Članki za dušo

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

9.206 Responses to Članki za dušo

  1. Hvala says:

    LJUDJE SMO SLABOTNA BITJA IN IŠĆEMO SREČO PRI LJUDEH, itd…POLNOST ŽIVLJENJA, ŽIVLJENJE V IZOBILJU, KI GA DAJE JEZUS ,PA PUŠČAMO ZA DROBTINICE TEGA SVETA!

    VRELCE ŽIVE VODE ZAPIRAMO IN SE JIH IZOGIBAMO.

    ZELO JE POTREBNO GOREČE MOLITI, KAJTI SATAN NAPELJUJE NA TA SVET, KO ČLOVEKA PREMAMI, GA ZADRGNE S SVOJO ZANKO. REŠITEL JE SAMO JEZUS.

    • Miro says:

      Še kako drži, kar ste zapisala gospa Hvala! Če le utegnete, prosim, še kaj napišite, potrebe so velike. Sicer pa Svetemu Duhu priporočimo vse, ki se s prispevki pojavljajo na teh spletnih straneh, da bi razločevali pristna EVANGELJSKA ZRNA od plev. Naj nas GOSPOD JEZUS obvaruje pred ustvarjanjem duhovne zmede, tako značilne za sedanji čas.

      Molimo: Pridi, Sveti Duh!

  2. Miro says:

    KAKO (ZA)ŽIVETI POLNOST KRŠČANSKEGA ZAKONA? (Iskreni)

    Pomožni škof v Los Angelesu, Robert Barron, pare, ki prihajajo k njemu na pripravo na sveti zakon, sprašuje, zakaj se želijo poročiti. Klasičen razlog, ki ga zaročenca običajno ponudita, je ta, da se želita poročiti iz ljubezni, ki jo gojita drug do drugega. Škofova replika na ta odgovor je skrajno presenetljiva: lepo in dobro je, da se ljubita med seboj, vendar to ni zadovoljiv razlog, da se cerkveno poročita. Pravi razlog, zakaj naj se moški in ženska poročita v Cerkvi, pred Bogom, je ta, da Bog prav to želi za njiju. Oba morata razločiti, da je Bog iz posebnih razlogov združil njune poti in ju kliče k skupnemu življenju, za Njegove namene. Odločita naj se za sveti zakon ne le iz ljubezni drug do drugega, temveč iz ljubezni do Boga.

    Več o tem na: https://www.iskreni.net/kako-zaziveti-polnost-krscanskega-zakona/

    Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov, zaupamo vate!

  3. Janez says:

    NAJPOGOSTEJŠA OBŽALOVANJA LJUDI (Zgodba iz UK avtorice Bronnie Ware, medicinske sestre)
    Pred časom je na angleško govorečem trgu izšla knjiga z naslovom THE TOP FIVE REGRETS OF THE DYING (Pet najpogostejših obžalovanj umirajočih). Avtorica Bronnie Ware je medicinska sestra, ki je več let skrbela za umirajoče, v tem času pa je zbrala njihova največja življenjska obžalovanja.
    1. Želel/a bi si imeti pogum, da bi živel/a takšno življenje, kot sem si ga želel/a sama, ne kot ga drugi pričakujejo od mene. Gre za najpogostejše obžalovanje, ki se pojavi, ko se življenje končuje in ljudem postane jasno, kako je bilo njihovo življenje vodeno s strani drugih in da jim ni uspelo uresničiti niti polovice lastnih pričakovanj.
    2. Želel/a bi si delati veliko manj kot sem. Želja praktično vsakega moškega, ki so pogrešali odraščanje svojih otrok in intimnejši odnos s svojo življenjsko sopotnico. Spoznanje, da je življenje odšlo za nekoga drugega, je eno najgrozovitejših, ki prizadene predvsem moške, čeprav je bil odgovor pogost tudi med ženskami.
    3. Želel/a bi si biti odkrit/a z drugimi in izraziti svoje občutke in čustva. Večina ljudi zanika in tlači svoja čustva v želji, da bi lahko ostali v družbi ostalih. Posledica je ta, da se nikoli ne uspejo dokončno osebnostno razviti in postati to, kar si želijo. Zagrenjenost in osebnostna neuresničenost sta tudi zelo pogosta razloga za pojav različnih oblik ljubezni.
    4. Želel/a bi si ohraniti prijatelje. Bolezen je tista, ki razkrije vrednost pravega prijateljstva. Zavedanje, da je zgodba končana, je eno najbolj grenkih spoznanj, sploh zato, ker je prijateljstvo ena ključnih človekovih kvalitet.
    5. Želel/a bi si biti srečnejši/a. Želja je posledica presenetljivih spoznanj, da je sreča pravzaprav izbira in da si jo/e (ne)izbere vsak sam. Njena odsotnost je posledica zavestne odločitve ležernega in ugodnega življenja “srednjega razreda”, brez velikih sprememb in pretresov, z vedno dovolj veliko oddaljenostjo od vsakršnih sprememb. Brez Boga, ki je Ljubezen in Usmiljenje pa ni moč živeti!

    Nauk:
    Ne imejmo teh obžalovanj!!! Obžalovanje in strah sta tatova dvojčka, ki nam kradeta današnji dan! Živimo pravično, delajmo, pomagajmo in molimo tako, kot nas je učil Jezus in Ljubimo Boga in svoje Bližnje. Izkoristimo dan in naredimo kaj dobrega zase in za bližnje. In ne jambrajmo, temveč prosimo v molitvah in prošnjah Boga za Božji blagoslov in Vodstvo ter pričnimo dejstvovati, kot nam naroča Bog. Od Boga smo prejeli vse, da lahko z Božjo Pomočjo marsikaj dobrega naredimo! Bog nam hoče le dobro in nas tiho nagovarja in nam na razne načine sporoča, kaj je Božja Volja za nas. Izkoristimo vsak dan in naše Življenje, ki je Njegovo Darilo za nas in potrojimo talente in darove za to, da bomo pomagali in služili drugim, vse v večjo Božjo Čast in Slavo.

  4. Miro says:

    CHIARA LUBICH, USTANOVITELJICA GIBANJA FOKOLAROV: IZPOLNJEVANJE BOŽJE VOLJE NE POMENI SAMO “VDANOSTI”, KAKOR POGOSTO LJUDJE RAZUMEJO, TEMVEČ NAJVEČJO BOŽJO PUSTOLOVŠČINO, KI JO NEKDO LAHKO DOŽIVI, BISTVO TE PA JE, DA NE GREMO ZA SVOJO BEDNO VOLJO, NE ZA SVOJIMI OMEJENIMI NAČRTI, TEMVEČ ZA BOGOM IN DA URESNIČIMO NAČRT, KI GA IMA ZA VSAKEGA OTROKA!

    Kakšna je morala biti naša naravnanost, da bi dokazale Bogu, da je res on središče vsega našega zanimanja? Chiara in njene prve tovarišice so se spraševale, kako naj živijo svoj novi življenjski ideal, Boga Ljubezen. Kaj hitro postane skoraj logično: tudi same so morale ljubiti Boga. Njihovo življenje bi bilo brez pomena, če ne bi bile »majhen plamen te brezmejne žerjavnice: ljubezen, ki odgovarja Ljubezni«. Zdelo se jim je velik in vzvišen dar, da imajo možnost ljubiti Boga. Tako so pogosto ponavljale: »Ne bi smele toliko reči: “Ljubiti moramo Boga”, temveč: “Oh! Moči te ljubiti, Gospod! Moči te ljubiti s tem malim srcem!« Tako so se spomnile, da je v evangeliju stavek, ki ne pusti izbire tistemu, ki hoče dosledno živeti kot kristjan: »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 7,21). Izpolnjevati Božjo voljo: to je bila torej velika možnost, ki so jo imele, da bi ljubile Boga. In tako sta bila Bog in njegova volja isto.

    BOG KOT SONCE – ENO SAMO SONCE, RAZLIČNI ŽARKI

    Chiara je zapisala: »Bog je bil kot sonce. Vsak od nas pride do njega po žarku: Božja volja nad menoj, nad mojo tovarišico, nad drugo. Eno samo sonce, različni žarki, čeprav vedno “sončni žarki”. En sam Bog, ena sama volja, različna za vsakega, čeprav vedno Božja volja. Hoditi smo morale po svojem žarku, ne da bi kdaj skrenile. In hoditi po njem v času, ki nam je dan. Ni bilo primerno ustavljati se v preteklosti ali sanjati o prihodnosti. Preteklost je bilo treba prepustiti božjemu usmiljenju, saj ni bila več v naših rokah; in prihodnost bomo živeli v polnosti, ko bo postala sedanjost.

    BOŽJO VOLJO IZPOLNJEVATI V SEDANJEM TRENUTKU!

    V rokah smo imele samo sedanjost. V sedanjosti lahko, da bi Bog kraljeval v našem življenju, osredotočimo um, srce, moči, da bi izpolnjevale njegovo voljo. Kakor potnik v vlaku ne hodi gor in dol po vagonu, da bi prej prispel na cilj, ampak sedi in se prepusti vožnji, tako bi morala naša duša, da bi prišla do Boga, izpolnjevati njegovo voljo v celoti v sedanjem trenutku, kajti čas gre sam naprej. Ne bi bilo zelo težko razumeti, kaj hoče Bog od nas. On je kazal svojo voljo po predstojnikih, Svetem pismu, dolžnostih lastnega stanu, okoliščinah, navdihih … Minuto za minuto razsvetljene in ob pomoči dejanske milosti bi gradile zgradbo naše svetosti ali bolje: ker bi izpolnjevale voljo Drugega – Boga samega – bi on gradil v nas sebe.

    NAJVEČJA BOŽJA PUSTOLOVŠČINA, KI JO NEKDO LAHKO DOŽIVI

    Zato izpolnjevanje božje volje ne pomeni samo “vdanosti”, kakor pogosto ljudje razumejo, temveč največjo božjo pustolovščino, ki jo nekdo lahko doživi, bistvo te pa je, da ne gremo za svojo bedno voljo, ne za svojimi omejenimi načrti, temveč za Bogom in da uresničimo načrt, ki ga ima za vsakega otroka. To je božji, nepojmljiv, zelo bogat načrt. In izpolnjevati Božjo voljo je bilo za nas odkritje poti svetosti za vse. Božja volja je namreč lahko, saj jo lahko živi vsak, kjer koli, v kateri koli okoliščini ali v katerem koli poklicu, vstopnica za dostop množic do svetosti. Izpolnjevati Božjo voljo, da bi ga ljubile, je postal drugi steber naše duhovnosti edinosti.«

    Povzeto po: gibanjefokolarov.si

    Veliko se priporočajmo Svetemu Duhu za luč in moč, da bomo lahko Božjo voljo izpolnjevali v sedanjem trenutku. Naj nas pri tem podpira in spodbuja vodilo sv. Angele Merici:

    O PRESVETA BOŽJA VOLJA, LJUBIM TE NADVSE!

  5. Miro says:

    MISEL SVETNICE: »NAJVEČJI GREH JE POMANJKANJE LJUBEZNI,
    BREZBRIŽNOST DO BLIŽNJEGA. NOBENA BOLEZEN, NITI GOBAVOST,
    NE MORE TAKO POPAČITI ČLOVEKA, DA V NJEM NE BI PREPOZNALA
    BRATA IN SESTRE – ŠE VEČ: TRPEČEGA JEZUSA. (sv. Mati Terezija)

    Sv. Mati Terezija, prosi za nas!

  6. Janez says:

    MISLI POKOJNEGA SOUSTANOVITELJA APPLA STEVA JOBSA

    Steve Jobs je umrl star 56 let, zaradi raka trebušne slinavke, kot milijarder s premoženjem, vrednim 7 milijard, in tukaj je nekaj njegovih zadnjih besed: “V očeh drugih je moje življenje velik uspeh, ampak imam poleg službe malo veselja. In na koncu je bogastvo samo življenjsko dejstvo, ki sem ga navajen.”

    “V tem trenutku, ko ležim bolan v postelji in se spominjam svojega življenja, sem spoznal, da so vsa moja priznanja in bogastvo, ki ga imam, ob bližajoči smrti nepomembna. Lahko zaposliš nekoga, ki te vozi naokoli, ustvarja denar zate – ampak ne moreš najeti nekoga, da bi prenašal tvojo bolezen namesto tebe.

    Lahko najdeš materialne stvari, ampak nečesa ne moreš več najti, ko je izgubljeno – “ŽIVLJENJA”.

    Privoščite sebi in cenite druge.
    Ko smo starejši, postanemo pametnejši in počasi spoznamo, da ura lahko stane $30 ali $300 – obe kažeta isti čas. Če nosimo torbico, ki stane $30 ali $300 – količina denarja v denarnici je enaka. Če vozimo avto, vreden $150,000 ali avto, vreden $30,000 – cesta in razdalja sta enaki, pridemo do iste destinacije. Če pijemo iz steklenice, vredne $300 ali vino, vredno $10 – “voziček” bo enak. Če živimo v hiši, veliki 300m2 ali 3000m2 – osamljenost je enaka.”

    “Tvoja prava notranja sreča ne prihaja zaradi materialnih stvari tega sveta. Če letiš v prvem razredu ali v ekonomskem razredu – če se letalo zruši, ti padeš z njim.”

    Torej upam, da razumeš, da je to, da imaš prijatelja ali nekoga, s katerim se lahko pogovoriš – to je resnična sreča!

    Pet nespornih dejstev:

    1️. Ne uči svojih otrok, kako obogateti. Nauči jih, kako naj bodo srečni – torej, ko bodo odrasli, bodo poznali vrednost stvari, ne cene.
    2️. Jej hrano kot zdravilo, drugače boš moral jesti zdravila kot hrano.
    3️. Kdor te ima rad, te ne bo nikoli zapustil, tudi če ima 100 razlogov, da obupa. Vedno bo našel en razlog, da bo ostal.
    4️. Med biti človek in biti človeško bitje je velika razlika.
    5️. Če želiš iti hitro – pojdi sam! Če pa želiš iti daleč – pojdi v družbi.

    In za konec… 6 najboljših zdravnikov na svetu

    1️. Sončna svetloba
    2️. Počitek
    3️. Telovadba
    4️. Dieta
    5️. Samozavest
    6️. Prijatelji

    Imej jih v vseh življenjskih obdobjih in uživaj zdravo življenje.

    Ne glede na to, v katerem obdobju smo zdaj, sčasoma se bomo vsi soočili z dnem, ko bo zavesa padla in bomo odšli.
    Ceni ljubezen do svoje družine, ljubezen do zakonca, ljubezen do prijateljev …
    Bodi skromen, pošten, priden in pravičen.
    Ceni in spoštuj druge ljudi, pomagaj in bodi skromen, usmiljen, sočuten in dober človek.
    “Ljubi ljudi, ki ti jih je poslal Bog, nekega dne jih bo vzel nazaj.”
    Spolnjuj Božjo Voljo in Jezusov Evangelij vsak trenutek in vsak dan v svojem Življenju.!

    Zakaj se tega ne zavedamo, ko začenjamo nov dan? Zakaj hodimo po svojih poteh, ki ne Vodijo K Bogu našemu Odrešeniku in Učeniku? Zakaj zapravljamo svoje življenje za kopičenje bogastva, ki mine kot vse drugo materialno, za egoizem in materializem, kjer ni Boga in Njegove Ljubezni in Usmiljenja? Bog Pomagaj nam prosim da nikoli ne zaidemo, ampak da bomo vedno hodili po Poti, ki Vodi k Tebi! Božje Usmiljenje in Dobrota Vate Zaupamo! Zakaj nismo potrojili svojih Talentov in Darov, ki smo jih prejeli od Boga za druge Ljudi in prispevali k prihodu Božjega kraljestva k nam? Zakaj smo zapravili Življenje, ki je Božje Darilo za brezvezne stvari, ki minejo? Božja Ljubezen in Božji Nauki in Božja Beseda pa so Večni in ne Minejo Nikdar!

    • Miro says:

      PRIDI, SVETI DUH

      Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
      vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
      Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
      prenovil boš obličje zemlje.

      Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
      razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
      bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
      vselej radi sprejemali njegove spodbude.
      Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

  7. Janez says:

    Papež Frančišek je napisal predgovor k novi knjigi kardinala Raniera Cantalamesse z naslovom »Frančišek, Božji norček«. V njej predstavi izročilo brata Pacifica, potujočega pevca, ki je bil eden izmed prvih sobratov sv. Frančiška Asiškega.

    s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

    Ta knjiga je bila namenjena tebi, moj dragi brat v iskanju, in jaz bi te želel uvesti v njeno branje tako, da ti v dar izročam besede polne velikega spoštovanja in zaupanja, ki ga imam do tebe in vseh mladih.

    Morda se ti je zgodilo, da si odprl evangelije in prisluhnil temu, kar je Jezus nekoč rekel v svojem znamenitem govoru na gori: »Prosite in se vam bo dalo; iščite in boste našli; trkajte in se vam bo odprlo. Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo.« (Mt 7,7-8) To so močne besede, polne velike in zahtevne obljube, vendar pa se bi lahko vprašali: ali jih je potrebno vzeti zares? Ali bo Gospod res uslišal mojo prošnjo, če ga prosim, ga bom našel, če ga iščem, mi bo odprl, če trkam? Ti bi mi lahko ugovarjal: ali morda ni res, da se včasih zdi, da izkušnja to obljubo zanika? Da mnogi prosijo in ne prejmejo, da iščejo in ne najdejo, da trkajo na nebeška vrata in se izza njih ne sliši nič drugega kot tišina? Se lahko torej tem besedam zaupa ali ne? Ali ne bodo tudi te, tako kot mnoge druge, ki jih slišim okoli sebe, vir iluzije in torej razočaranja?

    Razumem tvoje dvome in cenim tvoja vprašanja – gorje, če jih ne bi imel –, ta vprašujejo tudi mene in me spominjajo na še en odlomek Svetega pisma, za katerega se mi zdi, da jih skupaj z Jezusovimi besedami razsvetli v vsej njihovi globini. V Jeremijevi knjigi Gospod po preroku pravi: »Iskali me boste in me boste našli, ker me boste iskali z vsem srcem; dal se vam bom najti.« (Jer 29,13-14) Bog se pusti najti, da, vendar le človeku, ki ga išče z vsem srcem.

    Odpri evangelije, beri o Jezusovih srečanjih z osebami, ki so hodile k njemu, in videl boš, kako so se za nekatere izmed njih njegove obljube izpolnile. To so tisti, za katere je bistveno vprašanje postalo to, da bi našli odgovor. Gospod se je pustil najti vztrajnosti nadležne vdove, Nikodemovi žeji po resnici, stotnikovi veri, vpitju vdove iz Naina, iskrenemu kesanju grešnice, gobavčevi želji po zdravju, Bartimajevemu hrepenenju po luči. Vsak izmed teh likov bi lahko upravičeno izrekel besede Psalma 63: »Mojo dušo žeja po tebi, [Bog]; moje telo koprni po tebi kakor suha, izčrpana zemlja brez vode.«

    Kdor išče, najde, če išče z vsem srcem; če zanj Gospod postane življenjsko potreben kakor voda za puščavo, kakor zemlja za seme, kakor sonce za rožo. In če dobro pomisliš, je to zelo lepo in zelo spoštljivo do naše svobode: vera se ne podari avtomatično, kot dar, za katerega ni bistvena tvoja soudeležba, ampak želi, da se vključiš osebno in z vsem, kar si. Gre za dar, ki želi biti željen. Skratka, je Ljubezen, ki želi biti ljubljena. Morda si iskal Gospoda in ga nisi našel, vendar pa tudi meni dovoli, da ti zastavim eno vprašanje: kako močna je bila tvoja želja po Njem? Išči ga z vsem zanosom srca, moli, prosi, kliči, vpij in on se bo dal najti, kakor je obljubil. Kralj verzov, čigar zgodbo boš bral na naslednjih straneh, je ljubil življenje, in kakor vsak mlad človek, ga je želel živeti v polnosti. Bil je eden izmed najbolj znanih pevcev svojega časa in v svoji siloviti želji po polnosti je, ne da bi vedel, iskal Njega, ki edini more napolniti človekovo srce. Iskal je in je bil najden.

    To nam kaže še globljo resnico: Gospod želi, da ga ti iščeš, da bi te on mogel najti. Deus sitit sitiri, je rekel Gregor Nacianški. To je, Boga žeja po tem, da bi imeli žejo po Njem, da bi nas, ko bi nas našel tako pripravljene, lahko končno srečal. On, ki nas vabi, da bi trkali, se v resnici prvi postavi pred vrata našega srca: »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj.« (Raz 3,20)

    In če bi danes potrkal na tvoja vrata? Kralj verzov je srečal brata Frančiška nekega dne v samostanu Colpersito v San Severino Marche; njegova beseda ga je presunila in v njem se je vžgala nova iskra. Morda se mu je zgodilo to, kar se je zgodilo sv. Pavlu na poti v Damask: da je Božja luč zasvetila »v naših srcih, da bi v tej svetlobi spoznali Božji sijaj na obličju Jezusa Kristusa.« (2 Kor 4,6) On je videl Frančiška v svetlobi njegove svetosti in je v njem zaslutil lepoto obličja Boga. To, kar je vedno iskal, je zdaj končno našel, in sicer zahvaljujoč svetemu človeku. In, kakor sv. Pavel, je imel tiste stvari, ki so bile zanj dobiček, za izgubo, za smeti, zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa.« (prim. Flp 3,7-9) Takoj je prekinil vsakršno odlašanje: »Zakaj bi bilo potrebno še kaj dodati? Preidimo k dejstvom. Vzemi me od ljudi in me vrni velikemu Vladarju!«

    Ko Gospod kliče k sebi, ne želi polovičarstva ali obotavljanja z naše strani, ampak radikalen odgovor. Jezus bi rekel: »Hodi za menoj in pusti, da mrtvi pokopljejo svoje mrtve.« (Mt 8,22) Tisti dan se je rodil novi človek, ne več Guglielmo iz Lisciana, kralj verzov, ampak brat Pacifico, človek, ki ga je napolnjeval nov, prej nepoznan mir. Od tistega dne dalje je ves pripadal Bogu, v celoti je bil posvečen njemu; bil je eden najbližjih tovarišev sv. Frančiška, priča lepote vere.

    Zato, moj dragi mladenič/mladenka, medtem ko se zahvaljujem predragemu patru Ranieru za novi dar, ki ga podarja Cerkvi z dragocenimi in modrimi stranmi te knjige, v gotovosti, da bodo zelo dobro dele tistim, ki jih bodo brali, ti želim plodovito branje; in zapomni si: Bog ni prenehal klicati; nasprotno, morda daje danes slišati svoj glas bolj kot včeraj. Če boš le zmanjšal jakosti drugih glasov in povečal jakost svojih največjih hrepenenj, boš v sebi in okrog sebe slišal jasen in prodoren glas. Gospod se ne naveliča prihajati nam naproti, nas iskati kakor pastir, ki išče izgubljeno ovco; kakor žena, ki išče izgubljeni denar, kakor Oče išče svoje otroke. Še naprej kliče in potrpežljivo od nas pričakuje isti odgovor, kot ga je dala Marija: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.« (Lk 1,38) Če boš imel pogum pustiti svoje gotovosti in se odpreti Njemu, se bo zate odprl nov svet, in tudi sam boš postal luč za druge ljudi.

    Hvala za tvoje poslušanje. Nadte kličem Božjega Svetega Duha in tudi ti, če moreš, ne pozabi moliti zame.

    Tvoj papež Frančišek

    Naj nas razvedrijo in ogrejejo besede papeža Frančiška iz gornjega predgovora za knjigo kardinala Raniera Cantalamesse z naslovom “Frančišek, Božji norček” in nam prinesejo Veselje in Upanje v Božjo Dobroto in zavedanje, da je Bog vedno z nami vsemi! Božje Usmiljenje, Ljubezen in Dobrota Vate Zaupamo!

  8. Janez says:

    Brat Roger Taize: KAJ JE BOŽJE USMILJENJE

    »Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli.« (Mt 5,7). Jezus usmiljenim ne obljubi nič več kot to, kar že živijo – usmiljenje. V ostalih blagrih obljuba vsebuje nekaj več, vodi dalje: žalostni bodo potolaženi; čisti v srcu bodo Boga gledali. Toda kaj več bi Bog lahko dal usmiljenim? Usmiljenje je polnost Boga in človeških bitij. Usmiljeni že živijo Božje življenje. »Usmiljenje« je stara beseda. Tekom svoje dolge zgodovine je pridobila zelo bogat pomen. V grščini, jeziku Nove zaveze, je beseda za usmiljenje eleos. Ta beseda nam je znana iz molitve Kyrie eleison, ki je klic po Gospodovemu usmiljenju. V grški verziji Nove zaveze je eleos običajen prevod za hebrejsko besedo hesed. Hesed je ena najlepših besed v Svetem pismu. Pogosto je prevedena preprosto kot ljubezen.
    Hesed, usmiljenje ali ljubezen, je del besednjaka zaveze. Z Božje strani pomeni neomajno ljubezen, zmožnost obdržati odnos živ za vedno, ne ozirajoč se na to, kaj se zgodi: »moja milost pa se ne bo odmaknila od tebe« (Iz 54,10). Ker je Božja zaveza z njegovim ljudstvom zgodba o prelomljenih obljubah in ponovnih začetkih (2 Mz 32-34), je jasno, da ta brezpogojna ljubezen vključuje odpuščanje in mora nujno biti usmiljena.

    Eleos se uporablja tudi kot prevod druge hebrejske besede, rachamim. Ta se pogosto uporablja skupaj z besedo hesed, a je čustveno bolj nabita. Dobesedno pomeni črevesje – je množinska oblika besede rechem, maternica. Usmiljenje ali sočutje v tem primeru pomeni ljubezen, ki jo čutiš, globoko naklonjenost matere do svojega majhnega otroka (Iz 49,15), nežnost očeta do svojega potomca (Ps 103,13), močno ljubezen med brati in sestrami (1 Mz 43,30).

    Usmiljenje v svetopisemskem pomenu je mnogo več kot samo en vidik Božje ljubezni. Usmiljenje je na neki način Božje bitje. Bog Mojzesu trikrat pove svoje ime. Prvič mu reče: »Jaz sem, ki sem« (2 Mz 3,14). Drugič: »Izkazoval bom milost, komur hočem biti milostljiv, in usmilil se bom, kogar se hočem usmiliti« (2 Mz 33,19). Usmerjenost stavka je ista, toda milost in usmiljenje sta zamenjana z bitjem. Za Boga biti to, kar je, pomeni biti milostljiv in izkazovati usmiljenje. To se potrdi v tretji razglasitvi Božjega imena: »Gospod, usmiljen in milostljiv Bog, počasen v jezi in bogat v dobroti in zvestobi« (2 Mz 34,6).

    To zadnjo obliko so prevzeli tudi preroki in psalmisti, posebno v Psalmu 103, v 8. vrstici. V osrednjem delu (vrstice 11–13) se psalmist čudi neverjetnemu obsegu Božjega usmiljenja: »Zakaj kakor je nebo visoko nad zemljo, je njegova dobrota silna …«. Usmiljenje je potemtakem Božja vzvišenost, njegova transcendenca. A hkrati tudi Božja človečnost, če lahko tako rečemo: »Kakor oče izkazuje usmiljenje nad otroki …«. Tako vzvišen in hkrati tako blizu, da lahko odnese vse zlo: »Kakor je vzhod oddaljen od zahoda, oddaljuje od nas naša hudodelstva.«

    Usmiljenje je, kar je v Bogu najbolj Božje, in tudi, kar je najbolj vzvišeno v človeških bitjih. »On te krona z dobroto in usmiljenjem,« pravi Psalm 103. Ta vrstica bi morala biti prebrana v luči vrstice iz Psalma 8, kjer je rečeno, da Bog krona človeška bitja »s slavo in častjo«. Ustvarjena po Božji podobi so človeška bitja poklicana, da z Bogom delijo slavo in lepoto. A to, da smo lahko resnično deležni Božjega življenja, nam omogočata dobrota in usmiljenje.

    Jezusove besede »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče« (Lk 6,36) odmevajo staro zapoved »Bodite sveti, kajti jaz, Gospod, vaš Bog, sem svet« (3 Mz 19,2). Jezus je Božji svetosti podelil obraz usmiljenja. Usmiljenje je najčistejši odsev Boga v človeškem življenju. »Prek usmiljenja do svojega soseda si podoben Bogu« (sv. Bazilij Veliki). Usmiljenje je Božja človečnost. In je tudi Božja prihodnost človeških bitij.

    Brat Roger, Taize dne 12. julija 2008

    Tisti, ki ga je poslal Bog, namreč Jezus Kristus, govori Božje besede, kajti on ne daje Duha na mero. Jn 3,22-36

  9. Miro says:

    V POSEBNEM ZVEZKU HRANI IMENA 980 OTROK, KI JIH JE IZMOLILA (Aleteia)

    »NISEM ŠE SLIŠALA ALI PA MI VSAJ NISO ZAUPALI, DA BI BIL KDO OD TEH, ZA KATERE SMO MOLILI ZA NOVO ŽIVLJENJE, NESREČEN, KO SO DOBILI OTROKA – SVOJEGA ALI POSVOJENEGA«

    Pogovor z notredamko s. Pio Marc o potrebah in stiskah v družinah, o neizpolnjenih željah parov, ki ne morejo imeti otrok, in upanju, zakoreninjenem v Bogu.

    https://si.aleteia.org/2022/01/16/v-posebnem-zvezku-hrani-imena-980-otrok-ki-jih-je-izmolila/

  10. Hvala says:

    SPRAVA MED NEBESI IN ZEMLJO
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Če človek stori smrtni greh, se mora po zakramentu sprave zateči k Jezusovemu usmiljenemu Srcu, da bo ponovno deležen sprave z Bogom in s Cerkvijo.

    Poseben učinek sprave je mir – mir človeka z Bogom, mir z ljudmi in mir z vsem stvarstvom. Jezus je naš mir. On nam ga tudi podarja: »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet.« Mir pomeni vse dobrine, ki jih je Jezus kot Odrešenik prinesel človeštvu. Človek ima globoko v svojem srcu neizmerno težnjo za mirom. Mir je sad Duha. Zanj se je treba prizadevati. Jezus govori: »Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi.«

    V ŠOLI NAJSVETEJŠIH SRC 15

    Z Marijo pred Najsvetejšim

    p. Anton Nadrah, Ocist

  11. Hvala says:

    KAKO SVETI DUH PRIDE K TEBI
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Ko se Jezus naseli v tebi, je z njim v tebi navzoča celotna Presveta Trojica. Bog Oče spozna samega sebe in izpove to svoje spoznanje.
    Njegovo izrečeno spoznanje je njegov sin , Jezus Kristus, Beseda. LJUBITI POMENI NE SAMO DAJATI LJUBEZEN, AMPAK JO TUDI SPREJEMATI. Bog Oče se iz ljubezni izroča Sinu, in Sin to ljubezen sprejema, sprejema vase svojega Očeta in se mu izroča iz ljubezni. To vzajemno dajanje in sprejemanje, ta medsebojna ljubezen med njima je tretja Božja oseba -SVETI DUH. TAKO ONI DRUG DRUGEGA OBJEMAJO IN TAM KJER JE EDEN, STA VEDNO TUDI DRUGA DVA. OČE OBJEMA SINA, A SKUPAJ Z NJIM OBJEMA IN LJUBI TUDI TEBE. TA LJUBEZEN JE IZLLITA V TVOJO DUŠO.

    BOG TI JE OB TVOJEM SPOČETJU VDAHNIL TVOJO NESMRTNO DUŠO.
    TA DUH JE LAHKO V TEBI BOLAN, PRIZADET. OZDRAVI GA LAHKO SVETI DUH. Ta Sveti Duh v nas pogosto ne more delovati, KER SMO POLNI RAN.

    RANE POVZROČAJO ZLO, SOVRAŠTVO, SLABOSTI IN TAKO NEZAVESTNO PREPREČUJEMO SVETEMU DUHU, DA DELUJE.
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    GREH JE RAZLOG, DA TRPIŠ IN NISI SPOSOBEN DELATI BOŽJIH DEL. GREH PREPREČUJE BOŽJI VPLIV NATE.
    …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

    ČE SE NE ODPIRAŠ V VERI, NE OČIŠČUJEŠ DUŠE , NISI PRETOČEN ZA BOŽJO MILOST, NISI “KANAL”; TO POMENI . BOŽJE ŽIVLJENJE NE MORE SKOZI TEBE PREHAJATI K DRUGIM.
    …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

    GREHI IN BLOKADE TO PREPREČUJEJO. GREH PUŠČA V NAS RANE IN BRAZGOTINE,KI SO SPET PLODNA TLA ZA NADALNJE GREHE ALI BLOKADA ZA BOŽJO MILOST.
    ……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

    V MOLITVAH ZDRAVLJENJA PROSIMO JEZUSA, DA SE DOTAKNE NAŠIH RAN, NAŠE PRETEKLOSTI IN NAŠIH SPOMINOV IN JIH OZDRAVI.
    ………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….

    JEZA JE SILA HUDOBNEGA DUHA IN NE HUDOBNI DUH SAM. BOGA PROSIMO ZA DUHA LJUBEZNI, DUHA RESNICE, DUHA VERNOSTI-AMPAK TO NI SVETI DUH SAM. NI MNOGO SVETIH DUHOV, AMPAK JE SAMO EDEN. OBSTAJA PA MNOGO DAROV IN MOČI SVETEGA DUHA. Prav tako je tudi s silo hudobnega duha, napr, z jezo. DA NAS NE BI TE SILE OBVLADALE, IMAMO MOLITEV ZDRAVLJENJA IN MOLITEV PROTI PREKLETSTVU.
    ………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..

    DA BI RAZUMELI ZDRAVLJENJE RANJENIH SRC , SE SPOMNIMO, DA IMA CERKEV DVE NALOGI:

    1. Oznanjati Božje Kraljestvo , oznanjati Božjo Besedo (Lk 9,1-11)

    2. Zdraviti ranjena srca, (Lk 9, 1.2.6..11).

    ZA DUHOVNE BOLEZNI JE PRISTOJNA CERKEV.
    ………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….

    MED MNOGIMI “ZDRAVILI”, KI JIH JE CERKEV PREJELA OD JEZUSA, IMAMO NASLEDNJE:

    -KRST, SPOVED, BOLNIŠKO MAZILJENJE. BOLNIŠKO MAZILJENJE JE ZDRAVILO ZA BOLEZNI DUHA.
    ………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..

    KO OZDRAVI DUH, TEDAJ POGOSTO OZDRAVITA TUDI TELO IN PSIHA.
    ——————————————————————————————————————————————————-

    EVHARISTIJA JE NAOSNOVNEJŠA RESNIČNOST KRŠČANSTVA IN CERKVE, IZVIR VSEH ZAKRAMENTOV.
    ——————————————————————————————————————————————————-

    V MAŠI JE NAVZOČA BOŽJA BESEDA, JEZUS IN SVETI DUH, BOG OČE, TOREJ VES BOG.
    …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

    PRI MAŠI SE LAHKO PREJMEJO VSE MILOSTI, KI NAM JIH JE JEZUS PRIDOBIL S SVOJO SMRTJO IN VSTAJENJEM.
    …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..

    PRI MAŠI SE PONAVZOČUJE ZADNJA VEČERJA, JEZUSOVO TRPLJENJE IN VSTAJENJE.
    ……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

    JEZUS NAM JE V CERKVI DAL TUDI MOLITVE. TAKO SE NAŠE NOTRANJE RANE LAHKO OZDRAVIJO Z MOLITVAMI ZA OZDRAVLJENJE (napr. naši spomini in podobno), DA BODO NAŠI ODNOSI Z DRUGIMI LJUDMI SPET POSTALI DOBRI, DA BI TAKO LAHKO NASTALA NOVA DRUŽBA.
    ……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

    MNOGA DUHOVNA OZDRAVLJENJA SE DOGAJAJO ŽE PRI SPOVEDI, ŠE VEČ PRI BOLNIŠKEM MAZILJENJU, A NAJVEČ PRI SVETI MAŠI IN PRI MOLITVI DRUG ZA DRUGEGA (dr. Tomislav Ivančić-MOLITEV, KI ZDRAVI).
    …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..

  12. Miro says:

    SVATBA V GALILEJSKI KANI – JEZUSOV PRVI ČUDEŽ

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 2,1-11)

    Tretji dan je bila svatba v galilejski Kani in Jezusova mati je bila tam. Na svatbo so bili povabljeni tudi Jezus in njegovi učenci. Ko je vino pošlo, je rekla Jezusu njegova mati: »Vina nimajo.« In Jezus ji je dejal: »Kaj imam s teboj, žena? Moja ura še ni prišla.« Njegova mati je rekla strežnikom: »Kar koli vam reče, storite.« Tam pa je stalo šest kamnitih vrčev za judovsko očiščevanje; držali so po dve ali tri mere. Jezus jim je rekel: »Napolnite vrče z vodo!« In napolnili so jih do vrha. Nato jim je rekel: »Zajemite zdaj in nesite starešini!« In nesli so mu. Ko je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, in ni vedel, od kod je – strežniki, ki so zajeli vodo, pa so vedeli –, je poklical ženina in mu rekel: »Vsakdo postreže najprej z dobrim vinom, in ko se ljudje napijejo, s slabšim, ti pa si dobro vino prihranil do zdaj.« Tako je Jezus v galilejski Kani naredil prvo od znamenj in razodel svoje veličastvo in njegovi učenci so verovali vanj.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+2%2C1-11&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Božje usmiljenje, neizčrpni vir čudežev, zaupamo vate!

  13. Miro says:

    MISEL SVETNIKA: »POT DO RESNIČNEGA VESELJA NE VODI PREK
    POPUSTLJIVOSTI DO SEBE, TEMVEČ PREK ODPOVEDI; DO MOČI NAS
    VODI – SLABOST, DO USPEHA – POLOM, DO MODROSTI – NESPAMET,
    DO ČASTI – PREZIRANOST.« (sv. John Henry Newman)

    Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!

  14. Miro says:

    KAJ JE ZADOŠČEVANJE IN ZAKAJ JE TO NAJBOLJŠI ODGOVOR NA ZLO? (Aleteia)

    BESEDA ZADOŠČEVANJE V LATINŠČINI POMENI ZNOVA PRIPRAVITI – Z NJIM LAHKO SEBE IN SVET PRIPRAVIMO NA OZDRAVLJENJE

    Ko se soočimo s strašnim zlom, smo pogosto nemočni. “Kaj lahko storim? Kako lahko pomagamo?” se sprašujemo. Najmočnejša stvar, ki jo lahko storimo – čeprav rezultata ne moremo zaznati s svojimi petimi čuti –, je duhovno zadoščevanje za te grehe. S češčenjem Najsvetejšega, dodatnim rožnim vencem in postom lahko pomagamo zdraviti rane na Kristusovem telesu, ki so jih povzročili grehi.

    Latinska beseda za zadoščevanje (reparatio) izvira iz glagola reparare in pomeni znova pripraviti. Z zadoščevanjem Bogu svojo dušo in svet znova pripravimo na prejem njegove milosti, enako kot zemljo pripravimo za obdelovanje.

    KRISTUSOVO MISTIČNO TELO

    Toda kako to deluje? Res lahko jaz kaj storim, da bi zadostil za zlo nekoga drugega? In ko govorimo o hudobiji sveta, kaj lahko storimo, česar Jezus še ni storil?

    Odgovor na obe vprašanji najdete v besedah, ki ste ju v prvem odstavku najverjetneje prezrli: Kristusovo telo. S krstom smo kristjani prerojeni, postanemo nova stvaritev v Kristusu, del njega. On živi v nas in mi živimo v njem. On je naša glava in mi smo njegovo telo, kot lepo razlaga sv. Pavel v pismu Efežanom.

    Ker smo vsi združeni v mysticus corpus, mističnem telesu, prek naših dobrih in hudobnih dejanj duhovno vplivamo drug na drugega. Moji grehi ne ranijo le mene, ampak celotno telo. Zato se lahko po duhovniku, ki predstavlja Kristusa in celotno Cerkev, spravim z Bogom in Cerkvijo.

    NAŠE ŽRTVE CELIJO GREŠNE RANE SVETA

    Jezus nam je pridobil odrešenje, mi pa smo po Kristusovem križu pri krstu in spovedi deležni milosti. Po krstu se posvečujemo – pa ne le mi sami, ampak tudi Cerkev in celo svet –, tako da svoja dejanja pridružujemo Kristusovemu darovanju na križu.

    S svojimi žrtvami in dejanji lahko celimo rane, ki jih na svetu povzroča greh. Ker smo kristjani, ki svoja dejanja pridružujemo Kristusovim, naša dejanja postanejo zares učinkovita. Sami ne zmoremo ničesar storiti, vse zmoremo v njem, ki nam daje moč. (Flp 4, 13)

    NAŠA SOUDELEŽBA PRI JEZUSOVEM TRPLJENJU

    Zdaj bomo lažje razumeli enega najbolj zapletenih odlomkov Nove zaveze. V Pismu Kološanom sv. Pavel piše: “Zdaj se veselim, ko trpim za vas ter s svoje strani dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev.” (Kol 1, 25)

    Kaj le lahko manjka Jezusovemu delu? Naša soudeležba! Sv. Pavel svoje trpljenje združi s Kristusovim in ga daruje Cerkvi.

    Sv. Janez Zlatousti v svoji homiliji o tem odlomku izpostavlja, da Pavlovo trpljenje izraža, kako globoko ljubi, povezan s Kristusom in Cerkvijo. Tako kot je Kristus iz ljubezni svoje trpljenje daroval za nas, lahko tudi mi, združeni z njim, iz ljubezni darujemo svoje trpljenje za druge.

    Ko torej vidimo trpljenje Cerkve, nas ljubezen do Kristusa in njegove neveste Cerkve spodbudi, da trpimo in zanjo darujemo svoje preizkušnje in stiske. Veliko stvari lahko storimo: se udeležimo češčenja Najsvetejšega, molimo rožni venec, se postimo ali darujemo sveto mašo s tem namenom.

    Ko naša dela združimo z Jezusovim odrešenjskim delom, dela niso več naša, ampak postanejo Njegova, in tako učinkovitejša.

    Ko smo nemočni pred obličjem zla, moramo storiti, kar zmoremo. Ne pozabimo, da je to resnično učinkovito.

    Povzeto po: https://si.aleteia.org/2018/10/02/kaj-je-zadoscevanje-in-zakaj-je-to-najboljsi-odgovor-na-zlo/

    Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran, zaupamo vate!

  15. Janez says:

    BOŽJA MILOST JE ZASTONJ IN DARILO BOGA ZA VSE LJUDI
    Božja Milost je nezaslužena posebna Božja Naklonjenost in Ljubezen, ki jo Bog zastonj brez naših zaslug daruje in izkazuje človeku tako, da more po Milosti doseči najtesnejšo skupnost z Bogom ali Zveličanje. Pomeni pa seveda tudi učinek te posebne Božje Ljubezni človeku, ki je predvsem v tem, da se Bog sam daje človeku v delež, da je človek na Poti K Jezusu v polni skupnosti z Bogom. Božja Milost je zastonjsko darilo človeku, kjer Bog zastonj grešnemu in nepopolnemu človeku izliva ljubezen, prijaznost, naklonjenost in sicer vsem ljudem, ki Mu bodo zaupali, ki v Jezusa verujejo in ki so v tesnem odnosu z Njim in sicer tako, da lahko človek/ljudje lahko sprejmejo Božj Milost. Po Božji Milosti je človek na poseben način odprt za Boga in je Bogu blizu. Bog ga kliče tako, da je deležen Božje Narave, da je Božji Otrok, Kristusov brat in Kristusov sodedič Večnega Življenja, kljub temu, da je človek grešen in nepopolen. Bog je Ljubezen in Usmiljenje, ki nam, ko se spovemo in pokesamo grehov odpušča in nas vabi, da se vrnemo nazaj k Njemu, kot izgubljeni sin. Naše opravičenje izhaja iz Božje milosti. Brez Boga itak smo NIČ in brez Boga ne moremo storiti NIČ.
    Božja Milost je naklonjenost, podarjena pomoč, ki nam jo Bog daje, da odgovorimo na njegov klic, naj postanemo Božji otroci (Prim. Jn 1,12-18), posinovljenci (Prim. Rim 8,14-17.), deležni Božje narave (Prim. 2 Pt 1,3-4), Večnega življenja (Prim. Jn 17,3). Milost je delež pri Božjem življenju. Uvede nas v notranje globine Troedinega Božjega življenja. Po krstu ima kristjan delež pri milosti Kristusa, ki je glava svojega telesa. Kot “posinovljenec” (posvojeni sin Boga) more v zedinjenju z edinim Sinom odslej Boga imenovati “Očeta”. In prejme življenje Duha, ki mu vdihne ljubezen (agape) do bližnjega in ki oblikuje Cerkev. Ta poklicanost k Večnemu življenju je nadnaravna. Popolnoma je odvisna od podarjene pobude Boga, kajti le on se more razodeti in dati samega sebe zastonj iz Ljubezni. Ta poklicanost presega zmožnosti razuma in moči človeške volje pa tudi vsakega ustvarjenega bitja (Prim. 1 Kor 2,7-9).

    Kristusova milost je nezaslužen Božji dar, ki nam ga daje Bog iz svojega življenja, vlitega po Svetem Duhu v našo dušo, da bi jo pozdravil greha in posvetil: to je posvečujoča ali pobožanstvujoča milost ali milost, prejeta s krstom. Ta milost je v nas studenec za dela posvečenja (Prim. Jn 4, 14; 7,38-39). Če je kdo v Kristusu, je Nova stvar. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo. Vse pa je od Boga. On nas je po Kristusu spravil s seboj … (2 Kor 5,17-18). Posvečujoča milost je trajen Bar, nadnaravna dispozicija, ki izpopolnjuje dušo samo tako, da jo naredi sposobno živeti z Bogom, delati po njegovi ljubezni. Razlikujemo habitualno milost, trajno dispozicijo (voljnost), da bi živeli in delali v skladu z Božjim klicem, in pa dejanske milosti, se pravi Božje posege bodisi na začetku spreobrnjenja bodisi v potekanju posvečenja. Človekova priprava na sprejem milosti je že delo milosti. Potrebna je, da vzbudi in podpira naše sodelovanje za opravičenje po veri in za posvečenje po ljubezni. Bog dovrši v nas to, kar je začel, kajti on “prične, ko stori, da po njegovem delovanju mi hočemo, in dovrši tako, da sodeluje z našimi že spreobrnjenimi hotenji” sv. Avguštin, grat. 17):
    Seveda delamo tudi sami, vendar delamo le skupaj z Bogom, ki dela. Njegovo usmiljenje je namreč šlo pred nami, da bi bili ozdravljeni, kajti to usmiljenje gre še vedno za nami, da bi, ko smo bili enkrat ozdravljeni, bili oživljeni. Pred nami gre, da bi bili poklicani, in za nami gre, da bi bili poveličani. Pred nami gre, da bi živeli Bogoljubno, in za nami gre, da bi za vedno živeli z Bogom, kajti brez njega ne moremo ničesar storiti (sv. Avguštin, nat. et grat. 31).
    Svobodna Božja pobuda terja tudi človekov svoboden odgovor. Bog je namreč ustvaril človeka po svoji podobi in mu s svobodo podelil tudi sposobnost, da ga spozna in ljubi. Duša samo svobodno stopi v občestvo ljubezni. Bog se neposredno dotakne človekovega srca in ga naravnost vodi. V človeka je položil hrepenenje po resnici in dobrem, ki ga more izpolniti samo on. Obljube “večnega življenja” ustrezajo temu hrepenenju nad vsako upanje: Če torej beremo, da si po svojih zelo dobrih delih sedmi dan počival … naj nam beseda tvoje knjige napoveduje, da bomo tudi mi po svojih delih, ki so samo zato zelo dobra, ker si nam jih ti daroval, na soboto večnega življenja našli počitek v tebi (sv. Avguštin, conf. 13,36).

    Milost je najprej in predvsem dar Duha, ki nas opraviči in nas posveti. Vendar pa milost vsebuje tudi darove, ki nam jih Duh pokloni, da bi nas pridružil svojemu delovanju, da bi nas napravil sposobne za sodelovanje pri zveličanju drugih in pri rasti Kristusovega telesa, Cerkve. To so zakramentalne milosti, različnim zakramentom lastni darovi. To pa so tudi posebne milosti, imenovane tudi “karizme” po grškem izrazu, ki ga uporablja sveti Pavel in pomeni naklonjenost, zastonjski dar, uslugo (Prim. C 12). Kakršnakoli že je njihova narava, včasih izjemna, kot je to dar čudežev ali jezikov, karizme so naravnane na posvečujočo milost in za cilj imajo skupni blagor Cerkve. Karizme so v službi ljubezni, ki gradi Cerkev (Prim. 1 Kor 12). Spodobi se, da med posebnimi milostmi omenimo stanovske milosti, ki spremljajo izvrševanje dolžnosti krščanskega življenja in služb znotraj Cerkve:
    Imamo različne darove, pač po Milosti, ki nam je bila dana od Boga. Če ima kdo dar preroštva, naj ga uporablja v skladu z vero. Kdor ima dar služenja, naj ga uporablja za služenje. Kdor ima dar učenja, naj uči. Kdor ima dar spodbujanja, naj spodbuja. Kdor daje, naj daje širokosrčno in na tihem, brez besed. Naj leva roka ne ve kaj daruje drugim desna roka. Kdor je predstojnik, naj ga odlikuje vestnost in pravičnost. Kdor se posveča dobrodelnosti, naj to dela z veseljem (Rim 12,6- 8). Ker je Milost nadnaravnega reda, se izmika našemu izkustvu in jo moremo spoznati samo z vero v Boga. Ne moremo se torej opirati na svoja čustva ali na dela, da bi iz tega sklepali, da smo opravičeni in rešeni (Prim. Trid. k.: DS 1533-1534). Vendar nam po Gospodovi besedi: “Po njihovih sadovih jih boste torej spoznali” (Mt 7,20), razmišljanje o Božjih dobrotah v našem življenju in v življenju svetnikov jamči, da je v nas na delu Milost in nas spodbuja k vedno večji veri in k drži zaupljivega uboštva.

    Pokojni nekdanji mariborski škof dr. Vekoslav Grmič poudarja, da vsak človek prejme dovolj Božje Milosti za Zveličanje, kajti Bog hoče, da bi se vsi ljudje zveličali, ker je Kristus na Križu umrl za vse ljudi in vstal od mrtvih. V kolikor človek ne sodeluje z Božjo Milostjo, je to njegova svobodna odločitev, ker se zavestno ne odziva Božjemu klicu in ker noče živeti kot Božji Otrok tako, da bi bil deležen Božje Milosti. Milost tedaj ostane po njegovi odločitvi v njem prazna in je brez učinka. Bog se človeku po milosti ne vsiljuje in ne ruši v njem naravne bogopodobnosti, ki je predvsem v njegovi svobodi, da veruje v Boga in sprejme Božjo Ljubezen ter spolnjuje Božjo Voljo. Vendar nas Bog vedno čaka, da se vrnemo k Njemu. In da sprejmemo Njegovo Ljubezen in Milost.

    Božja Milost: Izvleček iz Katekizma Katoliške Cerkve (Marija Pomagaj Brezje) in definicija pomena po dr. Vekoslav Grmič: Mali teološki slovar, Mohorjerva Družba Celje 1973; ter dodana nekatera druga razmišljanja.

    • Janez says:

      Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte pravi naš Učenik in Odrešenik. Božje Usmiljenje in Dobrota sta namenjena za vse ljudi dobre volje. Hvala Gospod za vse Milosti.

  16. KRISTINA says:

    Kako živeti v polnosti?
    Kdo si torej ne bi želel imeti v sebi Jezusovega daru novega življenja? Kdo si ne bi želel imeti “polnosti življenja”, ki ga človeku podarja samo Jezus?

    Kot smo omenili, deležni ga postanemo pri krstu, a se v nas začne razvijati in rasti šele, ko s srcem sprejmemo Jezusa za svojega edinega Odrešenika, Boga in Učitelja; ko mu s srcem zaupamo (verujemo), da je vedno z nami; ko s srcem zaupamo v njegove besede in se jih držimo; ko se zaupno, v vsakem trenutku, z vso pozornostjo obračamo k njemu in njegovim besedam; ko sprejmemo stisko in ga povabimo vanjo ter mu zaupamo, da jo bo obrnil v naše dobro, da nam jo bo pomagal premagati. S takšno notranjo držo mu v svoji notranjosti dajemo prostor, da jo prežame on sam, ki biva v nas.

    Zaupanje in zvestoba Jezusu sta ključna elementa, ki mu omogočata neovirano delovanje v nas, da nas lahko prežema s svojim življenjem. Tako lahko v sebi okušamo mir, spokojnost, radost sredi preizkušenj. Ti so povsem tuji odzivom biološkega življenja. Če v nas ni resničnega zaupanja Jezusu, če v nas ni zaupanja v njegove besede, če v nas ni zvestobe njegovim besedam, takrat sami sebe zapiramo za doživljanje njegovega daru “polnosti življenja”. (Boštjan Hari)

  17. KRISTINA says:

    Ko se napolnjujemo z Njegovim Svetim Duhom, je naša edina želja, da Jezusa Kristusa povzdignemo. Moramo biti polni Duha, da lahko prejemamo polno razodetje Gospoda Jezusa. Božja zapoved za nas je, da se napolnjujemo in smo polni Duha:ni dovolj, da je naša posoda polna, ampak, da je zvrhana in prekipevajoča. Žalostno je, če ne živimo vedno v zvrhanem in prekipevajočem stanju. Poskrbi za to, da ne boš nikoli manj prekipevajoč. (S. Wigglesworth)

  18. Miro says:

    MISEL SVETNIKA: »KRISTUS JE ZA NAS USTANAVLJAL NOVO KRALJESTVO,
    V KATEREM UŽIVAJO SREČO UBOŽNI, V KATEREM JE MIR NAČELO SKUPNEGA
    ŽIVLJENJA, V KATEREM TISTI, KI SO ČISTEGA SRCA, VESELO VZKLIKAJO, IN
    ŽALOSTNI DOBIVAJO TOLAŽBO, GREŠNIKI PREJMEJO ODPUŠČANJE IN VSI SE
    POČUTIJO KOT BRATJE.« (sv. papež Pavel VI.)

    Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!
    Sv. papež Pavel VI., prosi za nas!

  19. Hvala says:

    Svetost je v tem, da dopustimo, da Jezus Kristus živi v nas in da mi živimo za Kristusa in v Kristusu.

    Do tega lahko pridemo samo tako, da same sebe brezpogojno izročamo Jezusu po Brezmadežnem Srcu Device Marije. Ko to živimo, potem naše življenje vodijo Božji zakoni. Tedaj Božja moč teče svobodno skozi našega duha in naprej v našo dušo ter dalje v telo. Tedaj je v nas vse usklajeno. In ne samo to: ko tako živimo, naše življenje poteka popolnoma v skladu s Kristusovo mislijo.

    • Hvala says:

      SVETI DUH ima nalogo, da Kristusovo misel prenaša našemu duhu. In tako prejemamo odsev Božje inteligence, ki je ustvarjalna moč.

      Zato lahko ima v sebi to ustvarjalno Božjo moč le človek, ki je zedinjen z Bogom. Bog ustvarja na način, da misli na svoje stvarstvo. In to se nenehno dogaja. S tem ko Bog misli na nas, nas nenehno preraja.

  20. Miro says:

    SOBOTA, 15. JANUAR: JEZUS POKLIČE LEVIJA

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 2,13-17)

    Spet je odšel k jezeru. Vse ljudstvo je prihajalo k njemu in jih je učil. Spotoma je zagledal Levija, Alfejevega sina, ki je sedèl pri mitnici, in mu rekel: »Hôdi za menoj!« In ta je vstal in šel za njim. In ko je bil pri mizi v njegovi hiši, je veliko cestninarjev in grešnikov sedelo z Jezusom in njegovimi učenci; bilo jih je namreč veliko in so hodili za njim. Ko so pismouki med farizeji videli, da jé z grešniki in cestninarji, so rekli njegovim učencem: »Kako to, da jé s cestninarji in grešniki?« Jezus je to slišal in jim rekel: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+2%2C13-17&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!

  21. Miro says:

    MISEL SVETNIKA: »VELIKO MORAMO MOLITI, DA BI LAHKO BOLJE
    RAZUMELI POMEN BESED, KI JIH JE BREZMADEŽNA IZGOVORILA V
    URI OZNANJENJA: »GLEJ, DEKLA SEM GOSPODOVA, ZGODI SE MI PO
    TVOJI BESEDI!« NAJ SE ZGODI, KAR HOČE BOG. V TEH BESEDAH JE
    ZAJETA VSA BLAŽENOST, TODA TUDI NAŠA NALOGA TUKAJ NA ZEMLJI.«
    (sv. Maksimiljan Kolbe)

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!
    Sv. Maksimiljan Kolbe, prosi za nas!

  22. Hvala says:

    PRI IZPOLNJEVANJU BOŽJE VOLJE SO TRI STOPNJE -sestra Favstina Kowalska

    JEZUS JE REKEL SESTRI FAVSTINI O VOLJI NEBEŠKEGA OČETA: OSEBA, KI URESNIČUJE OČETOVO VOLJO, JE NAJPOPOLNEJŠA IN SVETA, VENDAR JE TAKŠNIH OSEB ZELO MALO
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::.:::

    KDOR ŽELI IZPOLNJEVATI BOŽJO VOLJO, NAJ SE POSLOVI OD SVOJIH PREDSTAV V ŽIVLJENJU. BOŽJA POT ZA ČLOVEKA JE LAHKO POPOLNOMA DRUGAČNA, A USTREZA PRAVEMU BISTVU POSAMEZNIKA.

    Svetnica Favstina Kowalska je napisala , da jo je duhovnik poučil, DA SO PRI IZPOLNJEVANJU BOŽJE VOLJE TRI STOPNJE:

    Prva je v tem,
    da človek izpolnjuje vse, kar je na zunaj določeno z zapovedmi in zakoni. Druga stopnja je v
    tem, da človek sledi notranjim navdihom in jih uresničuje. Tretja stopnja je v tem, da človek,
    predan Božji volji, pušča svobodo Bogu, da z njim razpolaga in ravna po svoji volji, da je
    poslušno orodje v Božji roki. Ta duhovnik mi je še povedal, da sem na drugi stopnji
    uresničevanja Božje volje in da tretje še nisem dosegla, (185) vendar si moram prizadevati, da
    bi dosegla tudi tretjo stopnjo uresničevanja njegove volje. Te besede so globoko prevzele
    mojo dušo. Popolnoma jasno vidim, da Bog duhovniku pogosto daje spoznati, kaj je v globini
    moje duše. To me ne preseneča, raje se Bogu zahvaljujem, da ima takšne izbrance (Dn 444).

    … Tedaj sem zagledala presveto Devico v neizrekljivi lepoti; približala se je
    od oltarja k mojemu klečalniku, me stisnila k sebi in rekla: »Sem vaša Mati neizmernega
    Božjega usmiljenja. Najdražja mi je oseba, ki zvesto uresničuje Božjo voljo.« Dala mi je
    razumeti, da sem vse Božje (188) želje zvesto izpolnila in tako našla milost v Božjih očeh.
    »Bodi pogumna, ne boj se nobenih varljivih ovir, temveč glej na trpljenje mojega Sina. Samo
    tako boš zmagala.«(Dn 449).

    ….Zdaj vidim, da Jezus duše, ki
    ga iskreno ljubi, ne pusti v negotovosti. Jezus želi, da bi bila duša, ki je z njim tesno združena,
    kljub trpljenju in nasprotovanju polna miru.
    462 Zdaj dobro razumem, da samoodpoved, to je zedinjenje naše volje z Božjo voljo, dušo
    najtesneje združi z Bogom. To daje duši pravo svobodo in duhu pomaga do globlje zbranosti;
    vsi življenjski napori postanejo lahki, smrt pa mila (dn 461, 462).

    493 Po svetem obhajilu se je moja duša znova napolnila z Božjo ljubeznijo. Veselim se
    veličine Boga. Jasno vidim njegovo voljo, ki jo moram uresničiti, obenem pa vidim svojo
    slabost in bedo, vidim, kako brez njegove pomoči ne morem nič storiti.

    515 Zvečer, ko sem se sprehajala po vrtu in molila rožni venec, sem prišla do pokopališča;186
    odprla sem vrata in začela moliti ter sem v notranjosti vprašala duše: »Gotovo ste zelo
    srečne?« Zaslišala sem besede: »Srečne smo toliko, kolikor smo izpolnile Božjo voljo.«
    Sledila je tišina kot prej. Šla sem vase in dolgo premišljevala, kako izpolnjujem Božjo voljo
    in kako uporabljam od Boga podarjeni čas.

    518 (210) + Ko sem pred dnevom vernih duš v somraku odšla na pokopališče, je bil vhod
    zaprt. Nekoliko sem odprla vrata in rekla: »Če kaj želite, duše, vam bom rada ugodila, kolikor
    mi to pravila dovoljujejo.« Tedaj sem zaslišala besede: »Spolni Božjo voljo. Me smo toliko
    srečne, kolikor smo spolnile Božjo voljo.«

    603 (65) 29. 1. 1936. Zvečer, ko sem bila v celici, sem nenadoma zagledala veliko svetlobo,
    visoko zgoraj v tej svetlobi pa velik temnosiv križ. Nepričakovano sem se znašla v bližini
    križa, in čeprav sem vanj strmela, nisem mogla ničesar razumeti, zato sem molila za
    razjasnitev, kaj to pomeni. V trenutku sem zagledala Gospoda Jezusa, križ pa je izginil.
    Gospod Jezus je sedel v veliki svetlobi, njegove noge so bile do kolen potopljene v tej
    svetlobi, tako da jih nisem videla. Jezus se je sklonil k meni, me dobrohotno pogledal in mi
    govoril o volji nebeškega Očeta. Povedal mi je, da je oseba, ki uresničuje Očetovo voljo,
    najpopolnejša in sveta, vendar je takšnih oseb zelo malo. [S] posebno ljubeznijo gleda na
    osebo, ki živi po njegovi volji, in Jezus je dodal, da jaz na popoln način, torej dovršeno,
    uresničujem Božjo voljo. Zato se povezujem s teboj [na] tak poseben in prisrčen način ter
    se družim s teboj. Bog z nepojmljivo ljubeznijo objema osebo, ki (66) živi po njegovi volji.
    Spoznala sem, kako zelo nas Bog ljubi, kako je preprost, čeprav nepojmljiv, kako lahko se je
    družiti z njim kljub njegovi veliki slavi. Tako lahkotno in sproščeno se ob nikomer ne
    počutim kakor z njim. Niti mati se z lastnim otrokom, ki ga iskreno ljubi, ne more tako
    razumeti kakor moja duša z Bogom. Ko sem bila tako združena z Gospodom, sem zagledala
    dve osebi, katerih notranje stanje mi ni bilo skrito. Žalostno je stanje teh duš, toda zaupam, da
    bosta tudi oni slavili Božje usmiljenje.
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::.

    Jezus je naročil naj prosimo svetnike za pomoč da nas učijo, kažejo in molijo za nas, ki smo še na zemlji, saj SO ONI ŽE PREHODILI POT NA ZEMLJI.

    ČUDOVITI VZOR IZPOLNJEVANJA BOŽJE VOLJE JE FAVSTINA KOWALSKA. Jezus jo je učil, ni potrebovala nobenih šol , niti branja knjig , KAJTI KDO POSLUŠA JEZUSA IN UBOGA NJEGOVE BESEDE IMA VSE IN VSE LAHKO DOSEŽE.

    Jezus ji je tudi povedal, DA NA POPOLN NAČIN , TOREJ DOVRŠENO URESNIČUJE BOŽJO VOLJO .

    ALI SI ZAMIŠLJATE KAJ POMENIJO TE BESEDE, KAJ POMENI, ČE TI ODREŠENIK SVETA POVE, DA URESNIČUJEŠ BOŽJO VOLJO POPOLNO? SI PREDSTAVLJATE?

    Če želite izvedeti, KAKO JE IZPOLNJEVALA BOŽJO VOLJO- POPOLNO, BERITE NJEN DNEVNIK.
    ………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….

    Na kratko v nekaj stavkih naj povzamem, kaj je delala Favstina , da jo je Jezus tako pohvalil, kako popolno izpolnjuje Božjo voljo.

    FAVSTINA JE PRENAŠALA BREZ PRIPOMB VSA NASPROTOVANJA IN ZASRAMOVANJA SESTER IN OKOLICE, PRENAŠALA JE TIHO, TIHO JE PRENAŠALA HUDO TRPLJENJE -TELESNO, KO JE ZBOLELA ZA TUBERKOLOZO IN HKRATI OPRAVLJALA NALOGO, KATERO JI JE ZAUPAL JEZUS,

    NASPROTOVANJA OSTALIH LJUDI JE TAKO VDANO PRENAŠALA, DA SO NEKATERI OPAZILI, DA JE DEJANSKO POVEZANA Z JEZUSOM, STRAŠEN KAŠELJ JO JE NAPADAL IN BOLEĆINE SO BILE TAKO HUDE, DA JE NEKOČ BRUHALA IN LEŽALA V TEH SVOJIH IZPLJUNKIH DOLGO ČASA, SESTRE PA SO DAJALE PRIPOMBE, DA SE DELA, DA JE BOLANA, VSE KAR JE NAROČIL JEZUS JE UBOGALA, KAR SE JI JE ZDELO DA JE ZGREŠILA, GA JE PROSILA ZA ODPUŠČANJE, POSTILA SE JE, TRPELA, VSEH 24 UR NA DAN JE ŽIVELA V POVEZAVI Z JEZUSOM, NI VRAČALA SRAMOTENJA NAZAJ, GOSPOD JE VSE TO DOPUSTIL DA JE DOSEGLA SVETOST PO NJEGOVEM NAČRTU , PILA JE GRENKI KELIH ZANIČEVANJA, ZASRAMOVANJA, NEMOČI, GOSPOD PA JI PODELJEVAL MILOSTI, IMELA JE VIDENJA, VIDELA JE STANJE DUŠ ITD ITD,,,

    Toliko na kratko o njenem izpolnjevanju Božje volje, KI JE DOSEGLO NAJVIŠJO POHVALO, KI JE MOŽNA-TO JE OD BOGA.

    Ni iskala filozofiranja o izpolnjevanju Božje volje, URESNIČILA JE , KAR JE BILO POSTAVLJENO PRED NJO , ni brskala po knjigah ali spraševala na dolgo in široko kako uresničiti Božjo voljo, zakaj bo to sploh počela?

    NJEN UČITELJ JE BIL JEZUS IN PRI USTVARJENIH BITJIH NI ISKALA TOLAŽBE IN RAZLAGE, KOT JE SAMA POVEDALA , PRIŠLA JE PRED USMILJENO JEZUSOVO SRCE, KI DA VSE KAR ČLOVEK POTREBUJE NA TEM IN ONEM SVETU.

    • Miro says:

      DNEVNIK SV. FAVSTINE KOWALSKE NA:

      http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

      Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!

    • Janez says:

      Me zelo veseli, da lahko pridemo do tega kako spoznati in izvajati Božjo Voljo kot zgoraj navajate na drugačen način, ki ga predlagate. Vsak ima svoj način ne. In ni ene Poti, ki Vodi k Bogu. Veliko jih je. Vem samo, da mnogi duhovniki in bogoslovci veliko let pridno premišljujejo in študirajo da bi z Božjo Pomočjo prišli do odgovora. Brez muje se čevelj ne obuje. In brez trdega dela in odrekanja ter brez Božjega Usmiljenja ter Vodstva pa itak ni nič. . Samo prosim ne zatrjujte, da je tematiko možno razlagati le na vaš način. Ne vem kaj porečejo tisti, ki se s tem celo življenje ukvarjajo in trudijo in tudi prosijo Boga Navdiha in Pomoči. In Pot k Bogu je Naporna in Strma ter Zahteva veliko Učenja in Božje Milosti, da se vozli in uganke razvozlajo. Mir in vse dobro.

      • Hvala says:

        NA PRVO MESTO JE POTREBNO V ŽIVLJENJU POSTAVITI BOGA, POTEM JE VSE NA PRAVEM MESTU, BOG JE TISTI, KI DELI MODROST, SVETEGA DUHA PO VERI ČLOVEKA IN NJEGOVI PONIŽNI PREDANOSTI NJEMU, KI JE ALFA IN OMEGA.!

        Salamon je bil najmodrejši kralj na svetu in najpametnejši, to je dosegel tako, ker je prosil BOGA ZA MODROST, kajti noben človek ni moder, če ne prejme modrosti od Boga.

        • Miro says:

          Res je tako, kot je zapisala ga. Hvala. Molimo predvsem za to, da bo na prvem mestu Bog, potem se bo tudi drugo v našem življenju postavilo na pravo mesto. G. Janez, ponižno prosimo Svetega Duha za modrost in dar notranjega ozdravljenja, da se bomo v srcu vendarle umirili in radostno živeli po Božji volji. Pridi, Sveti Duh!

          SALOMONOVA MOLITEV ZA POSLUŠNO SRCE

          »DAJ TOREJ SVOJEMU SLUŽABNIKU POSLUŠNO SRCE, DA BO ZNAL VLADATI TVOJEMU LJUDSTVU IN RAZLOČEVATI MED DOBRIM IN HUDIM!« (1 Kr 3,9)

          Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

      • Hvala says:

        Vsak človek na svetu prejme modrost, če za to prosi, če se odpove svojemu egoizmu, samovoljnim odločitvam in S VSO PONIŽNOSTJO PREJME VZGOJO IN PRENOVO SVOJEGA ŽIVLJENJA OD BOGA. PA TUDI TRPLJENJA, KI PRIDE NE SME ODRIVATI, SAJ GA TUDI JEZUS NI! Ne morem si predstavljati, da bi brez Boga iskali neke rešitve pri ljudeh in sami dirjali naokoli . GOSPODU SE IZROČITI IN ON , KI JE USTVARIL NEBO IN ZEMLJO JE SPOSOBEN DA BO VSAKEMU NA ŽIVLJENJSKI POTI POSLAL TISTO, ZA KAR SMATRA DA MORA DOBITI.

        BOG LAHKO SAM DELI MODROST, BREZ DA NEKDO VZAME SAMO ENO KNJIGO V ROKE. PRI BOGU JE VSE MOGOČE, POTREBNO JE PONIŽNO PRISTOPITI IN GA PRIZNATI KOT REŠITELJA SVETA , NE PA BREZ IZROČITVE IN POSVETA Z BOGOM ISKATI REŠITVE PRI ČLOVEKU, MI SMO USTVARJENA BITJA, KI GLEDAMO IN DELAMO NAJVEČ PO ČLOVEŠKIH MERILIH.

        https://www.casnik.si/sveti-duh-zivi-v-nas-in-nas-vodi-v-spoznavanje-kristusove-misli/

  23. Hvala says:

    PREPUSTITI GOSPODU

    PREPUSTITI SE ROKAM MOČNEGA BOGA IN…..

    … PREPUSTITI ŽIVLJENJE

    PROSIMO ZA PONIŽNO SRCE, KI ZAUPA BOGU

    https://si.aleteia.org/2021/09/05/prepustiti-gospodu/

    • Miro says:

      Hvala za izpostavljene poudarke o tem, kako se prepustiti Gospodu. Kratko, jedrnato, berljivo, poučno, za življenje pa tudi uporabno!

      Duhovno bogati so tudi drugi članki v tej rubriki, vendar je med njimi vrsta takšnih, ki bi bili bolj primerni za objavo v kakšni teološki strokovni literaturi. Kot kažejo raziskave o spletnih straneh, se z daljšimi in zapletenimi predstavitvami na medmrežju pojavlja bistveno manjša branost. Tudi sam moram priznati, da na spletu preberem tisto, kar je krajše in bolj pregledno, preskočim pa tisto, kar je dolgovezno in tematsko razvlečeno, razen, če me stvar res zelo zanima.

      Zato bi glede objav predlagal naslednje: Raje manj in tisto bolj pregledno in uporabno za življenje, kot pa razvlečeno in strokovno zapleteno. To je samo predlog, izbira pa je vaša. Želim vam vse dobro v Gospodovi moči!

      • Hvala says:

        Ja g, Miro imate prav, tudi sama ne berem dolgih filozofskih razprav, tudi Jezus ni filozofiral, ampak je povedal KRATKO, JASNO IN JEDRNATO IN POVSEM RAZUMLJIVO!

        Zelo zanimivo in privlačno in nadvse uporabno in meni najbolj ugaja je GOVORITI IZ PRAKSE,- JEZUS JE REKEL PRIČATI, POVEDATI, KAKO NAM JE ON SPREMENIL ŽIVLJENJE!.

  24. Miro says:

    SMO ZARES SVOBODNI ALI LE IGRAČKE V BOŽJIH ROKAH? (Aleteia)

    KAJ JE ŽE DOLOČENO IN O ČEM ODLOČAMO SAMI?

    VPRAŠANJE BRALKE:

    Kako naj si predstavljam odnos med Božjo vsevednostjo in mojo osebno svobodo. Ima Bog res že ves načrt zame narejen vnaprej? Sem v resnici svobodna oseba ali pa sem le igračka v Božjih rokah? Če sem svobodna in odločitve sprejemam svobodno, kako lahko Bog potem že “vse ve”? (Doroteja)

    ODGOVOR PATRA PRIMOŽA:

    Hvala za tvoje vprašanje, ki je zelo umestno in že dolgo izziva človekovo razmišljanje. V današnjem času smo verjetno ljudje v zahodni družbi še posebej pozorni na vse, kar bi lahko ogrožalo našo osebno svobodo oziroma jo celo postavljalo pod vprašaj. V zvezi s tem se je dobro vedno znova spomniti, da je človekova svobodna volja v resnici Božji dar – Bog sam jamči zanj in človeka osvobaja greha, da bi svojo svobodno voljo lahko uresničevali v vsej polnosti.

    Vprašanje je izzivalno predvsem zato, ker pač razmišljamo in sodimo predvsem v človeških okvirih, o tem, kako razmišlja in sodi Bog, pa bolj ugibamo. Kot pri marsikateri drugi stvari, povezani z vprašanjem Božjega načrta, si tudi pri tvojem vprašanju še najlažje pomagamo s kakšno domiselno prispodobo, ki pomaga vsaj zaslutiti, kako bi lahko bilo s tem v resnici. Na misel mi prideta dve.

    Prva je že tako “ponarodela”, da se njenega avtorja nihče več ne spomni: Boga opisuje sedečega na vrhu hriba in predstavlja večnost, pod katerim teče cesta, ki predstavlja čas oziroma tok zgodovine. Medtem ko človek, ki hodi po tej cesti, odkriva cesto oziroma se pomika skozi čas le trenutek za trenutkom, ima Bog pogled na celotno cesto oziroma zgodovino. Človek se torej v vsakem trenutku odloča svobodno, vendar Bog zaradi svojega položaja že od vedno ve, kako se bo človek v tistem trenutku odločil – tako drugo ne omejuje prvega.

    Druga prispodoba, ki sem jo pred nekaj leti slišal od dobrega prijatelja, pa je sodobna. Razmerje med človekovo svobodo in Božjim načrtom primerja z navigacijskim sistemom v avtomobilu. Ta ve za človekov cilj in ga tja usmerja (“čez 50 metrov zavijte levo”). Človek pa je svoboden, da namig navigacijskega sistema posluša in upošteva ali pa ne. Če ga upošteva, ponavadi sledijo nova navodila, če pa ne, sistem sporoči: “Počakajte trenutek – preračunavam!”

    Podobno je tudi pri Bogu: če se človek v svoji svobodi odloči, da ne bo sledil Božjim zapovedim in navodilom, Bog poišče novo pot, po kateri bo v prihodnje skušal človeka pripeljati na cilj, ki mu ga je pripravil. In tako brez prestanka: vsakič, ko Božji glas upoštevam, sem bliže svojemu cilju, in vsakič, ko ga ne poslušam, Bog na novo preračunava pot, po kateri me bo skušal peljati v prihodnje. Tako moja svoboda ni nikoli omejena, Bog pa kljub temu lahko ostane vseveden in vsemogočen.

    Povzeto po: https://si.aleteia.org/2018/06/13/smo-zares-svobodni-ali-le-igracke-bozjih-rokah/

    Vsak dan z vero in zaupanjem molimo najlepšo Gospodovo molitev »Oče naš«. V duhovni svobodi vedno in povsod izrekajmo: Zgodi se presveta Božja volja! In tako tudi dejavno živimo v objemu Jezusove ljubezni!

  25. Miro says:

    MISEL SVETNICE: »TRPLJENJE JE NAJVEČJI ZAKLAD NA
    ZEMLJI – OČIŠČUJE DUŠO. V TRPLJENJU SPOZNAMO, KDO
    NAM JE PRAVI PRIJATELJ. PRAVA LJUBEZEN SE MERI S
    TOPLOMERJEM TRPLJENJA.« (sv. Favstina Kowalska)

    Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran, zaupamo vate!
    Sv. Favstina, prosi za nas!

  26. Miro says:

    MOLIMO ZA DAR RAZLOČEVANJA MED DOBRIM IN HUDIM

    PRIDI, SVETI DUH

    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
    vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
    Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
    prenovil boš obličje zemlje.

    Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
    razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
    bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
    vselej radi sprejemali njegove spodbude.
    Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

    Slava tebi, Jezus. Ti si veličastvo neizmerne Božje dobrote. Hvala Ti
    za dar razločevanja med dobrim in hudim. Hvala Ti za vse, kar nam v
    življenju milostno podarjaš v moči Svetega Duha!

  27. Janez says:

    BOG NAS NEŽNO NAGOVORI, KO PONIŽNO IN Z GOREČO VERO MOLIMO
    Bog nam govori in nam sporoča vedno z nežnim tihim glasom. Njegova govorica je tako neznatna in delikatna, da jo lahko že majhna sapica izniči. Prisluhnimo Bogu v miru in tišini, kaj nam sporoča. Bog vedno odgovarja na ponižno molitev, polno vere in zaupanja, ko imamo dober namen pomagati ali narediti nekaj dobrega. Pogosto Bog ne odgovarja takoj – tako je potrebno čakati. V čakanju pa se razodeva čar poslušanja, ponižnosti, vera, zaupanje. V pričakovanju na Božji odgovor pogosto v nas zraste zavest lastne odgovornosti. Tako pričakovanje požene v nas neke mehanizme, da mi iz naše strani naredimo vse, da bi tudi Bog lahko iz njegove storil vse. Tu sorazlogi da nekatere rešitve pridejo šele kasneje.Vendar Bog zelo pogosto odgovarja. Problem seveda ne leži v njegovem odgovoru, pač pa v našem vprašanju. Smo iskreni ali nismo? Če nismo iskreni –tudi Boga ne moremo čutiti. V tej točki je nekaj podrobnejših poudarkov:
    a) Bog nikoli ne govori proti »zdravi pameti«
    b) je vedno na strani dobrega, pravega in resnice, posebno ko želimo dobro drugemu
    c )ni nikoli neiskren do naših potreb, počutij, težav…
    d) nikoli ne podpira naše hudobije, egoizma in igračkanja z njim, ne podpira naših utvar in iluzij, ošabnosti in ambicioznosti (povzpetnost na račun drugega)
    f) pogosto govori proti naši volji, kar nam ni prav ali pač?!
    g)govori mi iskreno celo to, kar mi ni všeč (kar mi ni po godu)
    h) pogosto govori takrat, ko bi jaz raje, da bi on molčali)
    g) govori tudi preko molka, tišine, drugih ljudi, Svetega pisma…

    Navaditi se moramo poslušati Boga, priučiti se moramo sposobnosti slišati in poslušati Boga, druge, ne le sebe. Imamo dvoje ušes in ena usta zato, da manj govorimo in več poslušamo! Kdor si te sposobnosti noče, ne more ali ne zna pridobiti, tvega, da Boga ne bo slišal celo takrat ko bo ta »glasno grmel«. Bog normalno ne uporablja druge poti za komunikacijo in spoznanje, kot je naš intelekt (razum, navdihnjen od Boga), naš občutek za ljubezen, za pravično, za dobro in našo vest, ko molimo in živimo po Evangeliju, kot nas uči Jezus in ko pomagamo in služimo drugim. Najpoglavitnejši problem je naša iskrenost v tem, kako si razlagamo in kako spolnjujemo Božjo voljo. Veliko več naše pozornosti bi morali posvetiti stvarem, ki od nas terjajo velike odgovornosti ali velike odločitve, našo vero in molitve, da delamo vse prav in v dobro nas in tudi drugih ljudi. Kaj in kako takrat moliti? Pomembno je, da sledimo svoji vesti, da tej zaupamo in da imamo pravi odnos do vere, da smo Ljubečiu, Usmiljeni, Dobri in da pomagamo ter služimo drugim. Božji odgovor v sebi vedno nosi dovolj rahločutnosti in modrosti: v Božjem odgovoru je vedno dovolj svetlobe (luči) za tistega, ki je »blage« volje –zakaj Bog vedno upošteva našo osebnost in svobodno voljo. Bog nikoli nikogar ne sili, ker ima svbobodno voljo. To je podoba Boga, vzgojitelja in Usmiljenega Dobrotnika, ki nas vedno Ljubi in nam hole le vse dobro. Molimo iskreno in goreče, da nas bo Bog slišal in uslišal. In naj nam moligtve pomagajo, da bomo vso Ljubezen in Dobroto prelili v Življenje! Ko bomo pomagali in služili drugim in odložili človeški egocentrizem, ki je v tem, da mislimo le nase in na svoje želje in potrebe, bomo odprili srce Gospodu in Gospod nas bo sklišal in uslišal; zato, ker hočemo z molitvijo in dejanji Dobrote in Usmiljenja ter služenja bližnjim tako kot Jezus prinašati Luč, Dobroto in Usmiljenje sebi in drugim na svet in tako pokazati, da Ljubimo Boga in Ljudi! Če ne Ljubimo Ljudi, ne moremo Ljubiti Boga! In brez Ljubezni in dobrih del ter služenja drugim je prazna naša Vera, saj je Ljubezen Najvišja Božja Zapoved!

    Medmrežje Nauči nas Moliti, dopolnjeno in razširjeno; že objavljeno.

    »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju.« (Jn, 10,10)

  28. Janez says:

    BLAGOR VSEM LJUDEM NA ZEMLJI IN JEZUSOV GOVOR NA GORI
    Blagor nam, če se bomo, ubogi v duhu znali osvoboditi,
    varljivega zaupanja v materialno bogastvo
    in bomo imeli Ljubezen in Spoštovanje do ubogih,
    kakor do svojihj bratov, živih podob Kristusa.
    Blagor nam, če se bomo vzgojeni v blagosti močnih,
    znali odpovedati pogubni sili sovraštva in maščevanja
    in če bomo premogli modrost,
    da se namesto za strah, ki ga vliva orožje,
    raje odločimo za velikodušno odpuščanje,
    za povezovanje v svobodi in pri delu,
    za osvajanje z dobroto in z mirom.
    Blagor tudi nam, če sebičnosti ne bomo
    postavljali za vodilo svojega življenja
    in ne uživanja za njegov smisel in cilj,
    temveč bomo nasprotno,
    znali odkriti v zmernosti izvir moči,
    v bolečini sredstvo odrešenja,
    v žrtvi najvišjo stopnjo veličine.
    Blagor nam, če bomo zatiranje
    raje prenašali kot pa ga povzročali,
    in če bomo čutili lakoto po Božji Pravičnosti.
    Blagor nam, če bomo znali
    zaradi Božjega Kraljestva odpuščati,
    se zanj pogumno boriti,
    delati in služiti drugim, trpeti in Ljubiti.
    Amen.

    Blaženi Pavel VI.

    OSEM BLAGROV IZREČENIH V JEZUSOVEM GOVORU NA GORI
    Človek je lahko resnično Srečen in Vesel svojega Življenja samo v Luči Jezusovega Govora na Gori, in izrečenih Blagrov, kjer se onstran Našega Minljivega življenja odpira še pogled na Večno Življenje. V tišini, ki je vladala na tisti gori, je Gospodov glas množicam ljudi na Gori izrekal tistih Osem /Devet Blagrov, ki so temeljni zakon krščanstva in z njim veselja do življenja. »Ti so Jezusov načrt za nas,« je dejal papež Frančišek. »Berite jih in premišljujte o njih, to vam bo v veliko korist.« Vemo, da vsebujejo skrivnost tiste sreče, ki je ne zmoremo potešiti z vsakdanjimi zadoščenji. Vodili nas bodo pri naši molitvi in prizadevali si jih bomo uresničevati v našem običajnem življenju, da bi prejeli odgovore, ki bodo lahko dali smisel vsemu, kar delamo. Blagri seveda lahko tudi presenečajo, vendar le na prvi pogled. Vsak človek namreč nekje v globini svoje duše vsaj kdaj zasluti in zazna, da nosi blagre vpisane že v svojem srcu in da je to tisto pravo, po čemer že dolgo hrepeni. Zato pri blagrih ne gre za nikakršno navezovanje in/ali povezovanje na zakone in predpise te ali one ustanove, države, cerkve, podjetja, društva ali katerekoli druge ustanove. Tu gre preprosto za zvestobo kristjana samemu sebi, za zvestobo svoji vesti in svojemu spoznanju, za dolžnost in nalogo, da si istoveten, da si to, kar si, in da si ti resnično ti, ko hodiš po Poti za Kristusom. Gospodovi blagri ali ‘napovedi’ so povzetek krščanskega upanja, kakor so ‘izpovedi’ povzetek krščanske vere in ‘zapovedi’ povzetek krščanske ljubezni. Tako imamo šest resnic in osem blagrov ter deset zapovedi. V evangeliju je osmerim blagrom dodan še deveti: ‘blagor vam, sramotenim’. Devet blagrov tako predstavlja devet kreposti, ki jih moremo postaviti nasproti deveterim grešnim nagnjenjem. Iz devetih Jezusivih Blagrov imamo tri temeljne vrednote (resnica, pravica, svetost); tri človekove sposobnosti (razum, volja, vest); tri evangeljske nasvete/nauke (poslušnost, uboštvo, čistost); tri nabožne vaje (molitev, miloščina, post).

    JEZUSOVIH OSEM BLAGROV
    1 Ko je zagledal množice, se je povzpel na goro. Sédel je in njegovi učenci so prišli k njemu. 2 Odprl je usta in jih učil:

    Blagri (Mt, 5, 1-10) in (Lk 6,20–23)
    3 »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.
    4 Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo.
    5 Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali.
    6 Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo.
    7 Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli.
    8 Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali.
    9 Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi.
    10 Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo (blagri od 1 do 8).

    Addendum:
    11 Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili (dodatni deveti Jezusov blagor).
    12 Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Tako so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vami.«

    Kdo se lahko ustavi s Človeškimi Besedami pred temi Božjimi Modrostmi in Uteho vsem ljudem na Zemlji, ki jih je izrekel Jezus Kristus v Govoru na Gori? Upognimo svoje koleno ljudje, bodimo ponižni in skromni v naših dejanjih in bogati v svojih molitvah, dobrih delih in služenju, da bomo podobni Našemu Učeniku in Odrešeniku! Prosimo Boga MIlosti in Usmuiljenja, da nas Sliši in Usliši, ko ga Prosimo za Pomoč in Vodstvo!

    Božja Ljubezen, Usmiljenje in Dobrota Vate Zaupamo!

  29. Miro says:

    MISEL SVETNICE: NE DOMIŠLJAJTE SI, DA MORA BITI LJUBEZEN, ČE NAJ BO
    PRAVA, NEKAJ IZREDNEGA. NE, KAR POTREBUJEMO PRI SVOJI LJUBEZNI, JE
    NJENA TRAJNOST DO NEKOGA, KI GA LJUBIMO. POGLEJTE, KAKO GORI LUČ:
    STALNO RABI MAJHNE KAPLJICE OLJA. ČE NI VEČ TEH KAPLJIC V SVETILKI,
    LUČI NE BO IN ŽENIN IMA PRAVICO REČI: »NE POZNAM VAS.«
    (sv. Mati Terezija, iz zbirke njenih misli, Mirenski grad)

    Sv. Mati Terezija, prosi za nas!

  30. Miro says:

    MOLITEV JANEZA PAVLA II. ZA RAZLOČEVANJE BOŽJE VOLJE (ALETEIA)

    S TO MOLITVIJO SV. PAPEŽA JANEZA PAVLA II. PROSITE BOGA ZA DUHOVNO VODSTVO, DA BOSTE SLEDILI NJEGOVI VOLJI

    Življenje je včasih izredno zapleteno, še posebej takrat, ko moramo razločevati Božjo voljo. Ne vemo vedno, kaj naj bi storili, in naša srca objame tesnoba.

    Pomagamo si lahko s preprosto molitvijo sv. papeža Janeza Pavla II., ki je moral v svojem življenju pogosto razločevati Božjo voljo, ne vedoč, na katero pot ga bo usmeril Gospod.

    O Bog, ti si naš Stvarnik. Dober si
    in tvoje usmiljenje je brezmejno.
    Tebe hvali vse stvarstvo.
    O Bog, dal si nam notranje zapovedi,
    po katerih moramo živeti. Izpolnjevati tvojo voljo
    je naša naloga. Če stopamo po tvoji poti,
    je naše srce umirjeno. Tebi izrekamo vso hvalo.

    Vodi nas po vseh poteh, po katerih stopamo
    na tej zemlji. Odreši nas vsega hudega,
    kar naša srca vodi stran
    od tvoje volje. Ne daj, da bi kdajkoli skrenili
    s tvoje poti.

    O Bog, sodnik vsega človeštva, pomagaj nam,
    da bomo med tvojimi izbranimi tudi
    poslednji dan.

    O Bog, Stvarnik miru in pravičnosti,
    nakloni nam resnično radost in pristno ljubezen
    ter trajno solidarnost med narodi.
    Podari nam svoje večne darove. Amen.

    Povzeto po:
    https://si.aleteia.org/2021/07/22/molitev-janeza-pavla-ii-za-razlocevanje-bozje-volje/

    O PRESVETA BOŽJA VOLJA, LJUBIM TE NADVSE! (sv. Angela Merici)

  31. Janez says:

    KAJ POMENI, DA OBSTAJA BOŽJI NAČRT ZA NAS LJUDI?
    O Božjih načrtih je znan rek: Bog, ki te je ustvaril brez tebe, te ne more odrešiti brez tebe (sv. Avguštin, pridiga CLXIX, 13).

    Kaj pomeni »načrt« za Gospoda, kako si ga razlagamo mi ljudje in kristjani?
    Da, Bog ima »načrt« – ampak kaj to pomeni? Kaj pomeni »načrt za življenje ljudi« – za vsakega, od rojstva do smrti, pa tudi pred tem in po tem; in za bivanje vsega drugega, kar je ustvaril? Prerok Jeremija (poglavje 29, vrstica 11) govori Izraelcem v času stiske: 11 Vem za načrte, ki jih imam z vami, govori Gospod: načrte blaginje in ne nesreče, da vam dam prihodnost in upanje. 12 Klicali me boste in prihajali molit k meni in vas bom uslišal. 13 Iskali me boste in me boste našli. Ko me boste iskali z vsem srcem, 14 se vam bom dal najti, govori Gospod. Obrnil bom vašo usodo in vas bom zbral iz vseh narodov in iz vseh krajev, kamor sem vas izgnal, govori Gospod. Z drugimi besedami: Bog ima za nas dobre načrte; to tudi takrat, ko se nam zaradi težav (slabe usode) zdi, da smo se mu zamerili; ima načrte za vse nas skupaj; pričakuje, da smo pri dobrih načrtih aktivni in sodelujemo z njim in mi med seboj.

    Kadar komu razlagamo, kaj Bog načrtuje glede nas, smo včasih nezavedno obremenjeni z vraževerji in nekrščanskimi verovanji. Npr. vile rojenice in sojenice, vpliv zvezd, horoskop in usoda v dlani, ideja žrtvovanja za srečo, posebni obeski okoli vratu glede naše življenjske identitete, naša imena, dogodki v življenju kot znamenja … Ideja »božjega« načrta za človeka ima lahko (pre)velik psihološki oz. duhovni (mistični) pritisk, zato je prav, da jo raje razčistimo, kot pa da bi jo skrivali. (Tudi zato se je važno zavedati čustev in sposobnosti …) Pri tem pomaga poglobljen študij sodobnih knjig o krščanski veri, pa tudi zavedanje, da imajo različne kulture in vere (religije) različne poglede na temo Božjega načrta.

    Ko se izražamo o načrtu, da je »od rojstva«, je prav da razmišljamo, kako se nas Bog dotika celostno, v osebni zgodbi vsakega, v njegovem konkretnem okolju, pa tudi v njegovi posebnosti … Vsaka človeška oseba ne živi svojega življenja zgolj sama po sebi (lastno telo, um, identiteta, ločenost od drugih…), ampak hkrati tudi iz odnosov z drugimi (družina, prijatelji, znanci, društva, skupine oz. skupnosti …). Bog je za vsem tem in v vsem tem na sebi lasten način, s svojim dobrotnim slogom in identiteto: kot Stvarnik in Odrešenik in Tolažnik. Naš odnos z Bogom se od odnosov z ljudmi razlikuje po tem:
    • da ima Bog največjo ustvarjalno moč in skrb za nas, hkrati pa je neviden in skrivnosten – Stvarnik in Oče (in ti si njegov Božji otrok, Božji sin, Božja hči ;) );
    • da mu je uspelo čudovito izpeljati lasten načrt v primeru svojega človeškega življenja, z brezpogojno ljubeznijo do vseh ljudi – razodeti Bog, Jezus Kristus in Odrešenik;
    • da ima neposreden dostop do zadnjega kotička našega srca, ko smo na tem, da mi sami oblikujemo odnose do drugih – Sveti Duh Tolažnik, ki nas vodi in nam pomaga.

    Še ena stvar je pomembna. Ob misli na to, da ima nekdo načrt zame, se mi lahko prebudi pomislek: »Ja kje pa je moja svoboda, če že ima Bog načrt zame?« Običajno take pomisleke spremljajo strah, nezaupanje, sumničavost … (ne pa veselje, razsvetljenje …), ki kažejo na to, da vprašanje meri v slepo ulico. To vprašanje ne upošteva, da je možen navidezen paradoks (protislovje): Svobodni smo, čeprav ima Bog načrt za nas, za vsakega. Prav pa je, da si vprašanje o lastni svobodi postavimo z odgovornostjo: »Božji načrt je v tem, da jaz preko svobode najdem pot do zrele ljubezni, ki je bila zasejana v meni, ko mi je bilo podarjeno življenje, saj sem prišel na svet brez mojega pristanka. Kako je najbolje, da živim (z drugimi ljudmi) s tem, kar mi je dano?«

    Božji načrt nam kaže smer ljubezni (pomoči ljudem in poslušanja Boga), na vsakem od nas pa je, da svojo smer razčisti in izbere prave cilje oziroma odločitve, in sredstva, da jih doseže, v skladu z Božjo Voljo. Oziroma tudi od upoštevanja lastnih danosti (zdravje, podpora bližnjih, družbeno stanje, osebne sposobnosti, spretnosti in interesov …) do velikih in daljnoročnih odločitev kot so življenjski stan (družina, samskost, Bogu posvečeno življenje, kakšen zahtevnejši poklic) in konkretne osebe (partner, ustanova, kraji in dežele bivanja), pa do sredstev (začasno spoznavanje partnerja ali ustanove, gojitev telesne in duhovne kondicije, izobraževanje, praksa, služenje denarja, delo v poklicu in kariera, … dobrodelnost oz. prostovoljstvo, uporaba medijev, počitek, odnos do Boga itd.) Toda odločitev za odnos z Bogom je pred vsemi temi odločitvami (in celo pred danostmi, kot je npr. zdravje) in tega se žal malokdo zaveda. Zato je ogovor na vprašanje kaj je Božji načrt tisti biser, ki ti lahko zelo pomaga v življenju, če ga ne boš pozabil in se izgubil v ateizmu in materializmu današnjega sveta hitenja, konkurence, egoizma in odtujenosti. Uporaba naše človeške svobode postane napeta in problematična, ko se v kakšnem primeru izkaže, da smo kljub dobrim željam izbirali slabe odločitve, slabe cilje, napačna sredstva; ko naša dejanja naenkrat ne učinkujejo več ljubeče, ampak postanejo hudobno egoistično zlo. Izkaže se, da se v našo svobodo lahko vmeša skušnjavec »hudobni duh«. Zanj ne moremo reči, da ima »načrte« glede našega življenja, saj njegovo delovanje še zdaleč ni tako odkrito in jasno kot Božje, ampak prav nasprotno: v našem srcu se hudobni duh igralsko sprenevedavo pretvarja, da hoče dobro, pa v resnici vodi v slabo in v hudobijo, česar se moramo čuvati tudi z molitvijo k Bogu in k Mariji, da vemo, kaj je poslano k nam od Boga in kaj ne. Čeprav zaradi tega ni možna jasna razlaga o njegovi hudobni identiteti, se ga lahko vsak nauči prepoznati po običajnih taktikah in učinkih, kar obravnavajo molitve in duhovne vaje ter prošnje k Mariji in Jezusu. Naj pa nas misel na hudega duha, ki ima slabe namene za naša življenja, ne prestraši, saj imamo Odrešenika. Pogosto namreč najbolj okusimo dobrotnost Božjih načrtov in vodstva ravno takrat, ko nam pomagajo v stiski. Saj poznamo rek: Dobrih stvari (ali prijateljev) se zaveš takrat, ko jih izgubiš. Ali tudi v stiski in težavaš spoznaš prijatelja. In ta Odrešenik, Učenik in Prijatelj, ki nas nikdar ne zapusti je Jezus, pod pogojem, da verjemo Vanj, da živimo po njegovih zapovedih in da ga prosimo, da pride k nam in nam pomaga in nas vodi. Prav pa je, da se učimo tudi iz izkušenj lastne svobode, tako iz pozitivnih kot iz negativnih in da veliko molimo in prosimo za vodstvo in navdih ter poduk samega Boga. Morda največja odgovornost naše svobode je, da se odločimo učiti iz Jezusovega zgleda, opisanega v evangelijih, kako premagati zlo, smrt. Jezusov zgled nas hkrati vodi do Boga in naše človeške resničnosti, v obojem skupaj pa do nenadkriljive ljubezni do človeštva in Stvarstva.

    Božja ljubezen do nas nikdar ne deluje v skladu z zakonitostmi moči in sile, ki sta nam tako blizu po človeški pameti. Mi bi radi potešili svoja hrepenenja tako, da bi Boga uporabili za to. Moramo pa razumeti, da moramo spolnjevati Božjo Voljo in ne našo človeško voljo, kjer lahko zaidemo na stranpoti in zgrešimo Pot k Jezusu. Težko pa svoja hrepenenja odpremo Bogu in še težje sprejmemo njegovo milost, če se ne odpremo Bogu, da pride k nam in ostane pri nas in v nas. V tem je vsa težava človeškega srca v odnosu do Boga. Jezus to dobro ve in nam bo pomagal. Čeprav ob različnih priložnostih stori vse, da bi mi s človeško pametjo lahko razumeli, Bog dobro ve, da nam bo moral pomagati in nas voditi po Poti k Sebi, saj brez Boga ne moremo storiti nič. Kar je prav v človeških očeh ni prav v Božjih Očeh. In On ve kaj je dobro za nas in kaj rabimo, še preden ga česarkoli prosimo. Zato ponižno prosimo in molimo za Božje Vodstvo, da bomo spolnili Božjo Voljo in Božji Načrt za nas ljudi. Prosimo ga, da pride k nam, ker verujemo Vanj.

    Ne pozabimo se obrniti naravnost na Boga, in sicer direktno kar mi sami, se pogovoriti z Njim v molitvi, prošnjah, branju Svetega Pisma, Evangelija in Psalmov. Tu je predlog: kako lahko prosimo Boga: »Gospod, prosim da bi imel odprto srce v tej stvari … Naj sprejmem vso Tvojo ljubezen in Svetega Duha. Gospod prosim poduči me, kaj je prav da naredim, da bom pravilno ravnal in se odločil in bo to v skladu s Tvojo Božjom Voljo in Načrtom zame« Seveda Mu lahko izrazimo vsa svoja vprašanja, čustva, pomisleke, negotovosti kako se naj prav odločimo, kam naj gremo in kaj naj storimo … Počasno branje dveh psalmov iz Svetega pisma nam lahko pomaga začutiti, kako nam Gospod hoče dobro: Psalm 23 (22) »Dobri pastir in gostitelj« in Psalm 139 (138) »Pred vsepričujočim in vsevednim Bogom«. Zavedajmo pa se po Sv. Avguštinu, da nas Bog, ki nas je ustvaril brez nas, lahko reši le z nami, ki verujemo Vanj in z Njim uresniičujemo Božjo Voljo in Božji Načrt.

    Primer: Odgovoriti na Božji načrt pomeni reči “da” veri v Boga, spolnjevanju Božje Volje, Ljubezni in Dobroti, Odpuščanju, Dobrim delom in služenju drugim, molitvam, krščanskemu življenju kot vrednoti. Pomeni tudi hrepeneti po svobodi odrešenja, postati Jezusov učenec, stopiti na pot krščanskega življenja in svetosti, uresničiti svoje življenje v polnosti ter živeti kot je živel Odrešenik. Jezus nam naroča naj se ljubimo med seboj, kot nas je on ljubil. Uresničiti lastno poklicanost pomeni umreti sebi in uresničiti voljo Očeta tako, da v meni zaživi Kristus. Kdor bo svoje življenje izgubil, ga bo rešil, kot Sveti Štefan.

    Razni povzetki iz verske literature, prispevkov iz medmrežja, lastni prispevki, bratje kapucini et altro.

    Pridi Sveti Duh in nas Vodi in Poduči, da bomo prav vedeli o verskih zadevah!

  32. Janez says:

    KAJ JE BOŽJA VOLJA?
    Božja oziroma Očetova volja (gr. thélema toû patrós / theoû) je, da bi se noben človek ne pogubil, temveč da bi živel odrešeno in dosegel večno življenje (Jn 6,39sl.). Teologi vidijo tri različne vidike Božje volje v Svetem pismu: njegova suverena (dokončna) volja, njegova razodeta (objavljena) volja in njegova dispozicijska volja (npr. Bog želi, da bo se vsi rešili in prišli do spoznanja Poti in Resnice, ki je Jezus Kristus).

    Božja suverena ali dokončna volja se imenuje tudi njegova »skrita« volja. Je »suverena« v tem, da kaže, da je Bog absolutni vladar vesolja, ki predpisuje vse, kar se zgodi. Je »dokončna odločilna«, ker vključuje Božje odloke. Je »skrita«, ker se ne zavedamo tega vidika Božje volje, dokler se to, kar je odločil, ne zgodi. Ničesar ni, kar bi se zgodilo izven Božje suverene volje. Na primer, bila je Božja suverena volja, da so Jožefa odpeljali v Egipt, da je ostal v faraonovem zaporu, razložil kraljeve sanje in sčasoma rešil svoje ljudstvo pred lakoto ter so ga vsi spoštovali (Prva Mojzesova knjiga 37–50). Najprej se Jožef in njegovi bratje nikakor niso zavedali Božje volje v teh stvareh, ampak ob vsakem koraku na poti je bil Božji načrt jasnejši. Ko Pismo Efežanom 1,11 opiše Boga kot tistega, »ki vse uresničuje po sklepu svoje volje,« govori o Božji suvereni ali DOKONČNI ODLOČILNI BOŽJI VOLJI. O vsem, kar se zgodi, odloča Bog. Bog sam izrazi dejstvo svoje suverene volje v vrstici Izaija 46,10: »Moj sklep obvelja in vsako svojo željo izpolnim.« Ker je Bog suveren, ne more biti njegova odločilna, vnaprej določena volja nikoli neizpolnjena.

    SUVERENA ALI ODLOČILNA BOŽJA VOLJA se deli na njegovo neposredno, učinkovalno voljo in njegovo posredno, dopustno voljo. To je potrebno, ker Bog ne »povzroči« neposredno vsega, da se zgodi. Nekateri njegovi odloki so učinkovalni kar pomeni, da neposredno prispevajo k izpolnitvi Božje volje. Drugi njegovi odloki so dopustni, kar pomeni, da dovoljujejo posredno izpolnitev Božje volje. Ker je Bog suveren, najmanj vsaj »dopusti« vse dogodke, ki se zgodijo. Da Bog »dovoli« ali »dopusti« zlo, ne pomeni, da mu pritrdi v smislu, da ga odobrava. V okviru Božje suverene volje se odloči, da bo dopustil, da se zgodijo mnoge stvari, v katerih ne uživa. Na primer, Bog se je svobodno odločil, z dejanjem dokončne volje, da dovoli ugrabitev in zasužnjenost Jožefa. Čeprav ni povzročil, da so grešili, je Božja dopustna volja dovolila grehe Jožefovih bratov, da bi iz tega nastalo večje dobro (gl. Prva Mojzesova knjiga 50,20). Ob vsaki krivici, ki se je zgodila Jožefu, je imel Bog moč, da posreduje, vendar je »dopustil« zlo in v tem omejenem smislu suvereno dopustno »privolil«, da se to zgodi, da bi izpolnil svojo skrito, dokončno voljo.

    Božja razodeta ali objavljena volja ni skrita pred nami. Ta del Božje volje vključuje to, kar se je Bog odločil, da nam bo razodel v Svetem pismu – njegovi predpisi so jasno navedeni. »Oznanil ti je, o človek, kaj je dobro, kaj GOSPOD hoče od tebe: nič drugega, kakor da ravnaš pravično, da ljubiš dobrohotnost in ponižno hodiš s svojim Bogom« (Mihej 6,8). Predpisana Božja volja je, kar Bog zahteva od nas, da storimo (ali ne storimo). Na primer, vemo, da je Božja volja, da govorimo resnico v ljubezni (Pismo Efežanom 4,15), se pokesamo grehov in se obrnemo k Bogu (Apostolska dela 3,19). Božja razodeta volja je, naj ne prešuštvujemo (Prvo pismo Korinčanom 6,18) in naj ne pijančujemo (Pismo Efežanom 5,18). Božja razodeta volja nenehno »nevednega dela modrega« (Psalm 19,8).

    Dolžni smo izpolnjevati Božjo razodeto ali objavljeno voljo; vendar smo zmožni, da je ne izpolnjujemo. Božja razodeta volja za Adama in Evo je bila, naj bosta rodovitna in se množita, skrbita za vrt, si podredita zemljo in ne jesta z določenega drevesa (Prva Mojzesova knjiga 1–2). Žal sta se uprla Božji razodeti volji (Prva Mojzesova knjiga 3). Posledice, ki sta jih trpela, kažejo, da nista mogla opravičiti svojega greha. Prav tako mi ne moremo trditi, da naš greh preprosto izpolnjuje Božjo suvereno voljo, kot da bi nas to rešilo krivde. Božja volja je bila, da Jezus trpi in umre, ampak tisti, ki so bili odgovorni za njegovo smrt, so še vedno nosili odgovornost (Evangelij po Marku 14,21).

    Božja dispozicijska volja se ukvarja z njegovo »držo«. Njegova dispozicijska volja je, kar mu je všeč ali kar mu ni. Na primer, Bog »hoče, da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice« (Prvo pismo Timoteju 2,4) in »noče, da bi se kdo pogubil, temveč da bi vsi dosegli spreobrnjenje« (Drugo Petrovo pismo 3,9). To je izraz Božje drže do izgubljenih. Želi, da bi bili rešeni samo po milosti, samo po veri samo v Jezusa Kristusa. Čeprav si Bog želi, da bi bili vsi odrešeni, niso vsi odrešeni. Zato je razlika med Božjo dispozicijsko voljo in njegovo suvereno voljo. Božja volja ni, da bi bil v notranjosti naklonjen temu ali da bi se veselil, če bi bili ljudje za vedno pogubljeni v peklu. Bog ne uživa v smrti hudobnih (Ezekiel 18,23; 33,11). Vendar odloči nekaj, v čemer ne uživa. Namreč Bog bo odločno in za vedno uveljavil pravico nad zlobnimi kršitelji, ki bodo pogubljeni v svojih grehih. Zadovoljen je, ko se ohranja pravica in se spoštuje pravičnost, vendar osebno ne uživa v kaznovanju. Bog nam ljudem hoče vse dobro, ker nas LJUBI. Na nas ljudeh pa je, ali spolnjujemo Božjo Voljo in Jezusov Evangelij!

    Če povzamemo, Božja volja vključuje tri vidike: 1) Božja suverena volja je razodeta v njegovih nespremenljivih, vnaprej dokončnih, določenih odlokih. Rekel je, naj bo luč, in bila je luč (Prva Mojzesova knjiga 1,3) – primer njegovega učinkovalnega odloka. Dopustil je hudiču, da muči Joba (Job 1,12) – primer njegovega dopustnega odloka. 2) Božja razodeta (objavljena) volja se nahaja v njegovih predpisih. Dolžni smo jih ubogati v osebni svetosti. Imamo zmožnost (a ne pravico), da kršimo te zapovedi v svojo škodo. 3) Božja dispozicijska volja je njegova drža. Včasih Bog odloči nekaj, kar mu ne prinaša užitka, na primer smrt hudobnih (gl. Ezekiel 33,11).

    Medmrežje Gotquestions.org/Slovenscina/bozja-volja

    Addendum
    Moram povedati, da sem se iskreno za lastno razumevanje in vedenje kar dolgo časa zelo prizadeval in se trudil pridobiti odgovor na vprašanje, kaj je spolnjevanje Božje volje, pri čemer sem na moja vprašanja od vprašanih duhovnikov in teologov dobil le od nekaterih delne in nepopolne odgovore. Tako sta mi odgovorila profesor doktor evangeličanske teologije in salezijanec per takoj, drugi pa ne. Razumel sem, da je včasih tudi molk odgovor. Odgovori teologov niso enostavni in je ttreba veliko vedeti o teologiji, posebno če si laik in nimaš dovolj teološke izobrazbe. Imaš pa Boga, ki ga prosiš za Pomoč in Poduk. Iskal sem in študiral naprej ter prosil Njega za pomoč, da bi kot laični vernik verske stvari bolje poznal, saj nisem teolog temveč ekonomist in matematik, ki ga te zadeve resnično zanimajo. Razumel sem, da je včasih tudi molk vprašanih odgovor. Kot vernik pa hočem vedeti, ker imam za to vso pravico. To je moja dolžnost in pravica. Po molitvah, iskanju in prizadevanju sem se dokopal do nekaterih odgovorov, ki pa se bodo še dopolnjevali. Posredujem zainteresiranim vernikom in drugim odgovor, ki je teološko zelo zahteven in je zgoraj podan zelo strokovno. Nekaj pa bomo vsi skupaj vseeno odnesli in nekaj razumeli kaj je Božja Volja. Upam, da si bo zainteresiran lahko razširil versko obzorje in kaj več zvedel, za kar ima kot kristjan absolutno pravico. Slišim, da so naši duhovniki pri nas preobremenjeni, da bi nam podali v pridigah, v pastoralnem delu ali drugače več obrazložitev o Bogu in krščanski veri. Število študentov bogoslovja in posvečenih duhovnikov pri nas namreč upada in duhovnikov manjka. Ne glede na vse, pa moramo poznati kristjani Sveto pismo, Jezusov Evangelij, Božje zapovedi in zahteve, da bomo pravilno spolnjevali Božjo Voljo in živeli kot nam zapoveduje Kristus tako, da bomo hodili po Poti Odrešenja za Jezusom. Bog nam je podal pravila in Božje zahteve, da jih poznamo in spolnjujemo. Žal sam nimam dovolj teološke izobrazbe, za gornje teološko zelo zahtevno vprašanje, zato sem posredoval najden odgovor na medmrežju. Vendar delam in ičem še naprej, da bom bolje poznal krščanstvo in našo vero v Boga. Vsak dan se po Njegovi Milosti nekaj novega naučim in vztrajam. Od Nemcev sem se naučil misel:: Kjer je Volja je tudi Pot ali Wo ist die Wille, es gibt auch den Weg. In če je Bog z nami, kdo je proti Nam. V Njemu premorem vse, ki Mi daje MOČ. Pridi Sveti Duh in nas Vodi in Poduči!

    BVB. Janez

    • Janez says:

      Eksegeza Net: BOŽJA VOLJA
      »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 7,12).

      Božja oziroma Očetova volja (gr. thélema toû patrós / theoû) je, da bi se noben človek ne pogubil, temveč da bi živel odrešeno in dosegel večno življenje (Jn 6,39sl.).

      To je od vekomaj Božji Odrešenjski načrt, ki pa se ne more uresničiti brez svobodne človekove privolitve. Prav zato je Božja volja prizorišče boja za človekovo svobodo ali suženjstvo: na strani prvega je Bog Oče, ki je po sklepu svoje volje »vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci« (Ef 1,5), na strani drugega pa satan, ki je skušnjavec, tožnik in lažnik in ki se »preoblači v angela luči« (2 Kor 11,14), da bi premamil človeka s ponudbo svoje lažne svobode. Čeprav je njegovo taktiko Jezus razkrinkal že na začetku svojega delovanja (Mt 4,1sl.), je njegova logika kljub temu premagala tudi prvega izmed dvanajsterih in ga je Jezus zato moral posvariti z najtršo besedo: »Poberi se! Za menoj, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!« (Mr 8,33). Tudi Božji Sin sam, čigar jed je, da izpolni voljo tistega, ki ga je poslal (Jn 4,34; 5,30; 6,38), se je moral v agoniji Getsemanija za Očetovo voljo boriti in se zanjo ponovno svobodno odločiti (Mt 26,42). Tudi za Petra in njegove tovariše do konca sveta, da bi jih satan ne imel v oblasti (Lk 22,31). Jezusov učenec je tisti, ki veruje, da je sreča in izpolnitev njegovega življenja v ljubeči Očetovi volji. Zato ne preneha moliti: »Zgôdi se tvoja volja« (Mt 6,10).

      »Ne bodo prišli k Meni tisti, ki mi pravijo Gospod, Gospod, ampak tisti, ki spolnjujejo Božjo Voljo«, pravi Jezus. Vztrajati moramo v dobroti in usmiljenju ter služiti z veseljem ubogim, kot Mati Terezija, pater Pedro Opeka na Madagaskarju, Ignacij Knoblehar, Friderik Baraga v Ameriki in številni drugi misijonarji in svetniki, ne glede na vse preizkušnje, težave in ovire! Poplačani bomo, saj Bog vse vidi in vse ve. Pustimo farizeje in dvoličneže, da delajo kakor delajo, vsi bomo dobili svoje plačilo! Vsakdo bo odgovarjal Bogu, kako je izkoristil prejete/darovane Božje Talente in koliko je molil, pravično živel, Ljubil, pomagal, služil drugim, odpustil, koliko dobrega je naredil iz vere v Jezusa in Evangelija. Vprašani bomo ob koncu slednjih dni ne samo koliko smo molili in prejemali Evharistijo, kolikokrat smo šli na Božjo Pot, k sveti maši, temveč tudi, koliko smo Ljubili in dobrega storili ter tako spolnjevali Božjo Voljo in služili ubogim in bolnim. In prinašali svetu Luč, Ljubezen, Usmiljenje in Dobroto.

  33. Janez says:

    Ognjišče: KAJ JE TO RAZMIŠLJANJE PO ČLOVEŠKO ALI PO BOŽJE ?

    Človeškega razmišljanja se poslužujemo prav vsi, tako tudi funkcioniramo v življenju, navsezadnje smo tako in tako samo ljudje. Če začnemo razmišljati po Božje, pa postane naše razmišljanje vse bolj obširno, kar je v popolnem nasprotju s človeškim razmišljanjem, ki je naravnano zelo na ozko. Pri človeškem razmišljanju razumem, da gre zgolj za uresničevanje lastnih želja, doseganje ciljev, skrb za rutinske in življenjske potrebe, predvsem na materialni ravni. Včasih me kar žalosti, da ljudje tako ozko razmišljajo ter svoje življenje vse bolj želijo osmisliti z bogatenjem materialne ravni. Življenjsko spoznanje, da smisel življenja ni le v materialnem smislu, temveč v predajanju Božji volji in v Božjem razmišljanju, ni dano doumeti vsakemu človeku. Božje razmišljanje nam daje neskončno širino. Daje nam moč.

    Pa se res poslužujemo Božjega razmišljanja tudi takrat, ko nam je hudo, ko se v naša življenja prikradejo razne preizkušnje? Prav v težkih preizkušnjah, ki nam jih pošilja Bog, pogosto klonemo in ne razmišljamo po Božje. Takrat se pokaže naše ozko človeško razmišljanje, še huje, Boga krivimo za nastale težave. Veliko lažje nam je po Božje razmišljati, ko nam je lepo, ko smo veseli, ko nam vse teče gladko. Spoznanje, da ni vedno enostavno razmišljati po Božje, je pa pomembno, da si osebno prizadevamo v to smer razmišljanja. Pri tem si neizmerno veliko lahko pomagamo z osebno molitvijo, s skupno molitvijo z zakoncem, z branjem hvalnic/večernic, z rednim udeleževanjem pri svetih mašah, z izpraševanjem vesti … Vrhunec dosedanjega mojega razmišljanja po Božje, pa je spoznanje, da vse težave in probleme rešujmo z Božjo voljo. Čeprav nam je včasih tako zelo hudo, da smo popolnoma na tleh, je najbolje vse prepustiti delovanju Božje volje. Če to ni Božje razmišljanje? Bralka Ognjišča Gabrijela.

    Ker v pismu ni direktnega vprašanja, ampak bolj razmišljanje na temo ‘Božjega’ in “človeškega” razmišljanja, še malo skupaj nadaljujmo to razmišljanje. Vedno je pomembno poznati celoten kontekst nekega pojma, ki ga kdo uporabi, saj so pojmi velikokrat dvoumni ali pa lahko imajo še več pomenov. Z omenjenima pojmoma je gotovo tako. ’Človeško’ razmišljanje lahko pomeni zgolj to, da razmišlja človek po svoje, kot najbolj ve in zna. In zato moramo vedeti, da človek ne more razmišljati drugače kot človeško; torej človek ne more dobesedno razmišljati po ‘božje’, ker ni Bog. Ko poskušamo poglobiti dojemanje človekove sposobnosti razmišljanja, nam svetopisemsko razodetje in nato teološka razglabljanja razkrijejo, da je Bog človeka ustvaril kot umno, misleče bitje, ki je sposobno razmišljanja že po naravi; a takoj po stvarjenju je Bog človeka postavil v ‘rajsko stanje’ dodatne milosti, ki je vse njegove sposobnosti še oplemenitilo. Zato je bilo njegovo razmišljanje v raju še posebej prodorno in razsvetljeno. A to milostno sposobnost razsvetljenega razuma je z drugimi darovi z grehom izgubil, kar pomeni izgon iz raja. Še več, iz besedil lahko zaznamo, da ni samo izgubil ‘dodatnih’ rajskih darov, ampak da so se poslabšale tudi naravne sposobnosti, ki jih je prejel po stvarjenju. Tako govorimo od padca v greh naprej o zatemnjenem razumu in o oslabljeni volji, ki je nagnjena k slabemu. Tako smo spoznali že dve vrsti ‘človeškega’ razmišljanja: rajsko in po padcu v greh. In tega slednjega smo po deležnosti na izvirnem grehu in njegovih posledicah deležni vsi. A je Bog obljubil pomoč pri premagovanju teh posledic že na samem začetku (1 Mz 3,15), kar se je z učlovečenjem Božjega Sina in njegovim učenjem ter odrešenjskim delom na enkraten način uresničilo. Prav preko Jezusovega Duha, lahko človek ponovno svoje razmišljanje in spoznavanje usmeri v prvotno smer, seveda spet s pomočjo milostnega Božjega daru. In kadar nam uspe razmišljati v okviru evangeljskega oznanila in Jezusovega vzgleda življenja ter v skladu z naukom Cerkve, ki razkriva evangeljske vidike v novih situacijah, ki jih v Jezusovem času še ni bilo, lahko rečemo, da človek razmišlja ‘po božje’. Kar pomeni, da bi podobno razmišljal tudi Jezus, ki je v svoji človeški naravi razmišljal po človeško; ker pa se je učlovečila druga Božja oseba, je bilo to njegovo človeško mišljenje tudi ‘Božje na človeški način’. In verjetno je tudi to eden izmed razlogov Božjega učlovečenja, da je tako ‘Božje’ prišlo do človeka na človeški način in postalo tako človeku dosegljivo. Zato je mogel Pavel zapisati, da v Kristusu “telesno biva vsa polnost božanstva” (Kol 2,9). Ker pa so posledice greha še naprej dejavne, tak način razmišljanja ni enostaven in se je potrebno zanj nenehno očiščevati s pomočjo branja in premišljevanja Božje besede, z molitvijo, z obhajanjem zakramentov in prebiranjem verskih besedil, ki razlagajo izkušnjo in nauk Cerkve. Zlasti primeri svetniških življenj nam lahko pri tem veliko pomagajo. Sicer lahko ponovno drsimo v ‘posvetno’ razmišljanje, ki ga največkrat razumemo kot nasprotnega prej omenjenemu, in je egoistično usmerjeno. Zato Pavel spodbuja Rimljane in seveda nas: »Ker je torej Bog tako usmiljen, vas rotim, bratje: Darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje. In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte in prenavljajte duha, da boste razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno,« (12,1-2). Glede težkih trenutkov v življenju pa poznamo različne reakcije. Nekateri v njih res še bolj zdrknejo v razmišljanje, ki se oddaljuje od evangeljskega ali Kristusovega, ki je prav zato vzel nase najhujše človeško trpljenje, da bi nam v njem dal zgled pravilnega mišljenja in ravnanja. Nekaterim pa prav situacije trpljenja odprejo um in srce za skrivnosti Božje bližine, ki se je oklenejo.

    Glede ravnanja po ‘Božji volji’ pa bi opozoril samo na nevarnost, da si jo lahko tudi preveč po ‘človeško’ predstavljamo in v imenu ‘Božje volje’ uresničujemo svojo voljo ali voljo kakšne skupine. Ker se je v zgodovini že dogajalo, in se še, da je kdo v imenu ‘Božje volje’ celo ubijal ali teptal človekovo dostojanstvo drugim ali sebi, nam je razumljivo, da ni vedno vse, kar posamezniki imenujejo ‘Božja volja’, res nekaj, kar je v skladu s krščanskim razodetjem. Da bi to preprečili, je potrebno vedno razločevanje duhov, v katero je vključeno tudi občestvo Cerkve, ki zagotavlja skladnost odločitve s svetopisemskim razodetjem in celotno tradicijo Cerkve.

    Upokojeni mariborski nadškof dr. TURNŠEK, Marjan (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 6, str 39-40.

    Povzemam nekaj poudarkov, ki se mi zdijo pomembni iz odgovora dr. Turnška v Ognjišču: Razmišljanje po človeško ali po Božje?

    1) ’Človeško’ razmišljanje lahko pomeni zgolj to, da razmišlja človek. In človek ne more razmišljati drugače kot človeško; torej človek ne more dobesedno razmišljati po ‘božje’, ker ni Bog.
    2) Bog je človeka ustvaril kot umno, misleče bitje, ki je sposobno razmišljanja že po naravi; a to milostno sposobnost razsvetljenega razuma je človek ob izgonu iz Raja z drugimi darovi z grehom izgubil. Človek ni samo izgubil ‘dodatnih’ rajskih darov, ampak da so se poslabšale tudi naravne sposobnosti, ki jih je prejel po stvarjenju.
    3) A je Bog obljubil pomoč pri premagovanju teh posledic že na samem začetku (1 Mz 3,15), kar se je z učlovečenjem Božjega Sina in njegovim učenjem ter odrešenjskim delom na enkraten način uresničilo. Prav preko Jezusovega Duha, lahko človek ponovno svoje razmišljanje in spoznavanje usmeri v prvotno smer, seveda spet s pomočjo milostnega Božjega daru. Bogu hvala Vekomaj!
    4) Dr. Turnšek v odgovoru poudarja: Kadar nam ljudem in vernikom uspe razmišljati v okviru evangeljskega oznanila in Jezusovega vzgleda življenja ter v skladu z naukom Cerkve, ki razkriva evangeljske vidike v novih situacijah, ki jih v Jezusovem času še ni bilo, lahko rečemo, da “ČLOVEK RAZMIŠLJA PO BOŽJE”. Kar pomeni, da bi podobno razmišljal tudi Jezus, ki je v svoji človeški naravi razmišljal po človeško; ker pa se je učlovečila druga Božja oseba, je bilo to njegovo človeško mišljenje tudi ‘Božje na človeški način’.
    5) Glede težkih trenutkov v življenju pa ljudje in verniki poznamo različne reakcije pravi dr. Turnšek. Nekateri v njih res še bolj zdrknejo v razmišljanje, ki se oddaljuje od evangeljskega ali Kristusovega, ki je prav zato vzel nase najhujše človeško trpljenje, da bi nam v njem dal zgled pravilnega mišljenja in ravnanja. Nekaterim pa prav situacije trpljenja odprejo um in srce za skrivnosti Božje bližine, ki se je oklenejo.
    6) Glede RAVNANJA PO “BOŽJI VOLJI” pa dr. Turnšek opozarja na nevarnost, da si to lahko tudi preveč po ‘človeško’ in enostavno predstavljamo in v imenu ‘Božje volje’ uresničujemo svojo čkoveško voljo ali voljo kakšne interesne skupine. Ker se je v zgodovini že dogajalo, in se še, da je kdo v imenu ‘Božje volje’ celo ubijal ali teptal človekovo dostojanstvo drugim ali sebi, nam je razumljivo, da ni vedno vse, kar posamezniki imenujejo ‘Božja volja’, res nekaj, kar je v skladu s krščanskim razodetjem. Da bi to preprečili, je potrebno vedno RAZLOČEVANJE DUHOV, v katero je vključeno tudi občestvo Cerkve, ki zagotavlja skladnost odločitve s svetopisemskim razodetjem in celotno tradicijo Cerkve. Razločevanje Duhov naj nam pomaga, da bomo vedeli, kaj je Božja in ne kaj je človeška volja in kaj je prav v Božjih Očeh.

    Psalm 22,9: »Prepustil se je GOSPODU, naj ga osvobodi, naj ga reši, saj ima z njim veselje.«

    Brez Božje Pomoči in Poduka ljudje nismo sposobni iz lastnih molči in po lastni človeški pameti razmišljati tako, da bi pravilno vedeli in spolnjevali Božjo Voljo in vedeli kaj je prav v Božjih Očeh. Zato moramo Boga prositi in moliti za Božjo Milost, da nam vse to Daruje in nas z Močjo Svetega Duha Poduči in nas Vodi po pravih Poteh, ki vodijo k Jezusu Učeniku in Odrešeniku. Naj se naša Vera, vse naše molitve, sveta evharistija v svetih mašah, pravično in pošteno delovno življenje, naša dobrota, usmiljenje, ljubezen, služenje drugim in dobra dela, ki na vsakem našem koraku, vsak trenutek Častimo in Slavimo Boga ter se mu nenehno Zahvaljujemo, dokazujejo in izpričujejo našo globoko in dejavno Vero v Jezusa Kristusa, našega Učenika in Odrešenika, ki je Alfa in Omega Stvarstva, ko spolnjujemo Njegovo Voljo in živimo po Jezusovem Evangeliju kot Dobri Ljudje in Dobri Kristjani Bogu v čast in Slavo vekomaj!

    Et tantum docuit ille qui inspiravit et praestitit ei quietem per quod omnipotens Deus per bonum et gratia Dei bene sciat et percipiat, et Sapientia; quia est qui Dei voluntatem. Deum Scire nemo potest nisi Deum docente!

    O Bogu ve ter dojema pravilno kaj le tisti, ki ga je Vsemogočni Dobri Bog po svoji Milosti in Modrosti podučil in navdihnil ter ga vodil, ker je bila taka Božja Volja. 

  34. Janez says:

    KAJ JE BOŽJA VOLJA GLEDE MOJEGA ŽIVLJENJA? KAJ JE ZAPISANO V SVETEM PISMU, KJER MI GOVORI BOG?

    V Svetem pismu nam evangelist Janez pravi, da nam Bog govori takole: Bog hoče, da spoznamo Njega, se z njim zbližamo, nato pa ga ljubimo in mu služimo z vso dušo in z vsem svojim srcem. (Matej 22:37, 38; Jakob 4:8) Kaj pomeni izpolnjevati Božjo voljo? To se lahko naučimo iz Jezusovega življenja in njegovih naukov. (Janez 7:16, 17) Jezus ni samo govoril o Božji volji – po njej je tudi živel. Gospod Tvoja in ne moja Volja naj se spolni, je rekel Očetu. Pravzaprav je rekel, da njegov cilj v življenju ni, »da bi delal svojo voljo, temveč voljo« tistega, ki ga je poslal. (Janez 6:38)

    Ali potrebujemo posebno znamenje, videnje ali klic, da bi vedeli, kaj je Božja volja glede mene?
    Ne, saj Božje sporočilo za človeštvo najdemo v Svetem pismu. V njem je zapisano vse, kar vsakdo od nas potrebuje, da bi bil »popolnoma usposobljen za vsako dobro delo«. (2. Timoteju 3:16, 17) Bog hoče, da med drugim uporabljamo Sveto pismo in svoj »razum«, da bi izvedeli, kakšna je Božja volja glede nas. (Rimljanom 12:1, 2; Efežanom 5:17)

    Kako vemo ali res lahko izpolnjujem Božjo voljo?
    Seveda, saj v Svetem pismu piše: »Božje zapovedi pa niso pretežke za nas.« (1. Janezovo 5:3, Zaživi: Sveto pismo – celotna Nova zaveza) To ne pomeni, da je Božje zapovedi vedno lahko izpolnjevati. Toda koristi, ki jih boste imeli od tega, bodo odtehtale vloženi trud. Jezus je celo rekel: »Srečni tisti, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo!« (Luka 11:28) »Brez Vere je nemogoče biti Bogu po volji,« piše v Svetem pismu. (Hebrejcem 11:6) Vredno je omeniti, da je bil Abraham po tem, ko »je veroval v Boga«, imenovan »Božji prijatelj«. (Jakob 2:23) Tudi Jezus Kristus je poudaril, kako pomembno je verovati v Boga, če želimo biti deležni Božjega blagoslova. (Janez 14:1) Kako si torej lahko pridobimo vero, ki jo Bog išče v ljudeh, s katerimi želimo biti prijatelj? Začnemo lahko tako, da redno molimo k Bogu za navdih in podučitev Svetega Duha in preučujemo Božjo Besedo, Sveto pismo, kjer nam govori Bog, da se spovemo in očistimo svojo dušo, se udeležimo svete maše, ljubimo in odpuščamo, izkazujemo usmiljenje kot Samaritani in delamo dobra dela in služimo bližnjim. S preučevanjem si bomo pridobili »točnejše spoznanje njegove volje« in tako ugotovili, kako bi mu lahko »v vsem ugajali in spolnjevali Božjo Voljo, ki ni v nasprotju z Božjimi Nauki in Svetim pismom«. Bolj ko bomo molili k Bogu, Boga in ljudi ljubili in bolj ko bomo spoznavali Boga in v življenju udejanjali to, kar se bomo naučili o Božjih naukih in pravičnih Božjih zahtevah, močnejša bo naša vera vanj in vedno bolj nam bo blizu, če bomo sponjevali Božjo Voljo in živeli kot je živel Kristus. (Kološanom 1:9, 10)

    Addendum
    RAZNI ODGOVORI k razmišljanju, kaj je spolnjevanje Božje Volje; preberimo razna mnenja duhovnikov in drugih
    1) Pater Primož pri odgovarjanju na gornje vprašanje vernika pravi npr. takole: Pomagal si bom s spoznanji sv. Ignacija Lojolskega, ki je na osnovi svoje duhovne izkušnje povzel učenje duhovnih ljudi skozi stoletja in sestavil Duhovne vaje. Vsekakor velja, da je iskanje božje volje proces, pri katerem je dobro, da nas spremlja kak izkušen duhovni spremljevalec, ki je že tudi sam prehodil to pot. Kljub temu lahko iz bogastva Ignacijevih spoznanj izluščiva kaj uporabnega za vsakdanjik. Ignacij ugotavlja, da Božja volja ni nekaj tujega, kar bi vame prišlo nekje od zunaj, temveč da je božja volja vsakemu človeku že položena v dno duše. Izkušnja kaže, da je pri vsem skupaj največji izziv to, da med vsemi glasovi v svoji notranjosti, ki mi pravijo, naj storim to ali ono, izločim tiste, ki niso moji (recimo, glas reklame od včeraj, da moram uporabiti prav to zobno kremo, če želim biti res srečen, ali morda glas prijatelja, ki mi je nakazal, da bom »KUL« le, če bom nosil športne copate določene znamke Nike), in se dokopljem do svojega, ki je bil vame položen ob stvarjenju. Kaj je tisto, kar si v resnici želim? Kje in kdaj sem v polnosti živ? Kdaj čutim, da je vse kar delam, pomagam, služim in molim prav? Kdaj mi vest pravi, da sem na pravi Poti? To je namreč zame Božja volja.

    Še bolj zgovoren je pogled na to enačbo z druge strani: če si prizadevam najprej iskati Boga in njegovo voljo ter to voljo izpolnjevati, lahko računam, da bom živel za to, za kar sem ustvarjen in kar me bo v največji meri izpolnilo. To seveda od mene zahteva določeno mero nenavezanosti na ljudi in stvari ter osredotočenost na Boga. V luči svetopisemskega razodetja lahko rečeva, da ima vse, kar je ustvarjeno, svoj namen v božjem načrtu. Človek je ustvarjen za to, da Boga časti in slavi, mu služi ter tako »reši svojo dušo«, pravi Ignacij, »drugo na zemlji pa je ustvarjeno za človeka, da mu pomaga doseči cilj, za katerega je ustvarjen. Iz tega sledi, naj človek stvari uporablja toliko, kolikor mu pomagajo k njegovemu cilju, in jih opušča toliko, kolikor ga pri tem ovirajo.«
    Ne da bi se torej spuščali v tehnične podrobnosti procesa izbire pri Ignaciju, lahko rečeva, da sta za iskanje božje volje bistvena osredotočanje na Boga ter ločevanje med sredstvi in ciljem. Cilj naj bi bil vedno služenje Bogu, sredstva pa so stvar izbire – to se sicer zdi samoumevno, in vendar se pogosto zgodi, da imamo sredstvo že v mislih (šel bom na pot okrog sveta, kupil si bom motor, ali poročil se bom, naredil bom faks, zaposlil se bom idr.), kako pa bom dosegel cilj (služenje Bogu), pa se bom vprašal kasneje.
    Naj za konec dodam, da je najbolj jasno znamenje, ki potrjuje pravilno odločitev da delam vse prav po Božji Volji, spokojni mir in mirna vest ter veselje duše in srca, ki se naseli v človekovi duši in kar vanjo lahko položi le Bog. Bodi pozoren na trenutke, ko si iskreno vesel in z mirno vestjo zadovoljen s seboj, s svojim delom in z ljubeznijo, ki si jo izkazal bližnjemu. Takrat si na pravi poti, pravi v odgovoru verniku pater Primož!

    2) Odgovor dr. Marijana Turnška, upokojenega mariborskega škofa v Ognjišču na moje vprašanje vernika poslano Ognjišču:
    Ko govorimo o Bogu, vedno uporabljamo analogno govorico, s katero, ko izrazimo podobnost, hkrati izrazimo še večjo nepodobnost z Bogom. Kajti o Bogu ne moremo enoznačno govoriti z našim človeškim jezikom, niti ga dokončno domisliti s svojim razumom. Lahko pa ga dovolj spoznamo, ker se nam sam razodeva kot Oseba osebi, da se lahko odločimo zanj in mu sledimo. Kaj to pomeni glede razumevanja človeške in Božje volje? Poudarimo najprej, da Bog seveda nima takšne ‘volje’, kot jo ima človek. Če je človeška volja nekaj, kar se dogaja na ravni duše v telesu, potem seveda česa takšnega ni v Bogu, ki duše in telesa nima. Zato si ne moremo dobesedno predstavljati, da moramo najprej odkriti vzorec ‘volje’ v Bogu in ga nato primerjati z našo trenutno voljo, ter jo začeti usklajevati in ‘obdelovati’, dokler ne postane kopija Božje. Bog kratko malo nima česa takšnega, kot je omejena, ustvarjena človekova volja. Zato je Cerkev stoletja modro učila, da je odgovor na katekizemsko vprašanje, “kaj je Božja volja”: “da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice”. Konkretno to pomeni, da ne iščemo Božje volje tako, da se ob konkretni stvari sprašujemo, kaj hoče Bog: npr. ali naj grem na križišču levo ali desno, naj izberem ta ali oni poklic … To bi namreč pomenilo lahko tudi zanikanje svobode, ki nam jo je Bog dal, saj bi pričakovali, da se bo Bog odločil namesto nas. Še posebej ob odločitvah, ki predpostavljajo svobodo in ljubezen, bi na tak način težko prišli do svobodne odločitve. Učenje Cerkve o Božji volji je mnogo širše in vključuje tudi človekovo svobodo in ljubezen. Vabi nas, da z voljo in z ljubeznijo usmerimo naše delovanje v tisto smer, ki vodi v ‘zveličanje’ po poti razodete ‘resnice’ o človeku. In to nas same in vse druge. Božja volja je torej, da izberemo v konkretnem primeru tisto ‘varianto’, ki bo omogočala prav to odrešenjsko dogajanje. Povejmo to s primero hoje na vrh gore. Če je ‘vrh gore’ zveličanje, je Božja volja, da se povzpnemo na ta vrh; ker pa na ta vrh vodi več poti, nekatere pa na vrh sploh ne vodijo, izpolnimo Božjo voljo takrat, ko izberemo eno izmed tistih, ki vodijo na vrh; katero pa bomo izbrali, pa nam Bog prepušča in je ne izbere namesto nas. Torej ni Božja volja, da izberemo točno določeno pot, ampak da pridemo na vrh. Seveda nam Bog lahko sugerira kakšno izmed poti, ki bi bila najprimernejša za nas, kot lahko pot svetujemo tudi ljudje drug drugemu; a izpolnimo Božjo voljo tudi, če pridemo na vrh po kateri drugi.

    Še en vidik iskanja Božje volje je pomemben. Najdemo jo lahko vedno le v občestvu in samo občestvo Cerkve nam jo lahko potrdi. Posameznik se lahko tudi zmoti pri presoji, kaj je zanj Božja volja. Nevarno je reči: “Spoznal sem, da je to Božja volja zame.” In potem za vsako ceno, brez preverjanja v skupnosti Cerkve, trmasto pri tem vztrajati. Ob tem lahko hitro svojo samovoljo utemeljujemo v Bogu in jo predstavljamo kot ‘Božjo voljo’. Način, kako prihajamo do čim večje jasnosti glede Božje volje je razločevanje duhov. K tej veščini, ki se je v verski vzgoji in samovzgoji moramo naučiti, pogosto spodbuja papež Frančišek v svojem učenju. Dobro se je te veščine kar najbolje naučiti, zaključuje v odgovoru upokojeni mariborski nadškof dr. Marijan Turnšek.

    3) Sv. Alfonz Liguori je verjel, da je uspešno duhovno življenje odvisno od ene same stvari. V današnjem svetu mnogi ljudje iščejo nekakšno “skrivno formulo”, s pomočjo katere bi našli duševni mir. Obstajajo številne teorije ali duhovnosti, ki trdijo, da poznajo rešitev, toda sv. Alfonz Liguori je odkril nekaj, kar nas lahko privede do trajnega miru, pa mnogi med nami na to pozabljamo. Nekoč je zapisal: “Bolj ko svojo voljo združujemo z Božjo, bolj bomo ljubili Boga.” Pojasnilo za boljše razumevanje: Neki Gospodar ima dva služabnika. Eden izmed njiju ves dan trdo dela – ampak na lastno pest; drugi pa dela manj, vendar počne to, kar mu je s strani Gospodarja naročeno. Drugi bo seveda v gospodarjevih očeh bolj poslušen, prvi pa ne, ker ga ne posluša. Če to upoštevamo, se vprašajmo: zakaj bi počeli stvari Bogu v slavo, če to zanj ne bo sprejemljivo? Bog si ne želi naših žrtev, je prerok Samuel povedal kralju Savlu, želi pa si, da spoštujemo njegovo voljo. Človek, ki izpolnjuje svojo voljo, neodvisno od Boga, je na nek način malikovalec, saj Boga ne potrebuje in misli, da lahko vse stori z lastnimi močmi. Namesto da bi častil Božjo voljo, se Bogu zahvaljeval in izpolnjeval Gospodovo Voljo, v določenem smislu časti svojo človeško Voljo. Boga pa najbolje častimo, če v vsem izpolnjujemo Božjo voljo tako, kot nam to naroča Jezus, naš Odrešenik.

    Vse, kar premoremo, prinesimo pred Boga in se odrecimo svoji volji
    Izpolnjevanje Božje volje od nas zahteva določeno mero ponižnosti pred Bogom in ljudmi, kar pomeni, da se moramo odreči lastnim željam in lastni volji, da bi sledili in izpolnjevali Božje želje in Božjo Voljo. Pomeni, da večjih življenjskih odločitev ne sprejemamo na podlagi osebnih izbir in občutij ter intuicije, temveč po preudarni molitvi k Njemu, prošnji za navdih Svetega Duha in temeljiti presoji z Božjim vodstvom, tako da vse, kar premoremo, prinesemo pred Boga in izpolnjujemo Njegovo in ne našo človeško Voljo. In On bo blagoslovil vse kar se odločamo in delamo. To od nas zahteva trdno zaupanje v Boga, prepričanje, da nam Bog želi le dobro, želi si, da bi bili srečni. Pogosto je težko zaupati, da Bog vse najbolje ve, toda resnica je, da izpolnjevanje Božje volje vedno spremlja Božji Mir in spokojnost Božje Dobrote in Modrosti v naši duši. Po tem zaman hrepenimo, ko izvajamo svojo voljo, in ko v iskanju materialnih dobrin in zemeljskih radosti zaman iščemo svoj mir.

    4) Sv. Liguori je poznal zgodbo o menihu, ki ga je opat spraševal, ali so mu številne tragedije, kot je bil nedavni rop samostana, odvzele pogum. “Nasprotno, za vrnitev se lahko zahvalim Bogu, kot je moja navada v takšnih primerih, v celoti prepričan, da Bog vse stvari počne ali pa dopušča, da se zgodijo, v svojo slavo in v naš večji blagor; zahvaljujem se mu, da sem vedno miren, ne glede na to, kaj se zgodi.” Ob takšni usklajenosti z Božjo voljo se opat ni več čudil, zakaj je prav prek meniha Bog storil toliko čudežev.
    Če si z vsemi močmi prizadevamo, da bi svojo voljo združili z Božjo, bomo odkrili Veselje in Božji mir, ki nam ga nihče ne bo mogel odvzeti.

    5) Mati Angelica pa pravi takole: »Ljudje me pogosto vprašajo: Kako veš, da je nekaj Božja volja za tvoje življenje?” Pravim jim: “Vprašaj me naslednje leto in vedela bova, ali je bila to Božja volja.” Bog ne bo prišel dol in rekel: “Poglej, dragi človek, želim, da zame narediš tole majhno stvarco. Tega ne bo storil. Dal ti je pamet. Dal ti je spomin, razum, voljo. Ali se zavedaš, da imaš kot kristjan v sebi posvečujočo milost? Moli. Pojdi naprej v njegovi milosti in odkril boš njegovo voljo za svoje življenje.« Imamo pa tudi Biblijo in Božje zapovedi, kjer nam Bog gavori, kaj je prav in kaj ni prav, ko se odločamo. Trdno je verjela, da ne smeš čakati na potres, da bi se odločil, ampak moraš v molitveni drži razmisliti o tem, k čemu te Bog kliče, in potem to storiti. Da bi se preudarno odločili, moramo uporabiti svoje darove in talente, svojo pamet in sposobnosti, ki ti jih je Bog daroval, da boš delal v večjo Božjo Slavo in pomagal sebi in drugim ljudem, ko si molil in prosil Božjega blagoslova. Bog tudi iz napačnih odločitev naredi nekaj dobrega

    Poleg te modrosti pa mati Angelica navede še nekaj dodatnih meril za razločevanje Božje volje.
    1) Ali bom s tem kršil katero izmed Božjih zapovedi in Jezusovim naukom iz Evangelija?
    2) Ali je proti predpisom in naukom Svete katoliške Cerkve?
    3) Ali sem molil in prosil Boga za blagoslov, Vodstvo in Poduk, da vem kaj je prav?
    4) Ali bo to Bogu v slavo in čast?
    5) Ali in kako bo to koristilo meni, drugim ljudem, družbi, okolju kjer živim, moji družini in mojemu duhovnemu življenju?
    6) Ali bom res kaj dobrega s tem naredil in pomagal drugim in sebi, saj imam od Boga pamet in talente, da kaj naredim in pomnožim darove V Božjo Čast in Slavo?
    7) Ali me notranji glas vesti, Božjega miru ter veselja nagovori in mi v odgovoru pove, da delam prav in da sta mirna moje srce in duša, ker delam dobro in hodim po pravi Poti k Jezusu?
    8) Ali sem bil Usmiljeni Samaritan, ki je z veseljem pomagal in služil in naredil kaj dobrega za ljudi in Spolnjeval Božji Nauk?

    Sklep: Če se naša odločitev sklada s temi kriteriji, potem je v skladu z Božjimi načrti, je poudarek! Spolnjujmo Božjo Voljo in prosimo Boga, da nam pove, kaj je prav in kaj naj naredimo!!! Spolnjevanje Božje Volje pomeni Molitev, Vero v Boga, spolnjevanje Evangelija, Ljubezen, Dobrota, Usmiljenje, Samaritanska Pomoč Ubogim, Sočutje ki vodi k Pravičnosti, Odpuščanje in Življenju iz vere, ki se izraža v molitvah in dobrih delih ter v služenju za uboge in druge Ljudi. Predvsem pa pomeni to, da vedno sledimo Jezusu, spolnjujemo Nauke Evangelija in smo podobni Jezusu! Čutili bomo Veselje, Božji Mir in Vest nam bo povedala kot odmev tiho Božjo govorico ali delamo vse prav! Ko bomo lahki kot pero, čutili v srcu veselje in Božji Mir, tedaj bomo na pravi poti, tedaj bo Bog Blagoslovil naša dela, pota in molitve.

    Prosimo Svetega Duha, da nas bo Vodil in Podučil, da bomo prav vedeli in poznali verske zadeve! Ljudje pač razmišljamo vsak po svoje in različno gledamo in razumemo na razne stvari v življenju in na verske zadeve. Bodimo ponižni in skromni, ker vsi smo berači pred Bogom.

  35. Janez says:

    NAŠI PROBLEMI IN BOŽJA VOLJA TER BOŽJA PREVIDNOST (BOŽJA SKRB ZA NAS!)

    Ljudje razmišljamo po človeško (antropomorfno!), saj drugače ne zmoremo brez Božje Pomoči.
    Vse dojemamo, razmišljamo in razumemo in so predstavljamo po človeški pameti.
    V nekem smislu je dostikrat naš človeški neuspeh, ko delamo z našimi močmi poduk,
    da se ob zmotah, prejudiciranju in napakah učimo, da z Njegovo Pomočjo slednjič najdemo pot do uspeha.
    Bog nas ob napakah Poduči in nas Vodi, vendar mu moramo Zaupati in Vanj Verjeti.
    Prav tako, kot nas vsako odkritje napačnega vodi v goreče iskanje resnice, izhoda in prave poti.
    Problem postane velik, če ga upoštevamo, postane težak, če ga ocenjujemo,
    postane velikanski, če ga obkrožimo z mislimi,
    postane neizmeren, če ga vzamemo tragično in napihnemo in ne prosimo Boga za Pomoč.
    Problem postane majhen, če se mu nasmehnemo,
    postane lahek, če ga podcenjujemo, včasih postane neznaten,
    če se zavedno ne zmenimo zanj in izgine, če se z njim sprijaznimo in nanj pozabimo.
    Še veliko manjši pa postane, ko ga prenesemo na Usmiljenega Boga in mu Zaupamo.
    Bog naj nas na podlagi molitev in prošenj ter branja Božje Besede milostno poduči in Vodi,
    kaj naj naredimo, da bo prav v Božjih Očeh in ne po naše.
    Bog nas je ustvaril, da se spreminjamo in napredujemo in ne da nazadujemo,
    dal nam je Svojo Ljubezen, Moč in Usmiljenje, talente in sposobnosti,
    dal nam je pamet, moč in razum da delamo, ustvarjamo z Njegovo Pomočjo in Vodstvom
    in pomaga nam, da z njegovo pomočjo in vodstvom rešujemo nastale težave in probleme.
    Bog nam želi vse dobro in hoče, da gremo naprej in napredujemo v veri in v duhovnem življenju.
    Bog želi, da se naučimo potrpeti ob križih in težavah, da probleme vidimo kot izziv za rast in napredek.
    Zato je prav, da preizkušnje in težave razumemo koz izziv za našo duhovno rast in napredek.
    V Božji Previdnosti namreč Bog vse obvladuje in Ve, kakšen bo bodoči izid.
    V svoji Vsemogočnosti in Ljubezni nas Ljubi in Vzgaja gter hoče, da se poboljšamo.
    Vendar Bog nam je dal vse kar potrebujemo, da z Njegovim blagoslovom naredimo kar je prav!
    Če Božje Volje in Božje Previdnosti, KI JE SKRB ZA NAS, ne upoštevamo,
    in trmarimopo svoje ter delamo vse po naši človeški moči, presoji in pameti,
    brez Boga, smo sami odgovorni za posledice, da zaidemo v nesrečo brez Božjega Blagoslova.
    Zato Opustimo vse dosedanje človeške Poti, vsako naše dejanje greha in žalitev Boga in se Vrnimo Nazaj k Očetu!
    Naj bo odslej vsako naše dejanje Molitev in Dobrota ter Usmiljenje do drugih ljudi,
    ki nas potrebujejo, Bogu v Čast in Slavo, nam pa v Zveličanje.
    Zato sledimo Jezusu in vztrajajmo na Poti k Jezusu ter izvajajmo Božjo Voljo in Jezusove Nauke iz Evangelija,
    Da bomo prinašali na svet Veselje, Božji Mir in Ljubezen.
    In prosimo Svetega Duha Vodstva in Poduka, da bomo vse prav razmišljali in delali.
    Vse v Večjo Božjo Čast in Slavo!
    Amen.

    Božja Ljubezen, Usmiljenje in Dobrota vate zaupamo!

    Janez AKA Dichter Hansi

    Psalm 19, 15: Naj ti bodo v veselje izreki mojih ust, premišljanje mojega srca pred tvojim obličjem, GOSPOD, moja skala, moj rešitelj.

  36. Janez says:

    KAJ POMENI STRAH BOŽJI ZA VERUJOČE KRISTJANE?
    »Strah božji ne pomeni, imeti strah pred Bogom, pravi papež Frančišek. Dobro vemo, da je Bog Oče tisti, ki nas ljubi in želi naše odrešenje; vedno nam odpušča, vedno! Zato nimamo razloga za strah pred Njim. Strah božji je dar Svetega Duha, ki nas spominja, kako majhni smo pred Bogom in njegovo ljubeznijo, in da je naše dobro v izročitvi v njegove roke s ponižnostjo, spoštovanjem in zaupanjem. Ravno to je strah Božji: izročitev dobroti našega Očeta, ki nas ima zelo rad. Za neverujočega pa je strah Božji lahko tisti strah pred Božjo sodbo in večno smrtjo, ki je večna ločenost od Boga (Evangelij po Luku 12,5; Pismo Hebrejcem 10,31). Za verujočega pa je strah Božji nekaj zelo drugačnega. Strah verujočega je strahospoštovanje do Boga. Pismo Hebrejcem 12,28–29 je dober opis tega: »Ker torej prejemamo neomajno kraljestvo, bodimo hvaležni in tako Bogu s spoštovanjem in strahom služimo, kakor je Njemu všeč. Kajti naš Bog je ogenj, ki požira.« Spoštovanje in strah sta točno to, kar pomeni strah Božji za kristjane. To je motivacijski dejavnik za nas, da se predamo Stvarniku vesolja in ga kot Očeta ubogamo in spoštujemo ter ga Ljubimo.

    Vrstica Pregovori 1,7 pravi: »Strah Gospodov je začetek znanja.« Dokler ne razumemo, kdo je Bog, in dokler ne razvijemo strahospoštovanja in ubogljivosti do njega, ne moremo imeti prave modrosti. Prava modrost izhaja samo iz razumevanja, kdo je Bog in da je Bog svet, pravičen in pošten ter Ljubeč. Peta Mojzesova knjiga 10,12.20–21 pravi: »In zdaj, Izrael, kaj zahteva od tebe GOSPOD, tvoj Bog? Samo to, da se bojiš GOSPODA, svojega Boga, da hodiš po vseh njegovih poteh, ga ljubiš in služiš GOSPODU, svojemu Bogu, z vsem srcem in z vso dušo. GOSPODA, svojega Boga, se boj, njemu služi, njega se dŕži in pri njegovem imenu prisegaj! On je tvoja Hvalnica, on je tvoj Bog, ki ti je storil velike in strašne reči, ki so jih videle tvoje oči.« Strah Božji je osnova za našo hojo po njegovih poteh, za služenje Njemu in za našo ljubezen do njega. Nekateri po novem definirajo strah Božji za verujoče kot »spoštovanje« do njega. Čeprav je spoštovanje nedvomno vključeno v strah Božji, je več kot le to. Svetopisemski strah Božji za verujočega vključuje razumevanje, kako zelo Bog sovraži greh, in strah pred njegovo sodbo zaradi greha – celo v življenju verujočega. Pismo Hebrejcem 12,5–11 opisuje Božje vzgajanje verujočega, da ostane stanoviten v Veri in spolnjevanju Božje Volje. Čeprav Bog vzgaja v Ljubezni (Pismo Hebrejcem 12,6), je to še vedno nekaj strašnega. Ko smo bili otroci, nam je strah pred kaznijo staršev nedvomno preprečil kakšne hudobije, ker nas je to odvračalo od greha. Enako bi moralo biti v našem odnosu z Bogom. Bati bi se morali njegovega discipliniranja in si prizadevati, da bi živeli tako, kot mu je všeč in kot nas Oče Uči. Verujoči kristjani naj se ne bi bali Boga, saj je Naš Oče. Nimamo razloga, da bi se ga bali. Bog nas Neskončno Ljubi. Tudi takrat, ko nas preizkuša v trpljenju in bolezni. Imamo obljubo, da nas ne more nič ločiti od njegove ljubezni (Pismo Rimljanom 8,38–39). Imamo njegovo obljubo, da nas ne bo nikoli zapustil ne pozabil (Pismo Hebrejcem 13,5). Imeti strah Božji pomeni imeti takšno strahospoštovanje do Boga, da ima to velik vpliv na naš način življenja. Strah Božji pomeni, da ga spoštujemo, smo mu poslušni, se podrejamo njegovemu discipliniranju in ga s strahospoštovanjem častimo. Nikoli ne prenehajmo moliti k Bogu in Upati na Božje Usmiljenje in Božjo Ljubezen. Spokorimo se, spovejmo se Bogu, prosimo ga Odpuščanja, molimo iskreno in goreče za Božjo Milost, Odpuščanje in Odrešitev ter prosimo Boga za pomoč, da se spreobrnemo in poboljšamo.

    Ko smo prežeti s strahom Božjim, smo po papežu Frančišku usmerjeni v sledenje Gospodu s ponižnostjo, poslušnostjo in pokorščino. A ne z držo predaje in pasivnosti, ampak z aktivnim delovnim čudenjem in veseljem; z veseljem Božjega otroka, ki vidi, kako mu Oče streže in ga ljubi. Strah Božji torej iz nas ne naredi boječe in popustljive ter boječe in mlačne kristjane, ampak daje pogum in moč. Je dar, ki iz nas dela prepričane, navdušene kristjane, ki ne ostajajo pokorni Gospodu iz strahu, ampak ker jih je ganila in osvojila njegova ljubezen. Biti osvojen z Božjo ljubeznijo, kar je nekaj zelo lepega. Pustiti se osvojiti tej ljubezni Očeta, ki nas zelo ljubi, ljubi nas z vsem svojim srcem. Strah božji pomeni tudi ‘alarm’ pred vztrajanjem v grehu. Ko oseba živi v slabem, preklinja Boga, ko izkorišča druge in jih tiranizira, ko živi samo za denar, nečimrnost, oblast ali ponos, takrat v nas strah božji povzroči alarm, preplah. Z vso oblastjo, z vsem denarjem, z vsem tvojim ponosom in nečimrnostjo ne boš srečen. Nihče ne bo odnesel s sabo na drugo stran ne denarja ne oblasti ne ponosa, ničesar. Odnesemo lahko samo ljubezen, ki nam jo daje Bog Oče, gotovosti, ki smo jih z ljubeznijo sprejeli od Boga. Odnesemo lahko samo tisto, kar smo storili za druge. Svojega upanja ne polagajmo v denar, ponos, moč, saj nam te stari ničesar ne obljubljajo. Mislite, da bo pokvarjena oseba srečna na drugi strani? Težko ji bo pristopiti h Gospodu.

    Prosimo Gospoda Milosti, da bi svoj glas združili z glasom revnih, ubogih ter bolnih, sprejeli dar strahu Božjega in skupaj z njimi, napolnjeni z Božjim Mirom, Usmiljenjem in Ljubeznijo Boga, priznali, da je Bog naš Nebeški Oče.

    Medmrežje gotquestions, kateheza papeža Frančiška, druga krščanska verska gradiva in lastni premisleki

    Prosimo Svetega Duha, da nas bo o verskih stvareh pravilno podučil.

  37. Hvala says:

    IZPOLNJEVANJE BOŽJE VOLJE!
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Velikokrat smo že pisali o tej temi in se mi dozdeva, da še ni razumljivo , kaj dejansko POMENI IZPOLNJEVANJE BOŽJE VOLJE!

    IZPOLNJEVANJE BOŽJE VOLJE smo označili že večkrat- TO JE KAR NAM NI PO VOLJI, oz. NAŠA ČLOVEŠKA VOLJA SE UPIRA SPREJEMU NEKEGA STANJA ALI DOGODKA, KER GA SPREMLJA HUDA BOLEĆINA.

    Poglejmo praktične primere iz vsakdanjega življenja.

    Ko se par poroči , želi imeti otroke-svoje potomce. Vendar vedno se ne uresniči ta želja. GOSPOD IMA ZA VSAKEGA NAČRT V ŽIVLJENJU IN S TEM NJEGOVIM NAČRTOM JE POTREBNO SODELOVATI, GA SPREJETI, ČE ŽELIMO IZPOLNITI NJEGOVO VOLJO. Ko v zakonu ni otrok, PRIDE HUDA BOLEČINA, BOLEČINA , KI TRGA SRCE. Takrat je potrebno, da človek SVOJO VOLJO IZROČI BOGU , SE ODPOVE SVOJI SAMOVOLJI IN BOG GA PREOBLIKUJE, DA BO SPREJEL BOŽJI NAČRT.

    Naslednji primeri v življenju so, kadar pride NENADNA SMRT v družino. Ostane mladi zakonec z majhnimi otroki. Človek ima dve možnosti -ali bo sprejel Gospodov načrt in se vdal v voljo Boga, ali pa se bo oddaljil od Boga.

    Naslednji primer IZPOLNJEVANJE BOŽJE VOLJE JE , KO UDARI HUDA NEOZDRAVLJIVA BOLEZEN IN ČLOVEK JE NE SPREJME, oz. SE NE SPRIJAZNO Z BOŽJO VOLJO. Kajti ničesar v življenju se ne zgodi slučajno.

    So primeri ko človek IZGUBI VSE IMETJE IN OSEBE. Kako se soočajo s takim stanjem ljudje, VSE NAVEDENE PRIMERE IN VSE OSTALE DOGODKE V ŽIVLJENJU JE POTREBNO SPREJETI KOT BOŽJO VOLJO, ČEPRAV BOLEČINA PARA SRCE.

    SO PRIMERI, KO NEKATERI LETA IN LETA NE DOBIJO SLUŽBE, NEKATERI POSTANEJO INVALIDI ZA VSE ŽIVLJENJE itd…. Francoska jezuita , ki sta napisala knjigo BOŽJA PREVIDNOST pravita, da tarnamo, KO NAM JEZUS PONUJA KELIH POLN GRENKOBE IN MI KRISTJANI ZAVRAČAMO KELIH, KI NAM GA JE PRIPRAVIL NAŠ NEBEŠKI UČITELJ. ZADOSTUJE, DA Z NJEGOVO POMOČJO SPREJMEMO IN VZLJUBIMO UKREPE BOŽJE VOLJE.

    Pravita, DA UDEJANJANJE VDANOSTI V BOŽJO VOLJO JE V :

    -V NARAVNIH STVAREH IN DOGODKIH,

    – V OBČIH KATASTROFAH

    – V DOMAČIH TEŽAVAH IN SKRBEH,

    -OB UDARCIH USODE,

    -V REVŠČINI IN NJENIH OKOLIŠČINAH

    – V NEVŠEČNOSTIH IN PONIŽANJIH,

    -V OSEBNIH POMANJKLJIVOSTIH,

    -V BOLEZNIH IN BETEŽNOSTIH,

    -V SMRTI IN NJENIH OKOLIŠČINAH

    – OB ODVZEMU ZUNANJIH MILOSTI,

    V POSLEDICAJ NAŠIH GREHOV,

    -V NOTRANJIH STISKAH

    V vseh teh navedenih primerih JE POTREBNO VZETI GRENKI KELIH, GA PITI IN Z BOŽJO POMOČJO PREŽIVETI STISKE-TO JE IZPOLNJEVANJE BOŽJE VOLJE.

  38. Miro says:

    JEZUS OZDRAVI HROMEGA, KI GA SPUSTIJO SKOZI STREHO – BISTVEN JE NAŠ ODNOS Z BOGOM. NA TO VELIKOKRAT POZABIMO, KAKOR DA BI NAS BILO STRAH RAVNO TAM, KJER JE SREČANJE Z GOSPODOM, Z BOGOM. VELIKO SE UKVARJAMO S SVOJIM FIZIČNIM ZDRAVJEM, POSVETUJEMO SE O ZDRAVNIKIH IN ZDRAVILIH, KAR JE DOBRO. AMPAK ALI RAZMIŠLJAMO O ZDRAVJU SRCA?

    Iz svetega evangelija po Marku (Mr 2,1-12)

    Ko je čez nekaj dni spet prišel v Kafarnáum, se je razvedelo, da je v hiši. Veliko se jih je zbralo, tako da še v preddverju ni bilo več prostora, in jim je govoril besedo. Tedaj so prišli in k njemu prinesli hromega, ki so ga štirje nosili. Ker ga zaradi množice niso mogli prinesti predenj, so nad mestom, kjer je bil, odkrili streho; naredili so odprtino in spustili posteljo, na kateri je ležal hromi. Ko je Jezus videl njihovo vero, je rekel hromemu: »Otrok, odpuščeni so ti grehi!« Sedelo pa je tam nekaj pismoukov, ki so v svojih srcih premišljevali: »Kaj ta tako govori? To je bogokletje! Kdo more odpuščati grehe razen enega, Boga?« Jezus je v duhu takoj spoznal, da pri sebi tako premišljujejo, in jim je rekel: »Kaj tako premišljujete v svojih srcih? Kaj je laže: reči hromemu: ›Odpuščeni so ti grehi‹ ali reči: ›Vstani, vzemi posteljo in hôdi‹? Ampak da boste vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe,« je rekel hromemu, »ti pravim: Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov!« Ta je vstal in takoj dvignil posteljo ter šel ven vpričo vseh, tako da so bili vsi iz sebe in so slavili Boga ter govorili: »Kaj takega še nikoli nismo videli.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+2%2C1-12&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    Danes smo slišali čudovito pripoved o ozdravljenju hromega v Kafarnaumu. Medtem ko Jezus uči pri vhodu v hišo, štirje možje k njemu prinesejo svojega hromega prijatelja; in ker zaradi velike množice niso mogli vstopiti, so na strehi naredili luknjo in spustili nosila predenj. Jezus, ki pridiga, vidi, kako se nosila spuščajo pred njim. ‘Ko je Jezus videl njihovo vero, je rekel hromemu: “Otrok, odpuščeni so ti grehi!”‘ In nato, kot vidno znamenje, je dodal: ‘Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov!’

    Kako čudovit primer ozdravljenja! Kristusovo dejanje je neposreden odgovor na vero tistih mož, na upanje, ki ga polagajo Vanj, na ljubezen, ki jo pokažejo drug do drugega. In Jezus ozdravi, vendar pa ne ozdravi le ohromelosti. Jezus ozdravi vse, odpušča grehe, prenavlja življenje hromega in njegovih prijateljev. Lahko bi rekli, da ga prerodi. Gre za fizično in duhovno ozdravljenje, oboje skupaj. Predstavljajmo si, kako sta se to prijateljstvo in vera vseh prisotnih v tisti hiši povečala zahvaljujoč Jezusovemu dejanju.

    Vprašajmo se torej: na kakšen način lahko danes mi pomagamo pri ozdravljanju našega sveta? Kot učenci Jezusa Kristusa, ki je zdravnik duš in teles, smo poklicani nadaljevati njegovo delo, ‘delo ozdravljanja in zveličanja v fizičnem, družbenem in duhovnem smislu.

    Farizeji se ob ozdravljanju pohujšujejo. Ko Jezus gre k bistvenemu, se pohujšujejo, kajti tam je preroštvo, tam je moč.

    Bistven je naš odnos z Bogom. Mi pa na to velikokrat pozabimo, kakor da bi nas bilo strah ravno tam, kjer je srečanje z Gospodom, z Bogom. Veliko se ukvarjamo s svojim fizičnim zdravjem, posvetujemo se o zdravnikih in zdravilih, kar je dobro. Ampak ali razmišljamo o zdravju srca?

    Pri poročilu o ozdravljenju hromega smo slišali Jezusovo besedo, ki pa bo morda pomagala tudi nam: ‘Odpuščeni so ti grehi.’ Ali smo navajeni razmišljati o tem zdravilu odpuščanja naših grehov, naših napak? Vprašamo se: ‘Ali moram Boga prositi odpuščanja za kakšno stvar?’ ‘V splošnem smo vsi grešniki.’ In danes Jezus vsakemu med nami pravi: ‘Hočem ti odpustiti grehe.’

    Morda kdo v sebi ne najde grehov, ki bi se jih spovedal, ker mu manjka zavedanje o grehih, o konkretnih grehih, o dušnih boleznih, ki jih je treba ozdraviti. In zdravilo, da bi ozdraveli, je odpuščanje.

    Preprosta je stvar, ki nas jo uči Jezus, ko gre k bistvenemu. Bistveno je celotno zdravje: telesa in duše. Dobro varujmo zdravje telesa, a tudi duše. In pojdimo k Zdravniku, ki nas lahko ozdravi, ki lahko odpusti grehe. Jezus je za to prišel, za to je dal življenje.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!

  39. KRISTINA says:

    Nikoli ne glej nazaj, če želiš Božjo moč v svojem življenju! Videl boš, da boš v takšni meri, kot si gledal nazaj, zamudil tisto, kar ima Bog zate. ( S.Wigglesworth)

  40. Miro says:

    ŽIVETI SVETO POMENI UPOŠTEVATI ENO SAMO PREPROSTO PRAVILO – ČE ŽELITE POSTATI SVETNIK, TO POČNITE Z VSEM SRCEM (Aleteia)

    Živeti sveto se zdi precej zahtevno. Včasih se nam zdi, kako je ključ do svetosti v tem, da se priporočamo pravemu svetniku ali pa da zmolimo določeno število rožnih vencev. Pot do svetosti pa je v resnici veliko preprostejša, čeprav je včasih zelo težko stopati po njej.

    SVETOST JE TUDI V MAJHNIH OPRAVILIH

    Jezuitski duhovnik Jean Pierre de Caussade je v svojem duhovnem delu z naslovom L’Abandon à la providence divine (Vdanost Božji previdnosti) zapisal, da je ključ do svetosti pravzaprav precej preprost.

    Takole piše: “Če želimo doseči najvišjo popolnost, bo najvarnejši in najbolj gotov način, če bomo sprejeli križe, ki nam jih v vsakem trenutku pošilja Božja previdnost.” Z drugimi besedami: “Resnični kamen modrosti je vdati se Božji volji, ki vse človeške poklice, težave in trpljenje spreminja v božansko zlato.”

    Caussade pojasnjuje: “Svetost torej pomeni, da smo pripravljeni storiti vse, kar Bog od nas pričakuje. Da! Svetost srca je preprost ‘zgodi se’, usklajenost človekove z Božjo voljo.”

    V bistvu želi bralcu sporočiti, da svetost pravzaprav ni v opravljanju “velikih stvari”, temveč preprosto v izpolnjevanju Božje volje. To pomeni, da sprejmemo vse križe in preizkušnje, ki jih Bog dopušča, prav tako pa tudi vse dobro, ki nam ga nameni.

    Takšna vdanost Božji volji je doslej zaznamovala vse uradno razglašene svetnike v zgodovini. Svojo voljo so uskladili z Božjo in si bolj kot vse drugo prizadevali, da bi jo izpolnjevali.

    To seveda pomeni, da moramo Bogu zaupati in se zavedati, da ima pripravljen načrt za naše življenje ter da nas bo vodil skozi vse trenutke radosti in trpljenja. To pomeni, da Boga vidimo v vseh stvareh in njegovo voljo vedno ohranjamo v svojem srcu.

    Kot običajno je naš zgled za tovrstno vdanost Božji volji Devica Marija. Naj nam pomaga sprejeti Božjo voljo in zaupati, da nas bo Bog privedel do večne nagrade, ki bo vredna našega trpljenja in žrtev na tem svetu.

    Povzeto po:
    https://si.aleteia.org/2019/03/04/ziveti-sveto-pomeni-upostevati-eno-samo-preprosto-pravilo/

    Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!

  41. Miro says:

    BOŽJA BESEDA NAM GOVORI O MODROSTI

    MODROST ČLOVEKU POMAGA

    »Blesteča in neugasljiva je modrost,
    z lahkoto se da spoznati tistim, ki jo ljubijo,
    najti tistim, ki jo iščejo;
    vnaprej se da spoznati takim, ki po njej hrepenijo.
    Kdor se bo k njej zgodaj odpravil, se ne bo utrudil,
    ker bo odkril, da sedi pri njegovih vratih.
    Če se kdo zanjo navduši, doseže popolno preudarnost,
    kdor bo zaradi nje bedel, bo kmalu brez skrbi.
    Kajti sama hodi okoli in išče take, ki so je vredni,
    dobrohotno se jim prikaže na njihovih potih
    in pri vsaki misli jim pride naproti.« (Mdr 6, 12-16)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&l=sl&pos=1&qall=0&idq=14&idp0=14&m=%4D%64%72%20%36&hl=%4D%64%72%20%36%2C%31%38

    SLAVA TEBI, JEZUS! TI SI NEIZMERNO VELIČASTVO BOŽJE MODROSTI!

  42. Janez says:

    PRISLUHNIMO SI, MOLITEV MATERE TEREZE iz KALKUTE
    Ko te prosim, da me poslušaj,
    ti pa me napadeš z nasveti,
    nisi uslišal moje prošnje.
    Ko te prosim, da me poslušaj,
    ti pa mi začneš pojasnjevati,
    zakaj naj se ne bi počutil kot se,
    gaziš po mojih občutkih.
    Ko te prosim, da me poslušaj,
    ti pa meniš, da moraš nekaj narediti,
    da bi rešil mojo težavo,
    se mi izneveriš, pa naj zveni še tako čudno.
    Poslušaj!
    Prosim te le, da me poslušaš.
    Ne govori in ne deluj – samo poslušaj.
    Naj nikoli nihče ne pride k tebi,
    da ne bi odšel srečnejši in boljši.
    Bodi živ izraz Božje prijaznosti:
    prijaznosti na obrazu,
    prijaznosti v očeh, prijaznosti v nasmehu. Amen

    (Sveta MATI TEREZIJA)

    … velikokrat poslušamo, pa ne slišimo … tako otrok, partnerjev, staršev, prijateljev … in tudi oni nas … si je res tako težko prisluhniti? Bog pa nas vedno posluša, sliši in usliši. Tudi ko grešimo in Boga žalimo. Ko ne pomagamo drugim in jim ne služimo. Ko smo jezni, nestrpni, egoistični, ko ne znamo Mirno Odreagirati in ostati Mirni in Dobri. Bodimo podobni Jezusu in tudi mi poslušajmo in bodimo strpni, usmiljeni in sočutni do drugih, ki nas potrebujejo. In takrat se bodo dogodile marsikatere čudežne spremembe in marsikaj se bo po Njegovi Milosti in Dobroti prav in dobro uredilo. Gospod Pomagaj nam prosim, da bomo Boljši Ljudje in Kristjani in bili podobni Jezusu. Janez

  43. Janez says:

    Na kratko: Kaj je Božja volja glede mojega življenja v Svetem Pismu, kjer nam govori Bog?

    V Svetem pismu nam Bog odgovarja
    Bog hoče, da spoznamo Njega, se z njim zbližamo, nato pa ga ljubimo in mu služimo z vso dušo in z vsem svojim srcem. (Matej 22:37, 38; Jakob 4:8) Kaj pomeni izpolnjevati Božjo voljo? To se lahko naučimo iz Jezusovega življenja in njegovih naukov. (Janez 7:16, 17) Jezus ni samo govoril o Božji volji – po njej je tudi živel. Gospod Tvoja in ne moja Volja naj se spolni, je rekel Očetu. Pravzaprav je rekel, da njegov cilj v življenju ni, »da bi delal svojo voljo, temveč voljo« tistega, ki ga je poslal. (Janez 6:38)

    Ali potrebujemo posebno znamenje, videnje ali klic, da bi vedeli, kaj je Božja volja glede mene?
    Ne, saj Božje sporočilo za človeštvo najdemo v Svetem pismu. V njem je zapisano vse, kar vsakdo od nas potrebuje, da bi bil »popolnoma usposobljen za vsako dobro delo«. (2. Timoteju 3:16, 17) Bog hoče, da med drugim uporabljamo Sveto pismo in svoj »razum«, da bi izvedeli, kakšna je Božja volja glede nas. (Rimljanom 12:1, 2; Efežanom 5:17)

    Ali res lahko izpolnjujem Božjo voljo?
    Seveda, saj v Svetem pismu piše: »Božje zapovedi pa niso pretežke za nas.« (1. Janezovo 5:3, Zaživi: Sveto pismo – celotna Nova zaveza) To ne pomeni, da je Božje zapovedi vedno lahko izpolnjevati. Toda koristi, ki jih boste imeli od tega, bodo odtehtale vloženi trud. Jezus je celo rekel: »Srečni tisti, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo!« (Luka 11:28)

    »Brez Vere je nemogoče biti Bogu po volji,« piše v Svetem pismu. (Hebrejcem 11:6) Vredno je omeniti, da je bil Abraham po tem, ko »je veroval v Boga«, imenovan »Božji prijatelj«. (Jakob 2:23) Tudi Jezus Kristus je poudaril, kako pomembno je verovati v Boga, če želimo biti deležni Božjega blagoslova. (Janez 14:1) Kako si torej lahko pridobimo vero, ki jo Bog išče v ljudeh, s katerimi želimo biti prijatelj? Začnemo lahko tako, da redno molimo k Bogu za navdih in podučitev Svetega Duha in preučujemo Božjo Besedo, Sveto pismo, kjer nam govori Bog, da se spovemo in očistimo svojo dušo, se udeležimo svete maše, ljubimo in odpuščamo, izkazujemo usmiljenje kot Samaritani in delamo dobra dela in služimio bližnjim. S preučevanjem si bomo pridobili »točnejše spoznanje njegove volje« in tako ugotovili, kako bi mu lahko »v vsem ugajali in spolnjevali Božjo Voljo, ki ni v nasprotju z Božjimi Nauki in Svetim pismom«. Bolj ko bomo molili k Bogu, Boga in ljudi ljubili in bolj ko bomo spoznavali Boga in v življenju udejanjali to, kar se bomo naučili o Božjih naukih in pravičnih Božjih zahtevah, močnejša bo naša vera vanj in vedno bolj nam bo blizu, če bomo sponjevali Božjo Voljo in živeli kot je živel Kristus. (Kološanom 1:9, 10)

  44. Janez says:

    AUCH DU BIST EIN ENGEL FUER MICH ali TUDI TI SI ZAME BOŽJI ANGEL POSLAN IZ NEBES
    Ali veš prijatelj, kam bežijo angeli, ko izgubijo svoja krila?
    Ko svetlo noč zapusti sijaj in ko nova jutra solze so žalostnih ljudi umila?
    Daj jim vendar človek ponovno svoja krila, daj jim nova krila svojih sanj in domišljije,
    pojdi tja, kjer valovi sreče in dobrote so doma,
    kjer je obilo dobrote in upanja;
    prinesi jim spet radost, upanje in strpnost,
    naj nam vsem spet hvaležno melodija Bogu v čast veselo v srcu zaigra.
    Kadar vstaja sonce, prebuja se nov dan,
    vedi, ko nekdo te ljubi, odpira svojo toplo dlan.
    In ko človek išče radost, srečo, mir srca,
    je samo ljubezen, ki lahko osreči ga.
    O, daj Gospod, moj Stvarnik ljubezni polno mi srce,
    glej, zaman je drugo materialno, ker le skrb, nemir preveva me.

    Rad bi ponesel radost in dobroto v življenje vsem ljudem,
    z njima prosim podeli mi Gospod veselje in spodbudi ter opogumi me.
    Daj mi Moč in navdihni s Svetim Duhom me!
    Podari mi Božji Mir in Molitev k Tebi, ki z Ljubeznijo in Vero do Boga napolni mi srce.
    Kakor jutra rosa, ki ob soncu zgine in več je ni,
    kakor vrt in gozd, poljane ter griči na novo v naši vasi na Pancah oživi,
    človek se spreminja, ko Ljubezen v njem spet prebudi,
    mrak postaja sonce, v njem veselje in upanje se spet zbudi,
    vedre in radostne, polne miline so človeške spet oči,
    v njih sledu nobene žalosti več ni,
    ker žalost so odnesli tja daleč, naši dobri Sveti angeli;
    in vedi, če si v srcu dober, si ta angel zame tudi ti.

    Ni slajših misli, kot je lep pogled na pomladne, poletne in jesenske dolge, svetle, tople dni,
    ko zelenijo in rumenijo listi, poganja cvetje, zaslišiš spet otroški smeh in zaslišiš v gozdu ptic veselo petje;
    juhuhu, prihaja vigred, prihaja poletje in jesen, spet in dušo objame sto radosti,
    vse je lepo, vse me veseli, kar v naravi zeleni, raste ino cveti,
    kot drobna impresija, ki v duši ostaja večno in nikdar ne zbledi!
    Tudi zima je lepa, ko pod belim snegom počiva Narava in Ljudje.
    V zimski idili, ko posije sonce, se odtaja marsikateri led in zakrknjeno srce ter posije Upanje.
    Prelep je Božji Svet, nam vsem si ga podaril iz Ljubezni Bog Ti.
    Vemo, da brez Tebe Gospod se na svetu nič ne zgodi.
    prosimo podari nam Vero, Dobroto, Ljubezen in Usmiljenje, ki naj večno živi.
    Obvaruj nas Gospod bolezni, problemov, raznih težkih preizkušenj in nevarnosti,
    naj Vse Ustvarjeno in Živo v Vesolju in na Zemlji naj Vedno hvaležno poje Ti.
    Bodimo tudi Mi Dobri Angeli.
    Ljudem prinašajmo Luč Upanja, Božji Mir in se Veselimo Odrešenja Vsi!

    Janez AKA Dichter Hansi

  45. Janez says:

    MODRE MISLI DALAJLAME, KI NAM LAHKO SPREMENIJO ŽIVLJENJE
    Od vsakega Človeka se lahko kaj novega Naučimo in je prav, da se Zavedamo, da je Bog prisoten v Vsakem izmed Nas. Bpga dnevno srečujemo v vseh ljudeh in Stvareh, ki nas obkrožajo. Ne moremo Ljubiti Boga, če nimamo Radi Sočloveka. Dalajlama velja za človeka modrosti, ljubezni in sočutja do ljudi. Marsikaj se lahko od njega naučimo, ker je Duhoven in Pravičen ter Spoštuje Etiko, Moralo in Življenje. Znanje, ki ga prenaša na druge, spreminja njihovo življenje. Će boste veliko razmišljali o njegovih mislih, boste kmalu spoznali prijeten občutek, ki bo preplavil vaše telo. Vsekakor mu ne pravijo Dalajlama brez razloga, saj v dobesednem prevodu pomeni ocean modrost. ker je resnično človek, ki mu skromnost in dobrota predstavljata temelj v življenju. Njegove misli veljajo za najmodrejše na svetu, zato boste z razmišljanjem o njih korenito spremenili svojo dosedanjo miselnost zahodnjaškega sveta, ki je usmerjen predvsem na pohlep po materialnih dobrinah, zavisti in tekmovalnosti. Dalajlama je duhovni vodja Tibetancev, človek, ki znan po imenu Tenzin Gyatso. Njegove misli so rezultat dolgoročnih življenjih izkušenj in veliko vloženega dela pri duhovnem razvoju človeka. Lepoto mnogokrat ne spoznano, ker prihaja od znotraj, zato je potrebna modrost, ki krepi moralno življenje in nas uči, kako spoznati ljudi takšne, kakršni so v resnici. Molimo in prosimo Svetega Duha, da nas Vodi in Poduči ter Navdihne, da bomo mnoge verske in duhovne skrivnosti pravilni razumeli in izvajali v Življenju. Naj bo dobrodošlo vse, kar nam lahko pomaga, da bomo Boljši Ljudje in Kristjani. Širimo svoja Obzorja in prinašajmo ljudem Luč in Upanje, Božjo Ljubezen in Dobroto, Božji Mir in Usmiljenje!

