Članki za dušo

14.951 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   20. marca, 2020 at 10:26

   USMILJENI JEZUS: »MOJA LJUBEZEN TI BO DALA MOČ IN POGUM, KI JU POTREBUJEŠ V TEH ZADEVAH!«

   Besede življenja, ki jih je Usmiljeni Jezus zaupal sv. Favstini Kowalski, veliki glasnici Božjega usmiljenja, govori pa jih tudi nam, ljudem sedanjega časa:

   »Moja hči, predstavljaj si, da si vladarica vse zemlje in moreš z vsem razpolagati, kakor hočeš. Imaš vse možnosti delati dobro, kakor ti je všeč, in v tem trenutku na tvoja vrata potrka majhen drhteč otrok s solzami v očeh, toda z velikim zaupanjem v tvojo dobroto, in te prosi za košček kruha, da ne bi umrl od lakote. Kako bi ravnala s tem otrokom? Odgovori mi, moja hči.«

   Odgovorila sem: »Jezus, dala bi mu vse, za kar me prosi, in tisočkrat več.«

   Gospod je odgovoril: »Tako ravnam s tvojo dušo. Ne bom ti podelil samo miru, ampak tudi takšno razpoloženje duše, da se ne boš mogla vznemiriti, tudi če bi se hotela. Moja ljubezen bo osvojila tvojo dušo in hočem, da bi se v njej utrdila. Nasloni svoje uho na moje Srce in pozabi na vse ter premišljuj moje nepojmljivo usmiljenje. Moja ljubezen ti bo dala moč in pogum, ki ju potrebuješ v teh zadevah« (Dnevnik sv. Favstine Kowalske, št. 229).

   Več o tem na http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

   Božje usmiljenje, izraz njegove največje moči, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran, zaupamo vate!
   Sv. Favstina, prosi za nas!

   Odgovori
2. Janez says:

   20. marca, 2020 at 10:08

   Dr. Mihaela Jurdana: Imunski sistem krepimo z uravnoteženo prehrano, dovolj spanja in gibanjem!
   V Svetovalnici je bila naša gostja Radia Ognjišče izredna profesorica in višja znanstvena sodelavka na Fakulteti za vede o zdravju dr. Mihaela Jurdana, s katero smo govorili o koronavirusu, kako krepimo imunski sistem in tudi o dogajanju v Italiji. Pravi, da je upoštevanje navodil izjemno pomembno: »Najpomembnejša zaščita v tem trenutku je izolacija, ker virus rabi nas, da se lahko širi. Če bomo sami izolirani, je to najboljši način, da se mu izognemo.«
   Na vaši univerzi so pedagoško delo prekinili že 9. marca. Zakaj?
   Da preprečimo širjenje koronavirusa. Italija je žarišče. Na univerzi pa imamo veliko število študentov iz zamejstva in tudi nekateri profesorji prihajajo iz italijanskih območij in to bi bilo veliko tveganje. Vsako možno obliko pedagoškega dela smo prenesli preko video povezav.
   Skupine koronavirusov poznamo že dlje časa. Kaj se ve o njih?
   Poznamo koronaviruse že iz prejšnjega stoletja, ki neprestano krožijo med nami, niso novi, povzročajo blage okužbe dihal, najpogosteje prehladna obolenja. Imamo pa tudi rod beta koronavirusov, SARS CoV iz leta 2002, MERS-CoV in pa na novo odkriti virus SARS CoV-2, ta nova skupina beta koronavirusov pa povzroča hude okužbe dihal, lahko tudi smrtne.
   Nekateri so prepričani v zaroto, da so ga ustvarili v laboratoriju in ga namensko razširili med ljudi.
   Genom novega koronavirusa iz laboratorija v Vuhanu je znan, je objavljen, lahko ga vsak poišče na spletu in ta virus izkazuje cca. 80 % genetsko sorodnost z virusom SARS iz 2002, čeprav ne gre za isti virus. Zato ta informacija, da je laboratorijsko ustvarjen, ne bi držala, pa tudi SARS CoV-2 so izolirali iz človeka in ugotovili, da je več kot 90 % soroden koronavirusom netopirjev. Zakaj bi nekdo ustvarjal v laboratoriju virusa, ki že obstaja?
   Kako se je v Italiji vse skupaj začelo?
   Prvo okužbo so zaznali v 2. polovici februarja. Prvi okužen je moški, star 38 let, ki je prišel na zdravljenje v bolnišnico zaradi blage pljučnice. Ni se odzival na zdravila, zdravstveno stanje se je slabšalo, nakar je zdravnik v pogovoru s pacientom ugotovil, da je bil v preteklih dneh na večerji s prijateljem, ki se je vrnil s Kitajske. Takoj so posumili na novi koronavirus, vzeli bris, ki je tudi potrdil okužbo. Ta moški ni imel nobenih pridruženih bolezni (sladkorna, povišan krvni tlak, …) in je bil v kritičnem stanju tri tedne. Okužena je bila tudi njegova visoko noseča žena, ki je bolezen prebolela v blagi obliki. S to okužbo so nadaljevali z brisi in ugotovili veliko število okuženih.
   Katera starostna skupina pri njih je najbolj prizadeta?
   Največ zbolevajo starostniki, kronični bolniki, osebe stare 70, 80 let, pri njih je smrtnost najvišja. Imajo pa veliko oseb, starih med 20 in 50 let, zdrave osebe, brez pridruženih obolenj, v kritičnem stanju. To je nam v poduk oz. opozorilo, kajti pri nas se še vedno misli, da mladi res da bolje prebolevajo oz. je smrtnost nična ali zelo nizka, a ne smemo se tolažiti, da bodo vsi med 20. in 50. letom preboleli bolezen v blagi obliki.
   Kako se zdravniki v Italiji soočajo s to zelo težko situacijo? Se bo širjenje nadaljevalo?
   Ne kaže, da bi število upadalo. Danes imajo približno 36.000 okuženih in 3.000 mrtvih. To so testirani ljudje, vseh pa ne morejo testirati. Strokovnjaki pravijo, da je treba 36.000 zmnožiti s 5. Okuženih je veliko več. Zdravniki se soočajo s situacijo zelo težko, vsi so zelo izčrpani. Najtežje pa jim je gledati, kako ljudje umirajo brez svojcev. Zato zdravniki vzpostavljajo videopovezave s svojci, da se lahko vsaj poslovijo. Italijani pričakujejo vrhunec konec meseca ali sredi aprila, saj se okužba širi. Nekatera mesta so zajezila okužbo z uvedbo karantene, a ker ljudje niso spoštovali navodil, verjetno tudi precej potovali in se mešali med seboj, se je okužba širila tudi na druga mesta. Veliko zdravnikov je v karanteni, tudi nekaj smrtnih primerov je med zdravstvenimi delavci. Previdnost tudi pri nas mora biti na najvišji ravni.
   Kaj lahko sami storimo, da se zaščitimo? Kaj lahko storimo za boljši imunski sistem?
   Za imunski sistem moramo skrbeti vse leto. Zagotovo je to uravnotežena prehrana, z dovolj ogljikovimi hidrati, beljakovinani, vitamini, minerali. Poskrbimo, da dovolj spimo. Regeneracija imunskega sistema poteka med spanjem, posebej med eno fazo spanja. Dokazano je, da neprespani ljudje prebolevajo za respirativnimi okužbami precej prej kot tisti, ki so dobro naspani. Tisti, ki dlje časa opravljajo nočne službe, obolevajo tudi za težjimi boleznimi. Zelo pomembno je gibanje. Študije kažejo, da po nekaj tednih redne vadbe lahko zmanjšamo možnost okužbe predvsem zgornjih dihal. Predvsem mora biti gibanje redno, vsaj dvakrat na teden. Mišice, ki se krčijo, povzročajo protivnetne dejavnike, ki uravnovešajo naš imunski odziv, zato raziskave kažejo, da so naše skeletne mišice napajalci imunskega sistema.
   Kaj so te skeletne mišice?
   Te mišice nam omogočijo premikanje, predstavljajo 50 % naše telesne mase, imamo jih po celem telesu. Ko se krčijo, izločijo pomembne snovi v krvni obtok in te snovi zelo dobro vplivajo na naš imunski sistem, če smo redno in zmerno gibalno aktivni. Odpravite se na sprehod, telovadite doma, plešite, delajte počepe. Priporočljivo pa je biti na zraku, tudi zaradi D vitamina. Zrak pa blagodejno vpliva tudi na druge sisteme.
   Prek spleta se širijo številne zmote glede koronavirusa.
   Vsi nasveti so imeli skupni imenovalec in sicer, kako preprečimo okužbo ali nevtraliziramo, uničimo virus. Od tega, da moramo piti tople napitke, limono namakati v topli vodi … To nima nobene znanstvene podlage. Virus se zelo hitro širi. Bi res en topli napitek uspel uničiti virus? Najbrž ne. Najhuje pa je bilo priporočilo, da se zadržuje zrak v spodnjih dihalih za 20 sekund. Ponujali so posebne prehranske režime, da je treba uživati velike količine kalija. Pomemben je tudi C vitamin. Praznijo se zaloge prehranskih dopolnil v lekarnah … Najpomembnejša zaščita v tem trenutku je izolacija, ker virus rabi nas, da se lahko širi. Če bomo sami izolirani, je to najboljši način, da se mu izognemo.

   Vir: Radio Ognjišče ter Prid in poglej

   https://radio.ognjisce.si/sl/224/oddaje/31237/dr-mihaela-jurdana-imunski-sistem-krepimo-z-uravnote-eno-prehrano-dovolj-spanja-in-gibanjem.htm

   Odgovori
3. Janez says:

   19. marca, 2020 at 16:50

   MOLITEV K SVETEMU JOŽEFU
   Vsi verni tebe naj, Jožef, proslavljamo;
   nebeški zbori te danes pozdravljajo,
   ker čist, pravičen in svet si deviški bil
   mož Device brezmadežne.
   Velika skrb ti vso dušo prevzela je,
   ko zveš: Marija, vsa čista, spočela je.
   Z nebes ti angel prinese veselo vest:
   mati Sina bo Božjega.
   Presrečen Božjega Sina objemal si,
   v Egipt z njim žalosten moral si béžati,
   v Jeruzalemu iskal si in našel ga,
   ból in radost te spremljata.
   Ljudje po smrti Boga šele vidimo
   in venec slave in sreče tam prejmemo,
   a ti v življenju si smel ga že gledati,
   bolj si srečen kot vse stvari.
   Presveti Bog troedini, usliši nas,
   naj sveti Jožef nebesa izprosi nam;
   tam srečni bomo nad vse te ljubili vsi,
   večno slavo prepevali.
   Amen.

   Ni v nebesih večjega svetnika, kot je zvesti Jezusov rednik,
   za Marijo je največja dika sveti Jožef, močni pomočnik.
   Poglavar je svete bil družine, Sinu božjemu zapovednik,
   Bog zato mu dal je vse vrline, da bo vsem na svetu tolažnik.
   Čednosti za vse primeren vzornik v delu, križu, boju se blesti,
   preskušenim ljudem podpornik, ker je mnogo sam prestal skrbi.
   V njega vsi zaupno se ozrimo, naj karkoli bedne nas teži.
   Jezusa, Marijo z njim častimo, kajti to najbolj ga veseli.
   Ako bomo v kratkem tem življenju Jožefa posnemali zvesto,
   pridemo po zemskem tem trpljenju z njega krepko pomočjo v nebo.
   Jožefa še nihče brez koristi v sili na pomoč zaklical ni,
   Ženin božje Matere prečisti vsem častilcem milosti deli.
   Amen.

   Jožef je bil ženin Device Marije in Jezusov krušni oče
   Sv. Jožef je neposredno povezan z Jezusom Kristusom: njegovim spočetjem, rojstvom in otroštvom. Jožef izhaja iz Davidovega rodu. Rojen je bil v Betlehemu v Judeji, a se je preselil v Nazaret. Poročil se je z Devico Marijo, Jezusovo materjo. Pred postavo je tako veljal za Jezusovega očeta, čeprav je bil le njegov krušni oče. Po vsej verjetnosti je bil reven, kar je razvidno iz daru samo »dveh grlic« ob Jezusovem darovanju v templju. V Nazaretu je živel skupaj z Marijo in Jezusom ter opravljal tesarsko obrt. Ker je imel posebno vlogo pri prihodu Božjega sina, Odrešenika ljudi, na zemljo, je med verniki zelo cenjen. Umrl je malo pred začetkom Jezusovega javnega delovanja v Galileji. Evangelij povzema njegovo svetost z eno samo besedo, ko pravi, da je bil »pravičen«. Če vsa sveta Cerkev veliko dolguje Devici Mariji, ker je bila po njej vredna prejeti Kristusa, pa je za Marijo dolžna posebno hvaležnost in spoštovanje svetemu Jožefu. Danes 19. marca goduje sv. Jožef, mož Device Marije in Jezusov krušni oče. Rad je imel Marijo, Jezusovo mater in lepo je skrbel za Jezusa. V njegovi delavnici je Jezus z njim preživljal nepozabne ure, se ob njem učil vztrajnosti in potrpežljivosti. V času, ko se tudi v naši domovini soočamo s precej spremenjenim življenjskim stilom, se od sv. Jožefa lahko veliko naučimo. Sveti Jožef je znal prisluhniti Bogu in sprejeti njegovo voljo, tudi kadar je bilo vse, kar se mu je dogajalo, v nasprotju s človeško logiko. V tem postnem času, ki je prav tako v marsičem v nasprotju z ustaljenimi navadami, sledimo njegovemu zgledu! Na njegov god pa se mu priporočimo z molitvenim bogoslužjem Cerkve. Pij IX. je Svetega Jožefa razglasil za zavetnika vesoljne Cerkve in družine. Papež Pij XII. Je dodal še praznik Jožefa delavca, ki ga praznujemo 1. maja in sovpada s civilnim praznikom dela.

   Medmrežje Pridi in poglej in Devetdnevnica k Svetemu Jožefu

   Odgovori
4. Miro says:

   19. marca, 2020 at 16:20

   ZAUPAJMO V MOČ PRIPROŠNJE SVETEGA JOŽEFA, SAJ JE PRVI, KI GA BOG ZA MARIJO NAJRAJE USLIŠI!

   Uspeh Božjega kraljestva v nas in med nami je zelo odvisen tudi od našega češčenja in posnemanja svetega Jožefa, katerega praznik danes slavimo. Zato se mu posebno danes priporočimo v priprošnjo pri Gospodu Jezusu Kristusu in pri brezmadežni
   Materi Božji. Da pa bomo svete skrivnosti vredno obhajali, najprej priznajmo svoje slabosti in napake ter jih obžalujmo.

   Ker je Bog sv. Jožefu zaupal začetke odrešenja človeškega rodu in s tem Božjega kraljestva na zemlji oziroma svete Cerkve, ga vesoljna Cerkev časti kot svojega nebeškega zavetnika. In ker je bil deležen sreče, da sta ob njegovi smrtni postelji stala Jezus in Marija, velja tudi za priprošnjika za srečno zadnjo uro. V moč njegove priprošnje zaupajmo tudi mi, saj je prvi, ki ga Bog za Marijo najraje usliši. Predvsem pa si prizadevajmo, da bomo posnemali njegov zgled pristnega pobožnega življenja, ki naj bo popolnoma osredotočeno na Kristusovo osebo (iz knjige Kristusove priče, Stanko Lorber).

   http://svetniki.org/sveti-jozef-jezusov-rednik

   Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

   Odgovori
5. Janez says:

   19. marca, 2020 at 16:14

   Epidemija virusa in epidemija hvaležnosti

   V teh dneh se v toplini svojega doma marsikdo sprašuje, kako je sploh mogoče, da en virus spodbudi tako drastične ukrepe, ki smo jih dolžni upoštevati, če ne želimo škodovati svojemu bližnjemu. Zaprtje šol in vrtcev, prekinitev javnega prometa, prepoved druženja, omejitev javnega družbenega življenja, delo na domu, čakanje delavcev doma idr. Kdo bi še pred mesecem dni sploh pomislil, da se lahko zgodi, kar danes doživlja praktično ves svet.

   A resnici na ljubo po teh dnevih samoizolacije nam marsikaj ne bo več tako samoumevno kot nam je bilo nekdaj. Epidemija poleg nevarnosti v nas budi tudi hvaležnost.
   • Hvaležni smo za ljudi, ki jih imamo radi. Verjetno še nikoli nismo imeli toliko časa za ljudi, ki so nam najbližji. Zato so ti trenutki kljub temu, da so lahko zaradi bližine precej naporni, tudi izjemno lepi. Končno smo lahko skupaj, in neštevilne obveznosti nas ne trgajo več proč od ljudi, ki so nam dragi.
   • Hvaležni smo za hrano. Hrana je dragocena dobrina, ki jo pogosto premalo cenimo in kdaj celo zavržemo, ker je nismo uspeli zaužiti. Sedaj, ko je odsvetovan obisk trgovin, imamo lepo priložnost, da porabimo zalogo iz svoje shrambe in se zavemo, kako dragoceno je imeti svoj vrtiček, na katerem lahko naberemo svežo solato in kako prav nam pridejo kozarci z vloženim sadjem in zelenjavo, ki so nam preteklo poletje sicer vzeli veliko časa, danes pa so neprecenljivi.
   • Hvaležni smo za naravo. Kako lepa je naša narava in kako dragocen je občutek svobode, ko končno lahko odpremo vrata svojega doma in se ob za nas neobičajnih urah odpravimo na sveži zrak! Epidemologi nas spodbujajo, naj otroci raje plezajo po drevesih kot igralih in odkrivajo, kako neizmerne možnosti igre nudi narava sama.
   • Hvaležni smo za šolo življenja. Otroci v teh dneh ne hodijo v šolo. A se lahko učijo ne le preko spletnih učilnic, pač pa za življenje: Kako pospraviti stanovanje, kako speči kruh in skuhati kosilo, kako speči pecivo in brez prepirov uživati v skupni igri.
   • Hvaležni smo za delo. Pogosto se čutimo preobremenjeni, v teh dneh pa vidimo, kako ljudje potrebujemo delo in rutino, sicer se hitro začnemo dolgočasiti. Daljši popoldnevi tako tudi ob delu od doma omogočajo, da dobro pospravimo stanovanje in postorimo marsikaj, za kar nam običajno zmanjka časa že samo zaradi vožnje v službo in nazaj.
   • Hvaležni smo za naše duhovnike, ki iščejo tisoč in eno možnost, da bi nam bili blizu.
   • Hvaležni smo za sveto mašo in pobožnosti, ki jih lahko spremljamo preko spleta, radia in televizije.
   • Hvaležni smo, da smo zahvaljujoč moderni tehnologiji povezani, čeprav se ne smemo družiti.
   • Na kratko: Hvaležni smo za to, kar je v življenju bistvenega pomena.

   Zagotovo bi poleg naštetih lahko našli še vrsto drugih razlogov za hvaležnost. Skušajmo torej v tem negotovem času gledati tudi z očmi hvaležnosti, da bomo tudi ko nas epidemija koronavirusa ne bo več ogrožala, hvaležni za vse to, na kar v običajnem vsakodnevu pogosto pozabljamo!

   Pripravila: Mojca Bertoncel Medmrežje Pridi in poglej

   Odgovori
   • hvala says:

     19. marca, 2020 at 19:48

     Naj bomo hvaležni za vse kar imamo, za dar življenja in imetja , vse je od Gospoda.

     Odgovori
6. Janez says:

   19. marca, 2020 at 15:51

   Štirje nasveti svetega Ignacija, kako se prebiti skozi težke čase (Aleteia)

   Dragi ljudje na zemlji,
   Vidim, da težko najdete pravi odnos do koronavirusa. To ni nič čudnega. V zadnjih nekaj desetletjih je znanost tako napredovala, da ste prepričani, da je rešitev za vsako težavo mogoče najti v trenutku. Zdaj po vsem svetu postaja jasno, da gre za privid. Pri mnogih od vas to povzroča precej zmede. Sam sem se več kot 30 let boril s kronično boleznijo. Kot vrhovni predstojnik jezuitskega hitrorastočega reda sem se 15 let srečeval z vsemi mogočimi in nemogočimi težavami. Rad bi vam dal štiri nasvete, kako se prebiti skozi te težke čase. Vzeti so iz lastnih izkušenj.

   1. V času epidemije koronavirusa poslušajte zdravnike, znanstvenike in pristojne organe, kot da bi vam govoril sam Bog. Tudi če se ne strinjate z njihovimi odločitvami ali jih ne razumete dobro, imejte ponižnost, da sprejmete, da se je vredno zanesti na njihovo znanje in izkušnje. To vam bo dalo čisto vest in vam omogočilo, da prispevate k rešitvi krize.

   2. Pazite na strah. Strah nikoli ne izvira od Boga in ne vodi k Bogu. Strah vam pogosto predlaga vse možne razloge, zakaj bi se morali bati. Veliko tega, kar pravi, je res. A kljub temu se vam ni treba bati. Gospod tudi zdaj skrbi za vas. To vem iz dobro obveščenih nebesnih virov. Izkušnje so pokazale, da zna Gospod pisati naravnost z ukrivljenimi črtami. Drznite si verjeti vanje.

   3. V kriznih časih vam molitev ne koristi manj, ampak bolj. Dovolite si, da se prepustite njegovi ljubezni. Je najboljši protistrup proti strahu.

   4. Ne pozabite živeti in uživati v življenju pri vsem tem. Karkoli se zgodi, je vsaka sekunda, ki jo prejmete, edinstveno in dragoceno darilo. Koronavirus ne more ničesar storiti, da bi to spremenil.

   Združen z vami v večni molitvi,

   + Ignacij Loyolski
   To pismo je napisal Nikolaas Sintobin DJ. Objavljen je bil na spletni strani Slovenske skupnosti krščanskega življenja.

   Kot vrhovni predstojnik jezuitskega hitrorastočega reda se je Sveti Ignacij 15 let srečeval z vsemi mogočimi in nemogočimi težavami, tudi kugo. Spodbudnih besed v tem času nikakor ne more biti preveč. Iz njih moramo črpati pozitivnost in upanje, ki ju v dneh, ki so pred nami, še kako potrebujemo. Za današnjo mero optimizma lahko poskrbite tudi z branjem gornjega pisma pravi pisec.

   Odgovori
7. Miro says:

   19. marca, 2020 at 10:17

   KRALJ KRALJEV, GOSPOD GOSPODOV, JE SKRIT V KRUHU! – IZ LJUBEZNI DO NAS SE JE PONIŽAL DO TE SKRAJNOSTI!

   Kdaj in kako je Jezus Kristus postavil evharistijo? Postavil jo je na veliki četrtek, »tisto noč, ko je bil izdan« (1 Kor 11,23), ko je s svojimi apostoli obhajal zadnjo večerjo. Potem, ko je zbral svoje apostole v dvorani zadnje večerje, je Jezus vzel v svoje roke kruh, ga razlomil, jim ga dal in rekel: »Vzemite in jejte od tega vsi: To je moje telo, ki se daje za vas.« Potem je vzel v svoje roke kelih z vinom in rekel: »Vzemite in pijte iz njega vsi: To je kelih moje krvi nove in večne zaveze, ki se za vas in za vse preliva v odpuščanje grehov. To delajte v moj spomin« (Kompendij KKC).

   -Jezus je kruh,
   ki je prišel iz nebes
   in ki ga nikoli ne zmanjka.
   (Avrelij Avguštin iz Hipona)

   -Kristjani naj živijo intenzivno in zavestno
   evharistično življenje, tako da bosta iz
   njihovega pričevanja izhajali topla
   prosojnost in sposobnost prepričevanja,
   ki sta potrebni za to,
   da se človeško srce odpre.
   (Pavel VI.)

   -Gospodova zadnja večerja
   nadaljuje žrtvovanje na križu skozi
   stoletja, do njegove vrnitve.
   (Konstitucija o svetem bogoslužju)

   -Bog je tam: Kralj kraljev, Gospod gospodov.
   Skrit je v kruhu. Iz ljubezni do tebe se je
   ponižal do te skrajnosti!
   (Jožefmarija Escriva de Balaguer)

   Iz knjige: Kruh, ki daje življenje; misli o evharistiji, zbral Wilhelm Mühs.

   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

   Odgovori
8. Janez says:

   19. marca, 2020 at 9:41

   Razne plemenite misli dobrih ljudi o pomoči trpečim in ubogim

   Misijonarke Ljubezni Matere Terezije
   1) Srce, najgloblje jedro Misijonark ljubezni je: žeja Jezusovega Srca, ki se skriva v ubogem. To je vir vseh pogledov na življenje Misijonark ljubezni … Družbo lahko drži v življenju le Jezusova žeja; sposobnost poslušati jo, jo čutiti in ji odgovoriti z vsem svojim bitjem. Poslušajte Jezusovo žejo. Storite, da za vsakega od vas postane »Beseda življenja«, kot je napisal sveti oče v enem od svojih pisem. Moji ubogi v najnižjih slojih sveta so kakor trpeči Kristus. V njih Božji Sin živi in umira; po njih nam Bog odkriva svoj pravi obraz. Recite jim, da nismo tu za delo, ampak za Jezusa. Vse, kar delamo, je za Njega. Služimo Jezusu v ubogih: skrbimo Zanj, Ga hranimo, Ga oblačimo, Ga obiskujemo, Ga tolažimo v ubogih, zapuščenih, bolnih, v sirotah in umirajočih. Toda vse, kar delamo: naše molitve, naše delo, naše trpljenje – vse za Jezusa. Naše življenje ne pozna drugih razlogov, drugih utemeljitev. Tega večina ljudi ne uspe razumeti: jaz sem na uslugo Jezusu štiriindvajset ur na dan; karkoli delam, je zanj.
   (Mati Terezija)

   2) Potrebna je globoka vera, da vidimo Kristusa v strtem telesu in umazanih oblekah, pod katerimi je skrit najlepši med človeškimi sinovi. Potrebne so nam Kristusove roke, da se dotikamo teh teles, ranjenih z bolečino in trpljenjem. Kako čiste morajo biti naše roke, če naj se dotikamo Kristusovega telesa, tako kakor se ga dotika duhovnik pod podobo kruha na oltarju. S kakšno ljubeznijo in pobožnostjo in vero dviga sveto hostijo! Enake občutke moramo imeti tudi me, ko dvigujemo telesa ubogih bolnikov.
   (Mati Terezija)

   3) Prišel je trenutek, da se dotaknem najpomembnejše točke služenja, točke, ki zadeva vse v Cerkvi, duhovnike in laike: služenja ubogim. Janez evangelist piše v svojem prvem pismu: »Ljubezen spoznamo po tem, da je on dal življenje za nas. In tako smo tudi mi dolžni dati življenje za brate. Kako more Božja ljubezen ostati v človeku, ki ima premoženje tega sveta in vidi, da je brat v pomanjkanju, pa zapira svoje srce pred njim? Otroci, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici« (1 Jn 3,16-18). Jezus Kristus, čigar telo in kri se posvečujeta in ju sprejmemo in molimo kot navzoča v presvetem oltarnem zakramentu, je po cerkveni dogmi »pravi Bog in pravi človek«. Priznamo in razglašamo Jezusa za »pravega Boga« po evharističnem češčenju. Toda kako in s kakšno držo bomo konkretno pokazali našo vero v Jezusa kot »pravega človeka«? Prav s služenjem ubogim in trpečim. Tisti, ki je rekel nad kruhom: »To je moje telo«, je rekel iste besede tudi o ubogih. Izrekel jih je, ko je govoril o tem, da kar človek naredi za lačnega, žejnega, zapornika, golega, stori Njemu samemu. Ko se je povsem poistovetil z njimi, je rekel: » Jaz sem bil lačen, jaz sem bil žejen, jaz tujec, jaz nag, bolan, zaprt« (prim. Mt 25, 35 sl.). Vsakokrat, ko stojimo pred trpečo osebo, zlasti tisto, ki trpi določeno hudo preizkušnjo, bi morali slišati po ušesih vere v sebi Kristusov glas, ki nam ponavlja: »To je moje telo!«
   (brat Raniero Cantalamessa)

   4) Če te lačen človek vpraša: »Kje je Bog?«, mu daj kruha in mu reci: »Tukaj je!«
   (Mahatma Gandhi)

    
   5) Če hočeš kakemu človeku govoriti o Kristusu, ga moraš najprej sedemkrat nahraniti.
   (sveti Karel Boromejski)

   6) Revež je Božja beseda, je »kraj«, kjer žari Kristusov obraz!
   (brat Ignacio Laranaga)

   7) Lopov imenujemo tistega, ki nekomu odvzame del obleke. Ali ne zasluži tisti, ki ne obleče siromaka, pa bi ga lahko, prav tak naziv?
   (sv. Bazilij)

   8) Lačnemu lomi svoj kruh in pripelji bedne brezdomce v svojo hišo, in to z dobro voljo. Kdor usmiljenje skazuje, naj ga z veseljem. Dokler imamo še čas, obiskujmo Kristusa, negujmo Kristusa, hranimo Kristusa, oblačimo Kristusa, sprejemajmo gostoljubno Kristusa, častimo Kristusa. Usmiljenje mu danes izkažimo po siromakih, ki se trudoma premikajo po zemlji, da nas sprejmejo v večna bivališča, ko bomo zapustili svet, v Kristusu našem Gospodu.
   (sv. Gregor Nazianški)

   9) Bodi sočuten!
   Stori vse, da bi razumel ljudi in jim pomagal. Poglobi se v njihovo trpljenje, v njihovo zapuščenost. Sestopi z griča svoje samozadostnosti v dolino, k ljudem, ki so sami in trpe, ki pogrešajo zaščito in zavetje. Ne bodi trdosrčen in neizprosen v svojih sodbah. Bodi blag in skušaj razumeti neizrekljivo hrepenenje človeka po sreči, ki se včasih kaže v norih poželenjih. Tedaj boš tudi sam srečen. Takrat boš tudi ti v svoji samoti in šibkosti doživel čudovite trenutke, ki te bodo dvignili iz utečenih kolesnic vsakdanjosti. Tvoje srce bo zmoglo sprejeti in objeti vse ljudi.
   (Phil Bosmans, belgijski duhovnik, pesnik in dobrotnik pomoči potrebnim.)

   Kristjani imamo vse od Boiga, da Upamo in smo optimistični ter Verjemo v Božjo Usmiljenje. Spreobrnimo se in spokorimo v molitvah, prošnjah, duhovni spovedi Bogu, dobrih delih in služenju bližnjim. Bog nas z Boleznijo in Koronavirusom ne kaznuje, ker Nas Neskončno Ljubi, saj smo Njegovi Božji Otroci, ki jih Ljubi. Pridi Gospod in nam pomagaj in nas odreši. Amen. Janez

   Odgovori
9. Janez says:

   19. marca, 2020 at 9:34

   Raoul Follerau: LJUBEZEN IN USMILJENJE
   Upati je malo in živeti ne pomeni nič:
   treba je ljubiti.
   Ljubiti namreč pomeni moliti,
   ljubezen je krst!
   Le eno manjka mojemu veselju: da se ne razširi po vsem svetu.
   Živeti pomeni pomagati živeti.
   Ne reci “jaz”, ko govoriš o sebi, in “oni”, ko govoriš o drugih; reci “mi”.
   Edini način, da si zagotovimo osebno srečo je, da mislimo na srečo drugih.
   Srce je ključ do nebes, v njem je skrita velika moč vesolja, ki je edina nepremagljiva, ki edina ustvarja.
   Vsa umetnost življenja je v tem: ljubiti. V tem je skrivnost sreče, edine sreče, ki se jo splača okusiti. Povejmo to tistim, ki delajo slabo, in skušajmo jih spreobrniti. Pokažimo jim, da so na napačni poti, da je vsako slabo dejanje sokrivo nesreče v svetu in da samo dobrota vodi k veselju. Mar ni že Sokrat dejal: “Krepost je sinonim sreče”?
   Brez dvoma ima naše srce čudovito moč, ko smo storili nekaj dobrega.
   Vedno je bila zmaga na strani tistega, ki ni nikoli podvomil.
   Tvojega ideala ne razumejo? Kaj za to! Zbijajo podle in sramotne šale na tvoj račun? Pogum, prijatelj!
   Boj ni nikoli prehud,
   sanje nikoli previsoke!
   Kajti najslajša in najžlahtnejša nagrada je tista, ko na dnu svojega utrujenega srca, ko so ti pošle že vse moči v neizenačenem boju,
   bereš zlate besede, ki jih je vklesala tvoja vest:
   “JAZ TE NISEM NIKDAR ZANIČEVALA!”
   Zakaj ne bi svojega življenja, vseh dni svojega življenja spremenil v eno samo dejanje ljubezni?
   Vsaka duša, ki smo jo pritegnili k Ljubezni, je že na poti k Bogu.
   Napredek? To je samo velik stroj za ubijanje.
   Človeški razum? Izigrali so ga, onečastili in poteptali v blato. Pet let je človek vodil svoj rod v samomor; skupni grob je naredil za cilj svojega ravnanja; svoje moči in sposobnosti je zlorabil za pobijanje in spet pobijanje in naučil se je biti brez sočutja.
   Kako bi se dalo ljudi združiti?
   Velike ideje so doživele krvavo polomijo,
   velike sanje so utonile v morju sovraštva.
   Ostane edino še ljubezen,
   pristna ljubezen do bližnjega.
   Darovati brez ljubezni je žalitev.
   Če je dovolj biti usmiljen, da daš miloščino, kje je potem zasluženje, kje je veselje?
   Usmiljenje je prisotnost:
   treba je ne samo darovati, ampak darovati se.
   Usmiljenje je pomlad Božje pravičnosti.
   Ljubezen ne pozna razredov, kast in ras,
   ljubezen se ne zmeni za meje,
   ljubezen ne dopušča vojne,
   ljubezen je močnejša ko smrt.
   Človečnost lahko vse premaga in ozdravi.
   Nihče nima pravice biti srečen sam.
   Veliko znati, a ne znati ljubiti, je nič,
   včasih celo slabše kot nič.
   Ne verujem v socialno dobo človeštva, v bratstvo osnovano na zakonih in zavarovano s čuvaji, verujem le v prihod svobodnega in zmagoslavnega kraljestva ljubezni.
   To, kar je nujno potrebno,
   kar bo vse določilo
   in vse rešilo,
   je medsebojna ljubezen.
   Pozor! Človečnost, ne miloščina!
   Ne tisti prezirljivi dar, ki ga vržemo zviška
   in onečasti tistega, ki daje, ter žali tistega, ki prejema.
   Taka miloščina je le bleda senca, karikatura ljubezni.
   Sreča je edina stvar, o kateri smo prepričani,
   da jo imamo v lasti, kakor hitro smo je bili deležni.
   Prepričan sem, da bo ljubezen nekega dne premagala
   nasilnost, sebičnost, oboževanje denarja.
   Prepričan sem, da bo napočil dan,
   ko ne bomo več imeli revščine, barak in vojn,
   ko ne bo več otrok brez ljubezni in starčkov brez ognjišča;
   dan, ko bodo vsa človeška bitja imela pravico do življenja.
   In naše plačilo bo, da smo v ta paradiž verovali,
   še preden smo ga videli.
   Kaj zato, če je bil Beethoven gluh, Rembrandt slep,
   oče Damijan gobav in Pasteur mrtvouden?
   Kaj zato, če je Dunant moral k neozdravljivim bolnikom
   in Pauline Jaricot na obed k revežem?
   Ljubezen sprejema preizkušnje, ljubezen se smeje trpljenju.
   Ljubezen je močnejša od smrti.
   Ljubezen je projekcija Kristusovega obraza na obraz reveža,
   trpečega in preganjanega.
   Ljudje smo predolgo živeli DRUG OB DRUGEM.
   Danes so razumeli, da morajo živeti VSI SKUPAJ.
   MI pa jih moramo učiti, naj jutri živijo ENI ZA DRUGE.
   Ljubiti se je pravi raj.
   Kaj ne deluje?
   Predvsem jaz. Ker sem sebičen, nezaupljiv, zaprt vase.
   Brž bi se v tem svetu nekaj spremenilo,
   če bi se potrudil razumeti svojega bližnjega in mu pomagati,
   če bi hotel uresničiti pravo ljubezen, ki se ne ozira na vero,
   družbeno stopnjo ali raso
   in vidi v vsakemu človeku spoštovanja in ljubezni vredno bitje.
   Sveta ne bosta osvojila niti moč niti denar, ampak Ljubezen.
   Ljubezen, brez katere ni nič mogoče in s katero nič ni nemogoče.
   Razum nas zatajuje, stroj nas zasužnjuje,
   denar nas pohujšuje, O Gospod, reši ljubezen!
   Nebesa bi bila tu na zemlji takrat, ko bi zaspali ob misli, da so vsi ljudje srečni.
   Da bi se rešili njenih obveznosti
   – veste, težko je, ko moramo ljubiti vse! –
   smo dejavno ljubezen spravili na raven miloščine.
   Miloščina brez ljubezni je nič,
   včasih še manj kot nič, če z njo nimaš namena toliko pomagati drugim,
   ampak se bolj rešiti obveznosti.
   Važno je, da se beda drugih vtisne v naše meso, da vname našo kri, da razburi naše preveč “mirne” misli, da načne naše srce, ki je preveč zaverovano vase.
   Praviš mi: “Tudi jaz imam svoje reveže.”
   Ne, ne ti ne jaz nimava “svojih” revežev.
   Reveži niso naši. Mi smo njihovi.
   Ne moremo reči “moji reveži” kot tvoja hčerkica reče “moje punčke”.
   Ne moremo se igrati z reveži kot s punčkami.
   Ljubiti ali izginiti s sveta: ni druge izbire.
   Ljubezen pomeni predvsem v revežu odkriti človeka in ga spoštovati.
   Dobro je prav tako nalezljivo kot zlo, le da je svetlejše.
   Pripravimo epidemijo ljubezni…
   … do dneva, ko se bodo ljudje odpovedali besedam:
   “jaz”, “moje imetje”, “moji opravki”, “moje bogastvo”, in bodo v svojem srcu, ki bo končno le svobodno, dejali: imam samo to, kar sem daroval.
   Povrh vsega pa si nikar ne misli, da si s tem, če daruješ nekaj odvečnega
   in to predstavlja bolj majhno žrtev,
   razvezan dolžnosti, da ljubiš.
   Ljubiti ne pomeni darovati,
   ampak z nekom deliti.

   Knjiga Ljubezni Raoul Follerau

   Odgovori
10. Miro says:

    19. marca, 2020 at 9:14

    PAPEŽ FRANČIŠEK: NE MORETA SE LOČITI DANO ODPUŠČANJE IN PREJETO ODPUŠČANJE!

    Papež Frančišek je včerajšnjo katehezo namenil petemu blagru: »Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli« (Mt 5,7). Izpostavil je, kako zelo pomembno je za nas, da odpustimo in prejmemo odpuščanje.

    Kot je med drugim poudaril papež Frančišek, se dve stvari ne moreta ločiti: dano odpuščanje in prejeto odpuščanje. A mnogo oseb ima težave in ne zmore odpustiti. Velikokrat je doživeto hudo tako veliko, da se odpuščanje zdi kakor plezanje na zelo visoko goro, kakor ogromen napor. To dejstvo vzajemnosti usmiljenja kaže, da moramo spremeniti perspektivo, kar pa po papeževih besedah sami ne moremo narediti in zato moramo prositi za Božjo milost. Če namreč peti blagor obljublja, da bomo našli usmiljenje, in če v Očenašu prosimo odpuščanje dolgov, to pomeni, da smo mi v bistvu dolžniki in nam je potrebno doseči usmiljenje!
    (vir: Radio Vatikan, Slovenska oddaja)

    Več o tem na https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2020-03/kateheza-blagor-usmiljenim-kajti-usmiljenje-bodo-dosegli.html

    Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!

    Odgovori