Članki za dušo

15.036 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   23. decembra, 2021 at 8:14

   BOŽJE KREPOSTI SO TEMELJ, DUŠA IN ZNAČILNOST KRISTJANOVEGA NRAVNEGA DELOVANJA

   Priporočimo se Svetemu Duhu, našemu Tolažniku in Pomočniku, naj nam pomaga, da se bomo pod Njegovim vodstvom poglabljali v Sveto pismo in Katekizem katoliške Cerkve. Prosimo ga za pomoč pri uvajanju v globoke skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka.

   Molimo:

   Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
   vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
   Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
   prenovil boš obličje zemlje.

   Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
   razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
   bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
   vselej radi sprejemali njegove spodbude.
   Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

   Poglobimo se v naslednje odlomke KKC:

   1812 Človeške kreposti se zakoreninjajo v božjih krepostih, ki prilagajajo človekove zmožnosti za deležnost pri božji naravi (prim. 2 Pt 1, 4), kajti božje kreposti se nanašajo neposredno na Boga. Božje kreposti pripravijo (disponirajo) kristjane razpoložijo za življenje v povezanosti s sveto Trojico. Za svoj izvir, nagib in predmet imajo troedinega Boga.

   1813 Božje kreposti so temelj, duša in značilnost kristjanovega nravnega delovanja. Božje kreposti oblikujejo in oživljajo vse nravne kreposti. Bog jih vlije v dušo vernih, da bi jih tako usposobil, da delujejo kot njegovi otroci in zaslužijo večno življenje. Božje kreposti so poroštvo navzočnosti in delovanja Svetega Duha v zmožnostih človeškega bitja. Božje kreposti so tri: vera, upanje in ljubezen (prim. 1 Kor 13,13).

   http://www.marija.si/gradivo/kkc/ii-bozje-kreposti/

   Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!

   Odgovori
2. Miro says:

   23. decembra, 2021 at 7:07

   SV. AVGUŠTIN: »JE VESELJE, KI JE DANO SAMO TISTIM,
   KI SLUŽIJO TEBI NE GLEDE NA PLAČILO IN SI JIM VESELJE
   TI SAM. IN PRAV TO JE SREČNO ŽIVLJENJE: VESELITI SE
   TEBE, IZ TEBE, ZARADI TEBE.« (misel iz izbora Ognjišča)

   Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!

   Odgovori
3. Hvala says:

   22. decembra, 2021 at 20:43

   SVETOST NI OPRAVLJANJE ” VELIKIH STVARI” TEMVEČ IZPOLNJEVANJE BOŽJE VOLJE

   ČE ŽELIMO DOSEČI NAJVIŠJO POPOLNOST JE V SPREJEMANJU KRIŽEV

   SPREJETI BOŽJO VOLJO IN ZAUPATI, DA NAS BO BOG PRIVEDEL DO VEČNE NAGRADE, KI BO VREDNA NAŠEGA TRPLJENJA IN ŽRTEV NA TEM SVETU

   :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Če želite postati svetnik, to počnite z vsem srcem
   Živeti sveto se zdi precej zahtevno. Včasih se nam zdi, kako je ključ do svetosti v tem, da se priporočamo pravemu svetniku ali pa da zmolimo določeno število rožnih vencev.

   Pot do svetosti pa je v resnici veliko preprostejša, čeprav je včasih zelo težko stopati po njej.

   Svetost je tudi v majhnih opravilih
   Jezuitski duhovnik Jean Pierre de Caussade je v svojem duhovnem delu z naslovom L’Abandon à la providence divine (Vdanost Božji previdnosti) zapisal, da je ključ do svetosti pravzaprav precej preprost.

   Takole piše: “Če želimo doseči najvišjo popolnost, bo najvarnejši in najbolj gotov način, če bomo sprejeli križe, ki nam jih v vsakem trenutku pošilja Božja previdnost.” Z drugimi besedami: “Resnični kamen modrosti je vdati se Božji volji, ki vse človeške poklice, težave in trpljenje spreminja v božansko zlato.”

   Caussade pojasnjuje: “Svetost torej pomeni, da smo pripravljeni storiti vse, kar Bog od nas pričakuje. Da! Svetost srca je preprost ‘zgodi se’, usklajenost človekove z Božjo voljo.”

   V bistvu želi bralcu sporočiti, da svetost pravzaprav ni v opravljanju “velikih stvari”, temveč preprosto v izpolnjevanju Božje volje. To pomeni, da sprejmemo vse križe in preizkušnje, ki jih Bog dopušča, prav tako pa tudi vse dobro, ki nam ga nameni.

   Takšna vdanost Božji volji je doslej zaznamovala vse uradno razglašene svetnike v zgodovini. Svojo voljo so uskladili z Božjo in si bolj kot vse drugo prizadevali, da bi jo izpolnjevali.

   To seveda pomeni, da moramo Bogu zaupati in se zavedati, da ima pripravljen načrt za naše življenje ter da nas bo vodil skozi vse trenutke radosti in trpljenja. To pomeni, da Boga vidimo v vseh stvareh in njegovo voljo vedno ohranjamo v svojem srcu.