    50 modrih misli Dalajlame
    1. “Odprto srce je odprt um.”
    2. “Nikoli ne moremo doseči miru v zunanjem svetu dokler ne dosežemo miru v nas samih.”
    3. “Cilj ni, da si boljši kot drugi človek, ampak kot prejšnji jaz.”
    4. “Ljubezen in sočutje so nujnost, ne luksuz. Brez njih človeštvo ne more preživeti.”
    5. “Žlica ne more okusiti hrane, ki jo nosi. Podobno, neumen človek ne more razumeti modrosti pametnega človeka, tudi če se druži z njim.”
    6. “Korenine vsega dobrega ležijo v tleh hvaležnosti.”
    7. “Tišina je včasih najboljši odgovor.”
    8. “Pravi junak je tisti, ki obvlada svojo lastno jezo in sovraštvo.”
    9. “V naši borbi za svobodo, je resnica edino orožje, ki ga imamo.”
    10. “Pravila poznaj dobro, da jih boš lahko učinkovito prelomil.”
    11. “Izberi, da boš optimističen, bolje se počutiš.”
    12. “Naš prvotni namen v tem življenju je pomagati drugim. In če jim ne moreš pomagati, jim vsaj škodi ne.”
    13. “Končni vir sreče ni denar in moč, ampak toplo srce”
    14. “To je moja preprosta vera. Ni potrebe po templjih. Ni potrebe po zapleteni filozofiji. Moj um, Moje lastno srce je vaš tempelj. Moja filozofija je preprosto dobrota.”
    15. “Če je problem rešljiv, če je situacija takšna, da lahko kaj storite pri tem, potem ni razloga za skrb. Če ni rešljiv, potem ni pomoči v zaskrbljenosti. V nobenem primeru ni koristi pri kakršnikoli zaskrbljenosti.”
    16. “Ocenite vaš uspeh po tem, čemu ste se morali odreči v zameno, da ste ga dobili.”
    17. “Zelo redko se zgodi oziroma je skoraj nemogoče, da je lahko dogodek negativen z vseh vidikov.”
    18. “Deli svoje znanje, to je način, da se doseže nesmrtnost.”
    19. “Ljudje izberejo različne poti za iskanje zadovoljstva in sreče. Samo zato, ker niso na vaši poti, ne pomeni, da so se izgubili.”
    20. “Celoten namen vere je olajšati ljubezen in sočutje, potrpljenje, strpnost, skromnost in odpuščanje.”
    21. “Če lahko gojite pravi odnos, so vaši sovražniki najboljši duhovni učitelji, ker vam njihova prisotnost zagotavlja priložnost, da okrepite in razvijete toleranco, potrpežljivost in razumevanje.”
    22. “Samo razvoj sočutja in razumevanja za druge nam lahko prinese umirjenost in veselje, ki jih vsi iščemo.”
    23. “Upoštevajte, da velika ljubezen in veliki dosežki vključujejo veliko tveganje.”
    24. “Poskusimo prepoznati dragoceno naravo vsakega dneva.”
    25. Ko ugotovite, da ste naredili napako, takoj ukrepajte, da jo popravite.
    26. “Vse trpljenje je povzročena zaradi nevednosti. Ljudje naložijo bolečine drugim zaradi sebičnega prizadevanja za svojo srečo ali zadovoljstvo.”
    27. “Svetovni mir se mora razviti iz notranjega miru. Mir ni samo odsotnost nasilja. Mir, jaz mislim, je manifestacija človeškega sočutja.”
    28. Sočutje ni verska dejavnost, to je človeško delo, to ni razkošje, to je bistvenega pomena za lasten mir in duševno stabilnost, je bistvenega pomena za preživetje ljudi.
    29. “Bodite prijazni, kadarkoli je to mogoče. Vedno je mogoče.”
    30. “Namen vseh glavnih verskih običajev ni zgraditi velike templje zunaj, ampak ustvariti templje dobrote in sočutja v notranjosti, v naših srcih.”
    31. “Daj tistim ki jih imaš rad krila za letenje, korenine, da se vrnejo in razloge, da ostanejo.”
    32. “Zapomnite si, da je najboljša zveza tista v kateri vaše ljubezen do drug drugega presega potrebo po drug drugemu.”
    33. “Če želite, da so drugi srečni, vadite sočutje. Če vi želite biti srečni, vadite sočutje. ”
    34. “Včasih nekdo naredi dinamičen vtis s tem, da nekaj reče, in včasih nekdo naredi izjemen vtis s tem, da molči.
    35. “Čeprav se morda ne boste mogli vedno izogniti težkim situacijam, lahko spremenite obseg do katerega lahko trpite s tem, da izberete, kako se odzovete na situacijo.”
    36. “Lahko živimo brez religije in meditacije, vendar ne moremo preživeti brez človeške naklonjenosti.”
    37. “Tematika sočutja sploh ni verska dejavnost. Pomembno je vedeti, da je človeška dejavnost, je vprašanje človeškega preživetja.”
    38. “Moja vera je zelo preprosta. Moja vera je ljubeznivost do vsega Stvarstva in Spoštovanje Živih Bitij.”
    39. “Ljubezen, dobrota in sočutje sta pravi veri zame. Toda, za razvoj tega, ne potrebujemo verjeti v nobeno vero.”
    40. “Dejanja nekoga drugega ne smejo določiti vašega odziva.”
    41. “Ljubezen je odsotnost sodbe.”
    42. “Največja nevšečnost je, da obstaja velik potencial, da delaš dobro, tako za sebe kot za druge.”
    43. “Če mislite, da ste premajhni, da bi naredili spremembe, poskusite spati s komarjem.”
    44. “Sočutje naravno ustvarja pozitivno vzdušje, in kot rezultat se počutite mirno in zadovoljno.”
    45. “Jeza je največji uničevalec vašega lastnega duševnega miru.”
    46. “Naša starodavna izkušnja na vsaki točki potrjuje , da je vse povezano med seboj, vse je neločljivo.”
    47. “Način, da spremenite misli drugih, je z naklonjenostjo, in ne z jezo.”
    48. “Namesto, da bi se spraševali ZAKAJ se to dogaja vam, razmislite zakaj se to dogaja VAM.”
    49. “Discipliniran um vodi v srečo, in nediscipliniran um vodi v trpljenje.”
    50. “V praksi tolerantnosti, je sovražnik nekoga najboljši učitelj.”

    Dalajlama

  46. Janez says:

    MOLITEV MOŽA IN ŽENE
    Bog, nebeški Oče, ti si hotel, da sva se srečala v življenju, vzljubila in podala na skupno pot. Hotel si, da sva eno, da sva si mož in žena! Hvala ti za vse, kar si nama dal! Hvala za srečne in tudi za bridke ure! Hvala za vse, kar imava, in hvala tudi za tisto, česar nimava. Odpusti nama vse, česar ti nisva dala ali kar sva ti po svoji volji vzela. Ne bodi hud zaradi najine premajhne ljubezni do tebe, zaradi premalo potrpežljive ljubezni do otrok in zaradi premalo odpuščajoče medsebojne ljubezni. Pomagaj nama, da bova zanaprej tebi bolj zvesta služabnika, da bova otrokom boljša vodnika, sebi prijetnejša sopotnika, vsem okoli naju pa zglednejša soseda. Vsem skupaj nam daj, da ne zgrešimo prave smeri na poti k tebi, na poti v večni dom neminljive in popolne sreče. Amen.

    Vir: Rimski misal. Celovec Družba sv. Mohorja, 1961; str. [27]

    Galačanom, 5,22 Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba,

    Molitev moža za ženo
    Gospod, priznati moram, da je moja ljubezen tako majhna. Svojo ženo ljubim, kadar mi postreže, kadar me razvedri, kadar občudujem njeno privlačnost in lepoto. Ljubim otroke, ker me potrebujejo in so odvisni od mene. Rad imam svoje delo, kadar mi gre dobro od rok in mi koristi.
    Gospod, prosim te, nauči me ljubiti. Ti si Ljubezen, zato mi daj pogum, da bom premagal sebičnost in ljubil zares z vsem srcem. Daj, da bom mogel reči za svojo ženo: ljubim jo, ker je moja žena; Ljubim jo, ker si mi jo dal ti, Gospod; ljubim jo, ker sva po poroki postala eno telo; ljubim jo, ker je tako dobra in potrpežljiva; ljubim jo, ker mi zna postreči z božjimi darovi in mi razkriva svet vrednot; ljubim jo, ker verujem v tebe, ki si ljubezen.
    Amen.

    Molitev žene za moža
    Gospod, svojega moža imam rada, ker me ljubi, me v družbi varuje in mi pomaga pri opravilih v družini. V njem najdem trdnost in dopolnilo same sebe.
    Gospod, blagoslovi najin zakon. Naj se najina ljubezen po tvoji dobroti nenehno poglablja.
    Posveti tudi najino telesno ljubezen. Želiva biti podoba Kristusa in Cerkve, ki sta zvesta vse čase. Bodi blizu tistim, ki so se izneverili prvotni ljubezni.
    Ozdravi jih. Združi, kar so ljudje ločili. Blagoslovi vse osamljene in vse poročene,
    blagoslovi tudi najine otroke in naju.
    Amen.

    Molitvenik Kristjan moli, Družina 1982

    1 Korinčanom 13,4 Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje.

  47. Miro says:

    TRI LEKCIJE BLAŽENE CHIARE LUCE ZA PREMAGOVANJE ŽIVLJENJSKIH PREIZKUŠENJ (Aleteia)

    CHIARA LUCE BADANO JE UMRLA PRI 18 LETIH ZARADI UNIČUJOČEGA RAKA. TODA NJENA ŽIVLJENJSKA ZGODBA NAS LAHKO NAUČI PREŽIVETI KRIZE – NE LE VELIKE KATASTROFE, AMPAK TUDI VSAKODNEVNE TEŽAVE IN PREIZKUŠNJE

    Blaženi Chiari Luce Badano so pri 17 letih odkrili kostnega raka. Vendar dekle ni obupalo v boju za svoje življenje. Nasprotno, s presenetljivim veseljem je tolažila tiste, ki so jo obiskovali.

    Pred smrtjo 7. oktobra 1990, ko je imela 18 let, je zemeljsko slovo dojemala kot poroko z Jezusom. Njene zadnje besede so bile namenjene njeni mami: “Mama, bodi srečna, ker jaz sem srečna. Zbogom!”

    Toda kako se je spopadala s težavami življenja in smrti? Tu so tri Chiarine duhovne lekcije, ki vam bodo pomagale premagovati življenjske preizkušnje:

    https://si.aleteia.org/2021/12/10/3-lekcije-blazene-chiare-luce-za-premagovanje-zivljenjskih-preizkusenj/

    Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

  48. Miro says:

    »GOSPOD, ČE HOČEŠ, ME MOREŠ OČISTITI.« V JEZUSU SE JE PREBUDILO SOČUTJE, STEGNIL JE ROKO, SE GA DOTAKNIL IN REKEL: »HOČEM, BODI OČIŠČEN!« JEZUSOVO SOČUTJE! – POT KRISTJANA JE JEZUSOVA POT, TOREJ POT USMILJENJA IN VKLJUČEVANJA!

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 1,40-45)

    K njemu je prišel gobavec in ga na kolenih prosil: »Če hočeš, me moreš očistiti.« Zasmilil se mu je, iztegnil je roko, se ga dotaknil in mu rekel: »Hočem, bodi očiščen!« Gobe so takoj izginile in bil je očiščen. Jezus ga je brž jezno poslal ven in mu rekel: »Glej, da nikomur nič ne poveš, ampak pojdi, pokaži se duhovniku in daruj za svoje očiščenje, kar je zapovedal Mojzes, njim v pričevanje.« Ko pa je ta šel ven, je začel na vsa usta oznanjati in pripovedovati, kaj se je zgodilo, tako da Jezus ni več mogel v mesto odkrito, ampak je bival zunaj na samotnih krajih. In vendar so od vsepovsod prihajali k njemu.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+1%2C40-45&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    »Gospod, če hočeš, me moreš očistiti.« V Jezusu se je prebudilo sočutje, stegnil je roko, se ga dotaknil in rekel: »Hočem, bodi očiščen!« Jezusovo sočutje! Jezus se ne izmika, temveč se pusti vplesti v trpljenje in potrebe ljudi, iz preprostega razloga, ker On zna in hoče »trpeti« z drugim, saj ima srce, ki ga ni sram »sočustvovati«.

    Jezusa ni strah pred tveganjem, da bi sprejel trpljenje drugega in zato plača to ceno do konca . Sočutje vodi Jezusa v konkretno dejanje, to je, ponovno vključiti izključenega.

    Ko je Mojzes pravno obravnaval vprašanje gobavcev, je zahteval, da se jih oddalji in izključi iz skupnosti dokler bo trajalo njihovo zlo in jih je razglasil za »nečiste«.

    Predstavljajte si, kakšno trpljenje in kakšno sramoto je moral prenašati gobavec: fizično, družbeno, psihološko in duhovno! On ni samo žrtev bolezni, ampak čuti tudi krivdo, kaznovan je za svoje grehe! Je živi mrtvec.

    Poleg tega je gobavec vzbujal strah, zaničevanje, gnus. Zaradi tega so ga zapustili celo njegovi domači, se ga izogibali drugi, izrinili iz družbe, še več, družba sama ga je izločila ter prisilila živeti stran od prebivališč zdravih. Družba ga je popolnoma izključila.

    Jezus temeljito spremeni in pretrese to v strah zaprto miselnost.

    Jezus je hotel ozdraviti gobavca, se ga je hotel dotakniti, ga je hotel ponovno vključiti v skupnost, ne da bi se samoomejeval s predsodki, ne da bi se prilagodil prevladujoči miselnosti ljudi, ne da bi ga bilo strah pred okužbo. Jezus brez odlašanja in brez običajnega premisleka o situaciji in morebitnih posledicah, odgovori gobavcu na njegovo prošnjo!

    Pot kristjana je Jezusova pot, torej pot usmiljenja in vključevanja.

    S tem, ko je Jezus ozdravil gobavca, zdravega ni z ničemer prizadel, celo rešil ga je strahu, ni mu prinesel nevarnosti, temveč mu je podaril brata, ni zaničeval postave, temveč je cenil človeka. Jezus pravzaprav zdrave osvobaja skušnjave zavisti ter godrnjanja.

    Iz tega sledi, da dejavna ljubezen ne more biti nevtralna, ravnodušna, mlačna ali delna! Dejavna ljubezen okužuje, navdušuje, tvega in vključuje. Dejavna ljubezen je nezaslužena, brezpogojna in zastonjska! Dejavna ljubezen je ustvarjalna pri iskanju pravega jezika za sporazumevanje z vsemi tistimi, ki jih imajo za neozdravljive in torej ne dotakljive. Dotik je resnični jezik sporočanja, isti prijateljski jezik, ki je gobavcu posredoval ozdravljenje. Če se naučimo tega jezika, koliko ozdravljenj lahko storimo ali jih posredujemo. Bil je gobavec, potem pa je postal oznanjevalec Božje ljubezni. Evangelij namreč pravi: »Ko pa je ta šel ven, je začel na vsa usta razglašati in pripovedovati, kaj se je zgodilo«.

    Se bomo naučili dotika ljubezni?

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!

  49. Miro says:

    MOLITEV SV. FAVSTINE KOWALSKE – BOŽJE USMILJENJE ZA SVET

    Neskončno usmiljeni Bog, ti neskončna dobrota! Glej, danes vse človeštvo iz brezna svoje bede
    kliče k tvojemu usmiljenju, k tvoji dobrosrčnosti, kliče z močnim glasom svoje stiske.

    Milostljivi Bog, ne zavrzi molitve izgnancev te zemlje. Gospod, nepojmljiva Dobrota, ki popolnoma
    poznaš našo bedo in veš, da se z lastnimi močmi nismo sposobni dvigniti k tebi.

    Zato te milo prosimo, prehitevaj nas s svojo milostjo in neprestano večaj v nas svoje usmiljenje,
    da bomo zvesto izpolnjevali tvojo sveto voljo v vsem življenju in ob smrtni uri.

    Naj nas brani vsemogočnost tvojega usmiljenja pred kroglami sovražnikov našega zveličanja, da bomo
    z zaupanjem kot tvoji otroci čakali na tvoj končni prihod, na dan, ki je le tebi znan.

    Pričakujemo, da bomo prejeli vse, kar nam je po Jezusu obljubljeno, kljub vsej naši bedi, kajti Jezus je
    naše upanje; skozi njegovo usmiljeno Srce bomo stopili v nebesa kakor skozi odprta vrata.

    (Dnevnik sv. Favstine, št. 1570).

    Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega zaupamo vate!
    Sv. Favstina Kowalska, prosi za nas!

  50. Miro says:

    PAPEŽ FRANČIŠEK MED KATEHEZO O PRILIKI O USMILJENEM OČETU (11. maj 2016)

    OČETOVO USMILJENJE JE BREZPOGOJNO

    »’Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden’ (Lk 15,23-24). S temi besedami je oče prekinil mlajšega sina v trenutku, ko je priznal svojo krivdo: ‘Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin’ (Lk 15,19). A očetovo srce ne more prenesti teh besed. Pohiti, da bi sinu povrnil znamenja njegovega dostojanstva: belo oblačilo, prstan, sandali.

    Jezus v priliki ne pripoveduje o užaljenem in jeznem očetu. Nasprotno, edino, kar si oče želi, je, da bi imel sina pred sabo živega in zdravega, razveseli se ga in pripravi gostijo. Sinova vrnitev je opisana na zelo ganljiv način: ‘Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil’ (Lk 15,20). Kako velika je očetova nežnost. Očetovo usmiljenje je prekipevajoče, brezpogojno, izrazi se še preden sin spregovori. Sin se seveda zaveda, da je naredil napako in to tudi prizna: ‘Grešil sem … Vzemi me za enega od svojih najemnikov’ (Lk 15,19). A te besede se razpršijo pred očetovim odpuščanjem. Ob njegovem objemu in poljubu sin spozna, da je kljub vsemu vedno bil sin. Ta Jezusov nauk je zelo pomemben. Naše stanje Božjih otrok je sad Očetove ljubezni srca. Ni odvisno od naših kreposti ali naših dejanj in nam ga torej nihče ne more vzeti. Nihče nam ne more vzeti tega dostojanstva. Niti hudič.

    NIKOLI POZABITI, DA ME OČE ČAKA

    Jezus nas s tem spodbuja, naj nikoli ne obupamo. Mislim na zaskrbljene mame in očete, ko vidijo svoje otroke, kako se oddaljijo in krenejo na nevarne poti; na župnike in katehiste, ki se včasih sprašujejo, če je njihov delo bilo zaman; na osebe v zaporu, ki se jim zdi, da se je njihovo življenje končalo; na tiste, ki so narobe izbrali in jim ne uspe več gledati v prihodnost; na tiste, ki so lačni usmiljenja in odpuščanja ter mislijo, da si ju ne zaslužijo … V kakršni koli življenjski situaciji, ne smem pozabiti, da nikoli ne neham biti Božji otrok, otrok Očeta, ki me ljubi in čaka na mojo vrnitev. Tudi v najtežjih življenjskih situacijah me Bog čaka in me želi objeti.

    STAREJŠI SIN …

    V priliki nastopa še starejši sin, ki prav tako mora spoznati očetovo usmiljenje. Vedno je bil doma, a je tako zelo drugačen od očeta. V njegovih besedah ni nežnosti: ‘Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza … Ko pa je prišel ta tvoj sin …’ (Lk 15,29-30). Nikoli ne izreče besede ‘oče’ ali ‘brat’, misli samo nase. Baha se, da je vedno ostal ob očetu in mu služil, čeprav te bližine ni nikoli živel v veselju. Sedaj obtožuje očeta, da mu ni nikoli dal kozliča, da bi se poveselil. Ubogi oče! Eden sin je odšel, drugi pa mu nikoli ni bil zares blizu! Očetovo trpljenje je kakor Jezusovo trpljenje, ko se oddaljimo ali gremo daleč ali pa smo zraven, ne da bi bili zares blizu.

    Tudi starejši sin potrebuje usmiljenje. Tudi tisti, ki se imajo za pravične, potrebujejo usmiljenje. Ta sin predstavlja nas, ko se sprašujemo, ali se je vredno toliko truditi, če potem ničesar ne dobimo v zameno. Jezus nas spominja, da se v Očetovi hiši ne ostane zato, da bi dobili povračilo, ampak ker imamo dostojanstvo soodgovornih otrok. Ne gre za izmenjavo z Bogom, ampak gre za to, da ostanemo na poti in hodimo za Jezusom, ki je daroval samega sebe na križu.

    PRIDRUŽITI SE OČETOVEMU VESELJU

    Oče odgovori starejšemu sinu: ‘Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba’ Lk 15,31-32). Očetova logika je logika usmiljenja. Mlajši sin je mislil, da si zasluži kazen za svoje grehe, starejši sin pa je pričakoval povračilo za svoje delo. Brata med seboj ne govorita, vsak živi svojo zgodbo, a oba premišljujeta v skladu z logiko, ki je Jezusu tuja: če delaš dobro, prejmeš nagrado, če delaš hudo, boš kaznovan. To logiko preobrnejo očetove besede: ‘Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta tvoj brat mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden’ (Lk 15,31). Oče je povrnil dostojanstvo izgubljenemu sinu in ga postavil nazaj k njegovemu bratu. Brez mlajšega sina, starejši sin ni več brat. Največje očetovo veselje je videti, da se njegova sinova priznavata kot brata.

    Sinova se lahko odločita, ali se bosta pridružila očetovemu veselju ali pa ga zavrnila. Razmisliti morata o svojih željah in pogledu, ki ga imata na življenje. Prilika se sklene z odprtim koncem: ne vemo, kako se je odločil starejši sin. In to je spodbuda za nas: Evangelij nas uči, da vsi potrebujemo, da vstopimo v Očetovo hišo in se pridružimo njegovemu veselju, praznovanju usmiljenja in bratstva. Bratje in sestre, odprimo svoje srce, da bi bili usmiljeni kakor Oče!«

    Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 11.5.2016, povzeto po portalu: mirenski-grad.si

    Božje usmiljenje, ki spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!

  51. Janez says:

    Dodatek: skrajšane misli patra Marka Ivana Rupnika v premislek
    Tlačiti in siliti človeka nekritično v neke kalupe in formule duhovnosti ni duhovno. Potrebna je Milost in Dobrota, da postanejo plodna tla in da se odpre duša in srce človeka za Boga. NIČ NE GRE NA SILO. Bog je Usmiljenje in Dobrota, ki časka in vabi Človeka k Sebi. Posebno takrat je prenagljeno, ko nima temelja v Božji Milosti in v Živi Stvarnosti, ko to ni Božja Volja in Božji Načrt in ko človek še ni zrel in pripravljen, vendar hoče preseči trenutno stanje. Vse dozori in takrat je pravi čas, ki ga bo blagoslovil Gospod. Ker bo človeku, ki ga nagovarjajo neki človeški kalupi in formule, le s težavo pomagalo k boljšemu in pristnejšemu življenju. Duhovno življenje, ki je Notranja Resničnost, po Božji Milosti in Usmiljenju je namreč Življenje prav zato, ker izhaja iz Njega in se dotika po Božji Volji človeka kot Žive Osebe. Zato naj si vedno prizadevam, da bi poslušal in ohranjal srce in dušo v ponižni Bogaboječi Drži, v molitveni prošnji in v Učljivem položaju in prositi Boga Milosti, da bi slišal in uresničeval vedno znova NJEGOVO RESNICO in da bi se SRCE VEDNO UČILO PRAVIČNOSTI, DOBROTE IN LJUBEZNI, ki je najvišja Božja Zapoved. Predvsem pa dajmo kristjani zgled Pravičnega Življenja po Jezusovih Naukih tako, da bomo pomgali k utrditvi in širjenju
    krščanske Vere, ko bomo vse kar govorimo in Verujemo ter molimo tudi Živeli!

    Božja Pomoč in Usmiljenje Ostani Vedno z Nami Vsemi!

  52. Janez says:

    Sveti oče papež Frančišek: IZKAZANO NAM JE BILO USMILJENJE, POSTANIMO USMILJENI

    Sveti oče je v pridigi o Usmiljenju spregovoril o tem, kako so učenci, ki so od Jezusa prejeli usmiljenje, tudi sami postali usmiljeni. Povabil je, naj isto storimo tudi mi ter dopustimo, da nas MIR, ODPUŠČANJE in RANE Usmiljenega Jezusa obudijo v življenje.
    Sporočila sestra Leonida Zamuda SL – Vatikan

    Vstali Jezus se večkrat prikaže učencem. Potrpežljivo tolaži njihova potrta srca. Po svojem vstajenju tako Jezus udejanja »vstajenje učencev«. In oni potem, ko jih Jezus ponovno dvigne, spremenijo življenje. Pred tem jih mnoge Gospodove besede in zgledi niso mogli preoblikovati. Zdaj, na veliko noč, se dogodi nekaj novega. In zgodi se v znamenju usmiljenja. Jezus jih ponovno dvigne z usmiljenjem. In oni, ki so prejeli usmiljenje, postanejo usmiljeni. Zelo težko je biti usmiljen, če se nekdo ne zaveda, da je prejel usmiljenje.

    1. Usmiljenje prejmejo predvsem preko treh darov: najprej jim Jezus podari mir, nato Duha, na koncu rane. Na začetku jim podari mir. Učenci so bili zaskrbljeni. Zaprli so se v hišo iz strahu, ker so se bali, da bi jih aretirali in bi končali tako kot Učitelj. Vendar pa niso bili zaprti samo v hiši, ampak so bili zaprti tudi v svojih krivdah. Zapustili in zatajili so Jezusa. Čutili so se nesposobne, za nobeno rabo, zgrešene. Jezus pride in jim dvakrat ponovi: »Mir vam bodi!« Ne prinese miru, ki odvzame zunanje težave, ampak mir, ki vlije zaupanje znotraj. Ne zunanji mir, ampak mir srca. Pravi: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« (Jn 20,21) Kot da bi rekel: »Pošiljam vas, ker verjamem v vas.« Tisti potrti učenci se spravijo s samimi seboj. Jezusov mir stori, da preidejo od krivde k poslanstvu. Jezusov mir namreč vzbudi poslanstvo. Ni brezskrbnost, ni lagodnost, je izstopiti iz sebe. Jezusov mir osvobaja zaprtosti, ki hromijo, pretrga verige, ki zasužnjujejo srce. In učenci čutijo, da so prejeli usmiljenje: čutijo, da jih Bog ne obsoja, jih ne ponižuje, ampak verjame vanje. Da, v nas verjame bolj kot mi verjamemo sami vase. »Ljubi nas bolj kot mi ljubimo same sebe.« (prim. J. H. Newman, Meditations and Devotions, III,12,2). Za Boga ni nihče zgrešen, nihče nekoristen, nihče izključen. Jezus danes ponovno ponavlja: »Mir tebi, ki si dragocen v mojih očeh. Mir tebi, ki si pomemben zame. Mir tebi, ki imaš poslanstvo in za katerega je Oče pripravil Božji Načrt, da Spolnjuješ Božjo Voljo. Nihče ga ne more opraviti namesto tebe, ker si v Božjih očeh edinstven. Si nenadomestljiv. In jaz verjamem vate.«

    Nadalje Jezus učencem podeli usmiljenje s tem, da jim podeli Svetega Duha. Podari jim ga v odpuščanje grehov (prim. v. 22-23). Učenci so bili krivi, pobegnili so in zapustili Učitelja. In greh muči, zlo ima svojo ceno. Naš greh, pravi Psalm (prim. 51,5) je vedno pred nami. Sami ga ne moremo izbrisati. Le Bog ga odstrani, le On s svojim usmiljenjem stori, da izstopimo iz svoje najgloblje bede. Kakor tisti učenci, moramo dopustiti, da nam odpusti in reči iz srca: »Odpusti Gospod«. Odpreti srce, da nam je lahko odpuščeno. Odpuščanje v Svetem Duhu je velikonočni dar, da bi notranje vstali. Prosimo za milost, da bi ga sprejeli, da bi objeli zakrament odpuščanja. In da bi razumeli, da v središču spovedi nismo mi s svojimi grehi, ampak Bog s svojim usmiljenjem. Ne spovemo se zato, da bi se zrušili, ampak da bi bili ponovno dvignjeni. To zelo potrebujemo, vsi. To potrebujemo tako kot majhni otroci, ki jih mora očka vsakič, ko padejo, ponovno dvigniti. Tudi mi pogosto pademo. In Očetova roka je pripravljena, da nas postavi na noge, da lahko gremo naprej. Ta gotova in zanesljiva roka je spoved. Je zakrament, ki nas ponovno dvigne, ki nas ne pusti na tleh, da bi jokali na trdih podih naših padcev. Gre za zakrament vstajenja, je čisto usmiljenje. Tisti, ki sprejema spovedi ljudi, mora dati čutiti sladkost usmiljenja. To je pot tistih, ki sprejemajo spovedi ljudi, da dajo čutiti sladkost Božjega usmiljenja, ki vse odpušča. Bog vse odpušča.

    Po miru, ki ponovno usposobi, in odpuščanju, ki ponovno dvigne, je tukaj tretji dar, s katerim Jezus izkaže usmiljenje učencem: On jim podari rane. Po tistih ranah smo ozdravljeni (prim. 1 Pt 2,24; Iz 53,5). Vendar pa kako nas lahko rana ozdravi? Z usmiljenjem. V tistih ranah se, kakor Tomaž, z roko dotaknemo, da nas Bog ljubi do konca, da je naše rane storil za svoje, da je na svojem telesu nosil naše slabosti. Rane so odprti kanali med Njim in nami, ki razlivajo usmiljenje na našo bedo. Rane so poti, ki nam jih je Bog na široko odprl, da bi vstopili v njegovo nežnost ter z roko otipali, kdo je On. In da ne bi več dvomili o njegovem usmiljenju. Ko častimo, poljubimo njegove rane, odkrijemo, da je vsaka naša slabost sprejeta v njegovo nežnost. To se zgodi pri vsaki maši, kjer nam Jezus podari svoje ranjeno in vstalo telo. Dotaknemo se Ga in On se dotakne našega življenja. In stori, da se v nas spustijo nebesa. Njegove blesteče rane razparajo temo, ki jo nosimo v sebi. In mi, kakor Tomaž, najdemo Boga, odkrijemo ga v notranjosti in blizu, ter mu ganjeni rečemo: »Moj Gospod in moj Bog!« (Jn 20,28) Vse se začne tukaj, iz milosti, da nam je bilo izkazano usmiljenje. Tukaj se začne krščanska pot. Če pa se opiramo na svoje sposobnosti, na učinkovitost naših struktur in naših načrtov, ne bomo prišli daleč. Le če sprejmemo Božjo ljubezen, bomo lahko dali svetu kaj novega.

    2. Tako so storili učenci: ker jim je bilo izkazano usmiljenje, so postali usmiljeni. To vidimo v prvem berilu. Apostolska dela pripovedujejo, da »nihče ni trdil, da je to, kar ima, njegova last, ampak jim je bilo vse skupno.« (4,2) Ne gre za komunizem, ampak za neokrnjeno krščanstvo. In to je toliko bolj presenetljivo, če pomislimo, da so se ti tisti učenci malo prej prepirali glede nagrad in časti, o tem, kdo med njimi je največji (prim. Mr 10,37; Lk 22,24). Zdaj si delijo vse, imajo »eno srce in eno dušo« (prim. Apd 4,32). Kako so se lahko tako spremenili? V drugem so videli isto usmiljenje, ki je preoblikovalo njihovo življenje. Odkrili so, da jim je skupno Jezusovo poslanstvo, odpuščanje in Telo. Podelitev zemeljskih dobrin se je zdela naravna posledica. Besedilo nato pravi, da »nihče med njimi ni trpel pomanjkanja.« (v. 34) Njihovi strahovi so se razblinili, ko so se dotaknili Gospodovih ran, sedaj se ne bojijo zdraviti ran pomoči potrebnih. Ker tam vidijo Jezusa. Ker je tam Jezus, torej v ranah pomoči potrebnih.

    Sestra, brat, ali želiš dokaz za to, da se je Bog dotaknil tvojega življenja? Preveri, če se sklanjaš nad rane drugih. Danes je dan, v katerem se je potrebno vprašati: »Ali sem jaz, ki sem tolikokrat prejel mir od Boga, njegovo odpuščanje, njegovo usmiljenje, usmiljen z drugimi? Ali jaz, ki sem se tolikokrat hranil z Jezusovim Telesom, naredim kaj, da bi nasitil tistega, ki je reven?« Delujmo in pomagajmo ljudem in naredimo tudi mi kaj DOBREGA. Ne ostanimo brezbrižni. Ne živimo polovičarske vere, ki le VSE PREJEMA OD BOGA, vendar NIČ NE DAJE DRUGIM NAPREJ, ki sprejme dar, vendar pa se ne podarja. Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte nas Uči Jezus. Izkazano nam je bilo Usmiljenje, postanimo Usmiljeni. Prejeli smo Božje Milosti, talente in Božjo Dobroto, da jih darujemo zastonj drugim naprej. Saj če se ljubezen konča pri nas samih, se vera posuši v nerodovitno intimnost. Brez del usmiljenja umre (prim. Jak 2,17). Bratje in sestre, dopustimo, da nas mir, odpuščanje in rane usmiljenega Jezusa obudijo v življenje. In prosimo za milost, da bi postali priče usmiljenja. Le tako bo vera živa. In življenje bo poenoteno. Le tako bomo oznanjali Božji evangelij, ki je evangelij usmiljenja.

    Papež Frančišek, nedelja, 11. april 2021

    Božje Usmiljenje in Dobrota, Vate Zaupamo!

  53. Miro says:

    ČUDOVITE ZGODBE O POSVOJITVAH, KI SO SPREMENILE ŽIVLJENJE MNOGIH DRUŽIN (Aleteia)

    V Sloveniji je vsako leto od 30 do 50 posvojitev. Parov, ki pri nas želijo posvojiti otroka, je okoli 550, zato narašča število posvojitev iz tujine.

    Če se na eni strani ženska ali par sprašuje, kako bo zaradi najrazličnejših stisk poskrbel za otroka, ki ju je presenetil z nenačrtovano nosečnostjo, na drugi strani veliko parov že več let hrepeni po otroku. Združita se dva različna svetova, ki na prvo mesto postavljata željo po čim lepšem življenju za otroka.

    Na portalu Aleteie so predstavili nekaj pričevanj iz Slovenije, še več zgodb o posvojitvah pa so našli v tujini. Naj se vas dotaknejo še enkrat, so zapisali.

    Več o tem na:
    https://si.aleteia.org/2021/11/09/cudovite-zgodbe-o-posvojitvah-ki-so-spremenile-zivljenje-mnogih-druzin/

    Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!

  54. Miro says:

    IZPOLNJEVANJE BOŽJE VOLJE NE POMENI SEBE PONIŽATI, AMPAK SEBE V NAJVEČJI MERI IZPOLNITI (Ognjišče)

    VPRAŠANJE BRALCA:

    Prosim za obširnejši odgovor, kaj pomeni za kristjane izpolnjevanje Božje volje? Nimam dovolj verske izobrazbe, pa želim več zvedeti in me vaš odgovor zelo zanima. Sem pa doslej zasledil nekaj misli o tem. Izpolnjevanje Božje volje od nas zahteva določeno mero ponižnosti, kar pomeni, da se moramo odreči lastnim željam in lastni volji, da bi sledili in izpolnjevali Božjo voljo. Pomeni, da večjih življenjskih odločitev ne sprejemamo na podlagi osebnih izbir in občutij ter intuicije, temveč po preudarni molitvi k Njemu, prošnji za navdih Svetega Duha in temeljiti presoji z Božjim vodstvom, tako da vse, kar premoremo, prinesemo pred Boga in izpolnjujemo Njegovo in ne naše, človeške volje. In On bo blagoslovil vse, za kar se odločamo in kar delamo. Če si namreč z vsemi močmi prizadevamo, da bi svojo voljo združili z Božjo, bomo odkrili mir, ki nam ga nihče ne bo mogel odvzeti. Toda kako to uskladiti z življenjem? Ali pomeni izpolnjevanje Božje volje sebe ponižati, zavreči? Ali se ne človek uresniči, če izpolni svoje želje v življenju, oz. svojo voljo? Zame pa izpolnjevanje Božje volje pomeni ljubezen, usmiljenje, samaritanska pomoč ubogim, sočutje, ki vodi k pravičnosti, odpuščanje in življenju iz vere, ki se izraža v dobrih delih za druge ljudi. (Žan)

    ODGOVOR DR. MARJANA TURNŠKA:

    Želja izpolniti Božjo voljo, je nadvse hvale vredna in naj bi bilo pravzaprav nekaj najbolj osnovnega, oziroma temeljnega v življenju kristjana – na svoj način pa vsakega človeka (pa naj to svoje hrepenenje tako imenuje ali ne). Ta izraz sorazmerno pogosto tudi uporabljamo, saj rečemo “naj se zgodi Božja volja”, v očenašu molimo, da bi se zgodila “Očetova volja”; ali pa pripomnimo, da je “pač bila takšna Božja volja”, ko se zgodi kaj nerazumljivega.

    Hkrati pa je prav, da se zavedamo, da je takšno izražanje tudi skrivnostno. Največ nam je o tej resničnosti razodel Jezus z učlovečenjem. Sorazmerno že zgodaj je Cerkev učila, “da ima Kristus dve naravni volji in dve naravni dejavnosti, Božjo in človeško, ki si ne nasprotujeta, ampak sodelujeta tako, da je učlovečena Beseda v pokorščini svojemu Očetu človeško hotela vse, kar je skupaj z Očetom in Svetim Duhom po Božje odločila za naše zveličanje. Kristusova človeška volja ‘je pokorna; ne upira se in ne nasprotuje, temveč se podreja njegovi Božji in vsemogočni volji’.” (KKC 475) Iz tega verskega prepričanja Cerkve lahko zaznamo, da izpolnjevanje Božje volje ne pomeni “sebe ponižati, zavreči”, ampak prav nasprotno, sebe v največji meri izpolniti. Reči, da se “človek uresniči, če izpolni svoje želje v življenju, oz. svojo voljo”, če je to mišljeno v nasprotju s tem, kar želi Bog za nas, bi pomenilo, da sebe postavljamo nad Boga in tako sebe, svoja spoznanja in odločitve postavljamo za malika. Kajti v nobenem primeru, tudi če bi tako mislil in ravnal, človek ni Bog. Ob Jezusu pa lahko zaznamo, da je mogoče človeška hrepenenja, želje in odločitve uskladiti s tem, kar je Bog pripravil za nas, ko nas je ustvaril. To zahteva določeno prečiščevanje naše notranjosti, a potem pride do tega, da resnično želimo to, kar je po Božje prav za nas, saj je vse drugo zmota, laž o človeku. Hudobni duh in zlo, ki je aktivno navzoče v svetu, nas želi zvabiti prav v takšno mišljenje in ravnanje, ki bi bilo nasprotno Božjemu hotenju.
    Vendar je vse skupaj še malo bolj zagonetno. Ko govorimo o Bogu, vedno uporabljamo analogno govorico, s katero, ko izrazimo podobnost, hkrati izrazimo še večjo nepodobnost z Bogom. Kajti o Bogu ne moremo enoznačno govoriti z našim človeškim jezikom, niti ga dokončno domisliti s svojim razumom. Lahko pa ga dovolj spoznamo, ker se nam sam razodeva kot Oseba osebi, da se lahko odločimo zanj in mu sledimo.

    Kaj to pomeni glede razumevanja človeške in Božje volje? Poudarimo najprej, da Bog seveda nima takšne ‘volje’, kot jo ima človek. Če je človeška volja nekaj, kar se dogaja na ravni duše v telesu, potem seveda česa takšnega ni v Bogu, ki duše in telesa nima. Zato si ne moremo dobesedno predstavljati, da moramo najprej odkriti vzorec ‘volje’ v Bogu in ga nato primerjati z našo trenutno voljo, ter jo začeti usklajevati in ‘obdelovati’, dokler ne postane kopija Božje. Bog kratko malo nima česa takšnega, kot je omejena, ustvarjena človekova volja. Zato je Cerkev stoletja modro učila, da je odgovor na katekizemsko vprašanje, “kaj je Božja volja”: “da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice”.

    Konkretno to pomeni, da ne iščemo Božje volje tako, da se ob konkretni stvari sprašujemo, kaj hoče Bog: npr. ali naj grem na križišču levo ali desno, naj izberem ta ali oni poklic … To bi namreč pomenilo lahko tudi zanikanje svobode, ki nam jo je Bog dal, saj bi pričakovali, da se bo Bog odločil namesto nas. Še posebej ob odločitvah, ki predpostavljajo svobodo in ljubezen, bi na tak način težko prišli do svobodne odločitve. Učenje Cerkve o Božji volji je mnogo širše in vključuje tudi človekovo svobodo in ljubezen. Vabi nas, da z voljo in z ljubeznijo usmerimo naše delovanje v tisto smer, ki vodi v ‘zveličanje’ po poti razodete ‘resnice’ o človeku. In to nas same in vse druge. Božja volja je torej, da izberemo v konkretnem primeru tisto ‘varianto’, ki bo omogočala prav to odrešenjsko dogajanje. Povejmo to s primero hoje na vrh gore. Če je ‘vrh gore’ zveličanje, je Božja volja, da se povzpnemo na ta vrh; ker pa na ta vrh vodi več poti, nekatere pa na vrh sploh ne vodijo, izpolnimo Božjo voljo takrat, ko izberemo eno izmed tistih, ki vodijo na vrh; katero pa bomo izbrali, pa nam Bog prepušča in je ne izbere namesto nas. Torej ni Božja volja, da izberemo točno določeno pot, ampak da pridemo na vrh. Seveda nam Bog lahko sugerira kakšno izmed poti, ki bi bila najprimernejša za nas, kot lahko pot svetujemo tudi ljudje drug drugemu; a izpolnimo Božjo voljo tudi, če pridemo na vrh po kateri drugi.

    Še en vidik iskanja Božje volje je pomemben. Najdemo jo lahko vedno le v občestvu in samo občestvo Cerkve nam jo lahko potrdi. Posameznik se lahko tudi zmoti pri presoji, kaj je zanj Božja volja. Nevarno je reči: “Spoznal sem, da je to Božja volja zame.” In potem za vsako ceno, brez preverjanja v skupnosti Cerkve, trmasto pri tem vztrajati. Ob tem lahko hitro svojo samovoljo utemeljujemo v Bogu in jo predstavljamo kot ‘Božjo voljo’.

    Način, kako prihajamo do čim večje jasnosti glede Božje volje je razločevanje duhov. K tej veščini, ki se je v verski vzgoji in samovzgoji moramo naučiti, pogosto spodbuja papež Frančišek v svojem učenju. Dobro se je te veščine kar najbolje naučiti.

    Povzeto po: TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 12, str 90-92.

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    • Janez says:

      To vprašanje sem zastavil Ognjišču in dobil dober strokovno in versko ustrezen odgovor. Mislim da morajo duhovniki tako in z podučevanjem vernikov več prispevati k našemu vedenju in znanju, saj so za to vsestransko usposobljeni. Zato radi molimo k Bogu tudi mi verniki za vse naše duhovnike, da bodo zvesto služili Bogu in ljudem, pripomogli k utrditvi in širjenju krščanske Vere med ljudmi ter oznanjali Jezusove Nauke. Imamo pravico in dolžnost več vedeti o naši Veri!

      MOLITEV ZA VSE NAŠE DUHOVNIKE
      Vsemogočni Bog,
      Glej nevreden grešnik stojim pred Teboj.
      Prosim Te za vse naše duhovnike,
      ki si jih poklical v duhovniško službo.
      Vzel si jih izmed nas
      in jih naredil po Svoji Milosti za oznanjevalce Evangelija
      ter za delilce vseh Božjih skrivnosti v zakramentih in Božji Besedi.
      Prosim Utrjuj Njihovo Vero,
      da bodo vse to kar Oznanjajo vernikom tudi sami Živeli!
      Prosim Pomagaj in Navdihuj Jih, da bodo stanovitno Oznanjali Jezusove Nauke!
      Prosim Blagoslavljaj vse Njihovo Delo in Molitev
      in jih Varuj pred hudobijo ter malodušjem.
      Prosim Pomagaj jim, da bodo radi opravljali dušnopastirsko delo za ljudi.
      Pošlji Svetega Duha in jih napolni z Veseljem do Poklica.
      Daj jim Zaupanje v Večno Plačilo pri Tebi.
      Hvala Ti Gospod,
      Ki Živiš in Kraljuješ Vekomaj.
      Amen.

      Družina, Mali Molitvenik, 1997.

  55. Janez says:

    Pater Anselm Grün – Ena od bolezni današnjega časa je, da smo družba gledalcev (povzetek zanimivih misli)

    Prvi osrednji Misijonski nagovor pripada patru Anselmu Grünu. » Samo če vidim v svojem življenju smisel, dobim moč za življenje in željo, da se ga lotim,« je v pogovoru za naš radio Ognjišče, ki smo ga posneli že januarja, povedal pater.

    Doživljam, da mnogi mladi v življenju rajši ostajajo gledalci, bojijo se življenje oblikovati, ga tvegati in vzrok za to, da nimajo poguma, da bi tvegali življenje, je pogosto v tem, da so do sebe preveč zahtevni, vse mora biti popolno, vse moram dobro znati, in potem si ne upajo začeti. Zame je ena od bolezni današnjega časa, da smo družba gledalcev, da ljudje vedno ostajajo gledalci. Zame je pomembno mesto v Svetem pismu v 3. poglavju Markovega evangelija, ko je Jezus ozdravil človeka s posušeno roko. To je zame podoba človeka, ki so noče opeči prstov, ki se vedno potegne nazaj in se prilagodi ter si ne upa živeti. Jezus pa mu reče: Stopi v sredo, soočiti se moraš z življenjem, in stegni roko, vzemi življenje v svoje roke! To je zelo pomembno, naše življenje ne bo uspelo, če se ga ne bomo sami lotili.

    Drugo je ljubezen. To ni le čustvo, ni le ljubezen do bližnjega, ljubezen je tudi moč, ki je v nas, božanska Moč. Evangelist Janez pravi: Bog je ljubezen in, kdor ostane v ljubezni, ostane v Bogu. Na dnu naše duše je izvir ljubezni, iz tega izvira moramo delati in potem bo iz našega delovanja izhajal tudi blagoslov. Smisel. Če nimam smisla, tudi nimam energije. Terapevt Viktor Frankl pravi, da imamo danes veliko, od česar živimo, veliko stvari, in premalo, za kar živimo. In samo če vidim v svojem življenju smisel, dobim moč za življenje in željo, da se ga lotim.

    Upanje je zame ena najvažnejših krščanski kreposti, vera, upanje, ljubezen. Latinci pravijo: Dum spiro, spero, dokler diham, upam. Upanje bistveno spada k življenju, brez upanja ni nobene moči. Filozof Ernst Bloch pravi, da je človeško ravnanje dragoceno le takrat, ko ga zaznamuje upanje in ko posreduje upanje. Upanje je zame zelo pomembna krepost. Pravimo, da upanje umre zadnje, kar pa tudi pomeni, da če nimam upanja, je tukaj smrt. Upanje oživlja in kristjani imamo nalogo, da v tej družbi gojimo upanje. V Prvem Petrovem pismu beremo: »Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas.« Očitno so ljudje v prvem stoletju čutili, da imajo kristjani drugačno upanje, in to jih je očaralo. To bi bila tudi naša naloga v našem svetu in družbi, da zanetimo iskro upanja.

