Članki za dušo

15.040 Responses to Članki za dušo

1. Janez says:

   25. januarja, 2022 at 18:43

   Papež Frančišek: Gospod nas bo prepoznal po življenju iz vere, ki se izraža v dejanjih

   Evangelij Ozka vrata Luka 13, 22-30 (Mt 7,13–14.21–23)
   22 Ko je učil na poti v Jeruzalem, je šel skozi mesta in vasi. 23 Tedaj mu je nekdo rekel: »Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?« On pa jim je dejal: 24 »Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: Veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli. 25 Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl, boste ostali zunaj. Začeli boste trkati na vrata in govoriti: ›Gospod, odpri nam!‹ Pa vam bo odvrnil: ›Ne vem, od kod ste.‹ 26 Tedaj mu boste začeli govoriti: ›Pred teboj smo jedli in pili in po naših ulicah si učil,‹ 27 toda rekel vam bo: ›Ne vem, od kod ste. Pojdite proč izpred mene vsi, ki delate krivico!‹ 28 Tam bo jok in škripanje z zobmi, ko boste videli Abrahama, Izaka in Jakoba in vse preroke v Božjem kraljestvu, sebe pa vržene ven. 29 Prišli bodo od vzhoda in zahoda, od severa in juga in bodo sedli za mizo v Božjem kraljestvu. 30 In glej, so zadnji, ki bodo prvi, in so prvi, ki bodo zadnji.«

   Lukov evangelij Ozka Vrata (prim. Lk 13,22-30) nam predstavlja Jezusa, ki gre skozi mesta in vasi ter tam uči, namenjen v Jeruzalem, kjer bo moral umreti na križu za zveličanje vseh nas. V ta okvir spada vprašanje nekoga, ki ga je namenil (Jezusu), rekoč: ‘Gospod, ali je malo teh, ki se bodo zveličali?’ (v. 23). O tem vprašanju so v tistem času veliko razpravljali, koliko se jih zveliča, koliko ne in so bili zato različni načini razlage Svetega pisma glede tega. Toda Jezus obrne vprašanje, ki cilja bolj na ‘kvantiteto’: ‘je malo teh’ in namesto tega prestavi odgovor na nivo odgovornosti, s povabilom za dobro uporabo sedanjega časa. Reče namreč: ‘Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: Veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli’ (v. 24).

   Pravi prehod je za vse, a je ozek
   S temi besedami da Jezus vedeti, da ni vprašanje števila, saj ni nekega dokončnega števila v raju. Ampak gre zato, da že sedaj gremo skozi pravi prehod, ki je za vse, a je ozek. To je ta problem. Jezus nas noče slepiti, rekoč: ‘Bodite mirni, lahko je, zelo lepa avtocesta je in na koncu so velika vrata…’. Ne, Jezus ne govori o tem, pove tako, kot je res, saj je prehod ozek. V kakšnem smislu? V smislu, da je za zveličanje potrebno ljubiti Boga in bližnjega, to pa ni nekaj udobnega! So ‘ozka vrata’, ker je zahtevno, ljubezen je vedno zahtevna, zahteva zavzetost, še več, prizadevanje, torej odločno in vztrajno voljo živeti po evangeliju. Sveti Pavel to imenuje ‘dober boj vere’ (1Tim 6,12). Potrebno je vsakodnevno prizadevanje, celodnevno prizadevanje ljubiti Boga in bližnjega.

   Gospod nas bo prepoznal po življenju iz vere, ki se izraža v dobrih delih
   Da bi bolje razložil, je Jezus povedal priliko. Je hišni gospodar, ki predstavlja Gospoda. Njegova hiša predstavlja večno življenje, zveličanje. In tukaj se ponovno pojavi podoba vrat. Jezus pravi: ‘Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl, boste ostali zunaj. Začeli boste trkati na vrata in govoriti: ›Gospod, odpri nam!‹ Pa vam bo odvrnil: ›Ne vem za vas, od kod ste‹’ (v. 25). Te osebe se bodo tedaj skušale predstaviti hišnemu gospodarju in hišnega gospodarja spomniti: ‘saj smo jedli s tabo in pili s tabo ter poslušali tvoje nasvete, nauk v javnosti (prim. v. 26). Bil sem, ko si predaval.’ Toda Gospod bo ponovil, da jih ne pozna in jih bo imenoval za ‘delavce krivičnosti’. Tukaj je torej težava! Gospod nas bo prepoznal, ne po naših nazivih. ‘Poglej Gospod, pripadal sem temu združenju, bil sem prijatelj tega in tega monsinjorja, tega in tega kardinala, tistega duhovnika…’ Ne, nazivi nič ne veljajo, nič ne veljajo! Gospod nas bo prepoznal samo po ponižnem življenju, po dobrem življenju, po življenju iz vere, ki se izraža v dobrih delih.

   Kristjani smo poklicani vzpostaviti občestvo z Jezusom
   Za nas kristjane to pomeni, da smo poklicani vzpostaviti pravo občestvo z Jezusom tako, da molimo, gremo v Cerkev, prejemamo zakramente ter se hranimo z njegovo Besedo. To nas ohranja v veri, hrani naše upanje, poživlja dejavno ljubezen. In tako z Božjo milostjo lahko in moramo ‘porabiti’ svoje življenje za dobro bratov ter sester in se boriti proti vsaki obliki zla ter krivičnosti.

   Devica Marija – Vrata nebeška
   Naj nam pri tem pomaga Devica Marija. Ona je šla skozi ozka vrata, ki je Jezus. Sprejela ga je z vsem srcem in hodila za njim vsak dan svojega življenja, tudi takrat, ko tega ni razumela, tudi takrat, ko je meč prebodel njeno dušo. Zato ji vzklikamo: ‘Vrata nebeška’. Marija, Vrata nebeška, vrata, ki popolnoma posnemajo Jezusa, torej vrata Božjega srca, ki so zahtevna, a odprta za vse.«

   (Papež Frančišek v nagovoru pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja, na Trgu sv. Petra, 25.8.2019).

   Odgovori
2. Miro says:

   25. januarja, 2022 at 18:29

   PAPEŽEVA POSLANICA ZA 56. SVETOVNI DAN SREDSTEV DRUŽBENEGA OBVEŠČANJA: POSLUŠATI Z UŠESI SRCA

   V ponedeljek, 24. januarja, na god sv. Frančiška Saleškega, je izšla poslanica svetega očeta Frančiška za 56. svetovni dan sredstev družbenega obveščanja, ki ga bomo obhajali 29. maja 2022. Poslanica nosi naslov: Poslušati z ušesi srca.

   Poslanica svetega očeta Frančiška na:
   https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2022-01/papezeva-poslanica-za-56-svetovni-dan-sredstev-druzbenega-obves.html

   Odgovori
3. Miro says:

   25. januarja, 2022 at 18:18

   TOREK, 25. JANUARJA: SPREOBRNJENJE APOSTOLA PAVLA

   Berilo iz apostolskih del (Apd 22,3-16)

   Iz svetega evangelija po Marku (Mr 16,15-18)

   Razlaga Božje besede (Ervin Mozetič)

   ‘Jaz sem namreč najmanjši izmed apostolov (…), ker sem preganjal Božjo Cerkev. Po Božji milosti pa sem to, kar sem, in njegova milost ni postala prazna’. To spreobrnjenje ni bilo v prvi vrsti moralna sprememba, ampak izkušnja Kristusove milosti, ki spreminja. Obenem je bilo klic k novemu poslanstvu: vsem oznanjati tistega Jezusa, katerega je do takrat preganjal. Pavel je v tistem trenutku razumel, da Kristus živi in je navzoč v svojih učencih ter da oni živijo v Njem. Klic, da postane apostol, ni bil utemeljen na Pavlovih človeških zaslugah, temveč na neskončni dobroti Boga, ki ga je izbral in mu zaupal to poslanstvo. Preobilno Božje usmiljenje je edini razlog, na katerem je utemeljeno Pavlovo poslanstvo, istočasno pa je tisto, kar mora apostol oznanjati vsem.

   Pavlova izkušnja je podobna tisti, ki so jo imele skupnosti, na katere je svoje prvo pismo naslovil apostol Peter. To so bile majhne in občutljive skupnosti, ki jih je ogrožalo preganjanje. A Peter jih naslavlja z nazivi ‘izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo, ki ga je Bog pridobil’ (1 Pt 2,9). Za tiste prve kristjane, tako kot za vse krščene, je vedeti, da smo bili izbrani, da bi bili del Božjega načrta zveličanja, razlog za tolažbo in nenehno čudenje. Ravno tu pridemo do skrivnosti usmiljenja in Božje izbire: Oče ljubi vse in želi zveličati vse, zato nekatere pokliče tako, da jih ‘pridobi’ s svojo milostjo, da bi preko njih njegova ljubezen lahko dosegla vse.

   Vsi, ki verjamemo v Kristusa, smo poklicani oznanjati čudovita Božja dela. Navkljub razlikam, ki nas še vedno ločujejo, z veseljem prepoznavamo, da je v izvoru krščanskega življenja vedno klic, katerega pobudnik je Bog sam. Na poti vidnega polnega občestva med kristjani ne napredujemo le, kadar se medsebojno približamo, ampak predvsem v kolikor se spreobrnemo h Gospodu: Spreobrniti se pa pomeni pustiti, da Gospod živi in deluje v nas. Iz tega razloga kristjani iz različnih Cerkva, kadar skupaj poslušamo Božjo besedo in jo poskušamo udejanjati, delamo resnično pomembne korake naproti edinosti. Poleg klica nam je skupno tudi isto poslanstvo, to je oznanjati čudovita Božja dela. Medtem ko hodimo naproti polnemu občestvu med nami, lahko med širjenjem evangelija razvijamo raznovrstne oblike sodelovanja. Ko hodimo in delamo skupaj, pa se zavemo, da smo v Gospodovem imenu že združeni.

   Zaključujemo molitveno osmino za edinost med kristjani, na praznik spreobrnjenja apostola Pavla. Gre za čas, posvečen molitvi za edinost vseh krščenih, v skladu s Kristusovo željo: ‘Da bi bili vsi eno’. Vsako leto določena ekumenska skupina pod vodstvom Papeškega sveta za pospeševanje edinosti med kristjani izbere temo in pripravi priročnike za molitveno osmino. Letos so priročnike pripravile Cerkve in cerkvene skupnosti v Malti ter v ospredje postavili gostoljubje in sprejemanje ob brodolomu apostola Pavla, ko ugotavlja: Domačini so nas sprejeli nadvse ljubeznivo.

   Iskreno in z bolečino moramo priznati, da naše skupnosti še vedno živijo v razdeljenosti, kar je v pohujšanje. Kristusovo ime vendar ustvarja občestvo in edinost, ne razdelitve! Prišel je, da bi med nami ustvaril občestvo in ne da bi nas razdelil. Krst in križ sta osrednja elementa, skupna Kristusovim učencem. Razdelitve namreč slabijo verodostojnost in učinkovitost našega prizadevanja za evangelizacijo in pomenijo nevarnost, da križu odvzamejo njegovo moč.

   Lepo je prepoznati milost, s katero nas Bog blagoslavlja ter v ostalih kristjanih najti nekaj, kar potrebujemo, kar bi lahko prejeli kot dar naših bratov in sester. Pomislimo na tisto, kar bi lahko različne Cerkve dale svojim bližnjim kristjanom, in poskušajmo razumeti to, kar vsi lahko prejmemo od drugih. To zahteva nekaj več. Zahteva veliko molitve, zahteva ponižnost, zahteva premislek in stalno spreobrnjenje. Nadaljujmo po tej poti in molimo za edinost med kristjani, da bo to pohujšanje izginilo in ga ne bo več med nami!

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   https://portal.pridi.com/2022/01/24/torek-25-januarja-spreobrnjenje-apostola-pavla/

   Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!

   Odgovori
4. Janez says:

   25. januarja, 2022 at 18:10

   Dr. Daniel Brkič, evangelijski pastor
   Evangelij je obarvan z otroško vero
   Tisti čas so učenci stopili k Jezusu in dejali: »Kdo je torej največji v nebeškem kraljestvu?« Tedaj je poklical k sebi otroka, ga postavil mednje in rekel: »Resnično, povem vam: Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo! Kdor se torej poniža kot ta otrok, bo največji v nebeškem kraljestvu, in kdor sprejme enega takega otroka v mojem imenu, mene sprejme. (Evangelij po Mateju 18,1-5)

   Grški filozof Platon je rekel, da je človeška narava kot votel in preluknjan vrč; polniš ga, a se takoj izprazni. Iščemo srečo, a je ne najdemo. Hrepenimo po smislu, a ostajamo nepotešeni in nezadovoljni. Ideali ostajajo nedosežni. Ironija je, da nas tisto, v kar upamo, na koncu razočara. Lagali so nam, da so se s prvo svetovno vojno končale vse vojne; žal, se to ni izpolnilo. Besede so bile močne, toda prazne. Ne preostane nam drugo, kot da prisluhnemo senzacionalnemu nauku Jezusu iz Nazareta. Jezus je poučil, da je za ustvaritev Božjega kraljestva potrebno imeti lastnosti otroka, kar pomeni, da moramo biti otroški, ne pa otročji. Jezus tega ni razložil strogo teološko ali filozofsko, ampak slikovito; tako kot je to počel vedno.

   To, da je vzel za učni primer otroka, je bila za tisti čas revolucionarna in škandalozna. Očitno ni našel boljšega načina, da bi razumeli, za kaj gre. Prvo stoletje otrokom ni bilo naklonjeno; in še dolgo potem ne. Star grški jezik razkriva tak odnos do njih. Izraz otrok (pais, paidon, nepios) skriva v sebi pomenljivost služabnika, hlapca, nebogljenega, nemočnega, nespametnega in celo bedastega človeka. Če je bil nekdo otrok v mišljenju, je veljalo za sramotno degradacijo. Takšno mišljenje je veljalo tudi v judovski kulturi. Zato ne preseneča, da so Jezusovi učenci starše, ki so k Jezusu prinašali otroke, da bi se jih dotaknil, grajali. Jezus pa jim je rekel: »Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo.« Jezus je otroke objel, položil nanje roke in jih blagoslavljal.« (Mr 10,13-16)

   Bral sem zgodbo o pastorju, ki je bil zelo tog, strog in je vedno gledal mrko. Nekoč je pridigal na temo Jezusove solze. Povedal je, da je v evangeliju zapisano, da je Jezus tri krat jokal, in da se ni nikoli smejal. Takrat se je oglasila majhna deklica in zavpila: »O, ampak jaz vem, da se je Jezus tudi smejal!« Resnobni pastor je bil šokiran in užaljen. Srepo jo je pogledal, stopil dol z odra in jo vprašal: »Kako veš, da se je tudi smejal?« Prestrašena deklica je za hip obmolčala, nato pa je pogumno rekla: »Vem zato, ker v Svetem pismu piše, da so k Jezusu prihajali majhni otroci. Če bi bil Jezusov obraz tak kot je vaš, bi prestrašeni otroci od njega zbežali.« V cerkvi je zavladala grobna tišina.

   Predstavljate si, kako osupli in presenečeni so bili Jezusovi poslušalci, ko je Jezus vzel za primer nebeškega kraljestva ravno otroke; nadležne, nemirne, glasne, hrupne, jokajoče, moteče, nevešče in razposajene. Oni naj bi določali, kakšni moramo postati! Sami otroci so se čudili, da so bili kar naenkrat deležni takšne časti. Da je bil v tedanji družbi res tako zaničevalen donos do otrok, dokazuje dogodek, ko je duhovščina s pismouki vred postala nejevoljna, ker so otroci v templju začeli govoriti Jezusu: »Hozana Davidovemu sinu!« Od Jezusa so zahtevali, naj jih takoj utiša. Jezus pa jim je rekel, da si Bog pripravlja (jemlje) hvalo iz ust otročičev in dojenčkov (Mt 21,15-16). Zgrabil jih je divji bes, kajti za njih so bili otroci bedasti, nepoučeni in smešni nevedneži, ki zganjajo norčije. Toda jezus ni odnehal. Oklestil je njihovo ošabno superiornost, rekoč: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč.« (Mt 11,25-26) Napuh (hibris) je demonski greh človeštva. Jezus je svoj evangelij obarval z otroško vero. Otroci poosebljajo krščansko naravo.

   Starši, stari starši, učitelji, trenerji, pedagogi, psihologi, teologi, filozofi, znanstveniki, politiki, umetniki … se moramo učiti tudi od otrok. Jezus je postavil mednje za primer otroka, ne pa cesarja Avgusta, velikega duhovnika Kajfo, kralja Heroda, vojščaka Pilata, zgodovinarja Flavija, filozofa Seneka … V središču je bil prostodušni otrok, kar je cinične, predrzne, hudobne, brezobzirne in nesramne poslušalce vznemirilo in dražilo. Med njimi je stal otrok – nedolžen, čist, neizumetničen, naraven, neškodljiv, iskren, poln zaupanja, neposreden, brez predsodkov in sodb, vedoželjen, učljiv, brezskrben, zadovoljen, veder, pripravljen pozabiti zlo in hitro odpustiti … Otrok dovoli biti ljubljen in sprejet. Otroška duša je prozorno čista.

   Preučimo nekaj lastnosti otrok v njihovi izvorni, še nepokvarjeni naravi: Otroci nikoli ne počnejo nepomembnih reči. S svojo majhno roko premikajo rakete, planete, vojaške tanke, super junake … Borijo se proti zlu. V pesku gradijo gradove in gore. Ne čudi, da se je Jezus slikovito izrazil: »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej gori: Prestavi se od tod tja, in bi se prestavila …« (Mt 17,20). Otrok ne odneha, ko želi kaj dobiti. Vztrajen je do konca. Jezus je učil: »Prosite in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!« (Mt 7,7) Ko otrok vidi, da druge nekaj osrečuje, zabava in jih spravlja v smeh, isto stvar ponovi neštetokrat. Otrok ima tisoč razlogov za veselje. Sveto pismo nam svetuje: »Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se.« (Flp 4,4) Odrasli poznamo ceno, otroci pa vrednost. Če otrok vidi pri nekom eno samo sličico, ki jo potrebuje, da z njo izpolni prazen prostor v svojem zbirateljskem albumu, je zanjo pripravljen dati letalo. Ali ni Jezus učil: »Nebeško kraljestvo je podobno trgovcu, ki išče lepe bisere. Ko najde en dragocen biser, gre in proda vse, kar ima, in ga kupi.« (Mt 13,45)

   Otrok ne gleda na oblačila; ni mu važno, ali je novo in po zadnji modi; to bolj skrbi narcisoidne starše, kajne? Otrok hodi naokoli popackan in z ostanki zadnjega kosila. Jezus je Marto iz Betanije poučil: » … skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno …« (Lk 10,41-42) Otrok svojih prijateljev ne ocenjuje po tem, kaj imajo, ampak kaj oni so; ne ocenjuje po statusnih simboli; običajno to počnemo starši in jim to tudi privzgojimo. Otrok se igra z vsemi otroki, ne glede na znamko tenis copatov; otrok ne opazi, s kakšno znamko avta se je odpeljal prijateljev oče, niti kje so dopustovali … Če se otrok pohvali, to naredi zato, ker je to slišal od nas. Mi zdravimo svoje komplekse na tak način! »Zato vam pravim: Ali ni življenje več kot jed in telo več kot obleka?« (Mt 6,25). Otroci ne sprašujejo svojih prijateljev, od kod so prišli njihovi starši, kaj so po izobrazbi, kateri politični stranki ali veri pripadajo, kakšne narodnosti in barve kože so … To privzgojimo otrokom snobovski starši in ksenofobna, homofobna … družba. Otrok nima predsodkov in mu pedigre nič ne pomeni. Otrok ne smatra, da so njegov spol, narodnost, status, veroizpoved boljši kakor od drugih. »Ni ne Juda, ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu.« (Gal 3,28)

   Otrok je spontan, iskren in neposreden, direkten. Ne pozna hinavščine in leporečja. Če imate velika ušesa, vam bo to povedal. Če smrdite po znoju, vam bo to povedal. Če ste debeli, vam bo to povedal. Če lažete, vam bo tudi to povedal. »Vaš govor naj bo »da«, »da«, »ne«, »ne«; kar je več kot to, je od hudega (ali hudiča).« (Mt 5,37) Otrok je poln pričakovanj. Če otrok nečesa ne ve, vas bo vprašal stokrat. Otrok je učljiv in zvedav. Ali ni Jezus izvolil za svoje učence tudi nas? Otroka osreči že najmanjša stvar. On ne sanjari in se ne hvali naokoli o elitnih smučiščih, prestižni jahti, dopustu na Havajih, umetniških eksponatih v sefih … Otrok v svoji zdravi domišljiji leti z raketo v vesolje ali s časovnim strojem med dinozavre in Vikinge, ni pa izumil atomske bombe … »Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.« (Mt 6,21). Otrok se prepira, a se jezi le kratek čas. Hitro se skrega in hitro pozabi. Ko se zjutraj zbudi, zamere ne kuha, in vse odpusti. Otrok ni maščevalnež, ki nikoli ne pozabi. »Jezite se, a nikar ne grešite; sonce naj ne zaide nad vašo jezo in ne dajajte prostora hudiču.« (Ef 4,26-27) »Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu …, kakor je Gospod odpustil vam, tako tudi vi odpuščajte.« (Kol 3,13) »In odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.« (Mt 6,12)

   Otrok zaupa mami in očetu in je brezskrben. Ne skrbi, kako bodo plačali kredit in nabavili kurilno olje za zimo in ni ustrahovan, kajti njegov oči zmore vse. Otroci živijo vsak trenutek posebej. »Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo.« (Mt 6,34) Otrok verjame v materino in očetovo ljubezen; potrebuje jo in jo tudi daje. »Poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče: Božji otroci se imenujemo in to tudi smo.« (1 Jn 3,1)
   Otrok se ne trudi najprej dojeti in razumeti, ampak preprosto posnema, zaupa in verjame. Odrsali vse testiramo, ampak po svojih merilih. Smo preračunljivi in radi pogojujemo. Otroci so stvarni, niso ponarejeni; se ne pretvarjajo, ne zamolčijo resnice, niso posestniški, grabežljivi, nezaupljivi; ne poznajo prave laži, ne promovirajo moči, oblasti in denarja. So izvirni; ko so žalostni, jokajo; ko so veseli, skakljajo; ko ljubijo, se objemajo; ko jih je strah, kličejo. Zato ne smemo zanemariti Jezusovih besed: »Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo!« Manj ko je otroka v nas, manj je v nas Božjega.

   Hudo je, ko v odraslih umre otrok. Zato je Jezus učenjaku Nikodému povedal: »Resnično, resnično, povem ti: če se kdo ne rodi od zgoraj (db. znova), ne more videti Božjega kraljestva.« (Jn 3,3) Postati moram kot majhen otrok. Moram se znova roditi. Jezus je učenjaka poučil, da s tem ne misli, da bi se vrnil v telo svoje matere, ker to ni mogoče, ampak da se mora znova roditi v duhovnem smislu. Spreobrnjenje pomeni imeti lastnosti otroka. Potrebno je obrniti način mišljenja in življenja. Jezus ni rekel, naj postanemo otroci, ampak naj postanemo kakor otroci. Moramo se zgledovati po njih. Za Boga so otroci vredni in si zaslužijo spoštovanje. Jezus je rekel: »Glejte, da ne boste zaničevali katerega od teh malih! Povem vam namreč, da njihovi angeli (čuvaji) v nebesih vedno gledajo obličje mojega Očeta, ki je v nebesih.« (Mt 18,10). Nebeško kraljestvo ni nek virtualni prostor, kamor bomo prišli šele po smrti ali na koncu časov, ampak je stanje duha, je odnos z Bogom, ki se je začel že zdaj, tukaj med nami, zato nas Jezus vabi, naj postanemo kakor otroci.

   Dr. Danijel Brkič je profesor na protestantski fakulteti nv Zagrebu in evangelijski pastor v Cekvi Dobrega Pastirja v Novem mestu

   Odgovori
5. Miro says:

   25. januarja, 2022 at 17:38

   TEH 5 ZNAMENJ KAŽE, ALI JE VAŠA ŽUPNIJA RES ŽIVA (Aleteia)

   1.V ŽUPNIJI JE JEZUS “TAKO DOSTOPEN, KOT JE LE MOGOČE”
   2. ŽUPNIJA Z VESELJEM SPREJME VSAKOGAR, KI SE JI PRIDRUŽI
   3. ŽUPNIJA JE PRISTAN MIRU ZA VERNIKE
   4. ŽUPNIJA JE KRAJ, KJER SI LJUDJE ŽELIJO BITI
   5. ŽUPNIJA SODELUJE TUDI Z ZUNANJIM SVETOM

   Več o teh znamenjih na:
   https://si.aleteia.org/2022/01/23/teh-5-znamenj-kaze-ali-je-vasa-zupnija-res-ziva/

   Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!

   Odgovori
6. Miro says:

   25. januarja, 2022 at 15:17

   MARTINOV NAMIG ZA TOLAŽBO V TRENUTKIH, KO TE KDO OPRAVLJA ALI GRDO GOVORI O TEBI – KAKO “ZNUCANO” JE VAŠE SVETO PISMO? (Aleteia)

   Martin Golob: »Kolikokrat letno obrišete prah s Svetega pisma? 😉 Šalim se. Upam, da ga odpirate in ne le odpirate, ampak tudi prebirate tako pogosto, da prahu na njem sploh ni. Moje je že malce “znucano”. Precej ga berem in številni deli me navdihujejo. Kateri pa najbolj? Oglejte si v vlogu.

   Eden mojih ljubših odlomkov prihaja iz Markovega evangelija. Pravi, da ne omadežuje človeka tisto, kar prihaja od zunaj, ampak kar prihaja od znotraj. Umazala me bodo moja grešna dejanja, ne pa grešna dejanja moje okolice. To je zelo tolažilno, ko te nekdo opravlja in grdo govori.«

   https://si.aleteia.org/2022/01/14/martinov-namig-za-tolazbo-v-trenutkih-kot-te-kdo-opravlja-ali-grdo-govori-o-tebi/

   Odgovori
7. Miro says:

   25. januarja, 2022 at 10:42

   SPREOBRNITEV APOSTOLA PAVLA

   Apostol Pavel piše o sebi, da je “po Božji volji poklican apostol Jezusa Kristusa” (1 Kor 1,1), “nič manjši” od tistih apostolov, ki so hodili z Jezusom. Sklicuje se na srečanje z Gospodom pred Damaskom, ki je bilo tako silovito, da Savel, zakleti preganjalec kristjanov postal Pavel, najzvestejši Jezusov učenec in oznanjevalec. Ta spreobrnitev je v Apostolskih delih, zgodovini prve Cerkve, opisana dvakrat: prvo je po pripovedovanju prič zapisal evangelist Luka, drugo pa je podal Pavel sam, ko se je zagovarjal pred judovskim ljudstvom. Povedal je, da je tiste, ki so govorili o Kristusu, “smrtno preganjal”. Kristjane je šel lovit celo v Damask. Ko so se bližali Damasku, »me je nenadoma obsijala velika svetloba z neba; padel sem na tla in zaslišal glas: “Savel, Savel, kaj me preganjaš?” Odgovoril sem: “Kdo si, Gospod?” In rekel mi je: “Jaz sem Jezusa Nazarečan, ki ga ti preganjaš.” (…) In rekel sem: “Kaj naj storim Gospod?” Gospod pa mi je rekel: “Vstani in pojdi v Damask in tam se ti bo vse povedalo, kaj ti je treba storiti”« (Apd 22,1-16). Od tedaj je bil Jezus za Pavla edini Gospod.

   Povzeto po Ognjišču

   Odgovori
   • Miro says:

     25. januarja, 2022 at 10:43

     O SPREOBRNITVI APOSTOLA PAVLA OBŠIRNEJE NA:

     https://svetniki.org/spreobrnitev-apostola-pavla-spomin/

     Odgovori
8. Miro says:

   25. januarja, 2022 at 7:07

   MISEL SVETNIKA: »BOG NAS JE IZBRAL ZA POMOČNIKE SVOJE
   NESKONČNE LJUBEZNI. HOČE, NAJ SE TA LJUBEZEN RAZŠIRI PO
   VSEM SVETU IN VSE ZAOBJAME. KO BI TO SILOVITO DOGAJANJE
   VSE GLOBLJE DOJEMALI!« (sv. Vincencij Pavelski)

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!
   Sv. Vincencij Pavelski, prosi za nas!

   Odgovori
9. Miro says:

   24. januarja, 2022 at 19:16

   FARIZEJI PRAVIJO: »BÉLCEBUB GA JE OBSEDEL IN S POGLAVARJEM DEMONOV IZGANJA DEMONE.«

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 3,22-30)

   Pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, so govorili: »Bélcebub ga je obsedel in s poglavarjem demonov izganja demone.« Tedaj jih je poklical k sebi in jim v prispodobah govoril: »Kako more satan izganjati satana? Če je kraljestvo samo proti sebi razdeljeno, takšno kraljestvo ne more obstati. Če je hiša sama proti sebi razdeljena, takšna hiša ne more obstati. Če se torej satan vzdigne sam proti sebi in se razdeli, ne more obstati, ampak je konec z njim. Nihče ne more vdreti v hišo močnega in mu izropati premoženja, če močnega prej ne zveže; šele tedaj bo izropal njegovo hišo. Resnično, povem vam: Človeškim sinovom bo vse odpuščeno, grehi in kletve, kolikor jih bodo izrekli. Kdor pa preklinja Svetega Duha, vekomaj ne bo dosegel odpuščanja, ampak ga bo greh večno bremenil.« To je povedal, ker so govorili: »Nečisti duh ga je obsedel.«

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+3%2C22-30&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Miro says:

     24. januarja, 2022 at 19:17

     RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

     https://portal.pridi.com/2022/01/24/ponedeljek-24-januar-z-belzebulom-izganja-hude-duhove/

     Odgovori
10. Miro says:

    24. januarja, 2022 at 17:37

    MISEL DUHOVNEGA PISATELJA TOMAŽA KEMČANA: »SLAVA DOBREGA ČLOVEKA
    JE PRIČEVANJE MIRNE VESTI. IMEJ DOBRO VEST, PA BOŠ ZMERAJ VESEL. DOBRA
    VEST LAHKO ZELO VELIKO PRENESE IN JE TUDI V NESREČI VESELA. SLABA VEST
    JE VEDNO PLAŠNA IN NEMIRNA. SLADKO BOŠ POČIVAL, AKO TI SRCE NE BO NIČ
    OČITALO.« (Hoja za Kristusom)

    Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!

    Odgovori