   Kot običajno je naš zgled za tovrstno vdanost Božji volji Devica Marija. Naj nam pomaga sprejeti Božjo voljo in zaupati, da nas bo Bog privedel do večne nagrade, ki bo vredna našega trpljenja in žrtev na tem svetu.

   https://si.aleteia.org/2019/03/04/ziveti-sveto-pomeni-upostevati-eno-samo-preprosto-pravilo/

   :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Nekateri še ne dojemajo : če želimo večno zmago dobiti , ne smemo bežati in odrivati trpljenja. Če človek želi, da trpljenje sprejme in objame kot je naročil JEZUS , je potrebno ŽIVLJENJE IZROČITI BOGU, KI BO DELIL POTREBNE MILOSTI, DA LAHKO DOSEŽEMO ZMAGO. Druge poti ni.

   Tudi vsakodnevno VPITJE K BOGU JE POTREBNO!

   Poglejmo, kaj je napisal Prince Derek ; pričevanje človeka, ki je prešel izpod prekletstva in prejel Božji blagoslov. Navedla bom samo nekaj stavkov, v celoti lahko preberete v knjigi Blagoslov ali prekletstvo.

   ………………Odločil sem se za štiridesetdnevni post navaja pričevalec. Zdelo se mi je, da Bog želi, naj opustim svoje delo v trgovini z oblekami, vendar sem hotel biti prepričan. Rekel se, da ne bom jedel, dokler mi ne spregovori. Po štiridesetih dneh posta še vedno nisem dobil odgovora. Tako sem dva tedna jedel in se dva tedna postil-celo poletje. TO JE BILO NAJTEŽJE POLETJE V MOJEM ŽIVLJENJU, navaja pričevalec. BILO JE TAKO TEŽKO, DA SEM SE NAUČIL VPITI K BOGU ZA NJEGOVO MILOST. ROTIL SEM GA, NAJ MI GOVORI, MORAL SEM SPOZNATI NJEGOVO VOLJO. ŽENA IN OTROCI SO POLAGALI NAME ROKE IN MOLILI, DA BOG NAREDI ĆUDEŽ V MOJEM ŽIVLJENJU……………………

   Potem mi je prijatelj umetnik dal nekaj platna , razpetega na okvirje….Neke nedelje sem svojo družino poslal v cerkev in narisal svojo prvo sliko. Čez dva dni sem sedel v trgovini z oblekami in GOSPOD MI JE SPREGOVORIL: OTTO , ALI VERJAMEŠ, DA TE ZARES HOČEM BLAGOSLOVITI? DEJAL SEM:”DA GOSPOD………….
   “ZAKAJ POTEM SEDIŠ TUKAJ? TUKAJ SI, KER NOČEŠ BITI BLAGOSLOVLJEN. TO JE TVOJA ODLOČITEV. NIKOLI MI NISI ZARES ZAUPAL, DA BI POPOLNOMA NADZOROVAL TVOJE ŽIVLJENJE.

   Odgovoril sem: “VZEMI GA! MOJE ŽIVLJENJE JE TVOJE! Rekel mi je:” VZEMI SVOJO TORBO IN POJDI DOMOV.”

   Zame je to bilo, kot da bi rekel: “VZEMI SVOJA NOSILA IN HODI “……………………..itd.
   ………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….
   Lahko preberete kaj vse je moral narediti oz. cela družina, da je prestopil v Blagoslove, ki jih je Jezus pridobil za nas na križu.

   Ja, res je : POTREBNO SE JE NAUČITI VPITI K BOGU ZA DODELITEV MILOSTI.

   Samo siloviteži prejmejo venec zmage. Ko usmerite svoj pogled k deželi Božjih blagoslovov, sprejmite opomin, KI GA JE JOZUE PREJEL TRIKRAT OD BOGA: “BODI KREPAK IN ODLOČEN”

   Odgovori
4. Hvala says:

   22. decembra, 2021 at 19:41

   SVETO OBHAJILO

   ::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Ko otrok doseže določeno zrelost, tako v osebnem kot krščanskem življenju, je potrebno prejeti drugi zakrament – obhajilo, od katerega so odvisni vsi ostali zakramenti, še več, brez tega zakramenta, ne bi bilo ostalih zakramentov.

   V tem organizmu zavzema evharistija kot “zakrament zakramentov” edinstveno mesto: “vsi drugi zakramenti so naravnani nanj kot na svoj cilj” (KKC 1211).

   Kaj je to sveta evharistija
   Iz zakramenta evharistije na neki način izvirajo vsi ostali zakramenti. Zakaj? V zakramentu evharistije je navzoč sam Jezus Kristus, v ostalih zakramentih pa se nas posredno dotika preko različnih stvarnih elementov (voda, olje, odveza …). Zakrament evharistije ima veliko imen in veliko pomenov. Katekizem katoliške Cerkve nakazuje in razlaga tiste najpomembnejše:

   1328 Neizčrpno bogastvo tega zakramenta se izraža v različnih imenih, ki mu jih dajemo. Vsako od teh imen kliče v spomin njegove posamezne vidike. Imenujemo ga:

   Evharistija, ker je dejanje zahvale Bogu. Besedi “eucharistein” (Lk 22,19; 1 Kor 11,24) in “eulogein” (Mt 26,26; Mr 14,22) spominjata na judovske blagoslove, ki razglašajo – predvsem med obedom – božja dela: stvarjenje, odrešenje in posvečenje.

   1329 Gospodova večerja (prim. 1 Kor 11,20) ker gre za obed, ki ga je Gospod imel s svojimi učenci na večer pred svojim trpljenjem, in za predujem Jagnjetove poročne gostije (prim. Raz 19,9) v nebeškem Jeruzalemu.

   Lomljenje kruha, ker je ta obred, lasten judovskem obedu, uporabljal Jezus, ko je kot mizni starešina blagoslovil in razdelil kruh (prim. Mt 14,19; 15,36; Mr 8,6.19), predvsem pri zadnji večerji (prim. Mt 26,26; 1 Kor 11,24). Po tej kretnji ga učenci spoznajo po njegovem vstajenju (prim. Lk 24,13-35) in s tem izrazom prvi kristjani označujejo svoje evharistične shode (prim. Apd 2,42.46; 20,7.11). S tem kristjani naznačujejo, da vsi tisti, ki jedo od enega samega razlomljenega kruha – Kristusa – vstopijo v občestvo z njim in sestavljajo v njem le še eno samo telo (prim. 1 Kor 10,16-17).

   Evharistični zbor oziroma shod (“synaxis”), ker se obhajanje evharistije odvija v zbranem občestvu vernikov, v takšnem zboru, ki je vidni izraz Cerkve (prim. 1 Kor 11,17-34).

   Spomin (memoriale) Gospodovega trpljenja in vstajenja.

   Sveta daritev, ker ponavzočuje (napravlja dejavno navzočo) edino daritev Kristusa Odrešenika in ki vključuje daritev Cerkve; ali tudi sveta mašna daritev, “hvalna daritev” (prim. Heb 13,15; Ps 116,13.17), duhovna daritev (prim. 1 Pt 2,5), čista (prim. Mal 1,11) in sveta daritev, ker dovršuje in presega vse daritve stare zaveze.

   Sveta in božja liturgija, ker ima vse bogoslužje Cerkve svoje središče in svoj najbolj zgoščen izraz v obhajanju tega zakramenta; v istem smislu ga imenujemo tudi obhajanje svetih skrivnosti. Govorimo tudi o Najsvetejšem zakramentu, ker je ta zakrament (vseh) zakramentov. S tem imenom označujemo evharistične podobe, shranjene v tabernaklju.

   1331 Obhajilo (communio od cum + unio = zedinjenje z, občestvo; v slovenščini govorimo o “obhajilu”, kar pride pač od duhovnikove hoje od enega do drugega obhajanca v cerkvi sami ali zunaj, ko hodi k bolnikom) ker se po tem zakramentu združujemo s Kristusom, ki nas napravlja deležne svojega telesa in krvi, da bi iz nas naredil eno samo telo (prim. 1 Kor 10,16-17); imenujemo ga tudi svete reči oziroma stvarnosti (“ta hagia; sancta” = Najsvetejše) (Const. App. 8,13,12; Didache 9,5; 10,6) – to je prvi pomen “občestva svetih”, o katerem govori apostolska vera oziroma veroizpoved -, angelski kruh, nebeški kruh, zdravilo nesmrtnosti (sv. Ignacij Antiohijski, Ef 20,2), (sveta) popotnica…

   1332 Sveta maša, ker se bogoslužje, v katerem se izvrši skrivnost odrešenja, konča z besedami, ki povedo, da so verniki poslani (“missio”), da bi v svojem vsakdanjem življenju izpolnjevali božjo voljo.

   Krščenec – otrok (pri krščevanju odraslih je malo drugače) v času pokrstnega katehumenata, to je v obdobju, ko njegova vera raste v skladu z njegovo osebno zrelostjo, pristopi k zakramentu evharistije. Ta dogodek pri nas imenujemo prvo sveto obhajilo. S tem dejanjem se krščenec vključuje v lokalno cerkveno skupnost. Pa ne samo on, tudi starši in ostali domači s tem dejanjem dokazujejo svojo ljubezen do Kristusa in Cerkve, to ljubezen prenašajo na otroka in kažejo, da so dejavni člani lokalne župnijske skupnosti.

   Zakaj je ta zakrament pomemben?
   Zakrament svete evharistije je tako pomemben zakrament, da mu je od nekdaj v Cerkvi posvečena posebna skrb. Tako nas Zakonik cerkvenega prava iz leta 1983, poučuje, da morajo starši ter župniki poskrbeti, »da se bodo otroci, ko pridejo k pameti, na potreben način pripravili in čimprej po predhodni zakramentalni spovedi nahranili s to nebeško jedjo« (ZCP §. 914). Na tem mestu je prav, da razložimo določene pogoje, ki so potrebni za prejem svetega obhajila:

   V prvi vrsti je to primerna poučenost, da vemo, h komu pristopamo in kaj bomo prejeli. Nadalje moramo biti v stanju milosti:

   1415 Kdor hoče prejeti Kristusa v evharističnem obhajilu, mora biti v stanju milosti. Če se kdo zaveda, da je smrtno grešil, ne sme pristopiti k evharistiji, ne da bi prej prejel odvezo v zakramentu pokore.

   Milost je beseda, ki v krščanski terminologiji pomeni odnos. Biti v milostnem stanju pomeni torej biti v odnosu z Bogom. Človek, ki greši, se svobodno odloči, da ne bo živel v odnosu z Bogom in zatorej ni upravičen prejeti Boga v podobi kruha in vina, ker preprosto njegovo srce in njegov razum ni pripravljen sprejeti nekaj tako veličastnega in imenitnega in mu je lahko v tem primeru sveto obhajilo bolj v škodo kakor korist. Nihče ne bo umrl, če bo nevreden prejemal sveto obhajilo, je pa to norčevanje, še posebno, če obhajilo prejema javni grešnik, in lahko vodi v pohujšanje. Kaj pa je rekel Jezus o pohujšanju, pa tudi vemo. In iz Boga se ni dobro norčevati.

   Ko človek torej opravi zakramentalno spoved (o pripravi na spoved klikni tukaj) in je v stanju milosti, ga prejem Kristusovega telesa in njegove krvi zedinja z Gospodom »mu odpušča male grehe ter ga varuje velikih grehov. Ker se okrepijo vezi ljubezni med obhajancem in Kristusom, zato prejem tega zakramenta okrepi edinost Cerkve, Kristusovega skrivnostnega telesa. (KKC 1416).

   Zaradi tega in ostalih razlogov Cerkev obvezuje svoje vernike, da prejmejo sveto obhajilo vsaj enkrat v letu v velikonočnem času (KKC 1417, ZCP §. 920).

   Prejem svetega obhajila je nujno in življenjsko povezan s sveto mašo. Na kratko lahko rečemo, da kristjani sveto mašo razumemo pod tremi vidiki: kot zahvalo in hvalo Očetu, kot daritveni spomin Kristusa in njegovega telesa, kot navzočnost Kristusa po moči njegove besede in njegovega Duha.

   Vsak, ki se prav in vredno udeleži svete maše in prejme Jezusa pod podobo kruha, je deležen posebnih sadov. Prvo je gotovo, da nas obhajilo združuje s Kristusom, ohranja, povečuje in obnavlja življenje milosti prejeto pri krstu, »ta rast krščanskega življenja mora dobivati hrano iz evharističnega obhajila, kruha našega romanja prav do trenutka smrti, ko nam je podeljen kot popotnica« (KKC 1392). Obhajilo nas loči od greha, ter ustvarja edinost skrivnostnega Kristusovega telesa, to je Cerkev.

   http://www.zupnija-ljpolje.si/zakramenti/obhajilo

   Odgovori
5. Miro says:

   22. decembra, 2021 at 17:33

   KATEHEZA O JEZUSOVEM ROJSTVU: STOPITI NA POT PONIŽNOSTI, DA BI NAŠLI BOGA

   Kateheza med splošno avdienco, 22. decembra, je bila namenjena Jezusovemu rojstvu. Papež Frančišek je vsem voščil vesel božič ter spregovoril o Bogu, ki nas vedno prvi ljubi in prvi išče. (po zapisu Andreje Červek)

   Sveti oče je med današnjo splošno avdienco, le nekaj dni pred božičem, govoril o Jezusovem rojstvu. Povabil je, naj se zaustavimo ob jaslicah in počastimo Dete. To je namreč razlog našega veselja: da smo bili vedno prvi ljubljeni in da nas Bog ljubi s konkretno ljubeznijo, ki se je učlovečila v Otroku Jezusu. Spodbudil je k drži ponižnosti, ki nas vodi k Bogu in tudi k bistvu življenja. Samo ponižnost nas odpre za izkušnjo resnice in pristnega veselja.

   SVETOPISEMSKI ODLOMEK: LK 2,10-12

   Angel pa jim je rekel: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod. To vam bo v znamenje: našli boste dete, povito in položeno v jasli.«

   Kateheza svetega očeta na:
   https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2021-12/kateheza-o-jezusovem-rojstvu-stopiti-na-pot-poniznosti.html

   Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

   Odgovori
6. Hvala says:

   22. decembra, 2021 at 17:21

   GOVORILI SO, DA NI PRISEBEN

   EVANGELIJ NE POZNA SREDNJE POTI. TUDI ČE NAS BODO IMELI ZA NORE, JE ZVESTOBA EVANGELIJU TEMELJNA NALOGA JEZUSOVEGA UČENCA

   VSAKO NAŠE GOVORJENJE BO PREJ ALI SLEJ NALETELO NA NASPROTOVANJE, ČE BOMO PREKINILI LAGODJE, V KATEREM SE UTAPLJA MNOŽICA TAKO V CERKVI KOT IZVEN NJE

   GOSPOD VEM: ČE SKUŠAM LE MALO ŽIVETI KAKOR TI, NE UIDEM OBSODBI

   HUDI DUH BO PREMAGAN

   Jezus nam s svojim življenjem pokaže, kaj lahko ob tem pričakujemo. Ko je pogumno oznanjal, da se je približalo nebeško kraljestvo, ki pa ni le v tem, da Bog spreminja vodo v vino in množi kruh in ribe, so se ljudje začeli upirati. Farizeji so ga začeli spraševati, s kakšno oblastjo to dela. Domačim je očitno postalo nerodno. Ugotovili so, da jim dela sramoto, zato so ga prišli iskat. Govorilo se je celo, da ni priseben.

   Kaj vse je pripeljalo do takšnih govoric? To lepo povzema Michel Quoist v prvi postaji svojega križevega pota. Takole pravi:

   Gospod, prepozno je, da bi umolknil, preveč si govoril; prepozno je, da bi ti prizanesli, preveč si se boril.
   Nisi bil pameten, pretiraval si, do tega je moralo priti.
   Poštenjake si imel za gadjo zalego, rekel si jim, da je njihovo srce mračen grob z lepo zunanjostjo,
   objemal si gnojne gobavce,
   brez sramu si govoril z zaničevanja vrednimi tujci,
   jedel si z javnimi grešniki in rekel si, da bodo pocestnice prve v nebeškem kraljestvu,
   vesel si bil ubogih, ušivih, hromih,
   slabo si izpolnjeval verske predpis,
   hotel si razlagati postavo in jo spraviti na eno samo majhno zapoved: ljubite.

   Sedaj se maščujejo.
   Ukrenili so vse potrebno zober tebe: posredovali so pri oblasteh in ukrepi pridejo.
   V tej luči je logično tudi to, kar so ugotavljali domači: Ni priseben! Michel Quoist razmišljanje takole nadaljuje:
   Gospod vem: če skušam le malo živeti kakor ti, ne uidem obsodbi.

   Bojim se.

   Že kažejo name s prstom,
   nekateri se mi posmehujejo, drugi se iz mene norčujejo, nekateri se pohujšujejo in mnogi moji prijatelji me nameravajo izdati.
   Bojim se ustaviti sredi poti.
   Bojim se poslušati človeško modrost, ki šepeta: napredovati je treba počasi, vsega ni treba jemati dosledno, z nasprotnikom se je najbolje pobotati …
   In vendar, Gospod, vem, da imaš prav ti.
   Pomagaj mi boriti se,
   pomagaj mi govoriti,
   pomagaj mi živeti po tvojem evangeliju
   do konca,
   do nespameti,
   nespameti križa.

   Evangelij ne pozna srednje poti. Tudi če nas bodo imeli za nore, je zvestoba evangeliju temeljna naloga Jezusovega učenca. Nobene pravice nimamo prilagajati Božjega oznanila, ker je pretežko in prezahtevno. Za mnoge bomo neprisebni, če bomo vedno opozarjali na ozadja človekovih dejanj in drž in če uživanja ne bomo postavili na najvišjo raven, ampak nam bo pomembnejše slediti Božji volji.

   Imeli nas bodo za napuhnjene, če ne bomo slepo izpolnjevali nalog nadrejenih, ko bomo v njihovih držah spoznavali oddaljevanje od evangelija, čutili ugajanje in iskanje lastne pomembnosti.

   Vsako naše govorjenje bo prej ali slej naletelo na nasprotovanje, če bomo prekinili lagodje, v katerem se utaplja množica tako v Cerkvi kot izven nje. In vendar je res, kar pravi Michel Quoist, da vemo, da ima prav On, ki je Resnica sama. Prizadevajmo si za zvestobo Njemu, naj stane kolikor hoče.

   Peter Žakelj

   https://mirenski-grad.si/sl/evangelij-in-pridiga/n10-hudi-duh-bo-premagan/

   Odgovori
7. Hvala says:

   22. decembra, 2021 at 16:56

   NAJVEČJA LAŽ JE TO, DA LJUDJE GOVORIMO, DA NIMAMO ČASA

   https://si.aleteia.org/2020/12/10/mislim-da-boga-zelo-boli-ker-unicujemo-toliko-njegovih-malih-ljubljenih/

   Odgovori
8. Miro says:

   22. decembra, 2021 at 14:45

   MARIJINA HVALNICA – MARIJA UPORABLJA DVE ZANIMIVI BESEDI V TEJ MOLITVI: POVELIČUJE IN SE RADUJE. RADUJE SE TAKRAT, KO SE ZGODI TAKO LEPA STVAR, DA NI DOVOLJ, DA SE VESELI ZNOTRAJ, V DUHU, AMPAK SI ŽELI IZRAZITI SREČO Z VSEM TELESOM: TEDAJ SE RADUJE. RAZLOG ZA MARIJINO RADOST JE BOG – DOPUSTIMO, DA NAS MARIJA PRIME ZA ROKO. VSAKIČ, KO VZAMEMO V ROKE ROŽNI VENEC IN JO MOLIMO, STORIMO KORAK NAPREJ PROTI VELIKEMU CILJU ŽIVLJENJA!

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 1,46-56)

   In Marija
   je rekla:
   »Moja duša poveličuje Gospoda
   in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku,
   kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice.
   Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi,
   kajti velike reči mi je storil Mogočni
   in njegovo ime je sveto.
   Njegovo usmiljenje je iz roda v rod
   nad njimi, ki se ga bojijo.
   Moč je pokazal s svojo roko,
   razkropil je tiste, ki so ošabni v mislih svojega srca.
   Mogočne je vrgel s prestolov
   in povišal je nizke.
   Lačne je napolnil z dobrotami
   in bogate je odpustil prazne.
   Zavzel se je za svojega služabnika Izraela
   in se spomnil usmiljenja,
   kakor je govoril našim očetom:
   Abrahamu in njegovemu potomstvu na veke.«
   Marija je ostala z njo približno tri mesece, potem pa se je vrnila na svoj dom.

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+1%2C46-56&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

   Marija uporablja dve zanimivi besedi v tej molitvi: poveličuje in se raduje. Raduje se takrat, ko se zgodi tako lepa stvar, da ni dovolj, da se veseli znotraj, v duhu, ampak si želi izraziti srečo z vsem telesom: tedaj se raduje. Razlog za Marijino radost je Bog. Kdove, če se je tudi nam kdaj zgodilo, da smo se radovali zaradi Gospoda: radujemo se zaradi uspeha, ki smo ga dosegli, zaradi lepe novice, ki smo jo izvedeli, vendar pa nas danes Marija uči, naj se radujemo v Bogu, ker on, Bog, dela ‘velike reči’.

   Na velike reči spominja beseda: poveličevati. Poveličevati namreč pomeni poviševati določeno stvarnost zaradi njene veličine, zaradi njene lepote … Marija povišuje Gospodovo veličino, slavi ga tako, da pove, da je On resnično velik. V življenju je pomembno iskati velike reči, sicer se izgubljamo zaradi mnogih malenkosti. Marija nam kaže, da moramo, če želimo, da bi bilo naše življenje srečno, na prvo mesto postaviti Boga, saj je le On velik. Kolikokrat pa namesto tega živimo tako, da se poganjamo za nekoristnimi stvarmi: predsodki, zamere, rivalstvo, zavist, utvare, nepotrebne materialne dobrine … Koliko omejenosti duha v življenju! Marija nas danes vabi, naj povzdignemo pogled k ‘velikim rečem’, ki jih je Gospod storil v njej. Tudi v nas, v vsakem izmed nas, Gospod dela velike reči. Potrebno jih je le prepoznati, se radovati in poveličevati Boga zaradi teh velikih reči.

   Marija je vzeta v nebo: majhna in ponižna, prva prejme najvišjo slavo. Ona, ki je stvaritev, ena izmed nas, pride v večnost z dušo in telesom. In tam nas čaka, kakor mati čaka, da se otroci vrnejo domov. Zato ji v litanijah vzklikamo: ‘vrata nebeška’. Mi smo na poti, romarji proti domu tam zgoraj. Pomembno je, da gledamo Marijo in vidimo cilj. Vidimo, da je v raju skupaj s Kristusom, novim Adamom, tudi ona, Marija, nova Eva, in to nas tolaži in nam daje upanje na našem zemeljskem romanju.

   To gledanje Marije je povabilo za vse nas, posebej za tiste, ki jih pestijo dvomi in žalost ter živijo s pogledom, uprtim v tla, ki ne zmorejo dvigniti pogleda. Glejmo v višave, nebo je odprto; ne vliva strahu, ni več oddaljeno, saj nas na nebeškem pragu čaka Mati. Ona je naša mati. Ljubi nas, se nam smehlja in nam hitro pride na pomoč. Kakor vsaka mati, želi najboljše za svoje otroke in nam pravi: ‘Dragoceni ste v Božjih očeh; niste ustvarjeni za majhna zadovoljstva sveta, ampak za veliko veselje v nebesih.’ Da, saj je Bog veselje, ne čemernost. Bog je veselje. Dopustimo, da nas Marija prime za roko. Vsakič, ko vzamemo v roke rožni venec in jo molimo, storimo korak naprej proti velikemu cilju življenja.

   Dopustimo, da nas pritegne resnična lepota, ne dovolimo, da bi nas posrkale malenkosti življenja, ampak izberimo veličino nebes. Sveta Devica, Vrata nebeška, naj nam pomaga gledati na vsak dan z zaupanjem in veseljem tja, kjer je naš pravi dom; kjer je Ona, ki nas čaka kot mati.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

   Odgovori
9. Miro says:

   22. decembra, 2021 at 14:19

   ENA SAMA VERA – SKOZI STOLETJA CERKEV PREK TOLIKERIH JEZIKOV, KULTUR, LJUDSTEV IN NARODOV NE NEHA IZPOVEDOVATI SVOJE EDINE VERE, KI JO JE PREJELA OD ENEGA SAMEGA GOSPODA IN PREDAJALA NAPREJ Z ENIM SAMIM KRSTOM, ZAKORENINJENA V PREPRIČANJU, DA IMAJO VSI LJUDJE SAMO ENEGA BOGA IN OČETA (prim. Ef 4,4-6)

   Priporočimo se Svetemu Duhu, našemu Tolažniku in Pomočniku, naj nam pomaga, da se bomo pod Njegovim vodstvom poglabljali v Sveto pismo in Katekizem katoliške Cerkve. Prosimo ga za pomoč pri uvajanju v globoke skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka.

   Molimo:

   Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
   vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
   Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
   prenovil boš obličje zemlje.

   Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
   razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
   bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
   vselej radi sprejemali njegove spodbude.
   Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

   Poglobimo se v naslednje odlomke KKC:

   172 Skozi stoletja Cerkev prek tolikerih jezikov, kultur, ljudstev in narodov ne neha izpovedovati svoje edine vere, ki jo je prejela od enega samega Gospoda in predajala naprej z enim samim krstom, zakoreninjena v prepričanju, da imajo vsi ljudje samo enega Boga in Očeta (prim. Ef 4,4-6). Sv. Irenej Lyonski, priča te vere, izjavlja:

   173 “Čeprav je namreč Cerkev razpršena po vsem svetu prav do skrajnih koncev zemlje, ko je od apostolov in njihovih učencev prejela vero (…) ohranja to oznanjevanje in to vero, kakor da bi prebivala samo v eni hiši; Cerkev to veruje na isti način, kakor da bi imela samo eno dušo in samo eno srce; in Cerkev to oznanja, to uči in to predaja naprej z enodušnim glasom, kakor da bi imela samo ena usta” (haer. 1,10,1-2).

   174 “Kajti četudi se jeziki po širnem svetu razlikujejo med seboj, je vsebina izročila ena in ista. In niti Cerkve, osnovane v Germaniji, nimajo druge vere ali drugega izročila, niti Cerkve pri Ibercih niti Cerkve pri Keltih, niti Cerkve Vzhoda, Egipta, Libije, niti Cerkve, ki so osnovane v središču sveta …” (pr.t.). “Oznanilo Cerkve je torej resnično in trdno, ker se pri njej razkriva samo ena pot odrešenja po vsem svetu” (pr.t., 5,20,1).

   Več o tem na:
   http://www.marija.si/gradivo/kkc/III-ena-sama-vera/

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
10. Janez says:

    22. decembra, 2021 at 13:16

    MOLITEV: VERUJEM, DA JE DOBRI IN USMILJENI BOG OB MENI ZDAJ IN VEKOMAJ
    Verujem, da je Bog, ki je moj Usmiljeni in Dobri Oče, vedno ob meni in da nikoli nisem sam.
    Tudi takrat, ko sem osamljen, žalosten in utrujen od vsakodnevnega hitenja, hrupa in dela.
    Tudi takrat ne, ko sem bolan, siromašen, brez službe ali ko se nekam izgubim in zaidem.
    On je vse ustvaril za nas, tudi mene in vse ljudi, ker nas ima rad, v svojo Radost.
    Ustvaril je vse Stvarstvo za nas, da ga bomo imeli radi in delali vse v Njegovo Veselje.
    Včasih zatavam, ko ga iščem in ga hočem spet poiskati,
    ker so me na stranpoti zapeljale Mamonove sirene vedoželjnosti,
    dela, finančnih uspehov, materialnosti in kariere in drugega,
    ki so me oddaljile od Njega, da sem zašel ali se takrat izgubil.
    Takrat sem se odtujil sebi in Njemu in sem bil zagnan v pehanju za dobrinami sveta.
    Takrat nisem bil več miren in srečen, skromen in zadovoljen z vsem,
    kar prinese življenje, tedaj sem nenadoma postal lačen imeti več in še več in da nimam nikoli zadosti.
    Ko dobim in uživam le materialne dobrine sedaj sprevidim, da moja lahkota in žeja še traja in da ni nikoli dovolj nasičena. Hoče še več. In ujet sem v zanko brez konca.
    Tedaj spoznam, da kdor ni zadovoljen s tem, kar dobi od Njega,
    da bo ostal nezadovoljen in bo hrepenel po še več materialnih dobrinah in bo nestrpen in nemiren.
    Iskal sem Te Oče in molil ter vpil k tebi, da bi me rešil.
    Zavedal sem se, da se le v Njem umiri moje Srce in da se le v Njem spočije moja nemirna Duša.
    To je tedaj, ko se nasitim iluzije, da je v materialnem svetu vse, kar iščem in potrebujem.
    Odšla je stran od mene še ena iluzija, ki me ne zadovoljila in osrečila ter umirila.
    Človek obrača, Bog pa obrne pravijo modri ljudje in vedo ter prosijo, naj se zgodi Božja Volja.
    Kar je prav v Človeških Oče, ni Nujno prav tudi v Božjih Očeh.
    Oče nam pravi: »Jaz sem Tvoj Gospod, ki ima vse Stvarstvo v svojih rokah.
    Kadar boš moj Otrok v težavah ali kadar boš zašel, prosi me v molitvi in pomagal ti bom.
    Vsak Trenutek bom takrat ob Tebi in prežet boš z mojo Ljubeznijo.
    Zavrzi vse bojazni in skrbi, vse svoje nemire in se spočij v Meni.
    Pridi k Meni Otrok in jaz Te bom Poživil«.
    Zato se bom vrnil k Očetu in ga prosil milosti in odpuščanja, tako kot že tolikokrat ko sem zašel.
    Gospod nam ne odpušča do sedemkrat ali do sedemdesetkrat sedemkrat,
    kot pravi V Evangeliju, ampak neskončnokrat, ker nas ljubi.
    Spoznam, da ko me zažeja po Očetu, njegovemu Miru in Ljubezni, njegovi utehi,
    se umirim in spočijem od kariere, materializma in norega hitenja in sem spet pri Njem.
    Spoznam in verujem, da nikoli ne morem odditi stran in zatavati tako daleč od Očeta,
    da se ne bi mogel spet vrniti k Njemu Domov.
    On me zvesto čaka in se veseli, ko se spet vračam k Njemu.
    Verujem, da mi je Dobri, Usmiljeni in Ljubeči Bog namenil življenje in Odrešenje po Jezusu
    in ne vegetiranje ter nemirno iskanje neznanega smisla in potovanje po svetu;
    verujem, da mi ni namenil konca dni mojega življenja s smrtjo,
    ker me je Jezus Odrešil in mi je naklonil milost večnosti pri Njemu v Nebeški Domovini.
    Verujem, da mi je Jezus naklonil veselje in radost in ne potrtost, ker me je ustvaril sebi v Veselje,
    Verjem, da bom kot Njegov Božji Otrok vedno ob Njem zdaj in na Vekomaj tu in v Nebeški domovini.
    Verjem, da nam bo naš Usmiljeni Bog v naših preizkušnjah pomagal in nas odrešil bolezni in koronavirusa,
    ker nas neskončno Ljubi in nam Odpušča grehe,
    ki vanj Verjemo in ga skesani na kolenih prosimo Odpuščanja grehov ter za našo spreobrnitev,
    z našo obljubo, da bomo odslej zvesto hodili po Poti Odrešenja k Jezusu in živeli po Evangeliju.

    Dopolnjena in razširjena molitev iz Prihajam k tebi, molitve in premišljevanja, kapucini 1995.
     
    Dramski igralec Gregor Čušin pravi: “Postaviti Boga na prvo mesto ne pomeni zgolj obesiti križe na steno, imeti rožne vence okoli vratu, obiskovati nedeljsko mašo in se javno opredeliti za kristjana, moliti in prejemati obhajilo, imeti lepe jaslice in pozabiti na izkazovanje dobrote in usmiljenja ter pomoči drugim ljufrm, ki potrebujejo pomoč in lepo besedo. Pomeni postaviti Boga za temelj življenja in biti podoben v vsem Jezusu. Graditi na njem svoje življenje. Biti dejaven kristjan, ki vero udejanja v vsakdanjem življenju tako, da ljubi bližnje, odpušča drugim, je dober, usmiljen in služi drugim vedno in takoj tako kot Odrešenik Jezus, ki ni prišel na zemljo zato da bi mu stregli ampak da bi služil ”

    Pomeni tudi, da moramo živeti po Božjem nauku in Evangeliju. Pomeni, da moramo hoditi strmo in naporno ter ozko Pot, ki vodi k Njemu. Modreci pravijo, da je lažje govoriti o tej Poti, kot hoditi sam po njej. Brez molitve, truda in odrekanja pa ni uspeha nikjer. Ora et labora ali moji in delaj in prosi vodstva in Božjega blagoslova. Bog bo uslišal prošnje in molitve tistih, ki se trudijo pomagati in delati dobra dela za druge kot misionarji ljubezni ali apostoli Božje Besede, ki molijo in delajo dobro. Moj Bog je Dober, Usmiljen in Ljubeč in Odpušča naše grehe, ko se Bogu spovemo, pokesamo in opravičimo ter popravimo krivice, ki se dajo popraviti. Moj Bog ni tisti strogi nadzornik in kontrolor, ki me preverja na vsakem koraku kaj delam, saj mi je dal svobodno voljo, temveč mi Pomaga in Me Vodi, ko ga molim in prosim, da ne zaidem in da pravilno spolnjujem Božjo Voljo ter Jezusov Evangelij.

    To tudi pomeni, da je zelo pomembna tudi krščanska vsebina pred obliko, kar pomeni, da smo obenem dobri ljudje in dobri kristjani. Da nismo kot farizeji, ki poznajo vse citate iz svetih spisov na pamet, pa jih ne živijo. Vera brez dobrih del in ljubezni je prazna, saj se ne udejanja v realnem življenju. Da smo dobri in usmiljeni kot Samaritan, da vero izpričujemo z molitvijo, spovedjo, odpuščanjem in dobrimi deli ter da živimo po Božjih Postavah in Evangeliju. Kjer se imajo ljudje radi in se razumejo, kjer je prisotna ljubezen, človečnost in vedrina, kjer ljudje pridno delajo in si pomagajo med seboj, kjer je vse to vse v večjo Božjo Slavo in Veselje, tam je Božje Kraljestvo. Iskal sem Boga v raznih stvareh, Našel pa sem ga v Bližnjem Bratu, ki je bil tako blizu mene. Prosim Te Gospod pomagaj mi da Te bom iskal in vedno našel. Prosim podari mi Božji Mir in Ljubezen. Naj se naša Vera prelije v dejanja Ljubezni in Služenja drugim. Naj nas prihajajoči Gospod razveseli in nam prinese Božjega Miru in Dobrote. Amen.

    Odgovori