    Veselje je tudi čustvo, ki razširja srce. Veselja ne morem ukazati, vendar takrat, ko je življenje izpolnjeno, ko vidim smisel v svojem življenju, je moj odziv veselje.

    Dandanašnji, tako se zdi, je vedno več strahu in depresije, ki je posledica strahu pred življenjem samim. Kot da smo z odstranitvijo misli na smrt odstranili neločljivi del življenja …
    Strah pred življenjem ima dva vidika: na eni strani je strah, da življenja ne obvladam, da nisem dovolj dober, potem človek sploh ne začne, strah ga hromi, strah pokaže, da imamo pretirana merila, pretirane podobe, da mora biti človek vedno popoln, vedno dobro razpoložen, in hkrati čutim, da teh podob ne morem izpolniti. Drugi vidik pa je strah pred smrtjo, ki vodi v strah pred življenjem. Švicarski terapevt Jung je nekoč rekel, da ostane sredi življenja živ tisti, ki je pripravljen umreti. Lahko bi rekli: Če vsak dan mislim na smrt, me ni več strah. Živim v tem trenutku, vem, da je življenje omejeno, vendar živim v celoti v tem trenutku. Veliko ljudi pa odriva misel na smrt in potem jih je strah, da je življenja konec, da ni imelo nobenega smisla, da so bili samo koščki. Kristjani verujemo, da tudi življenje v koščkih s smrtjo postane celo, Bog ga naredi celega.

    Psihologi pravijo, da je bolezen našega časa brezodnosnost: nimamo odnosa do sebe, nimamo odnosa do ljudi, nimamo odnosa do narave in nimamo odnosa do Boga.
    »Ljubezen je najlepši dar, ki ga je Bog skril v naše srce.« Tako ste zapisali v knjižico »O čudežu Ljubezni«. O ljubezni se danes veliko govori, toda ko pogovor nanese na Ljubezen, ki se daruje, večinoma naletimo na odgovor, kot ga je slišal že apostol Pavel: »O tem bi te poslušali kdaj drugič.« (Apd 17, 32). Je darovanje za drugega res tako tuje današnjemu človeku? Psihologi pravijo, da je bolezen našega časa brezodnosnost: nimamo odnosa do sebe, nimamo odnosa do ljudi, nimamo odnosa do narave in nimamo odnosa do Boga. Sposobnost za odnose pa je eden bistvenih izzivov za človekovo zdravje. Ljudje hrepenijo po tem, da bi zaupali, da bili ljubljeni in da bi lahko sami ljubili, a tudi tedaj jih je pogosto strah: če imam nekoga rad in se mu približam, bo spoznal moje senčne strani, jaz pa bi bil rad na zunaj videti popoln in nosil popolno masko. Zato se bojim nekomu približati, saj bi ta potem lahko videl tudi moje šibkosti in napake. To je spet povezano s pretiranimi pričakovanji do ljubezni, da ljubezen samo osrečuje. K ljubezni spada tudi resnica, in samo ko sprejmem resnico in zaupam, da jo bo tudi drugi, ko me ni strah, da bo drugi spoznal resnico, šele tedaj lahko res ljubim, se približam drugemu in prenesem srečo ljubeče bližine.

    »Depresivni človek hrepeni po tem, da bi bilo v njegovi duši spet svetlo.« Tudi to je stavek iz ene vaših knjig. (Ti si moj angel, op.) Toda včasih se zdi, da ljudje zavračajo prav tisto edino luč, ki edina lahko prežene temo. Ali morda tudi zato, ker se jim ne znamo približati?

    Depresija pomeni, da se v duši stemni. Nekateri se želijo znebiti depresije z jemanjem zdravil. To je lahko v pomoč, prava pomoč pa je vera. Vera ne pomeni, da je Bog čarovnik, ki s čarovnijo odstrani mojo depresijo, temveč da se tedaj, ko svojo depresijo, svojo praznino in temo postavim pred Boga in si predstavljam, da Njegova luč in ljubezen lije vanjo, depresija lahko spremeni. To pa pomeni, da se srečam z Bogom in da se srečam s svojo lastno resnico. In ko že govorimo o depresiji, kaj je smisel depresij? Depresije pokažejo, da imam pretirana pričakovanja do življenja, da mislim, da bi moral biti vedno zdrav, vedno vesel, da hočem biti popoln. Neki psiholog pravi, da je depresija klic duše na pomoč, proti pretiranim samopodobam, da bi morali biti vedno popolni, vedno uspešni, vedno pozitivni. Tako je depresija povabilo, da se poslovimo od teh podob in hkrati pustimo, da našo têmo zalije Božja ljubezen in Božja svetloba.

    V vaši knjigi »Kraljica in divja ženska« govorite tudi o tem, kako družba povsem napačno poveličuje določena stališča in drže. To poveličevanje sodobnih praks bi lahko verjetno razširili kar na celotno družbo, ki nas skoraj sili v drže, ki človeku v temelju niso lastne. Navidezna osvobojenost in začetna sreča pa se prej ko slej razblini in človeka nato pričaka praznina, v kateri ostane sam.
    Kako obuditi smisel bivanja pri notranje ranjenih?

    Hildegard von Bingen pravi, da je umetnost življenja v tem, da rane spremenimo v bisere. Pri človeku, ki je bil zelo ranjen v otroštvu, je prvi korak, da si te rane ogledam, zaznam njegovo bolečino, hkrati pa prepoznam to ranjenost kot priložnost, da se podam na pot, da postanem bolj občutljiv za druge ljudi, priložnost, da postanem bolj živ, bolj občutljiv, rane me naredijo občutljivega za druge ljudi. Grki pravijo, da samo ranjen zdravnik lahko pozdravi. Mi pa si svojih ranjenosti ne dovolimo, hočemo jih pokriti, vendar od tega cel človek zboli. Samo če so rane odkrite, če se spremenijo v bisere, ima človek lahko spet upanje za svoje življenje. V naši cerkvi imamo veliko podobo Križanega in njegove rane so zlate. To je lepa prispodoba, rane bolijo, vendar kažejo tudi zlati sij moje duše, notranje zlato, in če na rane gledam tako, sem spravljen sam s seboj in čutim: Da, moje življenje je s tem postalo bolj živo in tudi za druge.

    To, kar je za nas najtežje, je odnos do nas samih. Kako živeti zdrav odnos do sebe, kako najti pravo ravnovesje med »cenim se« in »ostajam ponižen«? Kako se »pravilno« obnašati do nas samih?
    Po eni strani moram biti hvaležen za darove, ki mi jih je dal Bog. In vsak človek je prejel od Boga darove. Ne bi pa se smel primerjati z drugimi ljudmi, kajti če se primerjam, se bom vedno počutil manjvreden. Zato je pomembno, da si dopuščam oboje: da sem hvaležen za sposobnosti, hkrati pa sem ponižen in sprejemam svoje šibkosti. Potem me ne bo strah, da bodo drugi odkrili moje šibkosti, te smejo obstajati, priznavam jih. Latinska beseda za ponižnost je humílitas, povezana z besedo humus (= zemlja, prst), kar pravzaprav pomeni, da stojim z obema nogama na tleh in sem dovolj pogumen, da se spustim v globine svoje duše in tam zaznam tudi temo in šibkost. Če človek v sebi poveže oba pola, hvaležnost in ponižnost, se lahko veseli svojih sposobnosti in tega, kar mu uspe, tega, da je njegovo življenje rodovitno, ne da bi postal ošaben in se postavljal nad druge.

    Skrivnost biti kristjan je, da smemo sami postati blagoslov za druge
    Greh je prinesel razkol med Boga in človeka. In človek živi v tem razkolu od Abrahama naprej. Sveto pismo je zgodba, kako se človek spet uči živeti z Bogom, kako naj Ga ne doživlja več kot sebi nasprotnega. Kako naj to temeljno resnico povemo ljudem, ki so izgubili vsakršno povezavo z vero? Tudi ljudje, ki ne verujejo, se pogosto počutijo krive, krive, da so druge prizadeli, na primer v partnerstvu, v zakonu, krive, ker so na primer v otroštvu storili kaj napačnega. Občutki krivde bistveno spadajo k človeku. Seveda jih lahko obravnavamo terapevtsko in psihološko, toda vera je pomembna pomoč za zaupanje: Bog mi odpustí mojo krivdo, to pomeni, da smem spet živeti z mirno vestjo. Občutki krivde vodijo v slabo vest, slaba vest pa vzbudi v naši notranjosti notranjega sodnika, ki nas neprestano obtožuje. Tega sodnika imajo tudi ljudje, ki ne verujejo. Vera je pač pomembna pomoč: Bog me brezpogojno ljubi in sprejema, in če bi bil kriv, postavim svojo krivdo predenj in zaupam, da mi jo odpusti.

    Pater Anselm Grün: Radio Ognjišče dne 29.03.2020

  56. Miro says:

    MISEL SVETNIKA

    »ČE ZARADI SLUŽBE UBOGIM OPUSTITE MOLITEV, NE BODITE VZNEMIRJENI IN
    NE MISLITE, DA STE GREŠILI. SAJ NE ZANEMARIMO BOGA, ČE SE ZARADI NJEGA
    OD NJEGA ODDALJIMO, KO NAMREČ ENO BOŽJE DELO OPUSTIMO, DA DRUGO
    PODOBNO IZVRŠIMO.« (sv. Vincencij Pavelski)

    Sv. Vincencij Pavelski, prosi za nas!

  57. Janez says:

    POSLEDNJI BODO PRVI IN PRVI POSLEDNJI Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 20,1-16)

    Povabilo Gospoda se za vse ljudi vseskozi nadaljuje. Danes stopa na poti in vabi v svoj vinograd zastonjske ljubezni, vabi v nenehno občestvo z Njim, kjer je vse, kar je Njegovo, tudi naše. Bog odhaja na ulice in išče človeka, da bi ga ponovno poklical v Odnos s seboj. Išče ga zgodaj zjutraj, ob devetih, ob poldne, ob treh in ob petih popoldne. Simbolno to pomeni vedno! Bog od prvega padca naprej ni nehal klicati in iskati človeka, ki poseda na trgih in ulicah, izgubljen in brez Očeta. Človek od greha naprej ne ve več, kaj pomeni biti sin, ne ve, kaj pomeni “biti najet” oziroma poklican. Klic je tisti milostni trenutek, ki se zgodi, ko Gospod vstopi v življenje posameznika in ga povabi v odnos širšega občestva. Konkretno in neizbrisno se je to zgodilo pri krstu, ker se pa radi izgubljamo in odhajamo v staro, Bog sam ne odneha prihajati na naše poti in v naše misli, četudi so te daleč od Njegovih in klicati nazaj v lepoto novega. Delavci v vinogradu simbolno predstavljajo ljudi, ki so že vstopili v Kristusovo Telo. In vendar ne pomeni, da so tisti, ki so “znotraj” tudi zares spoznali Očeta. Zakaj bi sicer godrnjali?

    Ti delavci, ki jih gospodar v priliki prve najame, imajo držo starejšega sina iz druge Jezusove prilike. So v tem, kar je Očetovega in vendar ne prepoznajo Očeta. Zanje ostaja gospodar, oni pa tisti, ki si morajo ljubezen prislužiti in se izkazati. V taki logiki je še kako pomemben vsak denarij, še bolj pa je pomembno ali je so-služabnik prejel več kakor jaz. Misel starega človeka, ki je daleč pod mislijo Boga, kakor beremo v prvem berilu. In Oče vnovič na zadnjih in izgubljenih, ki so najdlje posedali brez Očeta, pokaže, da je logika Ljubezni drugačna. On namreč hodi in kliče. In kdorkoli vstopi, vstopi v njegovo polnost, kjer si ni potrebno kupovati, ampak le sprejeti držo obdarovanih sinov in hčera.

    Ponovno nekaj, kar sodobnega človeka vznemirja, saj v tem ni štetja, ampak le veselje nad lastno obdarovanostjo, posledično pa tudi nad obdarovanostjo tistega, ki ga ta Ljubezen najde. Četudi šele ob “koncu dneva”. Kjer Nekdo daje, ni več prvega in zadnjega, ampak je samo obdarovani. Še več, prvi je ravno tisti, ki uspe dati sebe nazaj, na zadnje mesto in tako pripravi prostor milosti, ki je ne gre prehitevati ali celo ukazovati. Prvo in zadnje mesto v Božji misli tako vedno sovpadata. Pavel pravi: “Življenje je zame Kristus.” Ko človek to okusi, se preprosto hoče manjšati, da bi On rastel (prim. Jn 3,30). Nenazadnje pa je tudi pomembno izpostaviti dejstvo, da Gospod spoštuje čas čakanja in iskanja. Tisto celodnevno posedanje v odsotnosti Očeta, tisto dolgo in mučno čakanje, ko človek ne ve, kam spada in kje je njegovo mesto, Gospod ovrednoti tako zelo, da ga izenači s tistimi, ki so cel dan smeli delati v Njegovem vinogradu. Obojni so namreč prenašali težo dneva in vročino, tisti “zadnji” morda težjo kakor “najdeni”.

    Zato bodo poslednji prvi in prvi poslednji. Vsakemu od nas je potrebno nenehno spreobračanje iz logike naših misli in naših poti posameznika, ki rešuje sebe, v logiko Boga, njegovih misli in poti, ki vedno rešujejo drugega in zato vključujejo daritev sebe. Tu pa odpade štetje in kupovanje naklonjenosti, ostane pa polnost veselja nad Očetovim zagotovilom ljubezni: “Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje.”(Lk 15, 31). Če se tega zavemo, se lahko tudi mi, skupaj z Očetom v polnosti veselimo vsega, kar milost dela v življenju drugega: “Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden” (Lk 15, 31).

    Na Tvojo Besedo, avtorica prispevka Anja Kastelic

    Božjo Dobroto, Usmiljenje in Ljubezen bom Vedno Opeval in se Veselil ter Slavil Boga za vse kar pride!

  58. Miro says:

    JEZUS OZDRAVI SIMONOVO TAŠČO – DANAŠNJI EVANGELIJ SE ZAČNE Z OZDRAVLJENJEM SIMONOVE TAŠČE, KI JE BILA VROČIČNA, KMALU PA SE JE RAZŠIRILO DO TE MERE, DA SE JE »VSE MESTO ZBRALO PRED VRATI«

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 1,29-39)

    Ko so prišli iz shodnice, so se z Jakobom in Janezom takoj napotili v Simonovo in Andrejevo hišo. Simonova tašča je ležala, ker je bila vročična, in brž so mu povedali o njej. Pristopil je, jo prijel za roko in jo vzdignil. Vročica jo je pustila in ona jim je stregla. Ko pa se je zvečerilo in je sonce zašlo, so prinašali k njemu vse bolnike in obsedene. Vse mesto se je zbralo pred vrati. In ozdravil je veliko bolnikov z različnimi boleznimi in izgnal veliko demonov, ki pa jim ni dovolil govoriti, ker so ga poznali.

    Navsezgodaj, ko je bilo še čisto temno, je vstal, se odpravil ven na samoten kraj in tam molil. Simon in njegovi tovariši so mu sledili. Ko so ga našli, so mu rekli: »Vsi te iščejo.« Rekel jim je: »Pojdimo drugam, v bližnja naselja, da bom tudi tam oznanjal, kajti za to sem prišel.« In prihajal je v njihove shodnice, oznanjal po vsej Galileji in izganjal demone.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+1%2C29-39&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    Današnji evangelij se začne z ozdravljenjem Simonove tašče, ki je bila vročična, kmalu pa se je razširilo do te mere, da se je “vse mesto zbralo pred vrati”. To pa zato, ker Jezus ozdravlja ljudi na več načinov.

    NAJPREJ OZDRAVI NAŠA TELESA

    Ko je Simonova tašča zbolela, pravi Sveto pismo, “so mu brž povedali o njej. Pristopil je, jo prijel za roko in jo vzdignil.”

    Vedno je enako: nekdo zboli, to povemo Jezusu, on priskoči na pomoč.

    Ta proces deluje tudi v življenju naših dragih. Ko zbolijo, “mu brž povejte”. Prijel jih bo za roko.

    OZDRAVI NAŠ UM

    “K njemu so prinašali vse bolnike in obsedene,” piše v evangeliju. Kmalu je ”oznanjal po vsej Galileji in izganjal demone”.

    Evangelij jasno razlikuje med boleznijo in obsedenostjo. Za prvo je potrebno zdravilo, za drugo pa eksorcizem. Jezus skozi ves evangelij počne oboje. Danes se potreba po eksorcizmu nenehno povečuje.

    OZDRAVI VSE S STRTIM SRCEM

    Jezus v nekem trenutku prekine z ozdravljanjem ljudi in izganjanjem demonov ter reče svojim učencem: “Pojdimo drugam, v bližnja naselja, da bom tudi tam oznanjal, kajti za to sem prišel.” Srečati si želi čim več ljudi in jim oznaniti veselo novico. Zakaj? Ker se ljudje brez Boga počutijo kakor Job, ki v 7. poglavju pravi: “Odmerjeni so mi meseci, polni gorja, dodeljene so mi noči, polne trpljenja. Kadar grem spat, mislim, kdaj bom vstal, kadar vzamem za mero večer, naveličan prehitevam čas do mraka.”

    Življenje, ki ga opisuje, je življenje bolnika. In je obenem življenje, kakršnega imamo brez Boga. Toda Bog “ozdravlja potrte v srcu”, kot pravi Psalm 147. Z Bogom ima življenje vse, kar potrebuje v duhovnem smislu: pomen, namen in tolažbo.

    OZDRAVI NAŠO PLAHOST

    Bog pa ne ozdravlja le naših potrtih src; ozdravlja tudi naša zaskrbljena in vase zaprta srca. Sveti Pavel to jasno izreče v znamenitih besedah iz prvega pisma Korinčanom: “Kajti gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal!”

    Biti kristjan pomeni precejšnjo spodbudo za plahe ljudi. Pomislite na novinca v razredu: počuti se izgubljeno in osamljeno. Nihče ga ne pozna in večini ni do tega, da bi se družili z njim. Za plahe pa je novi učenec zlata priložnost: oni razumejo novinca, se mu znajo približati in mu pomagati.

    Če je torej Jezus resnično želel pokazati svetu, kako najti srečo, in to je bil njegov namen, potem je na svetu veliko “novincev”, ki se jim plahi ljudje lahko približajo. Pravzaprav je to naša dolžnost.

    BOG OZDRAVLJA PREK NAS

    Bog je ustvaril svet, v katerem se novinci brez pomoči na novi šoli ne znajdejo. Ustvaril je tudi svet, v katerem lahko ozdravimo le s pomočjo nekoga.

    To velja za bolne, katerih priprošnjiki jih približajo Bogu, in velja tudi za tiste brez Boga. Brez nas Ga ne bodo nikoli našli. On pa od njih pričakuje, da Ga bodo našli.

    “Če namreč oznanjam evangelij, nimam pravice, da bi se ponašal, saj je to zame nujnost. Kajti gorje meni, če evangelija na bi oznanjal!” pravi sveti Pavel.

    Gorje nam, če Bog ne bo ozdravljal tistih, ki to potrebujejo.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!

  59. Miro says:

    PAPEŽ PRI KATEHEZI: TUDI DANES JE VELIKO IZKORIŠČANIH DELAVCEV BREZ DOSTOJANSTVA

    Sveti oče je pri katehezi govoril o delu in delavcih, izhajajoč pri tem iz življenja svetega Jožefa, ki je bil tesar, in pri katerem se je tesarske obrti učil tudi Jezus. (zapis: Andreja Červek)

    Kateheza med splošno avdienco, 12. januarja 2022, je bila posvečena svetemu Jožefu kot tesarju. Papež je izpostavil, da delo ne pomeni samo poskrbeti za preživetje. Je tudi prostor, v katerem izražamo sebe, kjer se čutimo koristne in se učimo konkretnosti, ki pomaga duhovnemu življenju, da ne postane spiritualizem. Žal pa je delo pogosto talec družbene nepravičnosti in namesto da bi bilo sredstvo humanizacije, postane eksistencialno obrobje.

    Frančišek je opozoril na mnoge težke situacije v svetu dela in zaposlitve, s katerimi se soočajo številni ljudje, ki so pri delu na različne načine izkoriščani ali pa ga sploh ne dobijo. Kot je dejal, se moramo vprašati, kaj lahko storimo, da bi povrnili vrednost delu, da bi se ga osvobodilo logike golega dobička in bi ga lahko doživljali kot človekovo temeljno pravico in dolžnost.
    Svetopisemski odlomek: Mt 13,54-55.57

    [Jezus] je prišel v svoj domači kraj in jih učil v njihovi shodnici, tako da so strmeli in govorili: »Od kod temu ta modrost in ta mogočna dela? Ali ni to tesarjev sin? Ali ni njegovi materi ime Marija? […] In spotikali so se nad njim. Jezus pa jim je rekel: »Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju in v svoji hiši.«

    Celotna kateheza svetega očeta na:
    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2022-01/papez-francisek-kateheza-sv-jozef-delavci-izkoriscanje-dostojans.html

    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas Boga!

  60. Miro says:

    TO SO ZELO DOBRE ALTERNATIVE UMETNI OPLODITVI (Aleteia)

    VSAK ŠESTI PAR SE SREČUJE S TEŽAVAMI Z ZANOSITVIJO

    Številni pari se po enem letu rednih spolnih odnosov, ki niso pripeljali do zanositve, obrnejo na ginekologa, ta pa jih običajno napoti na postopek umetne oploditve (IVF).

    Katere so naravne metode zdravljenja neplodnosti in težav z zanositvijo? V čem je problem postopka oploditve z biomedicinsko pomočjo?

    Več o tem na:
    https://si.aleteia.org/2019/11/26/to-so-zelo-dobre-alternative-umetni-oploditvi/

    Božje usmiljenje, ki si nas iz niča poklicalo v življenje, zaupamo vate!

  61. Miro says:

    ALI JE MOLITEV POSAMEZNEGA ČLOVEKA MANJ VREDNA KOT SKUPNA MOLITEV? (Aleteia)

    VPRAŠANJE BRALKE:

    Že nekaj časa me bega vprašanje, ali je molitev posameznega človeka manj vredna kot skupna molitev? S predpostavko, da ena ali druga molitev prihaja iz srca. V evangeliju namreč slišimo Jezusa reči: “Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.” Mnogo nas je starih in osamljenih ljudi, pa tudi drugih, ki molimo sami zase. Koliko je vredna naša molitev, če Jezusa ni zraven? Kaj pomeni, če se pridružiš rožnemu vencu ali drugi molitvi na radiu ali televiziji? (bralka Marija)

    ODGOVOR ŠKOFA DR. JAMNIKA:

    Sv. Terezija Deteta Jezusa zelo preprosto in globoko opiše lepoto molitve, ko pravi: “Po mojem je molitev polet srca, to je preprost pogled, naravnan k nebesom, molitev je klic hvaležnosti in ljubezni sredi preizkušnje in sredi veselja.” In vzklikne: “Silna je moč molitve!” Sv. Terezija Avilska pa na podlagi svoje dolgoletne molitvene izkušnje pove: “Notranja molitev je prijateljsko pomenkovanje, ko se pogosto od srca do srca pogovarjamo s tistim Bogom, za katerega vemo, da nas ljubi.”

    V Novi zavezi je popolni vzor molitve Jezusova sinovska molitev. Jezusova molitev, pogosto moljena v samoti, na skrivnem, vsebuje ljubečo privrženost Očetovi volji, prav do križa, in popolno zaupanje glede uslišanja. V svojem učenju Jezus svoje učence uči moliti z očiščenim srcem, z živo in vztrajno vero, s sinovsko srčnostjo. Poziva jih k čuječnosti in jih vabi, naj se s svojimi prošnjami obračajo k Bogu v njegovem, Jezusovem imenu. Jezus Kristus sam uslišuje molitve, ki se obračajo nanj. “Nekoč je Jezus na nekem kraju molil. Ko je nehal, ga je eden izmed njegovih učencev prosil: ‘Gospod, nauči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil svoje učence’” (Lk 11,1). Kot odgovor na to prošnjo izroči Gospod svojim učencem in svoji Cerkvi temeljno krščansko molitev.

    Osebna in skupna molitev se med seboj povezujeta in dopolnjujeta: Na binkoštni dan je bil Sveti Duh obljube razlit na učence, ki “so bili vsi zbrani na istem kraju” (Apd 2,1) in so ga čakali tako, da so “vsi enodušno vztrajali v molitvi z Marijo, Jezusovo materjo” (prim. Apd 1,14). Sveti Duh, ki Cerkev uči in jo spominja vsega, kar je Jezus povedal, jo pozneje tudi vzgaja v molitvenem življenju.

    Celoten odgovor škofa dr. Jamnika na:
    https://si.aleteia.org/2022/01/09/katera-molitev-je-vec-vredna/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  62. Janez says:

    Papež Frančišek: UMETNOST OČIŠČEVANJA SRCA – UVAJANJE V RAZLOČEVANJE DUHOV

    Življenje človeka je sestavljeno iz nenehnega odločanja. So situacije, ko se je treba odločati za bolj ali manj koristne stvari ali tudi ko se moramo pravilni odločati med dobrim in zlim in da prepoznamo kakšni hudovi nas nagovarjajo. A so situacije, ko je treba izbrati nemudoma. A nič ni hudega, če so to manj koristne stvari. Pogosto pa se moramo odločati in izbirati med dobrim in zlom. Slaba misel je pri tem stalna nevarnost. Papež Frančišek zelo poudarja, da je nujno, da znamo razločevati duhove; razločevati, ali nam neka Dobra stvar pomaga ostati v Gospodu ali pa nas hudobni duh od njega oddaljuje. Zato bomo na kratko nekaj misli posvetili prav tej temi – duhovnemu razločevanju med Dobrimi in Hudobnimi Duhovi, ki nas nagovarjajo. Naše srce ima vedno želje, hotenja, misli, zato je pomembno, da razločujemo, od kod prihajajo, ali od Gospoda ali od hudega, ali nas približujejo Gospodu ali pa nas od njega oddaljujejo. Kristjan mora bdeti nad svojim srcem, da bi razlikoval to, kar prihaja od Boga, od tistega, kar prihaja od lažnih prerokov. Papež Frančišek večkrat poudarja, da je Jezusova pot, pot služenja in ponižnost in nanjo smo poklicani vsi kristjani. Zato je za kristjana še kako pomembno, da stalno preverja, ali je na tej poti. Pomembno je, da duhovno preizkušamo. »Dajte na preizkus duhove, da bi preskušali, ali zares prihajajo od Boga, kajti na svet je prišlo veliko lažnih prerokov. Zato je nujna MOLITEV, ČUJEČNOST IN BUDNOST. Kristjan je moški ali ženska, ki zna bdeti nad svojim srcem in paziti, da smo kritični do vzgibov, misli in diuhove, ki nas nagovarjajo. In velikokrat se naše srce, z mnogimi stvarmi, ki pridejo in grejo, zdi kot mestna tržnica: v njem najdeš vse. Vse kar je ljubeznivo, dobro, milostno, usmiljeno in kar pripomore k Dobremu in kar nas približuje Bogu je Dobra Stvar. Ker Bog je Ljubezen in Usmiljenje.

    ZATO JE TREBA PREIZKUŠATI, KAJ JE OD GOSPODA IN KAJ NI, DA BI OSTALI V GOSPODU!« nas spodbuja papež Frančišek. Kaj je torej kriterij za razumevanje, ali neka stvar prihaja od Kristusa ali pa od antikrista? Po besedah papeža Frančiška ima sv. Janez jasen in preprost odgovor: »Vsak duh, ki prizna, da je Jezus Kristus prišel v mesu, je od Boga; noben duh, ki Jezusa ne priznava, pa ni od Boga. To je duh antikrista.« Da je Beseda prišla v mesu, pomeni priznati pot Jezusa Kristusa, priznati, da se je on, čeprav je bil Bog, ponižal vse do smrti na križu. »To je pot Jezusa Kristusa: ponižnost, čisto ponižanje. Če te neka misel, neka želja vodi na to pot ponižnosti, ponižanja, služenja drugim, je od Jezusa. A če te vodi na pot nadutosti, nečimrnosti, ošabnosti, na pot abstraktne misli, potem ni od Jezusa.« Pomislimo na Jezusove skušnjave v puščavi. Vsi trije predlogi, ki jih je hudič dal Jezusu, so predlogi, ki so ga hoteli oddaljiti od poti služenja, ponižnosti, ponižanja, ljubezni. Na vse tri skušnjave Jezus odgovori z ne: ‘Ne, to ni moja pot.’Pomembno je, da premislimo, kaj je v našem srcu, kaj mislimo in čutimo, kaj želimo, da pretresemo duhove. Ali preizkušam to, kar mislim, kar hočem, kar želim, ali pa vse sprejmem. Velikokrat je naše srce kot cesta, po kateri gre vse. In to je treba preizkušati. Ali vedno izberem stvari, ki prihajajo od Boga? Poznam tiste, ki prihajajo od Boga? Poznam pravi kriterij za razločevanje svojih misli in želja? Papež je povabil, naj ne pozabimo, da je kriterij učlovečenje Besede. »Beseda je prišla v mesu: to je Jezus Kristus! Jezus Kristus, ki je postal človek, Bog je postal človek, ponižal se je iz ljubezni, da bi služil vsem nam.« Apostol Janez nam daje to milost, da spoznamo, kaj se dogaja v našem srcu, in imamo modrost razločevanja tistega, kar prihaja od Boga, in tistega, kar ne prihaja od Boga.
    Papež Frančišek (povzetek)

    Namen razločevanja duhov ni zgolj teoretičen. Razlikovanje tega, od kod izvirajo in kam peljejo notranji vzgibi, ima zelo praktičen namen: “sprejeti dobre in zavrniti slabe” (Dv 313). Razločevanje je metoda iskanja: ne daje vnaprejšnjih odgovorov, ampak vrednoti položaj, da se tukaj in zdaj odločim,čemu dati prednost v določenem dejanju. Da bi deloval človeško, moram najprej začutiti to, kar me vzgiba, da podzavest ne bo zadušila zavesti. Potem moram spoznati, od kod vzgibi izvirajo in kam peljejo, v dobro ali slabo, da me ne prevara laž. Končno moram dobre vzgibe sprejeti, slabe pa zavrniti, da ne bom suženj slabega. Namen razločevanja, čutenja in prepoznavanja, je sprejetje tega, kar je od Boga in zavrnitev tega, kar prihaja od sovražnika. To je vaja svobode, po kateri postajamo ljudje. Ignacij Lojolski se je učil razločevati duhove, ko se je srečeval s temi problemi. Dar razločevanja je dobil po Božji milosti in mnogem opazovanju. Njegova pravila v knjižici Duhovnih vaj (skrajšano Dv) so podana v obliki kratkih nasvetov, ki spominjajo na “apoftegme (izreke)” Cerkvenih očetov in Učiteljev. Običajno je naše notranje življenje mešanica nasprotnih si čustev in občutij. Dokler jih ne znamo razlikovati, duhovno ne obstajamo. Razlikovati eno stvar od druge pomeni, da postajamo osebe, sposobne človeških, svobodnih in odgovornih dejanj. Brez razločevanja človek ne deluje, ampak ga razni vzgibi in impulzi mečejo sem in tja. Star judovski rek pravi: “Ne dajaj otroku daril, dokler še ne loči med kamnom in orehom!” Kaj razločujemo? Človek ne deluje gnan od razuma, ampak od ljubezni. Ženejo ga globoke želje, ki obljubljajo srečo. Naj se zaveda ali ne, človeka določa to, kar bolj “čuti” in ga privlači. Pomembno je vedeti, da ima njegovo čutenje lahko tri različne izvire: njegov naravni jaz, Boga in sovražnika. Vsak ga vleče v svojo smer. Tako Bog kot sovražnik vstopata v človekovo naravno čutenje in ga pritegujeta, prvi v svobodo, drugi v suženjstvo. Da bo naše delovanje kar najbolj zavestno, svobodno in človeško, se moramo naučiti razlikovati, od kod izvirajo in kam peljejo različna čutenja. Notranji nevidni vzgibi določajo zunanja in vidna dejanja. Vsako človekovo dejanje se rodi iz notranjega vzgiba, ki ga vleče bolj v eno kot v drugo smer.

    Razločevanje duhov mi pomaga razumeti, kaj naj dobrega storim tukaj in zdaj. Tega mi ne pove nobena postava. V vsaki odločitvi prihaja do napetosti med različnimi vrednotami in ni jasno, kaj storiti. Stvar je še bolj zapletena v času velikih sprememb, kot je sedanji, v katerem to, kar se je včeraj zdelo sprejemljivo, danes pohujšuje, npr. suženjstvo, rasizem, nacionalizem, zapostavljanje žensk, časna moč Cerkve, vojne, nemiri, bolezni koronavirus… Nasprotno, kar je še včeraj pohujševalo, je lahko danes ali bo jutri popolnoma sprejemljivo. Namen razločevanja ni zgolj teoretičen. Razlikovanje tega, od kod izvirajo in kam peljejo notranji vzgibi, ima zelo praktičen namen: “sprejeti dobre in zavrniti slabe” (Ignacijeve Duhovne Vaje ali Dv 313). Razločevanje je metoda iskanja: ne daje vnaprejšnjih odgovorov, ampak vrednoti položaj, da se tukaj in zdaj odločim, čemu dati prednost v določenem dejanju. Da bi deloval človeško, moram najprej začutiti to, kar me vzgiba, da podzavest ne bo zadušila zavesti. Potem moram spoznati, od kod vzgibi izvirajo in kam peljejo, v dobro ali slabo, da me ne prevara laž. Končno moram dobre vzgibe sprejeti, slabe pa zavrniti, da ne bom suženj slabega. Namen razločevanja, čutenja in prepoznavanja, je sprejetje tega, kar je od Boga in zavrnitev tega, kar prihaja od sovražnika. To je vaja svobode, po kateri postajamo ljudje. Bodimo pozorni in budni, kakšni duhovi nas nagovarjajo!

    Povzetek in skrajšano po patru Janezu Poljanšku o Razločevanju Duhov et altro

    Pri nas obstajata v slovenščini npr. Razločevanje duhov in preudarna ljubezen po sv. Ignaciju Lojolskem : doktorska naloga patra Viljema Lovšeta iz Radelj ob Dravi na Koroškem in Duhovne Vaje po Ignaciju Lojolskem od patra Janeza Poljanška o Razločevanju Duhov.

    Addendum
    Človek išče Boga, a Bog še bolj išče človeka, ki ga je ustvaril in ga neskončno ljubi takega kot je. Premišljujem naslednji Jezusov stavek: »Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad« (Jn 15,16). Premišljujem tudi, kako Bog hrepeni po tem, da bi vstopil v odnos z vsakim od svojih otrok, kako hrepeni, da bi se nam podarjal in bil naše najvišje Dobro, da bi bili veseli kristjani. Zato ostajam pod Božjim pogledom, zaupam v njegovo Ljubezen in Usmiljenje, ga prosim, da me pritegne k sebi, da me vodi in uči, kaj je prav in kaj ne, da pride k meni in da vstopi v mene in ostane v meni za vekomaj.

    Božje Usmiljenje in Dobrota Vate Zaupamo!

  63. Miro says:

    MOLITEV ZA SINODO 2021-2023

    Pred Teboj smo, Sveti Duh,
    ko smo zbrani v Tvojem imenu.

    Samo ti nas vodi,
    bodi doma v naših srcih;
    pokaži nam pot, po kateri naj gremo,
    in kako naj hodimo po njej.

    Šibki smo in grešni;
    ne dopusti, da bi širili nered.
    Ne dopusti, da bi nas nevednost
    vodila po napačni poti
    ali da bi pristranskost vplivala
    na naša dejanja.

    Daj, da v Tebi najdemo svojo edinost,
    da bomo lahko skupaj hodili
    večnemu življenju naproti
    in se ne bomo oddaljili
    od poti resnice in od pravičnosti.

    Vse to prosimo Tebe,
    ki deluješ na vsakem kraju
    in v vsakem času,
    v občestvu z Očetom in Sinom
    na vekov veke.
    Amen.

  64. Miro says:

    VERA V JEZUSA

    NA ZADNJI, VELIKI DAN PRAZNIKA JE JEZUS VSTAL IN ZAKLICAL: »ČE JE
    KDO ŽEJEN, NAJ PRIDE K MENI IN NAJ PIJE. KDOR VERUJE VAME, BODO,
    KAKOR PRAVI PISMO, IZ NJEGOVEGA OSRČJA TEKLE REKE ŽIVE VODE.«
    (Jn 7,37-38)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=1269&t=5#Vera+v+Jezusa

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    • Janez says:

      POMAGAJ MI GOSPOD,
      da bi bile moje oči usmiljene,
      da nikoli ne bi sumničila in ne sodila po zunanjosti,
      ampak iskala to, kar je v dušah mojih bližnjih lepo, in jim pomagala;
      da bi bil moj sluh usmiljen, da bi se sklanjala k bližnjim v potrebah,
      da bi moja ušesa ne bila brezbrižna ob bolečini in vzdihih bližnjih;
      da bi bil moj jezik usmiljen, da bi o svojih bližnjih nikoli ne govorila zaničljivo,
      temveč imela za vsakega besedo tolažbe in odpuščanja;
      da bi bile moje roke usmiljene in polne dobrih del;
      da bi bile bile moje noge usmiljene, da bi svojim bližnjim vedno hitela na pomoč,
      ne oziraje se na svojo onemoglost in utrujenost;
      da bi bilo moje srce usmiljeno, da bi čutila vse trpljenje bližnjih …Amen

      Sveta Favstina Kowalska

  65. Janez says:

    MOLIMO K BOGU. POGLOBIMO SE V MOLITEV MIRNO, GOREČE IN V TIŠINI!
    Različne znanosti ugotavljajo, da je korenina vseh bolezni stres ali strah. Hiter ritem življenja, vpetost v službo in pehanje za vsakdanji kos kruha, izkoriščanje družbenega sistema, ki temelji na ekonomizmu, vse večja nebogljenost v medsebojnih odnosih in ne obvladanje umetnosti dobre komunikacije, pritiski s strani medijev in umetno prebujen strah zase in še in še. Vse to nam lahko jemlje sapo in veselje do življenja. Pozabimo na lepoto, hvaležnost, zastonjskost, pozornost, nežnost, dobrohotnost.
    Pravimo, da se naše notranje jedro izprazni. Doživljamo se kot ujetniki praznine, neprijetne tišine in dolgočasja. Navadili smo se na hrup raznih medijev. Tišina nas boli in moti. Ropot medijev, podob in splošna duhovna onesnaženost so postali naš bivalni prostor. Namesto raja, živimo vsakdanji pekel. Zaradi hitrosti se ne moremo več ujeti, se zavedati svojega srca in sebe, kaj šele drugih. Vztrajanje v odnosih se nam zdi vse težje in neizvedljivo. Poslušanje sebe in drugega je pravi izziv, ki se ga ne upamo vsak dan lotiti. Če čakamo na počitnice se lahko zgodi, da bo vsega preveč naenkrat in ne bomo zmogli. Številni se zaradi tega najbolj bojimo skupnih počitnic z najbližjimi. Ne želimo si več resničnega stika s seboj, niti z bližnjimi, kaj šele z naravo in vso lepoto, sredi katere vsak dan odpremo svoje oči, potem, ko nas Stvarnik ponoči obnovi in nam povrne moči. Duhovni odmik v tišini je nova priložnost, ki si jo podarimo za lepše in bolj pristno življenje. Ne gre za beg, ampak za približevanje Zakladu iz katerega lahko živimo svojo stresno vsakdanjost. Ali hočem? Morda še ne letos? Morda še ne sedaj? Ali me mora res še bolj stisniti v kot in mi podreti še nekaj odnosov, me zapreti v še nekaj dodatnih depresij in stisk? Tihi spremljevalec mojega življenja me spoštljivo pričakuje, da bi me okrepil. Lahko mu dam priložnost. Duhovni odmik v tišini je ponujena roka za korak naprej v skrito kamrico, kjer me greje Sonce, ki ga nihče ne more ugasniti. Povezuje me z menoj in z vsemi ter vsem kar živim. Kaj se mi zdi? Ali hočem?Bog me čaka in vabi, da se vrne v Njegov Objem, ker me ljubi. Ali Ljubimo tudi mi druge ljudi in Boga, kakor nas Ljubi Naš Nebeški Oče, vedno in brezpogojno? Take grešne in nepopolne ljudi kot smo, brez vseh pogojev.

    Pater dr. Vili Lovše živi in deluje v Radljah ob Dravi na Koroškem. Že objavljeno.

    JAZ V TEBI, TI V MENI GOSPOD JEZUS
    Gospod Jezus zahvaljujem se Ti,
    da sem v Tebi in ti v Meni in na nikoli nisem sam.
    Tudi ko sem žalosten, osamljen, brezposeln, bolehen, zapuščen si vedno Ti ob meni in v meni.
    Pošiljaš mi tiho duhovno Tolažbo in me opogumljaš, da Upam in Verjem Vate.
    V Tvojem imenu in po Tvoji Milosti se odrekam vsem slabim mislim,
    vsem dvomom, jezi, vsem prenagljenim besedam in nespametnim dejanjem današnjega dne,
    vsemu kar me zapira v moj mali in sebični prividni, lažni materialni svet in kjer ne domuje pravi jaz.
    Prosim te, usmeri mojo srčno pozornost, mojo pridno delavnost in mojo človeško pamet
    in vse moje bitje Nate in mi Pomagaj, da Te Najdem.
    Sveti Duh odpri moje srce in čute,
    da bom lahko sprejel Njega,
    ki je Beseda, ki jo bom bral.
    Oče prosim pomagaj mi, da bom občutljiv za človeško stisko in bolečino in ljudem rad pomagal.
    Jezus, naš Gospod, prosim te,
    da te še globlje notranje spoznam in vzljubim,
    kot svojega Odrešenika in Gospoda.
    Prosim te, vzemi me s seboj
    na pot svoje dobrote in svojega usmiljenja2
    in v Božji Mir in Božjo Ljubezen,
    da bom tja z Evangeljsko Lučjo Jezusa Odrešenika vabil vse svoje brate in sestre, vse bolne, uboge in trpeče,
    ki Te iščejo in kličejo Gospod, da jim pomagaj!.
    Naj bom do ubogih kot Usmiljeni Samaritan in kot Ljubeča Mati Terezija ter jim služim v molitvi, brez besed.
    Naj bom vedno na strani Rešitev in ne na strani problemov, naj Prinašam LUČ v TEMO!
    To te prosim po priprošnji Jezusove Matere Marije, svetega Jožefa varuha Cerkve,
    vseh vernikov, vseh bolnih in trpečih, vseh žalostnih in obnemoglih,
    ki ji Jezus nikoli ne odreče prošnje za nas grešnike,
    da bi vsi našli Božje Usmiljenje in Božji Mir ter Božjo Ljubezen po Njegovi Dobroti in Ljubezni do vseh Nas.
    Naj nam Gospod daruje kar ga prosimo in da bi k nam prišlo Božje kraljestvo Ljubezni in Miru!
    Prosimo Gospod Bog usliši naše goreče prošnje in molitve, ko ljudje pri nas in v svetu obolevajo zaradi koronavirusa,
    da bi bili zdravi, da se ne bi okužili z koronavirusom, da bi bolni ozdraveli in da bi se po Tvoji Milosti vse prav Uredilo!
    Pridi k nam Gospod, Ostani z nami vsemi in Pomagaj nam, da bomo vsi prispevali k Boljšemu svetu!
    Pomagaj nam prosim, da k nam pride Božje kraljestvo Miru, Usmiljenja, Dobrote in Ljubezni!
    Amen.

    Dopolnjena in razširjena molitev, pater dr. Viljem Lovše, živi in deluje v Radljah ob Dravi. Že objavljeno.

    Psalm 135,14: Zakaj GOSPOD bo sodil svoje ljudstvo, nad svojimi služabniki bo imel sočutje.

  66. Janez says:

    Mt 10,34-11,1 »Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem mir na zemljo; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč. Prišel sem, da ločim človeka od njegovega očeta, hčer od njene matere, snaho od njene tašče; in človekovi sovražniki bodo njegovi domači.«

    Čemu je prišel Jezus? Da prinese mir Božjih sinov in hčera. Ta mir ni spokojen. Izziva zlo in gre skozi hude boje, ko sproža bridka nasprotovanja. Zlo ga ne trpi in hoče imeti »pogubni mir«, ki se prilagaja hudemu, sprejema in uporablja manipulacijo, izsiljevanje, laž, pohlep, nasilje in se mu ukloni ali pa vse to celo imenuje za dobro. Jezusov mir ni »pax romana« ali »pax americana«. Njegov mir je mir Jagnjeta, nad katerim se znese nasilje volkov, tako drugačen od »pogubnega miru«. To je mir kraljestva, ki gre »silnim« (Mt 11,12), ki se ne prepustijo zlu in strahu pred smrtjo. Meč, ki ga bo Jezus uporabil, ni tak, kot ga izvleče Peter (Mt 26, 1 sl.). Jezusov meč je zaupanje v Očetovo besedo, ki je dvorezni meč (Ps 149,6): vstopa v kaos greha, ki preveva in sprevrača vse odnose (prim. Mih 7,6). Beseda razkrinka laž zla, ga loči od dobrega in s tem vrne življenje, ljubezen in svobodo. Za Jezusom tudi njegovi učenci vstopamo v zlo sveta: najprej v svojem lastnem srcu. V njem Jezus najprej izvrši svoje rešenje, razločevanje in osvoboditev. Vendar ne gre vse zlahka in brez odporov in bojev. Jezus je prišel med svoje in ga niso sprejeli (prim. Jn 1,11; Mt 13, 3- 8; Mr 3,20 sl.). Učenci sami so ga ob preizkušnji prodali, zatajili in zapustili; njegovo ljudstvo ga je obsodilo skupaj s svojimi voditelji, v zavezništvu s pogani. Zavrnili so ga vsi tisti, ki se jih on ni sramoval imenovati brate (Heb 2,11). Temelj miru je njegova brezpogojna ljubezen do slehernega izmed nas. Hrepeni po mojem odgovoru nanjo. Šele iz Njegove ljubezni imam lahko zares rad svoje najbližje in tudi sovražnike. Drugače živim v utvarah, ki me slej ko prej prevarajo in naredijo razdor, v meni in med nami.

    Pater dr. Vili Lovše, Radlje ob Dravi

    Mt 11,20-24 »Mestom, v katerih se je zgodilo največ čudežev, je tedaj Jezus začel očitati, da se niso spokorila: »Gorjé ti, Korozin, gorjé ti, Betsajda!«

    Mama grozi otroku, da se ne bi poškodoval in padel v nekaj slabega. Včasih ga iz modrosti kaznuje, da se bo znal varovati hudega in neumnosti ne bo ponavljal. Grožnja razkrije in pokaže na zlo in hkrati razkrijejo tudi ljubezen tistega, ki grozi. Mama, ki otroku grozi, da bi ga obvarovala zla, zares ljubi. Njega grožnja je učinkovita, kadar se ne uresniči. Gre le za odvrnitev od zla. Zastraševanje za odvrnitev od zla. V tem smislu moramo razumeti Jezusove grožnje: »Gorje ti!« Kazen ima pozitiven pomen. Bog ne kaznuje nikogar. Kazen je v samem zlu, ki ga storimo. Prav to zlo nam škodi. Razbija našo istovetnost in kvari odnose ter življenje. Zato je nek svetnik dejal: »Raje vidim, da mi sodi Bog kot moja mati!« Na kakšno zlo torej opozarja Jezus v tem odlomku? Izraža sodbo nad tistim, ki Jezusa pozna, pa ga ne sprejme. Jezus grozi pred zakrknjenostjo v zlu in vabi, da odpremo oči in se znebimo zaslepljenosti. Zlo nas pribije in priveže nase potem nas pa obsoja. Jezus pa se pusti sam pribiti na zlo, nas pa osvobodi. Odločno razkriva zlo in kaže na njegove posledice. S svojim odgovorom si kujemo večno srečo ali večno nesrečo. Svoboden sem, da rečem »da« Njegovi ljubezni.

    Pater dr. Vili Lovše, Radlje ob Dravi

    Naj nas gornje misli patra Vilija spodbudijo k premisleku in molitvi, naj nas prekvasijo, da bomo bolj pravilno razumeli Sveto pismo ter pravilno umevali našo Vero v Boga in se ravnali po Božji Besedi.

  67. Miro says:

    POSLUŠAJMO, KAJ NAM GOVORI ŽIVA BOŽJA BESEDA

    »KOLIKOR STE SOUDELEŽENI PRI KRISTUSOVEM TRPLJENJU,
    BODITE VESELI, DA SE BOSTE VESELILI IN RADOVALI TUDI, KO
    SE BO RAZODELO NJEGOVO VELIČASTVO.« (1 Pt 4,13)

    Božje usmiljenje, ki si nas poklicalo k sveti veri, zaupamo vate!

    • Janez says:

      Drugo pismo Korinčanom 3,5: »Nismo sami po sebi zmožni, da bi – kakor sami od sebe – o čem sodili. Ne, naša zmožnost je od Boga.«

      Drugo pismo Korinčanom 3,18: »Vsi mi, ki z odgrnjenim obrazom motrimo Gospodovo veličastvo – kakor bi odsevalo v ogledalu –, se spreminjamo v isto podobo, iz veličastva v veličastvo, prav kakor od Gospoda, Duha.«

      Drugo pismo Korinčanom 5,17: »Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo.«

      Drugo pismo Korinčanom 5,21: »Njega, ki ni poznal greha, je zavoljo nas storil za greh, da bi mi postali Božja pravičnost v njem.«

      Drugo pismo Korinčanom 10,5: »… in vsakršno visokost, ki se dviga proti spoznanju Boga, in vsako misel podvržemo poslušnosti Kristusu.«

      Drugo pismo Korinčanom 13,4: »Res, križan je bil v slabotnosti, toda živi iz Božje moči. Tudi mi smo slabotni v njem, a pred vami bomo živi z njim zaradi Božje moči.«

      Filipljanom 4,5: Vaša dobrota bodi znana vsem ljudem. Gospod je blizu.

      Psalm 40,12: Ti, GOSPOD, mi ne boš odtegnil svojega usmiljenja, tvoja dobrota in tvoja zvestoba me bosta vedno čuvali.

  68. Janez says:

    Pokoncilski nauk Cerkve: ali se lahko odrešijo tudi ateisti, ki so dobri in pošteni?
    Stara trditev krščanstva da “izven Cerkve ni zveličanja”, je sama po sebi v nasprotju z učenjem, da je “Jezus Kristus Odrešenik vseh ljudi na Zemlji in Bog vseh ljudi, ki so dobre volje in pravični”. Nasprotje med pritdilno in nikalno izjavo glede odrešitve vseh ljudi, tudi ateistov, je odpravil pokoncilski nauk tako, da se lahko zveličajo tudi vsi drugi zemljani, če le spoštujejo navodila svoje vesti in živijo pošteno in pravično ter so dobri ljudje, ki ljubijo in odpuščajo, služijo drugim in so dobri ljudje tako, da pomagajo drugim. Naše življenje naj bo Ljubezen, Odpuščanje in Dobrota, ki je vsebinska molitev dobrih in pravičnih ljudi, kar ima Jezus rad in kar nas vse Uči v Evangeliju. Vrata k Bogu so vedno odprta za vse ljudi, saj nas Bog Ljubi. Če dodamo še obe temeljni zapovedi krščanstva: “Ne stori tega drugim, kar ne želiš, da bi drugi tebi storili”, in (maksima) “stori drugim to, kar želiš, da bi drugi tebi storili”, moramo krščanstvo videti kot najbolj odprto skupnost, kot pravo nasprotje totalitarizmov kot egoistični in brezbožni kapitalizem in komunizem, kjer ni bilo prostora za Boga in Ljubezen. Krščanstvo je ne samo antitotalitaristično, ampak to, kar je že vedno bilo: odrešenjsko in bratsko, ki v katoliški Cerkvi (kata holos ali cerkev vsega sveta) zaobjema vse ljudi in ves svet, saj po Evangeliju oznanja Božje Odrešenje in Božjo Ljubezen med vsemi ljudmi. Bog je Ljubezen, ki nikoli ne mine. Čaka nas, da pridemo k Njemu.

    KAJ JE ZA KRISTJANE NAJVEČJA BOŽJA ZAPOVED?
    Farizej, ki naj bi bil »strokovnjak za postavo«, je postavil to vprašanje Jezusu (Evangelij po Mateju 22,34–36). »Rekel mu je: ›Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem.‹ To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: ›Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.‹ Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki‹« (Evangelij po Mateju 22,37–40, glej tudi Evangelij po Marku 12,28–34).

    Jezus tukaj navaja dve starozavezni zapovedi, ki povzemata vse zakone in zapovedi v Svetem pismu (Tretja Mojzesova knjiga 19,18; Peta Mojzesova knjiga 6,4–5; 10,12–13). Specifično pove bistvo desetih zapovedi (Druga Mojzesova knjiga 20 in Peta Mojzesova knjiga 5), ki povzema Božje stalno merilo za celotno človeštvo glede odnosov z njim in drug z drugim, namreč popolno in neskončno ljubiti Boga in bližnjega s popolnoma vsemi našimi sposobnostmi, ne da bi enkrat samkrat grešili. Pomanjkanje naše brezhibne ljubeče poslušnosti in nesebičnosti je vzrok za odtujitev med Bogom in človekom in med ljudmi. Naše uporništvo do Boga je pokvarilo vsak odnos.

    Ko je drug učitelj Mojzesove postave vprašal, kako lahko »doseže večno življenje,« mu je Jezus odgovoril, da mora brezhibno izpolnjevati deset zapovedi, kot so povzete v teh dveh (Evangelij po Luku 10,25–37). Jezus potrjuje, da so Adam in vsi njegovi potomci zavezani k osebni, popolni, natančni in nenehni poslušnosti, z obljubo življenja za izpolnjevanje postave in z obljubo smrti za njeno kršenje. Samo dve zapovedi sta, ki ju moramo izpolnjevati, vendar to vsem spodleti. Celo mnogi samooznanjeni kristjani igrajo farizeja, skušajo upravičiti sebe, tako da zmanjšajo obseg in natančnost Božje moralne postave, da lahko pomirijo svojo vest in krivdo. Prikladno spregledajo ponovljene vse in izključijo tiste, ki jih ne želijo imeti za svojega bližnjega.

    Jezusov odgovor je svetopisemski odziv na »farizeja« v vseh ljudeh vsepovsod, ki skušajo meriti duhovnost s tem, kako dobro mislijo, da izvajajo samo zunanje, delno, legalistično in hinavsko pobožnjaštvo. Vsak, tako kristjan kot nekristjan, mora v celoti izpolnjevati vse Božje moralne zakone. Merilo, ki ga je Bog postavil za Adama v edenskem vrtu, in je bilo ponovno postavljeno v Mojzesovi postavi, je isto merilo, ki ga zahteva Jezus – popolnost (Tretja Mojzesova knjiga 11,44–45; 19,2; 20,7.26; Peta Mojzesova knjiga 23,12–14; Evangelij po Mateju 5,43–48; Pismo Rimljanom 13,8–10; Pismo Galačanom 5,14; Jakobovo pismo 2,8–13). Vendar nihče, niti resnično na novo rojen kristjan, v katerem prebiva Sveti Duh, ne ljubi resnično in brezhibno Boga z vsemi zmožnostmi, prav tako ne svojega bližnjega enako kakor sebe.

    Če iskreno razložimo Jezusove besede v kontekstu, se srečamo z dejstvom, da povzema celotno Mojzesovo postavo s tema dvema zapovedima. V tem trenutku oznanja postavo, ne evangelij. Jezus hoče, da razumemo, kako nemogoče je za nas, da bi bili brezhibno poslušni. To ni dobra novica. Njegov namen je, da izvoljeni spoznamo, da ker mi vsi vsak dan grešimo v mislih, besedah in dejanjih, ne moremo biti nikoli pravični pred Bogom po svojih zaslugah. Na ta način Jezus vodi tiste, ki jim je Bog dal milost, da vidijo edino upanje, ki nam je na voljo – Bog opravičuje brezbožneže (Pismo Rimljanom 4,1–8). Neuspeh, da bi popolnoma izpolnjevali Božjo postavo, prinaša njegovo jezo nad vse grešnike. Vendar samo po svoji milosti, samo po daru vere Bog pripiše Kristusovo pravičnost, odpusti prestopke in doseže opravičenje za tiste, ki verujejo (Pismo Rimljanom 4,9–25). »Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki« (Pismo Rimljanom 5,8). »Kajti konec postave je Kristus, v pravičnost vsakomur, ki veruje. Mojzes namreč piše o pravičnosti, ki je iz postave: Človek, ki to izpolnjuje, bo živel od tega« (Pismo Rimljanom 10,4–5). Vendar nihče ne more brezhibno izpolnjevati pravičnosti iz Mojzesove postave. Zato Bog usmiljeno pravi: »Kajti če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen. S srcem namreč verujemo, in tako smo deležni pravičnosti, z usti pa izpovedujemo vero, in tako smo deležni odrešenja. Saj pravi Pismo: Kdor koli vanj veruje, ne bo osramočen. Ni namreč razločka med Judom in Grkom, kajti isti je Gospod vseh, bogat za vse, ki ga kličejo. In res: Kdor koli bo klical Gospodovo ime, bo rešen« (Pismo Rimljanom 10,9–13). Kristusov evangelij »je vendar Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje … V njem se namreč razodeva Božja pravičnost, iz vere v vero, kakor je zapisano: Pravični bo živel iz vere« (Pismo Rimljanom 1,16–17).

    Jezus nam jasno pove, kaj je najpomembnejša zapoved. Edino vprašanje je, ali resnično in dejansko živimo ti zapovedi? Ali mi (celo kristjani) resnično ljubimo Boga z vsem srcem, z vso dušo, z vsem umom in z vso močjo in ali res ljubimo svojega bližnjega kakor samega sebe – ves čas in brezhibno? Če smo iskreni do sebe, vemo, da tega ne delamo. Z veseljem priznamo: »Toda preden je nastopila vera, nas je postava držala zaprte pod ključem, v pričakovanju vere, ki naj bi bila razodeta. To se pravi, da je postava postala za nas vzgojiteljica, ki nas je vzgojila za Kristusa, da bi bili opravičeni iz vere« (Pismo Galačanom 3,23–24). Samo po Božji milosti spreobrnitve priznavamo svojo grešnost in brezupnost ter se obračamo samo na Kristusa kot naše edino upanje odrešitve.

    Kot kristjani, celo ko se trudimo v sodelovanju z močjo Svetega Duha, ki prebiva v nas, delamo samo majhne korake do ljubezni do Boga in svojega bližnjega. Zagotovo nikoli izkustveno ne dosežemo merila popolnosti, imenovanega v teh dveh zapovedih. Celo najbolj predani in popolnoma posvečeni kristjani nikoli ne dosežejo tega, da bi ljubili Boga z vsem srcem, dušo, umom in močjo v tem življenju (Pismo Rimljanom 7). Še dobro, da naš Usmiljeni in Dobri Bog pri kristjanih išče napredek, ne popolnost (Prvo pismo Timoteju 4,15). Ko naše srce in um postopoma spreminja Sveti Duh, ki prebiva v nas, se lahko izboljšamo v ljubezni do Boga in do drugih (Pismo Rimljanom 12; Prvo Petrovo pismo 1,13–16). A dokler smo v tem človeškem, zemeljskem telesu, ki ga je pokvaril greh, ne bomo tega nikoli popolno storili. Ne obupujte nad svojimi porazi in ne bodite hinavci, tako da trdite, da delate nekaj, česar ne (Jakobovo pismo 2,8–13). Raje pustite, da vas neuspeh pripelje nazaj h Kristusovemu križu, kjer je umrl za svoje ljudi za njihov greh nepopolne ljubezni do Boga in do drugih. Veselite se v svoji bitki proti preostanku greha, ki prebiva v vas, in se zavedajte, da imate zagotovljeno odrešitev s pripisano Kristusovo pravičnostjo, ne po kakršni koli svoji zaslugi (preučujte Pismo Rimljanom 6–8).

    Gotquestions, dodani nekateri lastni premisleki et altro

    Božja Ljubezen vate zaupamo.
    Božje Usmiljenje vate zaupamo.
    Božja Dobrota vate zaupamo.
    Amen.

    • Janez says:

      “Roža potrebuje dež in sonce, da postane roža.
      Človek potrebuje ljubezen, da postane človek.”

      Phil Bosmans, belgijski duhovnik in dobrotnik pomoči potrebnim (Bund ohne Namen)

      • Miro says:

        PRIDI, SVETI DUH

        Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
        vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
        Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
        prenovil boš obličje zemlje.

        Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
        razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
        bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
        vselej radi sprejemali njegove spodbude.
        Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

  69. Miro says:

    JEZUS UČI KOT TISTI, KI IMA OBLAST IN S TEM RAZODEVA, DA JE POSLANI OD BOGA. JEZUS IMA TOREJ POLNO VELJAVNOST – RAZMISLIMO NA KRATKO O MOČI BESEDE. BESEDA IMA MOČ V RESNICI. RESNICE NI MOGOČE USTAVITI, ZATO PRAVI PREGOVOR: LAŽ IMA KRATKE NOGE – MARIJA, ŽENA POSLUŠANJA, NAJ NAM POMAGA USTVARITI TIŠINO OKOLI NAS IN V NAS, DA BOMO PRISLUHNILI NAJBOLJ VERODOSTOJNI BESEDI, KI OBSTAJA, BESEDI NJENEGA SINA JEZUSA!

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 1,21-28)

    Prišli so v Kafarnáum. Takoj v soboto je šel v shodnico in učil. Strmeli so nad njegovim naukom, kajti učil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor pismouki. V njihovi shodnici pa je bil prav tedaj človek z nečistim duhom in je zavpil: »Kaj imamo s teboj, Jezus Nazarečan? Si nas prišel pokončat? Vem, kdo si: Sveti, Božji.« Jezus pa mu je zapovedal: »Umolkni in pojdi iz njega!« Nečisti duh ga je stresel, zavpil z močnim glasom in šel iz njega. Vsi so se tako začudili, da so razpravljali med seboj: »Kaj je to? Nov nauk z oblastjo! Celo nečistim duhovom ukazuje in so mu pokorni.« In glas o njem se je takoj razširil po vsej okolici Galileje.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+1%2C21-28&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    Vstopil je na sobotni dan v shodnico v Kafarnáumu in začel učiti. Ljudje so strmeli nad njegovimi besedami, saj niso bile običajne besede, niso bile podobne tistim, ki so jih običajno poslušali. Jezus uči kot tisti, ki ima oblast in s tem razodeva, da je Poslani od Boga. Jezus ima torej polno veljavnost.

    Istočasno pa se nahaja v shodnici neki človek obseden z nečistim duhom. Ta se je razkril s kričanjem besed: ‘Kaj imamo s teboj, Jezus Nazarečan?

    Podobne besede srečujemo pri branju evangelijev še in še. Kakorkoli si jih razlagamo, razkrivajo navzočnost nekoga, ki ne more prenesti Jezusove bližine. Tudi zgodovina Cerkve ve za podobne primere. Pojavljajo se na različne načine in v raznih oblikah, vsi pa imajo isto značilnost – vprašanje, ki kar kriči: »Kaj imaš ti, Jezus, z nami?«

    Danes bi najboljši primer, ki ne more sprejeti Jezusove bližine, bil človek, ki preklinja. Človek se vpraša, kaj sili preklinjevalce, da si izmišljajo najneverjetnejše izraze, ki z njimi blatijo vse, kar je sveto. Morda pa so ravno ti vsakodnevni pojavi kletve znamenje, da vendarle obstaja nekaj, kar ima Jezus z nami in mi z njim.

    Zato razmislimo na kratko o moči besede. Beseda ima moč v resnici. Resnice ni mogoče ustaviti, zato pravi pregovor: Laž ima kratke noge.

    Zakaj ta moč? Bog nam je dal besedo, da nas povezuje, da nam daje življenje. Zato mora biti povezana z resnico. Kar je resnično osvobaja, prinaša življenje, množi življenje.

    Danes smo iz besede naredili marketing, diplomacijo, reklamo. Beseda ni ustvarjena za trgovanje, ni ustvarjena za lažno diplomacijo in zavajajočo reklamo. Beseda je ustvarjena, da govori o resnici, resnica pa je tista, ki nas vodi vedno v življenje, ki je v tem, da nas pripelje do: istih stvari, v katerih se lahko vsi srečamo; do skupnih ciljev in vrednot; do razumevanja naših hrepenenj, čustvenega sveta.

    V resnici se lahko odpočijemo. Ko se srečamo v resnici, lahko počivamo, se lahko veselimo, se lahko podarjamo. Samo v resnici je mogoče graditi nov svet. Najrazličnejši režimi propadajo, ker so zgrajeni na laži. Resnica je bila skozi stoletja vedno preganjana, zato poznamo mučence. A prej ali slej se resnica izkaže. Režimi, ki so zgrajeni na laži, prijateljstva in zakoni zgrajeni na laži propadejo, vse kar je zgrajeno na resnici, pa ima neverjetno moč. Moč da preživi preizkušnje in rodi sad.

    Marija, žena poslušanja, naj nam pomaga ustvariti tišino okoli nas in v nas, da bomo prisluhnili med hrupom sporočil sveta najbolj verodostojni besedi, ki obstaja, torej besedi njenega Sina Jezusa, ki oznanja smisel našega življenja in nas osvobaja vsakršne sužnosti, tudi tiste hudičeve.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

  70. Miro says:

    MARTIN GOLOB: »HVALEŽEN SEM TUDI ZA TISTE, KI JIM GREM NA ŽIVCE. VESTE, ZAKAJ?« (Aleteia)

    V NOVEM VLOGU ŽUPNIK MARTIN POJASNJUJE, ZA KAJ VSE JE HVALEŽEN, KO SE OZIRA NAZAJ V LETO 2021

    »Če se človek zahvaljuje, lahko bolje živi. O tem sem popolnoma prepričan. Leto 2021 je bilo za mnoge težko, to vem. Tudi meni je prineslo številne izzive. A sem hvaležen zanje in tudi za številne druge stvari in ljudi. Nekaj najpomembnejših ognjišč svoje hvaležnosti sem strnil v vlog. Tudi takšnih, ki jih morda kdo ne bi pričakoval.« 😉

    https://si.aleteia.org/2021/12/31/hvalezen-sem-tudi-za-tiste-ki-jim-grem-na-zivce-veste-zakaj/

  71. Miro says:

    KRŠČANSKO IME (v sklopu druge božje zapovedi)

    Priporočimo se Svetemu Duhu, našemu Tolažniku in Pomočniku, naj nam pomaga, da se bomo pod Njegovim vodstvom poglabljali v Sveto pismo in Katekizem katoliške Cerkve. Prosimo ga za pomoč pri uvajanju v globoke skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka. Pridi, Sveti Duh!

    2156 Zakrament krsta je podeljen “v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha (Mt 28,19). Pri krstu Gospodovo ime posveti človeka in kristjan dobi svoje ime v Cerkvi. Lahko je to ime svetnika (svetnice), se pravi učenca, ki je živel v zgledni zvestobi svojemu Gospodu. Zavetništvo svetnika (svetnice) daje na voljo vzor ljubezni in zagotavlja priprošnjo svetnika (svetnice). “Krstno ime” more tudi izražati to ali ono krščansko skrivnost ali krščansko krepost. “Starši, botri in župniki naj skrbijo, da krščenec ne bo imel imena, ki bi bilo tuje krščanskemu čutu” (ZCP kan.855).

    2157 Kristjan začenja svoj dan, svoje molitve in svoja dejanja z znamenjem križa “v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.” Krščenec posveti svoj dan božji slavi in se zateče k Odrešenikovi milosti, naj mu omogoča delovati v Duhu kot otrok nebeškega Očeta. Znamenje križa nas krepi v skušnjavah in težavah.

    Več o tem na: http://www.marija.si/gradivo/kkc/iii-krscansko-ime/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  72. KRISTINA says:

    NIČ NAJ TE NE VZNEMIRJA, NIČ NAJ TE NE PLAŠI, VSE MINE, BOG OSTAJA, POTRPLJENJE VSE DOSEŽE. KDOR IMA BOGA MU NIČ NE MANJKA. SAMO BOG ZADOSTUJE.
    VZDIGNI SVOJE MISLI, VZPNI SE PROTI NEBU, NIČ NAJ TE NE PLAŠI, NIČ NE VZNEMIRJA. VELIKODUŠNOST SLEDI KRISTUSU IN, KAR KOLI ŽE SE ZGODI, NIČ NAJ TE NE PRESTRAŠI. VIDIŠ SLAVO SVETA? TA SLAVA JE PRAZNA, V NJEJ NI NIČ TRDNEGA, VSE MINE. VZPENJAJ SE K NEBEŠKEMU, KI VEČNO TRAJA, BOG JE ZVEST, BOGAT V OBLJUBAH IN SE NE SPREMINJA.
    (To besedilce je nosila sv.Terezija Avilska v svojem brevirju na dan svoje smrti v Albi de Tormes 1582)

  73. Miro says:

    SV. MATI TEREZIJA: NAREDIMO NAŠA SRCA KROTKA IN PONIŽNA!

    Misel svetnice: Prosimo našo Gospo, da napravi naše srce »krotko in ponižno«,
    kakor je bilo srce njenega sina. Jezusovo srce se je izoblikovalo od nje in v njej.
    Ponižnosti se učimo s tem, da vedno sprejemamo ponižanja. Bili smo ustvarjeni
    za večje stvari. Zakaj se uklanjamo rečem, ki bodo umazale lepoto naših src?
    Koliko se moremo naučiti od naše Gospe! Uporabila je vsemogočno silo, ki je bila
    v njej. Recite naši Gospe, naj sporoči Jezusu: »Vina nimajo«; vina ponižnosti in
    krotkosti, prijaznosti in ljubeznivosti … (sv. Mati Terezija, iz zbirke njenih misli,
    Mirenski grad)

    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!
    Sv. Mati Terezija, prosi za nas!

  74. Miro says:

    DAROVI SVETEGA DUHA NAM POMAGAJO PRI SPREJEMANJU PRAVIH ŽIVLJENJSKIH ODLOČITEV (Aleteia)

    TRI TOČKE, NA KATERE SE LAHKO OBRNEMO PO POMOČ PRI SPREJEMANJU SVOJIH KRŠČANSKIH ODLOČITEV

    Jezus nam je pokazal tri načine, na katere nas je obdaroval, in nam s tem pripravil tri točke, na katere se lahko obrnemo po pomoč pri sprejemanju svojih odločitev.

    Prva je vest njegovih učencev, sposobnost, da okoliščine ocenimo z Božjimi očmi: “Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal” (Jn 14,26).

    Druga je Božja beseda, ki “se ne more razvezati” (Jn 10,35).

    Tretja je Cerkev, ki jo je Jezus postavil na Petru in apostolih, in “prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas” (Apd 1,8).

    Več o tem, kako nam Sveti Duh pomaga usmerjati pogled in nam omogoča, da stvari vidimo z Božjega zornega kota, na:
    https://si.aleteia.org/2021/06/13/darovi-svetega-duha-nam-pomagajo-pri-sprejemanju-pravih-zivljenjskih-odlocitev/

  75. Janez says:

    GOSPOD PROSIM OSVOBODI ME ZAPRTOSTI VASE IN V MOJO SAMOZADOSTNOST
    Prosim Jezus osvobodi me zaprtosti in mojo samozadostnost
    v svoj dom, v službo, v moj svet misli in prepričanj, v moje posle in delo, v mojo rutino.
    Osvobodi me prepričanja, da sem sam sebi zadosten in da ne rabim drugih ljudi!
    Pomagaj mi prosim moj Bog,
    da ga s Tvojo Pomočjo odprem zase in za vse ljudi, ki me potrebujejo,
    kajti ko bom širil dobroto in upanje med ljudi, bom pomagal sebi in drugim!
    Naj bom Orodje Tvoje Dobrote, Milosti in Ljubezni, Pomoči in Usmiljenja.
    Osvobodi me prosim moje zaprtosti
    v moja ozka razmišljanja in v skrb za vsakdanje skrbi, za rutinske delovne obveznosti,
    za del doma in v službio in hitro molitev moj Bog, kjer ni dovolj časa za Boga in zame, da poglobim duhovnost!
    Pomagaj mi, da odslej delim z drugimi in jim Samaritansko pomagam in jim prinašam Veselje!.
    Osvobodi me prepričanja, da kristjanu zadostuje le molitev, spokoritev in evharistija,
    In da ni treba, da obenem z Dobroto pomagam in služim ljudem, tako kot nas Učiš Jezus v Evangeliju!
    Zakaj Vera brez dobrih del je mrtva.
    Gospod z naklonjenostjo vidi vsa naša dejanja Pomoči in Dobrote, zakaj poplačani bomo za vse dobro!
    Gospod Pomaj mi, da vzdržim vse križe in težave, napolni me z Močjo Svetega Duha, da bom vzdržal !
    Pomagaj mi tudi, da bom ostal pravičen in ponižen,
    da se poboljšam, da bom odslej pobožno živel,
    da bom vedno orodje Božje Volje in Božje Ljubezni in,
    da bom odslej vedno rad Širil Luč Upanja in Božje Dobrote med ljudi in jim pomagal ter jim služil! Amen.

    Kapucin dr. Anton Rottzeter Molitve: Bog, ki mi daje dihati (izbrana dopolnjena in razširjena molitev).

    Psalm 40, 12: Ti, GOSPOD, mi ne boš odtegnil svojega usmiljenja, tvoja dobrota in tvoja zvestoba me bosta vedno čuvali.

  76. Janez says:

    Bog ljubi prav vsakega človeka
    Bog ljubi prav vsakega človeka, čeprav nas je danes na zemlji več kakor sedem milijard. Bog ljubi tudi najbolj propadle ljudi. Bog daje zemeljske dobrine krivičnim večkrat celo obilneje kakor pravičnim, ker hoče pravičnim s pomanjkanjem dobrin pomagati, da bi bolj zahrepeneli po nebeških dobrinah in bi se nanje bolje pripravili. Pravične prav zato, da bi duhovno napredovali, večkrat zadenejo težji križi kakor krivične. Bog naprej ve, da nekaterim grešnikom tudi pomanjkanje dobrin in različni križi ne bodo prinesli spreobrnjenja. Zato jim izkazuje zemeljske naklonjenosti. Tako Bog podarja svojo ljubezen vsakemu človeku, kakor je temu primerno. Ker smo končna in omejena bitja, Božjega delovanja ne razumemo.

    Mera Božje ljubezni ni do vsakega človeka enaka. Bog nekatere ljubi bolj kakor druge in jim daje več milosti, ker ima z njimi posebne načrte. Vsekakor gre pri Božji ljubezni za skrivnost svobodne Božje izbire, ki je ne moremo do konca doumeti. Zato bo za nas najbolje, če bomo v popolnem zaupanju vse prepustili Bogu. Mala Terezija o našem vprašanju v Povesti duše takole razmišlja: “Dolgo nisem mogla razumeti, zakaj Bog nekatere duše odlikuje z večjimi milostmi, drugim pa jih bolj pičlo odmerja.

    Čudila sem se, ko sem premišljevala, s kako izrednimi dokazi svoje ljubezni je Bog obsipal celo velike grešnike: svetega Pavla, svetega Avguština, sveto Magdaleno in toliko drugih, ki jih je Bog tako rekoč prisilil, da so sprejeli njegovo milost. Premišljevala sem o življenju svetnikov. A nisem si znala razložiti, kako to, da je Gospod nekatere duše s tako skrbnostjo varoval prav od zibeli do groba; vse, kar bi jim moglo biti v spotiko, je pred njimi odstranil s pota. Nič jim ni oviralo prostega poleta k Njemu v višine. Tudi ni dopustil, da bi bil kdaj greh zasenčil brezmadežni blesk njihove krstne nedolžnosti. Vpraševala pa sem se zopet, kako to, da umrje v poganskih deželah toliko ubogih ljudi, ne da bi bili kdaj slišali kako besedico o pravem Bogu. Jezus me je poučil o vsem tem. Opozoril me je na široko odprto knjigo narave: Vse cvetlice so mične in lepe. Krasna je kraljevska roža in prelestna je v svoji belini nežna lilija. Toda vse to ne zatemni prijetnega vonja vijolice in ljubkosti skromne marjetice. Spoznala sem, da bi naša pomlad zgubila krasoto, če bi razgrnila po svojih tratah samo bohotno žareče rože namesto preprostih cvetlic. Prav tako je tudi v živem Božjem vrtu, v kraljestvu duš. Bog si je zasadil v svojem Božjem vrtu velike svetnike, prave rože in lilije; a poleg njih si je vzgojil tudi drobcene, neznatne marjetice in vijolice. Vse pa imajo eno in isto nalogo: da razveseljujejo Božje oko, kadar zre na zemljo, podnožje svojih nog. Cvetke same pa so tem popolnejše, čim bolj radostno in vestno izpolnjujejo Božjo voljo.”

    Pater Anton medmrežje fejstbog

    Slava Bogu Očetu, ki me je ustvaril – ker me je ljubil.
    Slava Jezusu Kristusu, ki je umrl zame – ker me je ljubil.
    Slava Svetemu Duhu, ki živi v meni – ker me ljubi.

    1) Veselje Jezusovega srca, napolni moje srce.
    2) Usmiljenje Jezusovega srca, dotakni se mojega srca.
    3) Ljubezen Jezusovega srca, vžgi moje srce.
    4) Mir Jezusovega srca, okrepi moje srce.
    5) Ponižnost Jezusovega srca, naredi moje srce skromno.
    6) Svetost Jezusovega srca, posveti moje srce.
    7) Čistost Jezusovega srca, očisti moje srce.
    Amen.

    MOLITVE MATERE TEREZIJE

  77. Miro says:

    BOŽJA BESEDA O KLICU K SPREOBRNJENJU

    »VSTOPÍTE SKOZI OZKA VRATA, KAJTI ŠIROKA SO VRATA IN PROSTORNA JE POT,
    KI VODI V POGUBO, IN VELIKO JIH JE, KI VSTOPAJO PO NJEJ. KAKO OZKA SO VRATA
    IN KAKO TESNA JE POT, KI VODI V ŽIVLJENJE, IN MALO JIH JE, KI JO NAJDEJO.«
    (Mt 7,13-14)

    O klicu k spreobrnjenju več na:

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=1247&t=5#Klic+k+spreobrnjenju

    Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate

  78. Miro says:

    JEZUS POKLIČE PRVA APOSTOLA – BOG HODI Z NAMI IN ŽELI, DA HODIMO Z NJIM. POKLICANI SMO K SPREOBRNJENJU, PA NAJ SE IMAMO ZA NAJBOLJŠE ALI NAJSLABŠE. TO PA SE VRŠI V TIHEM PRISLUŠKOVANJU BOŽJEMU GLASU

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 1,14-20)

    Ko pa je bil Janez izročen, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govoril: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!«

    Ko je šel ob Galilejskem jezeru, je zagledal Simona in Andreja, Simonovega brata, ki sta metala mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Jezus jima je rekel: »Hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi!« Takoj sta pustila mreže in šla za njim. Ko je šel malo naprej, je zagledal Jakoba, Zebedejevega sina, in njegovega brata Janeza, ki sta bila tudi v čolnu in popravljala mreže. Takoj ju je poklical. In pustila sta očeta Zebedeja z najemniki v čolnu ter odšla za njim.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    Jezus začne svoje javno delovanje v poganski Galileji. Njegovo prvo oznanilo je zelo preprosto: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo.« S tem nadaljuje poziv, ki ga je ljudstvu pred tem prinesel njegov predhodnik Janez Krstnik. Kako razume svoje povabilo k spreobrnjenju nam brez razlage pojasni že z naslednjimi besedami, ki jih nameni prvima učencema, ko pravi: »Hodíta za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi.«

    V odlomku me posebej nagovarja dvoje:

    – Da v poganski Galileji povabilo k spreobrnjenju najbolj zares vzamejo tisti, ki so že zavzeti verniki – najbrž učenci Janeza Krstnika in ne pogani, tujci, javni grešniki.

    – Da spreobrnjenje razume tako Jezus kot povabljeni pravzaprav kot hojo za njim.

    Prav to dvoje pa dela današnjemu povprečnemu ali pa celo ‘bolj zavzetemu’ kristjanu, kaj šele duhovščini precejšnje težave. Vsi bi radi spreobračali tiste z one strani političnega bloka, zgražamo se nad drugimi in ne čutimo posebne potrebe po spreobrnjenju. Vsekakor pa vidimo veliko razlogov za spreobrnjenje drugih.

    No in tu je verjetno vprašanje razumevanja spreobrnjenja. Pa smo spet pri pojmu Božjega Jagnjeta, ki je enkrat za vselej rešilo svoje ljudstvo vseh grehov in tegob. Za Jezusa pa je spreobrnjenje preprosta, vsakodnevna hoja za njim, v poslušanju njegovega glasu in pozornemu sledenju njegovim namigom. Želimo si velikih stvari in korakov, a spreobrnjenje je pogosto prav v čisto vsakdanjem, prav nič božanskem vztrajanju v preprostih dnevnih opravilih, srečevanjih z najbližjimi in s seboj.

    Naporno a odrešujoče obenem. Bog hodi z nami in želi, da hodimo z njim. Poklicani smo k spreobrnjenju, pa naj se imamo za najboljše ali najslabše. To pa se vrši v tihem prisluškovanju božjemu glasu. Če bomo vztrajni, bo tako kot vsako pomlad, tudi to, počasi, počasi, nekaj vendarle zraslo.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, izraz njegove največje moči, zaupamo vate!

  79. Hvala says:

    SVETI DUH
    ……………………

    ZA DUHA SE REČE, DA JE ON VETER , KI PIHA, KAMOR HOČE. Duha ne moremo videti. VETER SE NE VIDI. Toda po zibanju vej opažamo, od kod veter prihaja in v katero smer gre. Tako tudi Svetega Duha lahko opazimo po delovanju ljudi in po njihovi usmerjenosti. SVETI DUH GIBA, PREMIKA LJUDI, MNOŽICE, CERKEV IN POSAMEZNIKA.

    SVETI DUH JE DAR.

    DAR JE TISTO, KAR NAS RAZVESELI IN KAR SE NE KUPUJE NITI SE NE DA ZASLUŽITI.

    SVETEGA DUHA DELI BOG, KAKOR HOČE IN KOMUR HOČE.
    ………………………………………………………………………………………………………………………………………..

    JEZUS PRAVI, DA BOG SVOJEGA DUHA NE DAJE ČEZ MERO. SVETI PAVEL PRAVI, DA PO MERI NAŠE VERE. TO POMENI, KOLIKOR SE ODPREMO DUHU, DA DELUJE V NAS, TOLIKO DOBIVAMO SVETEGA DUHA.
    ……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

    KDOR V SEBI DOŽIVLJA SVETEGA DUHA, ŽE IMA NEKO GARANCIJO, DA BO PRIŠEL V NEBESA. PRAVZAPRAV JE ŽE V NEBESIH.
    ………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….

    KDOR ŽE NA ZEMLJI NE “VSTOPI ” V NEBESA, NE MORE NITI PO SMRTI. DOKLER SMO NA ZEMLJI SE ODLOČA O NAŠEM VEČNEM ŽIVLJENJU.

    SVETI DUH JE BRANITELJ, PRAVI JEZUS. SVETO PISMO PRAVI, DA NAS HUDIČ PRED BOGOM OBTOŽUJE. SVETI DUH NAS BRANI PRED SVETOM.

    KDOR IMA SVETEGA DUHA IMA SILO IN MOČ.
    ,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,

    SVETI DUH NAS NE OSVOBAJA OD BOJEV, STISK, SKUŠNJAV, GREHA. ON NAM DAJE MOČ, DA ZMAGUJEMO V TEŽAVAH, SKUŠNJAVAH, GREHIH IN STISKAH.
    …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..

    • Miro says:

      Zahvaljujem se za omenjene poudarke o SVETEM DUHU. Če se kdo želi želi celovito seznaniti s tem,
      kaj je SVETI DUH, kako deluje, kaj nam podarja, itn., mu v branje in premišljevanje priporočam knjigo
      SPEV DUHA (avtor: Raniero Cantalamessa).

      Molimo: Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni!

  80. Janez says:

    MOLITEV ZA OSVOBODITEV OD ZAMER, JEZE IN MAŠČEVALNOSTI ZARADI KRIVIC IN ŽALITEV
    Bog, prosim, pomagaj mi, da se osvobodim, zamer, jeze, maščevalnosti in tega, da vidim, da me svet in ljudje v njem obvladujejo v mislih in sanjah ter da ne najdem spokoja v duši. Pokaži mi, da ima napačno ravnanje drugih, domišljeno ali resnično, moč, ki me dejansko lahko trpinči, v kolikor se ne pobotam, pomirim in odpustim. Pomagaj mi, da obvladam svoje zamere z odpuščanjem, razumevanjem, da so ljudje, ki so me prizadeli, morda sami prizadeti in imajo duhovne zamere in bolečine ali so celo zboleli. Prosim, pomagaj mi, da pokažem tistim, ki jim zamerim, isto strpnost, usmiljenje in potrpljenje, s katerim bi razveselil svojega bližnjega prijatelja. Ni važno, če me je prizadel ali mi storil krivice. Bog bo sodil, ne mi. Pomagaj mi, da vidim, da je to tudi sam trpeč in preizkušan človek, ki se ni ozdravil v sebi, se spovedal Bogu in se sam osvobodil zamer in trpljenja, ki ga trpinčijo, da to prenaša naprej. Oče, prosim, pokaži mi, kako mu lahko samaritansko ljubeznivo in strpno pomagam in reši me moje jeze ter maščevalnih misli. Gospod, pomagaj mi, da se izognem maščevanju ali prepiru ter kreganju, ker to ni krščansko, ki zapoveduje Odpuščanje in Ljubezen med Ljudmi. Vem, da ne morem pomagati vsem ljudem, ampak pokaži mi, kako naj zavzamem ljubezniv, prijazen in strpen pogled do vsakega. Dragi Bog, čeprav čutim zamero do nekaterih ljudi si iskreno želim, da bi bil osvobojen te zamere in nemira ter sovraštva, ki me žge v notranjosti, česar se ne morem znebiti, dokler ne odpustim. Molim k Tebi Gospod za vodstvo in Svetega Duha, da bom vse prav premislil in delal, predvsem pa pozabil in odpustil. Brez prenagljenih dejanj v afektu, z Ljubeznijo in Odpuščanjem. Prosim Te, da tem osebam daš vse, kar hočem tudi zase za Božji Mir v sebi. Pomagaj mi čutiti sočutno razumevanje in ljubezen do vseh oseb, ki so me prizadele in mi delale krivico; odpuščam jim in jim želim vse dobro. Molim, da bi ve te osebe prejele od Tebe Oče vse, kar potrebujejo za notranje ozdravljenje in strpno sobivanje z drugimi. Hvala ti Bog Oče, za tvojo pomoč in moč glede vseh notranjih bolečin zaradi krivic in zamer ter preizkušenj, ki me prevevajo in nočejo prenehati ter oditi iz moje zavesti in podzavesti. Prosim podari mi spokojni Božji Mir in Ljubezen, s katero bom ozdravil svoje bolečine in dal tihi zgled tudi drugim. Naj bom Tisti, ki prinaša Veselje, Odpuščanje, Ljubezen, ki je na strani Rešitev in ne Problemov. Naj me vse preizkušnje in težkoče, ki so me prizadele in ranile v življenju, s Tvojo Milostjo prekalijo in okrepijo tako, da bom vse odpustil in se zamer osvobodil, da bom duhovno rastel in da bom vedno ostal dober kristjan in dober človek. Tvoja volja naj se zgodi Gospod Bog, ne moja. Prosim Gospod pridi in mi pomagaj, da se spreobrnem in poboljšam in zaživim, tako kot nas uči Jezus, ter postanem nov prenovljen Človek in Kristjan Tebi v Čast in Slavo, meni pa v Božji Mir in Odrešenje brez vseh bremen prizadetostin in prizadejanih ran s strani raznih ljudi. Prosim pomagaj mi, da odpustim sebi in drugim in da bom vsem tistim, ki so me ranili in prizadeli v življenju vse pozabil in odpustil. Gospod Tvoje Milosti bom vedno Opeval!

    Dopolnjena in objavljena Molitev za osvoboditev od vseh težkoč, ran in preizkušenj, ki so nas prizadele, ranile in raznih zamer v življenju.

    P.s.: Ko so vprašali pokojnega metropolita dr. Alojzija Šuštarja glede odpuščanja grdih dejanj tistim, ki so nas prizadeli in nam kaj hudega storili je odgovoril: » Takoj vse pozabiti in odpustiti, kakor nam odpušča Nebeški Oče, ki ga molimo v Očenašu«. In z Božjo Pomočjo Odriniti na široko in na Globoko v Novo Življenmje brez Zamer, Krivic in prizadejanih Ran. In bolj ko razmišljamo po človeško inm ne razumem0 Božje Volje, bolj lahko pogrešimo, čeprav imamo drobre namene. Že grški filozofi, pa so v Antiki vedeli, da lahko poti tlakovane z dobrimi nameni vodijo v brezizhodni labirint oz. v Tartarus ali po domače v pekel sovraštva in nerazumevanja, kjer ni Ljubezni in Sočutjas, kjer ni Boga. Bog nam vse odpušča in je Usmiljen. Pa mi? Bomo končno nehali kazati na iver, ki gleda iz očesa našega brata, pri čemer pa ne bomo videli bruna, ki štrli iz našega očesa ?! Kdo pa je brez greha in prizadejanih ran in krivic, če je živel pravično in bogaboječe? Zato naj vsakdo pospravi prvo pri sebi, nato pa dela red še pri drugih.
    Bog nam vedno milostno odpušča, ko se pokesamo in ga prosimo odpuščanja. Odpuščajmo tudi mi in prinašajmo na svet Kristusovo Luč Usmiljenja, Dobrote in Ljubezni kot misijonarji in apostoli med vse ljudi. In dajajmo zgled in Slavomo Jezusa!

  81. Janez says:

    Družinska molitev
    Sveti Troedini Bog, ti si Ljubezen, Usmiljenje in Dobrota.
    Milostno se prosim ozri na naše družine in nam pomagaj, da bomo uresničevali tvoj Načrt.
    Staršem in starim staršem vlij moči, da bodo sprejemali odgovornost za vzgojo in družino
    in s krščanskim zgledom mladi rod opogumljali za ljubeče zakonsko in družinsko življenje.
    Gospod Bog, blagoslovi naš dom in našo družino.
    Naj bo kraj tvojega Božjega Miru in družinske Sloge in Ljubezni.
    Naj v njem ne vlada sovraštvo, ampak radostna Ljubezen,
    naj v njem ne bo nesloge, temveč sloga, strpnost, edinost in medsebojno razumevanje.
    Namesto užaljenosti in krivice naj bo v njem Odpuščanje in Dobrota.
    Zmota naj se umakne resnici, vera naj premaga dvom in utrdi Božji blagoslov.
    V njem naj ne bo tesnobe, ampak radost in upanje,
    naj ne bo teme greha, ampak luč tvoje Odrešenjske Milosti,
    naj ne bo žalosti, ampak veselje.
    Gospod prosimo ozdravi boleče rane in spomine v razbitih in neurejenih družinah.
    Naj v družnah ne bo bolezni, temveč dušno in telesno zdravje vseh družinkih članov.
    Naj v bolnih, starejših in invalidnih osebah v družinah prepoznamo tvoj Ljubeči obraz Gospod.
    Opogumi pare, ki še ne zmorejo zgraditi varnega odnosa in se odločiti za poroko, da to storijo.
    Izročamo ti mlade, ki iščejo življenjskega sopotnika, ter zakonce, ki ne morejo sprejeti življenja.
    Sprejmi prosimo naše prošnje in jih usliši po Kristusu, našem Gospodu.
    Tvoj blagoslov Miru in Dobrote naj nas spremlja in vodi na poti k Tebi Jezus.
    Izročimo naše družine tudi varstvu Matere Marije, Svetega Jožefa in drugih zavetnikov.
    Sprejmi prosimo Bog naše prošnje in jih sliši in usliši po Kristusu, našem Gospodu.
    Obvaruj nas greha, bolezni in koronavirusa ter ozdravi vse, ki so zboleli za koronavirusom.

    Amen.

    Dopolnjena molitev na medmrežju župnije Smlednik za družine, zakonce in otroke.

  82. Janez says:

    BLAGOSLOV NEKEGA STARČKA (Bosmans)
    Blagoslovljeni naj bodo tisti, ki razumejo,
    da so moje noge postale počasne
    in da se mi roke tresejo.
    Blagoslovljeni naj bodo tisti, ki mislijo na to,
    da moja ušesa slabo slišijo
    in da bolj počasi dojemam.
    Blagoslovljeni naj bodo tisti, ki vedo,
    da moje oči ne vidijo več dobro.
    Blagoslovljeni naj bodo tisti,
    ki me ne ozmerjajo,
    kadar mi kaj pade na tla,
    in ki mi pomagajo najti moje stvari.
    Blagoslovljeni naj bodo tisti,
    ki se mi prijazno smehljajo
    in z menoj malo pokramljajo.
    Blagoslovljeni naj bodo tisti,
    ki so obzirni do mojih težav
    in mi pomagajo lajšati bolečine.
    Blagoslovljeni naj bodo tisti,
    ki mi dajejo čutiti, da sem ljubljen,
    in ki nežno ravnajo z menoj.
    Blagoslovljeni naj bodi tisti,
    ki bodo ostali z menoj,
    ko bom odšel na pot v večnost.
    Blagoslovljeni naj bodo vsi,
    ki so dobri z menoj.
    V meni vzbujajo misli na dobrega Boga.
    In zagotovo jih ne bom pozabil,
    ko bom nekoč pri njem. Amen

    Phil Bosmans belgijski duhovnik, pesnik in dobrotnik pomoči potrebnim (Bund ohne Namen)

    Vsi bomo enkrat ostareli. Čeprav, ko smo mladi, na to ne pomislimo. Tudi danes ne pomislimo dovolj na Človeka, ampak se gleda le skozi denar in dobiček. Vsi nekam zelo hitimo in v naglici pozabljamo nase, na druge ter na Boga. Ne vidimo pa, da vse to ustvari Človek s svojim zavzetim Delom, Znanjem, Inovacijami, Modrostjo, Izkušnjami, Zavzetostjo in Lojalnim odnosom do dela, ko marsikaj naredi ne le za denar, ampak tudi za to, da bo to koristilo Človeštvu. In od vsakega se lahko kaj naučimo, kot pravi Nemec Heinrich Schliemann: “Izgubljen je dan, ko se od sočloveka nismo ničesar novega in koristnega naučili”. Tako od mladih, kot tudi od starejših, ki imajo veliko modrosti in izkušenj”. Ni medgeneracijskih nasprotij, je le sodelovanje in medsebojno razumevanje ljudi, ki zato več naredijo. In vse kar naredimo potrebuje Božji Blagoslov, saj brez Boga ni nič. In kar sejemo bpmo tudo želi. Če bomo izkazovali usmiljenje in dobroto bomo tudi želi usmiljenje in dobroto; če bomo drugim odpuščali, nam bodo tudo drugi odpuščali; če bomo drugim pomagali in jim služili, bodo tudi drugi pomaagali nam in nam služili; če bomo tudi mi ljubili druge ljudi bomo ljubili tudi Boga, saj je Bog prisoten v vsakem izmed nas in v vseh ustvarjenih stvareh, ki nas obkrožajo.

    Und von jedem können wir etwas lernen, wie der Deutsche Heinrich Schliemann sagt: Der Tag ist vorbei, an dem wir von einem Mitmenschen nichts Neues und Nützliches gelernt haben. “Wie junge Menschen, aber auch ältere Menschen, die die Tugenden der Weisheit und Erfahrung haben. Es gibt keine Generationenübergreifenden Gegensätze, sondern nur Kooperation und gegenseitiges Verständnis der Menschen, die mehr tun. Aber nicht ohne Gott unseren Herrn.

  83. Miro says:

    SV. MATI TEREZIJA: NAŠA DNEVNA MOLITEV JE SVETA MAŠA!

    MISEL SVETNICE: “NAŠA DNEVNA MOLITEV JE SVETA MAŠA, KJER SE DARUJEMO
    Z RAZPETIM KRISTUSOM IN RAZDAJAMO NAJUBOŽNEJŠIM MED UBOGIMI. NAŠE
    ŽIVLJENJE JE POVEZANO Z JEZUSOM V EVHARISTIJI. VERA IN LJUBEZEN, KI
    IZHAJATA IZ EVHARISTIJE, NAS USPOSABLJATA, DA VIDIMO NJEGA V ŽALOSTNI
    PREOBLEKI UBOGIH. IN V TEM JE ENA SAMA JEZUSOVA LJUBEZEN, KOT JE ENA
    SAMA OSEBA V UBOGEM … ČE RESNIČNO LJUBIMO UBOGE, MORA BITI NAŠ PRVI
    STIK Z JEZUSOM V SVETEM ZAKRAMENTU. POTEM BO LAHKO NOSITI UBOGIM
    NAŠO LJUBEZEN DO JEZUSA. ALI ŽIVIM IZ MAŠE VES DAN?”
    (sv. Mati Terezija, iz zbirke njenih misli, Mirenski grad)

    Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!
    Sv. Mati Terezija, prosi za nas!

    • Janez says:

      VERA NAS MORA ZDRUŽITI ZA MIR IN LJUBEZEN
      Vera je Božji dar in nam pomaga, da smo eno srce polno ljubezni. Bog je naš Oče – in mi smo njegovi otroci – mi smo vsi bratje in sestre. Ne razlikujmo se po rasi, barvi kože ali vere. Ne uporabljajmo vere zato, da bi nas razdvajala. V vseh svetih knjigah vidimo, kako nas Bog poziva k Ljubezni. Karkoli storimo drugim, storimo Njemu, saj Bog je naš Oče. Vera je delo ljubezni – mora nas združevati, ne pa uničevati mir in edinost. Dela ljubezni so dela za mir – da bi ljubili, moramo poznati drug drugega. Če danes nimamo miru, je to zato, ker smo pozabili, da pripadamo drug drugemu – ta moški, ta ženska, ta otrok je moj brat, moja sestra. Ubogi morajo vedeti, da jih ljubimo, da so zaželeni. Oni sami ne morejo dati drugega kot ljubezen. Ukvarjamo se s tem, kako predati to sporočilo ljubezni in sočutja. Poskušamo prinesti mir na svet z našim delom. Ampak delo je Božji dar in dela ljubezni so dela miru in služenje ubogim. Če bi vsakdo lahko videl Božjo podobo v sosedu, mar mislite, bi še potrebovali puške in bombe ter vojne? Vera je mišljena kot delo ljubezni in služenja revnim in ubogim, ker Ljubimo Boga. Zato nas ne bi smela deliti in uničevati miru in edinosti. Uporabljajmo vero tako, da nam bo pomagala postati eno srce, polno ljubezni v srcu Boga. Z ljubeznijo do bližnjega bomo izpolnili razlog za naš nastanek – ljubiti in biti ljubljeni. Moji bratje in sestre, prosimo Boga, naj nas napolni z mirom, ki ga lahko le On da. Mir ljudem dobre volje – ki želijo mir in so se pripravljeni žrtvovati za dobro delo in izvajati dela miru in ljubezni. In Božji blagoslov vsem, ki Vero izkazujejo tako, da Jezusove Nauke prelivajo v dela usmiljenja in ljubezni in tako spolnjujejo Božjo Voljo. Amen.

      Sveta Mati Terezija

      • Miro says:

        Hvala za posredovano duhovno misel sv. Matere Terezije, saj prispeva k celovitejšim pogledom in k pravilnemu razumevanju duhovnih tem. Da bi se mogli poglabljati v globokega evharističnega duha sv. Matere Terezije, se redno priporočajmo Svetemu Duhu. Le ON nas more v polnosti razsvetliti!

        PRIDI, SVETI DUH

        Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
        vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
        Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
        prenovil boš obličje zemlje.

        Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
        razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
        bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
        vselej radi sprejemali njegove spodbude.
        Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

        Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  84. Hvala says:

    HVALEŽNOST JE PROTISTRUP ZAGRENJENOSTI IN ZAMERI!
    _________________________________________________

    ČE TI PREOSTANE SAMO ŠE EN DIH GA PORABI ZA TO, DA REČEŠ HVALA!
    …………………………………………………………………………………………………………………….

    ČLOVEK JE OBDARJEN V ŽIVLJENJU TOLIKO, KOLIKOR IZ SRCA PRIVOŠČI DRUGIM
    ……………………………………………………………………………………………………………………………………

    https://si.aleteia.org/slideshow/misli-o-hvaleznosti/

    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Bogu se zahvalimo, res Mu bodimo hvaležni, tudi ZA NASPROTOVANJA, NERAZUMEVANJA LJUDI, ZA KRIVICE, TRPLJENJE, ZA DOMOVINO, ZA ČAS V KATEREM ŽIVIMO, DA DRUŽINO, ZA DUHOVNIKE, ZA JEZUSOVO TRPLJENJE ZA NAS, ZA VODO, ZA STREHO NAD GLAVO, ZA SODELAVCE, ČEPRAV NISO PRAVIČNI DO NAS, ZA PREDNIKE, ZA VSE SVETNIKE, ZA ANGELE itd …………………………

    • Miro says:

      Zapisane besede še kako držijo. Najlepšo in najglobljo zahvalo lahko Bogu izrazimo prav pri obhajanju svete maše.

      BOŽJE USMILJENJE, NEIZMERNO V ZAKRAMENTU EVHARISTIJE IN DUHOVNIŠTVA, ZAUPAMO VATE!

  85. Miro says:

    BOŽJA BESEDA O PREPOZNAVANJU GREHA IN SPOKORJENJU

    »ČEPRAV SO NAMREČ BOGA SPOZNALI, GA NISO KOT BOGA SLAVILI ALI
    SE MU ZAHVALJEVALI, MARVEČ SO POSTALI V SVOJIH MISLIH PRAZNI IN
    NESPAMETNO SRCE JIM JE OTEMNELO. DOMIŠLJALI SO SI, DA SO MODRI,
    PA SO PONORELI.« (Rim 1,21-22)

    Več o prepoznavanju greha in spokorjenju glej na:
    https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=1222&t=5#Prepoznavanje+greha+in+spokorjenje

    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate

    • Miro says:

      Zahvaljujmo se Bogu za živo BOŽJO BESEDO, saj nam podarja vse, kar je potrebno za naše življenje in še bistveno več: vero, upanje, ljubezen, odrešenje, zveličanje, večno življenje …

      Slava tebi, Jezus, ti si naš Odrešenik! Na koncu, ki pa v resnici ni konec, ampak začetek novega življenja v Bogu, bo vse prešlo, za večno bo ostala le LJUBEZEN!

  86. KRISTINA says:

    “MED GREHOM IN BOLEZNIJO JE ZELO TESNA POVEZAVA. KOLIKO LJUDI VE, DA JE NJIHOVA BOLEZEN NEPOSREDEN REZULTAT GREHA? UPAM, DA NIHČE KI ŽIVI V GREHU , NE BO PRIŠEL, NAJ ZANJ MOLIMO. TODA, ČE SI POSLUŠEN BOGU IN SE SPOKORIŠ SVOJIH GREHOV IN PRENEHAŠ GREŠITI, TI BO BOG ODPUSTIL IN NOBENA BOLEZEN NITI GREH NE BOSTA NA TEBI. “IN MOLITEV VERE BO REŠILA BOLNIKA IN GOSPOD GA BO OKREPIL: ČE JE STORIL GREHE MU BODO ODPUŠČENI” (JAKOB 5,15)
    VERA SO SAMO ODPRTA VRATA. SKOZI KATERA PRIHAJA GOSPOD. ALI LAHKO REČEŠ “OZDRAVLJEN SEM BIL PO VERI?”. VERA NE REŠUJE, AMPAK REŠUJE BOG SKOZI TA ODPRTA VRATA.
    NA ENAK NAČIN PRIHAJA OZDRAVLJENJE. TI VERUJEŠ IN KRISTUSOVA MOČ PRIDE.”
    SMITH WIGGLESWORTH-VEDNO RASTOČ VERA

  87. KRISTINA says:

    Hvaležnost vodi k Stvarniku
    Vživljenju vsakega posameznika je nešteto majhnih in velikih razlogov, zaradi katerih smo lahko hvaležni. Namesto tega pa se – tudi kristjani – raje prepuščamo žalosti, zaskrbljenosti in pritoževanju. To nas oddaljuje tudi od vsakodnevnega okušanja Božje ljubezni.

    O moči hvaležnosti v vsakdanu, ki je dostopna prav vsakomur, v knjigi Čudež hvaležnosti: Okus novega življenja, ki je izšla pri založbi Emanuel, piše Lionel Dalle, duhovnik skupnosti Emanuel in generalni vikar francoske škofije Toulon. Gre pravzaprav za praktičen program oz. vodnik notranje preobrazbe, katerega cilj je, da bi v svoji osebnosti razvili značajsko potezo hvaležnosti, tako da bo postala naša krepost in nas vodila k pravi sreči.

    “Še nikoli prej nisem videl, da bi se ljudje tako hitro in tako globoko spremenili,” je dejal neki duhovnik, ki je delal po omenjenem programu hvaležnosti s svojimi župljani.

    Lionel Dalle.
    © Lionel Dalle
    Blagodejni vpliv na številna področja
    Kot omenja avtor, je več različnih raziskav pokazalo, da hvaležnost blagodejno vpliva na različna področja. Na telesnem področju na spanec, srce, zmanjšuje nagnjenost k sladkorni bolezni, upočasnjuje staranje in podaljšuje življenjsko dobo.

    Ker prispeva k telesnemu ugodju, pozitivno vpliva tudi na našo duševnost. Spodbuja prijetna čustva, obenem pa zmanjšuje neprijetne občutke, krepi voljo, spodbuja motivacijo in pripomore k doseganju ciljev. Življenju daje smisel in prinaša zaupanje v prihodnost. Poleg tega je dobrina na finančnem področju, saj zmanjšuje občutek notranje praznine in nas odvrača od nadomestnih vedenjskih vzorcev, kot je kompulzivno nakupovanje, prenajedanje …

    Na področju medosebnih odnosov hvaležnost razširja vzdušje veselja in miru, dela nas pozornejše do drugih, lajša komunikacijo in prispeva k dobremu vzdušju. Ob njej opuščamo svoj individualni pogled in drugače gledamo na najrazličnejše situacije.

    Ne nazadnje pa nas hvaležnost odvrača od materializma in nas osredinja na odnos z Bogom in drugimi. Bolj ko smo hvaležni za milosti, ki smo jih že prejeli, bolj se nam srce odpira, da smo jih deležni še več, s tem pa se tudi spreminjamo.

    Nalezljivost daru

    Avtor pripoveduje o nekem dogodku v restavraciji. Ko sta prijatelja hotela plačati naročeno, jima je natakarica povedala, da je njun znesek poravnal neki par. Odločila sta se, da bosta tudi onadva plačala naročilo nekoga drugega. Natakarica je povedala, da je dobrota med neznanci trajala kar pet ur – ljudje so plačevali za druge, ne glede na znesek, ob tem pa so puščali tudi velike napitnine.

    ČUDEŽ HVALEŽNOSTI-LIONEL DALLE -vsem priporočam, da imajo to knjigo pri sebi

  88. KRISTINA says:

    “NIHČE OD VAS NE MORE BITI MOČAN V GOSPODU, ČE DOSLEDNO IN NENEHNO NE POSLUŠA, KAJ MU ŽELI BOG POVEDATI PO SVOJI BESEDI. NE MOREŠ POZNATI BOŽJE MOČI IN NARAVE, ČE NIMAŠ DELEŽA V NJEGOVI NAVDIHNJENI BESEDI. BERI JO ZJUTRAJ, PONOČI IN KADAR IMAŠ PRILOŽNOST. PO VSAKI JEDI NAMESTO NEKORISTNEGA RAZGOVORA ZA MIZO, PREBERI ENO POGLAVJE IN POTEM MOLI. TO EM SI TUDI JAZ ZADAL IN TO DELAM, NE GLEDE NA TO KJE IN PRI KOM SE NAHAJAM. ”
    “VSTOPI V BOŽJE OBLJUBE. TO JE TVOJA DEDIŠČINA. ČE SI RESNIČNO IZPOLNJEN S SVETIM DUHOM, BOŠ NAREDIL V ENEM LETU VEČ, KOT PA V PEDESETIH LETIH BREZ NJEGA”

    (VEDNO RASTOČA VERA-SMITH WIGGLESWORTH)

  89. Miro says:

    PAPEŽ FRANČIŠEK: KAKO JE Z MOJO MOLITVIJO? MOLITEV ODPIRA NEBO (nedelja, 9. januar 2022)

    »Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnjega bogoslužja nam prestavlja prizor, s katerim se začenja Jezusovo javno življenje.« S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na nedeljo Jezusovega krsta. (zapis: p. Ivan Herceg, DJ)

    On, ki je Božji Sin in Mesija, gre na obale reke Jordan in se da krstiti Janezu Krstniku. Po okoli tridesetih letih skritega življenja se Jezus ne predstavi s kakšnim čudežem ali da se povzpne na katedro, da bi učil. Postavi se v vrsto z ljudstvom, da bi od Janeza prejel krst. Današnja bogoslužna pesem pravi, da je ljudstvo hodilo dajati se krstiti bosih nog in bose duše, ponižno. Lepa drža, z »boso dušo« in bosih nog. Jezus je z nami grešniki je delil usodo, spustil se je k nam. V reko se je spustil kot v ranjeno zgodovino človeštva. Potopil se je v naše vode, da bi jih ozdravil. Potopil se je z nami in med nami. Ni se povzpel nad nas, ampak se je spustil k nam z bosimi nogami in »boso dušo«, kakor ljudstvo. Ne gre sam, niti ne s skupino izbrancev in privilegirancev. Ne, gre z ljudstvom. Pripada temu ljudstvu in gre z ljudstvom, da bi se dal s tem ponižnim ljudstvom krstiti.

    Več o nagovoru svetega očeta na:
    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2022-01/papez-francisek-kako-je-z-mojo-molitvijo-molitev-odpira-nebo.html

  90. Miro says:

    SVETI DUH IN NJEGOVO DELO

    »KO PRIDE ON, BO OVRGEL SVET GLEDE GREHA, PRAVIČNOSTI IN SODBE:
    GLEDE GREHA, KER VAME NE VERUJEJO, GLEDE PRAVIČNOSTI, KER
    ODHAJAM K OČETU IN ME NE BOSTE VEČ VIDELI, GLEDE SODBE PA, KER
    JE VLADAR TEGA SVETA OBSOJEN.« (Jn 16,8-11)

    O Svetem Duhu in njegovem delu glej na:

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=3&zf=1200&t=5#Bistvo+in+naloga+Svetega+Duha

    Molimo: Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.

    • Miro says:

      Odprimo srca delovanju Svetega Duha!

      PRIDI, SVETI DUH

      Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
      vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
      Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
      prenovil boš obličje zemlje.

      Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
      razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
      bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
      vselej radi sprejemali njegove spodbude.
      Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

  91. Miro says:

    LAŽNIVO IMENOVANJE BOŽJEGA IMENA (v sklopu druge božje zapovedi)

    Priporočimo se Svetemu Duhu, našemu Tolažniku in Pomočniku, naj nam pomaga, da se bomo pod Njegovim vodstvom poglabljali v Sveto pismo in Katekizem katoliške Cerkve. Prosimo ga za pomoč pri uvajanju v globoke skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka. Pridi, Sveti Duh!

    2150 Druga zapoved obsoja krivo prisego. Prisegati ali zaklinjati se se pravi Boga jemati za pričo tega, kar trdimo. To se pravi sklicevati se na božjo resnicoljubnost kot jamstvo za svojo lastno resnicoljubnost. Prisega se poveže z božjim imenom kot jamstvom. “Gospoda, svojega Boga, se boj in njemu služi in pri njegovem imenu prisegaj!” (5 Mz 6,13).

    2151 Odklanjanje krive prisege je dolžnost v razmerju do Boga. Kot Stvarnik in Gospod je Bog pravilo vse resnice. Človeška beseda je v skladju ali v nasprotju z Bogom, ki je resnica sama. Kadar je prisega resnicoljubna ali upravičena, osvetli razmerje človeške besede do božje resnice. Kriva prisega kliče Boga, naj pričuje za laž.

    2152 Krivoprisežnik je, kdor pod prisego napravi obljubo, ki je nima namena izpolniti, ali kdor najprej pod prisego obljubi, a se tistega ne drži. Kriva prisega je hudo pomanjkanje spoštovanja do Gospoda sleherne besede. S prisego se zavezati, da bomo storili kaj zlega, nasprotuje svetosti božjega imena.

    Več o tem na: http://www.marija.si/gradivo/kkc/ii-laznivo-imenovanje-bozjega-imena/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  92. Hvala says:

    SVETI DUH

    KO SVETI DUH ZAJAME POSAMEZNE LJUDI, TEDAJ SO SPOSOBNI DELATI ČUDEŽE, POSTAJAJO VIDCI, MODRECI.
    ……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

    Tako je na Mojzesu počival Duh Gospodov in on je delal velike čudeže v Egiptu in v puščavi. Na njegovem obličju se je videl sijaj, tako da si ga je moral pokriti, KER LJUDJE NISO MOGLI GLEDATI SIJAJA DUHA NA NJEM.
    ……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………LJUDJE PREŠINJENI Z BOŽJIM DUHOM, REAGIRAJO IN DELUJEJO V MOČI IN Z MODROSTJO TEGA DUHA.
    ———————————————————————————————————————————————————

    BOŽJI DUH SPREMINJA LJUDI, SPREMINJA JIH V BOŽJE SLUŽABNIKE. VELIKI PREROKI, KOT SO BILI SAMUEL ALI MOJZES, JEREMIJA , EZEKIEL IN DANIJEL, SO DOŽIVLJALI SVOJE UVAJANJE V PREROŠKO SLUŽBO TAKO, DA JIH JE ZAJEL BOŽJI DUH IN NDA JIH JE CELO TUDI FIZIČNO SPREMENIL. Božji Duh je govoril po teh ljudeh.

    ONI SO KANALI, PO KATERIH SE BOŽJA BESEDA IN BOŽJA MOČ SPUŠČATA NA ZEMLJO.
    ………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….

    SVETI DUH jih namreč USPOSABLJA, da bodo most med BOGOM IN ČLOVEKOM. ONI SO NA NEK NAČIN ŽIVA NAVZOČNOST BOGA MED LJUDMI. NJIHOVO OBLIČJE JE OBRNJENO K BOGU IN ZATO LAHKO BOG GOVOTI PO NJIH.
    ………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….

    SAMO V SVETEM DUHU LAHKO DELAMO JEZUSOVA DELA.
    …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..

    JEZUS PRAVI: “Če se kdo ne rodi od zgoraj, NE MORE VIDETI BOŽJEGA KRALJESTVA.

    JEZUSOVA PRIČA JE MOGOČE POSTATI ŠELE TEDAJ, KO SE ODENEMO V MOČ SVETEGA DUHA.
    ……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………
    SVETI DUH JE TISTI, KI V NAS JEZUSOVE BESEDE URESNIČUJE, ALI JIH SPREMINJA V ŽIVLJENJE. To pomeni, da je evangelij NEMOGOČE uresničevati brez SVETEGA DUHA.
    ,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,

    Sveti Duh nas bo spominjal na Jezusove besede.

    SVETI DUH NAM BO RAZODEVAL PRIHODNJE SRVARI. TO POMENI, DA BOMO VEDELI ZA PRIHODNJE DOGODKE, ZA TISTO, KAR SE BO ZGODILO.
    ……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

    SVETI DUH JE ŽIVA VODA. SVETI DUH JE TISTI, KI POTEŠI NAŠE HREPENENJE IN ŽELJE.
    …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..

    SVETI DUH JE OGENJ. On nas čisti, greje, osvobaja od teme in mračnjaštva, osvobaja od zime, on v nas uničuje tisto, kar je zlo.

    S SVETIM DUHOM , Z NJEGOVIM NAVDIHOM IN MOČJO LAHKO RAZVIJAMO NAJRAZLIČNEJŠE UMETNOSTI IN FILOZOFIJE , ZNANSTVENE ZAKLJUČKE, KOLIKO MOČNEJŠI JE NAVDIH, TEM GLOBLJA IN VELIČASTNEJŠA SO UMETNIŠKA DELA.(Tomislav Ivančić
    ………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..

    Ja res je, vse prihaja od Boga, vsa dela, književnost, izumi, človek ne more sam ničesar, zato vodi zgodovino Bog in daje izume.

  93. Janez says:

    Papež Frančišek: Bratje in sestre pogumno, pri Bogu noben greh nima zadnje besede

    Prilika o izgubljeni ovci (Mt 18,12–14)
    1 Približevali so se mu vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. 2 Farizeji in pismouki pa so godrnjali in govorili: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi.« 3 Tedaj jim je povedal tole priliko: 4 »Kdo izmed vas, ki ima sto ovc, pa izgubi eno od njih, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in gre za izgubljeno, dokler je ne najde? 5 In ko jo najde, jo vesel zadene na rame. 6 Ko pride domov, skliče prijatelje in sosede ter jim pravi: ›Veselite se z menoj, kajti našel sem ovco, ki se je izgubila.‹ 7 Povem vam: Prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja.«

    Lukov evangelij o izgubljeni ovci (Lk 15,1-32) se začne z nekaterimi, ki kritizirajo Jezusa, ker ga vidijo v družbi s cestninarji in grešniki in ogorčeni govorijo: ‘Ta sprejema grešnike in jé z njimi.’ Ta stavek v resnici razkriva čudovito oznanilo. Jezus sprejema grešnike in jé z njimi. To se dogaja z nami pri vsaki maši v vsaki cerkvi. Jezus je zadovoljen, da nas sprejme pri svojem obedu, kjer za nas podarja sebe samega. To je stavek, ki bi ga lahko napisali na vrata naših cerkva: ‘Tukaj Jezus sprejema grešnike in jih vabi na svoj obed’. In Gospod, ko odgovarja tistim, ki ga kritizirajo, pove tri čudovite prilike, ki kažejo na njegovo posebno ljubezen do tistih, ki se čutijo daleč od Njega. Danes bi bilo lepo, da vsak od vas vzame evangelij, Lukov evangelij, 15. poglavje in prebere tri prilike. Čudovite so.

    Kdo si ti v treh Jezusovih prilikah?
    V prvi priliki pravi: ‘Kdo izmed vas, ki ima sto ovc, pa izgubi eno od njih, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in gre za izgubljeno?’ (v. 4). Kdo od vas? Oseba s ‘pravim’ čutom že ne, saj premisli in žrtvuje eno, da ohrani devetindevetdeset. Bog pa se nasprotno ne vda. Njemu si pri srcu ti, ki še ne poznaš lepoto njegove ljubezni, ti, ki še nisi sprejel Jezusa za središče svojega življenja, ti, ki ne uspeš iti onkraj svojega greha, ti, ki morda zaradi težkih stvari, ki so se zgodile v tvojem življenju, ne verjameš v Njegovo ljubezen. V drugi priliki si tisti mali kovanec, za katerega se Gospod ne vda, da bi ga izgubil ter ga brez premora išče. Hoče ti povedati, da si dragocen v njegovih očeh, edinstven. Nihče te ne more nadomestiti v Božjem srcu. Ti imaš prostor, ti si in nihče te ne more nadomestiti, niti mene, nihče me ne more nadomestiti v Božjem srcu V tretji priliki pa je oče, ki pričakuje vrnitev izgubljenega sina. Bog nas čaka, se ne utrudi, ne obupa. Mi smo torej, vsak od nas tisti objeti sin, tisti najdeni kovanec, tista ljubkovana in na ramena zadana ovca. On nas vsak dan čaka, da opazimo njegovo ljubezen. Ti pa praviš: ‘Veliko sem jih zakuhal, preveč sem jih zakuhal!’ Ne boj se. Bog te ljubi, te ljubi kot si in ve, da lahko samo njegova ljubezen spremeni tvoje življenje.

    ‘Ta tvoj sin’
    Toda ta neskončna ljubezen Boga do nas grešnikov, ki je v osrčju evangelija, je lahko zavrnjena. To stori starejši sin iz prilike. On v tistem trenutku ne razume ljubezni in si očeta predstavlja kot gospodarja. Tudi za nas je nevarnost, da verjamemo v bolj strogega kot usmiljenega boga, boga, ki premaga zlo z močjo in ne z usmiljenjem. Ni tako, Bog rešuje z ljubeznijo, ne z močjo. Ponudi se in ne vsiljuje. Toda starejši sin, ki ne sprejema očetovega usmiljenja, se zapre, naredi najhujšo napako. Ima se za pravičnega, se čuti izdanega in sodi vse na osnovi svoje misli o pravičnosti. Zaradi tega se razjezi na brata in očita očetu: ‘Sedaj si zaklal pitano tele, ker se je vrnil ta tvoj sin’ (prim. v. 30). ‘Ta tvoj sin.’ Ne pravi mu moj brat, ampak tvoj sin. Ima se za sina edinca. Tudi mi se motimo, ko se imamo za pravične, ko mislimo, da so hudobni drugi. Ne imejmo se za dobre, saj sami brez pomoči Boga, ki je dober, ne znamo premagati zlo. Danes ne pozabite. Vzemite evangelij in preberite tri Lukove prilike v 15. poglavju. Dobro vam bo delo, rešitev bo za vas.

    Bratje in sestre pogumno, z Bogom noben greh nima zadnje besede
    Kako se premaga zlo? Da sprejmemo Božje odpuščanje, sprejmemo odpuščanje bratov. To se zgodi vsakič, ko se gremo spovedat Bogu. Tam prejmemo Očetovo ljubezen, ki premaga naš greh. Ni ga več, Bog ga je pozabil. Ko Bog odpusti, izgubi spomin, pozabi naše grehe, pozabi. Bog je zelo dober z nami. Ne kakor mi, ki se potem, ko rečemo: ‘Že v redu’, ob prvi priložnosti spomnimo pretrpele krivice z obrestmi vred. Ne, Bog izbriše zlo, nas znotraj napravi nove in tako v nas ponovno porodi veselje, ne žalost, ne temačnost v srcu, ne sumničavost. Bratje in sestre pogumno, pri Bogu noben greh nima zadnje besede. Marija, ki razvezuje vozle življenja, naj nas osvobodi domišljanja imeti se za pravične in naj nam da čutiti potrebo, da gremo h Gospodu, ki nas vedno čaka, da nas objame, da nam odpusti.«

    (Papež Frančišek v nagovoru pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja na Trgu sv. Petra, 15.9.2019)

  94. Janez says:

    Ko včasih poskušamo moliti in/ali nas vedno znova nekdo ali nekaj zmoti, pokličimo na pomoč Boga

    Ko ljudje sedejo ali pokleknejo k molitvi, mnogim misli odtavajo daleč stran. Te motnje nimajo nikakršne povezave z molitvijo, pogosto pa nas odtegnejo od zaupnega pogovora z Bogom, tako da vmes začnemo premišljevati o čem povsem nepomembnem.Tomaž Kempčan, ki ga poznamo predvsem po klasičnem duhovnem delu Hoja za Kristusom, je napisal kratko molitev za takšne priložnosti, s katero na Boga preložimo breme, naj odžene naše moteče misli. Morda nam bo pomagala, da se bomo umirili in povsem zaupali Bogu, ki ima moč, da nam pomaga moliti tako, kot bi morali.

    V knjigi Hoja za Kristusom Tomaža Kempčana najdemo tole molitev:
    »Moj Bog, ne odteguj se od mene in ne odklanjaj v srdu svojega hlapca. Zabliskaj s svojo svetlobo in razženi [moteče misli], izstreli svoje puščice in razpršile se bodo vse omame hudega duha!
    Zberi moje misli, da bodo pri tebi, daj, da pozabim na vse posvetne reči, daj, da hitro s prezirom zavrnem mikavne slike strasti. Pridi mi na pomoč, večna Resnica, da me ne premami nobena nečimrnost; pridi, Nebeška sladkost, in pobegne naj pred Tvojim Obličjem vsa nečistost!

    Odpusti mi tudi in milostno prizanesi, kadar pri molitvi na kaj drugega mislim kakor na tebe! Resnično namreč izpovem, da sem iz navade zelo raztresen. Dostikrat nisem tam, kjer s telesom stojim ali sedim, ampak bolj tam, kamor me nosijo moje misli. Tam sem, kjer so moje misli; tam so pogosto moje misli, kjer je, kar ljubim. Rado mi prihaja na misel, kar me po naravi veseli ali mi iz navade ugaja«.

  95. Miro says:

    JEZUSOV KRST – KRST NAS VCEPI V TELO CERKVE, V SVETO BOŽJE LJUDSTVO. IN V TEM TELESU, V TEM LJUDSTVU NA POTI, SE VERA PRENAŠA IZ RODA V ROD, SAJ JE VERA CERKVE. VERA MARIJE, NAŠE MATERE, VERA SV. JOŽEFA, SV. PETRA, SV. ANDREJA, SV. JANEZA, SVETEGA MARKA, VERA APOSTOLOV IN MUČENCEV, JE PO KRSTU PRIŠLA VSE DO NAS. JE VERIGA POSREDOVANJA VERE. NI MOGOČE BITI KRISTJAN ZUNAJ CERKVE. NE MOREMO HODITI ZA JEZUSOM KRISTUSOM BREZ CERKVE. CERKEV JE NAMREČ MATI, KI NAM OMOGOČA RASTI V LJUBEZNI JEZUSA KRISTUSA!

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 3,15-16.21-22)

    Ker pa je ljudstvo živelo v pričakovanju in so se v srcu vsi spraševali o Janezu, če ni morda on Mesija, je Janez vsem odgovoril: »Jaz vas krščujem v vodi, pride pa močnejši od mene, kateremu nisem vreden odvezati jermenov njegovih sandal; on vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju.

    Ko je vse ljudstvo prejemalo krst in je bil tudi Jezus krščen ter je molil, se je odprlo nebo. Sveti Duh je prišel nadenj v telesni podobi kakor golob in zaslišal se je glas iz neba: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+3%2C15-16.21-22&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    Današnji praznik Gospodovega krsta zaključuje božični čas ter nas vabi, da pomislimo na svoj krst. Jezus je hotel prejeti krst, ki ga je pridigal in podeljeval Janez Krstnik v Jordanu. Gre za krst pokore. Tisti, ki so prišli h krstu, so izrazili željo, da bi bili očiščeni grehov ter si z Božjo pomočjo začeli prizadevati zaživeti novo življenje.

    Tako razumemo Jezusovo veliko ponižnost. On, ki ni imel greha, se je postavil v vrsto s spokorniki, se pomešal med njimi, da bi bil krščen v vodah reke. S tem dejanjem je izrazil to, kar smo obhajali med božičem, torej Jezusovo razpoložljivost, da se potopi v reko človeštva ter sprejme nase pomanjkljivosti in slabosti ljudi, da deli z njimi željo po osvoboditvi in preraščanju vsega, kar oddaljuje od Boga in nas dela tujce do bratov. Kakor v Betlehemu, tako Bog tudi na obrežju reke Jordan drži obljubo, da bo prevzel nase usodo človeškega bitja in glede tega je Jezus vidno in dokončno Znamenje. On si je naložil vse nas, še več, si nalaga vsak dan naše življenje.

    Sveti Luka piše: Ko je bil tudi Jezus krščen ter je molil, se je odprlo nebo. Sveti Duh je prišel nadenj v telesni podobi kakor golob in zaslišal se je glas iz nebes: ‘Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.’ Na ta način je bil Jezus od Očeta posvečen in razodet kot Mesija, zveličar in osvoboditelj.

    Med tem dogodkom, ki ga potrjujejo vsi štirje evangeliji, se je zgodil prehod od krsta Janeza Krstnika, ki je temeljil v simbolu vode, k Jezusovemu krstu ‘v Svetem Duhu in ognju’ (Lk 3,16). Sveti Duh je namreč v krščanskem krstu osrednji tvorec, saj je On, ki izžge in uniči izvirni greh in tako v krstu povrne lepoto božje milosti; On je namreč tisti, ki nas osvobodi oblasti teme, torej greha, in nas prestavi v kraljestvo luči, torej ljubezni, resnice in miru. To je kraljestvo luči. Pomislimo h kakšnemu dostojanstvu nas krst povzdigne. ‘Poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče: Božji otroci se imenujemo in to tudi smo!’ (1Jn 3,1), vzklika apostol Janez. Ta čudovita resničnost, da smo Božji otroci pa prinaša s seboj odgovornost, da hodimo za Jezusom, pokornim služabnikom in da upodobimo v nas njegova čutenja: krotkost, ponižnost, nežnost. To pa ni lahko, še posebej, ker je okoli nas toliko nestrpnosti, ošabnosti, trdote. Toda z močjo, ki prihaja od Svetega Duha, je mogoče!

    Sveti Duh, ki smo ga prvič prejeli na dan našega krsta, nam odpre srce za Resnico, za vso Resnico. Sveti Duh potiska naše življenje na naporno, a veselo pot dejavne ljubezni in solidarnosti do naših bratov in sester. Duh nam podarja nežnost božjega odpuščanja ter nas prežame z nepremagljivo močjo Očetovega usmiljenja. Ne pozabimo, da je Sveti Duh živa in poživljajoča navzočnost v tistem, ki ga sprejme, saj moli v nas in nas napolnjuje z duhovnim veseljem.

    Krst nas vcepi v telo Cerkve, v sveto Božje ljudstvo. In v tem telesu, v tem ljudstvu na poti, se vera prenaša iz roda v rod, saj je vera Cerkve. Vera Marije, naše Matere, vera sv. Jožefa, sv. Petra, sv. Andreja, sv. Janeza, svetega Marka, vera apostolov in mučencev, je po krstu prišla vse do nas. Je veriga posredovanja vere. Ni mogoče biti kristjan zunaj Cerkve. Ne moremo hoditi za Jezusom Kristusom brez Cerkve. Cerkev je namreč mati, ki nam omogoča rasti v ljubezni Jezusa Kristusa. Torej, dragi starši, dragi botri in botre, če hočete, da bodo vaši otroci postali pravi kristjani, jim pomagajte, da rastejo ‘potopljeni’ v Svetega Duha, torej v toplino Božje ljubezni, v svetlobo njegove Besede. Zato ne pozabite pogosto klicati Svetega Duha, vse dni. Molimo k Bogu Očetu, k Sinu, kaj pa k Svetemu Duhu? Običajno molimo k Jezusu. Ko molimo Očenaš, molimo k Očetu. K Svetemu Duhu pa ne molimo tako pogosto. Pomembno je moliti k Svetemu Duhu, ker nas uči, kako iti naprej z družino, kako iti naprej z otroki, da bodo ti otroci rasli v tem ozračju Svete Trojice. Po Duhu gredo naprej. Zato ne pozabite pogosto klicati Svetega Duha, vse dni. To lahko na primer storite s to preprosto molitvijo: ‘Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.’

    Danes, na praznik Jezusovega krsta, pomislimo na dan svojega krsta. Prav praznik Jezusovega krsta vabi vsakega kristjana, da se spomni svojega krsta. Ne morem vam postaviti vprašanje, če se spomnite dneva svojega krsta, kajti večinoma ste bili krščeni kot otroci. Postavil vam bom drugačno vprašanje: Poznate datum svojega krsta, veste na kateri dan ste bili krščeni? Vsakdo naj pomisli, razmisli. Če ne poznate datuma ali ste ga pozabili, ko pridete domov, vprašajte mamo, babico, strica, teto, dedka, botra, botro, kateri datum je. In ta datum moramo vedno imeti v spominu, saj je datum praznika, datum začetka našega posvečenja, je datum, na katerega nam je dal Oče Svetega Duha, ki nas spodbuja, da hodimo naprej, je tudi datum velikega odpuščanja. Ne pozabite na to, kateri je datum vašega krsta.

    Sveto Marijo prosimo za materinsko pomoč, da bomo vsi kristjani vedno bolj razumeli dar krsta in si prizadevali dosledno ga živeti ter pričevati za ljubezen Očeta in Sina in Svetega Duha.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Molimo: Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.

    • Miro says:

      Duhovno pronicljivemu duhovniku Ervinu Mozetiču smo lahko zelo hvaležni, ker se pusti voditi Svetemu Duhu in se z Njim pri razmišljanju o Božji besedi potaplja v globine svetih skrivnosti. Osebno me še bolj kot to, kar je zapisano, preseneča tisto, kar je v jeziku ljubezni povedano med vrsticami, kar lahko dojemamo le, če se tudi mi pustimo voditi Svetemu Duhu.

      Molimo: Pridi, Sveti Duh …

  96. Miro says:

    SV. FAVSTINA KOWALSKA: NEKOČ BOMO SPOZNALI, KAJ BOG IZVRŠUJE ZA NAS
    PRI VSAKI SVETI MAŠI IN KAKŠEN DAR NAM V NJEJ PRIPRAVLJA – VIDIM DUŠE, KI
    SO PO LASTNI KRIVDI OVENELE IN USAHNILE

    Sv. Favstina Kowalska je o skrivnosti sv. maše zapisala tudi naslednjo globoko misel: »Velika
    skrivnost se uresničuje pri sveti maši. S kakšno pobožnostjo bi morali poslušati in sodelovati pri
    tem Jezusovem umiranju! Nekoč bomo spoznali, kaj Bog izvršuje za nas pri vsaki sveti maši in
    kakšen dar nam v njej pripravlja. Samo Božja ljubezen se je sposobna tako darovati. O Jezus,
    o moj Jezus, s kako veliko bolečino je prežeta moja duša, ko vidi, s kakšno milino in močjo žubori
    izvir življenja za vsako dušo. A vendar vidim duše, ki so po lastni krivdi ovenele in usahnile. Moj
    Jezus, stori, da moč tvojega usmiljenja objame te duše!«
    (Dnevnik sv. Favstine)

    Evharistično Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Sv. Favstina Kowalska, prosi za nas!

  97. Hvala says:

    BOGA SLAVIMO NA RAZLIČNE NAČINE, NAJBOLJ PA, DA NJEMU POPOLNOMA ZAUPAMO, KAJTI ON JE EDINI VREDEN VSEGA ZAUPANJA, SLAVIMO PA GA TUDI , DA SPREJMEMO TRPLJENJE IN SKUPAJ NOSIMO KRIŽ.

  98. Hvala says:

    SV. FRANČIŠEK SALEŠKI, KI SE JE ZAVEDAL, DA SE VSE NESREČE V ŽIVLJENJU , BREZ IZJEME, ZGODIJO PO BOŽJI PREVIDNOSTI, JE Z VSO MIRNOSTJO POČIVAL V NJEM, KAKOR OTROK V NAROČJU SVOJE MATERE

    https://si.aleteia.org/2020/11/17/preprost-nacin-kako-cim-manj-skrbeti/

  99. Miro says:

    KAJ NAM BOŽJA BESEDA GOVORI O IZVOLJENOSTI IN POKLICANOSTI

    »NISTE VI MENE IZVOLILI, AMPAK SEM JAZ VAS IZVOLIL IN VAS POSTAVIL, DA
    GRESTE IN OBRODITE SAD IN DA VAŠ SAD OSTANE; TAKO VAM BO OČE DAL, KAR
    KOLI GA BOSTE PROSILI V MOJEM IMENU.« (Jn 15,16)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=1400&t=5#Izvoljenost+in+poklicanost

    Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

  100. Miro says:

    DRUGA ZAPOVED – NE SKRUNI IMENA GOSPODA, SVOJEGA BOGA (2 Mz 20,7; 5 Mz 5,11) – PREDNIKOM JE BILO REČENO: “NE PRISEGAJ PO KRIVEM … JAZ PA VAM PRAVIM: SPLOH NE PRISEGAJTE! (Mt 5,33-34).

    Priporočimo se Svetemu Duhu, našemu Tolažniku in Pomočniku, naj nam pomaga, da se bomo pod Njegovim vodstvom poglabljali v Sveto pismo in Katekizem katoliške Cerkve. Prosimo ga za pomoč pri uvajanju v globoke skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka. Pridi, Sveti Duh!

    GOSPODOVO IME JE SVETO

    2142 Druga zapoved zahteva spoštovanje do Gospodovega imena. Kakor prva tako tudi druga zapoved izhaja iz kreposti bogovdanosti in posebej ureja naše uporabljanje besede pri svetih stvarnostih.

    2143 Med vsemi besedami razodetja je ena edinstvena, ki je razodetje njegovega imena. Bog zaupa svoje ime tistim, ki verujejo vanj; razodeva se jim v svoji skrivnosti osebe. Podaritev imena sodi v red zaupnosti in intimnosti. “Gospodovo ime je sveto”. Zato ga človek ne sme zlorabiti. Ohranjati ga mora v spominu v molku ljubeče adoracije (prim. Zah 2,17). Ne bo ga vpletal v svoje besede razen zato, da bi ga poveličeval, hvalil ali slavil (prim. Ps 29,9; 96,2; 113,1-.2).

    2144 Spoštljivost do samega imena izraža spoštljivost, ki jo dolgujemo skrivnosti Boga samega in celotni sveti stvarnosti, ki jo ta skrivnost kliče v spomin. Čut za sveto je odvisen od kreposti bogovdanosti.

    Sta strah in čustvo spričo svetega krščanski čustvi ali ne? Nihče ne more po pameti dvomiti o tem. To so čustva, ki bi jih imeli in sicer v intenzivni stopnji če bi imeli gledanje neizmerno vzvišenega Boga. To so čustva, ki bi jih imeli, če bi “realizirali” (zaznali) njegovo navzočnost. V tisti meri, v kateri verujemo, da je navzoč, jih moramo imeti. Ne jih imeti se pravi ne se zavedati, ne verovati, da je navzoč. (Newman, par. 5,2).

    Več o tem na: http://www.marija.si/gradivo/kkc/i-gospodovo-ime-je-sveto/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja