO TEŽKO ZDRŽATI VELIKO LET PRI ALKOHOLIKU, KI SO MU ZDRAVNIKI REKLI, DA BO UMRL, PA JE ŠE POTEM ŽIVEL 16 LET.

    Predstavljajte si, kašne bi bile posledice v primeru, če Cirilova družina ne bi ČAKALA NA GOSPODOVO REŠITEV, ampak bi delali po svoje-po človeško. BOŽJI NAČRT NE BI BIL URESNIČEN, POSLEDICE …………….

    PRI VSAKEM ČLOVEKU JE ČAKANJE NA BOŽJO REŠITEV, ČE SE SEVEDA ODLOČI V DRUGAČNI OBLIKI, KER SMO VSI UNIKATI, VSAK IMA SVOJO ŽIVLJENSJKO ZGODBO, OD NAS PA JE ODVISNO, ALI JO BOMO REŠEVALI PO ČLOVEŠKO, ALI PA BOMO SODELOVALI Z BOGOM IN ČAKALI NA NJEGOVO REŠITEV.

    JEZUS JE NAROČIL, DA SE PRIPOROČAMO SVETNIKOM IN PREMIŠLJUJEMO NJIHOVO DELOVANJE V ŽIVLJENJU , DA OSVOJIMO TUDI MI, DA SE BOMO POKORAVALI BOŽJI VOLJI. TO NI LAHKO, JE PA MOŽNO, KAJTI PRI BOGU Je VSE MOGOČE.

    VSAK IZBIRA SAM, PO SVOJI SVOBODNI VOLJI!

    • Hvala says:

      Če človek Bogu izroči svoje življenje in sodeluje z Njim, ni bojazni, kajti Gospod je zvest v svojih obljubah. VODIL BO PO SVOJI POTI POSLUŠNEGA ČLOVEKA , HODILA BOSTA Z ROKO V ROKI, V TAKEM SOŽITJU SE BO ČLOVEK OKLENIL STVARNIKA IN Z NJIM ŽIVEL PA NAJ SE ZGODI KARKOLI. PREPUSTIL SE MU JE, NI ZGREŠIL.

  24. Miro says:

    ZA SLIKOVIT PRIKAZ, KAKŠNI SO LJUDJE, JEZUS V PRISPODOBI SPREGOVORI O OTROCIH, KI SO GLUHI, TRMOGLAVI IN TRDOSRČNI. NOČEJO SE NITI VESELITI NITI ŽALOVATI. NOČEJO SODELOVATI, AMPAK IZMED DVEH PONUDB VEDNO IZBEREJO SVOJO, TRETJO. IZ GOLE TRME, BREZ RAZLOGA IN DOKAZA. NJIHOVA IGRA JE NASPROTOVANJE!

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 11,16-19)

    »S kom naj primerjam ta rod? Podoben je otrokom, ki sedijo po trgih in kličejo drugim: ›Piskali smo vam, pa niste plesali; peli smo žalostinko, pa se niste tolkli po prsih.‹ Prišel je namreč Janez, ki ni jedel in ne pil, pa pravijo: ›Demona ima.‹ Prišel je Sin človekov, ki jé in pije, pa pravijo: ›Glej, požrešnež je in pijanec, prijatelj cestninarjev in grešnikov;‹ in modrost je bila opravičena po svojih delih.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+11%2C16-19&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    Za slikovit prikaz, kakšni so ljudje, je Jezus uporabil prispodobo, v kateri je povedal tedanji znani izrek, ki so ga otroci recitirali, ko se drugi otroci niso hoteli pridružiti njihovi igri. Jezus jih primerja s prepirljivimi, razvajenimi in trmastimi otroki, ki nasprotujejo, oporekajo, ugovarjajo, se upirajo, izpodbijajo in odklanjajo vsak predlog, medtem ko zdolgočaseni, otopeli in brezvoljni posedajo na trgu. So gluhi, trmoglavi in trdosrčni. Nočejo se niti veseliti niti žalovati. Nočejo sodelovati, ampak izmed dveh ponudb vedno izberejo svojo, tretjo. Iz gole trme, brez razloga in dokaza. Njihova igra je nasprotovanje.

    Ker so nezainteresirani, pasivni in presiti vsega, ne prepoznajo trenutka Božjega obiskanja in svojega odrešenja. Prigovarjajo in kljubujejo, namesto da bi izkoristili svojo edino priložnost in se kot otroci Boga odzvali Modrosti.

    Oznanilo Janeza Krstnika je govorilo o askezi in spreobrnjenju, oni pa so to imeli za norost. Oznanilo Jezusa Kristusa pa je govorilo o veselju in ljubezni, a so to imeli za razuzdanost. Takšni se nalašč upirajo, ne vedoč, da s tem kljubujejo Bogu. Takšnim trmoglavcem ne more ugoditi nihče, ker je problem v njih samih. Zato ne prepoznavajo milostnega trenutka Božjega obiskanja in svojega odrešenja.

    Kaj se lahko iz tega naučimo? Glede Janeza Krstnika so se tisti, ki so se imeli za najbolj svete in pobožne, pritoževali in prigovarjali, da ni nikoli dovolj vesel in da je preveč žalosten. Ko pa je prišel Jezus, so zgodbo obrnili in ga obtožili, da ni dovolj resen in spoštljiv. V resnici pa niso hoteli sprejeti niti Janeza Krstnika niti Jezusa Kristusa, ker takšni zadostujejo sami sebi.

    V čem je torej problem tistih, ki se imajo za pravične, popolne in svete? V njih samih. Duhovno mrtvi so. Ni problem niti v Janezu Krstniku niti v Božjem Sinu Jezusu Kristusu, čeprav takšni za svoje stanje vedno krivijo druge in za svoja početja najdejo nešteto opravičil in izgovorov. Takšni ljudje se v resnici nočejo in ne želijo spremeniti, ker ne vidijo, da je z njimi kaj narobe. Nočejo se poučiti, ker so samozadostni in ošabni. Takšnih se je modro izogibati, da z njimi ne zgubljamo dragocenega časa in energije.

    Z nami danes je lahko podobno. Toliko razlogov je za obupavanje, za vdajanje nemoči, za strah. Lahko pa v tem času in prostoru prepoznamo živo božjo navzočnost, lahko nas v njem nagovori naš rešitelj Jezus … in v veri zadihamo s polnimi pljuči, polni upanja, vedrine in miru. Vsakič znova se je treba odločiti …

    Jezus si prizadeva, da bi ga ljudje slišali. Vedno se da najti dovolj razlogov, da nekoga ne poslušamo – lahko ga kritiziramo, da je preveč ali pa premalo duhoven. Jezus nas nagovarja, da se zazremo v naša srca in se spreobrnemo, tam kjer smo, ne oziraje se na očitke in primerjave z drugimi. Eden od načinov spreobrnitve je molitev.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

  25. Miro says:

    ŠTIRI POSLEDNJE REČI, NA KATERE NAS CERKEV OPOMINJA VSAK DAN – PREMIŠLJEVANJA O NEBESIH, PEKLU, SMRTI IN POSLEDNJI SODBI NE BODO AKTUALNA LE OB NAŠI SMRTNI URI (Aleteia)

    Nebesa, pekel, smrt in sodba so štiri poslednje reči, ki so pravzaprav tako pomembne, da je Katoliška cerkev poskrbela za trenutke, ko se jih v življenju zavestno spominjamo. Predstavljamo vam štiri načine, kako nam Cerkev štiri poslednje reči vsak dan prikliče v spomin.

    1.MAŠA JE OBISK NEBES

    “Nebesa se odprejo in trume angelov pridejo na pomoč pri sveti mašni daritvi,” je dejal sveti Gregor Veliki. Cerkev ne trdi zgolj, da je maša “predokus” nebes; pač pa trdi, da je to prostor, kamor se zgrnejo nebesa, da bi se srečala z nami.

    Vsi so tam. Najprej se združimo s Kristusom, “prvim dejavnikom našega evharističnega zbora”, združimo pa se tudi s Cerkvijo – “ne le njeni člani, ki smo še tukaj na zemlji, temveč tudi tisti, ki so že v nebeški slavi”.

    Poleg tega je “navzoča tudi Marija, skupaj s Cerkvijo in kot Mati Cerkve, pri vsakem našem obhajanju svete evharistije,” je dejal sveti Janez Pavel II.

    Maša kot nebesa na zemlji je podnaslov knjige Scotta Hahna Jagnjetova večerja. “Ko ugotovimo, da nas pri maši pričakujejo nebesa, začnemo tja seliti svoj dom,” piše Hahn, “in obenem začnem domov prinašati nebesa.”

    2. ROŽNI VENEC NAS VEDNO ZNOVA SVARI PRED PEKLOM

    Med molitvijo rožnega venca vedno znova omenjamo štiri poslednje reči, saj prosimo Marijo, naj “prosi za nas grešnike, zdaj in ob naši smrtni uri”, in smo nenehno v Božji navzočnosti, ko izgovarjamo besede “Oče naš, ki si v nebesih”, in upamo, da nam bo ob poslednji sodbi “odpustil naše dolge” in nas “rešil hudega”.

    Prosimo ga namreč, naj nas reši poslednjega zla pekla. “Cerkev po Kristusovem zgledu opozarja vernike na ‘žalostno in bridko stvarnost večne smrti’, ki jo imenujemo tudi ‘pekel’”, piše v Katekizmu Katoliške cerkve. In še: “Naša svoboda se je sposobna odločati za vekomaj, nepreklicno.”

    C. S. Lewis opozarja: “Najbolj gotova pot proti peklu je postopna – položno pobočje, mehko pod našimi koraki, brez nenadnih ovinkov, brez mejnikov, brez znamenj ob poti.”

    Enako razmišlja tudi fatimska Mati Božja, ki nam je postavila znamenja v rožnem vencu, ko je tri pastirčke naučila, naj po vsaki desetki dodajo tole molitev: “O Jezus, odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja in privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste, ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja.”

    3. SODBA IN IZPRAŠEVANJE VESTI

    Vsak izmed nas bo nekega dne sojen, “ko bo poveličani Kristus ob koncu časa razodel skrito naravnanost src in povrnil vsakemu po njegovih delih in po njegovem sprejetju ali odklonitvi milosti,” je še zapisano v Katekizmu.

    Starodavna navada katoličanov je, da se na ta trenutek vsak večer pripravljamo z izpraševanjem vesti. Da premislimo o svojem življenju in poimenujemo svoje grehe. Izpraševanje vesti je potrebno tudi za prejem zakramenta svete spovedi.

    Če to storimo pravilno, “nas izpraševanje vesti nikoli ne vodi v obup, temveč nam vedno prinaša upanje,” je dejal ameriški “televizijski” škof Fulton Sheen.

    Sam to počnem na šest različnih načinov. V spomin si prikličem sedem naglavnih grehov, besede apostola Pavla o ljubezni, deset Božjih zapovedi in Jezusove besede o smislu življenja, nato pa preverim svoj odnos z Bogom, drugimi in samim seboj.

    4. VEČERNA MOLITEV JE VEČERNI MEMENTO MORI, SPOMIN NA SMRT

    “Smrt imejte vsak dan pred očmi,” piše sveti Benedikt v svojem Pravilu. Njegovo meniško gibanje je pripomoglo k oblikovanju Bogoslužnega molitvenika, ki vsak dan predstavlja majceno življenje.

    Pri večernicah katoličani izgovarjamo Simeonove besede iz Evangelija po Luku. Simeonu je Sveti Duh razodel, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Mesija. Ko je zagledal Dete Jezusa, je molil: “Gospodar, zdaj odpuščaš svojega služabnika po svoji besedi v miru, kajti moje oči so videle tvojo rešitev, ki si jo pripravil pred obličjem vseh ljudstev.”

    Ko se, preden utonemo v spanec, spomnimo njegovih besed, vadimo odnos, kakršnega bi morali imeti pred dokončno nezavednostjo smrti.

    Zadnja stvar, ki naj bi jo molili vsak večer, pa je Salve Regina. Z njo usmiljenja prosimo Kraljico nebes. Ali kot je zapisal sveti Tomaž Akvinski: “Kakor mornarje v pristanišče vodi zvezda, tako kristjane v nebesa vodi Marija.”

    Povzeto po:
    https://si.aleteia.org/2021/12/03/stiri-poslednje-reci-na-katere-nas-cerkev-opominja-vsak-dan/

    Božje usmiljenje, ki nas varuješ peklenskega ognja, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki lajšaš trpljenje dušam v vicah, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!

  26. Hvala says:

    PONIŽNO STOPIMO PRED OLTAR

    Basen pripoveduje, kako se je pajek spustil z visokega drevesa na košat grm in tam napredel krasno pajčevino. Bil je srečen. Nekega dne je šel po svoji mreži na sprehod, da pregleda, če je z mrežo vse v redu. Prišel je do niti, ki je vodila nekam navzgor. Zazdelo se mu je, da ta nit ni prav nič potrebna. Pregriznil jo je. A tedaj se mu je prelepa mreža sesula na glavo, kajti tista navpična nit je držala vso pajčevino in po njej je tudi prišel z drevesa.

    Morda se trudimo za dobro sodelovanje pri mašni daritvi, a pozabljamo, da gre pri njej predvsem za Božjo dejavnost in za našo povezanost z Bogom, ki jo ponazarja navpičnica. Da bi ta dejavnost prišla bolj do izraza, je treba v našem življenju odstranjevati različne ovire, različne zasužnjenosti. Pri tem je potrebna krepost ponižnosti…(Vrtnice JMS)

  27. Hvala says:

    SVETI DUH

    KRISTUSOV DUH

    ČE SE NISI PRIPRAVLJEN ODREČI SEBI, SVOJI SAMOSTOJNOSTI IN AVTONOMNOSTI, ČE NOČEŠ POSTATI POVSEM TAK KOT JEZUS, ČE NISI PRIPRAVLJEN PRIVZETI NJEGOVEGA POSLANSTVA IN ZNAČAJA, NE PROSI ZA SVETEGA DUHA, KER BOŠ PREJEL PONAREDEK

    Sveti Duh, s katerim bi bili radi napolnjeni, ni moč, s katero lahko ozdravljamo ali naredimo to ali ono čudežno dejanje po svojem hotenju in preudarku, ampak je najprej Kristusov um, njegovo mišljenje, njegova notranja mentalna drža (1 Kor 2,16; Rim 8,4–10). Če hočemo biti polni Božjega Duha, moramo pustiti, da Kristus opravi različne odprte kirurške posege v našem umu in volji, našem mentalnem, duševnem in čustvenem svetu, da začnemo misliti in bivati in želeti in hoteti in sploh “čutiti” kakor on. On pa je mislil in čutil tako, da se je izpraznil sebe in privzel vlogo in identiteto sužnja. Ni bival sebi in zase. Ne samostojno in ne avtonomno. Bil je poslušen. Vse je mislil, želel, govoril in delal za Očeta, in tako za ljudi. Bival je Očetu, ne sebi. Tako je čutil, to je bil njegov notranji svet in tega želi njegov Duh prinesti, presaditi, vcepiti, naseliti v nas.

    Sveti Duh v meni torej že v začetku predpostavlja križanje samega sebe, usmrtitev starega sebičnega bivanja, jaza, samoljubnega sebovanja, starega gledanja nase in na svet (Rim 8,13). Pomeni vzpostavitev Kristusa v meni. Infuzija njegovega karakterja. Pomeni, da ne mislim, bivam, želim, skrbim zase, ampak za to, kar je njegovega (Flp 2,21). Živim Kristusa (Flp 1,21). Flp 2,5–11.

    Vsako iskanje polnosti in moči Svetega Duha, ki tega ne upošteva, je zgrešeno in nevarno, ker človeka izpostavlja lažnim duhovom in močem, ki se zgolj pretvarjajo, da so Sveti Duh. Če se nisi pripravljen odreči sebi, svoji samostojnosti in avtonomnosti, če nočeš postati povsem tak kot Jezus, če nisi pripravljen privzeti njegovega poslanstva in značaja, ne prosi za Svetega Duha, ker boš prejel ponaredek. On prihaja zato, da opravi prav to “obrezo srca” – da nas od znotraj predela v Kristusa. In tam potem lahko delujejo tudi njegove moči, svobodno in naravno.

    https://matjazcrnivec.wordpress.com/tag/sveti-duh/

  28. Hvala says:

    PREOBRAZBA

    Tole je torej, kar želim, da z Božjo pomočjo storite: Vzemite svoj vsakdan, svoje navadno življenje – svoje spanje, uživanje hrane, odhajanje na delo in hojo po opravkih – in to kot daritev položite pred Boga. Sprejemanje tega, kar Bog dela za vas, je najboljše, kar lahko vi naredite za njega. Ne bodite tako zelo prilagojeni svoji kulturi, da se prilegate vanjo, ne da bi sploh pomislili. Namesto tega usmerite svojo pozornost na Boga. Spremenjeni boste od znotraj navzven. Pripravljeni bodite prepoznati, kaj hoče od vas, in se hitro odzovite. Za razliko od kulture okrog vas, ki vas vedno vleče dol na raven svoje nezrelosti, Bog izvablja iz vas najboljše, razvija v vas lepo oblikovano zrelost. (Pismo Rimljanom 12,1-2, parafraza “Sporočilo”)

    Krščanska pot je pot neprestanega, stalnega spreminjanja in preobražanja v podobo/ikono Njega, ki nas je ustvaril (prim. Kol 3,10). “Kakor smo nosili podobo zemeljskega, bomo nosili tudi podobo nebeškega” (1 Kor 15,49).

    POLOŽITI SVOJE ŽIVLJENJE PRED BOGA

    Vzemite svoj vsakdan, svoje navadno življenje – svoje spanje, uživanje hrane, odhajanje na delo in hojo po opravkih – in ga kot daritev položite pred Boga. Sprejemanje tega, kar Bog dela za vas, je najboljše, kar lahko vi naredite za njega. Ne postanite tako zelo prilagojeni na svojo kulturo, da se prilegate vanjo ne da bi sploh pomislili. Namesto tega usmerite svojo pozornost na Boga. Spremenjeni boste od znotraj navzven. Pripravljeni bodite prepoznati, kaj hoče od vas, in se hitro odzovite temu. Za razliko od kulture okrog vas, ki vas vedno vleče dol na svoj nivo nezrelosti, Bog prinaša iz vas najboljše, razvija v vas lepo oblikovano zrelost. (Apostol Pavel v Pismu Rimljanom 12,1–2 – v prevodu The Message/Sporočilo

    https://matjazcrnivec.wordpress.com/tag/preobrazba/

  29. Hvala says:

    BOLNO TELO

    Težava v bolezni je pravzaprav samo ena: telo hoče zavladati. S svojimi zahtevami, bolečinami, utrujenostjo. Toda če sem ga res izočil Gospodu, ga krstil v njegov križ, potem mora imeti Gospod oblast tudi tu, v takšnih okoliščinah moje duše. Telo je za Gospoda, njegovo svetišče. Tudi v tem času moram in smem najprej služiti Gospodu, ne svojemu telesu; Duhu, ne mesu; slednje bi pomenilo, da me je bolezen porazila. In nasprotno, ko služim njemu, je on močan, da mi dá moč v moji slabotnosti/bolezni. Če živimo ali umiramo, smo Gospodovi. Torej tudi če smo bolni.

    Problem je v miselnem vzorcu: “Jaz sem bolan,” ki prikrito, ampak učinkovito spet ustoliči Jaz na prestolu mojega življenja. Kot da moram zdaj jaz prevzeti vajeti in poskrbeti zase. Kot da Jezus ni Gospod tudi te – in še posebej te! – situacije. Pravilno mišljenje je: “Jaz sem slaboten, ampak Gospod misli name” (prim. Ps 40,18). On še vedno odreja moj čas, moj fokus, moje omejeno delo, moj potreben počitek. On skrbi zame, ne jaz. Zato mu moram biti še toliko bližje.

    Ali to pomeni pretvarjanje, nepripravljenost, da bi se soočil z realnostjo? Ne, dejstva so dejstva: v mojem telesu so simptomi bolezni. Toda celotna resnica je takšna: to telo je bilo ob krstu v celoti izročeno Kristusu; je njegovo in on, Zdravnik, Gospod telesa, je tudi zdaj tukaj, kljub simptomom oziroma poleg simptomov. Ključno je, kaj bo s telesom, ki mu pripada, naredil on. Nič se ne zgodi brez njegove volje, zato je tudi v tej situaciji potrebno predvsem iskati to – njegovo voljo. “Pravični pade in gleda Gospoda” (prim. PsSal 3,5). Celotna resnica je: nekaj se dogaja z mojim telesom, nekaj pa se dogaja tudi v Duhu. In to, kar želi storiti Duh, je tisto ključno, na kar moram biti osredotočen. Telo pa je slabotno in tudi to upoštevam.

    https://matjazcrnivec.wordpress.com/2021/07/20/bolno-telo/

  30. Miro says:

    Slavje današnjega praznika je posvečeno BREZMADEŽNI DEVICI MARIJI (o pomenu čudovitega praznika več v objavah ob 9:08 in 18:41). Devica Marija je polna bogastva Božje milosti. Da bomo na naši življenski poti deležni potrebnih milosti, se priporočimo Marijini mogočni priprošnji pri Odrešeniku Jezusu. Molimo eno izmed najlepših molitev, posvečenih v čast Mariji, Morski zvezdi, ki je ljuba Božja Mati, vseh devic Devica in Nebeška vrata.

    ZDRAVA, MORSKA ZVEZDA

    Zdrava, Morska zvezda,
    ljuba Božja Mati,
    vseh devic Devica
    in Nebeška vrata.
    Ave – te pozdravlja
    Gabriel, nadangel,
    srečno drugo Evo,
    ki nam mir prinašaš.
    Ti jetnike reši,
    slepim vid povrni,
    zlo od nas odvrni,
    z dobrim nas obdari.
    Mater se izkaži,
    tvoje Božje dete
    naj po tebi usliši
    naše srčne želje.
    O, Devica sveta,
    blaga vsa in čista,
    vseh nas grehov reši,
    čistost v nas obnovi.
    Naj kot ti živimo,
    varno pot nam kaži,
    da se s tvojim Sinom
    v raju veselimo.
    Čast Bogu Očetu,
    Kristusu Gospodu
    in enako Duhu
    Svetemu na veke.
    Amen.

    O Marija, brez madeža izvirnega greha spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo!

  31. Hvala says:

    KORONSKA KRIZA-KAJ NAJ STORI JEZUSOV UČENEC?

    OBRISI MALIKOV V TEM ČASU

    KAJ MORE STORITI PRAVIČNI?

    Potrebna je jasna zavest, da je Bog še vedno Bog. Še vedno je na prestolu. Še vedno vlada narodom. Še več: on sam je nad to krizo, kakor koli jo razumemo, on jo je dopustil, za vsem tem ima tudi on svoj načrt, čeprav ta zaenkrat morda še ni razviden. »Kar koli se ti zgodi, to sprejmi kot nekaj dobrega, saj veš, da se nič ne pripeti brez Boga«, nas tolaži in spodbuja zgodnjekrščanski spis (Didahe 3,10). Torej: poskrbeti moramo, da smo trdno zasidrani v njegovi zgodbi, v evangeliju, ki se razrašča po vsem svetu in katerega nosilci smo. V evangeliju, ki je Božja moč (Rim 1,16) in ki razglaša nastop nove oblasti, naznanja pravi in resnično veliki »reset« vsega človeškega v Kristusu! V tej dobri novici moramo biti ukoreninjeni tudi in še posebej v takšnih vojnih, kriznih časih.

    Šele na osnovi te jasne zavesti se lahko Kristusova skupnost v teh razmerah posveti pravi posredniški molitvi, ki je njena prva kraljevsko-duhovniška služba pred Vladarjem vladarjev, Zdravnikom zdravnikov, Sodnikom sodnikov, Resničnim, ki je resnica sáma. To je torej prvi odgovor na vprašanje: »Kaj more storiti pravični?« Z gotovostjo in pogumno zaupnostjo naj prihaja pod prestol milosti in posreduje za svet, ki se je znašel v kaosu. Za to je poklican. Za to je postavljen od začetka stvarjenja.

    »Gospod preizkuša pravičnega in krivičnega.«

    Psalm 11,5
    To velja tudi v tej krizi: Bog preizkuša človeštvo – prepušča ga lastnim nagnjenjem, da človek sam boleče izkusi, kaj si želi, kaj je v resnici njegov »bog«. Maliki razkrivajo svoj pravi, morilski, zločinski obraz. Sicer je še prezgodaj za končno razsodbo (ta pripada izključno Bogu), vendar lahko v tem vojnem metežu že zdaj brez težav prepoznamo obrise vsaj dveh malikov. Prvi je malik znanosti in tehnologije. V resnici gre za lažno znanost, za znanost kot ideologijo, ki je pozabila na svoje znanstvene meje in se povzdignila nad vse ter prevzela vlogo, ki jo je imela v družbah nekoč religija. Ob boku ji stoji tehnologija, tudi medicinska tehnologija, kot nova odrešiteljica človeštva. Nasprotovanje temu maliku moramo Jezusovi učenci vsekakor pozdraviti. Drugi malik pa je mamljivost lažne duhovnosti, ki se utaplja v takšnih ali drugačnih videnjih in fantastičnih teorijah, ki slepi ljudi z lažnimi duhovi, prividi in strašenjem. Ta malik povzroča občutke ogroženosti, paniko, bes, otemnjenost razuma in agresijo. Nasprotovanje temu moramo Jezusovi učenci prav tako pozdraviti. Torej imamo stični točki z obema stranema. In proti obema.

    Toda še enkrat: »Gospod je v svojem svetem templju.«

    Kristus, ki mu je dana vsa oblast v nebesih in na zemlji (Mt 28,18), je v svojem svetem templju. Je v posameznikih in skupnostih, ki so mu popolnoma posvečene. Ki vejo in popolnoma zaupajo, da je on odrešenik sveta (Jn 4,42). Se pravi je rešitelj tudi te krizne situacije. Pri njem je rešitev. Pri njem je upanje, pot naprej, izhod iz te krize in iz vseh kriz. Celo iz smrti in pekla samega (Raz 1,18). Z nepreklicnim vstajenjem od mrtvih ga je Oče že potrdil za vladarja, za Božjega Sina v moči (Rim 1,4). To, kar je v resnici kritično, je odnos vsakega človeka do njega. Torej: ne smemo pozabiti, kaj je prva, najpomembnejša kriza. Informacijska vojna okrog koronavirusa ni nepomembna, vendar je in mora ostati nekaj drugotnega, če hočemo biti in ostati Jezusovi učenci. On, vladar zgodovine, v in za vsem tem opravlja svoje delo. Kakšni so njegovi nameni, nam v podrobnostih morda še ni jasno, vemo pa, kaj je in ostaja njegov glavni namen: da se ljudje rešijo malikov, lažnih podob božanskega, in se zatečejo k živemu Bogu v Jezusu. On je bogat zaklad življenja in nenazadnje tudi ozdravljenja. Če nam Jezusova ljubezen in njegov dar, »pravo, polno življenje, ki ne mine«, res kaj pomenita, potem smo tudi v teh razmerah lahko mirni in polni poguma.

    Naša glavna naloga torej je in ostaja vezana na izvrševanje Kristusove popolne oblasti v tem svetu: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence« (Mt 28,18–19). Tako – z delanjem učencev in ustvarjanjem njihovih skupnosti – prihaja Božje kraljestvo v tem času. Tako se uresničuje Božja pravičnost. Tam je »pravičnost, mir in veselje v Svetem Duhu« (Rim 14,17). Tam je »Gospod v svojem svetem templju«. Prinašanje dobre novice o Kristusovi ljubezni je hkrati najvišje dejanje ljubezni do bližnjega, še posebej v tem temnem času, ki vpije po odrešitvi.

    To sta torej drugi in tretji odgovor na vprašanje: »Kaj more storiti pravični?« Z vsemi sredstvi in ob vsaki priložnosti naj oznanja Resnico z veliko začetnico, evangelij o Kristusu, ki je umrl in vstal od mrtvih za vse. In gradi naj skupnosti, ki jih vodi Duh Vstalega, kjer je Božje kraljestvo že otipljivo navzoče v tem svetu.

    V luči tega poslanstva moramo v pričujoči vojni obe strani soočiti z malikovalskimi težnjami, ki so prisotne na obeh straneh, ter po drugi strani potrjevati njihovo kritiko. S tem že prehajamo k naši drugi nalogi, ki sicer ni tako pomembna kot prva, vendar se ji ne smemo povsem izogniti, če želimo aktivno delovati v temnem svetu, v katerega nas pošilja Kristus, in želimo biti razumevajoči, razumni, pravični, odgovorni, skrbni in ljubeči do ljudi, ki jih srečujemo. Vztrajati moramo v nelagodnem položaju, ki sicer ni nevtralen, vendar pa vidi skozi agende, poenostavitve in manipulacije ene in druge strani. Zavezani moramo biti tudi resnici z malo začetnico, resnici trenutne komplicirane družbene situacije, do katere ni lahke poti in ki je v nekaterih pogledih izmuzljiva. Po svojih močeh in v pravi meri jo moramo skušati dojeti, paziti se moramo lahkovernosti in poenostavljenih odgovorov z ene in druge strani ter biti pripravljeni ponižno spremeniti svoje poglede, če nova očitna dejstva pokažejo tako. Nasprotovati moramo demoniziranju posameznikov na eni ali drugi strani. V vsem tem se kaže človeška krhkost, zmotljivost, umrljivost, ki ji je namenjeno Kristusovo usmiljenje in ozdravljenje in vstajenje. S krotkostjo moramo sprejemati drugače misleče in posebej ljubosumno braniti enost Kristusovega telesa. Izstopiti moramo iz »pravil igre«, ki nam jih narekujejo vojne strategije ene ali druge strani. Posebej moramo izpostaviti dobre zglede posameznikov ali virov novic, ki ne pristajajo na preproste ideološke delitve, ampak tudi sami vztrajajo v iskreni, nelagodni negotovosti glede nekaterih vprašanj ter v samokritiki. Še enkrat: to ne pomeni, da smo nevtralni. Prepričan sem, da se bo ob svojem času pokazalo, da ima skeptična stran prav vsaj na nekaterih »bojiščih«. V vmesnem času pa smo poklicani, da si pridobimo čimbolj zanesljive informacije, dobro podprte z dejstvi in uravnotežene, ob ponižnem zavedanju, da je situacija kompleksna.

    Vseeno pa moramo paziti, da nas ukvarjanje s komplicirano resnico koronske krize ne potegne vase. Ravno v tem je nelagodnost položaja, v katerem moramo vztrajati. Ostati moramo v stiku s svetom, ne smemo pa dopustiti, da nas zmeda odvrne od naše glavne naloge oziroma da omaje našo vero, upanje in ljubezen ter veselje in pogum. »Vi ste luč sveta« (Mt 5,14), nam pravi Jezus. Če vidimo, da je povsod okrog tema, je še toliko bolj pomembno, da naša luč sveti brez vsakih ovir. Prav v tem času krize in negotovosti se namreč mnogi, ki so bili prej popolnoma otopeli za resnico, sprašujejo o temeljnih življenjskih vprašanjih. Iščejo upanje, iščejo pravi smisel. Sprašujejo se, kako bi morala pravzaprav izgledati prava človeška družba. Iz lastnih izkušenj vem, da so mnogi zdaj bolj odprti za evangelij, kot so bili kdaj prej. In ali ni ustanavljanje preprostih skupnosti, v središču katerih je Kristus in kjer se ljudje zares lahko povežejo in z ljubeznijo služijo drug drugemu – ali nastajanje in množenje takšnih iskrenih občestev ni pravi božanski odgovor na družbeno stisko in kaos, ki smo mu priča? Kaj pa če je to ena od tistih stvari, ki jih Gospodar zgodovine dela v in za vsem tem burnim dogajanjem? Ne na kateri, temveč na čigavi strani bi se radi znašli po koncu tega spopada?

    »Na krivične bo dal deževati zanke, ogenj, žveplo in hudo nevihto, to je delež njihove čaše. Zakaj Gospod je pravičen, ljubi pravičnost, iskreni bodo gledali njegovo obličje.«

    Psalm 11,6–7

    https://matjazcrnivec.wordpress.com/2021/11/14/koronska-kriza-kaj-naj-stori-jezusov-ucenec/#more-2118

  32. Miro says:

    BREZMADEŽNO SPOČETJE DEVICE MARIJE

    VSEBINO DANAŠNJEGA SLOVESNEGA PRAZNIKA RAZLAGA MAŠNI HVALOSPEV, V KATEREM CERKEV POJE BOGU ZAHVALO S TEMI BESEDAMI: »DEVICO MARIJO SI OBVAROVAL VSAKEGA MADEŽA IZVIRNEGA GREHA IN OBDARIL S POLNOSTJO SVOJE MILOSTI. TAKO SI PRIPRAVIL VREDNO MATER SVOJEMU SINU TER V NJEJ NAZNAČIL ZAČETEK CERKVE, NJEGOVE SVETE IN BREZMADEŽNE NEVESTE.«

    Resnica o Marijinem brezmadežnem spočetju – o tem, da je bila od prvega trenutka svojega zemeljskega bivanja (to je od spočetja) obvarovana slehernega madeža izvirnega greha – je božje ljudstvo v Cerkvi priznavalo od vsega začetka, izoblikovala pa se je postopoma. Papež Pij IX. je povzel to stoletno vero, ko je 8. decembra 1854 razglasil versko resnico o Marijinem brezmadežnem spočetju. To besedilo se glasi: »Da je bila blažena Devica Marija v prvem trenutku svojega spočetja obvarovana vsakega madeža izvirnega greha, in sicer po edinstveni milosti in predpravici, ki jo je podelil vsemogočni Bog z ozirom na zasluženje Jezusa Kristusa, odrešenika človeškega rodu – to je od Boga razodet nauk in ga morajo zato vsi verniki trdno in stanovitno verovati.«

    Glede Marijinega brezmadežnega spočetja sta bili v krščanstvu vedno živi dve misli, ki družita v sebi to versko resnico: misel o najpopolnejši svetosti Jezusove deviške Matere in misel o novi, boljši Evi, ki je sveta in brezmadežna, kakršna je bila Eva pred izvirnim grehom. Spomin na dan, ko je sveta Ana spočela preblaženo devico Marijo, Jezusovo mater, so v vzhodni Cerkvi obhajali že v 8. stoletju. Na Zahodu se je praznik pojavil v 9. stoletju in sicer najprej na jugu Italije. Od tam se je praznovanje širilo po drugih deželah Evrope, hitreje v drugi polovici 13. stoletja po zaslugi blaženega Janeza Dunsa Scota, ki je jasno učil, da je Bog Marijo “z ozirom na Kristusovo zasluženje tako rekoč prestregel, da niti za trenutek ni bila potegnjena v prepad greha, ampak je bila že v prvem trenutku obdarjena z nadnaravno svetostjo”.

    Praznik Marijinega brezmadežnega spočetja se v vesoljni Cerkvi obhaja od leta 1708, ko ga je zaukazal papež Klemen XI. Datum je bil določen z ozirom na 8. september, ko obhajamo spomin rojstva Device Marije – med obema praznikoma je devet mesecev.

    V slovenskih krajih so ta praznik obhajali že mnogo prej kakor v Rimu. Najstarejša priča za to je kodeks cistercijanskega samostana v Kostanjevici iz prve polovice 14. stoletja. Naš rojak Janez Ludovik Schonleben, je v svoji knjigi Deviška palma, ki je izšla leta 1671, zapisal: »Moja domovina, vojvodina Kranjska, šteje nad 300.000 prebivalcev. Med to množico ne bi našel nikogar, ki bi nasprotoval nauku o brezmadežnem spočetju …« Zato ni čudno, da je mariborski škof blaženi Anton Martin Slomšek ob razglasitvi verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju, vernikom zapisal: »Veselo novico vam oznanjam, ki bo večno slovela … v čast in hvalo Bogu in Mariji, pa tudi nam, vernim otrokom Marije v tolažbo«. To resnico je potrdila Marija sama v svojih prikazovanjih Bernardki v Lurdu leta 1858. To resnico so v srcih vernih ljudi, mladih deklet in fantov, gojile Marijine kongregacije ali družbe, ki so blagodejno pospeševale duhovno rast po vseh župnijah na Slovenskem.

    Povzeto po: https://revija.ognjisce.si/svetnik-za-vsak-dan/1489-brezmadezno-spocetje-device-marije

    O Marija, brez madeža izvirnega greha spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo!

  33. Hvala says:

    POSLUŠNOST

    KDOR JE POSLUŠEN BOŽJIM BESEDAM, V NJIH SPREJEMA BOGA SAMEGA , NJEGOVO PODARJENJE, IZTEKANJE NAVZVEN

    akaj je poslušnost Bogu tako pomembna, da je celo izenačena z ljubeznijo do njega? “Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi” (Jn 14,15.21.23; 15,10.14). Kako sta lahko poslušnost in ljubezen eno in isto? Ali ni poslušnost nekaj precej bolj hladnega, formalnega, tudi prisilnega?

    Poslušnost je z ljubeznijo izenačena zato, ker nam Bog prek svoje besede posreduje, izliva, podarja samega sebe. Njegovi ukazi so stvariteljski ukazi, ko jih poslušamo, jih čuvamo, se jih držimo in jih udejanjamo, dejansko nastaja nova resničnost, Božje kraljestvo, novo stvarjenje. Kdor je poslušen Božjim besedam, v njih sprejema Boga samega, njegovo podarjanje, iztekanje navzven. “Beseda je bila Bog” (Jn 1,1). In je. Ker ga ljubi, ga sprejema, in ker ga sprejema, ga ljubi. Vse veliko Kristusovo delo odrešenja na križu ima za cilj to, da se odstranijo vse ovire za človeško poslušnost. Odstranjen je greh, ki je odtujenost in sovražnost Bogu, zavračanje Boga-v-podarjanju-samega-sebe prek svoje besede. Novi človek, ustvarjen skladno s podobo Božjega Sina, z veseljem upošteva in dela vse, kar mu govori Oče (Ps 40,9).

    https://matjazcrnivec.wordpress.com/category/jezusovi-ucenci/

  34. Miro says:

    SLOVESNI PRAZNIK BREZMADEŽNEGA SPOČETJA DEVICE MARIJE

    Katoliška cerkev 8. decembra praznuje slovesni praznik brezmadežnega spočetja device Marije.

    Marija je bila spočeta po naravni poti, kakor vsak drug otrok. Zaradi posebne naloge v zgodovini odrešenja, saj je bila izbrana, da postane Božja Mati, pa je bila po nauku Cerkve obvarovana madeža izvirnega greha in je bila vse od spočetja deležna posvečujoče milosti. To tudi izraža besedna zveza brezmadežno spočetje.

    POMEN PRAZNIKA

    Nauk o Marijinem brezmadežnem spočetju namreč pravi, da je bila Marija, ki je bila pred vsemi veki določena za mati Božjega Sina Jezusa Kristusa, ravno zaradi te svoje naloge vnaprej predvidena za svetost in čistost. Bog je zaradi Jezusovega rojstva vnaprej odel Marijo s svojo milostjo, da je bila od samega začetka svojega bivanja čista in brez madeža. Vse to se je zgodilo že takrat, ko sta jo spočela njena starša sv. Joahim in sv. Ana. Zato pravimo, da je bila Marija brez madeža spočeta, oziroma da je Brezmadežno Spočetje (Lurd). Marija je bila torej obvarovana vsakega greha in še prav posebej izvirnega greha, s katerim smo ljudje ranjeni in zaradi njega nagnjeni k slabemu.

    Božja Mati, spočeta brez madeža izvirnega greha, je za človeštvo ideal in vzor, hkrati pa tudi porok upanja in priprošnjica pri Bogu. Praznik spominja na Marijino edinstveno mesto v Cerkvi in vabi, da bi se po njenem zgledu in priprošnji tudi kristjani trudili za svetost kot globinsko prijateljstvo z Bogom. Marija je bila že ob spočetju in vse življenje v stanju posvečujoče milosti, se pravi brez greha. Kristjan ta dar prejme z zakramentom krsta, ki mu izbriše izvirni greh, mu da posvečujočo milost in ga vključi v občestvo Cerkve. Posvečujoča milost pa se mu obnovi pri vsaki iskreni spovedi, ko mu Bog izbriše grehe, tako da lahko na novo zaživi odrešeno življenje.

    Več o slovesnem prazniku brezmadežnega spočetja device Marije na:
    https://katoliska-cerkev.si/slovesni-praznik-brezmadeznega-spocetja-device-marije

    O Marija, brez madeža izvirnega greha spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo!

  35. Hvala says:

    ENO Z JEZUSOM

    V človeku, ki veruje evangeliju, evangelij sam postane močna in delujoča Božja beseda, ki v njem dejansko vzpostavlja resničnost, o kateri govori. Po veri, zgolj po veri, brez vsakršnih človeških zaslug, kot utrpevanje Boga. Tak človek je zgolj v moči Božje besede s Kristusom eno, je v Kristusu in Kristus je v njem.

    V tako razumljenem in apliciranem evangeliju gre torej za resnično združitev človeka z Bogom, torej za mistiko v pravem pomenu besede. Poleg tega se ta združitev dogaja na skrivnosten način, ker človeka v vsakem pogledu presega in je onkraj njegovega umevanja ali nadzora. Ključni človekov odziv – za razliko od mnogih drugih mistik – je zgolj poslušna vera, ki sprejema razodetje Kristusa in žívi Božji besedi dopušča, da opravi svoje kirurško delo na jazu verujočega.

    https://matjazcrnivec.wordpress.com/teksti/eno-z-jezusom/

  36. Miro says:

    JEZUS JE CENIL IZGUBLJENE IN MAJHNE – KDO BI TVEGAL IZGUBO 99-IH OVAC ZAVOLJO ENE? VEČNA JEZUSOVA TEMA JE BILO RAZUMEVANJE DO MAJHNIH IN IZGUBLJENIH, ZATO IŠČE TUDI TEBE IN MENE!

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 18,12-14)

    »Kaj se vam zdi? Če ima neki človek sto ovc in ena od njih zaide, ali ne bo pustil devetindevetdesetih v gorovju in šel iskat tisto, ki je zašla? In če se mu posreči, da jo najde, resnično, povem vam, se je veseli bolj kakor devetindevetdesetih, ki niso zašle. Tako tudi ni volja vašega Očeta, ki je v nebesih, da bi se pogubil kateri od teh malih.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+18%2C12-14&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    Hoditi za Jezusom ni neka ideja, ampak pomeni biti nenehno doma. Ta dom je Cerkev, kamor Kristus vedno privede nazaj, tudi tiste, ki so se oddaljili.

    Jezus je nadvse skrbel za šibke in majhne. Tu nam je prikazan med otroci, ki so imeli v družbi le majhno veljavo. Izgubljena ovca je povsem okupirala dobrega pastirja; do te mere, da je riskiral izgubo ostalih in tako svojega lastnega preživetja. Podobno je s cerkvijo – morala bi skrbeti za tiste, za katere nihče noče. Kako preprosto se to sliši, a kako težko je to izpeljati.

    Jezus je cenil izgubljene in majhne – kdo bi tvegal izgubo 99-ih ovac zavoljo ene? Večna Jezusova tema je bilo razumevanje do majhnih in izgubljenih. Zato išče tudi tebe in mene.

    Jezus ni čarovnik, vrač, zdravilec, ki pride, ozdravi in gre. Vsakogar vrne nazaj na njegovo mesto, kar je čudovito Gospodovo dejanje. Jezus nas vedno pripelje nazaj domov, nikoli nas ne pusti same na poti. V evangeliju najdemo polno teh dejanj: Lazarjevo obujenje; življenje, podarjeno Jairjevi hčerki ali vdovinemu sinu; pa tudi izgubljena ovca, ki jo pripelje nazaj v stajo; ali žena, ki izgubi in ponovno najde drahmo.

    Kajti Jezus ni prišel iz nebes sam, je Sin nekega ljudstva. Jezus je obljuba, dana ljudstvu, in njegova identiteta je tudi pripadnost tistemu ljudstvu, ki od Abrahama dalje hodi nasproti obljubi. Ta Jezusova dejanja pa nas učijo, da nas vsaka ozdravitev, vsako odpuščanje vedno pripelje nazaj k našemu ljudstvu, ki je Cerkev. Jezus vedno odpusti in njegova dejanja postanejo tudi revolucionarna ali nerazložljiva, kadar njegovo odpuščanje doseže koga, ki se je preveč oddaljil, kot na primer cestninar Matej ali njegov kolega Zahej. Poleg tega Jezusa ni mogoče razumeti brez Božjega ljudstva. Ljubiti Kristusa brez Cerkve je absurdno; enako poslušati Kristusa, ne pa Cerkve, ali hoditi za Kristusom na robu Cerkve. Papež Pavel VI. je poudarjal, da sta Kristus in Cerkev združena. Vsakič, ko Kristus pokliče neko osebo, jo pripelje v Cerkev.

    Ta dejanja Jezusove velike nežnosti nam dajejo razumeti, da naš nauk, ali če rečemo naša hoja za Kristusom, ni neka ideja, ampak pomeni biti nenehno doma. Če nekdo odide zdoma zaradi greha, zmote, je rešitev, vrniti se z Jezusom nazaj domov v Cerkev. To so dejanja nežnosti. Enega po enega nas tako Gospod kliče v svoje ljudstvo, znotraj svoje družine, k naši materi, sveti Cerkvi.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

  37. Hvala says:

    https://matjazcrnivec.wordpress.com/prevodi/miller17/

    Nedavno sem govoril z brezdomcem v pralnici, ki je rekel, da če zvedemo krščansko duhovnost na matematiko, oskrunimo sveto. Mislil sem, da je to zelo lepo in tolažilno, ker nikdar nisem bil dober v matematiki. Mnogi od naših poskusov, da bi razumeli krščansko vero, jo le poplitvijo. Nič bolj ne morem razumeti celote Boga, kot lahko palačinka, ki sem si jo naredil za zajtrk, razume mojo kompleksnost. Tisto malo, kar lahko razumemo, zrno peska, ki ga je naš um zmožen razumeti, tiste ideje, kot so Bog je dober, Bog čuti, Bog ljubi, Bog vse ve, so dovolj, da ohranja naša srca v vztrajanju pri njegovem veličanstvu in drugačnosti za vedno.

  38. Miro says:

    ŽELITE BITI VELIKI? NAPRAVITE SE MAJHNE! (sv. John Henry Newman)

    – Kdor se trudi, da bi bil poslušen Bogu, nedvomno pridobiva vsaj spoznanje o samem sebi – to pa je prvi in najvažnejši korak na poti do spoznavanja Boga.

    – Ko greš po svojih opravkih, se potrudi, da boš z Bogom v srcu združen in vedno v navzočnosti Jezusa Kristusa, ki je tvoj prijatelj in Odrešenik.

    – Gospod, vem, da ne boš zapustil tistih, ki te iščejo, niti ne boš razočaral tistih, ki vate zaupajo.

    – Želite biti veliki? Napravite se majhne! Med ponižanjem samega sebe in resničnim napredovanjem je neka skrivnostna zveza.

    – O Bog, naj z vsakim novim letom lepše / mi vsako lepo čustvo v prsih zacveti, / zaneti vsako novo leto svojo mi ljubezen, / da v stalen plamen zažari!

    – Vera je skrivnostna posredovalka, po kateri prejmemo božje darove, ki jih sicer ne bi mogli biti deležni – po besedi Svetega pisma: “Trdno veruj; vse je mogoče tistemu, ki veruje!”

    Misli sv. Johna Henryja Newmana, izbor iz Ognjišča

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  39. Hvala says:

    NE SODITE SVOJIH BRATOV
    14
    1 Slabotnega v veri sprejemajte medse, ne da bi presojali njegove pomisleke. 2 Nekdo je prepričan, da sme jesti vse; drugi, ki je slaboten, pa jé samo sočivje. 3 Kdor jé, naj ne zaničuje tistega, ki ne jé; kdor pa ne jé, naj ne sodi tistega, ki jé, saj ga je Bog sprejel. 4 Kdo si ti, da sodiš tujega služabnika? Naj stoji ali pade, to je stvar njegovega gospodarja. Vendar pa bo stal, saj je Gospod dovolj močan, da ga postavi. 5 Nekdo razločuje med dnevom in dnevom, drugemu pa so vsi dnevi enaki; vsak naj doseže polno prepričanje v svojem umu. 6 Kdor upošteva dneve, naj jih upošteva za Gospoda. Pa tudi kdor jé, jé za Gospoda, saj je zato hvaležen Bogu. Tudi kdor ne jé, se zdrži jedi za Gospoda in je prav tako hvaležen Bogu. 7 Kajti nobeden med nami ne živi zase in nobeden ne umira zase. 8 Če namreč živimo, živimo za Gospoda; in če umiramo, umiramo za Gospoda. Naj torej živimo ali umiramo, smo Gospodovi. 9 Kajti Kristus je umrl in oživel prav zato, da bi gospodoval mrtvim in živim. 10 In ti, zakaj sodiš svojega brata? Ali pa ti, zakaj zaničuješ svojega brata? Saj bomo vendar vsi stopili pred Božji sodni stol. 11 Kajti pisano je:
    Kakor jaz živim, pravi Gospod, se bo pred mano upognilo vsako koleno
    in vsak jezik bo slavil Boga.
    12 Potemtakem bo vsak izmed nas dajal Bogu račun o sebi.
    Ne bodite v spotiko bratom
    13 Zato nehajmo soditi drug drugega. Rajši pazíte na to, da ne boste bratu v spotiko ali v pohujšanje. 14 Vem in sem prepričan v Gospodu Jezusu, da ni nič sámo na sebi nečisto; a če kdo misli, da je kaj nečisto, je zanj nečisto. 15 Če je torej tvoj brat užaloščen zaradi tega, kar ješ, ne ravnaš več v skladu z ljubeznijo. Nikar ne pogubljaj s svojo jedjo človeka, za katerega je Kristus umrl! 16 Naj se torej nikakor ne jemlje čast dobrini, ki vam je dana. 17 Kajti Božje kraljestvo ni jed in pijača, marveč pravičnost, mir in veselje v Svetem Duhu. 18 Kdor namreč v tem služi Kristusu, je všeč Bogu in spoštovan pri ljudeh. 19 Prizadevajmo si torej za to, kar je v prid míru in medsebojnemu izgrajevanju. 20 Nikar ne razdiraj Božjega dela zaradi jedi! Vse stvari so sicer čiste, vendar pa je slabo za človeka, če z jedjo koga pohujšuje. 21 Zato je dobro ne jesti mesa niti piti vina niti delati kar koli, ob čemer se utegne tvoj brat pohujšati. 22 Vero, ki jo imaš, ohrani zase pred Bogom. Blagor tistemu, ki ne obsoja sam sebe v tem, za kar se je odločil. 23 Kdor pa jé v dvomu, je obsojen, če jé, ker tega ne dela iz vere. Kar koli pa ne izvira iz vere, je greh. (Rim 14)

  40. Hvala says:

    CERKEV IMA V ZVEZI S CERKVENO DISCIPLINO SVOJA LASTNA PRAVILA, KI JIH JE POSTAVIL SAM KRISTUS, GLAVA CERKVE (Mt 18,15-20)

    BRAT, KI GREŠI

    15 »Če tvoj brat greši, pojdi in ga posvári na štiri oči. Če te posluša, si pridobil svojega brata. 16 Če pa te ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič. 17 Če jih ne posluša, povej Cerkvi. Če pa tudi Cerkve ne posluša, naj ti bo kakor pogan in cestninar.
    18 Resnično, povem vam: Kar koli boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih, in kar koli boste razvezali na zemlji, bo razvezano v nebesih.«
    Skupna molitev
    19 »Resnično, povem vam tudi: Če sta dva izmed vas na zemlji soglasna v kateri koli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih. 20 Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi.«

  41. Miro says:

    KAKO NAJ RAZKOPANA CESTA SPET POSTANE GLADKA?

    V Božji besedi 2. adventne nedelje beremo:

    »PRIPRAVITE GOSPODOVO POT, ZRAVNAJTE NJEGOVE STEZE! VSAKA DOLINA NAJ SE NAPOLNI IN VSAKA GORA IN HRIB NAJ SE ZNIŽA.«

    Biblicist in župnik v Idriji Marko Rijavec v videoposnetku spregovori o tem, kako naj pripravimo svoja srca na prihod Odrešenika.

    Kako naj se krive poti poravnajo, kako naj razkopana cesta spet postane gladka?

    »O tem je Janez Krstnik govoril tistim, ki jih je srečeval, pri katerih je čutil, da v življenju potrebujejo neko spremembo. Razlagal jim je, da se po navadi gore in doline naredijo takrat, kadar nanje pritiska neka sila od zunaj.

    In tako, kot je takrat na tiste ljudi tistega časa pritiskala neka sila, tako pritiska tudi na nas neka zunanja sila, ki ji ne znamo najti vzroka in rešitve. In tako se tudi med nami rojevajo gore in doline. In te gore in doline so, vsaj tako se zdi, zmeraj višje in zmeraj nižje, in med njimi je zmeraj večji razkorak.«

    Videoposnetek z nagovorom župnika Marka Rijavca na:
    https://si.aleteia.org/2021/12/05/kako-naj-razkopana-cesta-spet-postane-gladka/

    Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

  42. Miro says:

    NAJ IMA ČLOVEK ŠE TOLIKO LJUBEZNI, ČE NIMA PONIŽNOSTI, NIMA LJUBEZNI (sv. Vincencij Pavelski)

    – Čeprav zadeve ne potekajo tako, kot smo predvidevali in mislili, nikar ne dvomimo, da jih bo božja previdnost uredila tako, kot je najbolje za nas.

    – Iščite Boga v vas! Sveti Avguštin priznava, da ga ni našel, dokler ga je iskal zunaj sebe. Notranje življenje je potrebno. Če to manjka, manjka vse.

    – Naj ima človek še toliko ljubezni, če nima ponižnosti, nima ljubezni.

    – V vseh ljudeh bi morali zanetiti požar božje ljubezni in nadaljevati poslanstvo Božjega Sina. Prišel je, da bi prinesel ogenj na zemljo. Kaj si moremo drugega želeti, kot da bi ogenj ljubezni plamenel in vse zanetil?

    – Ker Božji Sin v svoji slavi, ki jo je imel od večnosti v nebesih, ni mogel izraziti čustev sočutja, je postal človek, da bi mogel z nami trpeti.

    – Dajte mi moža molitve in sposoben bo za vse. Reči bo mogel s svetim Pavlom: Vse premorem v njem, ki mi daje moč.

    Misli sv. Vincencija Pavelskega, izbor iz Ognjišča

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  43. Hvala says:

    Prepričanje, ki ga imaš, imej ti pred Bogom zase. Srečen, kdor sam sebe v tem ne sodi, kar odobrava! Kdor pa dvomi, je obsojen, če jé, ker ne dela iz prepričanja. Vse pa, kar ni iz prepričanja, je greh.« (Rim 14,22–23 EKU)

    https://matjazcrnivec.wordpress.com/2021/09/25/kristjani-in-pogoj-cepljenja-za-udelezbo-na-bogosluzju/

    • Hvala says:

      Kot sem že napisal, je izobčenje iz skupnosti v biblični optiki skrajno resno dejanje cerkvene discipline. Izrazi zanj so: »naj ti bo kakor pogan in cestninar« (Mt 18,17); »izročiti nekoga satanu v pogubo mesa« (1 Kor 5,5); »Izločite hudobneža iz svoje srede!« (1 Kor 5,13). Nekoliko blažja oblika je edino v 2 Tes 3,14–15, še vedno pa ima za cilj, da je izločenega »sram« in da se spokori za greh, se pravi smo nekje med drugim in tretjim disciplinskim korakom iz Mt 18,15–17. Prav tam se namreč izrecno predvideva, da mora biti pred skrajnim disciplinskim ukrepom izločitve iz občestva opravljen daljši postopek z več koraki in pogovori, kjer lahko posameznik pojasni svoje stališče in posebne okoliščine. Izključitev iz občestva pomeni, da nekdo ni več del Kristusovega telesa – da je odpadel od Kristusa. Je odločitev proti cepljenju res že odpad od Kristusa?

      In naj dodam še drugi vidik, vidik krščanskega sočutja in usmiljenja. Cepljeni bi se lahko zavedali, da so necepljeni bratje in sestre zaradi ostrih vladnih ukrepov zdaj že v marsičem depriviligirani, drugorazredni državljani. Življenje jim je v marsičem oteženo in po njih se usuvajo plazovi ponižujočih obtožb in groženj uradnih oseb. Nekaterim grozi izguba službe. Ali ni v skladu s Kristusovo ljubeznijo, da bi morali za takšne še posebej skrbeti? Govorim o empatiji. Tako pa bodo enako izključitev doživeli še tam, kjer bi jo najmanj pričakovali: v cerkvi! Če krščansko občestvo tukaj odpove – ali si zares zasluži svoje ime?

      Nenazadnje pa je tu še tretji problem, ki ga omenjajo tudi angleški kristjani v svoji izjavi. Gre za misijonski vidik. V občestvo menda lahko pride tudi nekdo, ki ni spreobrnjen. Grešnik, ki se morda iz napačnih razlogov upira državi in zato tudi nima pogoja, ki ga zahteva država. Mu bomo zdaj res preprečili, da sliši odrešilno sporočilo evangelija? Ali ne bi tudi državi najbolj koristili s tem, da se takšen človek spreobrne h Kristusu in med drugim postane tudi odgovoren državljan v vsem, kar ni izrecno proti evangeliju?

      Glede na to, kar sem pokazal glede tč. 1 in 2, torej izključitev člana cerkve zaradi neizpolnjevanja pogoja cepljenja ni možna. Prav tako iz nekoliko drugačnih razlogov ni mogoče zavrniti zainteresiranega obiskovalca. Treba je poiskati različne druge možnosti, nekakšne realne kompromise, kako, kolikor je mogoče, zadostiti državnim smernicam in hkrati ostati v okvirih višjega zakona – Božjega razodetja v Kristusu, ki nam izrecno naroča, naj sprejemamo vse, brez razlik. Tudi uporne grešnike (Lk 15,1–2). (Matjaž Črnivec)

      Povzetek: štiri teze
      Država se ne more neposredno vmešavati v zadeve cerkvenega bogoslužja in discipline ter enosti Kristusovega telesa
      Kristjani imajo pravico, da si glede cepljenja svobodno oblikujejo lastno prepričanje po svoji vesti
      V Kristusovi skupnosti ne sme biti spora med cepljenimi in necepljenimi, ampak mora glede tega vladati medsebojno spoštovanje in sprejemanje
      Izključitev iz občestva je neupravičena oblika kaznovanja necepljenih

  44. Hvala says:

    KAKŠEN MESIJA JE JEZUS IN KAJ POMENI VEROVATI OZIROMA BITI ZVEST NJEMU. ITI NA KRIŽ IN V VSTAJENJE SKUPAJ Z NJIM. DRUGE POTI NI, SO SAMO ČLOVEŠKO-SATANSKE BLJIŽNJICE, KI VODIJO V POGUBO. NOBENEGA KOMPROMISA.

    Sebe/jaz/življenje/dušo (psyche) imaš za to, da se daruješ (kakor On!), sicer se pogubiš. Trda resnica, ki pa nas vpeljuje v njegovo ljubezen. In zato tudi v njegovo moč in oblast. V “najsvetejše”. V vero in zvestobo (pistis) živemu Bogu.

    In tudi tu sledi velika obljuba opravičenja na sodbi ter slave, s posebnim predogledom, ki je dan nekaterim.

    https://zapiskiobesedi.blogspot.com/

  45. Hvala says:

    KORONSKA KRIZA-KAJ NAJ STORI JEZUSOV UČENEC

    OB PREMIŠLJEVANJU PSALMA 11

    https://matjazcrnivec.wordpress.com/2021/11/14/koronska-kriza-kaj-naj-stori-jezusov-ucenec/

  46. Miro says:

    JEZUS HROMEMU ODPUSTI GREHE IN MU VRNE TELESNO ZDRAVJE – ALI SMO PRIPRAVLJENI »HROMIM« LJUDEM NAŠEGA ČASA POMAGATI PRITI DO JEZUSA?

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 5,17-26)

    Nekega dne je učil, zraven pa so sedeli farizeji in učitelji postave, ki so prišli iz vseh galilejskih in judejskih vasi ter iz Jeruzalema. In Gospodova moč je bila, da je ozdravljal. Prav tedaj so možje prinesli na postelji človeka, ki je bil hrom. Skušali so ga prinesti noter in položiti predenj. Ker pa zaradi množice niso našli poti, kjer bi ga nesli noter, so se z njim povzpeli na streho in ga skoz opeko spustili s posteljo vred ravno pred Jezusa. Ko je videl njihovo vero, je rekel: »Človek, odpuščeni so ti tvoji grehi!« Pismouki in farizeji pa so začeli premišljevati in govoriti: »Kdo je ta, ki govori bogokletja? Kdo more odpuščati grehe razen Boga samega?« Jezus pa je spoznal njihove misli in jim je odgovoril: »Kaj premišljujete v svojih srcih? Kaj je laže: reči: ›Odpuščeni so ti grehi‹ ali reči: ›Vstani in hôdi‹? Ampak da boste vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe,« je dejal hromemu, »ti pravim: Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov!« In takoj je vpričo njih vstal, vzel to, na čemer je ležal, šel domov in slavil Boga. Vsi so bili iz sebe in so slavili Boga. Prevzel jih je strah in so govorili: »Danes smo videli čudne reči.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+5%2C17-26&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    Številne hiše v Palestini so še danes grajene z ravno streho in možnostjo dostopa na streho. Odprtina na strehi je služila tudi za zračenje hiše in se je zapirala s pokrovom. Znani evangelijski dogodek, ko zaradi gneče v hiši spustijo skozi streho hromega bolnika pred Jezusa, kaže na veliko avtoriteto, ki jo je Jezus užival med ljudmi in še večjo vero teh, ki so ga poslušali.

    Hromega, ki so ga v postelji skozi streho spustili k njemu, je najprej ozdravil (mu nudil takojšnjo pomoč), a že v isti sapi je od njega zahteval naj »vstane«. Povrnil mu je dostojanstvo. Ni mu rekel, naj počiva, češ, dolgo si bil bolan. Prav nič ga ni »crkljal«, pač pa mu je zraven še naročil naj »vzame svojo posteljo« (naj naredi kar more – tu, takoj in to, kar je pri roki) in da »naj hodi«, da naj se razvija. Jezus ga je torej takoj opomnil, naj se loti dela, da je njegova odgovornost, da se razvija. Dobesedno: »Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov.«

    Jezus hromega ozdravi na duši in telesu. Odpusti mu grehe in mu vrne telesno zdravje.

    Sveto pismo pripoveduje zgodovino greha in zgodovino odrešenja od greha. Izvirni greh ni zaznamoval samo začetka, ampak se kopiči skozi vso zgodovino. Skoraj se zdi, da je premo sorazmeren z razvojem znanosti, tehnike, blagostanjem in potrošništvom. Ker smo ljudje socialna bitja ima vsak greh vpliv na vse. Teptanje človekovega dostojanstva, izkoriščanje človeka in narave, naravne katastrofe, vse to je naše skupno trpljenje, ki ga bodo občutili tudi naši zanamci. Greh je kot bolezen, zaradi katere trpi vse telo kot pravi apostol Pavel: »Če en ud trpi, trpijo z njim vsi udje telesa…« (1 kor 12, 26). Greh se kot bolezen prenaša na druge. Sebična starša vzgojita sebične otroke …

    Mnogovrstne zasvojenosti današnjega človeka: pomanjkanje usmiljene ljubezni, sovraštvo, napuh, lakomnost, požrešnost in številne druge so tiste, ki hromijo današnjega človeka. Človek se more tega osvoboditi le v veri v Jezusa in božje odpuščanje. Tu bo dobil moč za nov način svobodnega življenja.

    Pred vsakim človekom sta dve poti: ali pot zveste hoje po božjih zapovedih, ali pot v odvisnost od raznih razvad. Jezus je hromega ozdravil in vrnil v normalno o življenje. Da pa je prišel do Jezusa je potreboval pomoč prijateljev, ki so ga prinesli predenj. Ali smo pripravljeni »hromim« ljudem našega časa pomagati priti do Jezusa?

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

  47. Hvala says:

    HAGARA JE POBEGNILA PRED GOSPODARICO SARO, TODA SREČANJE Z JEZUSOM JI JE DALO MOČ, DA SE JE VRNILA NAZAJ K GOSPODARICI, HOTELA JE ZBEŽATI PRED TRPLJENJEM

    Ni ga tako zapuščenega mesta, da me v njem ne bi mogla najti. Ko je Hagara pobegnila pred gospodarico Saro v puščavo, je mislila, da je čisto sama in zapuščena. A v tej puščavi je srečala mene. Tam me je imenovala za Tistega, ki vse vidi. To srečanje ji je dalo moč, da se je vrnila k svoji gospodarici.

    Noben splet okoliščin te ne more ločiti od moje ljubeče navzočnosti. Ne le da te vedno vidim, ampak te vidim kot odkupljeno in sveto v slavi moje pravičnosti. Zato se te tako veselim in vriskam nad teboj poln veselja.

    Prva Mojzesova knjiga 16,7–14; Psalm 139,7–10; Sofonija 3,17

  48. Miro says:

    PAPEŽ O PUŠČAVI IN SPREOBRNJENJU. VSE SE SPREMENI, ČE BOGU PREPUSTIMO PRVO MESTO

    Po povratku z Lezbosa je sveti oče v koncertni dvorani Megaron v Atenah daroval sveto mašo. Med homilijo se je zaustavil ob besedah »puščava« in »spreobrnjenje«. Povabil je, da se ne bi bali svojih bivanjskih puščav, saj je to kraj srečanja z Bogom, ki prihaja k nam v situacijah, ki se zdijo brezupne, brezizhodne. Poleg tega je poudaril, da spreobrniti se pomeni iti onkraj ustaljenih miselnih shem, verovati, da se z Bogom stvari spremenijo. Povabljeni smo, da bi vedno širili upanje.

    Nagovor svetega očeta na:
    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2021-12/papez-o-puscavi-in-spreobrnjenju-vse-se-spremeni-ce-bogu-prepu.html

    Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

  49. Miro says:

    USMILJEN JE TISTI, KI IMA V SVOJEM SRCU SOČUTJE, ČE SE DRUGEMU SLABO GODI, IN MU ZATO POMAGA, ČE MORE (Janez Evangelist Krek)

    – Zaupali smo lastnim močem, človeški modrosti, umnosti, svetu, moči, učenosti. Sedaj spoznavamo, da so to darovi Svetega Duha in da brez njega rodé le zlo in nesrečo.

    – Usmiljenega imenujemo človeka, ki ima sočutje s tujo žalostjo, s tujo bolečino. Celo Jezusovo življenje je bilo dejanje sočutja s tujo bolestjo, je bilo dejanje usmiljenja.

    – Usmiljen je tisti, ki ima v svojem srcu sočutje, če se drugemu slabo godi, in mu zato pomaga, če more. Nasprotje usmiljenosti je nevoščljivost.

    – Žena je kot sveča, ki gori za druge, dokler ne izgori. Njeno vrednost cenimo šele, ko izgori.

    – Delo je dolžnost in splošno premoženje vseh zdravih ljudi. Pošteno in dobro delo, kakor tudi pravična plača za delo ustvarja splošno blagostanje naroda.

    – Moči ti je treba, moči! / A pomni: začetek kreposti / zavest je naše slabosti.

    Misli Janeza Evangelista Kreka, izbor iz Ognjišča

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  50. Hvala says:

    KAKO VELIK JE VAŠ JEZUS?

    JEZUSOVE OBLJUBE SO POVEZANE Z UPOŠTEVANJEM IN S POSLUŠNOSTJO BOŽJI BESEDI

    LETO ZA LETOM MNOGI KRISTJANI VSE MANJ PROSIJO

    MNOGI VERNIKI ZARADI SVOJE NEVERNOSTI NAREDIJO KRISTUSA ZA NEPOMEMBNEGA IN NEMOČNEGA
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Janezov evangelij v 14. poglavju vsebuje dve veličastni obljubi. Prvič, Jezus pravi: »Resnično, resnično,
    povem vam: Kdor veruje vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal, in še večja kot ta bo
    opravljal, ker grem jaz k Očetu. Kar koli boste prosili v mojem imenu, bom storil, da bo Oče poveličan
    v Sinu. Če me boste kaj prosili v mojem imenu, bom jaz to storil.« (Jn 14, 12–14) Jezus je v zadnjem verzu
    jasno in preprosto povedal: »Vprašajte karkoli v mojem imenu in jaz bom to storil namesto vas.«

    Dva verza pozneje Jezus obljublja: »Jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da
    bo ostal pri vas vekomaj: Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poz-
    nate, ker ostaja pri vas in bo v vas.« (Jn 14, 16–17) Tu Kristus pravi: »Dal vam bom Duha resnice in
    njegova moč bo prebivala v vas.« To sta dve neverjetni Jezusovi obljubi. Vendar opazite en verz, ki je stisnjen med njima: »Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi.« (Jn 14, 15) Zakaj se ta izjava pojavi tukaj? Kristus nam pravi: »Te obljube so povezane s poslušnostjo.« Skratka, obe obljubi sta povezani z upoštevanjem in poslušnostjo Božji Besedi. Dane so bile, da se izpolnijo, to pa zato, da bi nas nič ne oviralo pri uveljavljanju moči, ki je Kristus.

    Prepričan sem, da če v Jezusovem imenu prosimo malo ali nič, je to zanj očitek. Leto za letom mnogi kristjani vse manj prosijo. Končno se zadovoljijo le z odrešenjem. Nimajo drugih pričakovanj, kot da bodo nekega dne prišli v nebesa. Ali ste tudi vi prišli
    do konca svojih pričakovanj do Kristusa? Ali ne pričakujete nič drugega, kot to, da ste rešeni po
    Njegovi moči in milosti? Ali se ‘vaš Kristus’ konča le s tem, da imate dovolj moči, da preživite še en dan? Ali se za vas konča na mestu občasnega miru in veselja v življenju, ki je bilo večinoma pod satanovim nadlegovanjem? Vsi ti
    odlomki v Božji Besedi me prepričujejo, da ‘moj Jezus’ ni večji od mojih prošenj. Žal mnogi verniki
    zaradi svoje nevernosti naredijo Kristusa za nepomembnega in nemočnega.

    Ljubljeni, nočem, da bi bil Kristus omejen v mojem srcu. Namesto tega želim, da vsak hudič v peklu ve,
    kako velik je moj Bog po tem, kako velike so moje prošnje. Od Kristusa želim več. Želim si, da bi bil v
    mojem življenju večji kot kdaj koli prej (Prenova november 2021).

  51. Hvala says:

    PRIČEVANJE -Prenova november 2021

    V reviji Prenova november 2021 si lahko preberete pričevanje ženske, naslov ZNOVA ROJENA- (je zelo dolgo pripovedovanje), ki v svojem obupu ni našla OPORE V VERI, AMPAK SE JE ZATEKLA K HITRIM REŠITVAM NEW AGE, CELO POSMEHOVALA SE JE KRISTJANOM, DA RADI TRPIJO , SAMA PA JE IZBRALA BLJIŽNJICO! Med drugim pravi takole:

    In tudi takrat, v tistem obupu, nisem našla opore
    v veri, prave krščanske skupine, Sveto pismo pa je
    mi je bilo kot kitajščina. Krvavo sem potrebovala
    rešitev in sem jo našla – med angeli oziroma v new
    ageu.

    Smešno. Da sem bila tako zaslep-
    ljena in zasvojena. Groza. A veste, to je tisto kar pra-
    vijo: hudič, preoblečen v angela luči. In tako sem vse

    doživljala. Kot luč. In se posmehovala kristjanom,
    ker, kot kaže, radi trpijo, jaz pa poznam bližnjico in
    sem novodobna kristjanka in delam na obilju vsega.
    Obilju ljubezni, denarja, sreče, pozitivnosti. Zmota.
    ———————————————————————————————————————————————————
    V Novemberski reviji si lahko preberete tudi pričevanje duhovnika, ki se je cepil proti covid-19 in Molitev za osvobajanje in ozdravljenje pred Najsvetejšim p. James Manjackal itd…

    https://drive.google.com/file/d/1USN-NXnMMg6i33ZLI7mr_JyCtPynrBBY/view

  52. Miro says:

    PRIČUJOČI EVANGELJSKI ODLOMEK NA DANAŠNJO NEDELJO NADALJUJE POZIV K PRIPRAVLJENOSTI NA GOSPODOV PRIHOD – PUSTIMO SE VODITI GLASU VPIJOČEGA V PUŠČAVI: »PRIPRAVITE GOSPODOVO POT, ZRAVNAJTE NJEGOVE STEZE!«

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 3,1-6)

    V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj Judeje in Herod četrtni oblastnik Galileje, njegov brat Filip pa četrtni oblastnik Itureje in Trahonítide ter Lizanija četrtni oblastnik Abilene in ko sta bila vélika duhovnika Hana in Kajfa, se je v puščavi zgodila Božja beseda Janezu, Zaharijevemu sinu. Prehodil je vso jordansko pokrajino in oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov, kakor je pisano v knjigi besed preroka Izaija: Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze! Vsaka dolina naj se napolni in vsaka gora in hrib naj se zniža. Kar je krivo, naj bo ravno in razkopana pota naj bodo gladka. In vse meso bo videlo Božje odrešenje.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+3%2C1-6&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    Današnja nedelja nadaljuje poziv k pripravljenosti na Gospodov prihod. Logično! Advent je čas pričakovanja. Danes smo slišali: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze! V evangeliju najdemo dokaj podroben opis politične in verske hierarhije kot da ima Janez v prvi vrsti politično poslanstvo. To gotovo ne bo držalo. Da pa ima njegov nastop tudi politične razsežnosti, to pa že. Mogoče hoče med drugim nakazati, da je v družbi nekaj hudo narobe. Ali pa le kaže na razsežnosti človekove pokvarjenosti, ki potem spodkoplje še tako dobronamerne ureditve. Poskušajmo razumeti Janezov poziv kot poziv za naš čas.

    Če je uvod izredno natančen, pa je nadaljevanje dokaj abstraktno oz. splošno. Božja beseda vsakega tako osebno nagovarja, da Janez Krstnik ne more govoriti vsem in hkrati čisto konkretno, kaj naj vsakdo naredi. Primera o tem, kaj naj storimo, pa je vzeta iz gradbenega sveta. Ko Janez navaja preroka Izaija, govori o tem, kako naj se pripravi pot Gospodu, tj. kako naj v hribovitem svetu naredimo dobro cesto. Pomislimo, kako bi se lotili gradnje. Najbrž bi najprej zagledali prazne prostore, doline med enim in drugim hribom. Na prvi pogled ni težava hrib, ampak dolina. Težava je v tem, da nekaj manjka in ne, da je nečesa preveč. A če hočemo napolniti dolino, bomo morali poseči po hribu. In ko to storimo, bo potrebno stvar dokončati. Razkopano bo potrebno zgladiti.

    To je podoba našega adventnega časa. Bog želi stopiti v življenje vsakega izmed nas, zelo konkretno. Božja beseda želi biti živa, konkretna, kakor je bila konkretna v točno določenem času, ko se je rodil Janez Krstnik. Prvo, kar nam vsem želim je, da bi se zavedali, da Bog je, da je že tu in z nami. Rad bi v nas deloval. Želim si, da bi si v adventu še bolj zavzeto ponavljali, Bog, ti si tu, hočeš delovati v mojem življenju. Tu si, le slišim te bolj slabo. Pomagaj mi, da odpravim ovire, ki mi preprečujejo, da bi te slišal, da bi doživljal tvojo bližino.

    Kaj je z ovirami? Tudi v našem življenju hribi niso na prvi pogled problematični. Problematične so doline, so tisti trenutki, ko nam nekaj zmanjka. A resnica je v tem, da ne moremo zapolniti vrzeli, ne da bi se dotaknili tistih točk našega življenja, kjer je nepotrebno preobilje. Če hočemo zapolniti doline, bomo morali znižati hribe. Kaj točno misli Bog v vašem življenju, zakaj ne more priti do posameznika tako, kot si želi, mora najti vsak sam, naj ponudim le kratek razmislek:

    – ni miru, to opažaš. A ne bi se odpovedal vsem mogočim dejavnostim in vsemu hitenju, ki zapolnjuje tvoje občutke nesmisla. Žal ne bo šlo drugače. Božji mir bo vstopil v nas, če se bomo odpovedali mnogim na videz zelo dobrim stvarem.

    – zmanjka zaupanja. Vedno bi vse naredili sami. In vse kar počnemo, nam daje občutek neke gotovosti, da nekaj vendarle zmoremo. Ko se zlomimo, ugotovimo, da je pred nami dolina. Zapolniti jo bo najbrž potrebno tako, da bomo vzeli čas, ki smo ga porabili za nekaj drugega, in ga bomo porabili za pogovor z Bogom, za odnos z bližnjim.

    – ni globljega smisla. Na trenutke začutimo svojo brezciljnost, potem pa spet odhitimo naprej v delo, brezdelje ali pa iskanje trenutnih užitkov. Spet bo potrebno zapolniti dolino tako, da bomo vzeli energijo tam, kjer je je vsekakor več in jo bomo porabili tam, kjer je manjka.

    In nazadnje, je adventni čas povabilo, da tisto, kar smo že razkopali, pa še nismo pogladili, kar smo načeli, pa ne končali, vendarle dokončamo.

    Tudi današnja nedelja nas torej vabi, da se ustavimo in srečamo sami s seboj. Želi, da se zavemo, kako Bog čaka, da bi vstopil. Pomislimo, kaj vse ovira, da bi Bog resnično vstopil v naša življenja. Znižajmo hribe in napolnimo doline. Tisto, kar smo razkopali, pa naredimo spet gladko.

    V tem adventnem času se pustimo voditi Krstnikovemu klicu: ‘Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!’ (v. 3). Gospodu pripravljamo pot in ravnamo svoje steze, ko si sprašujemo vest, ko preiskujemo svoje obnašanje, da odpravimo grešne drže, kot sol: uspeh za vsako ceno, oblast na račun najslabotnejših, hlepenje po bogastvu, užitek za vsako ceno, ki niso od Boga.

    Naj nam Devica Marija pomaga pripraviti se na srečanje s to vedno večjo Ljubeznijo, ki jo prinaša Jezus, ki je v božični noči postala majhna, majhna, kakor seme posejano v zemljo, Jezus je to seme, seme Božjega kraljestva.

    Če v adventnem času ne bomo začutili resnosti poziva, ne pomeni, da smo dobri, ampak, da smo mrtvi! Pljunimo v roke in pripravimo pot Gospodu!

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Kralja, ki prihaja, pridite, molimo!

  53. Hvala says:

    JEZUS REČE: HODI Z MENOJ PO SAMOTNI POTI, TO JE POT, KI JE VEČINA LJUDI NE SPOŠTUJE IN JO CELO PREZIRA (Vrtnice JMS)

    Vzemi si malo časa in se mi posveti. Svet in njegove zahteve lahko za hip počakajo. Večina ljudi me pusti čakati, medtem pa razmišljajo, da bodo nekega dne našli dovolj časa, da se posvetijo samo meni. A bolj ko me potiskajo v ozadje svojega življenja, teže me bodo našli. Živiš med ljudmi, ki na prvo mesto postavljajo svoje delo, ki so dopustili, da čas kot tiran vlada nad njimi. Celo tisti, ki me poznajo kot svojega odrešenika, dovoljujejo, da jih usožnjuje ritem sveta. Ujeli so se v zanko, da več vedno pomeni tudi boljše: več sestankov, več programov, več dejavnosti.

    Poklical sem te, da hodiš z menoj po samotni poti, da je čas, ki ga preživljaš z menoj, zate najpomembnejši, da je tvoja najgloblja radost. To je pot, ki je večina ljudi ne spoštuje in jo celo prezira. Toda ti si izbrala boljši del, ki ti ne bo nikoli vzet. Še več, ko hodiš z menoj, se moj blagoslov skozi tebe lahko izliva še na druge ljudi.

    Visoka pesem 2,13; Evangelij po Luku 10,42

  54. Hvala says:

    POUČNA ZGODBA O TEM, KAKO JE PATER PIJ IZ SPOVEDNICE VRGEL HUDIČA

    https://si.aleteia.org/2020/10/11/poucna-zgodba-o-tem-kako-je-pater-pij-iz-spovednice-vrgel-hudica/

    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Katekizem Katoliške Cerkve pojasnjuje: ”Pred Kristusovim prihodom mora Cerkev prestati poslednjo preizkušnjo, ki bo omajala vero številnih vernikov. Preganjanje, ki spremlja njeno romanje na zemlji, bo razkrilo ‘skrivnost hudobije’ v obliki religiozne prevare, ki prinaša ljudem navidezno rešitev njihovih problemov za ceno odpada od resnice.” (KKC 675) .

    Ja, res je, NAVIDEZNA REŠITEV PROBLEMOV , BREZ TRPLJENJA-HITRE REŠITVE , ČLOVEK IŠČE NA ZEMLJI ŽIVLJENJE BREZ BOLEČIN, BREZ PROBLEMOV , ŽELI DA UPRAVLJA SVET PO SVOJI ZAMISLI, želi umreti brez bolečin.

    Vendar tako ne gre. Če boste poslušali celotno predavanje Johna Kazanjiana, boste tudi slišali o tem .

    Razumem in vem, da se je zelo, zelo težko sprijazniti z izgubo, bolečinami, ali so to telesne, duševne ali pa duhovne, težko je prenašati trpljenje leta in leta, VENDAR JEZUS DAJE MOČ DA ČLOVEK VZDRŽI IN OPRAVI NALOGO NA ZEMLJI.

    Velikokrat sem že povedala, DA NI PO BOŽJE BEŽATI OD KRIŽA, KER DRUGE REŠITVE NI, TO JE SAM JEZUS POVEDAL SVETNICI FAVSTINI. POVEDAL JE TUDI, DA JE ON PRVI PREHODIL POT TRPLJENJA NA SVETU. Razumem, da nekateri ne morejo tega sprejemati in zaničujejo tudi ljudi, ki podajajo take nasvete in poglede. Zato tudi vedno ponavljam POTREBNO JE POSLUŠATI JEZUSA, ON JE BOG. DRUGE LESTVE V NEBESA NI, KOT POT KRIŽA.

    Vse ostale poti so prevara hudobca, ki komaj čaka, da uniči vse kar je KRISTUSOVO.

  55. Hvala says:

    BOG NAS ŽELI UPORABITI

    Večkrat sem že pisala o tem, da ima Bog s vsakim človekom svoj načrt, mi pa Mu včasih NEZAUPAMO, SE UPIRAMO, HOČEMO DELATI TISTO, KAR MISLIMO PO SVOJEM ČLOVEŠKEM RAZMIŠLJANJU, GLEDAMO S SVOJIMI OČMI NE Z BOŽJIMI, MISLIMO, DA SE BOMO SAMI POBOLJŠALI, SPREOBRNILI ALI NEKOMU ODPUSTILI KRIVICE itd….TO JE RES ZGREŠENO MIŠLJENJE, GLEDANO PO ČLOVEŠKO , TO JE NAPUH ČLOVEKA-SAM BOM NAREDIL.

    V četrtem delu predavanja, ki ga je imel John Kazanjian – OSVOBODITEV ČLOVEKA, boste lahko prisluhnili kaj pravi o ljudeh, KAKO JE BOG V ZGODOVINI UPORABIL SAMO NEPOPOLNE SLABOTNE LJUDI, KER POPOLNI LJUDJE NE OBSTAJAJO.

    Podala bom povzetek predavanja Johna Kazanjiana. TAKOLE PRAVI:

    Ljudje moramo sprejeti svoje slabosti.

    Primer Svetega Pavla:

    SVETI PAVEL je skoraj sam razširil krščanstvo po celem Rimskem imperiju, kamorkoli je šel je tam nastala Cerkev, napisal je pol Nove Zaveze. NIHČE V ZGODOVINI NI BIL BOLJ UPORABLJEN OD BOGA KOT SVETI PAVEL.

    PRVI DEL NJEGOVEGA ŽIVLJENJA NI BIL DOBER. Sveti Pavel je bil terorist, morilec , vendar Bog ni uporabljal popolnega človeka, KER POPOLNIH LJUDI NI.

    BOG NE UPORABLJA POPOLNIH LJUDI, KER JIH NI, POPOLNI LJUDJE NE OBSTAJAJO, OBSTAJAJO SAMO NEPOPOLNI LJUDJE.ČE BI ČAKALI NA POPOLNE LJUDI, SE NIKOLI NE BI NIČ ZGODILO.

    Dovolj je to, kar smo zaradi Božjega Usmiljenja. LJUDJE PRAVIJO- NISI DOVOLJ PRIMEREN, NISI DOVOLJ DOBER itd…VSE KAR BOG V ČLOVEKU STORI, STORI ZARADI SVOJEGA USMILJENJA, ZATO KER ŽELI, DA PO NAS PRIDEJO SPREMEMBE V SVET. ZATO NIKOLI NE OBUPAJMO, KER VEMO, DA VSE TISTO, KAR SE PO NAS ZGODI-DOBRO ALI SLABO-V VSEM JE BISTVENO BOŽJE USMILJENJE.

    NI TI TREBA DOKAZOVATI, DA SI VREDEN, TVOJA VREDNOST NI V TEM ALI SI USPEŠEN ALI NISI USPEŠEN: BOG NAS NI POKLICAL, DA BI BILI USPEŠNI, AMPAK DA BI VEROVALI IN ZAUPALI BOGU.

    Lahko priznavamo vse slabo, kar smo storili in zaupamo v Njegovo usmiljenje.

    ABRAHAM je bil zelo star, ko ga je Bog poklical in začel uporabljati.

    JAKOB je lagal in bežal,

    JOŽEF je bil zlorabljen,

    GIDEON je bil zelo reven,

    SAMSON je delal neumne stvari,

    RAHABA je bila prostitutka,

    JONA je prišel v mesto svojih sovražnikov in je videl, kako se je celotno mesto v treh dneh preobrnilo in zaradi tega ni bil srečen, šel je na Goro in rekel: Gospod pošlji ogenj na to mesto, in ko se to ni zgodilo je bil jezen, rekel je: VEDEL SEM, da boš USMILJEN, zato nisem želel tukaj priti. Jona je bil strahopeten, bal se je in ni želel početi, za kar ga je Bog klical.

    JEREMIJA je bil verjetno depresiven, kar naprej je jokal,

    DAVID je imel ljubico in bila je noseča in poiskal je njenega moža, ki mu je služil v bitki v vojni, pripeljal ga je domov in ga poskušal nagovoriti, da bi spal s svojo ženo, da bi prikril dejstvo, da je otrok Davidov.

    V Izraelu mož ni smel spati s svojo ženo v času vojne. Zato je David rekel, naj ga pošljejo nazaj v bitko, v prvo bojno linijo, da ga bodo ubili.
    Vendar j David napisal večino PSALMOV. BOG PRAVI: “TO JE ČLOVEK PO MOJEM SRCU”.

    JANEZ KRSTNIK je bil ekscentričen,

    PETER je imel težave z obvladovanjem jeze,

    SAMARIJANKA JE imela veliko propadlih zvez, ki niso bili zakoni, ni imela moža, ampak moške,

    Mojzes, David in Pavel , vsi so bili krivi umora.

    BOG PRAVI TUDI NAM: “UPORABITI TE ŽELIM, ŽELIM, DA ČUTIŠ, KAKO TE UPORABLJAM!

  56. Hvala says:

    KDAJ BO KONEC SVETA?

    JEZUS LAHKO PRIDE VSAK TRENUTEK

    PREGANJANJU NA TEM SVETU NE BO KONCA

    VESELIMO SE JEZUSOVEGA DRUGEGA PRIHODA, DA JE KONEC SVETA NEKAJ DOBREGA, SAJ BODO TAKRAT OBRISANE NAŠE SOLZE IN NAŠE TLAKE NA ZEMLJI BO KONEC

    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Cerkev je o drugem Jezusovem prihodu zelo jasna in natančno predpisuje, kako naj se nanj pripravimo
    Katoličani trdno verujemo v Jezusov drugi prihod, kar vsako nedeljo potrdimo tudi v izpovedi vere:

    Verujem v enega Gospoda Jezusa Kristusa, ki je šel v nebesa, sedi na desnici Očetovi. In bo spet prišel v slavi sodit žive in mrtve; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.

    Ta vera je izražena zelo preprosto, kljub temu pa lahko pogosto izzove nasprotovanje in povzroči zmedo. Številne ljudi zlahka pritegnejo k neskončno spreminjajočim se teorijam različnih posameznikov in skupin, ki trdijo, da natančno poznajo dan in uro Jezusovega vnovičnega prihoda.

    Kaj pa Cerkev uči o Jezusovem drugem prihodu? Kdaj bo v resnici spet prišel?
    Katekizem Katoliške cerkve nam o tem vprašanju ponuja celo poglavje in povzema uradni nauk Cerkve. Začne s pojasnilom: ”Z vnebohodom je Božji načrt stopil v svojo dovršitev. Že smo v ‘poslednji uri’ … Sedanji čas je po Gospodovih besedah čas Duha in pričevanja, pa tudi čas, ki ga še zaznamujeta ‘stiska’ in preizkušnja zla, ki ne prizanaša Cerkvi in je uvod v boje poslednjih dni. To je čas pričakovanja in čuječnosti.” (KKC 670, 672)

    Apostoli so to resnico dobro poznali in so trdno verovali, da bo Jezus zagotovo znova prišel, morda še v obdobju njihovega življenja. Katekizem potrjuje nauk o Jezusovi skorajšnji vrnitvi z besedami: ”Po vnebohodu je Kristusov prihod v slavi povsem blizu … Ta eshatološki prihod se lahko zgodi vsak hip, čeprav je ‘zadrževan’, kar velja tudi za zadnjo preizkušnjo, ki bo prišla pred njim.” (KKC 673).

    Jezus lahko pride vsak trenutek
    Jezus bo spet prišel v slavi in katoličani verujemo, da se to lahko zgodi vsak trenutek. Zato je Jezus tako jasno naročil svojim učencem, naj bodo pripravljeni, naj vedno pričakujejo njegovo vrnitev.

    ”Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče. Pazite in bedite, ker ne veste, kdaj pride ta čas! Tako bo kakor s človekom, ki je zapustil svoj dom in šel na potovanje. Svojim služabnikom je izročil oblast, vsakemu svoje opravilo, vratarju pa je naročil, naj bedi. Bodite torej budni, ker ne veste, kdaj pride hišni gospodar – zvečer, opolnoči, ob petelinjem petju ali ob zori –, da vas ne najde spečih, če pride nenadoma. Kar pravim vam, pravim vsem: bodite budni!” (Mr 13, 32-36).

    Preganjanju na tem svetu ne bo konca
    Poleg tega je v Svetem pismu zapisano, da bo pred Jezusovim drugim prihodom Cerkev deležna še zadnje preizkušnje in verniki še bolj krutega preganjanja.

    Glede na to, da so bili kristjani vedno kruto preganjani že od Jezusovih dni, je težko prepoznati, kdaj bo nastopila poslednja stiska (ali če se je to že zgodilo).

    Katekizem pojasnjuje: ”Pred Kristusovim prihodom mora Cerkev prestati poslednjo preizkušnjo, ki bo omajala vero številnih vernikov. Preganjanje, ki spremlja njeno romanje na zemlji, bo razkrilo ‘skrivnost hudobije’ v obliki religiozne prevare, ki prinaša ljudem navidezno rešitev njihovih problemov za ceno odpada od resnice.” (KKC 675) Krivec za to množično prevaro, ki ga Sveto pismo imenuje Antikrist, bo poražen in Kristus bo kmalu zatem prišel v slavi.

    Vedno v pripravljenosti
    Katoličani naj bi vsak dan preprosto pripravili svoja srca v veri, da je današnji dan lahko naš zadnji. Morda bo to naša osebna “poslednja sodba”, ko bomo na koncu svojega življenja srečali Jezusa, lahko pa bo prava poslednja sodba, ko bo Kristus spet prišel v slavi.

    Biti moramo budni in ne smemo verjeti različnim prerokbam ali napovedim. Če živimo v skladu z Božjim načrtom, bo dan poslednje sodbe dan veselja. Zato se kristjani že od nekdaj veselimo Jezusovega drugega prihoda, vedoč, da je konec sveta nekaj dobrega, saj bodo takrat obrisane naše solze in naše tlake na Zemlji bo naposled konec.

    https://si.aleteia.org/2017/12/31/kdaj-bo-konec-sveta/
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

  57. Hvala says:

    POMILOVANJE SAMEGA SEBE JE SPOLZKA JAMA BREZ DNA! (Vrtnice JMS)

    Pomilovanje samega sebe je spolzka jama brez dna. Ko enkrat padeš vanjo, se začneš pogrezati vse globlje in globlje v njeno blato. Ko drsiš po njenih gladkih stenah, si na dobri poti v depresijo in globoko temo. Tvoje edino upanje je, da pogledaš gor in zagledaš luč moje navzočnosti, ki sije nate. Tudi če se ti z dna jame moja svetloba zdi medla, te njeni žarki lahko dosežejo na kateri koli globini. Ko se z zaupanjem obrneš name, začneš počasi vstajati iz brezna obupa. Vztrajaj, dokler ne dosežeš moje roke in se je oprimeš. Jaz te bom spet potegnil na svetlo. Nežno te bom očistil, izmil s tebe blato, ki se te drži. Pokril te bom s svojo pravičnostjo in hodil s teboj po poti življenja.

    Psalm 40,2−3; Psalm 42,5; Psalm 147,11

  58. Hvala says:

    EKSORCIST NAS UČI, KAKO ODPUSTITI V ŠTIRIH KORAKIH

    NI DRUGE LESTVE DO NEBES RAZEN KRIŽA

    TI KORAKI NE BODO LAHKI, VAM PA BODO PRINESLI SVOBODO
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Včasih nimamo želje po odpuščanju, včasih je ta želja pomanjkljiva, včasih pa je v družini preprosto duh neodpuščanja. V takih primerih je potrebno, da Boga prosimo za milost, da bi želeli odpustiti, za moč in ljubezen, da bi zmogli odpustiti.

    V procesu odpuščanja lahko sodelujemo z Božjo milostjo. Eksorcist, duhovnik Jim Blount, priporoča štiri korake odpuščanja, ki nam bodo v pomoč pri popolnem odpuščanju.

    1
    DEJANJE VOLJE
    Za prvi korak je potrebna volja. Za odpuščanje se moramo svobodno odločiti, saj ne temelji na občutjih ali čustvih. Gre za odločitev, da nekaj storimo, in zavezo, da pustimo preteklost za seboj. Misli in čustva nam pomagajo, da se pravilno odločimo, na koncu pa so naše odločitve tiste, ki določajo naše življenje.

    Odpustimo lahko s pomočjo ozdravljajoče milosti Jezusa Kristusa. “Odpusti nam, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,” molimo v očenašu. Če nismo usmiljeni do drugih, bomo tudi sami prikrajšani za usmiljenje.

    Tako kot je Jezus na križu odpustil svojim preganjalcem, tudi mi odpuščamo tistim, ki so nas prizadeli. Odpustimo lahko vsakomur – staršem in drugim družinskim članom, duhovnikom, učiteljem in vsem, ki so nas kadar koli prizadeli, a za to potrebujemo milost in neomajno voljo.

    Da bi se lahko odločili za odpuščanje, molimo: “Odpuščam ti, [Ime], v imenu Jezusa Kristusa zdaj in na vekomaj.”

    2
    BLAGOSLAVLJAJTE TISTE, KI VAS PREGANJAJO

    V drugem koraku blagoslovimo tiste, ki so nas ranili. Kristjani na hudo vedno odgovarjamo z blagoslovom. Morda nas je prizadelo to, da nas je kdo preklinjal. Kadar preklinja kdo, ki ima avtoriteto, je to vedno škodljivo. Namesto preklinjanja, ki prihaja od hudiča, svoje ustnice raje uporabljajmo za blagoslavljanje. To je najpomembnejši korak pri odpuščanju. Blagoslov prežene jezo in sovraštvo zaradi naših ran. Blagoslov stopi led v srcu in ga ozdravi.

    Z blagoslavljanjem človeku sporočamo, da mu želimo dobro – da bi spoznal brezmejno Božjo ljubezen in bil deležen njegovega usmiljenja. Tudi sveti Pavel pravi: “Blagoslavljate tiste, ki vas preganjajo” (Rim 12, 14).

    Molimo za tiste, ki so nas prizadeli
    Tudi če nam je kdo naredil kaj strašnega, si zanj želimo, da bi mu bilo odpuščeno in da bi bil ozdravljen in blagoslovljen. Kristjani zato molimo za tiste, ki nas žalijo, in zanje prosimo Boga, da bi živeli izpolnjeno in bi se veselili na tem in onem svetu.

    Morda človek, ki nas je prizadel, tudi sam trpi, na primer zaradi alkoholizma ali zasvojenosti, in potrebuje ozdravljenje. Prosimo zanj, da bi bil odrešen svoje bolezni. V tem koraku se začne pretakati pravo odpuščanje. In ko odpustim, vse vidim v novi luči.

    Ko nekoga blagoslavljate, recite: “Tebe, [Ime], obilno blagoslavljam v imenu Jezusa Kristusa, zdaj in na vekomaj.”

    3
    VEDNO SE ZAHVALJUJTE

    Naslednji korak je težak. Je klic k svetosti, saj od nas zahteva, da stvari vidimo tako, kot jih vidijo svetniki, Božji prijatelji.

    V bolečih ranah lahko najdem Kristusa. On je razlog za vse dobre stvari, ki se mi zgodijo v življenju, in mi prinaša blagoslov. Kdaj drugič pa dopusti, da se mi zgodijo slabe stvari, dopusti mojo ranjenost.

    Bog moje rane in bolečino uporabi, da me nauči ponižnosti in da se zavem, da sem odvisen od njega. Ko se v svoji ranjenosti obrnem na Boga, mi on te rane lahko pozdravi in tako se spremenijo v zdravilo. Prek trpljenja se lahko veliko naučim o usmiljeni ljubezni, ki je najgloblja oblika ljubezni. Lahko se celo začnem zahvaljevati Bogu za svoje rane, saj spoznam, da smo prav zaradi svojih ran našli odrešenje. In tako lahko razumem globino Pavlovih besed: “V vsem se zahvaljujte” (1Tes 5, 18).

    “Ni druge lestve do nebes razen križa”
    Čeprav si preganjanja in bolečin ne želimo, pa so te lahko kanal za milostno in bogato žetev. Sveto pismo pravi. “Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo, če pa umre, obrodi obilo sadu” (Jn 12,24).

    Sveta Terezija iz Avile je rekla, da bo edina stvar, za katero se bomo Bogu zahvalili, ko bomo prišli v nebesa, naš križ. Sveta Roza iz Lime je dejala nekaj podobnega: “Ni druge lestve do nebes razen križa.”

    Gospod nas je učil, naj nastavimo še drugo lice. Naše rane so morda strašne, a jih Bog poveliča. Tudi Kristusove rane s križa v nebesih niso kar izbrisane, ampak kažejo Božjo slavo. Prav zaradi njih apostoli prepoznajo Gospoda in verujejo. Prositi moramo za milost, da bi se Bogu lahko zahvalili za rane, ki nam jih je zadalo življenje, saj so pot do ozdravitve.

    Bogu se zahvalite s tole molitvijo: “Zahvaljujem se tebi, Gospod, in tebi, [Ime], za rano, ki se zdravi.”

    4
    HVALITE GOSPODA

    V četrtem, končnem, koraku odpuščanja neposredno slavimo Boga. Svoje misli usmerimo k nebeškemu kraljestvu in se poklonimo pred Bogom ter ga slavimo za vse, kar nam daje.

    Bog je ljubeči Božji zdravnik, ki nam prihaja pomagat v našem grehu in trpljenju, da bi nas odrešil. V Svetem pismu piše: “Bog je tako ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, ki vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje” (Jn 3, 16). Bog si je tako želel odrešenja tega sveta, da je poslal svojega Sina, da je trpel in umrl, da bi tako spoznali njegovo dobroto in ljubezen.

    Boga slavimo za vse naše rane in trpljenje. V svoji popolni modrosti je vse ustvaril za moje dobro – tu in v večnosti. S slavljenjem mu vračamo vse, kar smo in kar smo pretrpeli. S tem korakom se odpuščanje zaključi in nam pomaga, da v polnosti sprejmemo sveto Božjo voljo.

    Slavite Boga s tole molitvijo: “Gospod, slavim tebe in tvojo sveto mater in te poveličujem zaradi tvojega nebeškega načrta, ki me rešuje in vodi v popolno veselje.”

    https://si.aleteia.org/2021/02/22/eksorcist-nas-uci-kako-odpustiti-v-stirih-korakih/

  59. Miro says:

    VSAK ČLOVEK JE POKLICAN K SVETOSTI, DA OBLIKUJE ČLOVEŠTVO, KI GA PRENAVLJA BOŽJA SLAVA (sv. Janez Pavel II.)

    – Kristus je z razodevanjem Božje ljubezni-usmiljenja obenem zahteval od ljudi, da se tudi ti v svojem življenju prepustijo ljubezni in usmiljenju, da ju vodita.

    – V križu se Bog najgloblje sklanja k človeku in k temu, kar človek imenuje svojo nesrečno usodo.

    – Krščansko ljudstvo se z rožnim vencem podaja v Marijino šolo, da bi se dalo uvesti v premišljevanje lepote Kristusovega obličja in v izkustvu globine njegove ljubezni.

    – Vsak človek je poklican k svetosti, da oblikuje človeštvo, ki ga prenavlja božja slava … Kristjani so poklicani, da z lastnim svetim življenjem postanejo luč za druge na poteh sveta.

    – Kristus človeku v polnosti razodeva človeka; to stori najprej po družini, ki jo je izbral, da se v njej rodi in raste.

    – Potrebni smo veselja do življenja, ki je v mladih. V njem odseva nekaj izvirnega veselja, ki ga je imel Bog, ko je ustvaril človeka.

    Misli sv. Janeza Pavla II., izbor iz Ognjišča

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  60. Hvala says:

    “RAZMISLIMO O SKRIVNOSTI, KAKO IN ZAKAJ SE JE TA VSEMOGOČNI BOG, PRED KATERIM TREPETAJO ANGELI, SPUSTIL NA ZEMLJO IN DEVET MESECEV PREBIVAL V NAJČISTEJŠI IN NAJSVETEJŠI ŽENI, KI JE KADAR KOLI NA TEM SVETU ŽIVELA IN JI NIKOLI VEČ NE BO ENAKE. OMEJEN NA PREBIVANJE V MATERNICI, SKUPAJ Z NESKONČNO INTELEGENCO, NESKONČNO MOČJO, Z MOČJO SVETEGA DUHA.”

    -Mati Angelica, klarisa in ustanoviteljica ameriške katoliške televizije EWTN

    Prenova v Duhu

    http://prenova.rkc.si/

  61. Hvala says:

    https://www.krscanski-mozje.si/2021/12/04/osvoboditev-posnetek-deliverance-recording-4-4/

    OSVOBODITEV
    ČETRTI DEL PREDANJA, KI JE BIL V ŽIVO DNE 4.12.2021 , V SLOVENIJI- PREDAVATELJ JOHN KAZANJIAN

    Misli…..

    PONIŽNOST ČLOVEKA JE V TEM, DA SPREJME BOŽJI KLIC IN NANJ ODGOVORI…

    SKRIVNOST BITI UPORABLJEN OD BOGA JE V TEM, DA UPORABLJAMO SVOJO BOLEČINO, DA POMAGAMO DRUGIM.- TO IMENUJEMO ODREŠILNO TRPLJENJE….

    ALI LAHKO POSKRBIMO, DA BO NAŠE TRPLJENJE NEKAJ VREDNO, DA BO ODKUPITEV? KO SVOJO BOLEČINO DAMO BOGU, DA BO UPORABLJENA ZA DRUGE LJUDI, KO SE ZDRUŽIMO Z JEZUSOM, KI VISI NA KRIŽU, TO JE TRPLJENJE, KI GA BOG LAHKO UPORABI …..

  62. Hvala says:

    (VIDEO) STE VIDELI, KAKO SE KATOLIŠKA KARIZMATIČNA PRENOVA SOOČA Z IZZIVOM EPIDEMIJE COVID19?

    https://blagovest.si/duhovnost/video-ste-videli-kako-se-katoliska-karizmaticna-prenova-sooca-z-izzivom-epidemije-covid19/

  63. Miro says:

    JEZUS OZDRAVI DVA SLEPA – KO BESEDE UMOLKNEJO, KO NIMAM VEČ NIČESAR, S ČEMER BI SE LAHKO HVALIL, KO POPOLNOMA SPOZNAM SVOJO KRHKOST, SVOJO NEMOČ IN MAJHNOST, TAKRAT SE ZASLIŠI KLIC: “USMILI SE ME, JEZUS, DAVIDOV SIN!”

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 9,27-31)

    Ko je Jezus odhajal od tam, sta šla za njim dva slepa in vpila: »Usmili se naju, Davidov sin!« Ko je stopil v hišo, sta slepa prišla k njemu. Jezus jima je rekel: »Ali verujeta, da morem to storiti?« »Da, Gospod,« sta mu dejala. Tedaj se je dotaknil njunih oči in rekel: »Zgôdi se vama po vajini veri!« In oči so se jima odprle. Jezus jima je nato ostro zabičal: »Glejta, da nihče ne izve!« Ko pa sta odšla, sta ga razglašala po vsej tisti deželi.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+9%2C27-31&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    Včasih v življenju tako hitim, da se nisem sposoben zadržati in občudovati lepoto. V majhnih vsakodnevnih stvareh nisem sposoben videti skritega Boga.

    Jezus pa opazuje ranjene. Prav tako opazuje jezero, polje, nebo. In me vabi k temu, da bi se zaustavil, opazoval in sanjal. Prosi me, naj se za trenutek ustavim sredi svojih skrbi, dvignem oči in se ozrem naokrog. Dobro mi je, ko se ustavim ob premišljevanju lepe pokrajine. Dobro mi je tam, ne da bi moral še kaj storiti. Samo Bog in jaz, nič drugega.

    Ljubiti sam sebe. Živeti trenutek. Čutiti se živega. Oči se mi napolnjujejo z mirom. Čutim potrebo, da se ustavim in osredotočim pogled. Da sem tukaj tako kot sem, v vsej preprostosti. Iz tega sledi vaja v resnični ljubezni: s kom sem sposoben v tišini opazovati in premišljati o življenju, ne da bi moral obenem počenjati še kaj posebnega? Dobro mi je opazovati morje, mrak, gozd, stoječ na visoki gori. Dobro mi je, ko nekje preprosto SEM.

    Molitev je zelo povezana s tem, da se soočim z Bogom in on z menoj. Želim se naučiti opazovati in se zaustaviti. Zanima me, kako je Jezus navduševal ljudi, žejne in hrepeneče po zveličanju, da bi opazovali lepoto, lepoto širnega neba. Jezus gleda, kako Oče oblači lilije, kako hrani ptiče.

    Tudi meni Bog poklanja življenje, njegovo, Božje življenje. In zato sem kakršen sem, tako kot lilije in ptiči. Ne, ker sem se sam zaželel takega, niti, ker bi se sam takega ustvaril. Zanj sem najbolj ljubljen, pravzaprav sem Njegov ljubljenec. Njegova nežnost se pretaka skozme, ker sem Njegov otrok. On me je ustvaril in me ljubi. In zato si želim preprosto samo biti z njim.

    Kateri je moj najljubši kraj, kjer rad premišljujem? Na katere pretekle dogodke svojega življenja sem se spomnil ob opazovanju nečesa, za čimer stoji Bog, ki to ustvarja, čuva, ohranja? Jezus je imel svoje priljubljene kraje odmika, v gorah, ob jezerih, na poti.

    Jezus bi ustavil svoj pogled na majhnih stvareh in bi videl sledi Očeta za vsem. Tudi jaz bi rad znal tako opazovati, tako premišljevati, se tako zaustaviti in uživati mir. Tudi jaz bi rad znal videti Boga skritega v tolikih podrobnostih vsakega dneva, v lepoti stvari, v mojih bližnjih. Ne želim izgubiti antene svoje duše. Prosim Jezusa, da mi podari svoj dar za občutljivo opazovanje in použivanje trenutka. Da bi znal zadržati svoj korak. Utihniti, se umiriti in opazovati. V hvaležnosti premišljevati svoje življenje.

    Želja je pomembna v življenju. Če vem kaj hočem in imam energijo, da temu sledim, me to vodi. Tudi Gospod ima želje zame. Želje se lahko srečajo kot se je to zgodilo za ona dva slepa. Njuna vera in potreba ju je privedla k Jezusu. Tudi jaz sem povabljen k istemu, ko spoznavam, da Jezus lahko preobrazi moje želje, da bi jih uskladil s svojimi.

    Kaj so moje najgloblje želje in kako vplivne so na moje življenje Jezusovega učenca? Prosim, da bi bil v stiku z Jezusovo željo zame, ker vem, da me moja slepota lahko pri tem ovira.

    Ko besede umolknejo, ko nimam več ničesar, s čemer bi se lahko hvalil, ko popolnoma spoznam svojo krhkost, svojo nemoč in majhnost, takrat se zasliši klic: “Usmili se me, Jezus, Davidov sin!”

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

  64. Miro says:

    BOŽJA BESEDA IN MOLITEV

    »OB VSAKI PRILOŽNOSTI MOLÍTE V DUHU Z VSAKRŠNIMI MOLITVAMI IN
    PROŠNJAMI. V TA NAMEN BEDITE Z VSO VZTRAJNOSTJO IN MOLÍTE ZA VSE
    SVETE.« (Ef 6,18)

    Več o Božji besedi in molitvi na:
    https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id0=1&l=sl&z=4&zf=1633&t=5

    Vsak petek se spominjamo, da nam je trpeči Jezus s Križa dal svojo Mater za našo
    skupno Mater, ki je postala Srednica vseh milosti. Ob 15. uri je Ura milosti, ura
    Božjega usmiljenja za ves svet, ko častimo Presveto Srce Jezusovo.

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Vzklik v adventnem času: Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

    • Miro says:

      Danes, ko je prvi petek v mesecu, obnovimo:

      POSVETITEV JEZUSOVEMU PRESVETEMU SRCU

      Dobri Jezus, Odrešenik človeškega rodu, ozri se na nas, ki smo ponižno zbrani pred teboj. Tvoji smo, tvoji hočemo biti. Da bi pa mogli biti s teboj trdneje združeni, glej, zato se danes vsak izmed nas radovoljno posveti tvojemu presvetemu Srcu. Tebe mnogi ne poznajo, mnogi pa tvoje zapovedi zaničujejo in te zavračajo. Usmili se obojih, dobrotljivi Jezus, in pritegni vse k svojemu presvetemu Srcu.

      Kralj bodi, Gospod, ne samo vernih, ki se trudijo, da bi ostali zvesti, temveč tudi izgubljenih sinov, ki so te zapustili. Daj, da se skoraj vrnejo v Očetovo hišo, da ne omagajo od uboštva in lakote.

      Kralj bodi tistih, ki jih slepi zmota ali loči razkol, in pokliči jih k polnosti vere in občestva, da bo kmalu ena čreda, en Pastir.

      Daj, Gospod, da bo tvoja Cerkev povsod v svobodi oznanjala evangelij; daj vsem narodom pravičen red in mir; daj, da se bo po vsej zemlji razlegal en glas: Bodi hvala Božjemu Srcu, ki nas je rešilo, slava in čast mu vekomaj. Amen.

      Bogu hvala za to čudovito molitev-posvetitev, po kateri nam Gospod Jezus podarja nedoumljive milosti za dušo in telo, za krepostno življenje na tem svetu, za odrešenje in zveličanje, za večno srečo v Bogu – za nas in naše bližnje, kot tudi za vse prebivalce Slovenije, Evrope, širnega sveta. Vse v najtesnejši povezavi s sveto Evharistijo in z ljubečim življenjem v njeni moči! Šele v večnosti bomo spoznali, kaj in koliko smo prejeli od Odrešenika Jezusa v času našega zemeljskega življenja, po Njegovi preobilni ljubezni. Največ Božjih milosti sploh ne moremo prepoznati kot darove, saj nas v duhovnem pogledu, pa tudi sicer, v vsem močno presegajo. Globokim Evharističnim skrivnostim se lahko približa le globoko verujoče srce – v moči Svetega Duha. Zato se v življenju vedno za vse zahvaljujmo v močni veri in zaupanju v Kralja, ki nam prihaja naproti, da nas osrečuje, ozdravlja, odrešuje … s Svojo navzočnostjo in darovi.

      Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
      Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

  65. Miro says:

    V BOŽJIH OČEH NE ŠTEJEJO BESEDE IN TUDI NE OBLJUBE, ŠTEJEJO DEJANJA – HIŠA SE NE ZIDA NA PESEK, AMPAK NA SKALO, NA TRDEN TEMELJ!

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 7,21.24-27)

    »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih.

    Zato je vsak, ki posluša te moje besede in jih uresničuje, podoben preudarnemu možu, ki je zidal svojo hišo na skalo. Ulila se je ploha, pridrlo je vodovje in zapihali so vetrovi ter se zagnali v to hišo, in vendar ni padla, ker je imela temelje na skali. Kdor pa te moje besede posluša in jih ne uresničuje, je podoben nespametnemu možu, ki je zidal hišo na pesku. Ulila se je ploha, pridrlo je vodovje in zapihali so vetrovi; zagnali so se v to hišo in padla je in njen padec je bil velik.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+7%2C21.24-27&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    Očitno je, da so tudi številni Jezusovi poslušalci mislili, da je dovolj, če Jezusa poslušajo, uživajo ob njegovih lepih nagovorih ter dajejo lepe izjave in deklaracije. Toda tudi v Božjih očeh ne štejejo besede in tudi ne obljube, štejejo dejanja. To šteje tudi v življenju. Ne živimo od besed in obljub, živimo od dejanj.

    Jezus primerja dva človeka, ki gradita hišo. Hiša se ne zida z besedami, ampak z dejanji. Hiša se ne zida na pesek, ampak na skalo, na trden temelj.

    Hiša je naše življenje. Življenje posameznika, pa tudi življenje skupnosti.

    Skala vzdrži ob neurju in potresu. Skala je podoba vrednot, ki zaslužijo to ime, vrednot, ki so tako močne, da vzdržijo tudi ob krizah in preizkušnjah.

    Podoba peska pa je podoba nestalnosti in neodpornosti. Pesek je nezanesljiv in se vdira pod našimi koraki. To so neprave in lažne vrednote, ki razkrijejo svojo lažnost, ko pride preizkušnja, ko pridejo težki časi. In takšni težki časi so in zato se marsikaj sesuva. Vse, kar je zgrajeno na laži, na goljufiji, na prevari, na krivici in na zločinu, je zgrajeno na pesku in je obsojeno na propad. Pesek ne nudi potrebne opore našim korakom in tudi ne našim stavbam. Še več, življenje uničuje in ustvarja puščavo. Takšne so lažne vrednote.

    Zato je tako pomembno, da zgradimo hišo svojega življenja na vrednotah, ki so pristne in resnične.

    Pogosto se sliši govoriti o krizi vrednot. Toda ta ugotovitev, četudi je v precejšnji meri točna, nikakor ni dovolj. Kaj pa sploh vrednote so?

    Vrednota je to, kar je za nas najvažnejše, največ vredno, kar najbolj cenimo. Kar imamo za vredno, da je, kar ocenjujemo kot dobro in potrebno. Vsak človek ima vrednote, vprašanje je samo, ali je tisto, kar najbolj ceni, res prava vrednota, ali pa je navidezna in kratkotrajna. Marsikdo ima za vrednoto kaj, kar vrednota gotovo ni. To se izkaže ob preizkušnjah. Prava vrednota traja, je vrednota v vsaki okoliščini in vedno.

    Vsi se strinjamo, da so vrednote potrebne. Nekateri pravijo, da so vrednote stvar osebnega okusa in osebne izbire. Če ta miselnost prevlada, pride do razsula vrednot. Posledica tega je, da se vedno bolj izgublja zavest, kaj je prav in kaj ni, kaj je vredno zastopati na vsakem koraku, čemur moramo ostati zvesti v vsaki okoliščini.

    Jezus oznanja pristne vrednote. Vrednote, na katerih je bilo zgrajeno njegovo življenje, so bile tako močne, da so zdržale najhujši vihar, vihar njegove smrti na križu in pripeljale v slavo vstajenja. Ta vrednota je njegova nesebična in požrtvovalna ljubezen. Vse, kar je zgrajeno na duhovnosti te ljubezni, ima obljubo večnosti. Naša krščanska naloga je, da za vero v to ljubezen pričujemo tudi v naši skupnosti. To bo naš največji in najbolj potreben prispevek k temu, da bo naše življenje kakor evangeljska hiša zgrajena na trdni skali.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Kralja, ki prihaja pridite molimo!

  66. Hvala says:

    PRAV JE, DA BOGU PRINAŠAMO SVOJE POTREBE!- razmišljanje

    Večkrat smo že govorili, kako JE POMEMBNA POSLUŠNOST BOGU.

    Kaj mi največkrat počnemo? Govorimo in govorimo Bogu, ne spomnimo pa se , da bi Njemu prisluhnili.

    BOGU PRINAŠAJMO SVOJE MOLITVE, POTREBE, VENDAR DOBRO PAZIMO, DA NE BI OD BOGA PRIČAKOVALI REŠITEV KOT SI JIH SAMI PREDSTAVLJAMO. V TAKEM ODNOSU DO BOGA VEDNO DOŽIVLJAMO , DA NAS BOG NE USLIŠI, KER NAS NE USLIŠI NA NAŠ NAČIN-NA NAŠO PREDLOŽITEV REŠITVE, AMPAK TAKO KOT JE NJEGOVA VOLJA.

    PREPUSTITI JE POTREBNO GOSPODU, DA ON ODLOČI NA KAKŠEN NAČIN IN KDAJ BO REŠIL NAŠE POTREBE, STISKE, PROBLEME itd…ON JE BOG, mi pa ustvarjena bitja, ki imamo svoje človeško nepopolno razmišljanje in gledanje.

    BOG VE IN VIDI VSE.

    V Očenašu, JEZUSOVI MOLITVI molimo-ZGODI SE TVOJA VOLJA, KAKOR V NEBESIH, TAKO NA ZEMLJI. Sedaj pa razmislimo KAJ POČNEMO? V OČENAŠU PROSIMO BOGA, NAJ SE ZGODI NJEGOVA VOLJA, HKRATI PA OD NJEGA ZAHTREVAMO REŠITVE NA NAŠ NAČI IN OB NAŠEM ČASU.

    Vidite, če niso USKLAJENE NAŠE MISLI, BESEDE IN DEJANJA Z BOŽJIMI , ne moremo biti uslišani.

    • Miro says:

      Hvala za navedene misli o molitvi. V razmislek posredujmo še eno od razmišljanj papeža Frančiška o molitvi OČE NAŠ, kjer poudarja, da je Oče naš molitev zaupanja.

      https://nadskofija-ljubljana.si/laiki/ocenas-molitev-zaupanja/

      MOLIMO z vero in zaupanjem v našega NEBEŠKEGA OČETA. V tem času prosimo še zlasti za potrebne milosti za vse, ki so zboleli za koronavirusom.

      OČE NAŠ, naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime, pridi k nam tvoje kraljestvo,
      zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji. Daj nam danes naš vsakdanji kruh in
      odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom, in ne vpelji nas v
      skušnjavo, temveč reši nas hudega. Amen.

      ZDRAVA MARIJA, milosti polna, Gospod je s teboj, blagoslovljena si med ženami in
      blagoslovljen je sad tvojega telesa, Jezus. Sveta Marija, Mati božja, prosi za nas grešnike,
      zdaj in ob naši smrtni uri. Amen.

      Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

  67. Miro says:

    Zakaj nas pesti cela vrsta dušnih bolezni, kot so sebičnost, napuh, predrznost, lakomnost, itd.? Zakaj v življenju godrnjamo, smo nezadovoljni, iščemo pozornosti, časti, priznanja in podobno? Zato, ker smo ljudje, tako ali drugače, globoko v srcu ranjeni zaradi posledic izvirnega greha. Duša hoče eno, telo pa poželi drugo. Človek sam s svojimim močmi, brez Božje milosti, ne more nič storiti za svoje odrešenje in resnično srečo v Bogu.

    Pričujoča MARIJINA HVALNICA nam razodeva globoke skrivnosti pristne sreče, ki se v srcu nadvse raduje Boga. Molimo skupaj s Presveto Devico Marijo, da bo moje/tvoje/naše srce soutripalo z BOŽJIM SRCEM.

    MOJA DUŠA POVELIČUJE GOSPODA (MAGNIFICAT)

    Moja duša poveličuje Gospoda,
    moje srce se raduje v Bogu, mojem Zveličarju.
    Ozrl se je na nizkost svoje dekle,
    glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi.
    Velike reči mi je storil Vsemogočni,
    njegovo ime je sveto.
    Iz roda v rod skazuje svoje usmiljenje vsem,
    ki mu zvesto služijo.
    Dvignil je svojo močno roko,
    razkropil je vse, ki so napuhnjenih misli.
    Mogočne je vrgel s prestola
    in povišal je nizke.
    Lačne je napolnil z dobrotami
    in bogate je odpustil prazne.
    Sprejel je svoje izvoljeno ljudstvo,
    kakor je obljubil našim očetom.
    Spomnil se je svoje dobrote
    do Abrahama in vseh njegovih potomcev.
    Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu,
    kakor je bilo v začetku,
    tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+1%2C46-56&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

  68. Hvala says:

    NAŠA ODLOČITEV ALI BOŽJA VOLJA?

    ZAKAJ JE JEZUS DAL KRUHA TISTIM, KI SO SEDELI NE TISTIM, KI SO BILI LAČNI?

    Evangelist Janez je zapisal, da je Jezus dal aposto-
    lom nalogo, naj ljudem ukažejo, naj sedejo. Zakaj

    jih ni samo povabil, da če hočejo, naj sedejo?
    Zakaj je izrekel zapoved? Dalje beremo, da so
    dali kruha tistim, ki so sedeli, ne tistim, ki so bili
    lačni. Pomeni, da je dal kruha le tem, ki so Mu
    prisluhnili in poslušali Njegovo zapoved. Zakaj

    je pomembno, da smo poslušni? In zakaj ni do-
    volj, da samo nekaj hočemo, pa tega ne storimo?

    Namreč, že pri molitvi se nam dogaja, da ko mo-
    limo, mislimo, da moramo veliko govoriti in da

    nas mora Bog poslušati. Saj se nam dogaja tudi v

    medosebni komunikaciji, da hočemo veliko go-
    voriti in nas mora drugi poslušati. Če nas ne sliši
    ali noče poslušati, smo pa raje tiho tudi takrat, ko
    bi bilo treba govoriti. Bog nas je že ustvaril tako,
    da bi bilo treba več poslušati (imamo dve ušesi)
    in manj govoriti (imamo le ena usta). Zato bi se

    moralo dogajati prav nasprotno od tega, kar živi-
    mo. Predvsem Boga bi morali najprej poslušati.

    Mi pa bi od Njega kar naprej nekaj zahtevali in
    pričakovali, neradi pa Ga poslušamo.

    https://drive.google.com/file/d/1S7vNm4kEOiafbmgZYT9JfMbhHGOtYXQO/view

  69. Hvala says:

    NE PUSTIMO SE ZAPLESTI V ZANKE HUDEGA DUHA

    Gotovo imamo različne po-
    glede na dogajanja, ki smo jim priča. Soočamo se z različni-
    mi mnenji in si ustvarjamo

    lasten pogled na vse. O, če bi
    le ostalo zgolj pri pogledu. Žal

    pa se na podlagi tega dogaja-
    nja povzročajo delitve, spori,

    izključevanje, pritiski, preganjanje … Menim, da
    zlasti v zadnjem letu in pol doživljamo še posebej
    močan pritisk zla, ki bije poslednjo bitko in je zato
    še toliko bolj agresivno. Zlu pa se nikoli ne moremo

    upreti z golimi rokami niti ne z materialnimi sred-
    stvi za zaščito, ampak je edino obrambno sredstvo,

    ki pa ga ne smemo tako imenovati, popolno zaupa-
    nje in vera v Jezusa Kristusa v moči Svetega Duha.

    »Kajti naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak
    proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim
    gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim
    duhovnim silam v nebeških področjih« (Ef 6,12).
    V tem boju pa lahko zmagujemo edinole v popolni
    zvestobi in zasidranosti v Jezusu Kristusu, ki je
    edini že premagal zlo. Mi lahko torej vse zlo pre-
    magujemo z Njim. Zato daje veliko upanje trdnost

    Cerkve, ki je zidana na Skali, Jezusu Kristusu in je v

    naši domovini v zadnjem času obdarjena s kar dve-
    ma novima škofoma za škofiji Celje in Novo mesto.

    Zelo podpiram tudi pobudo, ki je gotovo v teku na
    bolj skrit, a učinkovit način: namreč pobudo, da se

    vsak dan od 15. septembra do 15. oktobra pridru-
    žujemo molitvi k Svetemu Duhu za našo domovino.

    Reši nas lahko samo globoka povezanost z Bogom v

    moči Svetega Duha. Zato vztrajajmo in se ne pusti-
    mo zaplesti v zanke hudega duha! (revija Prenova -oktober 2021)

    • Hvala says:

      Kjer ni enotnosti med ljudmi, prihaja hudobec, prihaja do res močnega zla, bije se boj proti zlohotnim duhovnim silam .

      • Miro says:

        Ga. Hvala, najlepša hvala za posredovani prispevek. Drži, kar je zapisano. Vse z močnim zaupanjem izročimo Presveti Devici Mariji. Prosimo jo, naj nas uvaja v skrivnosti SVETEGA ROŽNEGA VENCA. V tem adventnem času se z njeno pomočjo posvetimo še zlasti veselim skrivnostim. Prva od njih se glasi:

        KI SI GA, DEVICA, OD SVETEGA DUHA SPOČELA.

        Molimo, naj nam Presveta Devica Marija pomaga, da se bomo srečali z živim GOSPODOM v goreči veri v BOŽJO BESEDO, ki se je učlovečila v nadvse ponižni Dekli in v njenem DA – BOŽJI VOLJI. Marija, pridi na pomoč, da bomo živeli in ljubili v moči Svetega Duha.

        Kralja, ki prihaja pridite molimo!
        Marija, Kraljica presvetega rožnega venca, prosi za nas!

  70. Miro says:

    KATEHEZA O SV. JOŽEFU: OD LOGIKE ZALJUBLJENOSTI K LOGIKI ZRELE LJUBEZNI

    OD LOGIKE ZALJUBLJENOSTI K LOGIKI ZRELE LJUBEZNI, SE JE GLASILO PAPEŽEVO POVABILO ZAROČENCEM IN ZAKONCEM MED KATEHEZO. TUDI TOKRAT JE GOVORILA O SVETEM JOŽEFU, PRAVIČNEM MOŽU IN MARIJINEM ŽENINU. (Andreja Červek, Vatikan)

    Med splošno avdienco v sredo, 1. decembra, je papež Frančišek govoril o svetem Jožefu kot pravičnem možu in ga postavil za zgled zaročencem in mladoporočencem. Kot je dejal med katehezo, so krščanski zaročenci poklicani pričevati o ljubezni, ki zna pogumno preiti iz logike zaljubljenosti v logiko zrele ljubezni. Gre za zahtevno izbiro, ki ne vklepa življenja, temveč krepi ljubezen, da je trajna kljub preizkušnjam časa. Ljubiti ne pomeni pričakovati, da bo druga oseba ali življenje ustrezalo našim predstavam, temveč pomeni odločiti se v popolni svobodi, da prevzamemo odgovornost za takšno življenje, kot se nam ponuja. Papež je katehezo sklenil z molitvijo k svetemu Jožefu, ki naj vsem krščanskim zaročencem pomagaj doseči resnično veselje.

    SVETOPISEMSKI ODLOMEK: Mt 1,18-19

    »Marija je bila zaročena z Jožefom. Preden sta prišla skupaj, je bila noseča od Svetega Duha. Ker je bil njen mož Jožef pravičen in je ni hotel osramotiti, je sklenil, da jo skrivaj odslovi.«

    Celotna kateheza na:
    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2021-12/kateheza-o-sv-jozefu-od-logike-zaljubljenosti-k-logiki-zrele-l.html

    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas Boga!

  71. Miro says:

    KOLIKO ZEMLJE, PREMOŽENJA, DRUGIH STVARI JE DOVOLJ?

    Stara ruska pripoved govori o kmečkem paru, ki je po vsakem obroku dejal: »Ko bi imela dovolj zemlje, bi bila srečna!« Res, da sta dobila nekoliko zemlje, a sta svoje obede še vedno sklepala z isto željo. Sčasoma sta pridobila precej zemlje tako, da sta postala veleposestnika.

    Nekega dne je prišel k njima na kosilo sosed. Ko se je obed končal z običajno željo, ju je vprašal: »Koliko zemlje bi vama bilo dovolj?« Kmet, sedaj že velik gospod, je rekel, da bi bilo dovolj toliko zemlje, kolikor bi jo lahko prehodil v enem dnevu. Sosed mu je rekel, da lahko obhodi njegovo zemljo in si je prisvoji toliko, kolikor je lahko obhodi, le pazi naj, da bo zmogel res vso prehoditi v enem dnevu.

    Kmet je zgodaj zjutraj začel hoditi in hodil je ves dan ter neprestano širil svoj krog, da bi pridobil čim več zemlje. Ko je sonce zašlo, je zagledal na koncu poti svojo ženo in soseda. Namesto da bi stopil proti njima, je hotel narediti še en krog, da bi obkrožil čudovit sosedov dom. Prav ob sončnem zahodu je prišel v objem svoje žene. Zmagoslavno se je smejal, potem se mrtev zgrudil. Preveč je obremenil svoje srce.

    Naslednji dan so ga pokopali. Sosed je še enkrat vprašal, koliko zemlje je dovolj. Kar sam si je odgovoril: »Zadosti je toliko zemlje, kolikor jo človek potrebuje za svoj grob. Naš prijatelj ima končno dovolj zemlje.«

    – O nekem primorskem duhovniku, velikem originalu, pripovedujejo, da je na pogrebu nekega požrešnega posestnika dvakrat posul krsto z zemljo rekoč: »Temu jo dajmo malo več, ker je bil požrešen na zemljo.« Naše hlepenje po bogastvu je smešno ob misli na smrt. Kaj šele ob misli na večnost!

    Povzeto po: Drobne zgodbe za dušo, Božo Rustja

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  72. Miro says:

    »GOSPOD, NISEM VREDEN, DA PRIDEŠ K MENI, AMPAK RECI LE BESEDO IN OZDRAVLJENA BO MOJA DUŠA!« – TA STAVEK RAZKRIVA VELIKO PONIŽNOST ČLOVEKA, KI SE ZAVEDA, DA JE LE SLABOTEN ČLOVEK, KI SE ZAVEDA, KAKO VSE PREJEMA OD BOGA IN SE MU ZARADI GLOBOKEGA ZAVEDANJA LASTNE GREŠNOSTI IN SLABOTNE LJUBEZNI NE UPA PRIBLIŽATI IN GA PROSITI ZA MILOST!

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 8,5-11)

    Ko je prišel v Kafarnáum, je stopil k njemu stotnik in ga prosil ter govoril: »Gospod, moj služabnik leži doma hrom in hudo trpi.« Jezus mu je rekel: »Pridem in ga ozdravim.« Stotnik pa mu je odgovoril: »Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak samo reci besedo in moj služabnik bo ozdravljen. Kajti tudi sam sem pod oblastjo in imam vojake pod seboj ter rečem temu: ›Pojdi‹ in gre; in drugemu: ›Pridi‹ in pride; in svojemu služabniku: ›Stôri to‹ in stori.« Ko je Jezus to slišal, se je začudil in rekel svojim spremljevalcem: »Resnično, povem vam: Pri nikomer v Izraelu nisem našel tolikšne vere! Povem vam, da jih bo veliko prišlo z vzhoda in zahoda in bodo sedli za mizo z Abrahamom, Izakom in Jakobom v nebeškem kraljestvu.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+8%2C5-11&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    Evangelist nam je pripovedoval zgodbo o stotniku, ki je pokazal tako močno vero, da je njegov stavek sprejet kot besedilo, ki ga ponavljamo vsak dan pri maši. Duhovnik dvigne hostijo in reče: »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta.« Ljudstvo pa odgovori: »Gospod, nisem vreden, da prideš k meni, ampak reci le besedo in ozdravljena bo moja duša!« Ta stavek je izrekel rimski stotnik, ki se ni čutil vrednega, da bi sam prišel k Jezusu in ga prosil, naj mu ozdravi na smrt bolnega služabnika. Jezus je opazil to njegovo vero in zaupanje v Boga in nam je pogana postavil za zgled v veri. »Gospod, ne trudi se, saj nisem vreden, da prideš pod mojo streho!«

    Ta stavek razkriva veliko ponižnost človeka, ki se zaveda, da je le slaboten človek, ki se zaveda, kako vse prejema od Boga in se mu zaradi globokega zavedanja lastne grešnosti in slabotne ljubezni ne upa približati in ga prositi za milost.

    Danes bi marsikdo temu oporekal in bi stotnika smatral za slabiča, ki ne ceni in ne spoštuje samega sebe in svojega človeškega dostojanstva. Ker smo ustvarjeni po Božji podobi in sličnosti, se moramo ceniti, se moramo imeti radi, moramo skrbeti za svoje zdravje in svoj telesni in duhovni razvoj. To naše dostojanstvo je potrjeno tudi s tem, da je Bog hotel sodelovanje človeštva, ko je na svet poslal svojega Sina za odrešenika. Človek ne sme pozabljati na svoje dostojanstvo, ki ga ima v vesoljnem redu, v zgodovini človeštva in pred Bogom.

    Ko človek prizna pred Bogom svojo majhnost, ne izgubi svojega dostojanstva. Nasprotno. Ko izpove resnico o Božji veličini, se njegovo dostojanstvo celo poveča. Vendar ni dovolj, da pripadamo krščanski veri, ampak moramo tudi živeti iz vere. Zato je potrebno, da smo pripravljeni za Boga tudi kaj narediti, tvegati svojo udobnost, svoje intimno krščanstvo in se podati na pot pričevanja. Kakšna so tveganja na področju vere? Zelo velika. Stotnik iz evangelija je to dobro vedel, saj je imel pod seboj sto vojakov, ki jim je poveljeval, zato se je čutil odgovornega za vse, kar je od njih zahteval in kako jih je vodil, da ni izpostavljal njihovega življenja. Vse svoje izkušnje je bil sposoben povedati z enim samim stavkom pred osebo, ki je bila mogočnejša in sposobnejša od njega, pred Bogom: »Gospod, ne trudi se, saj nisem vreden, da prideš pod mojo streho!« S to svojo držo in prepričanjem je pokazal, da je pred Bogom slaboten služabnik, ki mu Bog veliko zaupa, sam pa se čuti velikokrat nesposobnega, da bi to zaupanje opravičil z doslednim življenjem. Takšna je drža ponižnosti in krotkosti, ki smo jo srečali tudi pri Mariji.

    Tako stotnika kot Marijo Jezus postavi za zgled, kako je treba biti odprt za vero, kako je treba v veri tvegati in zaupati Bogu kljub svoji slabotnosti. Tudi mi se naučimo ponavljati s stotnikom: »Gospod, ne trudi se, saj nisem vreden, da prideš k meni!«

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

  73. Miro says:

    ČLOVEKOVO SRCE – DROBCENA PIKA NA NAŠEM PLANETU, VENDAR SE TU ROJEVA LJUBEZEN (Phil Bosmans)

    – Pravo merilo srca se imenuje ljubezen. Če je srce polno nezaupanja in samoljubja, razum ne bo nikoli našel poti do miru.

    – Če nisi sposoben imeti ljudi rad, ostani raje v svojem kraljestvu, ali pa se ukvarjaj z mrtvimi predmeti, ljudi pa pusti pri miru.

    – Meni na ljubo ti ni treba biti nezmotljiv, brez napak in popoln, saj te imam vendar rad.

    – Sprijazni se s svojim življenjem. Sprejmi ga takega, kot je. Danes. Sedaj. Da ne zgrešiš še tistega drobca sreče, ki čaka nate.

    – Človekovo srce – drobcena pika na našem planetu. Vendar se tu rojeva ljubezen.

    – Življenje je morda res podobno loteriji, toda marsikaj je odvisno tudi od nas.

    Misli Phila Bosmansa, izbor iz Ognjišča

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  74. Hvala says:

    NE OBREMENJUJMO SE, ČE NE VIDIMO TAKOJ USPEHOV V ŽIVLJENJU

    Sveti Anton Padovanski je pogosto upodobljen kot pridigar ribam. To temelji na najbolj znani legendi iz njegovega življenja. Ko je nekoč hotel pridigati pred velikansko ljudsko množico, ga skoraj nihče ni poslušal. Nenadoma so ribe pomolile glave iz morja in mu prisluhnile. Po legendi so se zaradi tega dogodka spreobrnili vsi prebivalci Riminija.

    Nauk te zgodbe je zelo poučen; delati in živeti kakor Bog naroča, Bog odloča kdaj in kako bodo vidni sadovi našega življenja.

  75. Miro says:

    DANES ZAČENJAMO POT ADVENTA, KI BO SVOJ VIŠEK DOSEGLA V BOŽIČU – ADVENT JE ČAS, KI NAM JE DAN, DA SPREJMEMO GOSPODA, KI NAM PRIHAJA NAPROTI IN PREVERIMO SVOJO ŽELJO PO BOGU TER DA GLEDAMO NAPREJ IN SE PRIPRAVIMO NA KRISTUSOVO VRNITEV – ČUJMO, DA IZ SVOJEGA ŽIVLJENJA NAREDIMO ČIM VEČ!

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 21,25-28.34-36)

    PRIHOD SINA ČLOVEKOVEGA

    »Znamenja bodo na soncu, luni in zvezdah. Na zemlji bo stiska med narodi, v zmedi zaradi bučanja morja in valov. Ljudje bodo hirali od strahu in pričakovanja tega, kar pride nad ves svet, kajti nebeške sile se bodo majale. In tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z močjo in veliko slavo. Ko se bo to začelo dogajati, se vzravnajte in vzdignite glave, kajti vaša odkupitev se približuje.«

    SPODBUDA K BUDNOSTI

    »Varujte se, da vam srca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi in da vas tisti dan ne ujame nenadoma kakor zanka. Prišel bo namreč nad obličje vse zemlje. Zato bedite in vsak čas molíte, da bi zmogli ubežati vsemu temu, kar se bo zgodilo, in stopiti pred Sina človekovega.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+21%2C25-28.34-36&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    Danes začenjamo pot adventa, ki bo svoj višek dosegla v Božiču. Advent je čas, ki nam je dan, da sprejmemo Gospoda, ki nam prihaja naproti in preverimo svojo željo po Bogu ter da gledamo naprej in se pripravimo na Kristusovo vrnitev. K nam se bo vrnil med Božičnim praznikom, ko se bomo spominjali njegovega prihoda v zgodovino z vso ponižnostjo človeške pogojenosti. Prihaja pa tudi v nas vsakič, ko smo pripravljeni sprejeti ga. Prišel pa bo ponovno ob koncu časov ‘sodit žive in mrtve’. Zato moramo biti vedno čuječi ter ga v upanju pričakovati, da ga bomo srečali. Današnje bogoslužje nas uvede v to prepričljivo tematiko o čuječnosti in pričakovanju.

    Jezus nas v evangeliju opominja naj pazimo, čujemo in vedno molimo, da ga bomo pripravljeni sprejeti ob njegovi vrnitvi. Pozorna oseba se v hrupu sveta ne pusti premagati raztresenosti ali površinskosti, ampak živi polno in zavestno, z zaskrbljenostjo namenjeno predvsem drugim. S takšno držo se bomo zavedali solza in potreb bližnjega ter bomo lahko doumeli njegove človeške in duhovne sposobnosti in kvalitete. Pozorna oseba je obrnjena tudi proti svetu, saj se skuša upreti v njem navzoči ravnodušnosti ter krutosti in se razveseliti zakladov lepote, ki tudi obstajajo in jih je potrebno ohraniti. Gre za to, da imamo razumevajoči pogled, s katerim prepoznamo tako bedo ter revščino posameznikov in družbe, kakor tudi bogastvo, skrito v majhnih vsakodnevnih stvareh, torej ravno tam, kamor jih je Gospod postavil.

    Čuječa oseba pa je tista, ki sprejme povabilo k čuječnosti in se ne pusti prevladati spancu malodušnosti, brezupu, obupu in hkrati zavrne privlačnosti tolikih nečimrnosti, ki jih je svet poln in zaradi katerih se žrtvuje tako čas kot osebno in družinsko vedrino. To je boleča izkušnja Izraelskega ljudstva, o kateri pripoveduje prerok Jeremija. Tudi mi se pogosto znajdemo v tem stanju nezvestobe Gospodovemu klicu, kajti on nam kaže dobro pot, pot vere in ljubezni, a mi pogosto iščemo svojo srečo drugje.

    Biti pozorni in čuječi sta predpostavki, da ne blodimo ‘daleč od Gospodovih poti’, izgubljeni v svojih grehih in svoji nezvestobi in pogoja, da dovolimo Bogu vstopiti v svoje bivanje in nam s svojo navzočnostjo, polno dobrote in nežnosti, povrne smisel in vrednost.

    »Spreobrnite se!« To je adventni klic Cerkve. Prvotna beseda v originalni grščini »metanoéite« pomeni popolno notranjo spremembo. V jedru se moram spremeniti.

    Saj moj cilj je: postati drugi Kristus. Kje daleč je še to. Zato mi vsak advent jasno stavi pred oči to prvobitno krščansko nalogo. Spremeniti moram svoje človeško srce v srce božjega otroka. Ne jaz. Milost. A milost ne more nič, če jaz nočem, če se ne dam, če se ne odprem, če ne sprejmem lastnega umiranja. Zato je klic k molitvi in pokori adventni klic. In zdravilna misel: Čujte! Ne veste ne ure ne dneva. Radi ga odlagamo na kasnejši čas: ne le sodni dan, tudi dan našega odhoda. Ker smo pač majhni. Saj me ta misel samo bogati: vsak dan biti pripravljen. Kako lepo, mirno življenje. In koliko lahko storim, ko mislim, da mi je čas skopo odmerjen. Ne bom prelagal na jutri, če le zmorem danes. »Čas je blizu.« »Vaše odrešenje se je približalo.« Vse te besede donijo skozi adventni čas. Zato je čas prebujenja, očiščevanja, utrjevanja vere in upanja, še bolj vžiganja ljubezni. Ves zunanji čar – če kje še je – slovenskega adventa je lahko samo pripomoček k večji ubranosti. A v kakršnihkoli okoliščinah živim, ne smem pustiti, da bi šel advent mimo. Saj sam v sebi, v svojem bistvu sem adventni človek, človek pričakovanja. V to je zakoreninjeno vse moje upanje: v pričakovanju, da pride … Rosite ga, nebesa …

    Pomislimo, kako živo zaznavamo svet okrog sebe in kako za res vzamemo to kar vidimo, kar slišimo, kar čutimo in po čemer hrepenimo. Pomislimo, kako zares je vzel stvari Jezus. Adventni čas lahko torej razumemo kot povabilo:

    Da s svojimi čutili pozorno zaznavamo svet okrog sebe.

    Da slišimo svoje srce in hrepenenja, ki se v nas prebujajo.

    Da ob vsem tem razmišljamo, in ugotavljamo čemu vse to, kam nas vodi, od kod prihaja in kaj nam želi Bog z vsem tem sporočiti.

    Da o vsem tem tudi spregovorimo.

    Če bomo bolj živo sledili svojim čutilom in temu, kar doživljamo, bo naše življenje bolj polno. V vsem, kar bomo doživljali, bomo lahko z razmislekom prepoznavali, po čem prihaja med nas Bog sam in kaj od nas pričakuje. Čujmo torej, da iz svojega življenja naredimo čim več.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

  76. Hvala says:

    RAZMIŠLJANJE….

    Največji izziv živeti skupaj na tej zemeljski obli je PRILAGANJE RAZLIČNOSTI. Ker dva človeka na svetu nista enaka po zunanjosti, ne po lastnostih, prilagajanju, potrpljenju itd….vsi smo ustvarjeni po Božjem načrtu, je prilagajanje zelo težko, vendar Z BOŽJO POMOĆJO JE VSE MOGOČE.

    Radi bi, da bi drugi se prilagajali samo nam, jedli tisto kar mi jemo, govorili in mislili kar mi mislimo, se gibali tako kot mi, telovadili tako mi, hodili v Cerkev itd…..itd…Radi bi silili ljudi v nekaj, kar jim ni dano, kajti vsak je unikat na svetu.

    Ko nastanejo trenja zaradi ne sprejemanja besed misli in dejanj drugih, pride do razdora že v družini, v družbi, v državi in v svetu, prihaja do vojn, nasilja itd…hudobec se vrine v nesoglasje in naredi razdor.

    Gospod , ki je ustvaril vsakega človeka kot unikat, BO DAL VSAKEMU TUDI VSE POTREBNE MILOSTI, DA SE BO LAHKO PRILAGODIL DRUGIM, DA BO LAHKO ŽIVEL IN IZPOLNIL NAČRT GOSPODA.

    Problem je SAMO V NAS LJUDEH, ČE ZAVRAČAMO BOŽJO POMOČ. ČLOVEK, KI SE JE ODREZAL OD ŽIVE VODE, SAM NE MORE NIČESAR BREZ MILOSTI, ZATO TUDI NI ODNOSOV, NI POTRPLJENJA, KER KREPOSTI DAJE BOG.

    Če ne sprejemamo pomoči in vodstva Gospoda prihaja do RUŠENJA BOŽJE HARMONIJE, KI BI MORALA BITI MED LJUDMI V SVETU. Človek lahko živi samo v Božji harmoniji in po Božjem redu.

    Zaradi tega prihaja do nesoglasij v družini, v svetu.

    Evangelist Marko je zapisal :(Mr 13,3-13)

    Ko je sedèl na Oljski gori nasproti templju, so ga Peter, Jakob, Janez in Andrej na samem vprašali: 4 »Povej nam, kdaj bo to in kakšno bo znamenje, ko se bo vse to bližalo koncu.« 5 Tedaj jim je Jezus začel govoriti: »Glejte, da vas kdo ne zavede! 6 Veliko jih bo prišlo v mojem imenu. Govorili bodo: ›Jaz sem‹ in bodo mnoge zavedli. 7 Ko boste slišali o vojnah in govorice o vojnah, se ne vznemirjajte! To se namreč mora zgoditi, vendar še ni konec. 8 Vzdignil se bo namreč narod proti narodu in kraljestvo proti kraljestvu. Potresi bodo na mnogih krajih in lakota. To je začetek porodnih bolečin. 9 Vi pa pazíte nase. Izročali vas bodo sodiščem in vas pretepali po shodnicah. Pred oblastnike in kralje vas bodo postavljali zaradi mene, njim v pričevanje. 10 Najprej pa se mora oznaniti evangelij vsem narodom. 11 Ko vas bodo vlačili in vas izročali, ne skrbite vnaprej, kaj boste rekli, temveč govorite to, kar vam bo dano tisto uro. Ne boste namreč govorili vi, temveč Sveti Duh. 12 Izdajal bo v smrt brat brata in oče sina. Otroci bodo vstajali proti staršem in jih pobijali. 13 Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena; kdor pa bo vztrajal do konca, bo rešen.«

    JEZUS KAR NAPREJ PONAVLJA BESEDO-VZTRAJATI, KDOR BO VZTRAJAL, BO REŠEN. Zato je potrebno vztrajati in ne bežati pred trpljenjem. TAKO NAROČA JEZUS.

    Če bežimo pred življenjskim preizkušnjam , stiskam in raznim trpljenjem, nas bo dohitelo tako in tako, še večje in težje stanje.

    Zato Jezus ponavlja, IZROČITI POT NJEMU, ON BO POMAGAL NA NAŠI POTI Z MILOSTMI.

    Ker je človek zelo slabotno bitje, se temu primerno tudi obnaša, HOČE BITI SAM SVOJ GOSPODAR, NE ŽELI ODVISNOSTI OD BOGA. Tu se pokaže greh napuha, neposlušnosti, zaradi tega sta bila tudi prva človeka izgnana iz raja.

    Nismo si nismo izbrali svojih staršev, ne barvo las, ne barvo oči, ne postave, nismo si izbrali države rojstva, skratka ničesar, kot govori o tem teolog dr. Tomislav Ivančić. Kako potem lahko pomislimo, da bomo odvisni SAMI OD SEBE?

    Vsakega človeka je potrebno spoštovati ne glede na vero, raso, kulturo , jezik itd…Lahko bi se mi rodili v Afriki, ne v Evropi. ZAKAJ ZANIČEVANJE LJUDI? VSI SMO GOSPODOVI!

    Zaničevanje in nesoglasje pride zaradi zastrupljanja uma, hudobec pošilja svoje misli in prišepetava in dela sovraštvo med ljudmi, razdor v zakonih , človek, ki ni povezan z Bogom, ne vidi naprej, ima zastrte oči in ne odprto srce za ljubezen do Boga in človeka zaradi debelega zidu -pregrade, ki stoji pred njegovo vestjo.

    Vsi smo samo ljudje, vsi smo grešniki, zato je potrebno vsak dan izgovarjati BESEDE: OPROSTI, PROSIM, HVALA kot naroča papež Frančišek….Nekateri samo naročajo drugim to, sami tega ne zmorejo storiti , z Božjo pomočjo pa je mogoče.

    Tudi jaz se opravičujem in prosim za odpuščanje, če sem kdaj koli kogar koli prizadela, oprostim vse obtožbe , obsodbe in poniževanja, ki so bila izrečena in gremo skupaj naprej. Tako naj bo vsak dan. JEZUS ŽELI SODELOVANJE, Z NJEGOVO POMOČJO ZMOREMO VSE.

    PROCES ODPUŠČANJA SOČLOVEKU JE DOLGOTRAJEN, POTREBNO JE , DA ČLOVEK ZORI, GOSPOD POTEM JEZUS PODELI MILOSTI PO PRESTANEM TRPLJENJU, JEZUS NAJVEČKRAT ZDRAVI IN OSVOBAJA POSTOPNO, TAKO TUDI ČLOVEK BOLJ CENI TE NJEGOVE DAROVE.

    JEZUS JE VSAK DAN UČIL SVOJE UČENCE, PA GA NISO RAZUMELI, BRANILI SO MU, DA NE SME TRPETI!

    Ko je Jezus začel svojim učencem kazati, da bo moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti od starešin, vélikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen in biti tretji dan obujen. Peter pa ga je vzel k sebi in ga začel grajati: »Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!« On pa se je obrnil in rekel Petru: »Poberi se! Za menoj, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško.« Tedaj je Jezus rekel svojim učencem: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Kajti kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi? Ali kaj bo dal človek v zameno za svoje življenje? Sin človekov bo namreč prišel v veličastvu svojega Očeta s svojimi angeli in takrat bo vsakemu povrnil po njegovem delu. Mt 16,21-27).

    Vidimo, kako je JEZUS REAGIRAL, ko mu je Peter rekel , da ne sme trpeti-POBERI SE, za menoj satan. To je bilo delo hudobca, da se ne bi izpolnil Božji načrt.

    GOSPOD JE NAŠA MOČ IN POMOČ:

    PSALM 23 (22)

    Dobri pastir in gostitelj
    23
    1 Davidov psalm.
    Gospod je moj pastir,
    nič mi ne manjka.
    2 Na zelenih pašnikih mi daje ležišče;
    k vodam počitka me vodi.
    3 Mojo dušo poživlja,
    vodi me po pravih stezah
    zaradi svojega imena.
    4 Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence,
    se ne bojim hudega, ker si ti z menoj,
    tvoja palica in tvoja opora, ti me tolažita.

    5 Pred mano pogrinjaš mizo
    vpričo mojih nasprotnikov;
    z oljem mi maziliš glavo,
    moja čaša je prepolna.
    6 Le dobrota in milina me bosta spremljali
    vse dni mojega življenja;
    prebival bom v hiši Gospodovi
    vse dni življenja.

    • Hvala says:

      Joyce Meyer je napisala v knjigi -BITKA V UMU takole:

      POT V SVOBODO SE ZAČNE, KO SE SOOČIMO S TEŽAVO, NE DA BI ZANJO ISKALI IZGOVORE. ČE STE NEGATIVNA OSEBA, SEM PREPRIČANA, DA OBSTAJA RAZLOG ZA TO-VEDNO OBSTAJA. VENDAR NE POZABITE, DA STE GLEDE NA SVETO PISMO, KOT KRISTJAN, ZDAJ NOVA OSEBA.
      ……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….

      Ja, res je PRIZNATI PROBLEM, STISKO, SE SOOČITI Z NJO IN SODELOVATI Z BOGOM, KI PREOBRAŽA ČLOVEKA IN DAJE NOVO ŽIVLJENJE, NE ODRIVAJMO OD SEBE STISKE, IN NE ZATISKAJMO SI OČI IN NE BEŽIMO, AMPAK SPREJMIMO! PRI BOGU JE REŠITEV!

  77. Miro says:

    DOKLER SMO NA ČRTI KOLIKOSTNEGA POJMOVANJA SREČE, NE MOREMO RAZUMETI IN DOSEČI, DA BI NAM BILA SREČA NEKAJ NOTRANJEGA, OSEBNEGA, DEL NAS SAMIH (Anton Trstenjak)

    – Naša glavna napaka je prav v tem, da se nam vselej nekam mudi in smo kar zaskrbljeno varčni s časom. Toda kako naj čas bolje izrabimo, kakor da druge z ljubeznijo poslušamo?

    – Sprejeti moramo sami sebe, kajti naša lastna osebnost je edini pripomoček, s katerim si lahko sami pomagamo. Pri tem nas mora krepiti in nam dvigati zaupanje vase prepričanje, da smo vendarle tudi mi nekaj in nekdo.

    – Dokler smo na črti kolikostnega pojmovanja sreče, ne moremo razumeti in doseči, da bi nam bila sreča nekaj notranjega, osebnega, del nas samih. Dokler hočemo srečo samo imeti, ne moremo srečni biti.

    – Takšnega spoštovanja do dela, tako visokega vrednotenja dela, kot je pri kmetu, ne najdemo pri nobenem sloju ljudi. Ob nedeljah in cerkvenih praznikih pa se je kmečki človek znal ustaviti.

    – Človek je edino bitje, ki razen “obodnega” doživljanja ugodja in neugodja doživlja tudi globinsko veselje in žalost, onstran tega je še globlje doživetje sreče in nesreče.

    Misli Antona Trstenjaka, izbor iz Ognjišča

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  78. Hvala says:

    HOJA ZA KRISTUSOM (Tomaža Kempčana)

    Priloženo lahko preberemo kako deluje NARAVA, kako pa MILOST OD BOGA. Spoznali bomo tudi, kako se obnaša človek, ki živi iz milosti Božje in pa človek , ki se ravna po naravi.

    Takole pravi v knjigi -HOJA ZA KRISTUSOM:

    1. Pazimo skrbno kako deluje narava, kako milost; NJUNO DELOVANJE JE NAMREČ JAKO NASPROTNO, OBENEM PA SKRITO, DA JU CELO DUHOVEN IN NOTRANJE RAZSVETLJEN ČLOVEK KOMAJ LOČI.

    ČIM BOLJ ZATIRAMO IN KROTIMO NARAVO, TOLIKO OBILNEJŠO MILOST DOBIVAMO; IN VSAK DAN SE Z NOVIMI MILOSTMI OBNAVLJA NOTRANJI ČLOVEK PO BOŽJI PODOBI.

    Vsi sicer dobro hočejo in kaj dobrega nameravajo s svojim govorjenjem in delovanjem; ZATO SE PO VIDEZU DOBREGA MNOGI VARAJO.

    2. NARAVA JE ZVIJAČNA in jih mnogo zvabi, zaplete in goljufa ter ima vedno LE SEBE ZA CILJ;

    MILOST PA HODI V PREPROŠČINI, OGIBLJE SE VSEGA SLABEGA VIDEZA, NE NASTAVLJA PREVAR, VSE DELA ZGOLJ ZARADI BOGA, KI V NJEM TUDI KONČNO POČIJE.

    NARAVA noče, da bi jo kdo pritiskal in zmagoval, noče se podvreči, ne biti podložna;

    MILOST SI PA PRIZADEVA ZA MRTVENJE, USTAVLJA SE ČUTNOSTI, RADA JE POKORNA, RADA PREMAGANA, NOČE RABITI SVOBODE, RADA JE V STRAHU, NI ŽELJNA GOSPODOVANJA, TEMVEČ LE TEGA, DA BI VEDNO ŽIVELA, STALA IN BILA POD BOGOM, TER JE PONIŽNO PRIPRAVLJENA UKLONITI SE VSAKEMU ČLOVEKU ZAVOLJO BOGA.

    NARAVA DELA LE ZASE in gleda, kak dobiček bi dobila od drugega;

    MILOST PA NE GLEDA NA SVOJO KORIST IN NA SVOJE UGODJE, AMPAK BOLJ NA TO, KAR BI BILO DOBRO ZA DRUGE.

    NARAVA RADA SPREJEMA čast in hvalo,

    MILOST PA ZVESTO DAJE VSO ČAST IN HVALO BOGU.

    NARAVA SE BOJI, da bi jo zasramovali in zaničevali;

    MILOST PA JE VESELA, ČE ZA JEZUSOVO IME ZASRAMOVANJE TRPI (Apd 5,41).

    3. NARAVI ugaja brezdelje in telesni počitek;

    MILOST PA NIKDAR NE PRAZNJUJE, TEMVEČ SE RADA LOTI VSAKEGA DELA.

    NARAVA IMA RADA nenavadne in lepe reči, mrzi vsakdanje in nelikane;

    MILOSTI PA SO LJUBE PREPROSTE IN NIZKE REČI, NE PREZIRA RASKAVIH IN JE TUDI NI SRAM OBLEČI PONOŠENO OBLEKO.

    NARAVA GLEDA na posvetno, vesela je časnega dobička, žaluje zavoljo kake škode in jezi se zaradi majhne razžaljive besede;

    MILOST PA SKRB IZA VEČNO, NE MARA ZA SVET; NI NEMIRNA, ČE KAJ IZGUBI, NI JEZNA ZAVOLJO TRDIH BESED, KER IMA SVOJ ZAKLAD IN SVOJE VESELJE V NEBESIH, KJER NIČ NE MINE.

    4. NARAVA JE POHLEPNA, rajši prejema nego daje in le sebično svoje ljubi;

    MILOST PA JE PLEMENITA IMA SVOJE SKUPNO, NOČE NIČ POSEBNEGA ZASE, JE Z MALIM ZADOVOLJNA IN IMA ZA NAČELO, DA JE BOLJE DAJATI KAKOR JEMATI (Apd 20,35).

    NARAVA LJUBI STVARI, svoje telo, ničemurnosti in prazne pogovore;

    MILOST PA VABI K BOGU IN KREPOSTIM, SE ODPOVEDUJE STVAREM, BEŽI PRED SVETOM, SOVRAŽI MESENO POŽELENJE, OMEJUJE OBISKE, JO JE SRAM OČITNO SE KAZATI.

    NARAVA ljubi zunanjo tolažbo, s katero razveseljuje svoje počutke,

    MILOST PA LE V BOGU IŠČE TOLAŽBE IN V NAJVIŠJI DOBROTI NAD VSEMI VIDNIMI STVARMI SVOJEGA VESELJA.

    5. NARAVA dela vse le zase in zavoljo svojega dobička; nič ne stori zastonj, temveč pričakuje vedno vsaj toliko ali pa še več; za svoja dobra dela upa hvale ali naklonjenosti in želi, da bi ljudje zelo cenili, kar stori in kar da;

    MILOST PA NE IŠČE NIČ POSVETNEGA, ZA PLAČILO NOČE DRUGEGA , NEGO LE BOGA SAMEGA,; IN POTREBNIH ČASNIH REČI SI LE TOLIKO ŽELI, KOLIKOR JI MOREJO SLUŽITI ZA DOSEGO VEČNIH DOBRIN.

    NARAVA ima rada dosti prijateljev in znancev, ponaša se s častnim stanom in plemenitim rodom ; sladka se mogočnim, prilizuje bogatim in hvali sebi enake;

    MILOST PA LJUBI TUDI NEPRIJATELJE IN SE NE PONAŠA Z MNOŽICO PRIJATELJEV; NE GLEDA NE NA STAN NE NA ROD, GLEDA LE, KJE JE VEČ KREPOSTI; RAJŠI IMA SIROMAKA KAKOR BOGATINA; VEČ SOČUTJA IMA Z NEDOLŽNIMI KAKOR MOGOČNIMI; VESELI SE Z RESNICOLJUBNIMI, NE PA Z VARAVCI; VEDNO OPOMINJA DOBRE, NAJ HREPENE PO VEČJIH DAROVIH (1 Kor 12, 31), DA bodo božjemu sinu v krepostih vedno bolj podobni.

    NARAVA zelo rada toži, da je v potrebi in nadlogi;

    MILOST PA STANOVITNO PRENAŠA UBOŠTVO.

    6. NARAVA se obrača le nase, zase dela in se preganja;

    MILOST PA OBRAČA VSE NA BOGA, OD KATEREGA VSE IZVIRA; NIČ DOBREGA NE PRIPISUJE SEBI IN SE PREDRZNO NE ŠOPIRI, SE NE PREPIRA, SVOJEGA MNENJA NE CENI VIŠE KAKOR DRUGIH, TEMVEČ VSE SVOJE MISLI IN SPOZNANJE UKLANJA VEČNI MODROSTI IN BOŽJI PREIZKUŠNJI.

    NARAVA je vedečna skrivnosti in novic; rada se očitno kaže in hoče vse videti in slišati; rada ima, da bi jo vse častilo, in po godu so ji dela, ki donašajo pohvalo in občudovanje;

    MILOST SE PA NE MENI ZA NOVICE IN NENAVADNE REČI; TAKE ŽELJE NAMREČ IZVIRAJO IZ STARE POPAČENOSTI, SAJ NI NIČ NOVEGA IN STALNEGA NA ZEMLJI; UČI TOREJ, BRZDATI POČUTKE, OGIBATI SE NIČEMURNEGA SAMOLJUBJA IN RAZKAZOVANJA, PONIŽNO PRIKRIVATI HVALE IN RES OBČUDOVANJA VREDNEGA, PRI VSAKI STVARI IN VEDNOSTI ISKATI LE KORISTNEGA SADU TER ČAST IN SLAVO BOŽJO; NE MARA DA BI NJO IN KAR IMA HVALILI, TEMVEČ ŽELI, DA BI BOGA HVALILI V NJEGOVIH DAROVIH, KI VSE DELI IZ ČISTE LJUBEZNI.

    7. TA MILOST JE NADNARAVNA LUČ IN POSEBEN DAR BOŽJI TER JE ZNAMENJE IZVOLJENIH IN ZASTAVA VEČNEGA ŽIVLJENJA,
    ………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….
    KI DVIGA ČLOVEKA OD POZEMELJSKIH K NEBEŠKIM REČEM IN SPREMINJATELESNEGA ČLOVEKA V DUHOVNEGA.

    Čim bolj torej zatiramo in krotimo naravo, toliko obilnejšo MILOST dobivamo; in vsak dan se z novimi milostmi obnavlja notranji človek po Božji podobi.
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Naj dodam še svoje razmišljanje: napisano je: Vsi sicer dobro hočejo in kaj dobrega nameravajo s svojim govorjenjem in delovanjem; ZATO SE PO VIDEZU DOBREGA MNOGI VARAJO.

    Res je težko ločiti, kdo dela dobra dela iz SVOJE POTREBE PO ČASTI, ali pa dela dobra dela in pomaga drugemu zaradi Boga samega. Vendar lahko tudi hitro spoznamo NAMEN DOBREGA DELA: Javno oznanjanje in hvaljenje samega sebe NI PO BOŽJI VOLJI. Tak človek dela samo zase, za svojo korist.

    Naslednje kar bi omenila, čeprav ves čas že poudarjam je to, DA NOBENEGA DOBREGA DELA NE MOREMO OPRAVITI SAMI IZ SVOJEGA TRUDA, IZ SVOJEGA HOTENJA IZ SVOJE ŽELJE itd….

    Pozabljamo, da smo ustvarjena bitja, ki lahko živimo polno po Božji volji samo s POPOLNIM SODELOVANJEM z Njim, z izročitvijo življenja Njemu. ZAKAJ JE TO TAKO POMEMBNO IN VEDNO POUDARJAM?

    POMEMBNO JE ZATO, KER SAMI BREZ BREZ BOŽJE MILOSTI NE MOREMO NIČESAR. NAŠA MOČ JE SAMO V GOSPODU!

    Sklepamo in gledamo s človeškimi očmi. Rečemo: sam se bom trudil, se poboljšal, ne bom več grešil itd…VSE TO JE JALOVO RAZMIŠLJANJE, RAZMIŠLJANJE PO ČLOVEŠKO, KAJTI SAM NE BOŠ NAREDILČ NIČESAR. POTREBNO JE BOGU DOPUSTITI, DA NAS OČIŠČUJE GREHOV IN PREOBRAZI ON , VDIHNE NOVEGA DUHA IN USTVARI NOVO SRCE!

    Če človek razmišlja, da se bo sam spreobrnil in nekaj ustvaril, MU NJEGOV NAPUH PREPREČUJE, DA BI SE OBRNIL NA BOGA, DA BI BOG NAREDIL KAR JE V BOŽJI PRISTOJNOSTI.

  79. Miro says:

    SPODBUDA K BUDNOSTI – JE PREDVEČER ZAČETKA ADVENTNEGA ČASA – JEZUS PRIHAJA NA SVET, DA NAM PRINESE ŽIVLJENJE, POLNOST ŽIVLJENJA, VESELJE NAD SEBOJ, BLIŽNJIM IN SVETOM, VESELJE NAD NESKONČNO BOŽJO LJUBEZNIJO!

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 21,34-36)

    »Varujte se, da vam srca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi in da vas tisti dan ne ujame nenadoma kakor zanka. Prišel bo namreč nad obličje vse zemlje. Zato bedite in vsak čas molíte, da bi zmogli ubežati vsemu temu, kar se bo zgodilo, in stopiti pred Sina človekovega.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+21%2C34-36&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    Je predvečer začetka adventnega časa. Jezus prihaja na svet, da nam prinese življenje, polnost življenja, veselje nad seboj, bližnjim in svetom, veselje nad neskončno božjo ljubeznijo. Ni mogoče srečati Jezusa, ki je življenje samo, če smo mrtvi v doživljanju sveta okrog sebe. Tako razumem povabilo k čuječnosti najprej kot povabilo k zaznavanju.

    Če smo mrtvi za vse okrog nas, smo mrtvi tudi za življenje, za ljubezen, za Boga. Bog je prišel med nas kot človek, da bi ga lahko videli, slišali, otipali in po njem hrepeneli.

    Jezus je svoje prilike, ki jih je pripovedoval učencem, gradil na tem, kar je videl in doživljal. Opazil je smokvo, ki ni rodila, sejalca, ki je radodarno sejal seme in upal, da bo zraslo, ženo, ki je z malo kvasa zamesila kruh, ki je narasel. Opazoval je gorčično zrno in videl, kako je majhno in kako iz njega zraste veliko drevo. Občudoval je ptice, kako brezskrbno letajo in lilije na polju, kako so lepe. Videl je tudi ljudi okrog sebe. Začutil je ženo, ki se je v množici dotaknila njegove obleke, slišal je gobavce, ki so ga prosili, naj jim pomaga. Prepoznal je hrepenenja žene, ki so jo zasačili v prešuštvovanju. Razumel je, da njen cilj ni užitek, ampak ljubezen, zato ji grehe odpusti in jo povabi, naj ne greši več.

    Kako razumem čuječnost? Tako:

    Da s svojimi čutili pozorno zaznavamo svet okrog sebe.

    Da slišimo svoje srce in hrepenenja, ki se v nas prebujajo.

    Da ob vsem tem razmišljamo, in ugotavljamo čemu vse to, kam nas vodi, od kod prihaja in kaj nam želi Bog z vsem tem sporočiti.

    Da o vsem tem tudi spregovorimo.

    Če bomo bolj živo sledili svojim čutilom in temu, kar doživljamo, bo naše življenje bolj polno. V vsem, kar bomo doživljali, bomo lahko z razmislekom prepoznavali, po čem prihaja med nas Bog sam in kaj od nas pričakuje. Čujmo torej, da iz svojega življenja naredimo čim več.

    Gotovo je, da če se nam zdi Bog oddaljen in odsoten v tej naši vsakdanji resničnosti, to nikakor ne pomeni, da ga sploh ni. Ravno nasprotno. On zopet pride. Tu bo iznenada, nepričakovano. Ponoči, opolnoči, ob petelinjem petju, zjutraj … nihče ne ve. Znano je le: »Vsem pravim: Čujte!« Zato prav v adventnem času, ki se zdi sprva kot čas odsotnosti, še bolj občutimo, da postaja advent obdobje čuječnosti in zavestne pozornosti do nečesa, kar se bo kmalu razodelo.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!

  80. Miro says:

    VABILO K MOLITVENI DEVETDNEVNICI PRED PRAZNIKOM BREZMADEŽNE (Radio Ognjišče)

    »Čas je, da začnemo slišati – zdravnike in medicinske sestre, ki omagujejo; bolnike, ki jim zmanjkuje zraka; spodbude in prošnje strokovnjakov, ki vidijo rešitve.« S temi besedami k udeležbi pri molitveni pobudi Radia Ognjišče, ki so jo podprli tudi škofje, vabi predsednik škofovske konference nadškof Stanislav Zore. Radio Ognjišče pred praznikom Brezmadežne vabi k molitveni devetdnevnici. Od 29. novembra do 7. decembra bomo ob 5. uri v živo molili rožni venec s prošnjo za zdravje. Na sam praznik 8. decembra pa bo ob 19. uri v cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani sveta maša za zdravje in konec epidemije.

    Več o tem na: https://radio.ognjisce.si/sl/244/novice/34097/nadskof-zore-pustimo-zarote-nezaupanje-in-locevanje-je-hudicevo-delo.htm

    O Marija, brez madeža izvirnega greha spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo!

  81. Hvala says:

    POGLEJMO, KAJ SE ZGODI, ČE SE NAM NAŠE TRPLJENJE TEŽKO oz. NAŠ KRIŽ PREVELIK IN HOČEMO ZBEŽATI PRED NJIM?

    https://www.youtube.com/watch?v=z1hn0u9Hgyg

  82. Miro says:

    KATEHEZA: SV. JOŽEF – ČLOVEK VSAKODNEVNE IN SKRITE NAVZOČNOSTI, VARUH VSEH NAS

    Papež je katehezo v sredo, 24. novembra, namenil svetemu Jožefu kot priprošnjiku, varuhu in vodniku vseh nas. Njegov zgled nas opominja, da smo tudi mi poklicani biti varuhi svojih bratov in sester, skrbniki tistega, ki ga je Gospod postavil ob nas.

    Andreja Červek – Vatikan

    Med dopoldansko splošno avdienco v dvorani Pavla VI. je papež Frančišek ponovno govoril o svetem Jožefu in tako nadaljeval cikel katehez o »Marijinem in Jezusovem varuhu«, ki ga je začel prejšnjo sredo. Spregovoril je o njegovi vlogi v zgodovini zveličanja ter ga opisal kot neopaznega in skritega moža, ki pa ostaja priprošnjik, varuh in vodnik vseh nas. Sveti Jožef nam s svojim življenjem govori, da smo vedno poklicani čutiti se varuhi svojih bratov in sester, skrbniki tistega, ki ga je Gospod postavil ob nas. Ob koncu kateheze je papež tudi tokrat ponudil molitev k svetemu Jožefu, naj nam pomaga, da »bomo skrbeli za odnose v svojem življenju«.

    SVETOPISEMSKI ODLOMEK: Mt 1,12-16

    »Po preselitvi v Babilon se je Jojahínu rodil Šealtiél, Šealtiélu se je rodil Zerubabél, Zerubabélu se je rodil Abihúd, Abihúdu se je rodil Eljakím, Eljakímu se je rodil Azór, Azórju se je rodil Cadók, Cadóku se je rodil Ahím, Ahímu se je rodil Eliúd, Eliúdu se je rodil Eleazar, Eleazarju se je rodil Matán, Matánu se je rodil Jakob, Jakobu pa se je rodil Jožef, mož Marije, iz katere je bil rojen Jezus, ki se imenuje Kristus.«

    Kateheza svetega očeta na:
    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2021-11/kateheza-sv-jozef-clovek-skrite-navzocnosti-in-varuh-vseh.html

    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas Boga!

  83. Miro says:

    KAPLJICA LJUBEZNI JE VREDNA VEČ KOT OCEAN VOLJE IN RAZUMA (Blaise Pascal)

    – Čim več spoznanj vznikne v nas, tem več veličine in tem več bede odkrijemo v človeku.

    – Ne le da Boga ne poznamo brez Kristusa, ampak tudi sami sebe poznamo le po Jezusu Kristusu.

    – Ni moč biti nesrečen, če tega ne občutiš: podrta hiša nikakor ni. Samo človek je nesrečen.

    – Postava je ukazovala nekaj, česar ni dala. Milost podarja, k čemur obvezuje.

    – Kapljica ljubezni je vredna več kot ocean volje in razuma.

    – V naravi duha je, da verjame, in v naravi volje, da ljubi. Kadar ne moreta do pravih, se morata navezovati na lažne predmete.

    – Ko bi ne bilo teme, bi človek ne čutil svoje pokvarjenosti; ko bi ne bilo luči, bi človek ne upal v ozdravljenje.

    Misli Blaisa Pascala, izbor iz Ognjišča

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  84. Hvala says:

    FAVSTINA KOWALSKA JE IZROČILA SVOJO LASTNO VOLJO JEZUSU
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
    374 (157) + JMJ Vilna, 4. 2. 1935
    Od danes naprej ne obstaja v meni lastna volja.
    V trenutku ko sem pokleknila, da bi prečrtala svojo voljo, kot mi je Gospod naročil, sem v
    svoji duši zaslišala glas: Od danes naprej se ne boj Božjih sodb, kajti ti ne boš sojena (Dn 374).

  85. Hvala says:

    JEZUS JE REKEL FAVSTINI KOWALSKI:

    ENA URA PREMIŠLJEVANJA O MOJEM BRIDKEM TRPLJENJU JE VEČJE ZASLUŽENJE KAKOR PA CELO LETO BIČANJE DO KRVI
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    369 Ko sem se pred osemdnevnimi duhovnimi vajami podala k svojemu duhovnemu voditelju
    in ga prosila, da mi za ta čas dovoli neke odpovedi, nisem dobila dovoljenja za vse, za katere
    sem prosila, ampak le za nekatere. Dovoljeno mi je bilo eno uro premišljevati o trpljenju
    Gospoda Jezusa in sprejeti neko ponižanje. Bila sem nekoliko nezadovoljna, ker nisem dobila
    dovoljenja za vse, za kar sem prosila. Ko sem se vrnila domov, sem za trenutek stopila v
    kapelo. V duši sem zaslišala naslednje besede: Ena ura premišljevanja o mojem bridkem
    trpljenju je večje zasluženje kakor pa celo leto bičanja do krvi. Premišljevanje o mojih
    bridkih ranah je tebi v veliko korist, meni pa je v veliko veselje. Čudim se, da se še nisi
    popolnoma odpovedala svoji volji, zelo pa se veselim, da bo do te spremembe prišlo med
    duhovnimi vajami (Dn 369).

  86. Miro says:

    JEZUS NAPOVE RAZDEJANJE JERUZALEMA – PRIHOD SINA ČLOVEKOVEGA – BEDIMO IN MOLIMO, DA BI ZMOGLI UBEŽATI VSEMU TEMU, KAR SE BO ZGODILO, IN STOPITI PRED SINA ČLOVEKOVEGA!

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 21,20-28)

    »Ko pa boste videli, da so vojske obkolile Jeruzalem, tedaj védite, da je blizu njegovo opustošenje. Takrat naj bežijo v hribe tisti, ki so v Judeji; in tisti, ki so v mestu, naj gredo ven in tisti, ki so na polju, naj ne hodijo noter, kajti to so dnevi maščevanja, da se izpolni vse, kar je pisano. Gorje nosečim in doječim v tistih dneh, ker bo velika stiska v deželi in jeza nad tem ljudstvom. Padalo bo pod ostrim mečem in v sužnost ga bodo vlačili med vse narode. Jeruzalem pa bodo teptali narodi, dokler se ne izpolnijo časi narodov.

    Znamenja bodo na soncu, luni in zvezdah. Na zemlji bo stiska med narodi, v zmedi zaradi bučanja morja in valov. Ljudje bodo hirali od strahu in pričakovanja tega, kar pride nad ves svet, kajti nebeške sile se bodo majale. In tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z močjo in veliko slavo. Ko se bo to začelo dogajati, se vzravnajte in vzdignite glave, kajti vaša odkupitev se približuje.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+21%2C20-28&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    V današnjem evangeliju je mojo pozornost pritegnila navidezna protislovnost sporočila. Jezus pravi, da se bodo nebeške sile majale in hkrati naj bedimo in molimo, da bi mogli ubežati vsemu temu, kar se bo zgodilo. Če so nebeške sile ime za kozmične pojave, za padanje zvezd z neba, znamenja na soncu in luni ter za bučanje morja, potem je zame vprašanje, kako mi lahko pomaga budnost in molitev, da bi temu ubežal? Kam naj bi ubežal pred temi vesoljnimi pojavi? No, najbrž prav nikamor. Torej so nebeške sile in znamenja na soncu ter bučanje valov le podobe nekih drugih nebeških sil, ki se bodo ob koncu rušile. Ko sem se tako spraševal, mi je prišla misel, da je pravzaprav temeljna nebeška sila ljubezen in ne vesolje. Nebesna telesa, zvezde in sonce, so tista, po katerih se lahko orientiramo. A še veliko pomembnejši so božji zakoni in Kristus sam, ki nam kažejo smer našega bivanja in nam dajejo končni smisel.

    Če je to pomen teh besed, potem nam Jezus govori tudi o današnjem trenutku. Ali je to zadnje obdobje obstoja sveta, ne vemo. Lahko pa z gotovostjo trdim, da svet okuša majanje nebeških sil in vidi padanje zvezd z neba. Ko je ljubezen sprevržena v iskanje užitka, ko je božje povabilo človeku, naj sodeluje pri soustvarjanju stvarstva celo s posredovanjem življenja, sprevrženo do te mere, da se hoče pred povabilom zaščititi in da dar življenja jemlje kot nepotrebno breme, potem je jasno, da je načeto vse, kar je Stvarniku najbolj sveto. Ko temeljni zakoni narave, niso več sveti, ko je vse predmet človeške samovolje, je jasno, da se nebeške sile majejo.

    V tem smislu se zdi tudi zelo pomenljivo opozorilo: Varujte se, … da vas tisti dan ne ujame nenadoma kakor zanka. Zanka namreč ni nevarna, če jo vidimo. Težava je v tem, da jo lovec dobro skrije na zelo običajne poti, in se žival vanjo ujame takrat, ko se ji zdi, da hodi po najbolj varnem terenu.

    Je res nevarno, da bi se ujeli v rušenje nebeških sil, da bi bili sami žrtve vseh teh procesov?

    Zame je odgovor preprost, a doživljam, da je večini grozno nepriljubljen. Poznate trditve: Jem tisto, kar mi paše; delam tisto, kar mi paše; glej, kako se obnašaš, da se ne boš komu zameril; pazi, kaj govoriš; nekaj pa si le moram privoščiti; kdo pa ne dela za dobiček? itd. itd.

    – Temeljno vodilo življenja, kakšen načrt ima Bog z nami, kaj Bog hoče in kaj je njegova volja – je zamenjalo načelo: Delaj, kar ti paše!

    – Iskanje večne Resnice, resnično lepega, dobrega in edinega, je zamenjala prilagodljivost javnemu mnenju, ugajanje, iskanje kompromisov.

    – Temeljno središče sveta, ki je Bog sam, je spodrinila lažna človekova samozavest, ko se je človek sam postavil za središče vsega.

    – Edini resnični človekov smisel, ki je v ljubezni, je zamenjalo iskanje užitka in dobička.

    Kdo si upa trditi, da ga vse te sprevržene trditve, ne zaznamujejo?

    Nebeške sile se majejo. Zanke so skrbno nastavljene, saj hudič ne počiva. Adventi čas je mogoče za naju oba priložnost, da pomisliva, kje vse, naju že držijo zanke, ki vlečejo v smeri majanja nebeških sil.

    Bedimo torej in molimo, da bi zmogli ubežati vsemu temu, kar se bo zgodilo, in stopiti pred Sina človekovega.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!

  87. Miro says:

    OKREPITE NAVZOČNOST SVETEGA DUHA V SVOJEM ŽIVLJENJU (Aleteia)

    Nekega dne so apostoli prosili Jezusa: “Gospod, pomnoži nam vero.” In Jezus jim je odgovoril s priliko o gorčičnem zrnu.

    Tudi nas morda kdaj zamika, da bi prosili za večjo mero Svetega Duha, da bi bili sposobni dosegati velike stvari. Toda prva stvar, ki je ne smemo pozabiti, je dejstvo, da je Sveti Duh ena izmed oseb Svete Trojice. Ko se Sveti Duh razdaja, daje sebe osebno, brez mere in v vsej polnosti. Sveti Duh je korenit in popoln dar, učinkovit odsev brezpogojne ljubezni Očeta in Sina.

    V nadaljevanju nekaj nasvetov o tem, kako lahko z obnovljeno gorečnostjo in razpoložljivostjo izrečemo dobrodošlico Svetemu Duhu.

    1. Ugotovimo, ali je naša duša resnično pripravljena sprejeti Svetega Duha
    2. Priznajmo navzočnost greha v svojem življenju in prosimo Božjega odpuščanja
    3. Opravljajmo dela ljubezni in dobrote
    4. Ne pozabimo vsak dan moliti

    Več o tem na: https://si.aleteia.org/2021/05/31/okrepite-navzocnost-svetega-duha-v-svojem-zivljenju/

    Molimo:

    PRIDI V MOJE SRCE

    Sveti Duh,
    pridi v moje srce,
    pritegni ga k sebi s svojo močjo,
    o moj, Bog, in daj mi ljubezen
    s sinovskim strahom.
    Obvaruj me,
    o neizrekljiva ljubezen,
    pred vsako zlo mislijo,
    ogrej me, vžgi v meni
    svojo drago ljubezen
    in vsaka bolečina
    se mi bo zdela lahka.
    Oče, dobri Gospod,
    pomagaj mi
    pri vsem mojem delu.
    Jezus, ljubezen,
    Jezus, ljubezen.
    Amen.

    (molitev sv. Katarine Sienske)

  88. Hvala says:

    ČLOVEKOVA USODA V BOŽJIH OČEH (Mdr 1)
    Povabilo k iskrenemu iskanju Boga

    8 Zato se nihče, ki izreče krivično besedo, ne bo mogel skriti
    in kaznovalna pravičnost ga ne bo preskočila.
    9 Proti brezbožnikovemu snovanju bo namreč vpeljana preiskava,
    saj bo odmev njegovih besed segel prav do Gospoda,
    da se kaznujejo njegova nepostavna dejanja.
    10 Zakaj ljubosumno uho posluša prav vse
    in potuhnjeno godrnjanje mu ne uide.

    11 Varujte se torej jalovega godrnjanja,
    ogibajte se hudobije svojega jezika,
    ker celo pritajeno šepetanje ne bo ostalo brez posledic,
    ker bodo lažniva usta ubila dušo.

  89. Hvala says:

    ČLOVEKOVA USODA V BOŽJIH OČEH (Mdr 1)

    Povabilo k iskrenemu iskanju Boga

    1 Ljubite pravičnost, vi, ki vladate svetu,
    dobro mislite o Gospodu,
    iščite ga s preprostostjo srca,
    2 zakaj on se da najti takim, ki ga ne preizkušajo,
    razodeva se takim, ki vanj zaupajo.
    3 Pretkano umovanje namreč ločuje od Boga,
    preizkušanje njegove moči se neumnim maščuje.
    4 Modrost ne bo stopila v dušo, ki snuje hudobijo,
    ne bo prebivala v telesu, ki ga je zasužnjil greh.
    5 Sveti duh vzgoje bo namreč bežal pred zvijačnostjo,
    umaknil se bo nespametnemu umovanju
    in prizadelo ga bo, če bo nastopila krivičnost.

  90. Miro says:

    Priporočam, da se poglobimo tudi v katehezo papeža Frančiška (1. april 2021), v kateri je govora o ljubezni in veselju, ki ju daje Sveti Duh!

    KATEHEZA: BREZ SVETEGA DUHA NI LJUBEZNI IN VESELJA, AMPAK LE NAVADA IN ŽALOST

    Svetopisemski odlomek: Jn 14,15-17.25-26

    [Jezus je rekel svojim učencem:] »Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi; jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas. […] To sem vam povedal med tem, ko še ostajam pri vas. Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.«

    Več o tem na:
    http://unizup.si/kateheza-ljubezen-in-veselje-daje-sv-duh/

    Pridi, Sveti Duh!

  91. Miro says:

    ČAS, KO BO NASTOPIL KONEC SVETA, JE SKRIVNOST. ZA VSAKEGA OD NAS PA BO KONEC PRIŠEL S SMRTJO, NA KATERO SE MORAMO PRIPRAVITI!

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 21,5-11)

    Ko so se nekateri pogovarjali o templju, kako je okrašen z lepimi kamni in zaobljubljenimi darovi, je rekel: »Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen.«

    Vprašali so ga: »Učitelj, kdaj pa bo to in kakšno bo znamenje, ko se bo to začelo goditi?« Rekel jim je: »Glejte, da se ne daste zavesti! Veliko jih bo namreč prišlo v mojem imenu in bodo govorili: ›Jaz sem,‹ ali ›Čas se je približal.‹ Ne hodíte za njimi! Ko boste slišali o vojnah in vstajah, se ne ustrašite, kajti to se mora prej zgoditi, vendar še ne bo takoj konec.« Tedaj jim je govoril: »Vzdignil se bo narod proti narodu in kraljestvo proti kraljestvu. Veliki potresi bodo na mnogih krajih, kužne bolezni in lakota, grozote in velika znamenja z neba.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+21%2C5-11&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    Ob evangelijih, ki govorijo o koncu sveta, se najbrž lahko hitro zmedemo in zapletemo v razmišljanje o tem, kako blizu je konec sveta. Mislim, da to ni bil Jezusov namen.

    Čas, ko bo nastopil konec sveta, je skrivnost. Za vsakega od nas pa bo konec prišel s smrtjo. Nanjo se moramo pripraviti. Ob današnjem evangeljskem odlomku vidim povabilo k razmisleku o dveh stvareh. Ob prvi, se mi poraja vprašanje, kako se Jezus pripravlja na svoj odhod. Prav te dni mi je prihajala pred oči misel, kako logično je, da se je Jezus obdal z ljudmi sumljivega slovesa: prostitutke, cestninarji, ozdravljeni gobavci, berači. Zakaj? Če bi hodil med farizeji in pismouki po gostijah, hkrati pa delal čudeže in ozdravljal, bi vsi drli za njim. No, saj tudi so. Vendar si Jezus ni delal utvar, da bo množica ostala z njim. Še manj si je delal utvare, da bo prepričal bogataše in samozadostne farizeje. V naprej je videl, da od lepega videza, kakor od templja ne ostane kamen na kamnu. Ostane le tisto, kar ima globoke, preizkušene vezi. Vezi globoke pripadnosti, ki pa se ne gradijo na gostijah, ne na ritualih templja, ampak na preizkušnjah življenja. Jezus Cerkev postavi na temeljih grešnikov, ljudi, ki so iskali življenje in v iskanju tudi ‘rili’ po blatu. Največji reveži so ostali ob njem.

    Prvo vprašanje zame je torej, na kakšen način se približujemo Jezusu? Ali smo v njegovi družbi zaradi privilegijev, tradicije, kroga prijateljev itd. ali pa mu sledimo, ker doživljamo odrešenje, ker nam prinaša življenje, ki ga iščemo, svobodo, ki je v vsem drugem na tem svetu na najdemo. Le če je moje iskanje Jezusa resnično iskreno, in ga srečujem kot tisti, ki potrebuje odrešenje, bo moj odnos z njim prestopil prag večnosti. Ne bo se zamajal, ko ga bodo zadele preizkušnje. Če je Jezus moj odrešenik, se ne morem bati konca. Saj je on tisti, ki me ljubi, me najde in čaka, da se vrnem v svoj dom v večnost.

    Druga misel, ki pa se mi prebuja ob današnjem evangeljskem odlomku sloni na trditvi, ki me zbode v oči. Jezus pravi: Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena … Mogoče ta misel daje temeljni okvir dogajanja, ki ga podkrepi z zadnjim stavkom: S stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje. Eno je torej vprašanje, kako se približujemo Jezusu in zakaj se zbiramo ob njem. Drugo pa je vprašanje, kakšne odnose gradimo okoli sebe. Zakaj bi nas morali vsi sovražiti? Odgovor je pravzaprav jasen: Zaradi resnice od katere ne odstopimo, ker vztrajamo pri jasnih načeli, ker smo s svojim življenjem kamen spotike. To je bil Jezus. Pa smo kristjani res kamni spotike? Ali morajo ob nas ljudje resnično izbirati med ozko in strmo potjo v življenje ter široko in lagodno v pogubo? Mislim, da je vprašanje žal retorično. Nismo deležni sovraštva, ker nismo zvesti Kristusu.

    Ko nas Jezus vabi od videza k globlji resničnosti, je prav da se vprašamo, zakaj hodimo za njim in s kom ter na kakšen način se družimo. Ostalo bo le tisto, kar bomo lahko živeli tudi v večnosti!

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!

    • Miro says:

      GOSPOD JEZUS JE SV. FAVSTINI RAZODEL PREPROSTO MOLITEV, KI NAD DUŠO PRIKLIČE BOŽJE USMILJENJE

      “Želim si, da bi vedno globlje spoznavala ljubezen, ki v mojem Srcu gori za duše, in to boš razumela, ko boš premišljevala o mojem trpljenju. Kliči moje usmiljenje na uboge grešnike; želim si njihovega odrešenja. Ko boš izgovarjala to molitev s skesanim srcem in zaupanjem v imenu nekega grešnika, mu bom naklonil milost spreobrnjenja. Molitev je takšna:

      O KRI IN VODA, KI STA IZ SRCA JEZUSOVEGA PRITEKLI KOT VIR USMILJENJA ZA NAS, V VAJU ZAUPAM.”

      Več o tem na:
      https://si.aleteia.org/2019/02/21/sam-jezus-nam-je-dal-to-molitev-za-spreobrnjenje-prijatelja-ali-druzinskega-clana/

      Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!

  92. Hvala says:

    KAJ MENI CERKEV O UPEPELITVI?

    CERKEV UPEPELITEV SPREJEMA, VENDAR OB UPOŠTEVANJU NEKATERIH PRAVIL

    V KATOLIŠKI CERKVI PA JE TO VENDARLE NOVOST, KER JE BILA UPEPELITEV DO LETA 1963 PREPOVEDANA. ZAKAJ?

    ŠE VEDNO PA SO PREPOVEDANE UPEPELITVE, IZBRANE “IZ RAZLOGOV, KI SO NASPROTNI KRŠČANSKEMU NAUKU.”

    https://si.aleteia.org/2018/11/12/kaj-meni-cerkev-o-upepelitvi/

  93. Hvala says:

    OBSTAJA RAZLOG ZA VSAKO SREČANJE V NAŠEM ŽIVLJENJU, PREVERITE KAKŠEN

    OBSTAJA TRPLJENJE, KI ČEZ NEKAJ ČASA POSTANE ENO NAŠIH NAJVEČJIH SREDSTEV IN ENA GLAVNIH VRLIN

    OBSTAJAJO TISTI, KI SE USTAVIJO V NAŠEM ŽIVLJENJU, DA NAS NAUČIJO POTRPLJENJA

    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
    So trenutki, ko ljudje predstavljajo most, povezavo. Včasih pa predstavljajo prihode, odhode in usodo

    Vsaka oseba vstopi v naše življenje z nekim namenom. Obstajajo tisti, ki nas želijo učiti, nas preoblikovati, spreminjati, ki nam predstavijo nove načine dojemanja samega sebe in se od nas tudi učijo.

    Nihče ne pride po naključju. Sama nisem nikoli verjela v stvar naključja. Mislim, da za vsako srečanje obstaja točno določen razlog. Obstajajo trenutki, ko ljudje predstavljajo most, povezavo. Včasih pa predstavljajo prihode, odhode in usodo.

    Dejstvo je, da ljudje še naprej razmišljamo in da je odgovorov premalo. Ali pa jih morda nikoli ni dovolj, ker je ta gotovost, ki jo nosimo v srcu, v nasprotju s končnim rezultatom.

    Pravzaprav ni nujno, da nekdo ostane z nami za vedno, da pusti pečat v naših srcih. Ni treba, da odnos traja več let, da nas spremeni do te mere, da nikoli več ne moremo biti enaki.

    Vsi, ki nas obiščejo na tej poti, prinesejo ali vzamejo s seboj nekaj bistvenega. Ko se to zgodi, pogosto tega sploh ne zaznamo. Toda čas mineva in koščki se postopoma postavijo na svoje pravo mesto. Obstaja trpljenje, ki čez nekaj časa postane eno naših največjih sredstev in ena glavnih vrlin.

    Življenjske lekcije
    Obstajajo tisti, ki se ustavijo v našem življenju, da nas naučijo potrpljenja. Da bi nam pokazali, kako močni smo, čeprav se tega prej nismo zavedali. Kako občutljivi smo in kako velika je naša sposobnost ljubezni do drugega.

    Obstajajo tudi tisti, ki nam v življenju pokažejo, kako lahko ljubimo in imamo v sebi lastnosti, ki jih prej sploh nismo opazili.

    Obstajajo ljudje, ki gredo skozi naše življenje samo zato, da nas opozorijo na določene stvari o nas samih. Včasih je težko razumeti nekoga, ki trpi v bolečini. Ko pa je rana zaceljena in se naredi brazgotina, se zavemo, da smo z njo veliko več, kot smo bili včasih.

    …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..

    Res lepe, globoke življenjske misli. NIČ V NAŠIH ŽIVLJENJIH SE NE ZGODI SLUČAJNO, KER PRI BOGU NI SLUČAJNOSTI.
    Bog včasih pripelje na pot ČLOVEKA, KI NAM NI PRIJETEN, KI IMA SLABOSTI, ODVISNOSTI, KI NI PO NAŠIH MERILIH itd….

    KAKO NAROBE RAVNA ČLOVEK, KI ZAPUŠČA TAKEGA ČLOVEKA, KI BEŽI OD TISTEGA, KAR MU JE BOG NAMENIL, KI SAM PO SVOJI ČLOVEŠKI MISELNOSTI ŽELI NAPRAVITI DRUGAČE, KOT JE BOG HOTEL, ZAMETUJE BOŽJO MODROST, KI ODRIVA LASTNO SREČO SAMO ZARADI STRAHU PRED TRPLJENJEM IN TRENUTNO PREIZKUŠNJO ALI STISKO, KI ZANIČUJE IN ZMERJA IN LEPI ETIKETE DRUGIM LJUDEM , KER MISLI, DA JE VEČ VREDEN……

    Vsak ima dve možnosti, ALI IZBERE ŽIVLJENJE, ALI PA IZBERE SMRT…IZBERE BLAGOSLOV ALI PREKLETSTVO.

  94. Hvala says:

    POGLED GODRNJANJA IN OPRAVLJANJA

    KAKO HUDO JE VIDETI DRUŽBO, KI SVOJE ENERGIJE OSREDOTOČI NA GODRNJANJE IN OGORČENJE, NAMESTO V DELOVANJE , PRIZADEVANJE, DA BI USTVARILA PRILOŽNOSTI IN SPREMEMBE!

    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Mnogi ne prenašajo in ne marajo te Jezusove odločitve, da namreč sprejema grešnike. Najprej napol slišno in na koncu z vpitjem izrazijo svojo nejevoljo, s čimer hočejo oblatiti njegovo obnašanje in obnašanje vseh tistih, ki so bili z njim. Ne sprejemajo in zavračajo to odločitev biti blizu in dati nove priložnosti. Zdi se, da je življenju ljudi lažje dodeliti nazive in etikete, ki zamrznejo in stigmatizirajo ne samo preteklosti, ampak tudi sedanjost in prihodnost oseb. Etikete, ki navsezadnje ne ustvarjajo drugega kakor ločitve: sem dobri, tja slabi, sem pravični, tja grešniki. Takšna drža izpridi vse, kajti postavi neviden zid, ki ustvarja miselnost, da se bodo z izključevanjem, ločevanjem in izolacijo magično rešili vsi problemi. Ko si neka družba ali skupnost to dovoli in ne počne drugega, kot da godrnja in šušlja, vstopi v pokvarjen krog sporov, očitkov in obsodb; vstopi v družbeno držo potiskanja na rob, izključevanja in nasprotovanja, tako da neodgovorno reče kakor Kajfa: ‘Bolje, da en človek umre za ljudstvo in ne propade ves narod’ (Jn 11,50). In običajno se nit pretrga na najtanjši točki: to so najšibkejši in nezaščiteni! Kako hudo je videti družbo, ki svoje energije osredotoči na godrnjanje in ogorčenje, namesto v delovanje, v prizadevanje, da bi ustvarila priložnosti in spremembe!

    http://arhiv.mirenski-grad.si/it/node/6574

    • Miro says:

      Globoke misli papeža Frančiška nas vedno močno nagovarjajo in spodbujajo k spreobrnjenju srca. Prosimo Gospoda, naj nam pomaga GODRNJANJE spreminjati v VESELJE!

      MOLITEV ZA VEČ VESELJA V VSAKDANJEM ŽIVLJENJU

      Ljubi Jezus, prosim Te, da iz mojega srca za vedno odstraniš
      vso potrtost in slabo voljo. Naj bom vesel, zadovoljen in srečen,
      ko uživam vse Tvoje milosti. Kajti, o Bog, če mi naklanjaš svojo
      milost, ali naj ne bi bil radosten in zadovoljen? Ali naj ne bi
      izžareval Svetega Duha, ki vpliva na mojo dušo, da jo povzdiguje
      nad vse drobne vsakdanje nevšečnosti, ki nikoli ne bi smele zlomiti
      miru tistih, ki stremijo za tem, da bi služili Tebi? O, naj bodo moji
      mir, potrpežljivost, krotkost in drugi darovi Svetega Duha: naj vodijo
      in tolažijo moje srce ter dvigajo moje prizadevanje visoko nad ta svet,
      k Tebi, moj Gospod, ki si moj začetek in moje zadnje upanje. Amen.
      (vir: aleteia.si)

  95. Miro says:

    PATER LEOPOLD JE BIL PREPRIČAN, DA JE SVETA MAŠA NAJMOČNEJŠE SREDSTVO, S KATERIM SE DA VSE IZPROSITI OD NEBEŠKEGA OČETA!

    Ko je s tresočimi rokami daroval živo žrtev, je dobro vedel, da mu Bog ne more odreči nobene milosti, pa če je še tako velika. Svojemu prijatelju je pisal:

    »ŽRTEV, KI JO DARUJEMO PRI SV. MAŠI, JE NESKONČNE VREDNOSTI. NIKDAR NE MOREMO PROSITI KAJ TAKO VELIKEGA, KAKOR JE DARITEV SAMA. ZATO MORAMO IMETI PRI MAŠI VEDNO KAR NAJBOLJ ŠIROKO SRCE.«

    Gospodični Pini Cremonesi piše:

    »KO MAŠUJEM, MISLIM NA VSE, KI SE OBRAČAJO NAME. Z VSO DUHOVNO ŠIRINO OBJEMAM VSE, KI SE ZATEKAJO K MENI. SRCE SE MI ŠIRI V VESELJU, DA BOM PREJEL VSE, KAR PROSIM, SAJ VEM, DA TO NI NIČ V PRIMERI S TEM, KAR DARUJEM.«

    Bog mu je res dal, kar ga je prosil. 7. marca 1925 je devetnajstletna Evelina Berto iz Bovolente pri Padovi zbolela za hudo influenco. Nastale so težave z vnetjem sklepov in ledvic ter srčnega ožilja. Zaradi visoke vročine in velikih bolečin je bolnica vpila in se zvijala v krčih. Domači zdravnik se je posvetoval tudi s prof. Alessandrom Borgherinijem iz Padove. Skupna ugotovitev je bila: življenje je v nevarnosti. Smrt lahko kaj kmalu nastopi. Ozdravljenje je nemogoče. Žalost v družini je bila neizmerna. Neprestano so se vrstili ob postelji uboge Eveline, ki se ni mogla premakniti. Enajst dni se je borila s smrtjo.

    18. marca se njen oče Egidio odpelje v Padovo. Pred baziliko sv. Antona izstopi, da bi obiskal svetnikov grob in molil za Evelino. Toda neka skrivnostna sila ga napoti v kapucinsko cerkev k p. Leopoldu. Najprej opravi spoved, ne da bi kaj povedal o stanju svoje hčerke. P. Leopold takoj odkrije njegovo bolečino in ga vpraša: »Gospod Berto, kaj vam je, da ste tako žalostni?« Nesrečni oče pove patru, da njegova hčerka umira. P. Leopold negibno posluša, nato reče: »Gospod Berto, vedno ste imeli vero, imejte jo tudi zdaj! Jutri je praznik sv. Jožefa. Pri maši bom mislil na vašo hčerko in bo ozdravela. Ste prepričani o tem, kar sem vam rekel?« »Da, oče, verjamem vašim besedam.« Takoj je občutil v srcu mir in prepričanje, da bo njegova Evelina naslednji dan zdrava.

    Vrnil se je domov in povedal vse, kar mu je rekel p. Leopold. Ponoči je bilo bolnici še huje kot doslej. Imela je še višjo vročino, strašne krče; zvijala se je od bolečin. Zgodaj zjutraj na praznik sv. Jožefa, ko je p. Leopold maševal, je mama, ki je bedela pri Evelini, ugotovila, da je vročina pojenjala. Patrove besede so se začele uresničevati. Evelina je ozdravela. Poklicali so zdravnika, ki ni mogel verjeti svojim očem. Trikrat ji je zmeril vročino. Bila je normalna. »Nemogoče, nemogoče,« je ponavljal. Še enkrat jo je pregledal in ugotovil, da je bolezen izginila. V nekaj dneh si je opomogla in je vstala popolnoma zdrava.

    Po sedemindvajsetih letih je pred škofijskim sodiščem pri postopku za razglasitev p. Leopolda med blažene sama izpovedala: »Od tedaj nisem bila več bolna. Leto po ozdravljenju me je zdravnik ponovno pregledal in ugotovil, da je srčna astma popolnoma izginila. Takoj po ozdravljenju sta moj brat in oče obiskala p. Leopolda in mu vse povedala. Mirno je poslušal in pristavil: ‘Da, sv. Jožef dela velike čudeže, ne da bi zbujal pozornost.’ Še to moram povedati, da je bil moj zdravnik prej brez vere. Pri mojem ozdravljenju pa je priznal nadnaravni poseg in začel verovati v Boga. To mi je pred nekaj dnevi potrdila še neka druga oseba, ki ga je sama slišala pripovedovati, da je bilo moje ozdravljenje velik čudež.«

    Iz knjige Sv. Leopold Mandić, ki jo je napisal p. Pietro Bernardi

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  96. Hvala says:

    JEZUSOVA STRASTNA LJUBEZEN -REVOLUCIJA ZA ŽENSKO SRCE

    JEZUS NAS LJUBI, ŽELI DA TO NJEGOVO LJUBEZEN IZKUŠAMO

    “Ti, draga, si krona stvaritve, njegova veličastna nosilka podobe. In On bo naredil vse, kar je potrebno, da te reši ter osvobodi tvoje srce.” (Stasi Eldredge, Očarljiva)

    Sveto pismo nam na veliko mestih razkriva, kako Bog kot ženin išče svojo drago. Z ljubeznijo, strastjo, romantiko! Če o tem dvomite, prelistajte Visoko pesem!

    V evangelijih najdemo odlomke, v katerih Jezus sam sebe poimenuje ženin. Pri Mateju preberemo: “Jezus jim je dejal: ‘Ali morejo svatje žalovati, dokler je ženin med njimi? Prišli pa bodo dnevi, ko jim bo ženin vzet, in takrat se bodo postili.’” (Mt 9, 15)

    Ženin je omenjen tudi v priliki o desetih devicah (Mt 25, 1 – 10), v Janezovem evangeliju pa Jezusa poimenuje ženin tudi Janez Krstnik (Jn 3, 29).

    Zakaj videti Jezusa kot ženina?
    Ženska postane lepa, ko ve, da je ljubljena. Vzcveti, ko ve, da jo nekdo išče, da nekdo po njej hrepeni, da si jo nekdo želi. To je narava ženske. Zato ženske vse prepogosto zaradi src, podhranjenih ljubezni in pozornosti, privolijo v manj, kot jim je bilo namenjeno, zatrejo svoje srčne želje in se sprijaznijo z življenjem v osamljenosti in ranjenosti, pa naj bodo v zvezi ali same.
    Zato je sprejetje Jezusa kot ženina ključno za življenje vsake ženske, ker je Jezus edini ljubimec, ki lahko v polnosti izpolni hrepenenje srca. Noben moški tega ni sposoben in pomembno je, da se ženske tega zavedamo, da od njih ne pričakujemo izpolnitve, ki nam jo lahko da le Bog.

    Srce, ki je nahranjeno z Božjo ljubeznijo, ne bo iskalo moškega za zadovoljevanje svoje potrebe po odvisnosti od nekoga, temveč je v svobodi sposobno prisluhniti Duhu, kakšno pot naj ubere in kakšno poslanstvo ji je namenjeno.

    Strastna ljubezen Boga
    Bog hrepeni po nas! “Zato, glej, jo privabim, popeljem jo v puščavo in ji spregovorim na srce.” (Oz 2,16)

    Želi si, da bi izkusile ljubezen, ki nam jo ponuja. Ne želi le, da vemo, da nas ljubi, želi, da to ljubezen izkušamo!

    https://si.aleteia.org/2017/12/28/jezusova-strastna-ljubezen-revolucija-za-zensko-srce/

  97. Miro says:

    POSLUŠAJMO, KAJ NAM GOVORI ŽIVA BOŽJA BESEDA

    »PROSÍTE IN VAM BO DANO! IŠČITE IN BOSTE NAŠLI! TRKAJTE IN
    SE VAM BO ODPRLO! KAJTI VSAK, KDOR PROSI, PREJME; IN KDOR
    IŠČE, NAJDE; IN KDOR TRKA, SE MU BO ODPRLO. ALI PA: KDO MED
    VAMI BO DAL SVOJEMU SINU KAMEN, ČE GA BO PROSIL KRUHA?
    ALI MU BO DAL KAČO, ČE GA BO PROSIL ZA RIBO? ČE TOREJ VI, KI
    STE HUDOBNI, ZNATE SVOJIM OTROKOM DAJATI DOBRE DAROVE,
    KOLIKO BOLJ BO VAŠ OČE, KI JE V NEBESIH, DAJAL DOBRO TEM,
    KI GA PROSIJO.« (Mt 7,7-11)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+7%2C7-11&id13=1&pos=1&set=2&l=sl

    Molimo: Slava tebi, Jezus, ki imaš besede večnega življenja. Trdno zaupam Vate in
    v tvojo zdravilno in odrešenjsko moč ljubezni. Bog bodi hvaljen, zdaj in vekomaj.
    Amen.

    Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!

  98. Hvala says:

    NEBEŠKI OČE VSAKEMU, KI GA RES ISKRENO PROSI, PODARI MOČ ZA KESANJE IN ZA ODPUŠČANJE, IN KER LAHKO RESNIČNO OSREČI, OZDRAVI, UMIRI IN OSVOBODI LE SKESANO SRCE.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja