Članki za dušo

13.630 Responses to Članki za dušo

1. Janez says:

   2. decembra, 2019 at 16:06

   Dar neba našega Boga Ljudem na Zemlji
   Nekateri ljudje ne vedo, da so dar neba našega Očeta.
   Nekateri ljudje ne vedo, kako lepo je, da so in tvorno živijo v Ljubezni in Odpuščajo drugim.
   Nekateri ljudje ne vedo, kako dobro je, da jih lahko srečamo in se od Njih kaj naučimo in tudi obogatimo.
   Nekateri ljudje ne vedo, kako tolažilen je že njihov nasmeh in tihi zgled dobrote, ki ga črpajo od Njega.
   Nekateri ljudje ne vedo, kako ubogi bi bili brez nasmeha, dobrote in odpuščanja Njega ter drugih ljudi.
   A vedeli bi, če bi jim to povedali: Ti ali jaz.
   Morda pa to niti ni potrebno, saj je to Božja Volja. On že ve zakaj.
   Kolikor je ljudi, tolikor je Poti do Boga, ki morajo prehoditi veliko strmin in še več dobrega storiti, da gredo po Poti k Njemu.
   Veliko morajo pretrpeti, veliko krivic odpustiti in veliko dobrega storiti drugim ter ljubiti druge, da pridejo na Pot k Njemu.
   Ptica je ptica takrat, ko leti v zraku.
   Roža je roža takrat, ko cveti v tisočerih barvah Njegove Prirode.
   Človek pa je Človek takrat, ko je Dober, ko Odpušča drugim in sebi in ko Ljubi in iskreno Moli k Njemu.
   V miru in spokojnosti, ko delam in ko pomagam drugim, začutim njegovo Ljubezen in Prisotnost.
   Bog nam je vse daroval, ker nas ima neskončno rad.
   Z vsakim darilom in obdaritvij nam pove, kako rad nas ima.
   Z vsakim utripom mojega žitja in bitja začutim in celo vidim na vsakem koraku
   njegovo Veliko Dobroto in Ljubezen v Stvarstvu,
   ko me v tišini boža z nežnimi sapicami in slišim njegov tihi Glas med Ljudmi in v Naravi.
   In pravi mi, da je najvišja zapoved medsebojna Ljubezen med ljudmi.
   Kajti samo Ljubezen zmore ponovno približati Boga nam vsem, tudi ateistom,
   in nam pomagati, da bomo spet vanj Verovali s srcem in dušo.
   Ni pomembna oblika molitve, pomembno je srce, ki Živi in Ljubi vse Ljudi brez razlik.
   Premalo smo molili za lastno spreobrnjenje
   in preveč Ljudi smo hladno pustili trpečih in žalostnih zaradi hladnih medsebojnih odnosov brez pomoči.
   Krščanstvo bo preživelo po dobrih Ljudeh, ki bodo oznanjali Jezusov Evangelij z Ljubeznijo
   in utrjevali Veselo Oznanilo Ljudem z zgledom in nasmehom kot misionarji Ljubezni.

   Janez AKA Dichter Hansi

   Odgovori
2. Janez says:

   2. decembra, 2019 at 12:15

   Nekatera razmišljanja, kako sami sebi pomagati, biti svoj dober prijatelj, da bomo zdravi, srečni in zadovoljni v življenju
   Notranje zdravje, zadovoljstvo in sreča
   Zdrav duh v zdravem telesu ali mens sana in corpore sano. Vsak človek išče načine, kako biti zdrav, srečen in zadovoljen. Odgovor se skriva v notranji stabilni prisotnosti, ki zahteva pripravljenost odpreti vse čute in da se čudimo drobnim stvarem v življenju. Vsak človek naj bo sam sebi največji prjatelj in zaveznik, ki ve kaj hoče in ki si zaupa. Ko imaš sam dovolj moči in energije, jo boš imel tudi za druge. In to je to. Začni pri sebi. Moli Boga in ga prosi za pomoč in vodstvo!

   Skrbi in stres se preveč kopičita in izhod se od nas odmika
   Povprečen človek sodobnega sveta je zaskrbljen zaradi mešanice različnih situacij, v kateri so v večji in manjši meri prisotne finančne skrbi, stresno delo, slabi odnosi v službi, odtujenost od partnerja, izguba stika z otroki in pomanjkanje časa za sebe in bližnje. Nezadovoljstvo, občutek, da »ne bom zmogel vsega tega« in strahovi so prve posledice, ki se jim postopoma lahko pridružijo še depresija, anksioznost, različne kronične bolezni brez pojasnjenega vzroka in včasih tudi zlom. S pravočasnim prepoznavanjem občutkov, jasnim zavedanjem svojih čustev in vzrokov za njih, sposobnostjo, da se od občutka in čustva z distanco oddaljimo in nanj pogledamo s »trezno« glavo izven sebe, lahko pomaga stabilizirati notranjo negotovost, krepiti notranjo stabilnost in prispevati k hitrejšemu in bolj učinkovitemu reševanju zapletenih situacij, kar dolgoročno prinese več dobrega počutja. Opazovanje popolnih in nasmejanih obrazov na obcestnih plakatih, TV ekranih in družabnih omrežjih odvrača od resničnega bistva, to je dostojno življenje vsakega, ki ga z veseljem živi in deli z ljudmi, ki so mu blizu. Čudenje vsakdanjim stvarem v naravi, nasmeh sodelavca ali otroka, petje ptic, cvetenje rož in dreves, šumenje vetra, let metulja mimo nas idr., ki jih nenadoma začutimo, zaznamo, vidimo in ki jih preje nismo niti opazili, kaj šele videli. Da prisluhnemo otroku doma, partnerju in drugim ljudem. To so drobna darila za nas. Čakajo nas. Poglejmo jih in se jih zavedajmo. Živeli smo doslej namreč hitro, prehitro eden mimo drugega. Za dosego miru je potrebnih v tišini v naravi nekaj malih korakov, ki jih nakazuje neka pot sprostitve in umiritve in njun blagodejen učinek na sodobnega človeka; saj slednji nenehno nekam hiti, je zaskrbljen in je v stresu. In k nemiru preganja še druge. Zakaj že? Imamo pravico do miru in sreče.

   Različne vloge človeka oziroma, kaj je pravzaprav človek?
   Ljudje imamo v življenju različne vloge. Lahko smo starši, prijatelji, sodelavci, razlikujemo se po poklicih in po odzivih v različnih življenjskih situacijah. Vsi nimamo vseh vlog, oziroma se te v času našega življenja spreminjajo. Kaj bi torej lahko bila skupna rdeča nit, ki nas povezuje ne glede na različne vloge, ki jih imamo v življenju? Ali ta skupna rdeča nit obstaja? Kaj je človek, ko pogledamo nanj iznad vseh vlog, ki jih igra v različnih obdobjih življenja? Kaj v resnici je človek? “Človek je odprt življenjski potencial in življenje je proces uresničevanja tega življenjskega potenciala,” bi povzeli po raznih modrecih. In na tebi je, da narediš kaj iz sebe in iz svojega življenja. Nihče drug ne bo. Prisluhnimo si, kakšni talenti in darovi sposobnosti in lastnosti so v nas in izven nas in preanalizirajmo, kaj hočemo in kam gremo. Ko to vemo in znamo potegniti prioritete bomo preprosto v sebi vedeli kaj, kam, zakaj in kako. Kjer je volja je tudi pot. Simple.

   Povezava telesa, čustev in možganov
   Le malo truda in opazovanja je potrebno, da človek sam in na podlagi lastnega izkustva ugotovi, kakšna je povezava med telesom in možgani. Seveda so izsledki znanosti, medicine in drugih ved nepogrešljivi, a mnogo tega bi lahko razumeli sami, če bi pozorno opazovali odzive telesa ob različnih dogajanjih. Opazujmo, na primer, odziv telesa, ko nas je nečesa strah ali ko imamo tremo. Nihče se nas fizično ne dotakne, ničesar ne vnašamo v svoje telo, a kemične reakcije v telesu in splošen odziv so povsem drugačni kot v sproščenem stanju. Srčni utrip je hitrejši, potimo se, zviša se raven določenih hormonov, ki so značilni za stresna stanja, dihanje je plitko, morda hitrejše in še bi lahko naštevali. Na tem preprostem primeru je jasno in očitno, kako sta um in telo povezana in kako um vpliva na telo. Psiche et soma. Še več, razlogi, zakaj občutimo določena čustvena sanja pri tem niso bistvenega pomena. Telo ne vpraša, kdo me je razjezil, užalil ali prizadel. Niti ne vpraša po razlogih, zakaj je to tega prišlo. Lahko rečemo, da smo se upravičeno razjezili ali celo, da je bila ta oseba krivična do nas, nepoštena in še kaj. Toda to ne spremeni dejstva, da bo naše telo odreagiralo na način, ki ga sprožijo misli povezano z jezo. Ko je Buda npr. dejal: »Nihče te ne bo kaznoval zaradi jeze, temveč te bo jeza kaznovala sama po sebi«, je govoril prav o dejstvu, da s svojimi mislimi sami sebi pripravljamo neke napitke, ki so telesu bodisi koristni bodisi škodljivi. Danes je popularno govoriti o tem, kako je potrebno imeti rad samega sebe. Toda zgornji zapis pove, da je ljubezen do sebe povezana z odnosom, ki ga imamo do drugih ljudi. Kakor razmišljamo o drugih, takšno realnost ustvarjamo v sebi. Sovraštvo, zamera in jeza so trpinčenje samega sebe. Pa vendar zakaj? Ko gledamo na ljudi s strpnostjo, sočutjem in z razumevanjem, oziroma, ko razumemo njihove zmožnosti in omejitve ter nismo užaljeni, ker ne zmorejo ali ne znajo več in ker ne ravnajo drugače, kot ravnajo, si s tem prihranimo marsikatero negativno čustvo in posledično tudi telesno težavo. Strpni smo, ne.
    
   Kaj je pomembnejše glava ali srce ? Kar oboje je potrebno za harmonijo
   Nekateri prisegajo na to, da jih vodi razum, da se odločajo z razmišljanjem, drugi delujejo bolj instinktivno in rečejo, da njih vodi srce. Verjetno v različnih trenutkih prevladuje eno ali drugo, a vendar obstaja ultimativni odločevalec, da nekdo poseže po nezdravi hrani, se prepusti zasvojenosti, zboli ali se kako drugače vda, drug pa se bori z vsakodnevnimi izzivi na drugačen način. Ko kupimo npr. karto za vlak, vemo, kam se želimo peljati. Človek pa pogosto deluje tako, da stori določeno dejanje (kupi karto za smer dogajanja), kasneje pa se pritožuje, kam je njegov vlak pripeljal. Premalo se zavedamo, da sami kupujemo karte za svoja potovanja v življenju, da pogosto brezglavo stopamo na vlak, čigar smer nam kasneje ni všeč in si je ne želimo ozroma spoznamo, da je bila sprejeta napačna odločitev, ki smo jo premalo premislili. Svojo slepoto kasneje (krivično) pripisujemo »delovanju s srcem« rekoč, da nas je vodilo srce. Toda srce in neodgovorno ter slepo ravnanje niso eno in isto.
   Razmislek ali »glava« je torej tisti del, ko smo zmožni dojeti povezave med vzrokom in posledico naših dejanj, ko lahko tudi vnaprej predvidimo, kam nas bo odpeljal določen vlak ali dejanje. Razmislek ne pomeni nič drugega kot budnost (lat. vigilantibus sum). Vidimo, razumemo, dojemamo, znamo povezovati. S tem pa smo učinkovitejši pri reševanju problemov, smo bolj ustvarjalni in ravnamo optimalno v dani situaciji. In srce? Vedno obstaja znanje nad znanjem. Nekdo zna več kot mi jaz/mi. Ne glede na to, koliko smo se naučili in kaj vse že vemo, vedno bo nekaj večjega, višjega, do tedaj neznanega. Znanje je pot, ki nima svojega konca. Kdor pravi, da je prišel do cilja, ni povedal prav, saj je pot še dolga in mi smo potniki. Zato vsakič, ko stopamo v nekaj novega, potrebujemo pogum srca. Ne moremo vedeti z gotovostjo, napake bodo prav gotovo na obzorju, varnosti ni, zavetja ni … A srce je tisto, ki te čez vse te dvome pripelje. Le v Bogu se umiri moja duša in počije moje srce. On nas uči ljubezni, skromnosti in ponižnosti.

   Kako je videti človek v harmoniji?
   Človek v harmoniji, kaj je že to? Ko ga srečamo in po neki čudni usodi še prepoznamo, smo presenečeni. Ker takšni ljudje so izven vseh spektaklov in povprečnih pričakovanj ljudi. Najdemo jih v vseh poklicih ali pozicijah. Človek v harmoniji nikakor ni vezan le na odmaknjeno življenje v naravi, temveč je lahko sredi poslovnega, delovnega, političnega dogajanja ali lahko ima zelo odgovorne naloge. Prav tako ni nujno, da svoje znanje ubesedi v »duhovno« besedišče. Lahko je živahen ali bolj mirne narave, lahko je takšnih ali drugačnih značajskih potez, toda nekatere črte so tem ljudem vendarle skupne. In ena od teh je, da z umirjenostjo duha in zaupanjem v Boga sprejemajo spreminjanje zunanjih dogodkov. Naj bo uspeh ali neuspeh, vzpon ali padec, polom ali rast, umirjenost njihovega duha je vedno prisotna. Neločljivo povezanost s svetom ne občutijo le na abstraktni ravni ali v teoriji, temveč v čisto vsakdanjih in praktičnih primerih. Razumejo namreč, da je njegov odnos do sveta in ljudi tisto, kar jim prinaša mir ali nemir. Tak človek ravna etično , z razumevanjem in z dobroto. Vendar njegovo etično ravnanje ne izvira iz ega dobrote in ne iz povprečne morale, temveč iz globokega zavedanja, da je vse, kar stori okolici, storjeno njemu samemu. Smo del velikega, živega vesoljstva, ki ga je ustvaril Gospod Bog. Če mislimo, da lahko prizadenemo drugega človeka ali drugo živo bitje, ne da bi prizadeli sebe, se žalostno motimo. Ko smo odprti in razsvetljeni od Njega po Njegovi Milosti in ko res vidimo ne le opazimo stvari okrog nas, ko slišimo ptičje petje, žuborenje potočka, vidimo ljudi okrog nas, vidimo gozd, travnike in planine v daljavi, sonce ki sveti in rožo v vazi poleg nas, ki nam jo je prinesel sosedov otrok, si lahko rečeno: »To sem jaz, to je del mene«. Povezani smo z vsemi stvarmi in če pošiljamo pozitivno energijo, smo osredotočeni na vse to, pošiljamo ljubeznive vibracije okrog sebe, smo srečni. Ganz einfach. In Bog bo blagoslovil naša pota. Živimo po Evangeliju, ker takrat Dajemo in Ljubimo.
   Za vse imamo čas, le za Boga in za bližnje ter zase nam ga zmanjka. Naredimo potrebne spremembe, začnimo pa pri sebi! Splačalo se bo in bolj bomo umirjeni, srečni in zadovoljni. Molimo in prosimo Boga za Milost in Navdih ter Božje Vodstvo, da bodo vsi naši človeški napori blagoslovljeni!
   Vzemi si čas zase in za druge
   Imej čas za delo – to je ključ do uspeha.
   Imej čas za razmišljanje – to je izvor moči.
   Imej čas za igro – to je skrivnost mladosti.
   Imej čas za prijateljstvo – to je pot do sreče.
   Imej čas za sanjarjenje – to je pot k zvezdam.
   Imej čas, da ljubiš in da te ljubijo – to ni le privilegij elite ampak vsakega od nas.
   Imej čas, da gledaš okrog sebe – škoda je dneva za sebičnost.
   Imej čas za smeh – kajti, to je glasba duše.
   Imej čas za Boga, da bo blagoslovil vse tvoje delo in življenje!

   Lat. Verbum laudatur, si factum sequatur. Beseda je vredna pohvale, če ji sledi dejanje.

   Preštudirani razni prispevki iz razne strokovne literature (npr. pokojna duhovnika prof. dr. Anton Trstenjak, prof. dr. Janžekovič TF Ljubljana et altri) in lastna razmišljanja. Z veseljem in ljubezniji se spominjamo svojih učiteljev, ki so nam dali vse znanje z velikim entuziazmom in radostnim navdušenjem; takih učiteljev rabimo, ki so živeli tako kot so nas učili. Janez

   Za napačno umestitev med molitve se opravičujem. Errare humanum est. Quid quid agis prudenter agas et respice finem.

   Odgovori
3. Janez says:

   1. decembra, 2019 at 12:56

   Vsak dan se prerodim kot Človek in Kristjan
   Prerojen si, če se čudiš,
   ker se vsako jutro prebudi nov dan;
   če si srečen, ker tvoje oči vidijo,
   tvoje roke čutijo,
   ker bije tvoje srce.
   Prerojen si, če se veseliš, da živiš,
   če brez predsodkov gledaš na ljudi,
   če znaš občudovati cvetje na poti svojega življenja.
   Oči so mi dane za svetlobo,
   za pomladno zelenje in belino snega,
   za sivino oblakov in modrino neba,
   za bleščavo sonca podnevi,
   za utripanje zvezd ponoči
   in za neverjetni čudež,
   da okoli mene živi toliko čudovitih ljudi.
   Usta so mi od Boga dana za besede,
   za prijazne besede, na katere čaka nekdo, ki trpi.
   Moja usta so mi dana za poljube,
   moje roke za delo, pomoč in nežnost,
   moje noge za pot do bližnjega,
   do tistih, ki živijo v hladu in osamljenosti.
   In moje srce je dano za Ljubezen do Tebe Človek.
   Človek rad Te imam. Amen.
   Phil Bosmans.

   Phil Bosmans, belgijski katoliški duhovnik, pesnik in dobrotnik pomoči potrebnim. Je bil ustanovitelj Zveze brez imena vBelgiji (Bund ohne Namen), ki tudi po njegovi smrti leta 2012, v mnogih deželah deluje za večjo človečnost, tudi na socialnem področju. Besedila pesmi so duhovna vzpodbuda za srce, drobni prinašalci veselja do življenja za verne in neverne ljudi. Izgoreval je za uboge, bolne in zapuščene ter jim pomagal do svoje smrti vedno, takoj in nesebično. Kljub zdravstvenim težavam je nadaljeval svoje karitativno in pastoralno delo.

   Odgovori
4. Miro says:

   1. decembra, 2019 at 9:25

   JEZUS NAS VZGAJA, DA BI DUHOVNO BUDNI IN PRIPRAVLJENI PRIČAKALI NJEGOV DRUGI PRIHOD!

   BOŽJA BESEDA: »Kakršni so bili namreč Noetovi dnevi, tako bo tudi ob prihodu Sina človekovega. Kakor so namreč v tistih dneh pred potopom jedli in pili, se ženili in se možile do dne, ko je šel Noe v ladjo, in niso spoznali, dokler ni prišel potop in vseh odnesel, tako bo tudi ob prihodu Sina človekovega. Takrat bosta dva na polju: eden bo sprejet, drugi puščen. Dve bosta mleli na kamnu: ena bo sprejeta, druga puščena. Bodite torej budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod! Vedite pa, da bi bil hišni gospodar buden, če bi vedel, ob kateri straži pride tat, in ne bi pustil vlomiti v svojo hišo. Zato bodite tudi vi pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov« (Mt 24, 37-44).

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+24%2C37-44&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   Kratka razlaga: Tisti dan bo prišel iznenada in nepričakovano. Ene bo zalotil pri mizi, druge pri poročnem obredu, spet druge na polju ali kjerkoli. To nikakor ne pomeni, da bi bile te dejavnosti same po sebi kaj slabega. Pomeni pa, da bo vse, karkoli je kdo delal, toliko vredno, kolikor je bilo storjeno v zavesti pričakovanja prihoda Sina človekovega. Sprejeti ali zavrnjeni ne bomo po kakšnih matematičnih pravilih ali po kakšni slepi usodi, temveč po meri odgovornosti, s katero smo jedli in pili, se ženili in možile, delali na polju ali mleli na kamnu.

   Potop Noetovih dni ni bil usmerjen v uničenje, temveč v razčiščevanje dobrega in zla. Tako bo tudi s prihodom Sina človekovega. Jesus nas ne straši, ampak vzgaja. Vzgaja k pripravljenosti, da dostojno dočakamo največji dan tega sveta. Njegov dan, dan, ki bo vreden videti novo nebo in novo zemljo, naše vstajenje in odrešenje (povzeto iz knjige Beseda da besedo, p. Franc Cerar).

   Slavimo Gospoda in se mu zahvaljujmo: Slava tebi, Jezus, Ti si Gospodar vseh in vsega, Ti si Kralj vseh vidnih in nevidnih stvari. Hvala za božjo besedo, s katero nas učiš, da boš ob svojem drugem prihodu vse stvarstvo preustvaril tako, »da bo Bog vse v vsem« (1 Kor 15,28). Naj s Tvojo pomočjo vsak živi v posvečujoči milosti, v ljubezni, da bo po koncu zemeljskega potovanja, v odločilnem trenutku, med tistimi, ki bodo zaslišali Tvoje povabilo: »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta!« (Mt 25,34).

   Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, ki nas varuješ peklenskega ognja, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!

   Odgovori
5. Janez says:

   30. novembra, 2019 at 22:49

   Človek se ne spreobrne zaradi besed, ampak zaradi Ljubezni
   Če želiš, da bi se ljudje okoli tebe spreobrnili, potem jih ljubi in tako izpolnjuj Božjo Voljo. Več kot besede jim bo o Bogu povedala tvoja ljubezen. Morda poznaš bolečino ob tem, ko drugi ne želijo slišati in sprejeti veselega oznanila o Božji ljubezni. To je del tvoje poti, je bolečina, ki lahko postane rodovitna. To so lahko polja, kjer rasteta tvoja ponižnost in potrpežljivost. Je najboljši način, da rasteš v ljubezni. Da ljubiš, tudi če ne vidiš rezultatov. Če misliš, da se mora nekdo še posebno spreobrniti, potem ga ljubi s še večjo ljubeznijo. Če mu želiš povedati, kako veliko dostojanstvo ima kot Božji otrok, potem ga spoštuj. Če bi mu rad govoril o usmiljenem Bogu, bodi z njim usmiljen in prizanesljiv. Če bi ga rad spodbudil, da se vrne k Očetu, ki mu odpušča, potem mu odpuščaj najprej ti sam. Najtežje bo sprejel sporočilo o Bogu nekdo, ki v svoji okolici ni izkusil ljubezni. Če mu želiš približati Boga, potem ga ljubi. Bog je ljubezen. Prihajaj k Bogu, dopusti mu, da ti podari izkušnjo svoje ljubezni. Šele ko boš prežet z Njegovo lučjo, boš lahko svetil drugim. Takrat mnogokrat niti ne bo treba besed. Če boš v sebi nosil obilje Božjega miru, če boš dobrohoten in v srcu vesel kristjan, bodo ljudje sami prihajali k tebi. Želeli bodo priti k luči, ki bo žarela v tebi. Včasih bi radi drugim oznanjali, a si ne vzamemo časa za molitev, ampak ta čas namenjamo zgolj oznanjevanju, govorjenju o Bogu. Takrat so naše besede prazne in ne morejo nagovoriti. Posvečaj svoj čas temu, da napolniš svojo dušo pri izviru žive vode. Te so pri Bogu, ki je naš Stvarnik, Oče, Odrešenik in Pastir, ki nas varno vodi po Poti h Kristusu.

   MOLITEV (Barbara Rajgelj Operando)
   Ljudem sem govoril o Tebi, Gospod. Niso želeli slišati Tvojega oznanila. Mislil sem, da zavračajo mene, na koncu pa sem se zavedel, da zavračajo Tebe. Pomislil sem, kako pogosto moraš biti zavrnjen Ti, ki si sama ljubezen. Takrat sem si zaželel le to, da bi Te mogel še bolj ljubiti. Obljubil sem si, da bom storil vse, kar je v moji moči, da Ti služim. Gledal sem Te in opazil, da daješ prav vsem, tudi tistim, ki Te zavračajo. Vem, da stvari ne morem storiti bolje, kot jih delaš Ti. Zato te poskušam v vsem posnemati. Ljubiti hočem vse, še posebno pa tiste, ki nočejo slišati zate. Če je to način, na katerega jim bom govoril o Tebi, ga hočem z vso silovitostjo živeti. Zdaj sem tu, pred Teboj, da napolnim svoje srce s Tvojo ljubeznijo. Nato bom to ljubezen ponesel v svet, da začuti lakoto in žejo po Tebi, ki si žarišče ljubezni. Želim, da se vsi ljudje vrnejo k Tebi.

   JEZUS SPREGOVORI MI PROSIM
   Dopusti Jezusu, da ti spregovori v tišini tvojega srca.
   Pogosto reci Jezusu: »Jezus, ljubim Te za vse, ki Te ne ljubijo.«
   Bodi pogumen, bodi plemenit – sprejmi Našega Gospoda,
   ki sedaj preko trpljenja prihaja v tvoje življenje.
   Navkljub vsem našim slabostim nas Bog ljubi in
   še naprej uporablja vsakega od nas, da prižge Svojo luč ljubezni in usmiljenja v svetu.
   Edini razlog našega bivanja je: »Živeti v Njem, za Njega, ob Njem in z Njim.
   « Štiri besede, kk pa so za izvajanje Božje Volje tako zelo pomembne.
   Kako ljubimo Kristusa? Tako, da s celim srcem zastonjsko služimo ubogim in bolnim.
   Ohrani veselje, ki izvira iz ljubezni do Jezusa v evharistiji in v ubogih.
   Deli to svoje veselje z vsemi, ki jih srečaš.
   Nikoli ne ločuj med Jezusom v evharistiji in Jezusom v ubogih,
   ki jih srečuješ; vedno in povsod jim pomagaj.

   Sveta Mati Terezija

   Odgovori
6. Janez says:

   30. novembra, 2019 at 18:25

   Ob Adventu in prihajajočih Božičnih in Novoletnih praznikih
   Praznični dnevi k nam spet ob letu veselo hitijo,
   skrite misli in želje nam v duši budijo.
   Naj prinesejo izpolnjena pričakovanja, da uresničijo se vse naše sanje,
   odkrijejo modrosti in prinesejo nam mir, srečo in radovanje!
   V teh dneh, ko vsem se nekam nam zelo mudi,
   ko nas že Adventni in prihajajoči Božični prazniki nekam podijo,
   izberimo k bližnjim in k sebi takšne si poti,
   ki prave se smeri držijo!
   Naj vodijo nas med radostne in strpne, sočutne le ljudi,
   ki nas s svojo iskreno toplino in dobroto bogatijo;
   ker vsak dan prijazne so njihove oči
   in ki se od veselja in ljubeznivosti do bližnjih ob srečanju zaiskrijo!
   Prihaja veseli Božični čas odrešenja, ko v pričakovanju začutimo vsi,
   da radost, razumevanje in sreča med nami le pozabljena ni.
   Ljubezen, dobrota in mir naj nam vseskozi med letom polnijo srce,
   ter mir, zdravje in dobrota k nam stegujejo naj svoje roke.
   Najbližje in sodelavce ter prijatelje ob voščilu objameš, jih k sebi stisneš močno
   in v srcu želiš jim iskreno, da bi jim bilo vselej lepo.
   Ko ob Adventu in Božiču povsod prižgejo Božične se luči,
   vsak naj v srcu si nekaj lepega zase in za druge zaželi.
   Naj Božič bo prijazen, naj bodo dobri in prijazni v njem vsi ljudje,
   naj misli bodo iskrene in veselo naj naše bo srce.
   Za Božič, ko zberemo se vsi v okviru vse družine,
   ker praznik ta v nas tke vezi dobrote, topline in bližine,
   ljubezen in veselje z vami dragi svojci in znanci vseskozi naj živi
   ter naj v nas naj nikdar ne premine!

   In ko človek išče radost, srečo, mir srca,
   je samo ljubezen, ki lahko umiri, osreči ga.
   O, daj Gospod, ljubezni in strpnosti polno mi srce,
   glej, zaman je drugo vse, kar me občasno pač teži,
   prihaja odrešujoča milost Odrešenika našega sveta.
   Rad bi ponesel, zaželel svetlobo in dobroto vsem ljudem,
   kjer sta naklonjena Božja milost in blagoslov vsem stvarem,
   kakor jutranja rosa, ki je ob soncu več ni,
   kakor vrt pomladni, ki v soncu toplem na novo oživi,
   ko se človek spreminja, ko ljubezen v njem zaživi,
   ko temni mrak žalosti in obupa izginja in hrepenenje kot svetlo sonce zažari,
   ko postane dober in veder, ker se v njem veselje in upanje spet prebudi.

   S toplino Advent naj Nas te dni duhovno pripravi,
   in Božič naj Nas greje, srce naj Naše z dobroto preplavi in dušo pomiri,
   a Novo leto naj prinese in zaseje vse, kar si vsak sam iskreno poželi!
   Srečo, ljubezen, zdravje in obilje naj Nam bogato obrodé.
   Da nove dobre in plemenite vse dosežemo cilje v letu 2019– iskrene moje so željé!

   Janez AKA Dichter Hansi

   Odgovori
   • Janez says:

     30. novembra, 2019 at 22:35

     Sorry, popravek letnice 2020 v zadnji vrstici. Vse dobro vam želim v Adventu in Božično-Novoletnih Praznikih. Janez

     Odgovori
7. Janez says:

   30. novembra, 2019 at 11:30

   Moj Gospod, prosim te, da odstraniš vse…

   »Moj Gospod, prosim te, da odstraniš vse,
   kar ločuje mene od Tebe in Tebe od mene.
   Odstrani vse, kar me dela nevrednega
   Tvojega pogleda, Tvoje roke in Tvoje graje,
   Tvojih besed in pogovora s Teboj,
   Tvoje dobrotljivosti in ljubezni.
   Odvrni od mene vsako zlo, ki me ovira,
   da Te ne vidim,
   Te ne slišim,
   Te ne okušam,
   Te ne vonjam
   in se Te ne dotikam v globini Moje Duše;
   da se Te ne bojim
   in nisem dovolj pozoren na Tebe;
   da Te ne poznam dovolj,
   da Te ne ljubim dovolj,
   in te zato nimam kot želim;
   da se ne zavedam popolnia Tvoje navzočnosti
   in se Te ne razveselim, kot bi se lahko, da bi našel Mir in Ljubezen Očeta.
   Vse to prosim zase in si goreče želim od Tebe.
   Amen.«
   (sv. Peter Faber, medmrežje)

   Imeti – dajati

   To, kar imaš, te loči od drugega;
   to, kar daš,
   te združi z drugim.
   Ko imaš stvari, daješ stvari;
   ko nimaš več ničesar,
   daješ samega sebe.
   Le tedaj resnično ljubiš.
   Kajti človek je to, kar daje.
   Kdor nima ničesar daje samega sebe:
   zna ljubiti
   in živi za drugega,
   da bi drugi živel z njegovo pomočjo.
   (Silvano Fausti, medmrežje)

   Jezus, odpri vrata mojega srca in me odreši vseh spon
   Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. (Jn 3:16,17)
   Na naši poti Življenja do križa inonkraj čez, kdo bo odmaknil kamen proč in
   nam pokazal prazen grob vstalega Odrešenika in Pot k Tebi?
   Samo ti, Gospod, saj si se prikazal trem ženskam tistega zgodnjega Velikonočnega jutra.
   Samo ti, Gospod, saj si se v sobi razodel obotavljivim učencem in pokazal svojo prebodene roke.
   Samo ti, Gospod, saj si se na Binkošti razkril z močjo jezikov ognja
   in preko najneženjše sapice Svetega Duha napravil preobrat v Naših srcih in dušah.
   Tukaj sem Gospod, obotavljiv in prestrašen ter upam na Tvojo Pomoč.
   Tukaj sem in iščem Tebe. Verjamem v tvojo Odrešujočo moč, verjamem, da se želiš razodeti tudi meni.
   Morda sem prešibek, da bi odprl vrata svojega srca in duše, ampak spet, Gospod, s tvojo pomočjo jih lahko odprem – na široko in zaživim kot dober človek in dober kristjan.
   Pridi Jezus in prebivaj v meni! Prosim Te nakloni mi Milost in me odreši vseh spon.
   Amen.
   Medmrežje molitev Operando

   Odgovori
8. Janez says:

   30. novembra, 2019 at 11:24

   MOJ GOSPO PROSIM ODTRANI VSE KA ME LOČUJE OD TEBE
   »Moj Gospod, prosim te, da odstraniš vse,
   kar ločuje mene od Tebe in Tebe od mene.
   Odstrani vse, kar me dela nevrednega
   Tvojega pogleda, Tvoje roke in Tvoje graje,
   Tvojih besed in pogovora s Teboj,
   Tvoje dobrotljivosti in ljubezni.
   Odvrni od mene vsako zlo, ki me ovira,
   da Te ne vidim,
   Te ne slišim,
   Te ne okušam,
   Te ne vonjam
   in se Te ne dotikam v globini Moje Duše;
   da se Te ne bojim
   in nisem dovolj pozoren na Tebe;
   da Te ne poznam dovolj,
   da Te ne ljubim dovolj,
   in te zato nimam kot želim;
   da se ne zavedam popolnia Tvoje navzočnosti
   in se Te ne razveselim, kot bi se lahko, da bi našel Mir in Ljubezen Očeta.
   Vse to prosim zase in si goreče želim od Tebe.
   Amen.«
   (sv. Peter Faber, medmrežje)

   IMETI DAJATI
   To, kar imaš, te loči od drugega;
   to, kar daš,
   te združi z drugim.
   Ko imaš stvari, daješ stvari;
   ko nimaš več ničesar,
   daješ samega sebe.
   Le tedaj resnično ljubiš.
   Kajti človek je to, kar daje.
   Kdor nima ničesar daje samega sebe:
   zna ljubiti
   in živi za drugega,
   da bi drugi živel z njegovo pomočjo.
   (Silvano Fausti, medmrežje)

   Odgovori
9. Piotr says:

   29. novembra, 2019 at 19:13

   Ko pride bolezen ali težave v življenju, se morda lahko upremo in pritožujemo čez Boga. Sveti Jožefmarija pa nas vabi, naj Njemu, “ki je več kot dobra mati.” Glej: https://opusdei.org/sl-si/video/malo-casa-je-za-ljubezen/

   Sveti Jožefmarija govori o tem, kako lahko bolezen človeka vodi k Bogu. Glej: https://opusdei.org/sl-si/video/posvecevanje-bolezni/

   “Smrt kristjanu ne povzroča težav, ker ga ponese v božje roke,” pravi sv. Jožefmarija. Glej: https://opusdei.org/sl-si/video/ob-smrtni-uri/

   Odgovori
10. Administrator says:

    28. novembra, 2019 at 22:10

    NASTANEK ROŽNEGA VENCA
    

    Sv. Dominik se je, ko je videl, da velika grešnost ovira spreobrnjenje Albižanov, umaknil v gozd blizu Toulouza, kjer je neprestano molil tri dni in tri noči. Med tem časom je samo jokal in si nalagal težke pokore, da bi pomiril Gospodovo jezo. To je opravljal s tako gorečnostjo, da je izgubil zavest. Takrat se mu je prikazala naša Gospa, ki so jo spremljali trije angeli in mu je rekla: »Dragi Dominik, ali veš katero orožje želi uporabiti Sveta Trojica za preobrazbo sveta?« »O, moja Gospa,« je odgovoril sv. Dominik, »ti veš to veliko bolje od mene, ker si bila poleg svojega Sina vedno glavno orodje našega odrešenja.« Nato je naša Gospa odgovorila: »Želim, da veš, da je bilo vedno glavno orožje te vojne angelovo oznanjenje, ki je temeljni kamen Nove zaveze. Zato, če želiš doseči te ranjene duše in jih pripeljati k Bogu pridigaj o teh angelovih besedah.«
    Tako je vstal, potolažen in ves goreč za spreobrnjenje ljudi v svojem kraju in se je napotil naravnost v katedralo. Pri tem so angeli, ki jih ni nihče videl začeli zvoniti, da bi zbrali ljudi in sv. Dominik je začel oznanjati. Na začetku svoje pridige je nastala strašna nevihta, zemlja se je stresla, sonce je potemnelo, zelo je grmelo in se bliskalo, tako da so se vsi prestrašili. Njihov strah se je še povečal, ko so gledali sliko naše Gospe, ki je izpostavljena in so jo videli, kako je trikrat vzdignila svoje roke proti nebu, da bi priklicala Gospodovo kazen nadnje, če se ne bodo spreobrnili, poboljšali svoja življenja in iskali zaščite svete Božje Matere. Gospodova volja, ki se je po tem čudežu razodela je bila, da bi širili novo pobožnost rožnega venca in ga naredili bolj prepoznavnega. Končno se je po molitvi sv. Dominika nevihta končala in nadaljeval je s pridiganjem. Pomembnost in vrednost rožnega venca je razlagal s tako vnemo in očarljivostjo, da so skoraj vsi ljudje v Toulousu začeli z njegovo molitvijo in se odrekli svojim napačnim verovanjem.
    Kmalu se je v mestu pokazalo veliko izboljšanje; ljudje so začeli živeti krščansko življenje in so se odrekli svojim preteklim slabim navadam. Navdihnjen s Sv. Duhom in podkrepljen tako od Blažene Device kot od svojega izkustva je sv. Dominik celo svoje življenje posvetil oznanjanju rožnega venca. Oznanjal ga je s svojim zgledom in s pridiganjem po mestih in vaseh, veljakom in preprostim ljudem, pred učenjaki in nepoučenimi, katoličanom in heretikom. Rožni venec, ki ga je molil vsak dan je bila priprava na vsako njegovo pridigo in kratek klepet z našo Gospo takoj po pridigi.

    Nekega dne imel pridigo v Pariški cerkvi Notre Dame na god sv. Janeza Evangelista. Bil je v majhni kapeli za glavnim oltarjem in se je, tako kot vedno, z rožnim vencem pripravljal na pridigo. Prikazala se mu je naša Gospa in mu rekla: »Dominik, čeprav bi bilo to kar si nameraval povedati zelo dobro, ti jaz prinašam veliko boljšo pridigo.« Sv. Dominik je sprejel v svoje roke knjigo, ki jo je ponudila naša Gospa. Pridigo je pazljivo prebral in ko jo je doumel in premeditiral se ji je zahvalil. Ko je prišel čas je šel na prižnico. Čeprav je bil praznik sv. Janeza ni o njem omenil nič drugega kot to, da je bil spoznan za vrednega varuha Nebeške Kraljice. Zbranim teologom in uglednim ljudem, ki so bili vajeni poslušati neobičajne in izobražene razprave je sv. Dominik povedal, da jim ne želi dati učene razprave, modre v očeh sveta, ampak da želi spregovoriti s preprostostjo Sv. Duha in z njegovo močjo.
    Tako je začel oznanjati rožni venec in razlagati molitev Zdrave Marije besedo za besedo, kot bi to počel skupini otrok in uporabljal je zelo lahke ponazoritve, ki mu jih je dala naša Gospa.

    Blaženi Alan, kot pravi Kartagena, je omenil še nekaj drugih priložnosti, ko sta se sv. Dominiku prikazala naš Gospod in naša Gospa. Spodbujala in navdihovala sta ga, da bi bolj in bolj oznanjal rožni venec, ki bi izkoreninil greh in spreobrnil grešnike in heretike. Nekje drugje Kartagena pravi, kaj je »bl. Alanu razodela naša Gospa. Povedala mu je, da se je po njenem prikazanju sv. Dominiku prikazal še Božji Sin in mu rekel: ‘Dominik, veselim se, da se ne zanašaš na svojo modrost in da raje kot za prazno slavo delaš z veliko ponižnostjo za rešenje duš.’« »Veliko duhovnikov bučno pridiga proti najhujšim oblikam greha. Pozabljajo pa, da je potrebno bolni osebi dati pred zdravilom zdravo pamet, da bo zdravilo učinkovalo.«
    »Zato naj duhovniki pred vsem drugim poskusijo prižgati ljubezen do molitve v dušah ljudi in še posebno ljubezen do molitve Zdrava Marija.
    Če bi že samo oni sami začeli moliti to molitev in bi resnično vztrajali, bi jim Bog v svojem usmiljenju ne odtegnil svoje milosti.
    Torej želim, da širiš molitev rožnega venca.« Vse stvari, tudi najsvetejše, so podvržene minljivosti, še posebno takrat, ko so odvisne od človekove svobodne volje. Zato ni čudno, da je Bratovščina svetega rožnega venca obdržala svojo prvotno gorečnost le še dobro stoletje po tistem, ko jo je ustanovil sv. Dominik. Nato je bila kot, da bi jo zakopali in je zatonila v pozabo. Brez dvoma je za to odgovoren tudi spletkarski in ljubosumni hudi duh, da so ljudje zanemarjali rožni venec in tako prekinili dotok Božje milosti, ki se je spuščala na svet.

    Tako je Bog leta 1349 kaznoval celotno Evropo z najbolj strašno kugo, ki so jo kdajkoli poznali. Začela se je na vzhodu in se je širila preko Italije, Nemčije, Francije, Poljske in Madžarske in prinašala opustošenje kamor koli je prišla. Še ne eden od stotih ljudi je preživel, da je lahko zgodbo posredoval. Velika mesta, vasi in samostani so bili skoraj popolnoma uničeni med triletno morijo epidemije. Ta Božji bič ni bil edini, kmalu za njim sta prišla še dva druga. Herezija Flagelantov (bičarjev) in tragični razkol leta 1376. Ko so preizkušnje ponehale, zahvaljujoč Božji milosti, je naša Gospa naročila bl. Alanu, da ponovno oživi Bratovščino svetega rožnega venca. Bl. Alan je bil dominikanec iz samostana v Dinanu v Bretaniji (severna Francija op.p.). Bil je priznan teolog in znan pridigar. Ker je Bratovščina izvirala prav iz te province se je spodobilo, da je naša Gospa dala čast dominikancu iz te iste pokrajine, da jo ponovno obudi.

    Bl. Alan je začel to veliko delo v letu 1460, ko je bil posebej pozvan od našega Gospoda. Tako opisuje sprejem tega pomembnega sporočila: ko je nekega dne daroval mašo, ga je nagovoril Gospod v sveti hostiji in želel spodbuditi, da bi širil rožni venec. »Kako me lahko tako hitro ponovno križaš?« Pravi Jezus. »Kaj si rekel, Gospod?« Je zgrožen vprašal bl. Alan. »Ti si me nekoč že križal s svojimi grehi,« je odgovoril Jezus, »in pripravljen sem biti ponovno križan raje, kot da je moj Oče žaljen s tvojimi grehi. Sedaj me ponovno križaš, ker sam dobro veš, da bi moral širiti rožni venec moje Matere in tega ne počneš. Če bi to počel, bi lahko učil veliko duš prave poti in jih vodil proč od greha. Vendar tega ne počneš in zato si sam nalagaš krivdo njihovih grehov.«
    Zaradi tega strašnega očitka je bl. Alan sklenil neprestano širiti rožni venec.
    Naša Gospa mu je nekega dne tudi rekla, da mu bo dala vedno več navdihov za širjenje rožnega venca, »v svoji mladosti si bil velik grešnik, ampak jaz sem izprosila tvoje spreobrnjenje od svojega Sina. Če bi bilo mogoče bi šla zate tudi skozi vsakršno trpljenje, da bi te rešila, saj so spreobrnjeni grešniki zame sijaj. In isto bi storila, da bi lahko bil vreden širjenja mojega rožnega venca do skrajnih mej sveta.« Sv. Dominik se je prav tako prikazal bl. Alanu in mu je povedal za velike uspehe svojega duhovništva: nenehno je širil rožni venec, njegove pridige so bogato rodile in veliko ljudi je bilo spreobrnjenih za časa njegovega poslanstva. Rekel je bl. Alanu: »Poglej kako lepe uspehe sem imel s širjenjem rožnega venca. Ti in vsi, ki imate radi našo Gospo morate narediti enako s sveto pobožnostjo rožnega venca lahko pritegnete vse ljudi k resničnemu razumevanju kreposti.«
    Takšna je kratka zgodovina, ki opisuje kako je sv. Dominik ustanovil sveti rožni venec in kako ga je bl. Alan de la Roche ponovno obudil.

    Od časa, ko je sv. Dominik ustanovil pobožnost svetega rožnega venca pa do časa, ko ga je bl. Alan de la Roch ponovno obudil v letu 1460, so ga klicali psalter Jezusa in Marije. To je zato, ker ima isto število Zdravih Marij kot je Davidovih psalmov Svetem pismu.
    Preprosto in neizobraženo ljudstvo ni znalo moliti s psalmi, zato je bil rožni venec zanje prav tako bogat kot je bila molitev psalmov za druge.

    Vse od kar je bl. Alan de la Roch obudil pobožnost je glas ljudstva, ki je Božji glas, dal tej molitvi ime (rosarium op. p.) rožni venec, kar pomeni »krona iz rož«.
    S tem so želeli povedati, da vsakič, ko ljudje predano spletajo rožni venec darujejo v roke Jezusa in Marije 153 belih in 16 rdečih vrtnic. Ker so to nebeške rože ne bodo nikoli ovenele ali izgubile svoje lepote.

    Naša Gospa je dovolila in potrdila ime rožnega venca. Mnogim ljudem je razodela, da ji ob vsaki molitvi Zdrave Marije dajo prelepo vrtnico in da ji napravi vsak dokončan rožni venec krono iz vrtnic.

    Torej dokončan rožni venec je velika krona iz vrtnic in vsak molek iz petih deset je majhna kita cvetja iz rož ali majhna krona iz nebeških vrtnic, ki jo položimo v roke Jezusa in Marije. Ta vrtnica je kraljica rož in rožni venec je vrtnica pobožnosti in to najpomembnejša.

    Papež Janez Pavel II. Je 16. oktobra 2002 izjavil, da bo naslednje leto “leto rožnega venca”. V rožni venec je bila prvič v stoletjih spremenjena sprememba. Papež je dodal in opredelil 5 novih skrivnosti, ki so zadevale dogodke v Jezusovem javnem življenju. Te nove skrivnosti so poimenovali “Svetli del skrivnosti”. Današnji popolni rožni venec je sestavljen iz desetk Zdrave Marije, ločenih z Očenašem in Slava očetu, včasih pa tudi z molitvijo iz Fatime – O Jezus. Še enkrat dokaz, da je rožni venec živa molitev, ki raste s cerkvijo. Rožni venec je sestavljen iz štirih delov. Štirje deli skrivnosti so: Veseli, Žalostni, Svetli in Častitljivi. Vsak del rožnega venca je sestavljen iz petih desetk. Vsak del se moli ob določenem dneve v tednu.

    Povzeto po:
    https://www.motherteresa.org/the-story-of-how-st.-dominic.html

    Odgovori