Članki za dušo

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

2.338 Responses to Članki za dušo

  1. Janez says:

    Papež Frančišek kateheza: Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali, dne 02. 04. 2020
    Tudi tokratna splošna avdienca papeža Frančiška je potekala v knjižnici apostolske palače in jo je bilo mogoče spremljati preko neposrednega prenosa. Današnjo katehezo je sveti oče namenil šestemu blagru: »Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali«. Poudaril je, da je bistven oseben odnos z Bogom ter da »biti čist v srcu« pomeni živeti v Gospodovi prisotnosti. Pot notranjega očiščenja traja vse življenje in po papeževih besedah je ključnega pomena, da vedno dajemo prostor delovanju Svetega Duha.
    Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes skupaj beremo šesti blagor, ki obljublja gledanje Boga in ima za pogoj čistost srca. Eden izmed psalmov pravi: »O tebi govori moje srce: “Išči njegovo obličje!” Tvoje obličje, Gospod, hočem iskati. Ne skrivaj svojega obličja pred mano« (27,8-9).

    Žeja po osebnem odnosu z Bogom
    Ta način izražanja kaže žejo po osebnem odnosu z Bogom – ni mehaničen, nejasen, ampak oseben. Tudi Jobova knjiga ga izrazi kot znamenje iskrenega odnosa. Takole pravi: »Z ušesom sem slišal o tebi, a zdaj te je videlo moje oko.« Zdi se mi, da je to velikokrat pot življenja v našem odnosu z Bogom. Z ušesom smo slišali govoriti o Bogu, vendar pa gremo s svojo izkušnjo naprej, naprej in še naprej in ga na koncu spoznamo neposredno, če smo zvesti. … In to je zrelost Duha.

    Če je srce nespametno in počasno, ne vidimo stvari
    Kako priti do te intimnosti, da bi spoznali Boga z očmi? Lahko na primer pomislimo na emavška učenca, ki imata Gospoda Jezusa poleg sebe, vendar so bile »njune oči zastrte, da ga nista spoznala« (Lk 24,16). Gospod bo odprl njun pogled ob koncu poti, ki doseže vrhunec v lomljenju kruha in se je začela z grajo: »O nespametna in počasna v srcu za verovanje vsega, kar so povedali preroki« (Lk 24,25). To je začetna graja. In to je izvor njune slepote: njuno nespametno in počasno srce. In kadar je srce nespametno in počasno, stvari ne vidimo. Vidimo jih, kot bi bile zakrite z oblaki.

    Vstopiti v svojo notranjost in dati prostor Bogu
    Tukaj se nahaja modrost tega blagra: da bi mogli zreti, moramo vstopiti v svojo notranjost in dati prostor Bogu, saj, kakor pravi sv. Avguštin, je Bog »globlje v meni kot moja najgloblja notranjost« (»interior intimo meo«, Izpovedi III,6,11). Za to, da bi videli Boga, ni potrebno zamenjati očal ali opazovalne točke, zamenjati teoloških avtorjev, ki bi me naučili poti: potrebno je osvoboditi srce njegovih prevar.«. To je edina pot.

    Bitka proti notranjim prevaram
    To dozorevanje je odločilno: ko se zavemo, da je pogosto naš najhujši sovražnik skrit v našem srcu. Najplemenitejša bitka je bitka proti notranjim prevaram, ki nas zapeljejo v greh. Grehi namreč spreminjajo notranji pogled, presojanje stvari, storijo, da vidiš stvari, ki niso resnične, ali vsaj ki niso tako resnične.

    Razumeti, kaj je »čistost srca«
    Pomembno je torej razumeti, kaj je »čistost srca«. Da bi to mogli storiti, si moramo zapomniti, da v Svetem pismu srce ne predstavlja le čustev, ampak je najintimnejši prostor človeškega bitja, notranji prostor, kjer je oseba tisto, kar resnično je. Tako je s svetopisemskega vidika. Matejev evangelij pravi: »Če je luč, ki je v tebi, tema, kako velika je tema!« (6,23). Ta »luč« je pogled srca, je perspektiva, sinteza, točka, s katere se bere stvarnost (prim. Veselje evangelija, 143).

    Kdor je čist v srcu, živi v Gospodovi prisotnosti
    Vendar pa kaj pomeni »čist«? Kdor je čist v srcu, živi v Gospodovi prisotnosti, v srcu ohranja to, kar je vredno v odnosu z Njim; le tako lahko živi »poenoteno«, dosledno življenje, ki ni vijugasto, ampak preprosto.

    Za očiščeno srce sta potrebni osvoboditev in odpoved
    Očiščeno srce je torej posledica procesa, ki vključuje osvoboditev in odpoved. Kdor je čist v srcu, se ne rodi kot takšen, ampak je živel notranjo poenostavitev, naučil se je odpovedati zlu v sebi, kar se v Svetem pismu imenuje obreza srca (prim. 5Mz 10,16; 30,6: Ezk 44,9; Jer 4,4).

    Pustiti se učiti in voditi Svetemu Duhu
    To notranje očiščenje pomeni prepoznavanje tistega dela srca, ki je pod vplivom zla – »Veste, oče, jaz čutim tako, mislim, tako, gledam tako, in to je slabo«: prepoznati je potrebno del, ki je slab, ki je obdan z zlom –, da bi razumeli, kako se vedno pustiti učiti in voditi Svetemu Duhu. Pot od srca, ki je bolno, grešno in ne more dobro videti stvari, ker je v grehih, k polnosti luči srca je delo Svetega Duha. On je tisti, ki nas vodi, da hodimo po tej poti. Preko te poti srca torej pridemo do tega, da vidimo Boga.

    Prepoznati načrte Božje previdnosti v življenju
    V tem blaženem gledanju obstaja prihodnja, eshatološka razsežnost, kakor v vseh blagrih: to je veselje nebeškega kraljestva, proti kateremu gremo. Vendar pa obstaja še ena razsežnost: gledati Boga pomeni razumeti načrte Božje Previdnosti v tem, kar se nam zgodi, prepoznati njegovo prisotnost v zakramentih, njegovo prisotnost v bratih, posebej v bolnih in trpečih, ter ga prepoznati, kjer se On razodeva (prim. Katekizem katoliške Cerkve, 2519).

    Dati prostor delovanju Svetega Duha
    Ta blagor je nekako sad prejšnjih: če smo dobro prisluhnili žeji po dobrem, ki prebiva v nas in se zavedamo, da živimo iz usmiljenja, se začne pot osvoboditve, ki traja vse življenje in vodi do nebes. To je resno delo, delo, ki ga stori Sveti Duh, če mu damo prostor za to, da bi lahko to storil, če smo odprti za delovanje Svetega Duha; zato moremo reči, da gre za Božje delo v nas – v preizkušnjah in prečiščevanjih življenja. In to delo Boga, Svetega Duha vodi v veliko veselje, v resnični mir. Ne bojmo se, odprimo vrata svojega srca Svetemu Duhu – naj nas očisti in vodi naprej po tej poti k polnosti veselja. Hvala.

    Papež Frančišek kateheza dne 2. 4. 2020

    Vir: Vatican News

    • Miro says:

      Prispevek o papeževi katehezi o šestem blagru je bil na tej spletni strani objavljen že včeraj zjutraj, skupaj z linkom do celotne novice na Vatican News! Glej objavo pod: 2. april 2020 ob 7:06.

  2. Miro says:

    TESNOBNA ZASKRBLJENOST ZA PRIHODNOST GOLEGA OBSTOJA ČLOVEŠTVA – LJUDJE MOREMO PRITI VEN IZ OKUŽENEGA MESTA SAMO SKOZI ODPRTA VRATA … (rešitev v nadaljevanju)!

    Leta 1984 je Kartuzija Pleterje izdala in založila knjigo z naslovom »Jezusovo kraljevanje v nas«, ki jo je v 17. stoletju napisal sv. Janez Eudes. V pojasnilih o knjigi in njenem pisatelju je vrsta pomembnih misli o potrebnosti češčenja Jezusovega srca. Med drugim je tu govora tudi o razmerah, v katere je zašel svet v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Ta pogled pa sega tudi daleč naprej v prihodnost in je v nekem smislu gotovo preroški, glede bistvenih sporočil pa danes še bolj aktualen kot takrat. Citiram nekaj zanimivih misli iz pojasnil k omenjeni knjigi:

    Spomniti se je treba položaja, v kakršnega je zašel današnji svet. Po času zmagoslavnega občutja spričo silnega napredka naravoslovnih znanosti in tehnike, ki je prevzemalo ljudi, večkrat celo kristjane, prihajamo danes spet do iztreznjenja in celo do tesnobne zaskrbljenosti za prihodnost golega obstoja človeštva. V mislih na to je »mož stoletja«, kakršen je kardinal Štefan Wyszynski, zapisal: »Češčenje Jezusovega srca daje svetu, ki je v stanju brezupnosti, tisto, česar najbolj potrebujemo: razodetje usmiljenega Boga.«

    Miti o neomejenem napredku tehnike in znanosti, miti, ki so nekdaj imeli tako veliko moč, danes bolj in bolj padajo v pozabo. Na njihovo mesto stopa »frustracija«, se pravi duševno stanje globokega neugodja zaradi nasprotja med željami in možnostmi za izpolnitev teh želja. »Današnjega človeka vedno bolj ogrožajo prav tiste stvari, ki jih proizvaja: namreč učinki dela njegovih rok, še bolj pa stvaritve njegovega duha in odločitve njegove volje … Človeka prevzema vedno večji strah. Boji se namreč, da se ne bi sadovi njegovega uma in ustvarjalnosti obrnili naravnost proti njemu in se spremenili v orodje samouničenja, ki presega vsako domišljijo in se v primerjavi z njimi zdijo nesreče in katastrofe, ki jih poznamo iz zgodovine, malenkost« (papež Janez Pavel II.) …

    A Cerkev veruje: Kristus, ki je za vse nas umrl in vstal, podeljuje po svojem duhu človeku luč in moč, da more odgovoriti na svoj vzvišeni poklic; in nobeno drugo ime pod nebom ni dano ljudem, v katerem bi mogli biti odrešeni. Prav tako veruje, da v njenem Gospodu in Učeniku najdemo ključ, središče in cilj vse človeške zgodovine (CS 10). Kristus je »točka, v katero se stekajo vsa hrepenenja človeške zgodovine in civilizacije, središče človeškega rodu, veselje vseh src in izpolnitev vseh njihovih teženj« (CS 45).

    Kristus križani s prebodenim srcem, Križani, ki je v korenini premagal vse zlo in smrt, nam pričuje, »da je vsem ljudem odprta pot ljubezni in da napori za vzpostavitev vesoljnega bratstva niso prazni. Obenem opominja, da je treba hoditi po poti ljubezni ne samo v velikih stvareh, ampak tudi in predvsem v navadnih okoliščinah življenja« (CS 38) …

    V živem simbolu Jezusovega na križu prebodenega srca nam je izrečena poslednja, vse razodetje povzemajoča božja beseda, ki nam nevarljivo zagotavlja, da nas Bog resnično hoče rešiti, da naš svet ni brezizhoden, da ni kakor oblegano mesto, ki bi bilo zapisano propadu. Saj so v obzidju tega mesta – v križanem in poveličanem Gospodu – odprta vrata, skozi katera moremo ljudje priti ven iz okuženega mesta v kraj, v mesto, po katerem v najgloblji globini vsi ljudje hrepenimo, v mesto, kjer vlada resnica, svoboda, dostojanstvo človeške osebe, občestvo ljubezni, mir in varnost. To »mesto« je troedini Bog sam. Skozi ta vrata v obzidju okuženega mesta hodijo Gospodove ovce, da dospejo na zelene pašnike in do večno živih studencev. Cerkev kaže človeštvu na ta vrata – na Jezusovo srce, ki bo za vekomaj ostalo odprto.

    Tu svetlo sije »ljubezen, ki je močnejša od smrti, močnejša od greha in vsega zla, ljubezen, ki človeka dviga iz najglobljih padcev in ga osvobaja najhujših groženj« (papež Janez Pavel II.).

    Poleg tega je v pojasnilih k Eudesovi knjigi »Jezusovo kraljevanje v nas« še zapisano, da je ta knjiga tudi še po več kakor treh stoletjih, odkar je bila napisana v izvirniku, izredno pomembna, pač še bolj kakor ob svojem času.

    Ob tem bi sam predlagal oz. priporočil: Berimo in premišljujmo knjigo »Jezusovo kraljevanje v nas«, ter vztrajno molimo, da bi nas Gospod Jezus v notranjosti razsvetlil, kako se z Njegovo pomočjo prebiti skozi vrata Njegovega Srca na zelene pašnike in do večno živih studencev (rečeno v duhu že zgoraj citiranih misli)!

    Božje usmiljenje, nedoumljiva skrivnost Presvete Trojice, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki nas varuješ peklenskega ognja, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki lajšaš trpljenje dušam v vicah, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, neizčrpni vir čudežev, zaupamo vate!

    • Hvala says:

      G, Miro, če veste mogoče kje je mogoče kupiti knjigo , ki ste jo omenili – JEZUSOVO KRALJEVANJE V NAS?

      Ja, se popolnoma strinjam z napisanim člankom, že velikokrat sem omenila, če bi prepustili vajeti v roke Gospoda, bi nas On vodil.
      Nekateri karizmatiki so napisali v svojih knjigah , da zadeve, oz projekt, ki niso prepustili Svetemu Duhu (v začetni fazi ja, potem pa so nekako “pozabili”), je projekt oz. zadeva propadla.

      Človek je pač slabotno bitje in velikokrat ne zaupa Bogu, ampak se krčevito oklepa , da bo imel popoln nadzor nad svojim življenjem in življenjem drugih ljudi. Tako razmišljanje in življenje vodi v TOTALNI PROPAD ŽIVLJENJA!

      • Miro says:

        Kot rečeno, je odlično knjigo sv. Janeza Eudesa z naslovom “Jezusovo kraljevanje v nas”, temelječo na živi Božji besedi, izdala in založila Kartuzija Pleterje, 1984. Gre za starejšo, vendar še vedno novo in vsak dan bolj aktualno knjigo. Predlagam, da si jo izposodite v kakšni knjižnici, kjer so na voljo tudi verske knjige, ali morda v kakšnem župnijskem uradu, zagotovo pa jo imajo v knjižnici Teološke fakultete. Veste, je že tako, da je do najbolj dragocenih duhovnih zakladov, skritih pod navlako tisočerih manj vrednih stvari, vedno težko priti. Na srečo pa med nami za vedno ostaja veličastni Zaklad vseh duhovnih zakladov – neminljiva Božja beseda. Z njo se ne more nihče in nič primerjati, niti približnižno ne!

  3. Janez says:

    Radio Ognjišče dr. Jože Plut župnik: »Ljubezen je iznajdljiva in veselje nalezljivo!« 02.04.2020, 10:06
    5. dan radijskega misijona govorimo o veselju. Kako v strahu in zaskrbljenosti zaradi pandemije živeti veselje in ga prinašati drugim? Kakšen izziv je to za duhovnike, ki bodo za največji krščanski praznik v praznih cerkvah? Z nami je bil župnik s Police pri Grosupljem, dr. Jože Plut, prežet z notranjim veseljem. Pogovor ste lahko spremljali tudi prek Facebooka, z njim pa se je na daljavo pogovarjal Blaž Lesnik.
    Kako v razmerah zaskrbljenosti, strahu ohranjati veselje, ga prinašati drugim?
    Veselje lahko izražamo že, če imamo vero, upanje, če vidimo prihodnost, ne glede na to, kaj je pred nami. Spomnim se nevernega sodelavca iz vojske, ki je zase rekel, da je ateist. Pripovedoval je svoje zgodbe in rekel, da imamo mi, kristjani, srečo, ker smo verni. »Takrat, ko meni zmanjka razlogov za življenje, se tebi šele začnejo!« Kristjani moramo prinašati veselje tudi v takih časih, saj imamo v sebi držo veselja. Vse je poklicano k vstajenju, k polnosti življenja pri Bogu! Če smo pri vsem tem zagrenjeni, je nekaj narobe z našim krščanskim življenjem. Kristjani moramo biti prostorje veselja, tudi Cerkev kot institucija. Vesel sem, ker se v teh kriznih časih najde priložnost pomagati duhovnikom, da bi veselje prinašali vsem ljudem. Moramo biti žarek upanja in žarek veselja! Jaz osebno nosim v sebi veselje, da sem Kristusov, veselje, ker sem človek, odrešen, ker sem moški, veselje nad tem, ker sem duhovnik, katoličan, Slovenec. Nimam razloga, da ne bi bil vesel, če pomislim, kaj vse mi daje Bog in naša katoliška vera.
    Veselje, ki ga daje Bog, je drugačno, kot evforično veselje. Božje veselje se ne konča.
    Notranje veselje, ki izhaja iz duha, notranjosti, je daleč od evforičnega veselja. Je nekaj trajnega, nosiš ga v sebi. Pomembna je notranja radost, da premagujemo strah vsakdanjega življenja. Najhujše, kar se človeku zgodi, je, da je človeka kar naprej strah, tudi strah pred tem, da ga bo strah. Če pa imaš notranje veselje, ne moreš drugače, kot da si vesel, drugim pa privoščiš tudi zunanje veselje. Ljudje, ki izražajo notranjo radost, so kot magnet, žalostnih bi se pa kar izogibal. Ker pa je kristjanom mar za vsakega, pristopamo tudi k takim. Ljudje čutijo veselje do življenja, če ga nosimo v sebi, ne glede nato, kakšni smo po zunanjosti. Da smo veseli, da se imamo radi, da želimo notranje veselje, sprejetost, ne da bi to posebej hoteli, razširiti tudi drugim.
    Kristjani moramo prinašati veselje tudi v takih časih, saj imamo v sebi držo veselja. Vse je poklicano k vstajenju, k polnosti življenja pri Bogu!
    Kako se to veselje širi prek mladih v vaši župniji?
    Mladi so v principu tisti, ki iščejo upanje in veselje, so korajžni, samo ne najdejo nekoga, ki bi jih na pravi način spodbudil, da bi bili veseli. Iščejo veselje, iščejo življenje, želijo ga deliti naprej, moramo jim pomagati, da bodo ob nas in ob starših začutili lepoto vere, veselje in radost evangelija in to prinašali v svet. Ko se pogovarjamo o kakšnem projektu, pristopijo in pomagajo z veseljem. Močno sporočilo v sv. pismu me nagovarja: »Duha ne ugašajte.« Duha moramo spodbujati, duha veselja do življenja. Lepa priložnost, da ne samo mladi, ampak tudi drug drugemu naredimo nekaj veselja. Spomnimo se svojih dragih pokojnih zdaj, ko imamo malo več časa, da se z notranjim veseljem spomniš tistih trenutkov življenja z njim, ki so ti prinašali srečo, se Bogu zahvališ za pokojno ženo, moža, pokojne starše …
    Pri iskanju veselja iznajdljivost nima meja, tudi prinašanje Boga v monštranci je v teh dneh nekaj posebnega v vaši župniji.
    Prvo nedeljo v karanteni sem po koncu maše, ko sem bral oznanila prek Facebooka, dobil navdih: »Primi Me in pojdi po župniji!« Malo monštranco sem postavil na avto in eno uro sva se z Jezusom vozila po župniji in molila. Sporočila, odzivi so bili zelo lepi, blagoslov jim je prinesel obilo veselja, tudi zato, ker je bil rahlo nenavaden. Ljudje so čutili Božjo bližino, kar je zelo pomembno. Zato grem vsak dan, čeprav živim sicer s svojo sestro v karanteni drugje, v župnijo na Polico. Ljudje morajo tudi po nas duhovnikih čutiti, da jih ima Bog rad in je z nami tudi v teh trenutkih. Da čutijo, da smo tudi duhovniki tam, da darujemo maše po njihovih namenih, se Bogu zahvaljujemo, blagoslavljamo naše farane, državljane, domovino. Spoved smo imeli na razdalji štirih metrov v bližini cerkve. Zakaj ne bi na take iznajdljive načine prinašali veselje ljudem?
    Nimam razloga, da ne bi bil vesel, če pomislim, kaj vse mi daje Bog in naša katoliška vera.
    Bog nas nagovarja na različne načine.
    Duhovniki bomo v tridnevju na različne načine prinašali veselje. V prvih dneh smo samo redki duhovniki maše prenašali prek Facebooka, zdaj pa nas je že veliko! Duhovniki so se zaradi skrbi in stiske povezali v molitveno verigo, kličejo blagoslova na župnijo, na domovino. Ko bomo rešeni iz stiske, bo veselje še toliko večje. Zdaj je čas, da se vrnemo k svoji pristnosti, izvirnosti, k vrednotam, k Bogu. Morda je zdaj pravi čas, da očetje odkrijejo, katere talente imajo njegovi otroci, kateri talenti izstopajo, da bodo na tistem vzgajali in jih usmerjali. Izkoristimo ta čas kot čudovit dar, priložnost za veselje. Srečal sem mnogo bolnih ljudi, ki po merilih sveta »vegetirajo«, toda koliko so imeli notranjega veselja, veselja do življenja, kako so bili hvaležni za drobne stvari! Zdaj je čas, da v svojem lastnem bistvu vzpostavimo prostor in kličemo Boga, da spoznamo Resnico. Odkrili bomo čudovite stvari. Bog nas nagovarja na različne načine. Zdaj je priložnost, da smo hvaležni Bogu in drug drugemu za to, kar imamo priložnost živeti in izkušati. Zdaj malo manj spim, imam skrbi, pa vseeno je zjutraj prvi stavek: »Hvala, Gospod, za preživeto noč.« V drobnih stvareh se veselim, veselim tega, kar imam, ne tistega, česar nimam. Pridejo nove priložnosti in glejmo, da bomo kot kristjani prinašali v življenje čim več veselja, optimizma.

    Radio Ognjišče, dr. Jože Plut župnik

  4. Miro says:

    VIDENJE SV. FAVSTINE – VSI SO ZAČELI METATI VANJO, KAR KOLI JE KDO IMEL PRI ROKI: BLATO, KAMENJE, PESEK … POZNEJE PA SO JO ISTI LJUDJE ZAČELI PROSITI …

    Sv. Favstina Kowalska: »Nekoč sem zagledala nepregledno množico ljudi v naši kapeli, pred njo in na ulici, ker niso mogli vstopiti. Kapela je bila slovesno okrašena. Pred oltarjem je bilo veliko duhovnikov, nato naše sestre in mnogo drugih skupnosti. Vsi so pričakovali osebo, ki bi morala zavzeti prostor na oltarju. Nenadoma sem zaslišala glas, naj zavzamem ta prostor jaz. Takoj sem zapustila bivališče oziroma hodnik, da bi prečkala dvorišče in sledila glasu, ki me je vabil v kapelo. Vsi so začeli metati vame, kar koli je kdo imel pri roki: blato, kamenje, pesek in metle; zato sem se prvi trenutek obotavljala, ali naj grem naprej. Toda glas me je vse močneje klical in kljub vsemu sem šla pogumno dalje. Ko sem prestopila prag kapele, so me začeli tepsti moji predstojniki in sestre ter gojenke, celo starši, s tistim, kar je kdo imel. Zato sem se, hočeš nočeš, hitro povzpela na predvideni prostor na oltarju, a takoj, ko sem zasedla predvideni prostor, so isti ljudje – gojenke, sestre, predstojniki in starši, začeli dvigati roke in prositi milosti. Nisem jim zamerila, ker so vame prej metali vse mogoče stvari. Prav nenavadno. Čutila sem posebno ljubezen do teh oseb, ki so me prisilile, da sem hitro zasedla predvideni prostor. V trenutku je mojo dušo preplavila nepojmljiva sreča in zaslišala sem besede: DELAJ, KAR HOČEŠ. PODELJUJ MILOSTI, KAKOR HOČEŠ, KOMUR HOČEŠ IN KADAR HOČEŠ. Nenadoma je videnje izginilo« (Dnevnik sv. Favstine Kowalske, št. 31).

    Več o tem na http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

    Božje usmiljenje, izraz njegove največje moči, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, neizčrpni vir čudežev, zaupamo vate!
    Sv. Favstina, prosi za nas!

  5. Janez says:

    SI ZASKRBLJEN, OSAMLJEN IN BOLAN? DOVOLI JEZUSU, DA SE TE DOTAKNE IN TI POMAGA!
    Le dovoliti moramo, da se nas Gospod Jezus preko sočloveka dotakne in nam pomaga
    Jezus zdravi in ozdravlja bolnike na duši in na telesu. Osvobaja jetnike in zasvojene. Zdravi majhne in velike rane. Izganja hudobne demone, rešuje življenja ljudi. Daje ljudem Pomoč, Ljubezen in Usmiljenje. Hodi skupaj s svojimi Vernimi Otroci in z njimi ostaja za vedno, dan za dnem. Bog je Ljubezen in nam je zelo blizu, saj je v našem bližnjem. Dovolimo, da Jezusu pride k nam in ostane pri nas in v nas, nam prinese Božji Mir in Božjo Ljubezen.

    Zdravljenje
    Jezus ozdravlja usmiljeno in nežno. Je zelo oseben.
    Ko zdravi, se človeku približa in se ga dotakne. Tak je njegov slog. Ne zdravi, samo da bi zdravil, čudežev ne dela na daljavo. Pomembna mu je oseba, njeno trpljenje, njena vera. Ko zdravi, ko govori ali ko je preprosto ob človeku, Jezus kaže obličje usmiljenega Boga. Zelo je pomembno, kako vse počnemo in kakšen stil življenja imamo. Mnogi ljudje danes izgorevajo in so v stresu. V tem svetu imata prednost učinkovitost in produktivnost. Delodajalci pa hočejo še več in več storilnosti in dobička. Jezusu pa je pomemben človek, njegova enkratnost, njegovi plusi in minusi. Jezus nas ljubi take kot smo in nam odpušča sedemkrat sedemdesetkrat naše grehe in želi, da smo mu podobni tudi mi v vsem.

    Bližina
    Jezus se osebno približa. Človeka pogleda, ga sprejme, ga prime za roko, ga dvigne. To je njegov pečat. Bližina, dotik, da se sam pusti dotakniti. Da gleda v človeka, v njegovo notranjost, onkraj njegove telesne obolelosti. Rad bi hodil in živel v Jezusovem slogu. On je osebni Bog, ki se poniža, ki se dotakne tega, kar živim, ki me dvigne in me prime za roko. Ki me vpraša, kaj mi je, in ga zanima, kako sem. Jezus mi kaže, kakšen je Bog. In jaz se včasih trudim, da bi ga obdržal na razdalji, nekje na hladnem, kjer je veliko obsojanja. Ne dovolim, da bi se me Bog dotaknil. Gospod pomagaj mi, da se me boš preko sočloveka dotaknil in mi pomagal, da se spreobrnem in hodim za Teboj. .

    On vstopi v globino duše
    Ne dotikam se, kakor se dotika Jezus. On vstopi v globino duše. Pride v hišo in ne čaka, da bi ga odpeljali k pomoči potrebnemu. Gre tja, kjer je bolnik, v njegovo hišo, do njegove postelje in se mu ljubeče približa. Bog se približa in se me dotakne, prav tam, kjer me boli. Dotakne se moje rane, moje bolezni. Kakšna je moja bolezen? Kje je moja rana? Jezus me dviga. Mi vrača dostojanstvo, dostojanstvo sina, otroka in človeka. Hočem tako živeti, ker je vredno živeti, kot je živel On. In ko sem ozdravljen, zaživim. Žena, ki jo je Jezus ozdravil, je vstala in jim začela streči. Zelo mi je všeč ta podoba. Jezus z Dobroto in Usmiljenjem ozdravi tudi bolezni, ki jih zdravniki ne znajo ozdraviti.

    Delati dobro
    Ko je moja duša bolna, težko služim. Zaprem se vase in mislim le nase, na to, kar jaz potrebujem. Ko pa se me dotakne Jezus, v notranjosti začutim potrebo, da služim drugim, da zanje skrbim in jih spodbujam. Nenadoma se odprem. Nekoč je Jezus po ves dan zdravil. Ves dan je bil za druge. Jezusova ljubezen je neskončna, neutrudljiva, potrpežljiva. Vsakdo je prišel k njemu s svojimi ranami, bolečinami, boleznimi. Jezus se jih je dotaknil in ozdravil. Življenje je preživel tako, da je delal dobro in sejal Ljubezen ter Usmiljenje. Tako želim živeti tudi jaz. Ne da bi se oziral na urnike. Želim se razdati iz ljubezni. Za vsakogar. Brez preračunljivosti. Tako kot Sveta Mati terezija in številni drugi svetniki in svetnice, ki so se odrekli sebi in so Ljubili Boga in Ljudi tako, da so molili, delali dobro in služili ubogim in bolnim brez prestanka doma in daleč od doma v misijonih. In Bog je poplačal njihovo Molitev, Vero v Jezusa, Ljubezen in Usmiljenje ter Dobroto, saj so tako konkretno izpričevali Vero v Boga in živeli po Evangeliju. Ko delam dobro za druge, ko sem Usmiljeni Samaritan in tisti, ki pomaga in služi drugim, pomagam sebi in drugim in Bog mi podari Ljubezen in Božji Mir in Notranjo Srečo, ki je svet ne pozna.

    Dopolnjen in razširjen prispevek iz Medmrežja Aleteia

    Apostol Pavel nam pravi: “Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se. Vaša dobrota bodi znana vsem ljudem. Gospod je blizu. Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu.” (Flp 4,2–7).

  6. Janez says:

    Vatican News, 23. april 2018 Papež Frančišek: Krščansko življenje je boj proti zlu

    Sveti oče se v svojih homilijah in govorih pogosto vrača k temi boja proti silam zla. Molitev Očenaš se konča s prošnjo: »Reši nas hudega.« Satan po papeževih besedah ni nekaj abstraktnega, ampak je oseba. Med jutranjo mašo v kapeli Doma sv. Marte, 11. aprila 2014, je papež izpostavil, da je krščansko življenje boj proti zlu. Jezusovo življenje je bilo boj. Prišel je, da bi premagal zlo, da bi premagal vladarja tega sveta, da bi premagal hudiča. S tem bojem se mora soočiti vsak kristjan. Kot kristjani, ki želimo hoditi za Jezusom, moramo poznati to resnico. »Tudi mi smo skušani, tudi mi smo predmet hudičevega napada, kajti duh zla noče naše svetosti, noče krščanskega pričevanja, noče, da smo Jezusovi učenci.« Skušnjava hudiča ima tri značilnosti, ki jih moramo poznati, da ne bi padli v past. »Kaj naredi hudič, da bi nas oddaljil od Jezusove poti? Skušnjava se začne blago, nato raste, narašča. Raste in okuži drugega, prenese se na drugega, poskuša biti skupnostna. In na koncu, da bi pomirila dušo, utemelji samo sebe. Vsi smo skušani, kajti zakon duhovnega življenja, naše krščansko življenje je boj. Je boj. Zakaj vladar tega sveta – hudič – noče naše svetosti, noče, da bi hodili za Kristusom. Morda kdo od vas lahko reče: ‘Toda, pater, kako ste staromodni! Govoriti o hudiču v 21. stoletju!’ Ampak, pazite, ker hudič je! Hudič obstaja! Tudi v 21. stoletju! Ne smemo biti naivni. Moramo se naučiti iz evangelija, kako se boriti proti njemu.«

    Hudič uničuje od znotraj
    Beseda hudič izvira iz grškega dia-bolos in pomeni tisti, ki ločuje. Satan hoče ločiti od Boga, hoče razdeliti brate, napada enost Cerkve. Samouničenje je namreč največja nevarnost, je zlo, ki udari od znotraj. Kakor pravi Kristus, vsako kraljestvo, ki je v sebi razdeljeno, bo propadlo. Hudič ima dve močni orodji za uničevanje Cerkve: razdore in denar, je dejal papež med homilijo v Domu sv. Marte, 12. septembra 2016. Tako je že vse od začetka. Cerkev so zmeraj mučili ideološki in teološki razdori. Hudič seje zavist, ambicije, ideje, pohlep – vse z namenom, da bi ločil. In nato, ko se kakor po vojni zgodi, da je vse uničeno, takrat hudič zadovoljen odide. Mi, naivneži, pa sodelujemo v njegovi igri. Vojna razdorov je umazana, je kakor terorizem. Del nje so govorice v skupnostih, jezik, ki ubije, ki vrže bombo in uniči. Razdori v Cerkvi ne dopustijo, da bi rastlo Božje kraljestvo; ne dopustijo, da bi Gospod pokazal, kakšen je. Razdori pokažejo eno stran, ali pa drugo, ki je proti prvi: »Vedno proti! Ni olja enosti, balzama enosti.« Toda hudič gre še naprej, gre vse do korenin krščanske enosti. Jezus je Očeta prosil za enost. In hudič jo poskuša uničiti. Papež je dejal: »Prosim vas, da bi storili vse, kar lahko, da Cerkve ne bi uničevali z razdori, bodisi ideološkimi, ali s pohlepom, ambicijami ali zavistjo. Predvsem pa, da bi molili in varovali izvir, prave korenine enosti Cerkve, ki je Kristusovo telo; in ki jo mi vse dni obhajamo z njegovo daritvijo v evharistiji.« Hudič hoče ustvariti notranjo vojno, neke vrste civilno in duhovno vojno.

    Ne pustimo si ukrasti upanja
    Frančišek poziva, naj nikoli ne podležemo pesimizmu, tisti zagrenjenosti, ki nam jo hudič ponuja vsak dan. Ohraniti je treba trdno prepričanje, da Sveti Duh podarja Cerkvi pogum za vztrajanje. Na cvetno nedeljo, 24. marca 2013, je tako npr. sveti oče zbrane vernike opogumil: »Nikoli ne bodite žalostni moški in ženske; kristjan to nikoli ne more biti! Nikoli ne pustite, da vas prevzame malodušnost! Saj se naše veselje ne poraja iz posedovanja obilice stvari, temveč se porodili iz tega, ker smo srečali Osebo, Jezusa med nami, in ker vemo, da z Njim nismo nikoli sami, tudi v težkih trenutkih, tudi ko se pot življenja sooča s težavami in ovirami, ki se zdijo nepremostljive in ki jih ni malo. V tem trenutku pride sovražnik, pride hudič, večkrat preoblečen v angela, ter nas zahrbtno nagovarja. Ne poslušajte ga! Hodimo za Jezusom! Mi spremljamo Jezusa, hodimo za njim, predvsem pa vemo, da nas On spremlja, nas vzame na ramena. V tem je naše veselje, naše upanje, ki ga moramo prinašati v ta naš svet. Prosim vas, nikar si ne pustite ukrasti upanja. Ne pustite si ukrasti upanja! Tistega, ki nam ga Jezus daje.«

    Hudo premagati z dobrim
    Pri katehezi med splošno avdienco, 8. februarja 2017, je papež dejal, da »krščansko upanje ne more storiti manj kot pristna in konkretna ljubezen.« Apostol Pavel v Pismu Rimljanom s srcem na dlani poudarja: »Mi, ki smo močni – torej mi, ki imamo vero, upanje ali pa nimamo veliko težav –, smo dolžni prenašati slabosti šibkih, ne pa ugajati sebi« (Rim 15,1). To upanje pa zatem ne ostane zaprto znotraj meja krščanske skupnosti, ampak na vso moč odmeva tudi navzven, v družbenem in civilnem okolju, kakor poziv, naj se ne ustvarjajo zidovi, temveč mostovi, naj se hudo ne vrača s hudim, naj se hudo premaga z dobrim, žalitev z odpuščanjem, naj se z vsemi živi v miru. »To je Cerkev!« je poudaril papež. »In to je tisto, kar krščansko upanje povzroča, kadar prevzame močne poteze, ki so istočasno nežne od ljubezni.« Ljubezen je namreč močna in je nežna.
    Papež Frančišek goduje 23. aprila, na liturgični spomin sv. Jurija (Vatican News)

    Addendum:
    Sv. Jurij, katerega ime nosi Jorge Mario Bergoglio, se je rodil v 3. stoletju v Kapadokiji, današnji Turčiji. Njegovo ime izhaja iz latinskega oz. grškega imena Georgios. Bil je vojak Dioklecianove vojske. Mučeniške smrti je umrl okoli leta 303 v času protikrščanskega preganjanja. Njegov grob pa se nahaja v mestu Lydda v Palestini. Najbolj je znan po legendi, kako je v znamenju križa ubil zmaja, ki je ustrahoval vso deželo. Postal je simbol vere, ki premaga zlo, in predstavlja nenehen boj proti zlu.

  7. Janez says:

    Vončotov Portal: Kardinal BURK: Ob spopadu s koronavirusom (prevod iz angleščine)

    Kardinal Raymond Leo Burke je v soboto 21. marca na praznik sv. Benedikta na svoji spletni strani objavil:

    Dragi prijatelji, že nekaj časa se borimo proti širjenju koronavirusa COVID-19. Glede na vse lahko rečemo, da se bo boj nadaljeval še nekaj časa, saj je še toliko neznanega o tej kugi. Virus je namreč izredno zahrbten in ima sorazmerno dolgo inkubacijsko dobo – nekateri pravijo da 14, drugi celo 20 dni – in je zelo nalezljiv, mnogo bolj kot drugi do zdaj nam znani virusi.

    Eno glavnih naravnih sredstev za obrambo pred koronavirusom je izogibanje tesnemu stiku z drugimi ljudmi. Pomembno je vzdrževati primerno razdaljo – nekateri priporočajo vsaj meter, drugi zopet šest metrov – od drugih oseb in seveda, da se izogibamo skupinskim srečanjem, kjer so osebe v neposrednem stiku. Ob tem se virus prenaša tudi kapljično, posebej ob kihanju in brisanju nosu. Zato je pomembno, da si pogosto umivamo roke vsaj dvajset sekund z milom in vročo vodo ter uporabljamo razkužilo in razkužilne robčke. Enako pomembno je razkuževati tudi mize, stole, pulte in druge površine, ki bi lahko omogočile kapljično okužbo. Če kihnemo ali si brišemo nos je priporočeno, da uporabimo papirnat robček, ki ga nato takoj zavržemo in si umijemo roke. Seveda morajo biti tisti, ki so okuženi s koronavirusom ločeni od drugih in tisti, ki po svojem počutju sklepajo, da bi morda lahko bili okuženi, naj bodo v samoizolaciji in naj iz ljubezni do bližnjega ostanejo doma, dokler jim ne odleže.

    Živim v Italiji, kjer je virus posebej smrtonosen, zlasti za starejše in že bolehne ljudi. Zato me veseli, da se prebivalci Italije obnašajo odgovorno, ko skušajo sebe in bližnje zaščititi pred okužbo. Kot vam je verjetno že znano, je italijanski zdravstveni sistem trenutno zelo obremenjen, ko poskuša zagotoviti zdravljenje in tudi intenzivno nego za najbolj ogrožene. Prosim molite za Italijo, še posebej za tiste, za katere je koronavirus lahko usoden in tiste, ki zanje skrbijo. Kot državljan ZDA spremljam širjenje virusa tudi v svoji domovini in opažam, da si prebivalci ZDA vedno bolj prizadevajo zaustaviti širjenje virusa, da se jim ne bi doma zgodilo kot v Italiji.

    Trenutna situacija nas navdaja z žalostjo in tudi s strahom. Nihče se noče okužiti z virusom in si ne želi, da bi se okužili drugi. Posebej si ne želimo, da bi okužba s virusom ogrožala naše ljube stare starše in druge, ki jih je že tako prizadela bolezen. Ko se borimo proti širjenju virusa smo na nekakšnih prisilnih duhovnih vajah, zaprti v svojih domovih brez običajnih stikov s svojimi sorodniki in prijatelji. Za tiste, ki so v karanteni, pa je situacija še težja, saj jim je onemogočen vsak fizični stik. Četudi bi zanemarili skrb pred okužbo z virusom, pa ne moremo prezreti ekonomskega opustošenja, ki ga je povzročilo širjenje virusa. Ima namreč hude učinke na posameznike, celotne družine in vse s katerimi se srečujemo v svojem vsakdanjem življenju. Seveda si ne moremo zatiskati oči pred možnostjo še hujšega opustošenja narodov in držav, pa tudi vsega sveta.

    Imamo se pravico poučiti o vseh naravnih sredstvih in jih nato tudi uporabiti, da se zaščitimo pred okužbo. Dobrodelnost temelji na uporabi vseh preudarnih sredstev za preprečevanje širjenja okužbe s koronavirusom. Kakorkoli pa morajo ta naravna sredstva upoštevati naše življenjske potrebe, kot so: hrana, voda in zdravila. Oblasti tako še vedno, kljub vse večjim omejitvam gibanja posameznikov, dovoljujejo obisk živilske trgovine in lekarne, seveda ob upoštevanju vseh predvidenih ukrepov, tako varne razdalje, kakor razkuževanja vseh, ki obiskujejo trgovine in lekarne.

    Ob upoštevanju vsega kar potrebujemo za naravno življenje, pa ne smemo pozabiti, da je naše prva skrb nadnaravno življenje z Bogom. Spomnimo se Gospodove besede v Janezovem evangeliju: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem.« (Jn 14,23) Kristus je gospodar narave in zgodovine. On ni oddaljen od nas, niti ni brezbrižen za svet, saj nam je obljubil: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Mt 28,20) V boju z zlom koronavirusa je torej naše najmočnejše orožje povezanost z Gospodom v molitvi in pokori, pobožnostih in svetem bogoslužju. Pojdimo h Kristusu, da nas bo rešil kuge in vsega hudega, saj vedno odgovarja s čisto in nesebično ljubeznijo. Zaradi tega so za nas tako nujni, posebej pa v teh kriznih časih, obiski naših cerkva in kapel, obhajanje zakramentov in javnih pobožnosti ter molitev.
    Kakor nam je omogočeno nabavljati hrano in zdravila, če ob tem pazimo, da ne širimo okužbe s koronavirusom, tako bi nam moralo biti omogočeno tudi moliti v naših cerkvah in kapelah, prejemati zakramente in se udeleževati javnih molitev in pobožnosti, da bi tako mogli spoznati Božjo bližino in ostati blizu Bogu ter ga prositi za pomoč. Brez Božje pomoči smo namreč izgubljeni. V preteklosti so se verniki v času epidemij vedno zatekali h goreči molitvi in procesijam. V misalu sv. Janeza XXIII. iz leta 1962 je denimo poseben obrazec za sv. mašo v času kuge in sicer votivna maša za odvrnitev množičnega umiranja v času kuge (Missae Vitivae od Diversa, n. 23). Tudi v tradicionalnih litanijah Vseh svetnikov molimo: Kuge, lakote in vojske – reši nas o Gospod!

    Ob velikem trpljenju in ob srečanju s smrtjo se nam pogosto zastavlja vprašanje: »Kje je Bog?« Vendar je pravo vprašanje: »Kje smo mi?« Bog je namreč vedno z nami, da bi nam pomagal in nas rešil, posebej v času težkih preizkušenj in smrti. Vendar smo mi pogosto deleč stran od Boga, ker se mu nismo popolnoma posvetili, niti dnevno ne molimo, niti ga ne častimo.
    V teh dneh mi je mnogo pobožnih katoličanov izrazilo svojo globoko žalost in obup, ker ne morejo moliti in častiti Boga v svojih cerkvah in kapelah. Razumejo sicer trenutno nujnost vzdrževanja razdalje med ljudmi in spoštovanja ostalih preventivnih ukrepov, ki bi jih lahko zlahka upoštevali tudi v bogoslužnih prostorih. A so kljub temu pogosto prisiljeni, da z veliko bolečino sprejmejo dejstvo, da so njihove cerkve in kapele zaklenjene in jim je onemogočen dostop do zakramenta sv. spovedi in zakramenta sv. evharistije.
    Istočasno veren človek ne more razmišljati o sedanjem žalostnem stanju v katerem smo se znašli, ne da bi pomislil, kako zelo je sodobna kultura oddaljena od Boga. Nismo zgolj ravnodušni do njegove navzočnosti v naši sredi, ampak smo celo naravnost uporni Bogu in zapovedim po katerih nas je ustvaril in nas vzdržuje pri življenju. Pomislimo le na agresiven napad na človeško življenje, moškega in ženske, ki ju je ustvaril Bog po svoji podobnosti in sličnosti (1 Mz 1, 27), napad na nedolžne in nemočne nerojene otroke, na tiste, ki so najbolj potrebni naše pomoči, na tiste, ki so obremenjeni s težkimi boleznimi ali na tiste s posebnimi potrebami. V kulturi, ki ne spoštuje človeškega življenja, smo vsak dan priča vedno hujšemu nasilju.
    Ne moremo si zatiskati oči niti pred perverznim napadom na nedotakljivost človeške spolnosti, na našo identiteto moškega ali ženske, pod pretvezo spolne samoopredelitve, pogosto nasilno nasprotne Božji izbiri. Z vedno večjo zaskrbljenostjo smo priča uničujočemu učinku tako imenovane “teorije spola” na posameznike in družine.

    Smo tudi priče poganstva, – in to celo v Cerkvi – ki časti naravo in zemljo. Nekateri, tudi člani Cerkve, pojmujejo zemljo kot svojo mater, kot da smo iz nje izšli in je ona naše odrešenje. Vendar smo od Boga, stvarnika nebes in zemlje. Samo v Bogu je naše odrešenje. Saj molimo z navdihnjenimi besedami psalmista: »Le on [Bog] je moja skala in moja rešitev, moja trdnjava: ne bom omahoval.« (Ps 62 [61],7) Smo tudi priče neverjetno posvetnega življenja vernikov, ki v njih ogroža Kristusovo Božje kraljestvo, učlovečenega Božjega Sina, Kralja nebes in zemlje. Priča smo tako velikemu zlu malikovanja in češčenja samega sebe in sveta, namesto da bi častili Boga stvarnika vsega stvarstva. Z žalostjo spoznavamo resničnost navdihnjenih besed sv. Pavla: »Božja jeza se namreč razodeva iz nebes nad vsakršno brezbožnostjo in krivičnostjo ljudi, ki s svojo krivičnostjo dušijo resnico. Božjo resnico so zamenjali z lažjo. Častili in oboževali so stvarstvo namesto Stvarnika, ki je slavljen na veke, amen!« (Rim 1,18.25)
    Več ljudi, s katerimi sem govoril o trenutni svetovni zdravstveni krizi in njenih posledicah, mi je izrazilo upanje, da nas bo – tako posameznike kot družine in tudi kot družbo – popeljala bližje h Bogu, ki nam je gotovo blizu in je neizmeren v svojem nenehnem usmiljenju in ljubezni. Brezdvomno so vsa velika zla, kot je denimo kuga, posledica izvirnega greha in naših osebnih grehov. Bog s svojo pravičnostjo odpravlja nered, ki ga v našem življenju in v svetu povzroča greh. Dejansko Bog zahteve svoje pravičnosti izpolnjuje s svojim Božjim usmiljenjem.

    Bog nas ni zapustil v kaosu in smrti, ki ju je greh vnesel v svet, ampak je poslal svojega edinorojenega Sina, Jezusa Kristusa, da trpi, umre, vstane od mrtvih in se vrne na desnico Božjega veličastva, da tako vedno stane z nami, nas osvobaja greha in nas vnema s svojo ljubeznijo. V svoji pravičnosti je Bog prepoznal naše grehe in nujnost zadostitve zanje, v svojem usmiljenju pa nam daje milost, da se pokesamo in spreobrnemo. Prerok Jeremija je molil: »Priznavamo, Gospod, svojo krivičnost, krivdo svojih očetov, res, grešili smo zoper tebe. Ne zaničuj nas zaradi svojega imena, ne omalovažuj prestola svojega veličastva! Spomni se in ne prelamljaj svoje zaveze z nami!« (Jer 14,20–21)

    Bog nam nikoli ne obrača hrbta, niti nikoli z nami ne prelamlja svoje zaveze verne in trajne ljubezni, četudi smo mi pogosto brezbrižni, hladni in nezvesti. Ko nam sedanje trpljenje razodeva toliko ravnodušnosti, hladnosti in nezvestobe, smo poklicani, da se obrnemo k Bogu in prosimo za njegovo usmiljenje. Prepričani smo, da nas bo uslišal in nas obdaril z usmiljenjem, odpuščanjem in mirom. Svoje trpljenje pridružujmo Kristusovemu trpljenju in smrti, kakor uči sv. Pavel: »Dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev.« (Kol 1,24) Ko živimo v Kristusu, spoznavamo resničnost svetopisemske molitve: »Rešitev pravičnih prihaja od Gospoda, njihovega zavetja ob času stiske.« (Ps 37 [36],39) V Kristusu nam je Bog v celoti razkril resnico, izraženo v molitvi psalmista: »Dobrota in zvestoba se bosta srečali, pravičnost in mir se bosta poljubila.« (Ps 85 [84],11)

    V naši popolnoma posvetni kulturi, gledamo na molitev, pobožnost in bogoslužje, kot na druge življenjske aktivnosti, ki niso nujno potrebne, kot na primer obisk kina ali nogometne tekme in se jim lahko odpovemo, da bi tako preprečili smrtonosno okužbo. Toda molitev, pobožnosti in bogoslužje, predvsem zakrament sv. spovedi in sv. maša, pa sta bistveno potrebna za vzdrževanje zdravega in polnokrvnega duhovnega življenja ter iskanje Božje pomoči v času splošne velike nevarnosti. Zaradi tega preprosto ne moremo sprejeti določil posvetnih vlad, ki obravnavajo bogoslužje enakovredno obisku restavracije ali atletskega tekmovanja. Po drugi strani pa so ljudje, ki že tako trpijo zaradi posledic kuge, zdaj prikrajšani še za resnična srečanja z Bogom, ki je med nami [po zakramentih. op. p.], da bi ozdravljal in delil mir. Duhovniki in škofje se moramo javno zavzeti, da je nujno, da katoličani molijo in častijo Boga v svojih cerkvah in z javnimi procesijami prosijo Boga, da blagoslovi svoje zelo trpeče ljudstvo. Vztrajati moramo, da naj državne omejitve, seveda tudi v korist države, upoštevajo velik pomen dostopa do bogoslužnih prostorov, posebej v času državnih in mednarodnih kriz. V preteklosti, resnici na ljubo, so vlade razumele pomembnost vere, molitve in bogoslužja za odvrnitev kuge.

    Če smo v času nevarnosti okužbe našli način, kako poskrbeti za hrano, zdravila in druge življenjske potrebščine, ne da bi neodgovorno tvegali širjenje okužbe, bomo gotovo lahko na podoben način našli pot, kako poskrbeti za nujne potrebe duhovnega življenja. Omogočili bi lahko denimo, večje število sv. maš in pobožnosti, pri katerih bi tako lahko sodelovalovalo večje število vernikov, ne da bi kršili ukrepe za zajezitev okužbe. Številne cerkve in kapele so dovolj velike, da lahko skupini vernikov omogočijo skupno molitev in bogoslužje, ne da bi kršili predpise o primerni razdalji. Spovednice s tradicionalnimi mrežami so pogosto opremljene – če niso je to mogoče zlahka storiti – s pregrinjalom, ki ga je mogoče razkužiti, tako da je možen dostop do zakramenta sprave brez velikih težav ali nevarnosti za prenos virusa. Če cerkev ali kapela ne premoreta dovolj osebja, ki bi moglo redno razkuževati klopi in druge površine, ne dvomim, da bi prišli na pomoč tudi drugi iz hvaležnosti za dar sv. evharistije, sv. spovedi in pobožnosti ter bi z veseljem pomagali.

    Če iz kakeršnega koli razloga vendarle nimamo dostopa do svoje Cerkve ali Kapele, se spomnimo, da so tudi naši domovi del naših župnij, da so »majhne Cerkve« v katere prinašamo Kristusa, po tem ko smo ga srečali v »veliki Cerkvi«. Naj v času krize naši domovi odsevajo resnico, da je Kristus gost vsakega krščanskega doma. Nanj se obračajmo z molitvijo, zlasti rožnega venca in drugimi pobožnostmi. Če podoba Jezusovega presvetega Srca z podobo Marijinega brezmadežnega Srca še vedno ni ustoličena v našem domu, je zdaj čas da ju ustoličimo. Kraj kjer je v našem domu podoba Presvetega Jezusovega Srca je naš »majhen« domači oltar, pri katerem se zbiramo, da se zavemo, da Kristus biva z nami po Svetem Duhu, ki je izlit v naša srca in da tukaj polagamo svoja pogosto uboga in grešna srca v njegovo častitljivo prebodeno Srce, ki nas je vedno pripravljeno sprejeti, nas ozdraviti grehov in nas napolniti s svojo Božjo ljubeznijo. Če želite ustoličiti podobo Presvetega Srca Jezusovega vam priporočam molitvenik The Enthronement of the Sacred Heart of Jesus, ki je dosegljiv pri Marian Catechist Apostolate. Mogoče ga je dobiti tudi v poljskem in slovaškem jeziku.

    Tistim, ki nimate dostopa do sv. maše in sv. obhajila, priporočam pobožnost duhovnega obhajila. Ko smo pripravljeni za prejem sv. obhajila, torej v stanju milosti to je ko se ne zavedamo nobenega smrtnega greha, ki smo ga bili storili in nam še ni bil odpuščen v zakramentu sv. spovedi in ko želimo prejeti Gospoda v sv. obhajilu, a to ne moremo, se duhovno združimo s sveto mašno daritvijo in molimo h evharističnemu Gospodu z besedami sv. Alfonza Maria Ligvorija: »Ker te sedaj ne morem prejeti zakramentalno, pridi v moje srce vsaj duhovno.« Duhovno obhajilo je lep izraz naše ljubezni do Gospoda v najsvetejšem zakramentu. Gotovo nam bo podelil obilje milosti.

    Podobno storimo tudi, ko se zavedamo, da smo storili smrtni greh in ne moremo pristopiti k zakramentu pokore ali spovedi. Cerkev nas v tem primeru vabi h popolnemu kesanju, to je obžalovanju greha, ki prihaja »iz ljubezni do Boga, ljubljenega nad vse.« Obuditev popolnega kesanja »doseže tudi odpuščanje smrtnih grehov, če vsebuje trdni sklep čim prej pristopiti k zakramentalni spovedi« (KKC 1452). Obuditev popolnega kesanja nam omogoča prejem duhovnega obhajila. Na koncu pa vera in razum, kot vedno skupaj iščeta pot do pravične in prave rešitve te težke preizkušnje. Uporabiti moramo razum, ki naj bo navdihnjen z vero, da bomo našli pravilen način s katerim se bomo spopadli s smrtonosno epidemijo. Pravilen način pa daje prednost molitvi, pobožnosti in bogoslužju, da bi izprosili Božjo milost za ljudstvo, ki trpi in je v smrtni nevarnosti. Ustvarjeni po božji podobi in sličnosti uživamo dar razuma in svobodne volje. Če bomo uporabljali ta dva božja darova skupaj z božjimi darovi vere, upanja in ljubezni, bomo našli pravo pot v trenutni svetovni preizkušnji, ki je vzrok tolike žalosti in strahu.

    Zanesemo se lahko na pomoč in priprošnjo velike množice naših nebeških prijateljev, s katerimi smo tesno povezani v občestvo svetih. Deviška Božja mati Marija, sveti nadangeli in angeli varuhi, sveti Jožef, resnični ženin Device Marije in zaščitnik vesoljne Cerkve, sveti Rok, ki ga kličemo na pomoč v času epidemij in drugi svetniki in blaženi, ki se jim običajno priporočamo so z nami. Vodijo nas in nam zagotavljajo, da bo Bog vedno poslušal naše prošnje in nanje odgovoril s svojim neizmernim usmiljenjem in neskončno ljubeznijo. Dragi prijatelji, to razmišljanje sem želel deliti z vami, ker se globoko zavedam kako zelo trpite zaradi pandemije koronavirusa. Upam, da vam bo razmišljanje v pomoč. Predvsem pa upam, da vas bo spodbudilo, da se boste v molitvi in bogoslužju obrnili na Boga, vsak po svojih možnostih in tako izkusili Božje ozdravljenje in mir. Obljubljam, da se bom spominjal tudi vaših molitvenih namenov pri svoji molitvi in pokori, posebej pri daritvi sv. maše.

    Prosim vas, da se me spominjate v svojim vsakdanjih molitvah.

    Pismo: Kardinal Burke

    Vir: Vončotov Portal

  8. Janez says:

    Andrej Vončina: Boj proti silam zla
    Postni čas je dragoceni dar od Boga, ki nam pomaga naše življenje bolje uravnati na naš cilj, ki mu lahko rečemo tudi “svoboda Božjih otrok”, kakor je rečeno tudi pri svetem krstu, ko smo vprašani, če se odpovemo grehu, da bi živeli v tej svobodi. Kot pa izvemo v današnji Božji besedi, ta pot do svobode nikakor ni lahka, temveč gre za neprestan boj z zlom, s skušnjavami, kakor tudi z lastnimi predstavami in ponosom. Gre, kakor bomo videli za neprestano poglabljanje, raziskovanje in potrjevanje lastne identitete, torej tistega, kar smo vse od prvega dne življenja, pa tudi tistega, kar smo postali pri krstu. Veliko je namreč takšnih in drugačnih sil, ki bi nas rade prepričale, da tisto, kar smo, ni tisto pravo, ali vsaj ni še tisto pravo. Te sile nam govorijo, da bi lahko bili tudi kaj drugega, da bi lahko dosegli kaj drugega. Te sile nam govorijo, da bomo le tako srečni in izpolnjeni, če ne bomo poslušali zastarelih in oguljenih fraz, ki nam govorijo, kdo da smo, ki nam govorijo, da imamo nad sabo Gospoda, ki nam govorijo tudi, da obstajata zlo in greh, da obstajata hudič in pekel.

    Te sile so skušnjave, ki nam jih hudič tako ali drugače predlaga tudi nam danes, pa ne le kristjanom, temveč vsakemu človeku, je pa res, da smo kristjani pri krstu dobili močno orožje za boj proti tem skušnjavam, saj smo, kakor nam lepo pove veroizpoved prejeli: “En krst v odpuščanje grehov.” Za nas ljudi velja, da so skušnjave dvojne vrste – zunanje in notranje. Kristus, kot pravi Bog seveda ni imel notranjih skušnjav, temveč le zunanje, kakor nam poroča tudi evangelij, saj ni bil grešen. Ljudje smo pa, za razliko od njega, zaznamovani z grehom in smo grešni. Tarejo nas zato tudi notranje skušnjave, ne le zunanje. Boj med dobrim in zlom torej ne poteka samo zunaj nas, temveč tudi v nas, v vsakem od nas. Bog in Satan se ne bojujeta med sabo le za svet, temveč tudi za vsakega človeka posebej, kjer velja opozoriti na to, da je hudič tisti, ki je glasnejši in bolj kričav ter hrupen, Bog pa tisti, ki govori tiše in nežneje.

    Postni čas še bolj poudarja, katera so sredstva, s pomočjo katerih se lahko proti silam zla borimo. To so post, molitev in dobra dela. Ne pomeni, da se izven posta ne poslužujemo teh sredstev, ker je post pravzaprav prispodoba celotnega našega življenjskega boja, kjer si moramo prizadevati za to, da smo bližje Bogu, bližnjemu in sebi. Nikdar tako ne sme zmanjkati odpovedaovanja, odločanja, izbiranja. Nikdar ne sme umanjkati v našem življenju molitev. Nikdar se ne smemo utruditi v prizadevanju za večjo ljubezen do Boga, sebe in bližnjega, slednje se kaže prav naših delih usmiljenja. Pri teh delih usmiljenja ne smemo pozabiti, da to niso le telesna, temveč tudi duhovna dela, na katera tako radi pozabljamo. Naštejmo jih ponovno: grešnike svariti, nevedne učiti, dvomljivcem prav svetovati, žalostne tolažiti, krivico voljno trpeti, žaljivcem iz srca odpustiti, za žive in mrtve ljudi našega Boga prositi. V postnem času, kakor nam pravi sveti Avguštin, poživimo ta svoja prizadevanja, ker človek kmalu postane malomaren, površen in mlačen v tem, potem pa s podobno vnemo nadaljujemo v vsakdanjem življenju.

    Skušnjave, proti katerim se borimo, so nekako trojne vrste. Najprej se borimo proti temu, da bi nam gospodovali samo telesni čuti in čustva. Po eni strani se moramo tu boriti tako, da uporabljamo dar razuma, ki nam je bil milostno naklonjen, po drugi strani s poglobitvijo svojega duhovnega življenja, saj: “Človek ne živi le živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.” Druga skušnjava, proti kateri se je treba boriti je tista, po kateri mislimo, kako smo sami sposobni vse narediti, kako bomo sami za vse poskrbeli, kako sami že vemo in znamo in ne potrebujemo nikogar, ki bi nam govoril, kaj je treba. Bog in vsaka avtoriteta je naš tekmec, vse kar rečejo, nas ovira, nam krati svobodo in naše pravice. Zdravilo je poglabljanje v nauk evangelija, kjer je kot “evangelij” mišljena celotna Nova zaveza, potem pa tudi poglabljanje v nauk Cerkve in trud, da bi ta nauk udejanjili v svojem življenju. Ubogljivost ni le stvar otrok, ampak tudi odraslih. Sicer pa nam Jezus pravi: “Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo” (Mt 18,3). Ubogljivost, ki vsebuje tudi besedo “ubog” – postati ubog in ponižen. V tej smeri se velja truditi. Tretja skušnjava je skušnjava proti prvi Božji zapovedi, ko služimo mnogim lažnim bogovom, ne pa edinemu in pravemu Bogu, misleč, da bomo z močjo, oblastjo, denarjem in podobnimi zadevami dosegli srečo in svobodo. Če se spomnemo, je tu Jezus dejal pred kratkim: “Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo” (Mt 6,33). Ne živimo le za ta svet, ampak tudi za večnost, večno srečo in pravo svobodo pa nam lahko nakloni le Gospod.

    http://voncio83.blogspot.com/2014/03/boj-proti-silam-zla.html

    MOLITEV V JEZUSOVEM IMENU (Medmrežje Romar)
    V imenu Jezusa Kristusa in z njegovo oblastjo
    vežem vse sile in moči v zraku, na zemlji, v vodi,
    v podzemlju, v onstranstvu, v naravi in v ognju.
    Ti si Gospod vsega Vesolja, slavim te v imenu tvojega Stvarstva.
    V tvojem imenu vežem vse demonske sile, ki ogrožajo nas in naše družine.
    Vse nas dajem v zaščito tvoje dragocene Krvi, ki je prelita za nas na križu.
    Marija, naša Mati, prosim te za tvoje varstvo in priprošnjo.
    Priporoči vse naše družine Presvetemu Srcu Jezusovemu.
    Ogrni nas s svojim plaščem ljubezni, da se sovražnik prestraši.
    Sveti Mihael in naši angeli varuhi, pridite in varujte nas in naše družine
    v boju proti vsemu zlu, ki hodi okrog nas po svetu.
    V Jezusovem imenu zapovedujem vsem silam in močem zla,
    da takoj odstopite od nas, od naših domov in naše domovine.
    Zahvaljujemo se ti, Gospod Jezus, ker si zvesti Bog in čutiš z nami.
    Amen.

    Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu,
    kakor je bilo v začetku tako zdaj in vselej in vekomaj.
    Amen.

    Medmrežje Romar

  9. Miro says:

    BLAGOR ČISTIM V SRCU, KAJTI BOGA BODO GLEDALI!

    Včerajšnjo katehezo je sveti oče namenil šestemu blagru: »Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali«. Poudaril je, da je bistven oseben odnos z Bogom ter da »biti čist v srcu« pomeni živeti v Gospodovi prisotnosti. Pot notranjega očiščenja traja vse življenje in po papeževih besedah je ključnega pomena, da vedno dajemo prostor delovanju Svetega Duha.

    Pri katehezi je papež izpostavil še eno razsežnost: gledati Boga, pomeni razumeti načrte Božje Previdnosti v tem, kar se nam zgodi, prepoznati njegovo prisotnost v zakramentih, njegovo prisotnost v bratih, posebej v bolnih in trpečih, ter ga prepoznati, kjer se On razodeva (prim. Katekizem katoliške Cerkve, 2519).

    Več o tem na https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2020-04/kateheza-blagor-cistim-v-srcu-kajti-boga-bodo-gledali.html

    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

  10. Janez says:

    Razmišljanje o Veri in Trpljenju

    Dramski igralec Gregor Čušin pravi: “Postaviti Boga na prvo mesto ne pomeni zgolj obesiti križe na steno, imeti rožne vence okoli vratu, obiskovati nedeljsko mašo in se javno opredeliti za kristjana. Pomeni postaviti Boga za temelj življenja. Graditi na njem svoje življenje. ”

    Pomeni tudi, da moramo živeti po Božjem nauku in Evangeliju. Pomeni, da moramo hoditi strmo in naporno ter ozko Pot, ki vodi k Njemu. Modreci pravijo, da je lažje govoriti o tej Poti, kot hoditi sam po njej. Brez molitve, truda in odrekanja pa ni uspeha nikjer. Ora et labora ali moji in delaj in prosi vodstva in Božjega blagoslova. Bog bo uslišal prošnje in molitve tistih, ki se trudijo pomagati in delati dobra dela za druge kot misionarji ljubezni ali apostoli Božje Besede, ki molijo in delajo dobro. Moj Bog je Dober, Usmiljen in Ljubeč in Odpušča naše grehe, ko se Bogu spovemo, pokesamo in opravičimo ter popravimo krivice, ki se dajo popraviti. Moj Bog ni tisti strogi nadzornik in kontrolor, ki me preverja na vsakem koraku kaj delam, saj mi je dal svobodno voljo, temveč mi Pomaga in Me Vodi, ko ga molim in prosim, da ne zaidem in da pravilno spolnjujem Božjo Voljo ter Jezusov Evangelij.

    To tudi pomeni, da je zelo pomembna tudi krščanska vsebina pred obliko, kar pomeni, da smo obenem dobri ljudje in dobri kristjani. Da nismo kot farizeji, ki poznajo vse citate iz svetih spisov na pamet, pa jih ne živijo. Da smo dobri in usmiljeni kot Samaritan, da vero izpričujemo z molitvijo, spovedjo, odpuščanjem in dobrimi deli ter da živimo po Božjih Postavah in Evangeliju. Kjer se imajo ljudje radi in se razumejo, kjer je prisotna ljubezen, človečnost in vedrina, kjer ljudje pridno delajo in si pomagajo med seboj, kjer je vse to vse v večjo Božjo Slavo in Veselje, tam je Božje Kraljestvo. Iskal sem Boga v raznih stvareh, našel pa sem ga v Bližnjem Bratu, ki je bil tako blizu mene. Prosim Te Gospod pomagaj mi da Te bom iskal in vedno našel. Prosim podari mi Božji Mir in Ljubezen. Amen. Janez

    Zakaj obstaja trpljenje-Aleteia?
    Znati trpeti pomeni znati živeti. Jezus nam je pokazal pomen trpljenja. Nihče ni trpel kot on in nihče se ni znal tako kot on s trpljenjem soočiti in mu dati presežen pomen.

    Bog ne želi, da trpimo
    Dokaz za to, da Bog noče trpljenja in ga nikomur ne pošilja za kazen, ter močno znamenje, da je Božje kraljestvo že med nami, so bila Jezusova ozdravljenja, čudeži in izganjanje hudega duha, se pravi zmage nad zlom in nad trpljenjem.

    Nekateri se sprašujejo, kako Bog dopušča toliko nesreče.
    Katoliški odgovor na vprašanje trpljenja sta jasno podala sveti Avguštin (umrl leta 430) in sveti Tomaž Akvinski (umrl leta 1274): “Obstoj zla ni posledica pomanjkanja moči ali dobrote Boga, ampak ravno nasprotno. Bog dopušča zlo, ker je dovolj Vsemogočen, da iz zla naredi dobro.” (STh I, c. 22, a. 2, ad 2).

    “Njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu.” (Rim 8,28).
    Človeško trpljenje je predvsem sad greha. Sveti Pavel je rekel, da je “plačilo za greh namreč smrt”. (Rim 6,23). Naše napake povzročajo trpljenje tudi pri naših potomcih. Sinovi sicer ne dedujejo grehov staršev, vendar lahko trpijo zaradi njihovih posledic.


    Stvari lahko dojemamo kot dobre in slabe
    Bog, ki je popoln, ne more povzročati zla, bolj je njegova stvaritev tista, ki se lahko zmoti, saj ni popolna kot njen Stvarnik.Po drugi strani je zlo lahko tudi v slabi rabi stvari. Nož je dober v rokah kuharja in nevaren v rokah slabega človeka. Denar v rokah dobrotnikov lahko dela dobro za ljudi, lahko pa v rokah pohlepnih izkoriščevalcev povzroča lakoto in siromaštvo ljudi.

    Smisel trpljenja
    Papež Janez Pavel II. je 11. februarja 1984 v apostolskem pismu o trpljenju zapisal: “Smisel trpljenja je tako globok, da presega človeka samega. Človekovo trpljenje je tista točka njegovega življenja, v kateri ga skrivnostna ‘usoda’ vabi, da se dvigne nad samega sebe. Zdi se, da je trpljenje del presežnosti človeka.” (Salvifici Doloris, št. 2).

    Gospod je človeka naredil svobodnega, pametnega, občutljivega, dal mu je voljo in spomin zato, da bi postal “velik”, vreden in plemenit. Bog dopušča, da človek reče ne, sicer bi to pomenilo, da ni svoboden in bi bil samo robot, lutka ali stvar na daljinsko upravljanje. Bog pa tega ne želi. Bog ni pokroviteljski, ampak je naš Oče in zato ne pokriva napak svojih sinov. Takšen je zakon pravičnosti; kdor se zmoti, mora prevzeti odgovornost za svoje napake. “Bog ni naredil smrti, on se ne veseli propada živega.” (Mdr 1,13).

    P.s.: Pa vendar nam Oče vse odpusti in pozabi, ko se mu spovemo, skesamo in obžalujemo vse svoje grehe in napake ter jih popravimo in prosimo Njega in Ljudi odpuščanja. Molimo in se spreobrnimo. Postanimo boljši ljudje in kristjani. Amen.

  11. Hvala says:

    TRPLJENJE JE SKRIVNOST.

    ZA NEKATERE JE SKRIVNOST, ZA NEKATERE JE TEMELJNI KAMEN, NA KATEREM POZIDAJO SVOJE ŽIVLJENJE, ZA DRUGE TEŽKA SKALA, KI JIH ZMEČKA POD SEBOJ. ENO PA JE GOTOVO; TRPLJENJE BREZ BOGA JE PEKEL.
    ——————————————————————————————————————————————

    TRPLJENJE NAJDEMO , KAMORKOLI GREMO. ZATO NAS NE BI SMELO NAJTI NEPRIPRAVLJENIH, KADAR NAS ZADENE.
    SVETI PETER NAS V SVOJEM PRVEM PISMU OPOZARJA: “LJUBI NE ČUDITE SE POŽARU, KI PRIHAJA NAD VAS, DA VAS PREIZKUSI, KAKOR BI SE VAM DOGAJALO KAJ NENAVADNEGA (4,12).

    PRAV TAKO NAS NE BI SMELO DOTOLČI, KOT PRAVI DRUGJE: “SICER PA VEMO, DA NJIM, KI LJUBIJO BOGA, VSE PRIPOMORE K DOBREMU, NAMREČ NJIM, KI SO BILI POKLICANI PO NJEGOVEM NAČRTU Rim, 8,28).

    SVETI PETER NAS CELO VZPODBUJA, NAJ TRPLJENJE SPREJMEMO (1 Pt 5,10)

    KADAR NAM BOG NA PLEČA POLOŽI BREME , NAS TUDI PODPRE S SVOJO ROKO.
    ———————————————————————————————————–

  12. Hvala says:

    KAKO ŽIVETI BOLEČINO IN TRPLJENJE

    JEZUS UČI, KAKO TRPLJENJE ŽIVETI NA PRAVILEN NAČIN .

    A KO PRAVI: “BLAGOR ŽALOSTNIM, JEZUS S TEM NE TRDI , DA JE NEPRIJETNO IN TEŽKO ŽIVLJENJSKO STANJE NEKAJ VESELEGA.

    TRPLJENJE SAMO PO SEBI NE VREDNOTA, AMPAK JE STVARNOST , KI NAJ JO JEZUS UČI ŽIVETI NA PRAVILEN NAČIN.

    OBSTAJA NAMREČ PRAVILEN IN NAPAČNI NAČIN, KAKO ŽIVETI BOLEČINO IN TRPLJENJE.
    —————————————————————————————————————————

    NAPAČEN NAČIN JE TAKRAT, KO OSEBA BOLEČINO ŽIVI PASIVNO, SE PREDA LENOBI IN SE VDA. TUDI ODNOS UPIRANJA IN ZAVRAČANJA NI PRAVILNA DRŽA.

    JEZUS NAS UČI ŽIVETI BOLEČINO TAKO, DA SPREJMEMO REALNOST ŽIVLJENJA Z ZAUPANJEM IN UPANJEM, PRI TEM PA POSTAVIMO LJUBEZEN DO BOGA IN BLIŽNJEGA TUDI V TRPLJENJE.
    LJUBEZEN SPREMINJA VSAKO STVAR . (Papež Franšišek-Mirenski Grad)

    SVETI JANEZ OD KRIŽA PRAVI; VEDNO IMEJ PRED OČMI, DA VSE KARKOLI SE TI ZGODI-PRIJETNO IN NEPRIJETNO-PRIHAJA OD BOGA; TAKO SE NE BOŠ PREVZEL V BLAGINJI IN NE BOŠ OBUPAL V PREIZKUŠNJI.

    OTROK, ČE SE PRIBLIŽUJEŠ ,
    DA BI SLUŽIL GOSPODU,
    PRIPRAVI SVOJO DUŠO NA PREIZKUŠNJO.
    VZRAVNAJ SVOJE SRCE IN VZTRAJAJ,
    NE PRENAGLI SE V TRENUTKU SPOPADA.
    NJEGA SE DRŽI IN SE NE UMIKAJ,
    DA BOŠ NAZADNJE POVIŠAN.
    VSE KAR PRIDE NADTE, SPREJMI,
    POTRPI, KADAR TE DOLETI PONIŽANJE,
    ZAKAJ V OGNJU SE PREIZKUŠA ZLATO,
    TISTI, KI SO BOGU PO VOLJI V PEČI PONIŽANJA. (Sirah -prvi del, 2,1-5)

    PRI VSEH SVOJIH DELIH MISLI NA
    SVOJ KONEC,
    POTEM NIKOLI NE BOŠ GREŠIL (Sirah- prvi del, 7, 36)

    DOBRO IN HUDO, ŽIVLJENJE IN
    SMRT,
    UBOŠTVO IN BOGASTVO JE OD
    GOSPODA (Sirah-prvi del, 11,14)

  13. Miro says:

    MATI TEREZIJA IZ KALKUTE O TEM, ZAKAJ POTREBUJEMO SVETO EVHARISTIJO!

    Čeprav smo o mislih Matere Terezije, povezane s sveto Evharistijo, na tej strani že pisali, je prav, da se znova poglabljamo v njena duhovno izjemno bogata sporočila. Tesno so namreč povezana s pristnim krščanskim življenjem, ki svoje »vedro« vsak dan spušča v »vodnjak« žive Božje besede in tu zajema Živo vodo, tekočo v večno življenje. Najpomembnejše je, da je Mati Terezija to dejansko uresničevala v služenju najbolj trpečim ljudem in tako zapustila močno pričevanje o Kristusu, ki se je za naše odrešenje daroval na križu (globoka evharistična skrivnost).

    Mati Terezija med drugim pravi, da moramo imeti Jezusa, da bi ga lahko dali drugim. »Cerkev nam je zaupala veliko apostolsko nalogo, da prinašamo Kristusa v srca naših ljudi. Dati jim moramo Jezusa. Toda če Jezusa nimamo, ga ne moremo dati. Zaradi tega potrebujemo evharistijo. Res je, naš način življenja je težak. Mora biti takšen. Ne gre samo za tvarno uboštvo, ampak za uboštvo okolja, obdanosti s trpečimi ljudmi, s smrtjo. Samo evharistija, samo Jezus nam more dati veselje, da izvršujemo svoje delo s smehljajem,« poudarja Mati Terezija.

    Več o tem na http://www.mirenski-grad.si/taxonomy/term/44/0&page=20

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!
    Sveta Mati Terezija, prosi za nas!

  14. Janez says:

    KO MOLIMO, KAKO PA MOLIMO S SRCEM, IZ SRCA?
    Molitev je pogovor, zato s srcem molimo takrat, ko se polno zavedamo, s kom govorimo, s kom se pogovarjamo, komu pripovedujemo, koga poslušamo. Molitev iz srca ni ponavljanje ene same večne prošnje, čeprav si še tako želimo, da bi bili uslišani. Povemo jo na začetku molitve. Bog, Marija, svetniki, h katerim se zatekamo, že brez tega vedo, kaj nas tare. Vsekakor je prav, da povemo. Toda potem mora slediti pogovor, molitev obrazcev, ki jih imamo veliko in so lahko zelo lepi, če jih izgovarjamo zavestno in ob njih premišljujemo. Lahko pa molimo svojo molitev iz srca, ko sami povemo molitev po svojih besedah in Bog Oče nas bo razumel. Počastimo našega Očeta, našega Stvarnika, Svetega Duha, počastimo Božjo Mater in svetnike, posebej tiste, ki so nam ljubi. Na koncu pa naj bo spet pogovor, zahvale, tokrat s svojimi besedami; naj spregovori tudi naše srce in pove Bogu in Mariji vse in iskreno kot v pogovoru s Prijateljem. Pomembna je iskrenost in resničnost tega kar Bogu povemo, ne umetniški slog besed in molitev. Naj bo to bodisi zahvala za vsak preživet trenutek, za vsako srečanje; prijetno ali neprijetno, za naše skrbi, bojazni, probleme, zdravstvene težave, naše dvome in dileme, ki odražajo dogodke iz napega življenja. Avtorji krščanskega vzhoda pravijo, da je najpomembnejša molitev tista, v kateri prevladujejo »občutja srca«. Teofan Zatvornik, denimo, piše: »Ko izrečete svojo molitev, skušajte to storiti tako, da bo prišla iz srca. V svojem pravem smislu molitev ni drugega kot vzdih srca k Bogu; ko manjka ta polet, pa ne moremo govoriti o molitvi. Zato kristjani molimo goreče, darujmo Bogu vse došle urejene in neurejene misli, probleme in želje, dajmo sebe vsega v molitev, ki naj bo polna, iskrena in iz vsega Srca.«
    Skupnost krščanskega življenja

    MOLČATI IN TIHO ČAKATI NA BOGA, DA NAM SPREGOVORI
    Ko je moja molitev postajala vedno zaupnejša in vedno globlja, sem znal vedno manj spregovoriti. Slednjič sem povsem utihnil. Postal sem, v tem je še večje nasprotje, kot da bi molčal, postal sem poslušalec. Najprej sem menil, da moliti pomeni govoriti, toda spoznal sem, da moliti ne pomeni zgolj molčati, marveč poslušati. Tako je: molitev ni prisluškovanje tega, kar sam si govorim. Moliti pomeni: molčati in tiho čakati, da molivcu sam Bog spregovori.
    Skupnost krščanskega življenja

  15. Miro says:

    BOŽJA BESEDA JE ŽIVA IN DEJAVNA, OSTREJŠA KAKOR VSAK DVOREZEN MEČ IN ZAREŽE DO LOČITVE DUŠE IN DUHA, SKLEPOV IN MOZGA TER PRESOJA VZGIBE IN MISLI SRCA! (Heb 4,12)

    Božja beseda je že sicer najbolj zdravilni in odrešujoči »balzam« za človekovo dušo, v tako resnem in hudem času kot je sedaj, pa jo vsi še toliko bolj potrebujemo. Ker nam je Bog podaril svobodno voljo, se lahko svobodno odločamo. Pred Božjo besedo, ki trka na naša notranja vrata, lahko svoje srce odpiramo ali pa zapiramo. Kako velika je naša odgovornost za odločitve, s tem pa je povezana tudi človekova notranja sreča ali pa tragika hudih posledic, ki prej ali slej udarijo po človeku!

    Priporočimo se Svetemu Duhu za razsvetljenje, da bomo pravilno umevali, kaj nam Božja beseda želi sporočiti; molimo, da bomo živeli v njeni moči, saj nam prinaša odrešenje!

    – Mar ni tvoj strah Božji tvoja opora, tvoje popolno življenje tvoje upanje? (Job 4,6).

    – Taka je usoda vseh, ki pozabljajo na Boga, brezbožneževo upanje propade (Job 8,13).

    – Prepričal se boš, da je še upanje, vkopal se boš in varno spal (Job 11,18).

    – Kajti kakšno upanje ima brezbožnež, če izkorišča, ker mu Bog prizanaša? (Job 27,8).

    – Le pri Bogu se umiri, moja duša, kajti od njega je moje upanje (Ps 62,6).

    (vir: Sveto pismo, Slovenski standardni prevod)

    Božje usmiljenje, ki nam v Besedi, ki je postala človek, daješ opravičenje, zaupamo vate!

  16. Janez says:

    Razne plemenite misli dobrih ljudi o pomoči trpečim in ubogim

    Misijonarke Ljubezni Matere Terezije
    1) Srce, najgloblje jedro Misijonark ljubezni je: žeja Jezusovega Srca, ki se skriva v ubogem. To je vir vseh pogledov na življenje Misijonark ljubezni … Družbo lahko drži v življenju le Jezusova žeja; sposobnost poslušati jo, jo čutiti in ji odgovoriti z vsem svojim bitjem. Poslušajte Jezusovo žejo. Storite, da za vsakega od vas postane »Beseda življenja«, kot je napisal sveti oče v enem od svojih pisem. Moji ubogi v najnižjih slojih sveta so kakor trpeči Kristus. V njih Božji Sin živi in umira; po njih nam Bog odkriva svoj pravi obraz. Recite jim, da nismo tu za delo, ampak za Jezusa. Vse, kar delamo, je za Njega. Služimo Jezusu v ubogih: skrbimo Zanj, Ga hranimo, Ga oblačimo, Ga obiskujemo, Ga tolažimo v ubogih, zapuščenih, bolnih, v sirotah in umirajočih. Toda vse, kar delamo: naše molitve, naše delo, naše trpljenje – vse za Jezusa. Naše življenje ne pozna drugih razlogov, drugih utemeljitev. Tega večina ljudi ne uspe razumeti: jaz sem na uslugo Jezusu štiriindvajset ur na dan; karkoli delam, je zanj.
    (Mati Terezija)

    2) Potrebna je globoka vera, da vidimo Kristusa v strtem telesu in umazanih oblekah, pod katerimi je skrit najlepši med človeškimi sinovi. Potrebne so nam Kristusove roke, da se dotikamo teh teles, ranjenih z bolečino in trpljenjem. Kako čiste morajo biti naše roke, če naj se dotikamo Kristusovega telesa, tako kakor se ga dotika duhovnik pod podobo kruha na oltarju. S kakšno ljubeznijo in pobožnostjo in vero dviga sveto hostijo! Enake občutke moramo imeti tudi me, ko dvigujemo telesa ubogih bolnikov.
    (Mati Terezija)

    3) Prišel je trenutek, da se dotaknem najpomembnejše točke služenja, točke, ki zadeva vse v Cerkvi, duhovnike in laike: služenja ubogim. Janez evangelist piše v svojem prvem pismu: »Ljubezen spoznamo po tem, da je on dal življenje za nas. In tako smo tudi mi dolžni dati življenje za brate. Kako more Božja ljubezen ostati v človeku, ki ima premoženje tega sveta in vidi, da je brat v pomanjkanju, pa zapira svoje srce pred njim? Otroci, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici« (1 Jn 3,16-18). Jezus Kristus, čigar telo in kri se posvečujeta in ju sprejmemo in molimo kot navzoča v presvetem oltarnem zakramentu, je po cerkveni dogmi »pravi Bog in pravi človek«. Priznamo in razglašamo Jezusa za »pravega Boga« po evharističnem češčenju. Toda kako in s kakšno držo bomo konkretno pokazali našo vero v Jezusa kot »pravega človeka«? Prav s služenjem ubogim in trpečim. Tisti, ki je rekel nad kruhom: »To je moje telo«, je rekel iste besede tudi o ubogih. Izrekel jih je, ko je govoril o tem, da kar človek naredi za lačnega, žejnega, zapornika, golega, stori Njemu samemu. Ko se je povsem poistovetil z njimi, je rekel: » Jaz sem bil lačen, jaz sem bil žejen, jaz tujec, jaz nag, bolan, zaprt« (prim. Mt 25, 35 sl.). Vsakokrat, ko stojimo pred trpečo osebo, zlasti tisto, ki trpi določeno hudo preizkušnjo, bi morali slišati po ušesih vere v sebi Kristusov glas, ki nam ponavlja: »To je moje telo!«
    (brat Raniero Cantalamessa)

    4) Če te lačen človek vpraša: »Kje je Bog?«, mu daj kruha in mu reci: »Tukaj je!«
    (Mahatma Gandhi)


    5) Če hočeš kakemu človeku govoriti o Kristusu, ga moraš najprej sedemkrat nahraniti.
    (sveti Karel Boromejski)

    6) Revež je Božja beseda, je »kraj«, kjer žari Kristusov obraz!
    (brat Ignacio Laranaga)

    7) Lopov imenujemo tistega, ki nekomu odvzame del obleke. Ali ne zasluži tisti, ki ne obleče siromaka, pa bi ga lahko, prav tak naziv?
    (sv. Bazilij)

    8) Lačnemu lomi svoj kruh in pripelji bedne brezdomce v svojo hišo, in to z dobro voljo. Kdor usmiljenje skazuje, naj ga z veseljem. Dokler imamo še čas, obiskujmo Kristusa, negujmo Kristusa, hranimo Kristusa, oblačimo Kristusa, sprejemajmo gostoljubno Kristusa, častimo Kristusa. Usmiljenje mu danes izkažimo po siromakih, ki se trudoma premikajo po zemlji, da nas sprejmejo v večna bivališča, ko bomo zapustili svet, v Kristusu našem Gospodu.
    (sv. Gregor Nazianški)

    9) Bodi sočuten!
    Stori vse, da bi razumel ljudi in jim pomagal. Poglobi se v njihovo trpljenje, v njihovo zapuščenost. Sestopi z griča svoje samozadostnosti v dolino, k ljudem, ki so sami in trpe, ki pogrešajo zaščito in zavetje. Ne bodi trdosrčen in neizprosen v svojih sodbah. Bodi blag in skušaj razumeti neizrekljivo hrepenenje človeka po sreči, ki se včasih kaže v norih poželenjih. Tedaj boš tudi sam srečen. Takrat boš tudi ti v svoji samoti in šibkosti doživel čudovite trenutke, ki te bodo dvignili iz utečenih kolesnic vsakdanjosti. Tvoje srce bo zmoglo sprejeti in objeti vse ljudi.
    (Phil Bosmans, belgijski duhovnik, pesnik in dobrotnik pomoči potrebnim.)

  17. Janez says:

    Radio Ognjišče: intervju z Marijo Krebelj: »Ljubezen je preprosta!« 30.03.2020, 11:53

    V Svetovalnici Radia Ognjišče smo danes gostili Marijo Krebelj, posvečeno sestro v skupnosti Emanuel, sicer pa profesorico slovenščine in teologije. Marija je posvečen laik, dela kot učiteljica slovenščine v Vzgojnem zavodu Planina, ima svoje prihodke, a je v svetu prisotna kot vsi ostali ljudje, hkrati pa moli, hodi k maši in živi kot redovnica. Njeno delo v zavodu je zelo široko, je tudi precej vzgojnega dela, saj mladostniki ne živijo s svojimi starši oz. le za krajši čas. Z njo smo klepetali o Ljubezni in kako pomanjkanje le te lahko (usodno) zaznamuje življenja tistih otrok, ki je niso bili deležni oz. ne v pravi meri. Z Marijo Krebelj se je prek Skypa pogovarjal Jure Sešek.

    Koliko ljubezni pričakujejo ti mladi? »Neskončno in brezpogojno ljubezen. Če jo začutijo, se odprejo! Ta ljubezen jih gradi in tudi oni gradijo mene.« V Vzgojnem zavodu Planina živijo otroci, ki nimajo pravih razmer doma, so žrtve zlorab, imajo kakšno bolezen ali so tam pristali zaradi prestopniškega vedenja. Ti otroci živijo v pomanjkanju ljubezni. »Starševska ljubezen ti da vse! Najprej pa občutek varnosti, da si sprejet in če nimaš ljubezni, gre to v jezo, samopoškodovanje ali poškodovanje drugih. Pri mladih odklonsko vedenje navadno ni povezano z odločitvijo za slabo, ampak imajo veliko globlje vzvode, ki bi se verjetno vzpostavili tudi pri nas, če bi živeli v takih razmerah. Učitelji, vzgojitelji smo neprestano v zelo osebnem stiku z njimi, kar nas poživlja in dostikrat tudi gane.«

    Kako je Marijo Krebelj nagovorila božja Ljubezen?
    »Že kot otrok sem čutila, da me ima Bog rad, me spremlja v vsakdanjem življenju in je z mano, kjerkoli že sem. To Njegovo Ljubezen res moraš izkusiti, občutiti, da greš lahko naprej. Če nimate te izkušnje, Ga prosite, naj vam pokaže, da vas ima rad. Bog nam vedno kaže svojo Ljubezen, a prošnja, molitev odpre naše oči, da jo lažje vidimo. Včasih se zakrknemo zaradi vseh ran in ne vidimo Ljubezni. Ko sem začutila, da me vabi, da Mu pripadam z dušo in telesom, je bil to zame največji kompliment. Tisto, kar je preprosto, tisto kar je lepo, kar je dobro, v srcu začutimo in to se trudimo živeti. Bilo je dosti bojev, a v resnici me je vedno ganila njegova Ljubezen in tudi ljubosumje, ko sem videla, da se je pripravljen boriti zame in mi je na različne načine pokazal, da je to moja pot in me želi čisto zase.«

    Kako v današnjih razmerah živeti dejavno Ljubezen?
    »Dejavna Ljubezen je že to, da upoštevamo navodila, da ne ogrožamo drugih. Celotna družba je na preizkusu, da zaščitimo tiste, ki so ranljivi, da služimo drug drugemu, skrbimo za tiste, ki sami ne morejo poskrbeti zase, da se pokličemo, pazimo, da ni nihče sam, izključen in neljubljen, da molimo drug za drugega, za umirajoče, da v ta svet prinašamo blagoslov. Dobro bomo morali premisliti o medsebojnih odnosih, odnosu do narave, paziti, da ne bomo spet zapadli v potrošništvo. Upam, da bomo iskali nove poti, ki bodo privedle do tega, da bodo bolj čuteči drug do drugega.« Čas, v katerem smo, prinaša različne stiske. Včasih je težko dejavno živeti Ljubezen, ko smo sami izpraznjeni. Kaj storimo takrat? »To podarimo Bogu. Med molitvijo v skupnosti sem bila en večer tako utrujena, obrnila sem se k Jezusu in mu povedala, da mu lahko namenim samo en pogled. Naslednji dan mi je nekdo iz sv. pisma prebral: »Z enim pogledom si osvojila moje srce«. Za Boga so to čisto drobne stvari, ki štejejo.«

    Kako na Marijino življenje Ljubezni gledajo mladi, s katerimi se srečuje?
    »Vsi vedo, da sem sestra (nuna), nikoli pa ne začenjam verskih tematik sama od sebe. Če sami začnejo, se rada pogovorim. Mladi iščejo oporo, ki bi presegala človeško miselnost, človeško ljubezen, ki je omejena, vedno je zadaj nekaj, kar ni čisto čisto, Bog pa je tisto, kar jih v resnici lahko nagovori in v vsem tem obupu vidim, da se včasih zatekajo tudi k Bogu.« Če nimate izkušnje Božje ljubezni, prosite Boga, naj vam pokaže, da vas ima rad! … Lahko je ljubezen tudi to, da ko ne moremo, to darujemo Bogu. Marija Krebelj za konec spodbuja in nas nagovarja: »Ljubezen je preprosta, Bog je z nami, ima nas rad, smo v Njegovih rokah! Ni treba komplicirati, lahko živimo preprosta dejanja in mu jih podarjamo. On vse ve in nas ne bo spustil iz rok. Enkrat bo tega konec, zdaj je čas, da živimo preprosto življenje. Tisto, kar je preprosto, tisto kar je lepo, kar je dobro, v srcu začutimo in to se trudimo živeti.«

    Radio Ognjišče posvečena sestra skupnosti Emanuel Marija Krebelj

  18. Miro says:

    SV. MODEST JE MED SLOVENCI UTRDIL VERO V KRISTUSA IN JIM KOT ŠKOF POSVETIL PRVO MARIJINO CERKEV »GOSPO SVETO«!

    Med Božjimi krepostmi je prva vera. Z njo spoznavamo Boga, kakor se nam je razodel, obenem pa mu z njo izražamo tudi svojo predanost. K poglobitvi naše osebne vere naj nam pomaga tudi obhajanje godu našega velikega blagovestnika svetega Modesta. Najprej pa priznajmo svojo grešnost in jo obžalujmo, da bomo svete skrivnosti obhajali s čistimi srci (odlomek iz knjige Kristusove priče, Stanko Lorber).

    http://svetniki.org/sveti-modest-gosposvetski-skof-misijonar-in-apostol-karantanije/

    Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi Cerkve, ki obsega vesoljni svet, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!
    Sv. Modest, prosi za nas!

  19. Janez says:

    Radio Ognjišče S. Petra Mohorko: Če ima življenje smisel, mora imeti smisel tudi trpljenje
    31.03.2020, 11:42
    “Drugi pogled” na misijonsko temo je pripravila Marijina sestra čudodelne svetinje, tudi vzgojiteljica in pedagoška vodja vrtca Nazaret v Štepanji vasi, s. Petra Mohorko.
    Drage sestre in bratje, kaj vam pride na misel, ko zaslišite besedo smisel?
    Meni je v prvem hipu prišlo na misel kar nekaj trditev, ki jih po navadi slišim v vsakdanjem življenju. Na primer: ta človek pa res ima smisel za to delo; nima smisla, da se z njim ukvarjaš; smisel stavka mi ni popolnoma jasen.
    Ni mi dalo miru, da bi ostala samo pri teh mislih, zato sem šla še pobrskat po Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Natrosila bom nekaj misli, ki opisuje besedo smisel z različnih zornih kotov: smisel teh predpisov zelo različno razlagajo; vsaka kretnja je imela kak smisel; delo daje življenju smisel; ima smisel za glasbo, literaturo; smisel za lepoto; izgubil je smisel za čas; ta človek nima smisla za humor; ima smisel za otroke; brez smisla se je prepirati z njim …
    Če smo v Bogu, se dajemo drug drugemu. Pomemben je način, kako se dajemo in kako delamo drug za drugega.
    Z veseljem sem se ustavila še pri znanem pisatelju, nevrologu in psihiatru Viktorju Franklu. Poglejmo delček njegovega življenja. Ko se je vrnil iz koncentracijskega taborišča, se je v njem namesto obupa prebudila neizmerna volja po življenju, nepremagljiva želja, da bi trpljenje, ki ga je izkusil, preoblikoval v izkušnjo smisla. Boleča izkušnja nesmisla, ki je presekala življenje mladega, ob začetku druge svetovne vojne ravnokar poročenega in perspektivnega zdravnika pri njegovih 37-ih letih, ga je pregnetla in mu enkrat za vselej potrdila, da je temeljni vzvod človekovega življenja njegova pot iskanja smisla: ko in če človek odkrije smisel, zlasti v situacijah nesmisla in brezupa – in takim situacijam nihče od človeških otrok ne ubeži – potem se vse drugo v življenju nekako izide. Frankl je črpal iz globin svojega spoznanja, ki ni bilo zgolj teoretično, temveč plod njegovih življenjskih izkušenj: sam je skozi pekel našel tudi pot do luči, do smisla.
    Če ima življenje smisel, mora imeti smisel tudi trpljenje. Kaj konkretno v mojem vsakdanjem življenju pomeni imeti smisel? Vsak človek si prizadeva, da bi v svojem življenju našel smisel. To je njegova gonilna sila. Vemo, da je človek zmožen živeti in umreti zaradi svojih idealov in vrednot, dati življenje za bližnjega.
    V Janezovem evangeliju nam Jezus govori: »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju, v Matejevem evangeliju pa: »Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim.« Razmišljam o tem, da smisla življenja ne najdeš enkrat za vselej, ampak da je to odločitev vsakega dneva in trenutka. Smisel iščemo v lepih in tudi težkih trenutkih. Videti smisel danes, ko se je družbeno življenje zaradi nevidnega virusa ustavilo, in verovati, da ima vse to dogajanje smisel, kajti vodi ga Gospod, ki je še bolj neviden, pa vendar zelo viden in otipljiv v tej težki situaciji. Smo v novih okoliščinah, ki nam dajejo nove priložnosti. Videti smisel pri svojem vsakdanjem življenju in delati preproste stvari, ki delajo življenje bogato in rodovitno.
    Smisel vidim, ko iz dneva v dan pripravljam vrtčevsko okolje, v katerega prihajajo otroci; ko iz dneva v dan v stekleničko nalivam barvo, da bodo lahko slikali, skrbno zlagam brisače, krpe, liste papirja in vse drugo in verjamem, da s tem otrokom pomagam k notranjemu redu in občutku varnosti, k celostni notranji izgradnji, smisel vidim v potrpežljivem opazovanju otroka ter beleženju tega, kar opazim, brez zaključkov in sodb, kako se bo njegov razvoj odvijal v prihodnje. Smisel vidim v pogovorih s starši in vzgojitelji o pomembnih stvareh, večkrat tudi istih, preprostih, ponavljajočih, pa tudi takšnih, ki si jih po človeški strani nikoli ne bi želela in bi najraje zbežala od njih … Smisel vidim v tem, da kot ljubljena Očetova hči lahko živim materinskost v opravilih vsakdanjika, ki na prvi pogled niso nič posebnega, toda dragocena v Božjem načrtu.
    P. Marko Ivan Rupnik pravi, da se ljubezen kaže na konkreten način. Če si bolan, moram skuhati čaj in ti ga prinesti, ne zadostuje, če ti rečem: »Zamisli si, da sem ti ga prinesel.« Tudi pri evharistiji se zgodi podobno: darovi, ki jih prinesemo in jih darujemo, so sad zemlje in sad naših rok, so konkretni, vzeti iz naše narave in življenja. Tudi Jezus pravi o sebi, da je poslan od Očeta, da se nam daje v roke. Pred katastrofalno pandemijo se je v naših pogovorih velikokrat slišalo, da smo ljudje utrujeni, izgoreli, da potrebujemo čas zase … V tem trenutku se je marsikdo znašel v situaciji, da ga ima veliko: kakšen smisel vidimo v tem? Pogosto si mislimo, da moramo stvari ohraniti in zadržati v svojih rokah. Toda v letošnjem postnem času ponovno gledamo Jezusa, kako popolnoma daje svoje življenje in ničesar ne zadržuje zase …
    Ne vemo, kdaj se bo končalo naše zemeljsko življenje. Ko se bo, bo ostala samo ljubezen in Gospod nas bo po njej prepoznal. Če smo v Bogu, se dajemo drug drugemu. Pomemben je način, kako se dajemo in kako delamo drug za drugega. Naj bo to način nesebičnega dajanja in podarjanja.
    Težki časi se pno nad nami; naj nam pomaga spoznanje, da se ljubezen uresniči v velikonočnem tridnevju, ki je luč na naši poti v velikonočno vstajenje – gotovo drugačno, kot si ga zamišljamo. Bomo pa, če bomo z Njim, iz vsakršne preizkušnje prišli močnejši, zrelejši in bolj povezani med seboj in z Gospodom. Gospod je tu in nam pomaga, da bomo videli smisel v vsem, pravzaprav v Njem.

    Radio Ognjišče S. Petra Mohorko Drugi pogled

  20. Miro says:

    USMILJENI JEZUS: »ČE BI LJUDJE ZNALI NABIRATI VEČNE ZAKLADE, BI NE BILI SOJENI, KER BI Z USMILJENJEM PREHITELI MOJO SODBO!«

    Besede življenja, ki jih je Usmiljeni Jezus zaupal sv. Favstini Kowalski, veliki glasnici Božjega usmiljenja, govori pa jih tudi nam, ljudem sedanjega časa:

    »Vem, moja hči, da razumeš moje besede in delaš vse, kar je v tvoji moči; vendar zapiši to za mnoge osebe, ki so pogosto zaskrbljene, ker nimajo tvarnih dobrin, da bi z njimi vršile telesna dela usmiljenja. Enako ali veliko večjo vrednost imajo duhovna dela usmiljenja; zanje pa ni treba ne dovoljenja ne žitnice, dostopna so vsem. Če oseba ne naredi dela usmiljenja, ki ga je na kakršen koli način sposobna, na sodni dan ne bo dosegla mojega usmiljenja. O, če bi ljudje znali nabirati večne zaklade, bi ne bili sojeni, ker bi z usmiljenjem prehiteli mojo sodbo« (Dnevnik sv. Favstine Kowalske, št. 1317).

    Več o tem na http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

    Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki nas varuješ peklenskega ognja, zaupamo vate!

  21. Janez says:

    2. misijonski pogovorni večer: Nadškof dr. Marjan Turnšek in operni pevec Marko Fink
    30.03.2020, 20:02
    2. dan radijskega misijona Radia Ognjišče smo sklenili z večernim pogovorom v živo o božji in človeški ljubezni. Naša gosta preko Skype povezave sta bila upokojeni mariborski nadškof dr. Marjan Turnšek in operni pevec Marko Fink. Pogovor je vodil Jože Bartolj, v živo ste ga lahko spremljali tudi prek Facebooka.
    Kako prepoznati Božjo ljubezen?
    Nadškof Turnšek: »Božjo in človeško ljubezen človek dojema z istimi čutili kot božjo. Gledamo naravo, sončni vzhod ali zahod, lepote narave in če smo se sposobni poglobiti, čutimo in vemo, da je tam še Nekdo. Če mož ali otroci prinesejo mami darilo npr. za materinski dan, je mama preko tega darila začutila, da jo imajo otroci radi. Gre za zrenje, kontemplacijo, sposobnost, da za vidnimi, otipljivimi stvarmi začutiš globljo resničnost, simbolno dejanje. Ljubezen lahko drugemu izražamo preko simbola, preko telesne dimenzije izražamo ljubezen, ki je več kot samo telo. Poljub med možem in ženo ali med starši in otroki je telesna resničnost, ki izraža eno popolno pripadnost drugemu, globoko nagnjenje do tega človeka in pripravljenost biti tukaj, se uresničiti. Ko je nekdo sposoben in pripravljen v svoje dejanje položiti tisto, kar iskreno čuti do drugega. V kuhinji pomeni, da nekdo pomije posodo namesto drugega, skuha kavico, ki jo skupaj popijeva – v vsem tem se izraža ljubezen do drugega.«
    Marko Fink: »Nadškof Turnšek je omenil naravo, ki je fantastično izhodišče, da preko prebujenih čutov prepoznavamo veličino Boga, ki je tako harmonično povezal stvari. 17 let sem poučeval na univerzi insekte. Cele ure sem lahko opazoval insekte, kjer je vsaka stvar postavljena tam z namenom. Koliko lepote je v tem! Pomlad se bliža, vzemimo en bukov listek in ga poglejmo skozi sonce. Kakšna kompleksna organizacija je to! Imam 4 vnuke in uživam življenje preko otrok, vnukov, ogromna milost je to in pri vsakem otroku opaziš, kako je avtentičen, različen, poseben in v teh stvareh vidim en fantastičen vir za opazovanje božje prisotnosti. Nisem še omenil glasbe, ki je meni zares popestrila življenje. Več kot 30 let živim od glasbe in vem, kako je pristopiti k pesmi, poeziji, jo najprej ponotranjiti, da jo boš lahko dal drugim v oplemeniteni obliki. Glasba je ustvarjena iz not, dolžine not, kombinacija not pa ustvari nekaj, kar je že povezano z božjim. Letos je Beethovnovo leto, cel kultiviran svet se Beethovna še posebej dotika, poustvarja. V tej glasbi je toliko Božjega, Lepote z veliko začetnico, da je težko to spraviti samo na človeško raven.«
    »Noben se ne more naučiti ponižnosti brez ponižanj. Ta bolezen je ponižanje. To stanje je ponižanje. To, da smo zaprti doma, je ponižanje, a obrnimo se v to, da pridemo ven bolj ponižni in sposobni Ljubezni, pa ne le na osebni ravni. Kristjani tudi na družbeni ravni lahko naredimo več, da se uresničijo vrednote, ki so božje vrednote.«
    Nadškof Turnšek: »Odprl bi še eno dimenzijo Boga – ob branju božje besede čutim, kako me ima rad, kako mi spregovori v konkretnem trenutku preko molitve, preko branja božje besede. Še en dotik božje ljubezni, ki ga pogosto doživim, je pri sv. maši, pri evharistiji, ko držim v rokah Jezusovo telesno navzočnost. To so podobni občutki kot doživljanje iz otroštva, ko sem mamino bližino in ljubezen čutil, ko sem se stisnil k njej v naročje, ko mi je položila glavo na roko in me umirila.«
    Lahko je ljubiti vse, težko pa je ljubiti svojega bližnjega, ki je pred nami, ki živi z nami.
    Marko Fink: »Pomaga, da opazujemo sočloveka v luči njegove osebne zgodbe. Večkrat sem doživel v življenju, da bi lahko kar hitro zapadel v sodbo človeka, češ, jaz pa tak ne bi bil. Če pa bi šel čez njegovo zgodbo, bi moral priznati, bi bil ravno tak, kot je zdaj ta oseba.«
    Marjan Turnšek: »Po televiziji kažejo otroke iz Afrike, kočljive situacije iz bolnic … Ljudje se ti zasmilijo, čutiš usmiljenje, pripravljen si načelno pomagati. Ko pa imaš pred seboj brata, sestro, berača, klošarja, … Kako imeti rad tega? Spomnim se sv. Frančiška, kakšen odpor je čutil do gobavca, ki ga je srečal, koliko ga je stalo, da je premagal ta odpor in ga poljubil. Ljubiti bližnjega na način, kot ga on potrebuje.«
    Ljubezen in solidarnost. Imeti nekaj, tega ne zadržati ljubosumno zase, ampak ponuditi tudi drugim.
    Marko Fink: »Iz otroških let imam lepe spomine na mamo. Živeli smo skromno, samo oče je hodil v službo, bilo nas je šest otrok, a ko je prišel kak revež, mu je mama vedno nekaj dala. Če bi kak begunec potrkal pri meni, prosil za sobo ali tuš … Ne vem, če bi to zmogel. Ne vem, če sem že prišel do te veličine.«
    Marjan Turnšek: »Ljubezen ne more biti brez solidarnosti, ljubezen je širša kot solidarnost, solidarnost je odgovor na čuječnost, občutljivost človeka. Ko ga zazna v njegovi situaciji, potrebi in je v situaciji solidaren z njim. To zahteva, da smo pripravljeni deliti z drugim vse, kar imamo. V idejo solidarnosti spada tudi to, da nič od tega, kar imam, ni samo moje. Vse, kar imam, je Božji dar, ki mi je dan zato, da lahko z njim pomagam, delim z drugimi. Moj oče je vsak mesec, ko je dobil plačo, prinesel tudi kaj sladkega za nas, otroke. Vedno je dal najmlajšemu, naj razdeli drugim. Kako preprosto me je oče učil tega, da moram biti solidaren z brati in sestrami. Ta vidik je zelo pomemben.«
    Kaj nam Bog sporoča v tej preizkušnji? Kje lahko prepoznamo Božjo ljubezen?
    Marko Fink: »Marsikdo se v tem času sprašuje: je moja življenjska pot res prava? Moram spremeniti svoje prioritete? Všeč mi je bil nagovor nadškofa Zoreta, ki je opozoril, da krize, kot je ta, izberejo najbolj plemenite ljudi, da iz tega pridejo v boljšo kakovost življenja. Da so življenjske prioritete postavljene na podlagi moralnih vrednot, ki nam pomagajo, da živimo boljše, smo bolj solidarni, gradimo boljšo družbo, smo manj sebični. Krizo vidim kot veliko možnost za prehod v boljše življenje in vem, da bomo iz te krize prišli bolj bogati.«
    Nadškof Turnšek: »Kako lahko Bog dopusti, da se nam to dogaja? Odgovor je gotovo skrivnosten. Na misel mi prihaja prigoda iz Auschwitza. Ena skupina je želela pobegniti, ni ji uspelo, med njimi je bil mlad judovski fant. Vse so obsodili na smrt, tega fanta so pred vsemi mučili. Takrat so Judje začeli peti hvalilni psalm. Ko je bilo vse končano, je pristopil eden od drugih narodov in vprašal starca, ki je začel peti: »Kako ste mogli peti hvalilni psalm, ko so ubijali vašega sina? Kje je zdaj vaš Jahve?« Ta starec je rekel: »V njem, v tem fantu je prisoten naš Bog!« Tu je odgovor! Bog je sredi tega trpljenja, sredi agonije, bolečine, v teh ljudeh, ki trpijo, je, kot je Kristus na križu trpel za nas vse. Kaj nam sporoča ta kriza? V nedeljo mi je močno izstopal stavek v Evangeliju: »Ta bolezen ni za smrt, ampak v Božje veličastvo, da bo po njej poveličan Božji Sin.« Ves čas razmišljam o tem, da način življenja, kot smo ga živeli pred epidemijo, ni način, ki bi šel v smeri Božjega razodetja, kraljestva. Da smo naredili iz kapitala, dobička pravilo našega življenja. Da družinsko življenje podrejamo delovnemu času, namesto obratno. Papež Frančišek je nazadnje rekel, da v bolnem svetu ne moremo pričakovati, da bomo zdravi. Ni mislil le na telesno zdravje, pač pa tudi na duhovno in duševno zdravje. Je veliko duhovnih bolezni, sovraštva, jeze, greha, veliko je zlorabljanja človeka po človeku. V takem svetu, ki ni zdrav, se ne more razvijati zdravi človek. Upam, da nam bo ta situacija pomagala narediti kak korak v tej smeri.«
    Kaj nas čaka? Bomo šli isto pot naprej?
    Marjan Turnšek: »Prvi korak je, da prebrodimo to krizno obdobje, potem bo čas, da naredimo refleksijo, če smo se kaj naučili in kako naprej. Na misel mi prihaja apostol Pavel, znameniti trn satanov, ki ga bije. Trikrat je prosil Gospoda, naj ga vzame, pa ga ni. Potem je šel vase, v kontemplacijo tega trna, bolečine in bilo je zelo težko. Ugotovil je, da bi se brez trnja prevzel. Bog mu je dal take darove, bil je velik apostol, apostol narodov, imel mistična doživetja, videnja, vse to bi lahko pripisovati sebi in potem bi bili ti darovi v pogubo. Uvidel je, da je bilo prav, da je doživel tudi to ponižanje. Noben se ne more naučiti ponižnosti brez ponižanj. Ta bolezen je ponižanje. To stanje je ponižanje. To, da smo zaprti doma, je ponižanje, a to obrnimo tako, da pridemo ven bolj ponižni in sposobni Ljubezni, pa ne le na osebni ravni. Kristjani tudi na družbeni ravni lahko naredimo več, da se uresničijo vrednote, ki so božje vrednote. Med podjetniki je mnogo kristjanov. Če ti začnejo svojo gospodarsko dejavnost vršiti na krščanski način, bi bil to napredek za celotno družbo.«
    Marjan Turnšek: »Po televiziji kažejo otroke iz Afrike, kočljive situacije iz bolnic … Ljudje se ti zasmilijo, čutiš usmiljenje, pripravljen si načelno pomagati. Ko pa imaš pred seboj brata, sestro, berača, klošarja, … Kako imeti rad tega? Spomnim se sv. Frančiška, kakšen odpor je čutil do gobavca, ki ga je srečal, koliko ga je stalo, da je premagal ta odpor in ga poljubil. Ljubiti bližnjega na način, kot ga on potrebuje.«
    Ljubezen in solidarnost. Imeti nekaj, tega ne zadržati ljubosumno zase, ampak ponuditi tudi drugim.
    Marko Fink: »Iz otroških let imam lepe spomine na mamo. Živeli smo skromno, samo oče je hodil v službo, bilo nas je šest otrok, a ko je prišel kak revež, mu je mama vedno nekaj dala. Če bi kak begunec potrkal pri meni, prosil za sobo ali tuš … Ne vem, če bi to zmogel. Ne vem, če sem že prišel do te veličine.«
    Marjan Turnšek: »Ljubezen ne more biti brez solidarnosti, ljubezen je širša kot solidarnost, solidarnost je odgovor na čuječnost, občutljivost človeka. Ko ga zazna v njegovi situaciji, potrebi in je v situaciji solidaren z njim. To zahteva, da smo pripravljeni deliti z drugim vse, kar imamo. V idejo solidarnosti spada tudi to, da nič od tega, kar imam, ni samo moje. Vse, kar imam, je Božji dar, ki mi je dan zato, da lahko z njim pomagam, delim z drugimi. Moj oče je vsak mesec, ko je dobil plačo, prinesel tudi kaj sladkega za nas, otroke. Vedno je dal najmlajšemu, naj razdeli drugim. Kako preprosto me je oče učil tega, da moram biti solidaren z brati in sestrami. Ta vidik je zelo pomemben.«
    Kaj nam Bog sporoča v tej preizkušnji? Kje lahko prepoznamo Božjo ljubezen?
    Marko Fink: »Marsikdo se v tem času sprašuje: je moja življenjska pot res prava? Moram spremeniti svoje prioritete? Všeč mi je bil nagovor nadškofa Zoreta, ki je opozoril, da krize, kot je ta, izberejo najbolj plemenite ljudi, da iz tega pridejo v boljšo kakovost življenja. Da so življenjske prioritete postavljene na podlagi moralnih vrednot, ki nam pomagajo, da živimo boljše, smo bolj solidarni, gradimo boljšo družbo, smo manj sebični. Krizo vidim kot veliko možnost za prehod v boljše življenje in vem, da bomo iz te krize prišli bolj bogati.«
    Nadškof Turnšek: »Kako lahko Bog dopusti, da se nam to dogaja? Odgovor je gotovo skrivnosten. Na misel mi prihaja prigoda iz Auschwitza. Ena skupina je želela pobegniti, ni ji uspelo, med njimi je bil mlad judovski fant. Vse so obsodili na smrt, tega fanta so pred vsemi mučili. Takrat so Judje začeli peti hvalilni psalm. Ko je bilo vse končano, je pristopil eden od drugih narodov in vprašal starca, ki je začel peti: »Kako ste mogli peti hvalilni psalm, ko so ubijali vašega sina? Kje je zdaj vaš Jahve?« Ta starec je rekel: »V njem, v tem fantu je prisoten naš Bog!« Tu je odgovor! Bog je sredi tega trpljenja, sredi agonije, bolečine, v teh ljudeh, ki trpijo, je, kot je Kristus na križu trpel za nas vse. Kaj nam sporoča ta kriza? V nedeljo mi je močno izstopal stavek v Evangeliju: »Ta bolezen ni za smrt, ampak v Božje veličastvo, da bo po njej poveličan Božji Sin.« Ves čas razmišljam o tem, da način življenja, kot smo ga živeli pred epidemijo, ni način, ki bi šel v smeri Božjega razodetja, kraljestva. Da smo naredili iz kapitala, dobička pravilo našega življenja. Da družinsko življenje podrejamo delovnemu času, namesto obratno. Papež Frančišek je nazadnje rekel, da v bolnem svetu ne moremo pričakovati, da bomo zdravi. Ni mislil le na telesno zdravje, pač pa tudi na duhovno in duševno zdravje. Je veliko duhovnih bolezni, sovraštva, jeze, greha, veliko je zlorabljanja človeka po človeku. V takem svetu, ki ni zdrav, se ne more razvijati zdravi človek. Upam, da nam bo ta situacija pomagala narediti kak korak v tej smeri.«
    Kaj nas čaka? Bomo šli isto pot naprej?
    Marjan Turnšek: »Prvi korak je, da prebrodimo to krizno obdobje, potem bo čas, da naredimo refleksijo, če smo se kaj naučili in kako naprej. Na misel mi prihaja apostol Pavel, znameniti trn satanov, ki ga bije. Trikrat je prosil Gospoda, naj ga vzame, pa ga ni. Potem je šel vase, v kontemplacijo tega trna, bolečine in bilo je zelo težko. Ugotovil je, da bi se brez trnja prevzel. Bog mu je dal take darove, bil je velik apostol, apostol narodov, imel mistična doživetja, videnja, vse to bi lahko pripisovati sebi in potem bi bili ti darovi v pogubo. Uvidel je, da je bilo prav, da je doživel tudi to ponižanje. Noben se ne more naučiti ponižnosti brez ponižanj. Ta bolezen je ponižanje. To stanje je ponižanje. To, da smo zaprti doma, je ponižanje, a to obrnimo tako, da pridemo ven bolj ponižni in sposobni Ljubezni, pa ne le na osebni ravni. Kristjani tudi na družbeni ravni lahko naredimo več, da se uresničijo vrednote, ki so božje vrednote. Med podjetniki je mnogo kristjanov. Če ti začnejo svojo gospodarsko dejavnost vršiti na krščanski način, bi bil to napredek za celotno družbo.«

    Radio Ognjišče drugi misijonski pogovorni večer

    Ohranimo Vero v Božje Usmiljenje, Božjo Tolažbo, Božjo Ljubezen in Božjo Pomoč vsem preizkušanim, ki vanj Verjemo in ga prosijo Pomoči in Usmiljenja. Bog prosim pridi in nam pomagaj ter nas odreši koronavirusa. Amen. Janez

  22. Janez says:

    Kateheza papeža Frančiška: Bog ni povzročitelj skušnjav. Je Oče. Ne pušča nas samih

    Bog ni povzročitelj skušnjav. Je Oče. Ne pušča nas samih
    »Očenaš se začne na veder način. Zbuja nam željo, da bi se med nami lahko izpolnil velik Božji načrt. Zatem nam obrne pogled na življenje in nas usmeri k prošnji za tisto, kar potrebujemo vsak dan, to je vsakdanji kruh. Molitev se zatem posveti našim medosebnim odnosom, pogosto skvarjenim zaradi egoizma; prosimo za odpuščanje in se trudimo, da bi odpustili. S tem predzadnjim vzklikom pa naš pogovor z nebeškim Očetom vstopi v notranjost drame, na področje soočanja med našo svobodo in pastmi hudobca.

    Bog je Oče in svojim otrokom ne nastavlja pasti
    Kot vemo, je težko ohraniti točen pomen originalnega grškega izraza, ki je v evangelijih, zato moderni prevodi tukaj nekoliko šepajo. A v zvezi z enim elementom smo lahko soglasni. Kakor koli se razume besedilo, izključiti moramo, da je Bog protagonist skušnjav, ki pretijo človeku na poti. Kakor da bi Bog pripravljal zasedo in svojim otrokom nastavljal vabe in pasti. Takšna razlaga je v nasprotju predvsem s samim besedilom in je daleč od podobe Boga, ki nam jo je razodel Jezus. Ne pozabimo, da se Očenaš začne z besedo Oče. Je Oče, ki svojim otrokom ne nastavlja pasti. Kristjani nimajo ničesar opraviti z zavistnim Očetom, ki tekmuje s človekom ali pa se zabava, ko ga preizkuša. To so podobe mnogih poganskih božanstev. V pismu apostola Jakoba beremo takole: ‘Nihče, ki je preizkušan, naj ne govori: ‘Bog me skuša.’ Boga namreč zlo ne more skušati, pa tudi sam nikogar ne skuša’ (Jak 1,13). Če že, je ravno nasprotno: Oče ni avtor zla, nobenemu otroku, ki prosi za ribo, ne bo dal kače (glej Lk 11,11), kakor nas uči Jezus. In ko se v človekovem življenju pojavi zlo, se bori na njegovi strani, da bi se ga človek lahko osvobodil. Bog se vedno bori za nas, ne proti nam. Je Oče! In v tem smislu mi molimo Oče naš.

    Bog je vedno z nami in nikoli nismo sami
    Ta dva elementa, preizkušnja in skušnjava, sta bila skrivnostno navzoča v življenju samega Jezusa. V tej izkušnji je Božji Sin postal v celoti naš brat. In to na način, ki skorajda pohujšuje. A ravno ti evangeljski odlomki nam kažejo, da so najtežji vzkliki Očenaša, s katerimi se besedilo zaključuje, že bili uslišani. Bog nas ne pušča samih, ampak se v Jezusu razodene kot Bog-z-nami, vse do skrajnosti. Z nami je, ko nam da življenje, z nami je tekom življenja, z nami je v veselju, z nami je v preizkušnjah, z nami je v žalosti, z nami je v porazih, z nami je, ko grešimo – vedno je z nami, saj je Oče in nas ne more zapustiti.

    Jezus je že izboril zmago
    Če smo v skušnjavi, da bi povzročili slabo, s tem pa zanikali bratstvo z drugimi in hoteli imeti absolutno oblast nad vsem in vsemi, se je Jezus za nas že bojeval s to skušnjavo. To nam izpričujejo prve strani evangelijev. Takoj zatem, ko ga je Janez krstil sredi množice grešnikov, se Jezus umakne v puščavo in je preizkušan s strani satana. A Jezus zavrne vsako skušnjavo in iz njih pride kot zmagovalec. Matejev evangelij ima zanimivo potezo, s katero sklene dvoboj med Jezusom in sovražnikom: ‘Tedaj ga je hudič pustil, in glej, angeli so pristopili in mu stregli’ (Mt 4,11).

    Bog, ki človeka prosi bližine
    Tudi v času največje preizkušnje nas Bog ne pušča samih. Ko se Jezus umakne v Getsemani, da bi molil, njegovo srce napolni neizrekljiva tesnoba. Doživlja osamljenost in zapuščenost (…) Preizkušnja je tako zelo silovita, da se zgodi nekaj nepričakovanega. Jezus nikoli ne išče ljubezni zase, pa vendar v tisti noči čuti, da je njegova duša žalostna do smrti. In tako svoje učence prosi za bližino: ‘Ostanite tukaj in bedite z menoj’ (Mt 26,38). Kot vemo, učenci, obteženi z otrplostjo zaradi strahu, zaspijo. Bog v trenutku agonije prosi človeka, naj ga ne zapusti, a človek spi. V trenutku, ko človek spozna svojo preizkušnjo, pa Bog bdi. V najtežjih, najbolj trpečih in najbolj tesnobnih trenutkih našega življenja, Bog bdi ob nas, se z nami bori in nam je vedno blizu, ker je Oče – Oče pa nikoli ne zapusti svojih otrok. Tista noč Jezusove bolečine in boja je zadnji pečat učlovečenja: Bog nas pride iskat v naša brezna in muke, s katerimi je posuta zgodovina.

    V uri preizkušnje nam je v tolažbo vedeti, da tista dolina, odkar jo je prehodil Jezus, ni več zapuščena, ampak je blagoslovljena z navzočnostjo Božjega Sina. On nas nikoli ne bo zapustil!

    Odvrni torej od nas, o Bog, čas preizkušnje in skušnjav. A ko bo za nas prispel ta čas, Oče naš, pokaži nam, da nismo sami. Ti si Oče, pokaži nam, da je Kristus že vzel nase tudi težo tega križa. Pokaži nam, da nas Jezus kliče, naj ga nosimo z Njim in se zaupno izročimo Očetovi ljubezni.«

    Papež Frančišek

  23. Janez says:

    V molitvi ni prostora za ‘jaz’. Vedno je ‘ti’ in ‘mi’. Jezus ne želi hinavščine
    »Jezus je rekel: Kadar moliš, pojdi v tišino svoje sobe, odmakni se od sveta in se obrni na Boga z ‘Oče!’. Jezus želi, da njegovi učenci ne bi bili kakor hinavci, ki molijo zravnani in stoje na trgih, da bi jih drugi ljudje občudovali (glej Mt 6,5). Jezus ne želi hinavščine. Resnična molitev je tista, ki se opravlja v skritosti zavesti, v srcu: je nedoumljiva in vidna samo Bogu. Jaz in Bog. Izogiba se lažnosti: pred Bogom se je nemogoče pretvarjati … Pred Bogom nobena prevara nima moči. Bog nas pozna … ne moremo se pretvarjati. Na začetku pogovora z Bogom je tihi pogovor, kakor ko se srečata pogleda dveh oseb, ki se ljubita: človek in Bog prekrižata pogleda in to je molitev. Gledati Boga in pustiti, da te Bog gleda – to pomeni moliti.

    Ne ‘jaz’, ampak ‘ti’ in ‘mi’
    Čeprav je učenčeva molitev v celoti zaupna, nikoli ne pade v osebnostno intimo ali intimizem. V skritosti vesti, kristjan ne pusti sveta zunaj pred vrati svoje sobe, ampak v srcu nosi osebe in situacije, probleme in mnoge druge stvari, vse jih prinaša v molitev. V molitvi Očenaš ‘nekaj manjka’, manjka ena beseda, ki pa se v današnjem času zelo poudarja: to je beseda ‘jaz’. Jezus nas uči moliti na način, da bi imeli na ustnicah predvsem ‘ti’, kajti krščanska molitev je pogovor: posvečeno bodi tvoje ime, pridi tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja. Ne moje ime, moje kraljestvo, moja volja. Ne jaz. Zatem preide na ‘mi’. Ves drugi del Očenaša se nanaša na prvo osebo množine: daj nam naš vsakdanji kruh, odpusti namnaše dolge, ne zapusti nas v skušnjavi, reši nas hudega. Tudi najosnovnejše človekove prošnje, kakor je za hrano, so v množini. V krščanski molitvi nihče ne prosi kruha samo zase: daj mi danes kruh, ampak pravi daj nam, za vse uboge tega sveta.

    V molitvi ni individualizma
    Zakaj je temu tako? Ni prostora za individualizem v pogovoru z Bogom. Nobenega razkazovanja svojih problemov, kakor da bi bili mi edini na svetu, ki trpimo. Ni molitve k Bogu, ki ne bi bila molitev ene same skupnosti bratov in sester, nas. Smo namreč v skupnosti, smo bratje in sestre, smo ljudstvo, ki moli, smo mi. Nasprotno od ‘jaz’ ni ‘ti’ – to je namreč začetek vojne. Nasprotno od ‘jaz’ je ‘mi’ – tukaj je mir.

    Kristjan v molitvi prinaša pred Boga vse težave, ki jih živijo osebe ob njem. Ko pride večer, pripoveduje Bogu o bolečinah, ki jih je srečal v tem dnevu, predenj postavi mnoge obraze, prijateljske in tudi sovražne, ne napodi jih kakor nevarne motnje. Če se kdo ne zaveda, da so okoli njega mnogi ljudje, ki trpijo, če ga ne ganejo solze ubogih, če se je navadil na vse, to pomeni, da je njegovo srce iz kamna. V tem primeru je dobro prositi Gospoda, naj se nas dotakne s svojim Svetih Duhom in omehča naše srce. ‘Omehčaj, Gospod, moje srce. Gospod, omehčaj moje srce, da bom zmogel razumeti in bom sprejel probleme in bolečine drugih.’ Kristus ni šel nepoškodovan mimo trpljenja sveta. Vsakokrat ko je zaznal osamljenost, bolečino telesa ali duha, je začutil veliko sočutje. Sočutje je ključna beseda v evangeliju: je to,zaradi česar se dobri Samarijan približa ranjenemu človeku ob cesti, nasprotno od tistih, ki so imeli otrdelo srce.

    Oče ljubi vse ljudi
    Lahko se vprašamo: Ko molim, ali se odprem za krik mnogih bližnjih in oddaljenih oseb? Ali pa mislim, da je molitev neke vrste anestezija, ko sem lahko miren? V tem primeru sem žrtev strašne dvoumnosti in moja molitev zagotovo ni več krščanska. Kajti tisti ‘mi’, ki nas ga je naučil Jezus, mi preprečuje, da bi bil v miru sam; daje mi namreč, da čutim odgovornost za moje brate in sestre.So ljudje, ki navidezno ne iščejo Boga, a Jezus nam pravi, naj molimo tudi za njih, kajti Bog išče te osebe bolj od vseh ostalih. Jezus ni prišel zaradi zdravih, ampak zaradi bolnih, zaradi grešnikov (glej Lk 5,31). Prišel je za vse, kajti kdor misli, da je zdrav, to v resnici ni. Če si prizadevamo za pravičnost, ne mislimo, da smo boljši od drugih. Oče daje vziti soncu nad dobrimi in slabimi (glej Mt 5,45). Oče ljubi vse ljudi. Učimo se od Boga, ki je vedno dober do vseh, nasprotno od nas, ki zmoremo biti dobri samo do nekaterih, ki so nam všeč. In kakšno zaslušženje imamo, če ljubimo samo dobre ljudi, naših nasprotnikov in drugih ljudi pa ne?!

    Papež Frančišek odlomek: V molitvi ni prostora za ‘jaz’. Vedno je ‘ti’ in ‘mi’. Jezus ne želi hinavščine

  24. Miro says:

    JEZUS PRIDE V ŽIVLJENJE VSAKEGA IZMED NAS KOT KRUH ŽIVLJENJA!

    Čeprav v tem kriznem času, ko razsaja koronavirus, fizično ne moremo k sveti maši (so pa dane druge možnosti za spremljanje, npr. po radiu ali TV), lahko še vedno vsak dan živimo evharistično.

    Evharistija je izvir in višek krščanskega življenja in življenje v Jezusu in z njim lahko spremeni naše duhovno življenje. Tradicionalna jutranja molitev je globoko evharistična. Maša je darovanje in v jutranji molitvi se z izročitvijo svojega dne pridružimo Božjemu darovanju v evharistični daritvi. Združeni s sveto mašno daritvijo povsod po svetu, Jezusu po Brezmadežnem Marijinem srcu izročimo svoje molitve, delo, veselje in trpljenje dneva. Vse to darujemo v spravo za naše grehe in v priprošnjo za našo družino in prijatelje, še posebej pa zmolimo tudi po namenu svetega očeta (povzeto po Aleteia.si).

    Priporočimo se Svetemu Duhu in premišljujmo misli o sveti Evharistiji, ki jih je v knjigi »Kruh, ki daje življenje« zbral Wilhelm Mühs.

    -Kajti moje meso je resnična jed in moja kri
    resnična pijača. Kdor jé moje meso in pije
    mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem.
    (Evangelij po Janezu)

    -Jezus pride v življenje vsakega izmed nas
    kot kruh življenja … da bi se dal pojesti.
    Tako zelo nas ljubi! Poleg tega Jezus vstopa
    v človekovo življenje kot tisti, ki je lačen:
    drugi! Kot tisti, ki upa, da bo nahranjen s
    kruhom našega življenja.
    (Mati Terezija iz Kalkute)

    -Evharistija je povzetek in vrhunec naše vere.
    (Katekizem katoliške Cerkve)

    -Ker je ubožec iz enakega mesa kakor Božji Sin
    in živi enako fizično in duhovno uboštvo,
    kakršno si je izbral Božji Sin, je prednostni
    kraj Kristusove navzočnosti in sámo Kristusovo
    telo, povedano v svetopisemski govorici.
    (Janez Zlatousti)

    -Kristusov križ zajema neskončno število
    križev iz trpljenja polne zgodovine
    človeštva: vsem daje pomen, vrednost in
    zasluženje, vse zbira in združuje v eno, da
    oblikuje tako evharistijo vsakega dne, kjer
    se dopolnjuje, kar manjka Kristusovim
    bridkostim, za njegovo telo, ki je Cerkev.
    (Serafino Zardoni)

    -Kristus se daje v evharistiji kot hrana, ki lajša
    naše romanje: kaže se nam kot izvir, pri
    katerem lahko nasitimo našo tesnobnost v
    zvezi z resnico, slogo, pravičnostjo; kliče nas,
    naj postopoma, v duhu vzajemnega služenja,
    snujemo veliko družino Božjega ljudstva.
    (Pavel VI.)

    -Po evharistiji stopa kristjan v stik z
    ljubeznijo Kristusovega darovanja, in ta ga
    usposobi in obveže, da v svojem življenju
    živi isto ljubezen v vseh svojih
    naravnanostih in v vsem vedenju.
    (Janez Pavel II.)

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  25. Janez says:

    Radio Ognjišče prof. dr. Jože Ramovš: “Če v življenju ne najdemo smisla, bomo slej ali prej nesrečni”
    31.03.2020, 10:36

    Smisel je nekaj vsakdanjega. Spremlja nas in se spreminja. Če človek ne doživlja, da tisto, kar misli, kar dela, kar čuti, kar se mu godi, ima nek smisel, potem živi iz dneva v dan, kot rečemo “brez zveze”, živi naključno. Zato je težnja po smislu globoko v človeku. O smislu smo se v Svetovalnici, tretji dan letošnjega Radijskega misijona, pogovarjali s prof. dr. Jožetom Ramovšem, redstojnikom Inštituta Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje. Viktor Frankl , znani psiholog in psihiater, učenec katerega je bil nekaj časa tudi dr. Ramovš, je svoje življenje, dolgo in plodno, posvetil človekovi potrebi po smislu. Ugotovil je, da ljudje zapadejo v vsakdanje stiske, ne samo v primerih nezadovoljenih telesnih potreb (lakote, če jih zebe, če niso dobro informirani, so morda zlorabljeni), ampak v globoke tudi duhovne in duševne stiske zapademo tudi, ko ne vidimo smisla. Zato je važno iskati smisel, ga dojeti in živeti v stvareh, ki jih delamo, v tistem, kar doživljamo, mislimo in nameravamo storiti.

    Kdor ne razmišlja o smislu je duhovno bolan
    Smiselno je delati vse tisto, kar ima v sebi neko zamisel, kar je ustvarjalno in v redu, in ni slabo ter razdiralno, ni brez smisla. Mnogi se sprašujejo po smislu v trenutnem dogajanju in razmerah. Smisel prihodnosti ne vidimo, lahko pa verjamemo in zaupamo vanj. Osredotočimo se po smislu tistega, kar trenutno počnemo. Kakšen smisel ima naš pogovor? To lahko presodimo s svojim razumom. Človek ima globoko, notranjo potrebo po smislu. Smisel najti, dojeti in ga uresničevati. Če tega ne delamo, smo prej ali slej nesrečni. Življenje brez smisla se hitro začne “zavozlavati”. S tem, ko nekaj v tem trenutku naredim prav, nekaj kar je dobro in smiselno, s tem uresničujem tudi smisel svojega življenja.

    Kolikokrat slišimo: “Ah, saj se nič ne splača, nima smisla.” To je pogosta pripomba v tem našem razvitem svetu. Še pogosteje pa slišimo, da po upokojitvi ljudje ne najdejo smisla svojega življenja. Smisel se spreminja. Moj smisel je v tem trenutku drugačen od vašega. Smisel nočnega počitka, kakovostnega spanja je drugačen od smisla trenutno zelo zaposlenih zdravstvenih delavcev, katerih smisel je rešiti in pomagati čim več bolnikom.

    In, kako odkriti smisel tega trenutka?
    Če smo relativno dobro, če sem preskrbljeni in imamo dobre medsebojne odnose, se smisel uresničuje sproti. Kulture, ki so bile v preteklosti v krizi, od grške, rimske in drugih, so živele iz principa uživanja. Zelo malo smisla uresničimo, če delamo samo, kar nas je volja, ne gledamo na merila, ne na druge ljudi in tudi na njihov dobrobit, če samo uživamo. Podobno se godi v današnjem potrošniškem svetu. Na vsakem koraku se nam ponuja artikle in usluge, in ob njih obljube, da bomo z izbiro ujeli srečo. Sorazmerno malo smisla uresničimo s tem, prav nasprotno, življenje tako postaja vse bolj prazno. V takšnem življenju pa ni prave sreče. V. Frankl je rekel,:”Sreča je stranski produkt doživljanja in uresničevanja smisla.”

    Smisel tega trenutka je stvar mojega razuma, vesti in zavesti
    Izleta ne morem osmisliti, smisel je v izletu samem, smisel je v stvareh, ne gre za to, da osmislimo učenje tujega jezika, smisel je v samem znanju tujega jezika in podobno. Naloga mojega razuma, zavesti in vesti je, da v potu svojega obraza iščem, najdem in uresničujem smisel. Uresničujmo drobne, vsakdanje smisle, s tem prispevamo k svojemu razvoju, k sožitju z drugimi in tudi k razvoju drugih. Smisel vsega, kar se je z menoj dogajalo do danes, lahko dojamem in moram dojeti. Če ne, nisem spravljen s preteklostjo.

    Vse stvari gredo naprej, kolo časa se ne vrti nazaj, zato je smisel tudi v razvoju. Duhovna bazena, iz katerih lahko črpamo nova spoznanja, ki bosta peljala človeštvo naprej, sta prav smotrni razvoj in medčloveško sožitje, povezovanje ljudi na smiselne načine. Delo na tem dvojem. Bog je Bog razvoja, ni Bog mirovanja. Treba je razvijati orodja, ki nam pomagajo iskati smisel, ga dojeti in uresničevati. Smisel tega trenutka in tudi vsega, kar smo v preteklosti že doživeli. Kdor ne razmišlja o smislu je duhovno bolan.

    Radio Ognjišče intervju prof. dr. Jože Ramovš

  26. Janez says:

    Radio Ognjišče dne 30.3.2020: Drugi misijonski nagovor nadškofa Marjan Turnšek: Enačba »Jaz sem, ki sem = ljubezen«
    Človek lahko ljubi tudi danes, človeška ljubezen v svoji temeljni strukturni ni pokvarjena in Očetova ljubezen zdravi in ponovno usposablja človekovo ljubezen. Tako nam je v osrednjem misijonskem nagovoru na temo ljubezni spregovoril upokojeni mariborski nadškof Marjan Turnšek.
    Ljubim, torej sem
    Enačba »jaz sem, ki sem« = ljubezen je pomembnejša in usodnejša od slavne Einsteinove (E = mc²). Želi povezati razodetje Boga v stari zavezi z njegovim razodetjem v novi zavezi. Povezati misel o Bogu, kot jo najdemo v dialogu med Mojzesom in skrivnostnim Jahvejem v gorečem grmu, z mislijo o Bogu izraženo v prvem Janezovem pismu. Mojzes doživi Boga kot “Jaz sem, ki sem” tukaj zate, Janez pa izrazi svoje dojetje Boga kot “Bog je ljubezen”. Ni moj namen, da bi z eksegetskim pristopom razlagal obojno poimenovanje, ampak mi je za začetek bolj pomembno, da ta “enačba” že na zunaj odslikava vsebino reka »ljubim, torej sem«, ki je po moje mnogo bolj resničen kot Descartesov »mislim, torej sem.« Zato lahko izrazimo misel, da je ta naslov pravzaprav stavek, ki ga je, sicer ne izrecno, izrekel v svetopisemskem razodetju o sebi Bog sam.
    Bog je ljubezen
    Ljubezen kot takšna je Božja narava in samo Božja. Trditev se nanaša na njegovo delovanje v zgodovini med in za ljudi. Pravzaprav je rečeno veliko več, kot samo “Bog ljubi”, kar bi lahko pomenilo, da ljubi, poleg pa še ustvarja, misli, hoče … Poudarjeno je, da je VSE Božje delovanje ljubezen. Ker pa je ljubezen lahko le osebnostno dejanje, ta izjava do skrajnih mej poudari osebnostni značaj Boga, ki ne more biti nekaj hermetično vase zaprtega in negibnega.
    Drugi poudarek pa je v tem, da ima Božje kraljestvo v Jezusu svojo osebno uresničenost v podobi služenja. Jezusova osnovna drža med njegovimi učenci je služenje v najbolj čisti obliki. Jezus je torej v svojem življenju in v svoji smrti človek za druge. Jezusova smrt iz pokorščine je vrh njegovega življenja in dela, ki je zaznamovan z “biti za druge”; kar je neodtujljivi del ljubezni. Jezusovo zemeljsko življenje se je končalo v poslednji odprtosti in njegovo zemeljsko življenje je ostalo vprašanje, na katerega more dati odgovor le Bog. Človeška ljubezen ni v svoji temeljni strukturi pokvarjena, čeprav je kdaj v konkretni izpeljavi zmotna.
    Človekova ljubezen je odsev Božje Ljubezni
    Po skromnem vpogledu v skrivnost Božje ljubezni, ki se je razodela v tem, da je Oče dal svojega Sina za nas in naše odrešenje, lahko pogledamo v ljubezen človeka, ki je ustvarjen po Božji podobi, a se je po padcu znašel v “svetu” greha in zla. Sicer je “svet” tudi sposoben ljubezni, vendar šele ko je prerojen iz Duha. Vsak ljubeči človek, v kolikor resnično ljubi, je rojen iz Boga in Boga pozna. Ljubezen je ena izmed razvidnosti novega rojstva, ki smo ga deležni v krstu. Kristjani smo dolžni ljubiti drug drugega, ker je to naša nova narava, ki izhaja iz tega, da nas je Bog ljubil ter nam izrazil najvišjo stopnjo ljubezni s tem, da je poslal svojega Sina kot edinega Pravičnega v naš greh.
    Štiri ugotovitve o človeški ljubezni ……ki osnovno izhajajo iz našega teološkega razmišljanja: 1) človek lahko ljubi tudi danes; 2) človeška ljubezen ni v svoji temeljni strukturi pokvarjena, čeprav je kdaj v konkretni izpeljavi zmotna; 3) Očetova “agape” po Jezusu Kristusu v Svetem Duhu zdravi (rešuje) in ponovno usposablja človekovo ljubezen, da je lahko v svojih uresničitvah avtentična; 4) človeška ljubezen temelji na osebnem človeško – božjem odnosu. Morda je v teh premišljevanjih vendarle skrit del odgovora na vedno znova v strahu vstajajoča vprašanja: pa zakaj moram biti jaz prvi?, zakaj odpuščati, če drugi ne odpušča?, zakaj bi naj bil jaz prvi pri spravi?, zakaj ne udariti nazaj, pa naj gre za pest ali besedo, žalitev …?, ali se res moram vsemu odpovedati?, … (nadaljujte s svoji vprašanji in iščite v zgornjih intuicijah vam lastne odgovore).

    Radio Ognjišče nagovor nadškofa Marjana Turnška

  27. Hvala says:

    V TVOJI NAVZOČNOSTI

    KO NE RAZUMEŠ , KAJ SE TI DOGAJA, PRIDI K MENI. JAZ TE POZNAM VELIKO BOLJE,, KOT POZNAŠ SAMO SEBE.
    POZNAM TE V VSEJ TVOJI KOMPLEKSNOSTI; NIČ O TEBI MI NI SKRITO. NAJ TI NEBO NEPRIJETNO, NE BOJ SE, ČE VIDIM VSO TVOJO INTIMO, SAJ GLEDAM NATE Z USMILJENJEM. PUSTI, DA SVETLOBA MOJE OZDRAVLJAJOČE NAVZOČNOSTI PRODRE DO NAJ GLOBJIH KOTIČKOV TVOJEGA BITJA-IN TE OČISTI, OZDRAVI , OSVEŽI IN OBNOVI.

    Z ZAUPANJEM SPREJMI MOJE POPOLNO ODPUŠČANJE, KI TI GA VES ČAS PONUJAM.
    ————————————————————————————————————-

    TA VELIKI DAR, KI ME JE STAL ŽIVLJENJE, TI PRIPADA ZA VSO VEČNOST. NEPREDSTAVLJIVO JE PREBIVATI V MOJI NAVZOČNOSTI IN NE SPREJEMATI MOJEGA ODPUŠČANJA. NIKOLI TE NE BOM PUSTIL SAME, NIKOLI TE NE BOM ZAPUSTIL.

    KADAR IMAŠ OBČUTEK, DA TE NIHČE NE RAZUME, PRIDI K MENI . VESELI SE V NJEM, KI TE POPOLNOMA RAZUME IN TE NESKONČNO LJUBI. TI SI POSODA LJUBEZNI, KI JO NAPOLNJUJEM, DA BI SE TA LJUBEZEN IZLIVALA NA DRUGE (Vrtnice JMS).

    Psalm 139-1-4;
    Drugo Pismo Korinčanom 1,21-22;
    Jozue 1,5

    Jezusu je potrebno povedati, da sprejemamo Njegovo odpuščanje , res je, Gospod me je opozoril na to!

  28. Miro says:

    USMILJENI JEZUS: »TVOJE VELIKO ZAUPANJE VAME ME SILI, DA TI NEPRESTANO DELIM MILOSTI!«

    Besede življenja, ki jih je Usmiljeni Jezus zaupal sv. Favstini Kowalski, veliki glasnici Božjega usmiljenja, govori pa jih tudi nam, ljudem sedanjega časa (Dnevnik sv. Favstine Kowalske):

    »Vidiš, kaj si sama po sebi, toda ne boj se zaradi tega. Ko bi ti razkril vso bedo, kakršna si, bi umrla od strahu. Zavedaj se tega, kaj si. Zato, ker si tako velika beda, sem ti razkril morje svojega usmiljenja. Takšne duše, kot je tvoja, iščem in želim, a jih je malo; tvoje veliko zaupanje vame me sili, da ti neprestano delim milosti. Imaš veliko in nepojmljivo pravico do mojega Srca, ker si hči polnega zaupanja. Ne bi prenesla moje velike ljubezni, ki jo imam do tebe, če bi se ti tu na zemlji razodel v vsej polnosti; pogosto zate odgrinjam rob zavese, toda vedi, da je to samo moja izredna milost. Moja ljubezen in usmiljenje ne poznata meja« (št. 718).

    »Milosti, ki ti jih dajem, niso samo zate, ampak tudi za veliko število ljudi. V tvojem srcu je moje stalno bivališče. Kljub bedi, kakršna si, se združujem s teboj in ti odvzemam tvojo bedo, dajem ti pa svoje usmiljenje; v vsaki duši uresničujem dela usmiljenja in čim večji je grešnik, tem večjo pravico ima do mojega usmiljenja. Nad vsakim delom mojih rok se razliva moje usmiljenje.« (št. 723).

    Več o tem na http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

    Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  29. Janez says:

    Radio Ognjišče: misijonski nagovor patra Anselma Grüna 30.3.2020

    Prvi osrednji misijonski nagovor radijskega misijona na Radiu Ognjišče pripada patru Anselmu Grünu. » Samo če vidim v svojem življenju smisel, dobim moč za življenje in željo, da se ga lotim,« je v pogovoru za Radio Ognjišče, povedal pater.

    Dragi pater Anselm, z velikim spoštovanjem in hvaležnostjo vas pozdravljamo kot misijonarja, ki bo nekako odprl letošnji radijski misijon. Naslovili smo ga »Si upaš živeti?« in mu po dnevih dodali podnaslove: O Ljubezni, o Smislu, o Upanju, o Veselju in o Bližini. Vse to so teme, o katerih ste že pisali, in za začetek vas prosimo, da nas nagovorite skozi te teme. Doživljam, da mnogi mladi v življenju rajši ostajajo gledalci, bojijo se življenje oblikovati, ga tvegati in vzrok za to, da nimajo poguma, da bi tvegali življenje, je pogosto v tem, da so do sebe preveč zahtevni, vse mora biti popolno, vse moram dobro znati, in potem si ne upajo začeti. Zame je ena od bolezni današnjega časa, da smo družba gledalcev, da ljudje vedno ostajajo gledalci. Zame je pomembno mesto v Svetem pismu v 3. poglavju Markovega evangelija, ko je Jezus ozdravil človeka s posušeno roko. To je zame podoba človeka, ki so noče opeči prstov, ki se vedno potegne nazaj in se prilagodi ter si ne upa živeti. Jezus pa mu reče: Stopi v sredo, soočiti se moraš z življenjem, in stegni roko, vzemi življenje v svoje roke! To je zelo pomembno, naše življenje ne bo uspelo, če se ga ne bomo sami lotili. Drugo je ljubezen. To ni le čustvo, ni le ljubezen do bližnjega, ljubezen je tudi moč, ki je v nas, božanska Moč. Evangelist Janez pravi: Bog je ljubezen in, kdor ostane v ljubezni, ostane v Bogu. Na dnu naše duše je izvir ljubezni, iz tega izvira moramo delati in potem bo iz našega delovanja izhajal tudi blagoslov. Smisel. Če nimam smisla, tudi nimam energije. Terapevt Viktor Frankl pravi, da imamo danes veliko, od česar živimo, veliko stvari, in premalo, za kar živimo. In samo če vidim v svojem življenju smisel, dobim moč za življenje in željo, da se ga lotim.

    Upanje je zame ena najvažnejših krščanski kreposti, vera, upanje, ljubezen. Latinci pravijo: Dum spiro, spero, dokler diham, upam. Upanje bistveno spada k življenju, brez upanja ni nobene moči. Filozof Ernst Bloch pravi, da je človeško ravnanje dragoceno le takrat, ko ga zaznamuje upanje in ko posreduje upanje. Upanje je zame zelo pomembna krepost. Pravimo, da upanje umre zadnje, kar pa tudi pomeni, da če nimam upanja, je tukaj smrt. Upanje oživlja in kristjani imamo nalogo, da v tej družbi gojimo upanje. V Prvem Petrovem pismu beremo: »Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas.« Očitno so ljudje v prvem stoletju čutili, da imajo kristjani drugačno upanje, in to jih je očaralo. To bi bila tudi naša naloga v našem svetu in družbi, da zanetimo iskro upanja. Veselje je tudi čustvo, ki razširja srce. Veselja ne morem ukazati, vendar takrat, ko je življenje izpolnjeno, ko vidim smisel v svojem življenju, je moj odziv veselje.

    Dandanašnji, tako se zdi, je vedno več strahu in depresije, ki je posledica strahu pred življenjem samim. Kot da smo z odstranitvijo misli na smrt odstranili neločljivi del življenja …
    Strah pred življenjem ima dva vidika: na eni strani je strah, da življenja ne obvladam, da nisem dovolj dober, potem človek sploh ne začne, strah ga hromi, strah pokaže, da imamo pretirana merila, pretirane podobe, da mora biti človek vedno popoln, vedno dobro razpoložen, in hkrati čutim, da teh podob ne morem izpolniti. Drugi vidik pa je strah pred smrtjo, ki vodi v strah pred življenjem. Švicarski terapevt Jung je nekoč rekel, da ostane sredi življenja živ tisti, ki je pripravljen umreti. Lahko bi rekli: Če vsak dan mislim na smrt, me ni več strah. Živim v tem trenutku, vem, da je življenje omejeno, vendar živim v celoti v tem trenutku. Veliko ljudi pa odriva misel na smrt in potem jih je strah, da je življenja konec, da ni imelo nobenega smisla, da so bili samo koščki. Kristjani verujemo, da tudi življenje v koščkih s smrtjo postane celo, Bog ga naredi celega. Psihologi pravijo, da je bolezen našega časa brezodnosnost: nimamo odnosa do sebe, nimamo odnosa do ljudi, nimamo odnosa do narave in nimamo odnosa do Boga.

    »Ljubezen je najlepši dar, ki ga je Bog skril v naše srce.« Tako ste zapisali v knjižico »O čudežu Ljubezni«. O ljubezni se danes veliko govori, toda ko pogovor nanese na Ljubezen, ki se daruje, večinoma naletimo na odgovor, kot ga je slišal že apostol Pavel: »O tem bi te poslušali kdaj drugič.« (Apd 17, 32). Je darovanje za drugega res tako tuje današnjemu človeku?
    Psihologi pravijo, da je bolezen našega časa brezodnosnost: nimamo odnosa do sebe, nimamo odnosa do ljudi, nimamo odnosa do narave in nimamo odnosa do Boga. Sposobnost za odnose pa je eden bistvenih izzivov za človekovo zdravje. Ljudje hrepenijo po tem, da bi zaupali, da bili ljubljeni in da bi lahko sami ljubili, a tudi tedaj jih je pogosto strah: če imam nekoga rad in se mu približam, bo spoznal moje senčne strani, jaz pa bi bil rad na zunaj videti popoln in nosil popolno masko. Zato se bojim nekomu približati, saj bi ta potem lahko videl tudi moje šibkosti in napake. To je spet povezano s pretiranimi pričakovanji do ljubezni, da ljubezen samo osrečuje. K ljubezni spada tudi resnica, in samo ko sprejmem resnico in zaupam, da jo bo tudi drugi, ko me ni strah, da bo drugi spoznal resnico, šele tedaj lahko res ljubim, se približam drugemu in prenesem srečo ljubeče bližine. »Depresivni človek hrepeni po tem, da bi bilo v njegovi duši spet svetlo.« Tudi to je stavek iz ene vaših knjig. (Ti si moj angel, op.) Toda včasih se zdi, da ljudje zavračajo prav tisto edino luč, ki edina lahko prežene temo. Ali morda tudi zato, ker se jim ne znamo približati? Depresija pomeni, da se v duši stemni. Nekateri se želijo znebiti depresije z jemanjem zdravil. To je lahko v pomoč, prava pomoč pa je vera. Vera ne pomeni, da je Bog čarovnik, ki s čarovnijo odstrani mojo depresijo, temveč da se tedaj, ko svojo depresijo, svojo praznino in temo postavim pred Boga in si predstavljam, da Njegova luč in ljubezen lije vanjo, depresija lahko spremeni. To pa pomeni, da se srečam z Bogom in da se srečam s svojo lastno resnico. In ko že govorimo o depresiji, kaj je smisel depresij? Depresije pokažejo, da imam pretirana pričakovanja do življenja, da mislim, da bi moral biti vedno zdrav, vedno vesel, da hočem biti popoln. Neki psiholog pravi, da je depresija klic duše na pomoč, proti pretiranim samopodobam, da bi morali biti vedno popolni, vedno uspešni, vedno pozitivni. Tako je depresija povabilo, da se poslovimo od teh podob in hkrati pustimo, da našo têmo zalije Božja ljubezen in Božja svetloba. V vaši knjigi »Kraljica in divja ženska« govorite tudi o tem, kako družba povsem napačno poveličuje določena stališča in drže. To poveličevanje sodobnih praks bi lahko verjetno razširili kar na celotno družbo, ki nas skoraj sili v drže, ki človeku v temelju niso lastne. Navidezna osvobojenost in začetna sreča pa se prej ko slej razblini in človeka nato pričaka praznina, v kateri ostane sam. Kako obuditi smisel bivanja pri notranje ranjenih? Hildegard von Bingen pravi, da je umetnost življenja v tem, da rane spremenimo v bisere. Pri človeku, ki je bil zelo ranjen v otroštvu, je prvi korak, da si te rane ogledam, zaznam njegovo bolečino, hkrati pa prepoznam to ranjenost kot priložnost, da se podam na pot, da postanem bolj občutljiv za druge ljudi, priložnost, da postanem bolj živ, bolj občutljiv, rane me naredijo občutljivega za druge ljudi. Grki pravijo, da samo ranjen zdravnik lahko pozdravi. Mi pa si svojih ranjenosti ne dovolimo, hočemo jih pokriti, vendar od tega cel človek zboli. Samo če so rane odkrite, če se spremenijo v bisere, ima človek lahko spet upanje za svoje življenje. V naši cerkvi imamo veliko podobo Križanega in njegove rane so zlate. To je lepa prispodoba, rane bolijo, vendar kažejo tudi zlati sij moje duše, notranje zlato, in če na rane gledam tako, sem spravljen sam s seboj in čutim: Da, moje življenje je s tem postalo bolj živo in tudi za druge.

    To, kar je za nas najtežje, je odnos do nas samih. Kako živeti zdrav odnos do sebe, kako najti pravo ravnovesje med »cenim se« in »ostajam ponižen«? Kako se »pravilno« obnašati do nas samih?
    Po eni strani moram biti hvaležen za darove, ki mi jih je dal Bog. In vsak človek je prejel od Boga darove. Ne bi pa se smel primerjati z drugimi ljudmi, kajti če se primerjam, se bom vedno počutil manjvreden. Zato je pomembno, da si dopuščam oboje: da sem hvaležen za sposobnosti, hkrati pa sem ponižen in sprejemam svoje šibkosti. Potem me ne bo strah, da bodo drugi odkrili moje šibkosti, te smejo obstajati, priznavam jih. Latinska beseda za ponižnost je humílitas, povezana z besedo humus (= zemlja, prst), kar pravzaprav pomeni, da stojim z obema nogama na tleh in sem dovolj pogumen, da se spustim v globine svoje duše in tam zaznam tudi temo in šibkost. Če človek v sebi poveže oba pola, hvaležnost in ponižnost, se lahko veseli svojih sposobnosti in tega, kar mu uspe, tega, da je njegovo življenje rodovitno, ne da bi postal ošaben in se postavljal nad druge.

    Skrivnost biti kristjan je, da smemo sami postati blagoslov za druge.
    Greh je prinesel razkol med Boga in človeka. In človek živi v tem razkolu od Abrahama naprej. Sveto pismo je zgodba, kako se človek spet uči živeti z Bogom, kako naj Ga ne doživlja več kot sebi nasprotnega. Kako naj to temeljno resnico povemo ljudem, ki so izgubili vsakršno povezavo z vero? Tudi ljudje, ki ne verujejo, se pogosto počutijo krive, krive, da so druge prizadeli, na primer v partnerstvu, v zakonu, krive, ker so na primer v otroštvu storili kaj napačnega. Občutki krivde bistveno spadajo k človeku. Seveda jih lahko obravnavamo terapevtsko in psihološko, toda vera je pomembna pomoč za zaupanje: Bog mi odpustí mojo krivdo, to pomeni, da smem spet živeti z mirno vestjo. Občutki krivde vodijo v slabo vest, slaba vest pa vzbudi v naši notranjosti notranjega sodnika, ki nas neprestano obtožuje. Tega sodnika imajo tudi ljudje, ki ne verujejo. Vera je pač pomembna pomoč: Bog me brezpogojno ljubi in sprejema, in če bi bil kriv, postavim svojo krivdo predenj in zaupam, da mi jo odpusti. Ni se mi treba ves čas obtoževati. So ljudje, ki so sicer sposobni odpustiti drugim, niso pa sposobni odpustiti samim sebi. In tedaj je vera pomembna pomoč: lahko odpustim samemu sebi, ker vem, da mi Bog ničesar ne očita, Bog me sprejema brezpogojno. Beseda »greh« zveni mnogim ljudem danes tuje, greh ne pomeni nujno, da prekršim zapovedi, hebrejska beseda za greh pomeni zgrešitev cilja. Neki cerkveni oče pravi, da zgrešitev cilja pomeni, da ne živim svojega lastnega življenja, da živim mimo sebe. In tedaj postane življenje neskladno, človek postane nezadovoljen in se boji tišine, kajti v tišini bi se lahko pojavil občutek, da z mojim življenjem nekaj ni v redu.
    Ob koncu morda še vaše sporočilo vsem, ki se bodo pustili nagovoriti misijonu …
    Vsem poslušalcem, ki se bodo pustili nagovoriti radijskemu misijonu, želim, da bi poslušali z odprtimi srci, hkrati pa poslušali tudi svoj lasten občutek, prepoznali vero kot izvir večje živosti, večje svobode, večje ljubezni, da vere ne bi videli kot obremenitve. Cerkev je včasih preveč moralizirala, da moraš to in to spremeniti, da moraš delati drugače … Vera je v prvi vrsti opogumljanje: Upaj si živeti življenje, Bog je s teboj, Bog ti daje moč. Jezus nam pravi: S teboj sem vse dni tvojega življenja. In iz tega zaupanja si lahko upamo živeti. In vera pomeni tudi, da nas nosi vera drugih ljudi, vera naših umrlih, vera apostolov. Terapevti pravijo, da je eden od vzrokov bolezni, depresij tudi naša izkoreninjenost, da nimamo več nobenih korenin. Vera nam daje korenine in želim vam, da bi spet prišli v stik s temi koreninami vere, da bi iz njih vaše drevo življenja raslo in postalo blagoslov za mnoge ljudi. Depresivni človek hrepeni po tem, da bi bilo v njegovi duši spet svetlo.

    Iz pridige o blagoslovu …
    Mnogi ljudje hrepenijo po blagoslovu, da so blagoslovljeni, da je njihovo življenje blagoslovljeno, da iz njihovega delovanja izhaja blagoslov. Blagoslov kot izrekanje dobrih besed. Mnogi so v otroštvu poslušali bolj negativne besede: Nič nisi vreden, nemogoč si, s teboj ni mogoče zdržati … Odtod hrepenenje po dobrih besedah: Ti si moj ljubljeni sin, ti si moja ljubljena hči, nad teboj imam veselje! Tako nam je govoril Bog. In potem blagoslov kot varstvo, ki nas ogrinja. Hrepenenje, da smo na poti zaščiteni in zavarovani z Božjim blagoslovom. Skrivnost biti kristjan je, da smemo sami postati blagoslov za druge. Sam ne morem narediti tega, da sem blagoslov, včasih pa lahko izkusimo, ko dopustimo Božji blagoslov, da nenadoma postanemo blagoslov za druge ljudi. To želim tudi vsem poslušalcem, da zaupajo: Vaše življenje je dragoceno, ni treba, da ste popolni, toda s svojim življenjem puščate na tem svetu sled in želim vam, da je to sled blagoslova, ki drugim ljudem dobro dene in naredi ta svet nekoliko bolj človeški topel in usmiljen.

    Kaj pomeni praznovanje?
    Praznovanje spada k življenju. Je izraz hvaležnosti, da imamo življenje, da imamo družino, ki nas nosi. Praznovanje vodi k veselju, da se vidimo. Pomembno je, da druge ljudi sprejemamo, da smo jih res veseli, ko se spet vidimo, da polni hvaležnosti praznujemo življenje. Veseli smo, da nam je bilo življenje podarjeno, da je rodovitno, da prinaša blagoslov drugim ljudem. Vse to pa mora imeti tudi zunanji izraz. Ne gre, da to le mislimo, praznujemo z dobrim kosilom, potrebni so lepi obredi in tudi pogum, da nekaj tvegamo.

    Radio Ognjišče: nagovor patra Anselma Grüna

    MOLIMO (sv. Hieronim, skrajšano)
    O, Sveti Oče, usmili se nas in prosim ne dopusti, ne dopusti,
    da se zaradi naših grehov pretrga nebo in Zemlja odpre svoje žrelo,
    od koder bo bruhala žareči ogenj zla in hudobije na vse ljudi.
    Prosimo odpusti nam vse grehe in nas varji pred hudobcem, ki nas zalezuje.
    Položi svoje usmiljeno srce v nas Božje Otroke in v Zemeljsko nedrje,
    da bodo vse Stvarstvo, vse človeške Duše in Zemlja pomirjene in da se bodo ravnale po Tvoji volji.
    Sveti Oče, naš preljubi Stvarnik in Bog,
    le tebi se v Zaupanju Vere izročamo in upamo, da bo vedno vse tako,
    kot Ti želiš in hočeš.
    Podari nam Božji Mir in Ljubezen, vodi nas in pomagaj nam, da ne zaidemo..
    Zato te prosimo, usmili se nas, varuj in vodi nas.
    Prosimo Te Bog reši nas bolezni in koronavirusa, ki se širi pri nas in v svetu.
    Usmili se nas in prepreči širjenje koronavirusa in nas obvari pred okužbo ter ozdravo vse obolele.
    Amen.

  30. Janez says:

    DA BI BIL SVET BOLJ SVET: POTI K BOGU (Fesjtbog medmrežje Jaro)
    Kristjani smo, a bojim se, da to milost vse prevečkrat sprejemamo samo po sebi umevno; znamo biti hvaležni za ta dar?
    Poti h Gospodu so tako čudovito skrivnostne, nešteto iskanj in hrepenenj združujejo. So pa hkrati tudi zelo različne in velikokrat mi je težko verjeti, da vodijo k istemu cilju. A Bog je en sam! Večna Ljubezen za vse; zate in zame. Kot studenec čiste vode življenja sredi sveta Oče čaka na svoje otroke. Ni ga pod soncem, da ne bi nosil v sebi hrepenenja po studenčnici, ki oživlja; prav vsakega človeka žeja po izviru ljubezni; vsakdo hoče biti potešen. In zato iščemo pot. Živel je človek, ki so ga klicali Buda. Iskal je ta Studenec: vse svoje življenje je preživel na poti. Taval je v temi in blodil po pragozdovih strahu in nevednosti. Verjamem, da je našel pot. Vrnil se je med ljudi in jih povabil na pot… Tako še danes mnogi poskušajo po njej priti do Izvira. A pragozd je nevaren, lahko je zaiti; pot pa je dolga. Na nekem drugem koncu sveta je na pot krenil Mohamed. Gore in doline, ki jih je prehodil v iskanju, so bile suhe: nikjer niti sledu o studenčnici, ki oživlja. Vztrajal je in uspel. Pohitel je k bratom in sestram in jih navdušil za potovanje; še danes potujejo za njim. A gore so visoke in skoraj neprehodne, brez vode življenja pa je težko hoditi.

    Vsak človek išče pot do Boga.
    Mnogi hodijo skozi puščavo, kjer se osamljeni in nebogljeni upirajo viharjem življenja. Poti ni; vetrovi skrbno zakrijejo sledi v puščavskem pesku. Vsak hodi sam, le silna žeja ga žene naprej. Samo najvztrajnejšim uspe priti na cilj – ti so resnični heroji. Večina pa se ustavi ob mlakužah, ki jih ponuja svet – pijejo kalno vodo in nočejo dalje. Zanje je Studenec predaleč.

    Gospod je ljubezen.
    Oče noče naših muk in trpi z vsakim Otrokom, ki zaide. Ponuja nam svojega Sina, da po Njem pridemo k Njemu. Jezus Kristus se iz Očetovega naročja izliva v svet. Kot reka nam prinaša tisto vodo, katere je Izvir prepoln – vodo življenja. Sam je Studenčnica, ker je eno s Studencem. Za nas se izliva, zaradi naše žeje, kajti Oče ve, da brez vode ne moremo na pot. Kako gotova in varna je pot, če sledimo Reki žive vode. Ob njej ni mogoče zaiti. Vodi nas, krepča, hladi in vzpodbuja, saj z njo okušamo to, po čemer hrepenimo. Res je pot proti toku težka; navkreber gre in marsikakšna ovira je na njej. Kako vabljive so ravnice, ki se nam ponujajo na desni in levi, koliko lažje je hoditi po njih. Nikar, sestra! Ne odstopaj, brat! Ne skrbi za rane, ki ti jih zadajajo ostri kamni, tu je On, da ti jih izpere in ohladi; ne boj se naporov, On ti bo dal moči. In ko gledam strugo, se ustrašim njenih strmih bregov in neravnega dna. Da, sveta Cerkev je tudi takšna. A le po njej se lahko izliva Jezus Kristus; nam v življenje. Oče tako hoče. Zgradili smo umetne prekope in kanale, po svoje preusmerili tok Reke; vse zato, da bi nam bilo lažje. On pa se še vedno izliva! Pijemo ga vsak ob svoji strugi in se slepimo, da je “naša” Voda najbolj bistra in osvežujoča. Reka pa tiho teče dalje.Tebi in meni v življenje. O, da ne bi nikdar pustili bratov, ki umirajo od žeje, samih v njihovi bolečini. Mi vemo za Reko, v kateri je dovolj vode za vse. Kakor so naju nekoč starši pripeljali na breg in rekli: “Poglej, to je Jezus Kristus!”, tako delajva tudi midva, dragi prijatelj. In ko bova srečala blodečega v puščavi, mu ponudiva največ kar imava: Jezusa Kristusa – vodo življenja.

    Fejstbog Jaro

    Gospod, radi bi spremenili svet,
    toda čutimo, da moramo začeti pri sebi,
    da vsak lahko spremeni samo samega sebe.
    Gospod, prenovi svet. Toda začni pri meni.
    Gospod, prebudi svojo Cerkev. Začni pri meni.
    Gospod, poživi nas, ki verujemo vate, da bomo živo znamenje tvoje dobrote za vse ljudi. Začni pri meni.
    Gospod, utrdi upanje v možnost novega začenjanja. Začni pri meni.
    Gospod, vžgi ljubezen. Vžgi jo v meni in v srcih vseh ljudi.
    Amen.

  31. Janez says:

    Brez Ljubezni
    DOLŽNOST BREZ LJUBEZNI TE NAREDI HLADNEGA.
    ODGOVORNOST BREZ LJUBEZNI TE NAREDI BREZOBZIRNEGA.
    PRAVIČNOST BREZ LJUBEZNI TE NAREDI TRDEGA.
    PRIJAZNOST BREZ LJUBEZNI TE NAREDI NEISKRENEGA.
    MODROST BREZ LJUBEZNI TE NAREDI TRDOSRČNEGA.
    UREJENOST BREZ LJUBEZNI TE NAREDI MALENKOSTNEGA.
    POŠTENOST BREZ LJUBEZNI TE NAREDI DOMIŠLJAVEGA.
    VERA BREZ LJUBEZNI TE NAREDI PRENAPETEGA.
    ŽIVLJENJE BREZ LJUBEZNI JE NESMISELNO.
    ŽIVLJENJE V LJUBEZNI JE SREČA IN VESELJE!
    Fejstbog.

  32. Janez says:

    Bog nas ljubi neskončno bolj kakor oče in mati (pater Anton)
    Mati Terezija je povedala: “Pred nekaj meseci so našli na ulici v Melbournu moža, alkoholika, ki je živel že mnogo let v tej državi. Sestre so ga odpeljale v svoj dom. Ko je videl, kako so ravnale z njim, kako so skrbele zanj, mu je nenadoma postalo jasno: ‘Bog me ljubi.’ Zapustil je dom in se ni nikoli več vdal pijači. Vrnil se je k svoji družini, k svojim otrokom. Zopet je začel delati. Ko je dobil prvo plačo, je prišel k sestram, jim izročil denar in rekel: ‘Želim, da ste še za druge Božja ljubezen, kakor ste bile zame.’” Če se sestre matere Terezije tako odlikujejo v ljubezni, kaj naj rečemo šele o Bogu! Sveto pismo Božjo ljubezen primerja očetovi in materini ljubezni. V najlepši molitvi, ki nas jo je naučil Jezus, se obračamo na Boga z besedami: “Oče naš, ki si v nebesih” (Mt 6,9). Kristjani smo Božji otroci. To smo postali pri svetem krstu, ko smo se rodili iz vode in Svetega Duha (prim. Jn 3,5).

    Bog nas ljubi neskončno bolj kakor najboljši zemeljski oče. Jezus je rekel učencem: “Oče sam vas ima rad, ker imate tudi vi mene tako radi in trdno verujete, da sem prišel od Boga” (Jn 16,27). Božja ljubezen do nas je popolnoma nesebična. Bog ne more od nas ničesar pričakovati, česar že ne bi imel sam. Ljubi nas, ker nam hoče dobro. Božja ljubezen do nas je podobna tudi materini ljubezni. Kakor otrok ni s svojo ljubeznijo zaslužil materine ljubezni, tako mi s svojo ljubeznijo nismo zaslužili Božjo ljubezen. On nas vedno ljubi prvi in nas v svoji ljubezni vedno znova preseneča. Že v Stari zavezi Bog popisuje svoje ravnanje z izvoljenim ljudstvom s podobami, ki veljajo za matere: “Ko je bil Izrael mlad, sem ga ljubil, iz Egipta sem poklical svojega sina. Jaz sam sem Efraima učil hoditi, jemal sem jih na svoje lakte, pa niso spoznali, da skrbim zanje. Pritegoval sem jih s človeškimi vezmi, z vrvicami ljubezni, bil sem jim kakor tisti, ki si vzdigujejo otroka k licu, počasi sem mu dajal jesti” (Oz 11,1–4). Seveda je Božja ljubezen neskončno bolj popolna od ljubezni še tako popolne zemeljske matere. Je popolnoma brezpogojna: “Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim. Glej, na obe dlani sem te napisal” (Iz 49,15 s).

    Boga zanima vsak človek, vsaka človeška oseba, vsaka neumrljiva duša. Bog ljubi vsakega posebej. Ne zamenjuje nas med seboj. Pozna nas po imenu. Pozna našo zgodovino, stran za stranjo. V njej pozna vse vrstice in celo tisto, kar je med njimi. Z nami je na vsakem koraku, od zibelke do groba. Ljubi nas, čeprav ga mi ne ljubimo. Božje ljubezni smo deležni po delovanju Svetega Duha. Sv. Pavel uči, da “je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan” (Rim 5,5). Med sadove Svetega Duha šteje na prvem mestu ljubezen (Gal 5,22).

    Bog ljubi prav vsakega človeka
    Bog ljubi prav vsakega človeka, čeprav nas je danes na zemlji več kakor sedem milijard. Bog ljubi tudi najbolj propadle ljudi. Bog daje zemeljske dobrine krivičnim večkrat celo obilneje kakor pravičnim, ker hoče pravičnim s pomanjkanjem dobrin pomagati, da bi bolj zahrepeneli po nebeških dobrinah in bi se nanje bolje pripravili. Pravične prav zato, da bi duhovno napredovali, večkrat zadenejo težji križi kakor krivične. Bog naprej ve, da nekaterim grešnikom tudi pomanjkanje dobrin in različni križi ne bodo prinesli spreobrnjenja. Zato jim izkazuje zemeljske naklonjenosti. Tako Bog podarja svojo ljubezen vsakemu človeku, kakor je temu primerno. Ker smo končna in omejena bitja, Božjega delovanja ne razumemo. Mera Božje ljubezni ni do vsakega človeka enaka. Bog nekatere ljubi bolj kakor druge in jim daje več milosti, ker ima z njimi posebne načrte. Vsekakor gre pri Božji ljubezni za skrivnost svobodne Božje izbire, ki je ne moremo do konca doumeti. Zato bo za nas najbolje, če bomo v popolnem zaupanju vse prepustili Bogu. Mala Terezija o našem vprašanju v Povesti duše takole razmišlja: “Dolgo nisem mogla razumeti, zakaj Bog nekatere duše odlikuje z večjimi milostmi, drugim pa jih bolj pičlo odmerja. Čudila sem se, ko sem premišljevala, s kako izrednimi dokazi svoje ljubezni je Bog obsipal celo velike grešnike: svetega Pavla, svetega Avguština, sveto Magdaleno in toliko drugih, ki jih je Bog tako rekoč prisilil, da so sprejeli njegovo milost. Premišljevala sem o življenju svetnikov.

    A nisem si znala razložiti, kako to, da je Gospod nekatere duše s tako skrbnostjo varoval prav od zibeli do groba; vse, kar bi jim moglo biti v spotiko, je pred njimi odstranil s pota. Nič jim ni oviralo prostega poleta k Njemu v višine. Tudi ni dopustil, da bi bil kdaj greh zasenčil brezmadežni blesk njihove krstne nedolžnosti. Vpraševala pa sem se zopet, kako to, da umrje v poganskih deželah toliko ubogih ljudi, ne da bi bili kdaj slišali kako besedico o pravem Bogu. Jezus me je poučil o vsem tem. Opozoril me je na široko odprto knjigo narave: Vse cvetlice so mične in lepe. Krasna je kraljevska roža in prelestna je v svoji belini nežna lilija. Toda vse to ne zatemni prijetnega vonja vijolice in ljubkosti skromne marjetice. Spoznala sem, da bi naša pomlad zgubila krasoto, če bi razgrnila po svojih tratah samo bohotno žareče rože namesto preprostih cvetlic. Prav tako je tudi v živem Božjem vrtu, v kraljestvu duš. Bog si je zasadil v svojem Božjem vrtu velike svetnike, prave rože in lilije; a poleg njih si je vzgojil tudi drobcene, neznatne marjetice in vijolice. Vse pa imajo eno in isto nalogo: da razveseljujejo Božje oko, kadar zre na zemljo, podnožje svojih nog. Cvetke same pa so tem popolnejše, čim bolj radostno in vestno izpolnjujejo Božjo voljo.”

    Pater Anton, medmrežje Fejstbog.

  33. Miro says:

    PONEDELJEK, 30. MARCA: POSVETITEV SLOVENIJE PRESVETEMU SRCU JEZUSOVEMU IN BREZMADEŽNEMU SRCU MARIJINEMU!

    Ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore bo v ponedeljek, 30. marca 2020, ob 21.00, po končani molitvi rožnega venca, ki jo bo prenašal Radio Ognjišče, posvetil vse verne Slovence, posebej še bolne z virusom COVID-19, zdravstveno osebje, državne voditelje in druge, ki pomagajo v času epidemije.

    Več o tem na https://katoliska-cerkev.si/posvetitev-jezusovemu-in-marijinemu-srcu

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!

  34. Miro says:

    SV. BERTOLD JE DOSEGEL VELIKO POPOLNOST IN ZGLEDNO SVETOST!

    Božja beseda: »Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane« (Jn 15,16).

    Današnji godovnjak sv. Bertold, redovnik, se je Bogu ves daroval ter dosegel veliko popolnost in zgledno svetost. V dobi križarskih vojn v 12. stoletju je v Sveti deželi na gori Karmel ustanovil karmeličanski red. Pripisovali so mu obilo čudežev in dar prerokovanja. Svoje svetniško življenje je dovršil leta 1195 v Sveti deželi (povzeto po knjigi Kristusove priče, Stanko Lorber).

    http://svetniki.org/blazeni-bertold-redovni-ustanovitelj

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, neizčrpni vir čudežev, zaupamo vate!
    Sv. Bertold, prosi za nas!

  35. Miro says:

    MED MOSTOM IN REKO JE BOŽJE USMILJENJE« – PAPEŽ FRANČIŠEK: »BODITE VELIKODUŠNI, VEDNO DAJAJTE, DAJAJTE!«

    Božja beseda: »Bodite usmiljeni, kakor je tudi vaš Oče usmiljen. Ne sodite in ne boste sojeni: ne obsojajte in ne boste obsojeni; oproščajte in boste oproščeni; dajajte in se vam bo dalo: dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo dali v naročje. S kakršno mero namreč merite, s tako se vam bo odmerilo« (Lk 6,36-38).

    Spomnimo, da je papež Frančišek marca lani v eni od homilij poudaril, da je treba posnemati Boga in hoditi pred Njegovimi očmi, če se v življenju ne želimo zmotiti. V ospredje je postavil Božje usmiljenje, ki ga naj posnemamo na tri načine: ne soditi drugih, ne obsojati in odpuščati. Vse to je seveda izjemno pomembno tudi v sedanjem kriznem času, zato je prav, da se še in še poglabljamo v papeževa globoka razmišljanja ob evangeljskih odlomkih, še zlasti v njegove spodbudne misli o Božjem usmiljenju. Nič hudega, če nekatere misli ponovno zapišemo, saj si jih tako v duhu in srcu spet osvežimo. Ne pozabimo na spodbudo svetega očeta: »Bodite velikodušni pri dajanju revnim, tistim, ki so v stiski. Dajajte mnoge stvari: dajajte nasvete, dajajte nasmehe ljudem. Vedno dajajte, dajajte.«

    Več o tem na:

    https://www.vaticannews.va/sl/papez-francisek/masa-v-sv-marti/2019-03/papez-med-jutranjo-homilijo-posnemajmo-bozje-usmiljenje.html

    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

  36. Janez says:

    Papež Frančišek: »Gospod, ne pusti nas na milost in nemilost viharju.« , Rim 27.03.2020
    S to prošnjo se je papež Frančišek nocoj 27. 3. 2020 obrnil k Bogu. Pred praznim trgom sv. Petra, ki je odražal stanje po svetu, je vodil molitev za konec pandemije in podelil blagoslov Urbi et Orbi, mestu in svetu, kar običajno stori le za božič in veliko noč. Gosta tema je zagospodovala nad našim življenjem. Iznenada nas je presenetil nepričakovan in divji vihar, je stanje povzel papež. Vsi smo na istem čolnu, preplašeni in izgubljeni, a hkrati vsi poklicani, da veslamo skupaj, je dejal. Po njegovih besedah je zdaj čas, da izberemo, kaj je res vredno in kaj mine, da ločimo to, kar je potrebno, od tega, kar ni. »To je čas, da naravnamo življenjsko smer proti tebi, Gospod, in proti drugim.«

    Čas je namreč, da odkrijemo tudi nove načine solidarnosti. »Gospod nas nagovarja in nas sredi našega viharja vabi, da prebudimo in poživimo solidarnost in upanje, ki sta sposobna dati trdnost, podporo in pomen tem uram, v katerih se zdi, da se vse potaplja.« Papež je svojo molitev izrekel skoraj v oglušujoči tišini, v ozadju se je slišalo le padanje dežja in občasno krik golobov. »Ko smo zdaj na razburkanem morju, te moledujemo: »Prebudi se, Gospod!« … Ne pusti nas na milost in nemilost viharju.« Papež je molil za človeštvo, strto od strahu in stiske, za bolnike in umirajoče, ki čutijo težo osamljenosti, zdravnike in zdravstvene delavce, ki so izčrpani od naporov, ter politike, ki nosijo breme odločanja. Vatikan je danes objavil tudi potek slovesnosti v velikem tednu. Papež jih bo vodil v baziliki sv. Petra brez navzočnosti ljudstva, krizmene maše na veliki četrtek ne bo, križev pot pa bo pred baziliko sv. Petra.

    Homilija papeža Frančiška v celoti (prevod br. Miran Špelič)
    »Ko se je zvečerilo« (Mr 4,35). Tako se začenja evangelij, ki smo ga slišali. Že nekaj tednov se zdi, da se je zvečerilo. Gosta tema se je zgrnila na naše trge, ulice, mesta. Zagospodovala je nad našim življenjem in napolnila vse z oglušujočo tišino in obupno praznino, ki ohromi vsako reč, ki se je dotakne; čuti se v zraku, zazna se v kretnjah, to povedo pogledi. Znašli smo se preplašeni in izgubljeni. Kot učence iz evangelija nas je iznenada presenetil nepričakovan in divji vihar. Zavedli smo se, da smo vsi na istem čolnu, vsi krhki in izgubljeni, obenem pa pomembni in potrebni, vsi poklicani, da skupaj veslamo, vsi potrebni vzajemne tolažbe. Na tem čolnu … smo vsi. Kakor tisti učenci, ki enoglasno govorijo in v stiski rečejo: »Utapljamo se« (38), tako smo se tudi mi zavedli, da ne moremo iti dalje vsak zase, ampak samo skupaj. Zlahka se znajdemo v tej pripovedi. Težko pa je razumeti Jezusovo držo. Medtem ko so učenci vznemirjeni in obupani, je on na krmi, na tistem delu čolna, ki se prvi potopi. In kaj počne? Kljub premetavanju mirno spi, zaupa Očetu – to je edino mesto v evangeliju, ko vidimo Jezusa spati. Ko ga potem zbudijo in umiri veter in vodovje, se obrne na učence z očitajočim tonom: »Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?« (40).

    Skušajmo razumeti. V čem je pomanjkanje vere pri učencih, ki se postavlja v nasprotje z Jezusovim zaupanjem? Niso nehali verovati vanj, saj ga kličejo. Vidimo pa, kako ga kličejo: »Učitelj, ti ni mar, da se utapljamo?« (38). Ti ni mar: mislijo, da se Jezus ne briga zanje, da mu zanje ni dosti mar. Med nami, v naših družinah je ena od stvari, ki najbolj boli, ko nam kdo reče: »Nič ti ni do mene!« Ta stavek zaboli in sproži vihar v srcu. Tudi Jezusa je moralo prizadeti. Nikomur namreč ni več do nas kot njemu. Ko so ga namreč poklicali, takoj reši svoje učence, ki so izgubili zaupanje. Vihar razkrinka našo ranljivost in pusti odprte tiste lažne in odvečne gotovosti, s katerimi smo si zgradili svoje agende, svoje načrte, svoje navade in svoje prioritete. Pokaže nam, kako smo pustili, da je zaspalo in bilo zapuščeno, kar hrani, podpira in daje moč našemu življenju in naši skupnosti. Vihar razkrinka vse »zavijanje v celofan« in pozabljanje tega, kar je nahranilo dušo naših narodov; razkrinka vse poskuse, da bi z navidez »odrešilnimi« navadami utišali bolečino, ker se nismo sposobni sklicevati na svoje korenine in priklicati spomin svojih prednikov, s tem pa se prikrajšamo za potrebno imunost pri zoperstavljanju neprilikam.

    Z viharjem je odpadel puder tistih stereotipov, s katerimi smo maskirali svoj »ego« v nenehni skrbi za lastno podobo; in je vnovič ostala razkrita tista (blagoslovljena) skupna pripadnost, ki se ji ne moremo odtegniti: bratska pripadnost. »Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?« Gospod, tvoja beseda nas nocoj pretresa in zadeva vse nas. V tem našem svetu, ki ga ljubiš bolj kot mi, smo napredovali z vso hitrostjo in se čutili močne in sposobne vsega. Hlastali smo po zaslužku, pustili smo se posrkati stvarem in zmesti naglici. Nismo se ustavili pred tvojim klicanjem, nismo se ustavili vpričo vojn in planetarnih krivic, nismo prisluhnili klicu revežev in našega hudo bolnega planeta. Neustrašeno smo šli dalje misleč, da bomo vedno ostali zdravi v bolnem svetu. Ko pa smo zdaj na razburkanem morju, te moledujemo: »Prebudi se, Gospod!«

    »Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?« Gospod, na nas se obračaš s pozivom, pozivom k veri. Ta ni toliko klic k verovanju, da ti obstajaš, ampak klic, naj pridemo k tebi in ti zaupamo. V tem postnem času odmeva tvoj nujni poziv: »Spreobrnite se! Vrnite se k meni z vsem srcem!« (Jl 2,12). Kličeš nas, naj sprejmemo ta čas preizkušnje kot čas izbire. To ni čas tvoje sodbe, ampak naše sodbe: čas, da izberemo, kaj je res vredno in kaj mine, da ločimo to, kar je potrebno, od tega, kar ni. To je čas, da naravnamo življenjsko smer proti tebi, Gospod, in proti drugim. In pogledamo lahko na toliko zglednih sopotnikov, ki so v strahu ravnali tako, da so darovali svoje življenje. To je dejavna moč Duha, ki se razliva in udejanja v pogumnih in velikodušnih dejanjih predanosti. To je življenje Duha, ki je sposobno odkupiti, ovrednotiti in pokazati, kako naše življenje tkejo in podpirajo običajni ljudje – navadno pozabljeni –, ki se ne pojavijo na naslovnicah časnikov in revij niti na zadnjih modnih pistah, ampak nedvomno pišejo danes odločilne dogodke naše zgodovine: zdravniki, bolničarji in bolničarke, zaposleni v trgovinah, čistilci, skrbniki ostarelih, prevozniki, redarji, policisti, prostovoljci, duhov¬niki, redovnice in tolikeri, res tolikeri drugi, ki so razumeli, da se nihče ne bo rešil sam. Vpričo trpljenja, kjer se meri resnična razvitost naših narodov, odkrivamo in izkušamo Jezusovo veliko¬duhovniško molitev: »… da bodo vsi eno« (Jn 17,21). Koliko ljudi vsak dan ravna potrpežljivo in vliva upanje; skrbijo, da ne sejejo panike, ampak soodgovornost. Koliko očetov, mater, dedkov in babic ter učiteljev s preprostimi in vsakdanjimi dejanji kaže našim otrokom, kako se soočiti s krizo in jo prestati, tako da prilagodimo navade, dvignemo pogled in spodbujamo molitev. Koliko ljudi moli, daruje in prosi za blagor drugih. Molitev in tiho služenje: to je naše zmagovito orožje.

    »Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?« Začetek vere je v tem, da se zavemo, kako smo potrebni odrešenja. Nismo samo¬zadostni, sami se lahko samo potopimo; potrebujemo Gospoda, kakor so starodavni krmarji potrebovali zvezde. Povabimo Jezusa v čolne svojega življenja. Izročimo mu svoje strahove, da jih premaga. Kakor učenci bomo izkusili, da z njim na krovu ni brodoloma. Kajti to je Božja moč: obrniti v dobro vse, kar nas doleti, tudi hude reči. On prinaša vedrino v naše viharje, ker z Bogom življenje nikoli ne umre. Gospod nas sprašuje in nas sredi našega viharja vabi, naj prebudimo in poživimo solidarnost in upanje, ki sta sposobna dati trdnost, podporo in pomen tem uram, v katerih se zdi, da se vse potaplja. Gospod se prebuja, da bi prebudil in poživil našo velikonočno vero. Imamo sidro: v njegovem križu smo bili rešeni. Imamo krmilo: v njegovem križu smo bili odkupljeni. Imamo upanje: v njegovem križu smo bili ozdravljeni in objeti, da nas nič in nihče ne more ločiti od njegove odrešilne ljubezni. Sredi osame, v kateri trpimo zaradi pomanjkanja čustev in srečanj, ko izkušamo pomanjkanje tolikih reči, prisluhnimo še enkrat oznanilu, ki nas rešuje: Vstal je in živi z nami. Gospod nas poziva s svojega križa, naj najdemo življenje, ki nas pričakuje, naj gledamo k tistim, ki nas kličejo, naj okrepimo, prepoznamo in zganemo milost, ki prebiva v nas. Ne ugašajmo tlečega stenja (prim. Iz 42,3), naj se nikoli ne utrne, in pustimo, da bo prižgal upanje.

    Objeti njegov križ pomeni najti pogum, da objamemo vse neprilike sedanjega časa in za hip opustimo svoj videz vsemogočnosti in posesti, da bi dali prostor ustvarjalnosti, ki jo je edino Duh sposoben prebuditi. Pomeni najti pogum, da odpremo prostor, kjer se bodo vsi lahko čutili poklicani, in omogočimo nove oblike gostoljubja, bratstva in solidarnosti. V njegovem križu smo bili odrešeni, da sprejmemo upanje in pustimo, da prav to upanje podpira vse možne ukrepe in načine, ki nam lahko pomagajo, da varujemo in smo varni. Objeti Gospoda, da bi objeli upanje: to je moč vere, ki osvobaja od strahu in daje upanje. »Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?« Dragi bratje in sestre, s tega kraja, ki pripoveduje o Petrovi skalnati veri, bi vas nocoj rad vse izročil Gospodu po priprošnji Marije, ki je rešitev njegovega ljudstva, morska zvezda v viharju. Iz tega stebrišča, ki objema Rim in ves svet, naj se na vas kot tolažilni objem spusti Božji blagoslov. Gospod, blagoslovi svet, daj zdravje telesom in tolažbo srcem. Naročaš nam, naj se ne bojimo. A naša vera je šibka, plašni smo. Ti pa, Gospod, nas ne pusti na milost in nemilost viharju. Ponovi spet: »Ne bojte se!« (Mt 28,5). Mi pa skupaj s Petrom »vrzimo vso svojo skrb nate, saj ti skrbiš za vas« (prim. 1 Pt 5,7).

    Radio Ognjišče Homilija Papeža Frančiška

    Preberimo hoimilijo papeža Frančiška in molimo k Bogu za odpupčanje naših grehov in spreobrnitev.

  37. Janez says:

    Radio Ognjišče: Dr. Karel Gržan: Obvarujmo se pred pandemijo strahu!

    »Ne bojte se!« je ena izmed najpogosteje izraženih misli v Svetem pismu. Z duhovnikom dr. Karlom Gržanom smo v Radiu Ognjišče ob evangelijskem odlomku Jezus pomiri vihar (Mr 4,35-41) razmišljali, kako v časih preizkušnje, kakršen je tudi sedanji, v sebi krepiti mir, zaupanje, spokojnost misli in čutenj. »Človek je krhko bitje, včasih se nam zdi kaj brezupno, ko se utapljamo, ko nam voda sega do grla. Zelo nevarna je nadutost, jaz sem močan, vse zmorem. Si močan, če pridobivaš duhovne moči. Tako kot telo potrebuje hrano za moč, tako potrebujemo tudi hrano za svojo srčnost. Pomembno je, kako stabilizirati sebe v najgloblji srčiki lastne biti, hvaležni moramo biti, da imamo vero, da se znamo prebujati v zaznavi Boga, da znamo stabilizirati notranjo vzvalovanost,« je dejal dr. Karel Gržan in spodbudil, da uporabljamo orodja umiritve: molitev rožnega venca, litanije, teizejske speve … Večkrat rečemo, da so bili naši predniki pobožni, toda oni so se po Bogu reševali, imeli so duhovni red, molili zjutraj, opoldne in zvečer. »Ta duhovna orodja so narejena po meri človeka, tudi na vrtu uporabljam orodja, ki so nam jih pustili predniki, motiko, da razrahljamo zemljo, z molitvijo pa razrahljamo tisto, kar nas dela utrujene. V kriznih časih je to treba »ponucat«, pravi Karel Gržan.

    Vsak človek ima tudi stopnjo občutljivosti

    V odlomku o viharju na jezeru valovi prestrašenost, zbeganost. Trenutki, ki jih živimo sedaj, so podobni, zato se je po besedah Karla Gržana v tem trenutku pomembno obvarovati ne samo pandemije virusa, ampak tudi strahu. Treba je iskati in najti načine, kako sami sebe prebujati v spokojnost, zaupanje, v tisto pričakovanje, da se bodo stvari uredile. Misli nas lahko speljejo v čisto tesnobo, strah. Vsak človek ima ne le stopnjo bolečine, ampak tudi stopnjo občutljivosti. Če nekdo, ki je prestrašen, gleda samo to, kar ga straši, res lahko to v njem prebudi vihar groze, v katerem je resnično samo še to, da se utapljamo, da bo vsega konec, tako kot so doživljali apostoli. Vse se zdi preveč oddaljeno, nič ni več trdnega, ni nobene opore, gotovosti, zdaj je to virus, ampak to razmišljanje, prestrašenost zaradi bolezni, se lahko zgodi večkrat, kajti veliko stvari lahko vzvalovi naše počutje. Ko te nekaj prestraši, samo še bolj gledaš v tisto, kar starši, zato je zelo pomembno vaditi pozornost, dobiti napotila, kako iz teh strahov, ki dejansko stanje samo slabšajo. Duhovnik se je navezal na svojo osebno izkušnjo: »V preteklem letu sem doživljal negotovost, ko sem zbolel in nisem vedel, ali je zelo težka bolezen ali ne. K sreči je bil potem izvid dober, toda v tistem letu čakanja so se pojavili tudi simptomi, značilni za težko bolezen, saj me je bilo strah. Tudi zdaj lahko kdo samo kihne, ima vročino in že pomisli, da je okužen. Zato je pomembno, kako se v teh težkih časih svetliti, če se sam ne bi znal umirjati, bi bila situacija težja, nekdo ti mora pomagati. Danes sem neki gospe rekel, naj se ustavi, saj brska samo po podatkih, koliko je že bolnih, umrlih. Svojo pozornost usmerjajmo v tisto, kar nam bo dalo moči.« Zjutraj grem najprej v kapelo, moja prva molitev je O Gospa moja – molitev je zelo dolga, ker ne izročim le sebe, ampak izročim v sveto tudi tiste, ki ste pomembni v mojem življenju, tudi vse vas … Zdaj so časi, ko je potrebno ohraniti trdno vero, hkrati pa upoštevati tudi vsa navodila, ki so nam dana, saj je odgovornost na vsakem posamezniku. »Napotila je potrebno vzeti zelo zares, to kar rečjo, tega se moramo držati. Bog je postavil zakonitosti v naravo in jo je treba upoštevati, milost predpostavlja naravo. Če kdo ne stavi na modrost, je tudi kaznovan, so sankcije, ki morajo strezniti človeka,« je poudaril dr. Karel Gržan in svojo misel slikovito opisal tudi z zgodbo o utapljajočem se človeku, ki je čakal na rešitev Boga, a ker ni šel v čoln, ki mu ga je Bog poslal po ljudeh, je utonil.

    Ali Bog spi?
    Mnogo ljudje se v dani situaciji sprašuje, ali Bog spi, zakaj nam ne pomaga. Karel Gržan se ob tem spet naveže na evangeljski odlomek in pojasni: » Apostoli nam kažejo, kako moramo ravnati, ko se nam zdi, kakor da Bog spi. Ampak on ne spi, mi smo v zaznavi do njega zadremali, otopeli, preveč spravljeni na površje, v površnost, premalo v duhovno prebujenost zaznave njegove bližine. Kako se buditi? Apostoli so začeli klicati Boga z njegovim imenom: Jezus, a ti je malo mar, usmili se nas. To je zame tista pomembna molitev, ko izrečeš ime Boga, gospod Jezus Kristus, usmili se me. Sam to pogosto molim, ko zaznam, da bi me misel lahko zamorila, ko se v meni prebuja tesnobnost, nelagodnost, takrat začnem moliti to molitev oziroma samega sebe prebujati v zaznavo Božje prisotnosti in imenovati Boga z njegovim imenom: Gospod Jezus Kristus, usmili se me, objemi me, umiri me, daj da zaznam tvojo bližino. Večkrat se pošalim, da če kličeš Jankota in Metko, ne prime, »prime« pa, če kličeš Jezusa, v tebi se prebudi umiritev.«

    Izročajmo v Božje roke, človeška moč je omejena
    Ko nam je lepo, se zgubimo, postanemo površni, nekoč, ko so bili težji časi, so ljudje vedno imeli določen čas, zjutraj, opoldne, zvečer, ko so se prebudili v zaznavo Božje prisotnosti, da so pridobili duhovni mir, notranjo moč, svetlo, sveto zaznavnost, s katero so potem lažje gledali optimistično z zaupanjem v čas in prostor. V obdobjih, ko je kriza, ko je nekaj v zraku, je zelo pomembno, da se ne prepustimo viharnosti, da se znamo stabilizirati, da se znamo vedno znova prebujati, ampak za to moramo imeti red. Ko nam je lepo, ko niso krizni časi, pa se spomniš na Boga in pomoliš, zdaj pa je potreben red – kot ga moramo imeti, če jemljemo zdravila. Drugače nas prestrašenost spodnese in nas odnese, potem smo samo še v paniki, v tesnobi in ko te enkrat nosi strah, negotovost, potem se težko ustaviš, zato moraš imet točke stabilnosti. »Zjutraj grem najprej v kapelo, moja prva molitev je O Gospa moja – molitev je zelo dolga, ker ne izročim le sebe, ampak izročim v sveto tudi tiste, ki ste pomembni v mojem življenju, tudi vse vas … Če nosiš sam vse ljudi, ki jih imaš rad, te to lahko utopi, zamori, preobremeni, zato je potrebno za tiste, ki te bi skrbelo, dati ven iz sebe v sveto. Ko izročiš samega sebe, se izjemno razbremeniš. Zelo se mi smilijo ljudje, ki morajo sami nositi tolike v svojih skrbeh in jih ne znajo izročati v sveto. Če pomislim nase, si preprosto ne znam predstavljati, kakšne cirkuse bi zganjal, kakšne strahove, kako bi obremenjeval, kako bi ob vseh poročilih še sam dodatno temnil misli in počutje, če ne bi tega izročanja opravil ne samo zjutraj, ampak tudi opoldne in zvečer. Temeljna je molitev izročanja, po Mariji k Jezusu. Potem človek mirno zaspi, ker tisti, ki so v tvojem srcu, duši, dragoceni, so izročeni v tisto varstvo, ki jih najbolj lahko doseže. Naše človeška moč je omejena,« spomni Karel Gržan.

    Bog hoče našo pristnost, ne pobožnost
    Mnogi so v teh dneh osamljeni, strah jih je. Karel Gržan pravi, da strahu ne smemo zapreti vase, ker bo rovaril v nas, v naših misli, strah je treba dati na svetlo in tam izgubi moč. Toda pomembna je povezanost z Bogom, pomembno je duhovno ravnovesje, ki stabilizira tudi naše čustveno ravnovesje. »Povezanost s svetim ti da moč, da lažje sprejemaš realnost, ki jo moramo sprejeti, da ne zaidemo v paranojo. To ne pomeni, da bližnjim ne izrazimo, kaj čutimo, toda pred tem molimo, se umirajmo, poskrbimo za duhovni red, potem pa je svojo doživljajsko resničnost mogoče izražati tudi svojim najbližjim,« svetuje dr. Karel Gržan: »Apostoli so rekli, mi se utapljamo, tebi pa ni mar. Pred Bogom so bili iskreni, to spodbuja tudi nas, da smo pred Njim iskreni. Bog hoče našo pristnost, ne pobožnost, do konca izrazimo čutenja: »Boga ne bomo utopili s svojimi bremeni, tam se bodo bremena utopila in mi bomo ostali na površju. Tudi če je očitek, mu ga izročimo.« V tokratni oddaji nam je dr. Karel Gržan dal veliko konkretnih spodbud, da bomo lažje preživeli te čase preizkušnje, zato pogumno iz dneva v dan, kajti: »V ljubezni ni strahu, temveč popolna ljubezen prežene strah« (1 Jn 4,18).

    Radio Ognjišče

  38. Janez says:

    Papež Frančišek: Pet minut vsak dan za spremembo srca

    Pet minut vsak dan za spremembo srca
    »Ustaviti se, zavedati se svojih zgrešenosti ter vedeti, da konec lahko pride vsak trenutek in ne živeti ob ponavljanju, da je Božje sočutje neskončno – s tem opravičujemo to, da lahko delamo, kar hočemo. Tako nam svetuje današnje berilo iz Sirahove knjige in spodbuja k spremembi srca in k spreobrnjenju h Gospodu.

    Obvladuj strasti
    Modrost je za vsak dan. Porodi se iz premišljevanja življenja in iz tega, da se zaustavimo in premislimo, kako smo ga preživeli. Prihaja iz poslušanja nasvetov, kakor tistih Sirahovih, ki so podobna pojasnilom, ki jih oče da sinu, dedek vnuku. Ne slédi svojemu nagonu, svoji moči, odstrani strasti iz svojega srca. Vsi imamo strasti. Toda bodi pozoren in obvladuj strasti. Primi jih za roko, saj strasti ne bodo nekaj zlega, so, če tako rečemo, ‘kri’, s katero lahko peljemo naprej toliko dobrih stvari, a če nisi sposoben obvladovati svojih strasti, te bodo one obvladovale.

    Ne odlašaj s spreobrnitvijo
    Življenje je minljivo, kot pravi psalm: ‘Včeraj sem šel mimo in sem videl človeka, danes sem se vrnil in ni ga bilo več.’ Nismo večni, ne smemo misliti, da lahko delamo vse, kar hočemo in pri tem zaupamo v neskončno Božje usmiljenje. Nikar si toliko ne upaj in drzni misliti, da boš pobegnil. ‘Do sedaj sem ušel, tudi v prihodnje bom.’ Ne, si uspel uiti, a v bodoče ne veš… Nikar ne pravi: ‘Božje sočutje je veliko, odpustil mi bo številne grehe’ in greš naprej tako, da delaš kar hočeš. Ne govori tako. Poslednji nasvet tega očeta, tega dedka je: ‘Ne obotavljaj se spreobrniti h Gospodu’, ne obotavljaj se spreobrniti, spremeniti življenje, popraviti svoje življenje, odstraniti iz sebe tisto strupeno rastlino, vsi jo imamo, odstrani jo. ‘Ne obotavljaj se spreobrniti h Gospodu in ne prelagaj iz dneva v dan, saj bo nepričakovano izbruhnila Gospodova jeza.’

    Pet minut za spremembo srca
    Ne čakaj s spreobrnitvijo in ne odlagaj s spremembo svojega življenja, da se z roko dotakneš svojih zgrešenosti in neuspehov, ki jih vsi imamo. Ne ustraši se jih, da boš bolj sposoben obvladovati to, kar te prevzema s strastjo.

    Vsak dan opravimo to majhno spraševanje vesti, da se spreobrnemo h Gospodu in si jutri prizadevamo, da se to ne bo več ponovilo. Morda se bo to bolj ali manj zgodilo, a vendar si ti uspel obvladovati in ne da tebe obvladujejo strasti, tolike stvari, ki se zgodijo, saj nihče ni gotov, kako se bo končalo njegovo življenje in kdaj ga bo konec. Teh pet minut na koncu dneva nam pomaga, nam pomaga premisliti in ne odlašati s spremembo srca in s spreobrnjenjem h Gospodu. Naj nas Gospod uči s svojo modrostjo, kako iti naprej po tej poti.«

    Papež Frančišek

  39. Miro says:

    SV. ŠTEFAN HARDING JE KOT KRISTUSOV SLUŽABNIK ČUTIL Z NJEGOVO CERKVIJO IN JI TUDI VELIKO POMAGAL!

    Sveti redovniki so vedno iskali Boga, zato so prejeli blagoslov od Gospoda in plačilo Boga, svojega Odrešenika. Eden izmed njih je bil tudi sv. Štefan Harding, ki danes goduje. Kot Kristusov služabnik je čutil z njegovo cerkvijo in tudi silno veliko pomagal pri njeni gradnji za blagor Božjega ljudstva. Bil je zelo goreč za molitev, zbranost in uboštvo. Čeravno je svetniško živel, je ob svoji smrti dejal sobratom: »S trepetom in zaskrbljenostjo grem k Bogu, kakor bi nikoli nič dobrega ne storil. Bojim se, da sem morda premalo vredno milosti uporabljal« (povzeto po knjigi Kristusove priče, Stanko Lorber).

    Sv. Štefan Harding, prosi za nas!

    http://svetniki.org/sveti-stefan-harding-cistercijanski-opat

  40. Hvala says:

    SPREOBRNITE SE!

    KO JEZUS SREČA RIBIČA SIMONA IN ANDREJA JIMA REČE: “HODITA ZA MENOJ!
    TO JE PRVI POZIV K SPREOBRNJENJU!

    KAKO PREPROSTO IN VSAKDANJE . NIČ PRETRESLJIVEGA. JEZUS HOČE Z BESEDO SPREOBRNITE SE, POVABITI K PRAVIM DEJANJEM V VSAKEM TRENUTKU.

    SIMON IN ANDREJ NISTA DELALA NIČ SLABEGA, LOVILA STA RIBE. DO TISTEGA TRENUTKA JE BILO TO NAJBRŽ PRAV.

    A BOŽJA BESEDA, KI VSTOPI V NJUNA ŽIVLJENJA, JU V TISTEM TRENUTKU POVABI DRUGAM.

    KO JU JEZUS SREČA, JU POVABI, DA PUSTITA MREŽE, KER JIMA JE BOG PRIPRAVIL DRUGAČNO DELO.
    VIDI JU GLOBLJE, KOT VIDITA ONADVA SAMEGA SEBE.

    POVABI JU NA POT RASTI, DA URESNIČITA, DA IZ SEBE IZKLEŠETA TISTO PODOBO, KI JIMA JO JE PRIPRAVIL OČE BOG.

    POUDARJAM , DA DO TISTEGA TRENUTKA, JE BIL RIBOLOV NAJBRŽ PRAVA STVAR.

    SPREOBRNJENJE, H KATEREMU NAS VSAK TRENUTEK VABI BOŽJA BESEDA, PA HOČE, DA SMO ŽIVI., DA VIDIMO, KAJ OD NAS PRIČAKUJE BOG V NASLEDNJEM TRENUTKU.

    SPREOBRNJENJE JE JEZUSOVO TEMELJNO SPOROČILO. KAJ SMO IZ NJEGA NAREDILI? NEK IZREDEN DOGODEK, KI SE V ŽIVLJENJU MOGOČE ZGODI ENKRAT. ČE SE PA RODIMO “PRIDNI”, SE TO NE ZGODI NIKOLI.

    SPREOBRAČANJE JE PROCES, KI GA V NAS USTVARJA SREČANJE Z ŽIVIM BOGOM, Z BOGOM BESEDE IN BOŽJEGA KRUHA, ODNOSOV IN ZAKRAMENTOM.

    SPREOBRAČANJE JE ODZIV NA NEPRESTANO BOŽJE KLICANJE, NAJ HODIMO ZA NJIM.

    ČE STA SIMON IN ANDREJ METALA MREŽE V MORJE, TOREJ TO NE POMENI, DA JE BILO TO DO TAKRAT SLABO.
    DO TISTEGA TRENUTKA, KO STA BILA TAM, JE MOGOČE BOG PRIČAKOVAL OD NJIJU PRAV TO. KO PA JU JE SREČAL JEZUS, JE BILO NJUNO LOVLJENJE ŽE PRETEKLOST. TEGA NISTA VEČ POTREBOVALA, TO NI BILA VEČ NJUNA ŽIVLJENJSKA NALOGA.

    BOG V VSAKDANJEM TRENUTKU KAŽE, PRI ČEMER NAJ VZTRAJAMO IN KAJ NAJ SPREMINJAMO. BOG VAS VABI NA POT, ZATO GOVORI VSAKEMU OD NAS:

    “HODI ZA MENOJ!.

    “TO NE POMENI, DA BOSTE ŽENE SEDAJ PUSTILE MOŽE IN LONCE, TER ODŠLE V NEZNANO. NE, LAHKO, DA DANES NE KLIČE K NOBENI SPREMEMBI. MOGOČE STE PRAV TAM, KJE BI MORALI BITI, MOGOČE PA NE. MOGOČE SE PREVEČ OBREMENJUJETE Z NEČIM NEPOTREBNIM, SKRBITE ZA NEKAJ, KAR NIKOMUR VEČ NE KORISTI.

    ŽIVLJENJE Z BOŽJO BESEDO JE ŽIVO ŽIVLJENJE! NI MRTVILO, NI BIVANJE V HOTELU, KOT PRAVI PAPEŽ FRANČIŠEK, NI ČAKANJE, JE USTVARJANJE, JE ŽIVOST.

    ČEPRAV JE VSAKDANJE PA VABI TUDI K TVEGANJU. RADI SMO GOTOVI, RADI VEMO, KAJ NAS ČAKA, ZATO SE OKLEPAMO STAREGA. PRI TEM POGOSTO PRESLIŠIMO BOŽJI KLIC. BOJIMO SE TUDI, DA BI SE UMAZALI. TAM KJER SMO, TISTO KAR DELAMO POZNAMO IN JE VARNO. ZAČETI Z NEČIM NOVIM NAS JE STRAH . MOGOČE SE BOMO ZMOTILI, SPOTAKNILI , UMAZALI. TAKŠEN STRAH JE OČITEN PO VEČINI NAŠIH ŽUPNIJ. NAŠE CERKVE PO ŽUPNIJAH SE SKORAJ SVETIJO, IMAJO UREJENE FASADE, UREJENE PRAZNIKE, VENDAR NI ŽIVLJENJA. ŽIVLJENJE JE OSTALO ZADAJ, TRIDESET, PETDESET ALI VEČ ZADAJ. ŽIVLJENJE NE SLEDI TEMU ČASU. MLADIH FASADE NE NAGOVARJAJO, ŽIVLJENJA PA NI. MLADI HOČEJO ŽIVLJENJE, JIM GA BOMO DALI ?

    DRUGI DEL JEZUSOVEGA OZNANILA JE: “PRIBLIŽALO SE JE NEBEŠKO KRALJESTVO. BOŽJE KRALJESTVO JE KRALJESTVO ODNOSOV V LJUBEZNI. PRIBLIŽALO SE JE, KER NAS JEZUS SAM UČI LJUBEZNI, KER JE ON LJUBEZEN SAMA.

    BOŽJA BESEDA ŽELI BIVATI MED NAMI. ŽELI HODITI Z NAMI. VABI NAS, DA JI PRISLUHNEMO, DA JO SLIŠIMO, KO NAS VSAK TRENUTEK VABI NAJ SE SPREOBRNEMO. VSAK HIP NAM GOVORI: “NEBEŠKO KRALJESTVO JE ŽE TU”.

    NAJ BO RES TU, MED NAMI PO LJUBEZNI, PO ZAVESTI, DA JE BOG Z NAMI, DA SMO POKLICANI, DA USTVARJAMO LEPŠI BOLJ BOŽJI SVET. Prepis -Mirenski Grad).
    ——————————————————————————————————————————————————

    Ne bojmo se Gospodovega klica, premaknimo se iz ” CONE UDOBJA” na pot, ki nam jo kaže Gospod. Ne preslišimo Njegovega klica in tudi ne odlašajmo, kajti mogoče nikoli več ne bo priložnosti.

    Da ne bomo preslišali Njegovega glasu je potrebno moliti in prositi za vodstvo SVETEGA DUHA , popolna predaja Gospodu- odstraniti svoj nadzor nad življenjem, prositi, da nam Gospod pokaže kaj je Njegova volja glede nas. Prositi, da pokaže, kaj želi od nas.
    Srečanje z ŽIVIM BOGOM pa opisuje tudi dr. teolog in predavatelj na fakulteti pokojni Tomislav Ivančić.

    Vsak človek ima stiske, probleme, vendar je potrebno iz tega “POGLEDATI VEN”, videti stisko in obrisati vsaj eno solzo na sočloveku. Ko bomo enkrat prišli pred Jezusa nam bo rekel: “Lajšal si mi bolečine, brisal si mi solze, ” kajti kar si naredil mojim najmanjšim , si meni naredil.
    Poslušajmo Božjo Besedo in živimo po njej.

    Sveti Anton Padovanski je nekoč pridigal pred veliko množico. Skoraj nihče ga ni hotel poslušati.
    Nenadoma so ribe pomolile glave iz morja in mu prisluhnile. Pri Gospodu ni nič nemogoče. Po legendi so se zaradi tega dogodka spreobrnili vsi prebivalci Reminija (moj komentar).

  41. Miro says:

    DUHOVNIK JUNAŠKO ZAVRNIL RESPIRATOR V KORIST BLIŽNJEGA!

    BOŽJA BESEDA: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13).

    Po poročanju medijev je v mestu Lovere v italijanski pokrajini Bergamo v prejšnjem tednu umrl 72-letni duhovnik Giuseppe Berardelli. Duhovnik je zavrnil respirator, ki so mu ga kupili njegovi župljani, da bi ga lahko dobil mlajši pacient. K temu dodajmo:
    Bogu hvala za izjemno požrtvovalnega duhovnika! V skrajno hudi življenjski situaciji je ravnal v pravem evharističnem duhu – po zgledu Trpečega Gospoda Jezusa, ki se je za naše odrešenje daroval na križu.

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

    • Hvala says:

      Naj nam pokojni duhovnik, ki je daroval svoje življenje, da reši drugega človeka izprosi pri Bogu potrebnih milosti za vse nas in blagoslove!.

      Bogu Slava in zahvala za vse.

  42. Hvala says:

    EVANGELIJ (Mt 25, 35-36)

    POT KRIŽA PREMAGA GREH, ZLO IN SMRT

    KJE JE BOG?

    TE JEZUSOVE BESEDE IZ EVANGELIJA SO LAHKO ODGOVOR NA VPRAŠANJE, KI VEČKRAT ODMEVA V NAŠIH MISLIH IN SRCIH: KJE JE BOG?

    KJE JE BOG, ČE JE V SVETU ZLO, ČE SO LJUDJE LAČNI, ŽEJNI, BREZ DVOMA BEGUNCI?

    KJE JE BOG, KO NEDOLŽNE OSEBE UMIRAJO ZARADI NASILJA, TERORIZMA, VOJN?

    KJE JE BOG, KO NEUSMILJENE BOLEZNI PREKINEJO VEZI ŽIVLJENJA IN NAKLONJENOSTI?

    ALI SO OTROCI IZKORIŠČANI, PONIŽANI IN TUDI ONI TRPIJO ZARADI TEŽKIH BOLEZNI?

    KJE JE BOG SREDI NEMIRA DVOMLJIVCEV IN UŽALOŠČENIH V DUŠI?

    KO OBJAME LES KRIŽA, JEZUS OBJAME BOLEČINO IN SMRT MOŠKIH IN ŽENSK VSEH ČASOV!
    OBSTAJAJO VPRAŠANJA, NA KATERA NI ČLOVEŠKIH ODGOVOROV. LAHKO LE GLEDAMO JEZUSA IN SPRAŠUJEMO NJEGA.

    JEZUSOV ODGOVOR PA JE TA: “BOG JE V NJIH”.

    JEZUS JE V NJIH , V NJIH TRPI, GLOBOKO JE IDENTIFICIRAN Z VSAKOMER. Z NJIM JE ZDRUŽEN TAKO, DA OBLIKUJE SKORAJ “ENO SAMO TELO”. JEZUS SAM JE IZBRAL. DA SE IDENTIFICIRA S TEMI NAŠIMI BRATI IN SESTRAMI, PREIZKUŠENIMI Z BOLEČINO IN BRIDKOSTMI.

    Z BOLEČINO IN BRIDKOSTMI, KO JE SPREJEL DA PREHODI BOLEČO POT NA KALVARIJO. UMIRAJOČ NA KRIŽU SE IZROČI V OČETOVE ROKE.

    NA SEBI IN V SEBI, Z LJUBEZNIJO, KI SE PODARJA, NOSI TELESNE , MORALNE IN DUHOVNE RANE CELEGA ČLOVEŠTVA.

    KO OBJAME LES KRIŽA , JEZUS OBJAME GOLOTO IN LAKOTO, ŽEJO IN SAMOTO, BOLEČINO IN SMRT MOŠKIH IN ŽENSK VSEH ČASOV.

    SREDI ZLA JE EDINI MOŽEN ODGOVOR PODARITI SAMEGA SEBE.

    ČLOVEŠTVO DANES POTREBUJE MOŠKE IN ŽENSKE , TER ŠE ZLASTI MLADE, KI SVOJEGA ŽIVLJENJA NOČEJO ŽIVETI “NA POL”, MLADE, KI SO PRIPRAVLJENI V ZASTONJSKEM SLUŽENJU PODARITI ŽIVLJENJE NAJBOLJ UBOGIM IN SLABOTNIM BRATOM, S POSNEMANJEM KRISTUSA, KI JE SAMEGA SEBE VSEGA PODARIL ZA NAŠE ZVELIČANJE.

    SREDI ZLA, TRPLJENJA, GREHA, JE ZA JEZUSOVEGA UČENCA EDINI MOŽNI ODGOVOR PODARITEV SAMEGA SEBE, TUDI ŽIVLJENJA S POSNEMANJEM KRISTUSA.

    TO JE DRŽA SLUŽENJA. ČE NEKDO, KI SE IMA ZA KRISTJANA , NE ŽIVI, DA BI SLUŽIL , NE SLUŽI, DA BI ŽIVEL, S SVOJIM ŽIVLJENJEM ZATAJI JEZUSA KRISTUSA. (Mirenski Grad SDM_Pot Križa premaga grah, zlo in smrt ).
    _________________________________________________________________________________________

    • Miro says:

      Globoko se strinjam z navedenim razmišljanjem. V bitki s koronavirusom se številni ljudje doma in po svetu nenehno vprašujejo: Zakaj to, zakaj ono, zakaj se je to zgodilo, zakaj prav meni in še tisoč in tisoč: zakaj? Najgloblji odgovor na vsak naš zakaj v mejni življenjski situaciji, ko gre za življenje ali smrt, nam daje edino Križani! Vsi temeljni in bistveni odgovori so zapisani v Knjigi svetega Križa! To ni samo knjiga o trpljenju, umiranju, darovanju … To je tudi knjiga o svetem Križu kot nebeškem ključu, ki nam odpira vrata v naše vstajenje – v moči Vstalega Kristusa!

      Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil!

  43. Miro says:

    GOSPOD, PRIDI IN NAS OKREPČAJ, DA NE OMAGAMO NA POTI!

    Sveta evharistija, zakrament občestva z Bogom in med nami, v človekovem življenju ni nikoli preteklost, ampak je zmeraj večno trajajoča navzočnost!

    -Tako, kot učinkujeta snovna hrana in pijača na
    življenje telesa – ga podpirata, mu omogočata
    razvoj, ga krepčata in mu dajeta okus –
    učinkuje evharistija na duhovno življenje.
    (Tomaž Akvinski)

    -To je zakrament, ki ustvarja ljubezen in
    edinost, saj je znamenje največje ljubezni prav
    v tem, da daš samega sebe v jed.
    (Albert Veliki)

    -Ne morem biti brez tebe, o Gospod. Zato
    je potrebno, da pogosto pristopam k tebi in
    te prejemam kot sredstvo za svoje odrešenje.
    Naj se mi ne zgodi, da bi omagal na poti,
    če bi ostal brez te nebeške jedi.
    (Hoja za Kristusom)

    -V evharistični skrivnosti
    Cerkev sreča počelo, formo in cilj
    svojega obstoja in poslanstva.
    (Giuseppe Betori)

    Iz knjige: Kruh, ki daje življenje; misli o evharistiji, zbral Wilhelm Mühs.

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  44. Janez says:

    Opomnik za življenje ali Vita tua est Academia Operosorum

    1. Vsak dan, ki ti je namenjen koristno preživi v službi bližnjih in zastonj razdajaj vse svoje talente, ki si jih tudi zastonj prejel ob rtojstvu od Boga, pa boš poslal ljudem dragocen delček večnosti in boš osrečeval in boš srečen.
    2. Biti mlad pomeni verjeti v čudo, da je tudi nemoguče mogoče, ko iz potresnih ruševin rešiš človeka, ko nahraniš lačnega in potolažiš trpečega z mano in dobroto in ko pomagaš povsod, kjer te potrebujejo bližnji, ko premagaš sebe.
    3. Ne dovoli, da bi tvoja življenjska radost in sreča bila odvisna od tisoč in ene malenkosti, ampak presegaj drobne malenkosti s pogumom in dobrodušno velikopoteznostjo, ko je treba pomagati in opogumiti ponižane in razžaljene in pokazati pot in vzor kako iti naprej, ko se uporno spoprimeš s težavami in se tebi in drugim odprejo rešitve.
    4. Ko ti bo težko, poskušaj biti mali igrivi nasmejani klovn, ki pripoveduje skeče, poje pesmi, ali prešerno igra na gosli in tako prinaša radost in veselje žalostnim ljudem, upanje obupanim in odrešitev vsem tistim, ki so izgubili smoter, cilj in pot v življenju. Včasih moraš koga preprosto razvedriti z besedami in glasbo srca, saj ko pomagaš bližnjim pomagaš sebi.
    5. Temelj ljudske sreče je globoka sigurnost, spontana radost v malih stvareh in velika enostavnost, ko je treba imeti človeka preprosto rad in objeti trpečega ter obrisati solze z lic otroka, ki je v vojni ostal brez staršev, mu ponuditi hrano, streho in uteho kot Kristus, ki je za lačne in bolne ter trpeče prišel na svet in na križu daroval sebe.
    6. Smeh osvobaja in razvedri potrte ter je najboljša kozmetika za zunanjost in najboljše zdravilo za notranjost, ko neopazno vstopi v kamrico srca in prežene skrbi.
    7. Ne osrečuje obilje, ampak to, v čemer uživaš. Ko lahko uživaš v enem cvetu, v enem nasmešku, v igri otroka, v letu metulja, v radosti matere, ki so ji pozdravili v bolnici sina, v nasmehu očeta, ki se mu je domov vrnil izgubljeni sin, si bogatejši od vseh milijonarjev, ki imajo vse kar si poželijo, pa vendar ostajajo nezadovoljni in se ničemur več ne veselijo. Zakaj, ker so bogataši kot Babilonski stolp preobteženi in preobloženi z zlatom, z denarjem, s hišami, avtomobili, tovarnami, bankami in drugim premoženjem, ki ne osrečuje ampak prinaša nove in nove skrbi in ker bogastvo kot mamon vseskozi nagovarja imetnika, da bi pridobival in imel še več kot doslej. Kaj pomaga bogatašu vse bogastvo sveta, če je nesrečen in osamljen in ga nihče ne razume ter ne vidi smisla v življenju!
    8. Bodi dober kakor sonce, saj to navkljub vsej hudobiji in bedi sveta, vsako jutro gotovo vzide in prinese toploto in svetlobo med nas pravičnike in grešnike, brez razlike.
    9. Naj bo vsakdo srečen s koščkom neba v Tvoji roki, s prijazno besedo izrečeno bližnjemu in strpnostjo do različnosti, ki jo izkazujejo drugi.
    10. Optimizem je najčudovitejši in najcenejši recept, da dolgo živiš zdravo in srečno in da te imajo ljudje radi.

    Janez AKA Dichter Hansi

  45. Miro says:

    BOŽJA BESEDA: »BREZ MENE NE MORETE STORITI NIČESAR!« (Jn 15,5)

    Ljudje smo zelo potrebni Gospodove pomoči, še zlasti v tem kriznem času, saj brez Njega ne moremo storiti ničesar! Odprimo svoje srce in že v tem trenutku molimo:

    GOSPOD, PRIDI!

    Moj Bog,
    ki prestoluješ na višavah,
    k tebi dvigam svoje oči.

    Ne iščem te nad oblaki,
    iščem te blizu mene samega.
    Toda ti si Sveti, Mogočni, Veličastni,
    zato dvigam svoje oči,
    zato kličem k tebi iz svoje globine.

    Iz globine, v kateri živim, kličem k tebi,
    v globini pričakujem tvojega Duha,
    ki prihaja k meni iz višav.
    Ne morem te klicati, če mi ti sam ne daš besede.
    Pošlji svojega Duha iz višav,
    da bom veroval, da bom ljubil,
    da bom našel besedo, ki te časti.

    V globinah iščem tebe:
    v vseh neznatnih stvareh, v vsej bedi in stiski,
    ki nas ljudi uklepa v vseh mračnih izkušnjah.
    Ti si Luč, ki sveti od zgoraj,
    življenje, ki prihaja od zgoraj,
    Duh, ki nam govori od zgoraj.
    Pošlji svojega Duha iz višav,
    da ne bom o govoril sam s seboj,
    ko bom molil, temveč s teboj;
    da ne bom prisluškoval samemu sebi,
    ko bom molčal, ampak tebi;
    da bom živel v tebi in ne samo v sebi;
    da boš ti v meni in ne samo nad menoj.

    Ti bližnji Bog, na tej zemlji čakam nate.

    (Jorg Zink)

  46. Janez says:

    POTREBUJEM MOTIVACIJO IN TO TAKOJ! MALO ZA SPODBUDO!
    1. Prenehaj se smiliti samemu sebi in pričeti dejavno iskati rešitve.
    Včasih mislimo, da smo najbolj ubogi na vsem svetu in da se edino nam dogajajo določeni izzivi in preizkušnje, vendar temu ni tako. Če bi obuli čevlje nekoga drugega kot se radi pošalimo, bi verjetno hitro želeli zlesti nazaj v svoje. Na ramenih imamo toliko kot lahko nesemo in ko gremo iz svoje vloge žrtve, smo nemalokrat presenečeni kakšne situacije vse lahko premagamo. Pomaga dejavno iskanje rešitev in ne utapljanje v nemoči. Poišči rešitev in ne argumentiraj razlogov, ki vodijo v neuspeh in to celo opravičujejo. Bodi aktiven in prosi Boga za Vodstvo!

    2. Prenehaj se primerjati z drugimi ljudmi in vztrajati v iluzornih predstavah, da drugi vse počnejo z lahkoto in jim gre vse kot po maslu.
    Morda je temu v določenih primerih tako, vendar v večini ni. Pa tudi, če je, je vseeno, saj ima vsakdo v življenju drugačno pot in nima jih smisla primerjati. Ko vidite nekoga, ki je v svojem življenju uspešen, je dobro zgolj to, da cenite njegovo znanje in delo kot takšno, ne pa da se primerjate z njim, ker je bolj ali manj uspešen in se zaradi tega še počutite »zanič«. Ker ne obstaja bolj ali manj uspešen človek – vsak ima svojo unikatno zgodbo v kateri je glavni junak. Vsakdo je svoje sreče kovač. Sam bom naredil v potu svojega obraza in sam bom imel od tega korist ter žel srečo in zadovoljstvo. Moli in prosi Boga za navdih in Moč za vztrajnost!

    3. Najdi motivacijo v sebi namesto, da jo nenehno iščemo v drugih ljudeh
    Kar motivacijsko vpliva na nas od zunaj je sicer super, vendar pa vseeno ne moremo pričakovati, da nas bodo vselej motivirali ljudje, ki naj bi igrali nekakšne »klovne« ter nas vsakodnevno spravljali iz stanja otopelosti. Vsakršna motivacija je dobra, vendar pa je navsezadnje vendarle najmočnejša tista, ki prihaja iz nas, ki je kot gonilo strasti in volje do življenja, da lahko vedno znova napredujemo. Zahvali se Bogu za vse in ga prosi za poduk, kaj lahko še narediš!

    4. Veruj v sebe in v svoje sposobnosti in talente ter bodi dober in ljubezniv do ljudi
    Razvij svoje sposobnosti in talente, uči se novih spretnosti, preberi kakšne nove zanimive knjige, pojdi na potovanje po svetu, preplezaj nekaj hribov, začni se ukvarjati s športom in začni se zanimati za bližnje ljudi, ki jih srečuješ. Odkrij kako lahko je življenje lepo, ko se iskreno nasmehneš starki, ki jo pelješ čez cesto, pomagaš z darom beraču na cesti, ki že več ur ni jedel in je brezdomec, pomagaš sosedovim otrokom pri učenju matematike, ki jim ne gre v šoli in vzameš uzde svojega življenja v svoje roke. Z dobroto izhlapijo težkoče in samopomilovanje, z aktivnim angažiranim življenjem se odprejo nove neslutene poti, ki jih preje nisi uzrl. In samemu sebi si najboljši prijatelj. Prvo uredi svoje življenje, potem boš imel ogromno moči in energije, da boš z dobroto pomagal tudi bližnjim. In služenje drugim te bo osrečevalo ker boš spolnjeval Božjo Voljo. In Bog bo blagoslovil tvoja pota. Molimo Boga in ga prosimo, da nam stoji ob sgtrani in nas vodi in nas poduči, kaj je prav in kaj ne. Bolj ko bomo pomagali drugim bolj bo nmo pomagali sebi in težave in preizkušnje bodo manjše. Bog bo poplačal Dobroto, Usmiljenje in Ljubezen z Blagoslovom.

    Pax et Bonum. BVB. Janez

  47. Miro says:

    SREČA, KI VRE IZ PRESVETE TROJICE OSREČUJE VSE, KAR JE USTVARJENO!

    SV. FAVSTINA KOWALSKA: »V nekem trenutku je Božja navzočnost prežela vse moje bitje. Moj razum je postal čudovito razsvetljen v spoznanju njegovega bitja. Bog mi je dopustil, da sem spoznala njegovo notranje življenje. V duhu sem videla tri Božje osebe, toda njih bistvo je eno. On je sam, eden, edini, toda v treh osebah. Nobena od njih ni ne večja ne manjša, ne v lepoti ne v svetosti ni razlike, ker so eno. Eno, popolnoma eno so. Njegova ljubezen me je prenesla v to spoznanje in me združila s seboj. Ko sem bila združena z eno božjo osebo, sem bila prav tako združena z drugo in tretjo božjo osebo; če se tako združimo z eno osebo, se združimo še z drugima dvema – prav tako kot s prvo. Njihova volja je ena, Bog je eden, čeprav so v njem tri osebe. Ko se človeku podarja ena od treh oseb, tedaj je v moči ene volje združena s tremi osebami in prepojena s srečo, ki izvira iz presvete Trojice; s to srečo se hranijo svetniki. Sreča, ki vre iz presvete Trojice, osrečuje vse, kar je ustvarjeno; tu izvira življenje, ki vse oživlja in vsemu daje življenje in od njega sprejema svoj izvor. V teh trenutkih je moja duša spoznala tako veliko Božjo radost, da jo težko izrazim« (Dnevnik sv. Favstine Kowalske, št. 911).

    Božje usmiljenje, nedoumljiva skrivnost Presvete Trojice, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, neizčrpni vir čudežev, zaupamo vate!

    Več o tem na http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

  48. Janez says:

    MOLITEV K JEZUSU ZA SMOTRNO VODENE FINANCE IN IZHOD IZ KRIZE
    Gospod Jezus, predte prihajam
    s svojo zaskrbljenostjo in finačnimi dilemami in težavami.
    Prinašam Ti svoje finančne težave, male in velike.
    V Tvojem imenu, Jezus, naj se prekine vsako hudobno egoistično delovanje,
    ki ni Božje ampak me k temu napeljuje Skušnjavec in Egoist Mamon.
    Daj mi milost, da bom svoj denar dobro uporabljal(a) v dobro Ljudi in Sebe ter Skupnosti v večjo Božjo slavo.
    Uči me uporabljati materialne dobrine po Božji volji.
    Pomagaj mi, da bom dajal(a) ustrezen delež tudi drugim Pomoči Potrebnim Ljudem, ki so lačni in v stiskah.
    Uči me, da bom materialne dobrine,
    ki so mi na razpolago, uporabljal z občutkom polne odgovornosti.
    Blagoslovi me, da bom lahko zvest(a) v velikih in malih stvareh.
    Bog daj mi razumeti, da sem le skrbnik od Tebe zaupanega mi imetja in denarja.
    Nauči me uporabiti zaupano mi imetje, kot Ti želiš in je prav po Božji Modrosti.
    Odpusti mi moje grehe na materialnem in denarnem področju in me nauči kako je prav, da ravnam.
    Odpusti mi vse moje grehe razsipnosti, nevračanja dolgov, zaradi raznih finančnih špekulacij,
    Odpusti mi visoke obresti, ustvarjanje velikih dobičkov, črni trg, kopičenje zalog,
    napuh in egoizem zaradi kopičenja materialnih dobrin, prekomernega bogatenja zase,
    uničevanje tujih dobrin in nepravično ocenjevanje, utajo davkov in
    odtegovanje miloščine revnimin pomoči potrebnim.
    Izlij svojo Predragoceno Milost, Odrešenje ter Razsvetlitve
    na moje materialne in denarne dobrine in osvobodi me vseh Skušnjav in raznih težav.
    Nači me, kako Denar in materialne dobrine služijo Človeku.
    Bog varuj nas, da ne podležemo mamonu in pohlepu,
    ampak, da z Božjo Pomočjo dosežemo, da bo denar pomagal in Služil čimveč Ljudem
    in prispevala po Tvoji Milosti k materialni in duhovni blaginji ljudi na Zemlji.
    Danes zaradi koronavirusa so delavci doma in delodajalci nimajo dovolj materiala in naročil.
    Država in Evropska Unija bosta morali finančno intervenirati in pomagati državi in gospodarstvu
    ter ljudem, ki so brez dohodkov in brez službe, da bodo lahko preživljali sebe in svoje družine.
    Vse družbeno življenje pri nas in v svetu se je ustavilo in ljudje smo prisilno doma zaradi koronavirusa, da ga zajezimo.
    Brez delovanja gospodarstva, prometa, kmetijstva, zaposlitve, davkov ni denarja in financiranja ljudi, da preživijo.
    Strokovnjaki ne poznajo rešitev, zdravniki nimajo zdravil in cepiva, ljudje obolevajo in umirajo.
    Prosim Te Gospod Pr+idi in nam Pomagaj ter Nas Odreši.
    Prosim pomagaj državnim voditeljem in zdravnikom ter jim daj navdih ter pomoč, kaj naj naredijo, da bo vse prav.
    Ko bomo izšli iz te krize bo vse drugače.
    Pomagaj nam Gospod, da bomo znali pravilno spremeniti vse zadeve.
    Da bomo bolj solidarni, socialno čuteči, dobri, usmiljeni, si bolj pomagali in manj tekmovali med seboj!
    Da bomo vpeljali drugačne načine delovanja družbe in gospodarstva z ozirom na Okolje in na Sočloveka in Boga.
    In nenazadnje bo to vplivalo tudi našo iskreno krščansko Vero, naše Življenje, naš Odnos do Ljudi in do Narave ter do tebe Gospod, ki nam daješ vse in si naš Ljubljeni Oče!

    Hvala Ti, Jezus. Amen.

    Že objavljeno. Janez

    Addendum:
    Bog pomagaj nam in nas blagoslovi, da bomo pridno in pošteno delali v dobro Ljudi. Prosim usliši nas in nas Vodi, da bodo materialne dobrine in denar služile Ljudem in da ne bomo nikoli zapustili Poti, ki Vodi k Jezusu ter se preokrenili k Mamonu Pridobitništva in Bogatenja ne glede na socialne razlike in revščino. Pomagaj nam, da bomo pomnožili z našo Dobroto vsem ljudem Kruh, Delovna mesta, Zadovoljstvo in Srečo Zadovoljnih Ljudi, da ne bodo trpeli pomanjkanja in bili brez služb in dohodkov za preživljenje družin. Prosimo pomagaj mladim družinam, da bodo imeli mladi po končani šoli službe in delali ter si lahko pridobili stanovanje za bivanje. Prosim pomagaj starejšim, da bodo v pokoju preskrbljeni in da bodo mirno in zadovoljni uživali svojo starost. Prosim pomagaj delavcem, da bodo dovolj zaslužili z delom in skrbeli za svoje družine in bili materialno preskrbljeni. Prosimo Te Gospod pomagaj nam in nas Blagoslovi, da ne bo lakote, brezposelnosti, brezdomcev, bolezni in da bodo imeli vsi ljudje dovolj dobrin in denarja za normalno in zadovoljno življenje. Prosimo Te Gospod Bog za smotrno gospodarjenje z materialnimi dobrinami tako, da bodo vsi imeli ljudje na podlagi poštenega dela in truda dober življenjski standard. Amen. Janez

    Biti daleč od Boga ne pomeni ubežati njegovi moči, ampak le umakniti se njegovi ljubezni.
    (kardinal in svetnik John Henry Newman)

    Sami sebi ne naredimo usluge, če se pred Bogom umaknemo, če se izmikamo, če se skrivamo, če ga zanikamo, če se preveč in samo ukvarjamo z materialnimi dobrinami in Mamonom, ki hoče še Več in Več Denarja in mu NI Nikoli Dovolj. Kajti sami pred seboj in Bogom, ki je v nas, ne moremo nikamor pobegniti. Moremo pa se odtegniti številnim milostim, dearovom, dobrim stvarem, ki bi jih verjetno prejeli, če bi goreči v Veri stegnili roke po njih … Če bi odprli srce … Če bi Verjeli v Boga. Prav tako se moremo odtegniti Objemu … ga ne začutiti, če ga nočemo … Če se umikamo, se sami sebe oškodujemo za lepoto, za ljubezen, za zavetje, za varnost … Brez Boga nisem nič z Njim premorem Vse.

  49. Janez says:

    Papež Frančišek: In kdo je moj bližnji?’

    Neverni Samarijan je zgled spolnjevanja zapovedi ljubezni do Boga in do bližnjega
    Evangelij o ‘dobrem Samarijanu’ (prim. Lk 10,25-37) kaže na zgled spolnjevanja zapovedi, ko neverni in v Izraelu zaničevani Samarijan pomaga ranjenemu človeku, kjer dva druga, ki sta poznavalca Božje postave nista pomagala. Potem ko je učitelj postave v Evangeliju vprašal Gospoda, kaj je potrebno, da prejme v delež večno življenje, ga je Jezus napotil poiskati odgovor v Svetem pismu, ki pravi: ‘Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca, z vso svojo dušo, z vso svojo močjo in z vsem svojim mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe’ (v. 27). Bile pa so različne razlage glede tega, koga je potrebno imeti za ‘bližnjega’. Dejansko je ta človek nadalje vprašal: ‘In kdo je moj bližnji?’ (v. 29). Na tej točki mu je Jezus odgovoril s priliko, to lepo priliko. Vse vas vabim, da vzamete današnji evangelij: Luka, Lukov evangelij 10 poglavje, od 25 do 37 vrstice. Je ena najlepših evangeljskih prilik. Ta prilika je postala vzorec za krščansko življenje. Postala je zgled, kako mora kristjan delovati. Po zaslugi evangelista Luka imamo ta zaklad.

    Glavni junak Jezusove prilike je Samarijan
    Glavni junak te kratke pripovedi je nek Samarijan, ki je na poti srečal človeka, ki so ga oropali in pretepli razbojniki in je poskrbel zanj. Vemo, da so Judje zaničevali Samarijane in jih niso smatrali za del izvoljenega ljudstva. Zato ni naključje, da je Jezus izbral ravno Samarijana za pozitivno osebnost prilike. Na ta način hoče prerasti predsodek in pokazati, da je tudi tujec, nekdo ki ne pozna pravega Boga in ne obiskuje njegovega templja, sposoben ravnati po Njegovi volji, imeti torej sočutje do brata v potrebi in mu pomagati z vsemi sredstvi, ki jih ima na razpolago.

    Postavljamo človeško pravilo pred Božjo zapoved?
    Po tej isti poti sta pred Samarijanom šla mimo duhovnik in levit, torej osebi posvečeni Božjemu čaščenju. Toda, ko sta videla na tleh pretepenega in ranjenega siromaka, sta šla naprej, ne da bi se ustavila, najverjetneje, da ne bi postala ‘nečista’ zaradi njegove krvi. Človeško pravilo ‘postati nečist zaradi krvi’ povezano s čaščenjem sta postavila nasproti zapovedi Boga, ki hoče predvsem Usmiljenje in Ljubezen.

    ‘Neverni’ Samarijan je zgled spolnjevanja zapovedi ljubezni
    Jezus torej predlaga za zgled Samarijana, ravno tistega, ki ni imel vere! Tudi mi lahko pomislimo na toliko nam poznanih ljudi, morda agnostikov, ki delajo dobro. Jezus je izbral za zgled nekoga, ki ni bil mož vere. In ta človek, ki s tem, da ljubi brata kot samega sebe, ljubi Boga iz vsega svojega srca in z vso svojo močjo, torej Boga, ki ga ni poznal ter s tem istočasno izrazi pravo religioznost ter resnično človeškost.

    Naš bližnji je tisti, do katerega smo imeli usmiljenje
    Potem ko je povedal to tako lepo priliko, se je Jezus ponovno obrnil na tistega učitelja postave, ki ga je vprašal: ‘In kdo je moj bližnji?’ in mu rekel: ‘Kdo od teh treh se ti zdi, da je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?’ (v. 36). Na ta način je napravil preobrat glede na vprašanje svojega sogovornika in tudi glede logike nas vseh. Daje nam razumeti, da nismo mi, ki na osnovi svojih meril določamo, kdo je naš bližnji in kdo ne, ampak je oseba, ki se je znašla v stiski, po kateri se mora spoznati, kdo je naš bližnji, torej tisti, do katerega smo imeli usmiljenje.Biti sposobni imeti usmiljenje, to je ključ, to je naš ključ. Če ti pred neko osebo, ki je v stiski nimaš usmiljenja, če se tvoje srce ne zgane, pomeni, da nekaj ni v redu. Pazi se! Pazimo se! Ne pustimo se zapeljati neobčutljivi sebičnosti. Sposobnost imeti usmiljenje, je postala preizkusni kamen kristjana, še več Jezusovega nauka. Jezus sam je Očetovo usmiljenje do nas. Če greš po poti in vidiš na tleh brezdomca in greš mimo, ne da ga pogledaš ali pa si morda misliš: ‘To je posledica vina. Pijan je!’, se vprašaj, ne, če je ta človek pijan, ampak se vprašaj, če morda ni tvoje srce otrdelo, če ni tvoje srce postalo led. Ta zaključek kaže, da je usmiljenje do človeškega življenja, ki je v stiski, resnično obličje ljubezni. S tem postanemo resnični Jezusovi učenci in razodevamo Očetovo obličje: ‘Bodite torej usmiljeni, kakor je tudi vaš Oče usmiljen’ (Lk 6,36). Bog naš Oče je usmiljen, ker ima sposobnost tega usmiljenja, da se približa naši bolečini, našemu grehu, našim razvadam, naši bedi.
    Bog nas Neskončno ljubi in nam odpušča naše grehe, ki V Jezusa Vewrujemo in se spokorimo. Ljubezen vse odpušča in dela dobro.

  50. Janez says:

    ČLOVEK, ČAS ŽIVLJENJA TEČE IN JE V TVOJIH ALI V BOŽJIH ROKAH
    Življenje, ki poteka neresnično, namišljeno, na videz ali navidezno življenje torej,
    je tisto, ki se vrši na površini bivanja brez smiselne globine in vsebine,
    je tisto, brez Boga, brez Ljubezni in Odpuščanja, brez Dobrote in Usmiljenja.
    Je le zaigrana gledališka igra hipokrizije, dramska krinka Slehernikov za druge,
    mnoge znane in neznane, posameznike v množici in pred ter za njo brez libreta.
    Življenje, ki teče egoistično vsak dan brez vere v Boga in dobrote je le za oder, je le na videz,
    je podoba dramskega gledališča, opere, kina, cirkusa, sejma ničevosti in trgovine,
    podoba kupljene veselosti, ki jo prodaja izvotljena čustvena veselost ali osamljena žalost ljudi.
    Ohlapni stiski hladnih rok na vse strani in iskanje smisla v puščavi, kjer ga ni,
    saj so ga odplaknila vodovja egoizma in igranja vlog iz logov iskrenosti in pravice.
    To je kraj, kjer bivaš tako sam, čeprav si v množici ljudi, ki te ne opazijo in
    te nikoli zares ne sprejmejo medse, saj vsak vidi le sebe!
    Tu se slišijo bučne govorance brez vsebine, zmedena, priliznjena in prisiljena besedičenja,
    hahljanje lepo oblečenih, dobro hranjenih karieristov in bogatih mogočnežev,
    ki debatirajo o karieri, denarju in časti, položajih, ne vidijo pa revežev in ubogih.
    Tukaj na semnju ničevosti bogati mogočneži ritualno izvajajo
    klanjanje Mamonu, denarju, položajem, nazivom in naslovom.
    Spodbujajo se in tekmujejo, kdo bo večji in pomembnejši.
    Mimogrede pa se čas, ki teče in teče enkrat vsem izteče, ali latinsko Tempus Fugit.
    In življenje na videz dobi svoj dokončni izraz ter pomen.
    Izriše svojo resnično nepotvorjeno dokončno podobo in definicijo.
    To je namišljeno, nezrelo, neizživeto, nedonošeno življenje in nedoživeto življenje mogočnih in bogatih Slehernikov,
    to je hlinjena resničnost in ponarejena dejanskost, to je egoistično življenje ljudi brez empatije,
    to je izgubljeno rojstvo in zapravljen čas bivanja,
    to je rojstvo in smrt v enem samem hipu.
    To je življenje, ko so Božji talenti za te bogate in mogočne Slehernike pokopani v zemljo,
    to je življenje, ki nima nobenega smisla, saj taki ljudje vidijo le sebe.
    Bog ve, da je ustvaril na Zemlji nedokončano simfonijo.
    Visoko na nebu žarijo zvezde in Jezus z Marijo vidita ves blišč in bedo tega sveta.
    Oče pa ljubeče gleda na uboge, lačne in bolne, zakaj njih je Nebeško Kraljestvo.
    Pri Njem v Nebeški Domovini bodo ubogi, lačni, bolni in trpeči poplačani za vse,
    česar niso za čas Zemeljskega bivanja užili.
    Blagor njim ubogim, ki so prišli k Njemu.
    Bili ste lačni, nahranil vas bom, bili ste žejni, dal vam bom vode, bili ste bolni, ozdravil vas bom.
    Bili ste preizkušani zaradi grehov in hudobije in ubogi zaradi bolezni,
    molili ste k Meni Vašemu Bogu na kolenih za odpuščanje
    in prišel sem k Vam, Vam obrisal Solze in Vam Odpustil.

    Fejstbog: Nekoliko dopolnjena in razširjena pesem ČAS ŽIVLJENJA JE V TVOJIH ROKAH od Ingrid Merc.

  51. Janez says:

    Jakob 4, 7-10 Prijateljstvo s svetom
    7 Podvrzite se torej Bogu, hudiču pa se uprite in bo od vas pobegnil. 8 Približajte se Bogu in se vam bo približal. Umijte si roke, grešniki, in očistite si srca, vi, ki ste v duši razdvojeni. 9 Začutite svojo nesrečo, žalujte in jokajte; vaš smeh naj se spremeni v žalost in veselje v potrtost. 10 Ponižajte se pred Gospodom in povišal vas bo.

    RAZLOČEVANJE – Kako deluje HUDI DUH? Kako prepoznati hudobneža ?! (Dopolnjeno!)

    Enostaven način za prepoznavanje »hudobneža » (hudobne ljudi)!
    Povzeto po spletu: Dnevno.hr – Vjera – Sreda, 6. marec 2019. Molite in prosite Boga ter Marijo za takšne ljudi, vendar se zavedajte, da niste vi tisti, ki jih morate spremeniti, ampak Gospod!

    “Kdor dela dobro, je od Boga; kdor dela zlo, ni videl Boga.« (3 Jan 1, 11)
    Jezusovo usmiljenje je veliko, neizmerno in nedvomno ima vsak človek, tudi če je njegovo srce še tako pokvarjeno, priložnost za milost, za svetlobo, za spreobrnjenje. “Luč je prišla na svet, vendar ljudje bolj ljubijo temo kot svetlobo; ker so bila njihova dela zla. Kajti vsak, ki dela zlo, sovraži luč in ne prihaja k svetlobi, da se ne bi videla njegova dela. (Jn 3, 19-20). Tega dejstva se moramo vedno zavedati: živimo v začaranem svetu, materialnem svetu konkurence in pridobitništva, ki sovraži svetlobo, kjer je kapitalizem prinesel medsebojno brezobzirno tekmovanje brez dobrote in strpnosti med ljudi!. Ljudje žal sovražijo, ko naj bi ljubili, se prepirajo, ko naj bi bili prijateljski, se borijo, ko naj bi bili mirni, povzročajo rane, ko bi jih morali celiti – zdraviti, kradejo, ko bi morali deliti drugim ubogim, delajo slabo, ko bi morali dobro delati. Molimo Gospoda Jezusa in Mater Marijo, da se hudobneži spreobrnejo in da se bo svet spreobrnil! Še je čas za poboljšanje in spreobrnitev, ker Bog vse odpusti tistim, ki se vrnejo k Njemu in se spreobrnejo!

    Slavni krščanski pridigar Billy Graham je napisal:
    Enkrat sem videl klovna z osredotočenostjo v glavi. Ne glede na položaj, ki ga bo postavil, se je obrnil na glavo. Daj ga na noge ali na stran, ko ga pustiš, se obrne na glavo. Ljudje s pokvarjenim/hudobnim srcem so ravno takšni. Naredite z njimi, kar hočete, vedno se bodo postavili na slabo stran. To je razlog, zakaj nekateri kristjanov ne prenesejo! Za slabega človeka so dobri, pošteni, pravični ljudje obrnjeni narobe! Za krivičnega je pravičnost nenavadna in čudna. Krščanska dobrota je sebičnemu človeku vznemirja vest. Pravi položaj kristjana odraža, da je svet v napačnem položaju. ” To je preprost način kako prepoznati ljudi, ki ne služijo Bogu ampak očetu laži – Satanu. Oni dobro imenujejo zlo in zlo dobro.

    5 znamenj hudobnega srca ?
    Naslednjih pet znamenj kaže, da imate opravka z ljudmi s hudobnim srcem in če prepoznate nekatere od njih, bi bilo najbolje, da se tem ljudem umaknete in prepustite duhovno zdravljenje in spreobrnjenje Jezusu. Če imate stike s takimi ljudmi, molite za njih in se postite, zanje darujte svoje trpljenje in jim odpuščajte, vendar bodite previdni in se zavedajte, da jih ne morete spremeniti vi, ampak to lahko naredi samo Gospod!

    1. Ljudje hudobnega srca so razni kvazi strokovnjaki, ki ustvarjajo zmedo, stisko in prepir: sprevračajo dejstva, varajo, lažejo, se izogibajo odgovornosti, zanikajo stvarnost (resnico, realnost), izmišljajo si zgodbice, pomembne informacije (podatke) zadržijo zase…ter tako manipulirajo z resnico.

    2. Ljudje hudobnega srca so strokovnjaki za zavajanje drugih s svojo sladkobesednostjo. Toda če pogledate sadove njihovega življenja ali če vzamete njihove besede, boste videli, da se takšni ljudje nikoli ne spremenijo in ne delajo za svojo rast in razvoj. Njihovo življenje je iluzija in trpljenje drugih ljudi je zanje duševna hrana. Nič ne prispevajo za druge in so egoistični.

    3. Ljudje hudobnega srca vedno želijo obvladovati in kontrolirati druge, sami pa so sebi najvišja avtoriteta. Zavračajo povratne informacije in konstruktivno kritiko, sami ustvarjajo pravila po katerih se ravnajo, ne upoštevajo pa obstoječih etičnih in moralnih standardov. Manjka jim sočutja in dobrote. Manjka jim Ljubezni. Njih reši le Jezus in Mati Marija na našo priprošnjo in molitev!

    4. Ljudje hudobnega srca premišljeno in inteligentno igrajo na simpatije dobrohotnih ljudi z namenom prevare. Izgleda takole: iščejo sočutje, vendar ga sami ne izkazujejo. Iščejo toplino, odpuščanje in intimnost oseb, ki so jih prizadeli brez občutka za bolečino in trpljenje drugega, brez pravega namena, da bi poskušali popraviti to, kar so storili ali da bi poskusili vrniti izgubljeno zaupanje. Taki ljudje manipulirajo in izkoriščajo zaupanje ter dobroto pravičnih in strpnih ljudi.

    5. Ljudje hudobnega srca nimajo »vesti« in ne vedo, kaj je kesanje in obžalovanje. Ti ljudje se niti ne želijo boriti proti svoji zlobi in hudobiji – pravzaprav uživajo v tem – a vse to pod krinko nekega plemenitega značaja in plemenitih ciljev. Ne mislijo na druge ampak nase.

    Gospod odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo je rekel Jezus na križu. Spokorimo se in poboljšajmo. Molimo, da bo na svetu več Ljubezni, Strpnosti in Odpuščanja! Prosim Gospod pomagaj nam pri naši spreobrnitvi! Gospod reši nas greha, zalezovanja hudobnega duha in odreši nas bolezni in koronavirusa. Amen.

    http://zupnija-lipoglav.rkc.si/

  52. Hvala says:

    STRAH GOSPODOV (Sirah- četrti del 34, 13-17)

    DUH TISTIH , KI SE BOJIJO GOSPODA , BO ŽIVEL,
    ZAKAJ NJIHOVO UPANJE JE V TISTEM, KI REŠUJE.

    KDOR SE BOJI GOSPODA, SE NE BO PLAŠIL,
    NIČ GA NE BO STRAH, KER JE ON
    NJEGOVO UPANJE.

    BLAGOR DUŠI ČLOVEKA KI SE BOJI GOSPODA!
    NA KOGA SE ZANAŠA? KDO MU JE V OPORO?
    GOSPODOVE OČI BEDIJO NAD TISTIMI, KI GA LJUBIJO,
    ON JE MOGOČEN ŠČIT IN MOČNA OPORA,
    ZAVETJE PRED VROČINO, SENCA V
    OPOLDANSKI PRIPEKI,
    VARSTVO PRED SPOTIKANJEM IN
    POMOČ PRED PADCEM.
    ON DVIGA DUHA , RAZSVETLJUJE OČI,
    DAJE ZDRAVJE, ŽIVLJENJE IN BLAGOSLOV.

  53. Janez says:

    KAJ POMENI STRAH BOŽJI ZA VERUJOČE? SPOKORIMO SE IN SPREOBRNIMO V MOLITVI !
    Za neverujočega je strah Božji strah pred Božjo sodbo in večno smrtjo, ki je večna ločenost od Boga (Evangelij po Luku 12,5; Pismo Hebrejcem 10,31). Za verujočega pa je strah Božji nekaj zelo drugačnega. Strah verujočega je strahospoštovanje do Boga. Pismo Hebrejcem 12,28–29 je dober opis tega: »Ker torej prejemamo neomajno kraljestvo, bodimo hvaležni in tako Bogu s spoštovanjem in strahom služimo, kakor je Njemu všeč. Kajti naš Bog je ogenj, ki požira.« Spoštovanje in strah sta točno to, kar pomeni strah Božji za kristjane. To je motivacijski dejavnik za nas, da se predamo Stvarniku vesolja.

    Vrstica Pregovori 1,7 pravi: »Strah Gospodov je začetek znanja.« Dokler ne razumemo, kdo je Bog, in dokler ne razvijemo strahospoštovanja do njega, ne moremo imeti prave modrosti. Prava modrost izhaja samo iz razumevanja, kdo je Bog in da je Bog svet, pravičen in pošten. Peta Mojzesova knjiga 10,12.20–21 pravi: »In zdaj, Izrael, kaj zahteva od tebe GOSPOD, tvoj Bog? Samo to, da se bojiš GOSPODA, svojega Boga, da hodiš po vseh njegovih poteh, ga ljubiš in služiš GOSPODU, svojemu Bogu, z vsem srcem in z vso dušo. GOSPODA, svojega Boga, se boj, njemu služi, njega se dŕži in pri njegovem imenu prisegaj! On je tvoja Hvalnica, on je tvoj Bog, ki ti je storil velike in strašne reči, ki so jih videle tvoje oči.« Strah Božji je osnova za našo hojo po njegovih poteh, za služenje njemu in za našo ljubezen do njega.

    Nekateri po novem definirajo strah Božji za verujoče kot »spoštovanje« do njega. Čeprav je spoštovanje nedvomno vključeno v strah Božji, je več kot le to. Svetopisemski strah Božji za verujočega vključuje razumevanje, kako zelo Bog sovraži greh, in strah pred njegovo sodbo zaradi greha – celo v življenju verujočega. Pismo Hebrejcem 12,5–11 opisuje Božje vzgajanje verujočega. Čeprav Bog vzgaja v ljubezni (Pismo Hebrejcem 12,6), je to še vedno nekaj strašnega. Ko smo bili otroci, nam je strah pred kaznijo staršev nedvomno preprečil kakšne hudobije. Enako bi moralo biti v našem odnosu z Bogom. Bati bi se morali njegovega discipliniranja in si prizadevati, da bi živeli tako, kot mu je všeč.

    Verujoči kristjani naj se ne bi bali Boga. Nimamo razloga, da bi se ga bali. Bog nas Neskončno Ljubi. Tudi takrat, ko nas preizkuša v trpljenju in bolezni. Tudi zdaj imamo težko preizkušnjo bolezni zaradi koronavirusa, ko zbolevajo in umirajo ljudje. Imamo Božjo obljubo, da nas ne more nič ločiti od njegove ljubezni (Pismo Rimljanom 8,38–39). Imamo njegovo obljubo, da nas Bog ne bo nikoli zapustil ne pozabil (Pismo Hebrejcem 13,5). Imeti strah Božji pomeni imeti takšno strahospoštovanje do Boga, da ima to velik vpliv na naš način življenja. Strah Božji pomeni, da ga spoštujemo, smo mu poslušni, se podrejamo njegovemu discipliniranju in ga s strahospoštovanjem častimo ter Ljubimo boga in soljudi. Nikoli ne prenehajmo moliti k Bogu in Upati na Božje Usmiljenje in Božjo Ljubezen. Spokorimo se, spovejmo se Bogu, prosimo ga Odpuščanja, molimo večkrat iskreno in goreče za Božjo Milost, Odpuščanje in Odrešitev ter prosimo Boga za pomoč, da se skromni in ponižni v srcu spreobrnemo in poboljšamo.
    In Bog nas bo slišal in uslišal ter nam Odpustil in Odrešil Trpljenja. Pričakuje nas, da se kot Izgubljeni Otroci Vrnemo nazaj k Njemu.

    Medmrežje gotquestions et altro

  54. Hvala says:

    FAVSTINA KOWALSKA JE REKLA:
    ———————————————
    –NIHČE NAJ NE DVOMI, PA NAJ BO ŠE TAKO BEDEN, DOKLER ŽIVI, MORE VSAK POSTATI VELIK SVETNIK, KAJTI VELIKA
    JE MOČ BOŽJE LJUBEZNI. LE MI NE SMEMO ZAVRAČATI BOŽJEGA DELOVANJA.

    –TRPLJENJE JE VELIKA MILOST. OB NJEM ČLOVEK POSTAJA PODOBEN ODREŠENIKU; V TRPLJENJU SE KRISTALIZIRA LJUBEZEN ; ČIM VEČJE JE TRPLJENJE, TEM VEČJA JE LJUBEZEN.

  55. Hvala says:

    NEURESNIČENA ŽELJA
    ———————————–

    SKORAJDA NI KRISTJANA, KI SE V ŽIVLJENJU NE BI SREČAL Z RAZOČARANJEM ZARADI NEURESNIČENIH ŽELJA.

    KLASIČNA PODOBA SVETEGA ROKA NAM TEGA SVETNIKA PRIKAZUJE KAKO ČEPI SREDI GOZDA, SAM ZAPUŠČEN S HUDO KUŽNO BOLEZNIJO. NAKOPAL SI JO JE, KO JE SAM POMAGAL KUŽNIM BOLNIKOM.

    RAZOČARANJE NA VIŠKU. KO JE MORDA PRIČAKOVAL, DA SE GA BO NEKDO USMILIL, KOT SE JE ON USMILIL DRUGIH.
    PA SE GA NI.
    V TAKIH TRENUTKIH ČLOVEK ZLAHKA POMISLI, DA GA JE TUDI BOG ZAPUSTIL, POZABIL.

    TODA TAKŠNO RAZMIŠLJANJE JE NAPAČNO, KRIVOVERSKO.
    BOG SLIŠI VSAKO NAŠO ŽELJO IN USLIŠI VSAKO NAŠO MOLITEV.

    KOT VEDNO, BOG NE STORI NIČ NAPAČNEGA. MI SMO TISTI, KI LAHKO NAPAČNO ŽELIMO.

    NI VSAKA ŽELJA DOBRA BODISI ZA NAS, BODISI ZA NAŠE BLIŽNJE. ZATO JE OD ŽELJE DO MOLITVE POTREBEN KORAK PONIŽNOSTI. ŽELJA JE LAHKO SLABA, MOLITEV PA JE VEDNO DOBRA.

    IN KAJ JE TUKAJ SLABEGA, ČE SI ROK ŽELI USMILJENJA, POMOČI, OZDRAVLJENJA. V TEJ ŽELJI NI NIČ SLABEGA.
    ——————————————————————————————————————————————————
    TODA ČLOVEK MORA VEDNO VEDETI, DA JE BOG TISTI, KI VSE ČUDOVITO UREJA IN VODI IN TEMU PRAVIMO
    BOŽJA PREVIDNOST.
    ——————————-

    IN ČLOVEK MORA VEDNO VEDETI , DA BOG NI AVTOMAT ZA IZPOLNJEVANJE ŽELJA, TEMVEČ JE LJUBEZEN,
    ——————-
    KI PO SVOJEM BISTVU RADA USLIŠUJE MOLITVE IN NE ZAHTEVE .
    ————–
    OD BOGA NE MOREMO NIČESAR ZAHTEVATI. KAKOR LJUBEZEN NE ZAHTEVA, TEMVEČ SAMO DAJE. ŽELJA JE SLIŠANA, MOLITEV PA USLIŠANA.

    BOG JE SLIŠAL ROKOVO ŽELJO IN USLIŠAL NJEGOVO MOLITEV IN POSLAL POMOČ V OBLIKI KUŽKA.
    ————-
    LJUBEZEN PRIJETNO PRESENEČA. ŽELJA PRIČAKUJE, LJUBEZEN OSREČUJE.

    BOG JE TOREJ USLIŠAL ROKOVO MOLITEV, TER GA PRIJETNO PRESENETIL TAKO, DA MU JE KUŽA NOSIL HRANO IZ BLIŽNJEGA GRADU, VES ČAS NJEGOVE BOLEZNI, SAMOTE, TRPLJENJA.
    ———————————————
    DA NAŠE ŽELJE NISO VEDNO URESNIČENE, JE TAKO KRIVDA NA NAS SAMIH.

    BODISI IMAMO ŽELJE , KI BI ŠKODOVALE NAM ALI NAŠIM BLIŽNJIM, BODISI PA SMO PREMALO PONIŽNI,
    ————————-
    DA BI SPREJELI URESNIČENO ŽELJO V PODOBI KUŽKA. (Prepis <župnija Dolenja vas).

  56. Miro says:

    KADAR KOLI SE NA OLTARJU OBHAJA DAROVANJE NA KRIŽU, SE OBNAVLJA DELO NAŠEGA ODREŠENJA!

    V središču naše vere se nahaja evharistija, ker nam ponavzoča skrivnost odrešenja, Kristusovo smrt na križu, in nam daje milosti. Vendar smo pogosto brezbrižni, ne zavemo se veličine evharistije. Naša pozornost se skozi naše telesne oči ustavi pri majhni beli hostiji. Pozabljamo na drugi pogled, na pogled vere. Tistemu, ki odkrije resničnost, vidno očem srca, ki okusi skrivnost notranjosti, se spremeni življenje. Svetniki in svetnice nam o tem pripovedujejo in nam to dokazujejo (odlomek iz knjige Evharistija, ljubezen svetnikov; Nicolas Buttet).

    Priporočimo se Svetemu Duhu in se pod Njegovim vodstvom poglabljajmo še v naslednje misli o sveti Evharistiji:

    -Oh, kako okusna,
    ljubezni vredna in zaželena je ta hrana,
    ki dela iz človeka Boga!
    (Bernardin Sienski)

    -Zdi se mi,
    da nam nič bolj ne izraža ljubezni,
    ki je v Božjem srcu, kakor evharistija:
    to je on v nas in mi v njem!
    (Elizabeta od Svete Trojice)

    -Po evharistiji prejemajo verniki moč,
    da se darujejo v duhu žrtvovanja drug
    drugemu, kakor se je sam Kristus
    daroval Očetu za mnoge.
    (Piero Coda)

    -Kadar koli se na oltarju
    obhaja darovanje na križu,
    se obnavlja delo našega odrešenja.
    (Dogmatična konstitucija o Cerkvi)

    Iz knjige: Kruh, ki daje življenje; misli o evharistiji, zbral Wilhelm Mühs.

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  57. Janez says:

    Jezus nam je podaril in vrnil Božjo navzočnost in svetost

    Ob dopolnitvi časov je bil Sveti Duh tisti, ki je spočel Božjega sina v Marijinem telesu. Ob Jezusovem krstu je Sveti Duh v podobi goloba oznanil, da je Jezus iz Nazareta Mesija. Ob začetku svojega javnega delovanja je Jezusa v puščavo vodil Duh, da bi bil preizkušan in nato premagal Hudega Duha. Na križu, nam pove evangelist Janez, je Jezus izročil svojega Duha v Božje roke. In sedaj je vsakomur izmed nas namenjeno, da postane tempelj Svetega Duha.

    Povsem upravičeno bi lahko rekli, da se je Jezus rodil in kot Odrešenik prišel med nas in nato umrl na križu, da bi nam podelil Svetega Duha, Božjo navzočnost, povezavo, ki je bila izgubljena, ko sta se Adam in Eva oddaljila od Boga v Edenskem vrtu. Z obiskom svojih apostolov nemudoma po vstajenju je Jezus obnovil to osebno, ljubečo, življenje porajajočo povezanost z Bogom. Vse, kar je bilo izgubljeno v Edenskem vrtu, je bilo v celoti obnovljeno v vrtu vstajenja. Kako prepoznamo to božjo navzočnost, kakšne so njene lastnosti? Vsekakor to ni neka nedejavna prisotnost, nasprotno, je zelo dinamična. Zaradi nje smo ustvarjeni za svetost, celo bolj kot Adam in Eva v Raju, saj Sveti Duh ne biva le povsod okrog nas, ampak zaradi Jezusovega darovanja zdaj tudi prav v nas.

    Teologi nam razlagajo, da je Jezus prišel s poslanstvom sprave – po vstajenju je apostolom ob prikazanju podelil pravico, da odpuščajo grehe in delajo čudeže. Sv. Pavel nam v drugem pismu Korinčanom pravi: »17 Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo. 18 Vse je od Boga, ki nas je po Kristusu spravil s seboj, nam pa naložil službo sprave, 19 namreč to, da je bil Bog tisti, ki je v Kristusu spravil svet s seboj, s tem da ljudem ni zaračunal njihovih prestopkov, nam pa je zaupal besedo sprave. 20 Zavoljo Kristusa smo torej poslani, po nas vas kliče Bog. Zavoljo Kristusa vas prosimo, spravite se z Bogom. » (2 Kor 5,17-21).

    Svetost je sila, ki spreminja Svet in Nas
    »V svetu, ki ni nič prijazen do prebivalcev, v svetu, ko človek ni nič prijazen do zemlje, v času, ko je prihodnost negotova in polzi iz rok odločevalcev in inženirjev politike in gospodarstva, v svetu, ko lepota ni več lepa, poštenost ni več vrednota, ampak se pogovarjamo o estetiki grdega, v času, ko poštenost in pravičnost nista cenjeni vrednoti, ko je resnicoljubnost pozabljena beseda, v času, ko molitev umira, ko skoraj nihče več ne verjame v moč blagoslova, v času, ko razglašamo samouresničitev kot višek smisla življenja, v tem času je potrebno posebno znamenje. To znamenje je svetost. Svetost je Božja navzočnost med nami vsemi, je Njegova prisotnost. Svetost nam zato daje Bog. To je deleženje Božjega nam vsem Ljudem na Zemlji. Svetost ni neka popolnost, za katero bi se trudili, za katero bi se vzgajali. Svetost kličemo, s svetostjo se povezujemo. Molitev kliče svetost v naše življenje. Več kot je molitve več svetosti je v svetu«. Pater Silvo Šinkovec.

    Vir: Medmrežje Fejstbog, pater Silvo Šinkovec in povzetki iz drugih religioznih gradiv in medijev.

  58. Hvala says:

    MIRJAM IN ARON OČITATA MOJZESU (Četrta Mojzesova knjiga 12, 1-2, 5, 8-15)

    MIRJAM IN ARON STA GOVORILA PROTI MOJZESU ZARADI KUŠIJSKE ŽENE, KI JO JE VZEL, KAJTI KUŠIJKO JE BIL VZEL ZA ŽENO. REKLA STA: “ALI JE GOSPOD GOVORIL SAMO Z MOJZESOM? MAR NI GOVORIL TUDI Z NAMA?” IN GOSPOD JE TO SLIŠAL.

    GOSPOD PA JE STOPIL DOL V OBLAČNEM STEBRU IN SE POSTAVIL K VHODU V ŠOTOR. NATO JE POKLICAL ARONA IN MIRJAM.

    ZAKAJ SE NISTA BALA GOVORITI PROTI MOJEMU SLUŽABNIKU MOJZESU? IN GOSPODOVA JEZA SE JE VNELA PROTI NJIMA IN JE ODŠEL.

    KO SE JE OBLAK UMAKNIL IZNAD ŠOTORA. GLEJ, JE BILA MIRJAM GOBAVA, BELA KAKOR SNEG. ARON SE JE OBRNIL K MIRJAM IN GLEJ, BILA JE GOBAVA.
    TEDAJ JE ARON REKEL MOJZESU: “O MOJ gospod , PROSIM TE, NE NALAGAJ NA NAJU KAZNI ZA GREH, KI SVA GA TAKO NESPAMETNO ZAGREŠILA! NAJ VENDAR NE BO KAKOR MRTVOROJENI, ČIGAR MESO JE TAKRAT, KO PRIDE IZ MATERINEGA NAROČJA ŽE NAPOL RAZŽRTO.

    TEDAJ JE MOJZES ZAVPIL H GOSPODU IN REKEL: ” O BOG, OZDRAVI JO VENDAR!”

    GOSPOD JE REKEL MOJZESU; “ALI SE JI NE BI BILO TREBA SEDEM DNI SRAMOVATI ŽE, ČE BI JI OČE PLJUNIL V OBRAZ? NAJ BO TOREJ SEDEM DNI IZOBČENA IZ TABORA, POTEM PA JO SPREJMITE NAZAJ!”

    TAKO JE BILA MIRJAM SEDEM DNI IZOBČENA IZ TABORA. IN LJUDSTVO NI ŠLO NAPREJ, DOKLER NI SPREJELO MIRJAM NAZAJ.

    Ko je Mirjam zbolela postala gobava ( kožne bolezni ), je Mojzes v kratki molitvi zavpil k Bogu: “O BOG, OZDRAVI JO VENDAR”!

  59. Miro says:

    SV. EVGENIJA – JUNAŠKI ZGLED PRIČEVANJA ZA VREDNOTE KRŠČANSKE VERE!

    Danes goduje mučenka sveta Evgenija, ki je pogumno prelila svojo kri za Kristusa. Ni se ustrašila sodnikovih groženj. S svojo mučeniško smrtjo je dala junaški zgled pričevanja za vrednote krščanske vere in prejela plačilo v nebesih (iz knjige Kristusove priče, Stanko Lorber).

    Sv. Evgenija, prosi za nas!

    http://svetniki.org/sveta-evgenija-iz-kordove-mucenka

  60. Janez says:

    Biti kakor Ti Gospod
    Ti Bog, sonce sveta,
    rad bi bil kakor Ti,
    usmiljen in pravičen,
    nežen in močan,
    poln naklonjenosti in Resnice,
    poln ljubezni in prizanašanja.
    Zato Te prosim,
    zasveti v mojih očeh,
    razlij se čez moje ustnice,
    pokaži se v mojih dejanjih,
    zrcali se v mojih mislih,
    prikaži se v vsem mojem bitju.
    Naj bom danes sonce,
    v katerem Ti vzhajaš čez ves svet.

    Največji v majhnih stvareh
    Ti Bog,
    Ti si največji v popolnoma majhnih stvareh,
    zato Te prosim v jutru novega dne.
    Naj Te spoznam
    v roki, v mojem naročju in v vsem, kar bom danes delal.
    V Tihoti, ki je okrog mene, in v vsem, kar je napolnjeno z njo.
    V stolu, na katerem sedim in v tem, kar mi daje oporo.
    Naj Te iščem, v ljudeh, ki me danes srečajo.
    v otroku, ki kriči, v materi ki pričakuje,
    v osivelem starčku, v vsakem človeku.
    Sedaj, takoj potem in tudi danes pozno proti večeru.
    Naj Te občudujem v glasu, ki prihaja iz radijskega sprejemnika
    In me povezuje s svetom, v nebu, ki se razprostira nad menoj
    in se vedno znova spreminja.
    V čebeli, ki leta od sveta do sveta,
    v drevesu, ki stoji osamljeno na hribu,
    v večnem sem ter tja, v vsem kar se dogaja,
    v vsem kar se giblje, v vsem kar biva.
    Naj bom orodje za mir, katerega svet ne more dati,
    za življenje in Božje Odrešenje, ki prenese in premaga smrt,
    za pravičnost, katere smo lačni in žejni,
    za deželo, v kateri ima vsak prostor in mesto,
    za prihodnost, po kateri hrepenimo,
    za vse Bog, kar načrtuješ za nas in za naš svet.

    Naj bom sol
    Bog, naj bom sol, da se okrepi na zemlji novo upanje.
    Naj bom Luč, da se mesto zasveti v novem upanju.
    Naj bom kruh, da se ljudje nahranijo z novim upanjem.
    Naj odprem srce, da bo svet zadihal v novem upanju.

    Anton Rotzetter je kapucin, doktor teologije, rojen let 1939, je avtor številnih objavljenih publikacij predvsem s področja frančiškove duhovnosti. Srečanje v revnih mestnih četrtih Ria de Janeira in v Tanzaniji je spremenilo njegovo miselnost in čutenje. Antom Rotzetter zelo dobro pozna težave, ki jih ima današnji človek z molitvijo in skuša z knjižico molitev Bog, ki mi daje dihati odpirati nova pota v molitveno življenje kristjanov. Molitvenik je napisan za vse, ki iščejo novo govorico molitev in želijo prinašati današnji svet in svoje osebno življenje pred Boga. V knjigi je zapopadena v sedmih glavnih delih kot rdeča nit številka sedem: sedem dni, sedem časov, sedem zakramentov, sedem del, sedem stopenj razporejenih v sedem poglavij, vsako poglavje pa v sedem molitev kapucina Rotzetterja. Vsa besedila pomenijo krščansko izročilo z današnjim utripom sveta. Kapucin Rotzetter je od blizu videl vse stiske in težave ljudi v misijonih v Južni Ameriki in Afriki in se ga je to zelo dotaknilo tako močno, da je to zapisal v lepih globokih in občutenih molitvah.

    Mdr 11
    Bog je hkrati vsemogočen in ljubezniv

    21 Tvoja silna moč je namreč zmeraj pri tebi.
    Kdo se bo ustavljal moči tvoje roke?
    22 Kakor drobcena utež na tehtnici je pred teboj ves svet,
    kakor kaplja jutranje rose, ki se spusti na zemljo.
    23 Vendar si z vsemi usmiljen, ker moreš vse,
    ljudem pa grehe odpuščaš zato, da bi se spreobrnili.
    24 Kajti ljubiš vse, kar je,
    nič od tega, kar si naredil, ti ni zoprno,
    saj tega, kar bi sovražil, ne bi bil ustvaril.
    25 In kako bi kaj moglo obstajati, ako ti ne bi hotel,
    in kako bi se moglo obdržati, česar ti ne bi poklical?
    26 Toda ti prizanašaš vsemu,
    ker je tvoje, Gospodar, ljubitelj življenja.

  61. Miro says:

    PRIDRUŽIMO SE MOLITVI SVETEGA OČETA JUTRI, OB 18. URI, KO BO PODELIL EVHARISTIČNI BLAGOSLOV!

    Po zapisu na spletni strani SŠK bo papež Frančišek v petek, 27. marca, ob 18. uri podelil evharistični blagoslov Urbi et Orbi s popolnim odpustkom. Sveti oče Frančišek je v času izrednih razmer zaradi epidemije COVID-19, ki ogroža celotno človeštvo, povabil katoličane, naj se mu duhovno pridružijo v molitvi v petek, 27. marca 2020, ob 18. uri. Molitev svetega očeta bo mogoče spremljati v živo preko medijev, sklenila pa se bo z evharističnim blagoslovom, ki ga bo podelil Urbi et orbi, mestu in svetu, preko sredstev družbenega obveščanja.

    Molitev in blagoslov bo možno spremljati po neposrednem prenosu na: TV Slovenija na 2. programu, preko uradnega YouTube kanala Vatican News, preko Radia Ognjišče in TV Exodus.

    Več o tem na: https://katoliska-cerkev.si/papez-francisek-bo-podelil-evharisticni-blagoslov-urbi-et-orbi-s-popolnim-odpustkom

  62. Hvala says:

    VERUJ VAME IN SE NE BOJ, SAJ SEM TVOJA MOČ IN TVOJA PESEM.

    RAZMISLI O TEM, KAJ POMENU, DA SEM JAZ TVOJA MOČ. Z MOJO BESEDO JE BILO USTVARJENO VESOLJE; MOJA MOČ JE BREZMEJNA. SLABOST ČLOVEKA, KI SE PREPUSTI MENI, JE KOT MAGNET, KI PRIVLAČI MOJO MOČ V NJEGOVE POTREBE. TODA STRAH LAHKO PREPREČI, DA BI SE IZLILA VATE.

    NE POSKUŠAJ SE BORITI S SVOJIMI STRAHOVI , AMPAK MI ZAUPAJ. KADAR SE S TRDNIM ZAUPANJEM OBRAČAŠ NAME, TI LAHKO PODARIM BREZMEJNO MOČ.

    SPOMNI SE, DA SEM JAZ TVOJA PESEM . S TABO ŽELIM DELITI SVOJO RADOST, KO ŽIVIŠ V NENEHNEM ZAVEDANJU MOJE NAVZOČNOSTI.

    VESELI SE, KO SKUPAJ POTUJEVA PROTI NEBESOM . PRIDRUŽI SE MI V PREPEVANJU MOJE PESMI. (Vrtnice Jezusovega in Marijinega srca).

    Izaija 12, 2-3,
    Psalm 21,6

  63. Miro says:

    USMILJENI JEZUS: »NIKOLI NE ZAUPAJ SEBI, AMPAK SE POPOLNOMA PREDAJ MOJI VOLJI!«

    Besede življenja, ki jih je Usmiljeni Jezus zaupal sv. Favstini Kowalski, veliki glasnici Božjega usmiljenja, govori pa jih tudi nam, ljudem sedanjega časa (Dnevnik sv. Favstine Kowalske):

    »Moja hči, želim te poučiti o duhovnem boju. Nikoli ne zaupaj sebi, ampak se popolnoma predaj moji volji. V zapuščenosti, temi in raznih dvomih se zatekaj k meni in k svojemu duhovnemu voditelju; on ti bo vedno odgovoril v mojem imenu. Ne pogajaj se z nobeno skušnjavo, takoj se skrij v moje Srce, pri prvi priložnosti pa jo razodeni spovedniku. Samoljubje postavi na zadnje mesto, da ne bi omadeževalo tvojih dejanj. Z veliko potrpežljivostjo prenašaj sama sebe. Ne zanemarjaj notranjih premagovanj. Mnenje predstojnikov in spovednika vedno v sebi opravičuj. Pred godrnjavci beži kakor pred kugo. Naj drugi delajo, kakor hočejo, ti pa delaj, kakor ti naročam« (Dnevnik sv. Favstine Kowalske, št. 1760).

    Več o tem na http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

    Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi Cerkve, ki obsega vesoljni svet, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

  64. Janez says:

    KJER JE DOMA SRCE
    Ne moreš živeti, če nimaš nikogar, ki bi te imel rad, ki bi ga skrbelo zate, ki bi čutil kaj do tebe, nikogar, ki bi se mu tu in tam zaupal, pri komer bi bil vselej dobrodošel. V življenju se srečuješ z mnogimi ljudmi, a le malo jih vstopi v tvoje življenje, in se vraste vanj. Z njimi te povezuje globoka zaupnost, kot jo čutijo člani srečne družine. Veš, pravi blagoslov in milost je imeti ob sebi dobre ljudi, ljudi, ob katerih se čutiš varnega, kjer je tvoje srce kot doma. Brez takih ljudi postane življenje pusto in neznosno. Ali veš, kako neskončno hudo je, če v življenju nimaš niti enega človeka, ki bi te prisrčno sprejel z odprtimi rokami? In vendar jih je danes nešteto, ki nimajo nikogar več, nikogar, ki bi se mu zdelo ukvarjati z njimi, ki bi jim hotel podariti košček svojega srca. Tudi oni imajo svoje skrbi, tudi njihovo srce potrebuje malo topline in razumevajočo, dobrohotno naklonjenost. Zlasti otroci, ki nikoli niso bili deležni take dobrote, so zaznamovani za vse življenje. Domovi za sirote in poboljševalnice so polni takšnih otrok, kasneje pa deloma tudi zapori.

    (Phil Bosmans belgijski duhovnik, pesnik in dobrotnik pomoči potrebnim; Bund Ohne Namen)

    NA POTI K BOGU
    Kristjani smo, a bojim se, da to milost vse prevečkrat sprejemamo samo po sebi umevno; znamo biti hvaležni za ta dar? Poti h Gospodu so tako čudovito skrivnostne, nešteto iskanj in hrepenenj združujejo. So pa hkrati tudi zelo različne in velikokrat mi je težko verjeti, da vodijo k istemu cilju. Pot k Bogu je naporna in strma in treba je vztrajati, ko gremo k Njemu.

    A Bog je en sam!
    Večna Ljubezen za vse; zate in zame. Kot studenec čiste vode življenja sredi sveta Oče čaka na svoje otroke. Ni ga pod soncem, da ne bi nosil v sebi hrepenenja po studenčnici, ki oživlja; prav vsakega človeka žeja po izviru ljubezni; vsakdo hoče biti potešen. In zato iščemo pot. Živel je človek, ki so ga klicali Buda. Iskal je ta Studenec: vse svoje življenje je preživel na poti. Taval je v temi in blodil po pragozdovih strahu in nevednosti. Verjamem, da je našel pot. Vrnil se je med ljudi in jih povabil na pot… Tako še danes mnogi poskušajo po njej priti do Izvira. A pragozd je nevaren, lahko je zaiti; pot pa je dolga. Na nekem drugem koncu sveta je na pot krenil Mohamed. Gore in doline, ki jih je prehodil v iskanju, so bile suhe: nikjer niti sledu o studenčnici, ki oživlja. Vztrajal je in uspel. Pohitel je k bratom in sestram in jih navdušil za potovanje; še danes potujejo za njim. A gore so visoke in skoraj neprehodne, brez vode življenja pa je težko hoditi.

    Vsak človek išče pot do Boga.
    Mnogi hodijo skozi puščavo, kjer se osamljeni in nebogljeni upirajo viharjem življenja. Poti ni; vetrovi skrbno zakrijejo sledi v puščavskem pesku. Vsak hodi sam, le silna žeja ga žene naprej. Samo najvztrajnejšim uspe priti na cilj – ti so resnični heroji. Večina pa se ustavi ob mlakužah, ki jih ponuja svet – pijejo kalno vodo in nočejo dalje. Zanje je Studenec predaleč.

    Gospod je ljubezen.
    Oče noče naših muk in trpi z vsakim otrokom, ki zaide. Ponuja nam svojega Sina, da po Njem pridemo k Njemu. Jezus Kristus se iz Očetovega naročja izliva v svet. Kot reka nam prinaša tisto vodo, katere je Izvir prepoln – vodo življenja. Sam je Studenčnica, ker je eno s Studencem. Za nas se izliva, zaradi naše žeje, kajti Oče ve, da brez vode ne moremo na pot.

    Kako gotova in varna je pot, če sledimo Reki žive vode. Ob njej ni mogoče zaiti. Vodi nas, krepča, hladi in vzpodbuja, saj z njo okušamo to, po čemer hrepenimo. Res je pot proti toku težka; navkreber gre in marsikakšna ovira je na njej. Kako vabljive so ravnice, ki se nam ponujajo na desni in levi, koliko lažje je hoditi po njih. Nikar, sestra! Ne odstopaj, brat! Ne skrbi za rane, ki ti jih zadajajo ostri kamni, tu je On, da ti jih izpere in ohladi; ne boj se naporov, On ti bo dal moči. In ko gledam strugo, se ustrašim njenih strmih bregov in neravnega dna. Da, sveta katoliška Cerkev je tudi takšna, kljub napakam in pomanjkljivosti, ker je Kristusova Cerkev, ki širi Božjo Besedo in Jezusov Evangelij. A le po njej se lahko izliva Jezus Kristus; nam daje življenje in ohranja z Bogom Očetom v bivanju vse Stvarstvo. Bog Oče tako hoče. Zgradili smo umetne prekope in kanale, po svoje preusmerili tok Reke; vse zato, da bi nam bilo lažje. On pa se še vedno izliva! Pijemo ga vsak ob svoji strugi in se slepimo, da je “naša” Voda najbolj bistra in osvežujoča. Njegova Reka pa tiho teče dalje.Tebi in meni v življenje. O, da ne bi nikdar pustili bratov, ki umirajo od žeje, samih v njihovi bolečini. Mi vemo za Reko, v kateri je dovolj vode za vse,da se odžejamo in ne bm nikoli žejni. Kakor so naju nekoč starši pripeljali na breg in rekli: “Poglej, to je Jezus Kristus!”, tako delajva tudi midva, dragi prijatelj. In ko bova srečala blodečega v puščavi, mu ponudiva največ kar imava: Jezusa Kristusa – vodo življenja in Odrešenika Sveta. In vedeli bomo, da smo na Pravi Poti vsi, ko bomo ustvarili z Božjo Pomočjo Boljši Svet z več Ljubezni z več dobrimi vernimi kristjani in dobrimi ljudmi! Jezus nas vabi, da pridemo k Njemu, On je naš Odrešenik, ki ima Besede Večnega Življenja. Spolnjevanje Božje Volje je Ljubite se med seboj!

    Dopolnjen prispevek na medmrežju Fejstbog

  65. Janez says:

    SI ZASKRBLJEN, OSAMLJEN IN BOLAN? DOVOLI JEZUSU, DA SE TE DOTAKNE IN TI POMAGA!
    Le dovoliti moramo, da se nas Gospod Jezus preko sočloveka dotakne in nam pomaga
    Jezus zdravi in ozdravlja bolnike na duši in na telesu. Osvobaja jetnike in zasvojene. Zdravi majhne in velike rane. Izganja hudobne demone, rešuje življenja ljudi. Daje ljudem Pomoč, Ljubezen in Usmiljenje. Hodi skupaj s svojimi Vernimi Otroci in z njimi ostaja za vedno, dan za dnem. Bog je Ljubezen in nam je zelo blizu, saj je v našem bližnjem. Dovolimo, da Jezusu pride k nam in ostane pri nas in v nas, nam prinese Božji Mir in Božjo Ljubezen.

    Zdravljenje
    Jezus ozdravlja usmiljeno in nežno. Je zelo oseben.
    Ko zdravi, se človeku približa in se ga dotakne. Tak je njegov slog. Ne zdravi, samo da bi zdravil, čudežev ne dela na daljavo. Pomembna mu je oseba, njeno trpljenje, njena vera. Ko zdravi, ko govori ali ko je preprosto ob človeku, Jezus kaže obličje usmiljenega Boga. Zelo je pomembno, kako vse počnemo in kakšen stil življenja imamo. Mnogi ljudje danes izgorevajo in so v stresu. V tem svetu imata prednost učinkovitost in produktivnost. Delodajalci pa hočejo še več in več storilnosti in dobička. Jezusu pa je pomemben človek, njegova enkratnost, njegovi plusi in minusi. Jezus nas ljubi take kot smo in nam odpušča sedemkrat sedemdesetkrat naše grehe in želi, da smo mu podobni tudi mi v vsem.

    Bližina
    Jezus se osebno približa. Človeka pogleda, ga sprejme, ga prime za roko, ga dvigne. To je njegov pečat. Bližina, dotik, da se sam pusti dotakniti. Da gleda v človeka, v njegovo notranjost, onkraj njegove telesne obolelosti. Rad bi hodil in živel v Jezusovem slogu. On je osebni Bog, ki se poniža, ki se dotakne tega, kar živim, ki me dvigne in me prime za roko. Ki me vpraša, kaj mi je, in ga zanima, kako sem. Jezus mi kaže, kakšen je Bog. In jaz se včasih trudim, da bi ga obdržal na razdalji, nekje na hladnem, kjer je veliko obsojanja. Ne dovolim, da bi se me Bog dotaknil. Gospod pomagaj mi, da se me boš preko sočloveka dotaknil in mi pomagal, da se spreobrnem in hodim za Teboj. .

    On vstopi v globino duše
    Ne dotikam se, kakor se dotika Jezus. On vstopi v globino duše. Pride v hišo in ne čaka, da bi ga odpeljali k pomoči potrebnemu. Gre tja, kjer je bolnik, v njegovo hišo, do njegove postelje in se mu ljubeče približa. Bog se približa in se me dotakne, prav tam, kjer me boli. Dotakne se moje rane, moje bolezni. Kakšna je moja bolezen? Kje je moja rana? Jezus me dviga. Mi vrača dostojanstvo, dostojanstvo sina, otroka in človeka. Hočem tako živeti, ker je vredno živeti, kot je živel On. In ko sem ozdravljen, zaživim. Žena, ki jo je Jezus ozdravil, je vstala in jim začela streči. Zelo mi je všeč ta podoba. Jezus z Dobroto in Usmiljenjem ozdravi tudi bolezni, ki jih zdravniki ne znajo ozdraviti.

    Delati dobro
    Ko je moja duša bolna, težko služim. Zaprem se vase in mislim le nase, na to, kar jaz potrebujem. Ko pa se me dotakne Jezus, v notranjosti začutim potrebo, da služim drugim, da zanje skrbim in jih spodbujam. Nenadoma se odprem. Nekoč je Jezus po ves dan zdravil. Ves dan je bil za druge. Jezusova ljubezen je neskončna, neutrudljiva, potrpežljiva. Vsakdo je prišel k njemu s svojimi ranami, bolečinami, boleznimi. Jezus se jih je dotaknil in ozdravil. Življenje je preživel tako, da je delal dobro in sejal Ljubezen ter Usmiljenje. Tako želim živeti tudi jaz. Ne da bi se oziral na urnike. Želim se razdati iz ljubezni. Za vsakogar. Brez preračunljivosti. Tako kot Sveta Mati terezija in številni drugi svetniki in svetnice, ki so se odrekli sebi in so Ljubili Boga in Ljudi tako, da so molili, delali dobro in služili ubogim in bolnim brez prestanka doma in daleč od doma v misijonih. In Bog je poplačal njihovo Molitev, Vero v Jezusa, Ljubezen in Usmiljenje ter Dobroto, saj so tako konkretno izpričevali Vero v Boga in živeli po Evangeliju. Ko delam dobro za druge, ko sem Usmiljeni Samaritan in tisti, ki pomaga in služi drugim, pomagam sebi in drugim in Bog mi podari Ljubezen in Božji Mir in Notranjo Srečo, ki je svet ne pozna. Božje Usmiljenje, Božja Ljubezern, Božja Dobrota Vate Zaupamo!

    Dopolnjen prispevek iz Medmrežja Aleteia

  66. Janez says:

    Kako lep je ta naš svet! In kako dobro je vedeti, da je vse v ljubečih rokah usmiljenega Boga! Mdr 11,21-26

    Tvoja silna moč je namreč zmeraj pri tebi.
    Kdo se bo ustavljal moči tvoje roke?
    Kakor drobcena utež na tehtnici je pred teboj ves svet,
    kakor kaplja jutranje rose, ki se spusti na zemljo.
    Vendar si z vsemi usmiljen, ker moreš vse,
    ljudem pa grehe odpuščaš zato, da bi se spreobrnili.
    Kajti ljubiš vse, kar je, nič od tega, kar si naredil, ti ni zoprno,
    saj tega, kar bi sovražil, ne bi bil ustvaril.
    In kako bi kaj moglo obstajati, ako ti ne bi hotel,
    in kako bi se moglo obdržati, česar ti ne bi poklical?
    Toda ti prizanašaš vsemu,
    ker je tvoje, Gospodar, ljubitelj življenja.

    Kako lep je ta naš svet! In kako lep, dober, velik in mogočen je potem Tisti, ki ga je ustvaril!
    Tako nekako bi lahko povzel 13. poglavje Knjige modrosti, ki nosi naslov Ustvarjene reči vodijo k Stvarniku. In čeprav ti tokrat ponujam v razmislek drug odlomek iz iste svetopisemske knjige – zakaj takšna izbira bom razložil kasneje – nikakor ne morem mimo besedila, ki govori o tem, kako je iz stvarstva možno spoznati Boga stvarnika. Tej trditvi, ki se nadaljuje v čudenje nad dejstvom, da tega nekateri ne vidijo, se pridružuje tudi apostol Pavel v 1. poglavju Pisma Rimljanom. Pravi: »Saj jim je to, kar je mogoče spoznati o Bogu, očitno: sam Bog jim je namreč to razodel. Kajti od stvarjenja sveta naprej je mogoče to, kar je v njem nevidno, z umom zreti po ustvarjenih bitjih: njegovo večno mogočnost in božanskost« (Rim 1,19-20).

    Svet okrog nas je za tiste, ki verujemo, ena sama velika knjiga o Stvarniku, pa čeprav nek rek pravi, da po stvarstvu Gospod zgolj šepeta (… po Svetem pismu govori in po trpečih kriči). Veliki slovenski katoličan akademik Alojz Rebula pravi, da »je obstoj Boga praktično vera človeštva od vseh časov do danes, do tehnično najnaprednejših ZDA. Obstoj Boga se normalni človeški pameti tako rekoč vsiljuje, saj kot pravijo nekateri, kjer je ura je tudi urar, kjer je Stvarstvo in Ustvarjeni Ljudje, Flora in Favna, tam je tudi Bog Stvarnik. Pa vendar so med nami tudi ljudje, ki občudujejo lepoto sveta okrog nas, pa kljub temu ostajajo »slepi« za Boga. V zadnjih dneh prelistavam knjigo Bog kot zabloda, ki jo je kot zagovor ateizma napisal Richard Dawkins. K temu me je spodbudil pogovor s skavtom, ki želi svojo vero utrditi tudi tako, da njeno trdnost preizkusi ob mislih ateistov. Priznati moram, da je takšno »srečevanje« z drugače mislečimi tudi meni izziv. A naj se končno ustavim še ob odlomku iz Knjige modrosti (ki sledi). Gre za – po mojem mnenju – enega najlepših starozaveznih odlomkov. V njem je zgoščeno, a čudovito predstavljena Božja veličina, ki se najbolj odraža v ljubezni do vsega ustvarjenega. Z usmiljenjem in prizanašanjem Gospod vodi vesoljni svet in nas ljudi kliče k spreobrnjenju. Kako dobro je prebrati, da je Bog, v katerega verujemo, Gospodar vsega in da je njegovo najgloblje bistvo to, da je ljubitelj življenja.

    Kako lep je ta naš svet! In kako dobro je vedeti, da je vse v ljubečih rokah usmiljenega Boga, ki nam daje vse, ker nas Ljubi! Kristjan ima vero, upanje in Njegovo Očetovsko Ljubezen, Njegovo Vsemogočnost, ki dela čudeže, ko se mu prepustimo in odstranimo vse ovire, da pride in živi v nas ter da deluje preko nas. Gospod odpusti nam našer grehe in odreši nas vseh prweizkušenj in bolezni ter koronavirusa, mki razsaja pri nas in v svetu.

    Božje Usmiljenje, Božja Ljubezen, Božja Dobrota Vate Zaupamo, da nas uslišiš in reršiš, ki vpijemo k Tebi po Pomoč in Odrešitev. Amen. Janez

  67. hvala says:

    KAJ STA POČELA PAVEL IN SILA V JEČI V HUDEM TRPLJENJU? (Apd 16, 20-26)

    PRIGNALI SO JU PRED ZASTOPNIKE OBLASTI IN REKLI:”TA DVA NETITA NEMIR V NAŠEM MESTU. JUDA STA IN ŠIRITA OBIČAJE, KI JIH MI KOT RIMLJANI NE MOREMO SPREJETI IN NE SMEMO IZPOLNJEVATI.”
    TUDI LJUDSTVO SE JE DVIGNILO PROTI NJIMA. RIMSKA OBLASTNIKA STA JIMA STRGALA OBLAČILA IN JU VELELA PRETEPSTI.

    KO SO JU HUDO PRETEPLI, SO JU VRGLI V JEČO, JEČARJU PA ZABIČALI, NAJ SKRBNO PAZI NANJU.

    JEČAR JE IZPOLNIL UKAZ IN JU VRGEL V NAJGLOBLJO TEMNICO, NOGE PA JIMA JE VKLENIL KLADO .

    OKOLI POLNOČI STA PAVEL IN SILA MOLILA IN PELA BOGU HVALNICE, DRUGI JETNIKI PA SO JU POSLUŠALI.
    IZNENADA PA JE NASTAL SILEN POTRES, TAKO DA SE JE JEČA V TEMELJIH ZAMAJALA; V HIPU SO SE VRATA JEČE ODPRLA IN VSEM JETNIKOM SO ODPADLE VERIGE.

    V najhujšem trpljenju v ječi sta Pavel in Sila molila in pela hvalnice Bogu z vso močjo, moč molitve in hvalnic je prodrla do Gospoda.

  68. Janez says:

    Jakob Prijateljstvo s svetom 4, 7-10.
    7 Podvrzite se torej Bogu, hudiču pa se uprite in bo od vas pobegnil. 8 Približajte se Bogu in se vam bo približal. Umijte si roke, grešniki, in očistite si srca, vi, ki ste v duši razdvojeni. 9 Začutite svojo nesrečo, žalujte in jokajte; vaš smeh naj se spremeni v žalost in veselje v potrtost. 10 Ponižajte se pred Gospodom in povišal vas bo.

    SVETI BOG, USMILI SE NAS IN NAS REŠI VSEH PREIZKUŠENJ
    Dragi Bog, ki si dal življenje vsemu, kar živi in kar obstaja,
    ki si postavil svetove v Stvarstvu na svoja mesta, jim dal smoter, trdnost in določil pot.
    Poglej nas, svoje uboge in slabotne otroke, na Zemlji,
    ki nas bičajo bolezni, težave, preizkušnje, sile narave,
    ki jih je vzel v roke Tvoj hudobni sovražnik, da nas skuša in zapeljuje v greh.
    O, Sveti Oče, usmili se nas in prosim ne dopusti, ne dopusti,
    da se zaradi naših grehov pretrga nebo in Zemlja odpre svoje žrelo,
    od koder bo zaradi hudobca bruhala žareči ogenj zla in hudobije na vse ljudi.
    Prosimo odpusti nam vse grehe in nas varji pred hudobcem, ki nas muči in zalezuje.
    Položi svoje usmiljeno srce v nas Božje Otroke in v Zemeljsko nedrje,
    da bodo vse Stvarstvo, vse človeške Duše in Zemlja pomirjene in da se bodo ravnale po Tvoji volji.
    Sveti Oče, naš preljubi Stvarnik in Bog,
    le tebi se v Zaupanju Vere izročamo in upamo, da bo vedno vse tako,
    kot Ti želiš in hočeš.
    Podari nam Božji Mir in Ljubezen, vodi nas in pomagaj nam, da ne zaidemo na stranpoti.
    Zato te prosimo, usmili se nas, varuj in vodi nas po Poti k Odrešeniku in Učeniku Jezusu.
    Prosimo Te Bog reši nas bolezni in koronavirusa, ki se širi pri nas in v svetu, ds ljudje zbolevajo in umirajo.
    Usmili se nas in prepreči širjenje koronavirusa in nas obvari pred okužbo ter ozdravi vse obolele.
    Reši nas trpljenja in odpusti nam vse grehe ter podari nam Božnji Mir in Božjo Ljubezen.
    Pomagaj nam, da se upremo hudiču, da pobegne od nas in da se vrnemo nazaj k Tebi Oče.
    Amen.

    (Dopolnjena molitev sv. Hieronima)

    »Povzročitelj vsega tega je Satan!« Zaprepadeni škofje in kardinali so molčali. Papež pa je dodal: »Toda zapomnite si, da je tudi satan orodje v Božjih načrtih!« je zapisal gospod Administrator pred dnevi.

    Molimo, da nas Bog reši in odreši vse hudobije in da se skesani ter spokorjeni vrnemo k Njemu v Objem, saj je Naš Oče. Spreobrnimo se in poboljšajmo se, da bomo odslej živeli Pravično in tako kot Jezus. Bog nas Ljubi in nam bo odpustil vse grehe, če se pokesamo in Verjemo v Jezusa. Amen.

  69. Janez says:

    MOLITEV K BOGU PROTI ŠIRJENJU KORONAVIRUSA IN OZDRAVITVI OBOLELIH V EVROPI IN PRI NAS
    Gospod Bog, nenadoma je prišel iz Azije v Evropo in k nam nevaren koronavirus,
    ki ga zdravniki epidemiologi in farmacevti ter oblastniki ne poznajo dovolj,
    da bi znali učinkovito ukrepati z izolacijo ter omejevanjem širjenja med ljudi in poznavanjem delovanja ter zdravljenja z zdravili.
    Virus se zelo hitro širi med ljudi in povzroča veliko zdravstveno tveganje okužb in
    negotovost za učinkovito zdravljenje in ozdravitev,
    saj lahko povzroči celo smrt za nekatere starejše kronične in druge bolnike.
    Prosim te, Gospod Bog, prosim pomagaj nam,
    da bodo zdravniki in farmacevti kmalu odkrili kaj koronavirus povzroča, kaj ga zdravi
    in kaj omejuje njegovo širjenje med ljudi, da ne bo toliko obolelih in umrlih ljudi pri nas in v Evropi.
    Ustavilo se je gospodarstvo, turizem, promet med kraji in državami, postavljene so karantene
    in zdravniške kontrole za bolnike v bolnicah, letališčih, prometnih prehodih in postajah.
    Odpovedane so šole, predavanja, kulturne prireditve, svete maše v cerkvah in
    otroci, starejši in delavci ostajajo doma na čakanju zaradi nevarnosti okužb.
    Ljudje so zbegani in zaskrbljeni, ker koronavirusa nihče ne pozna.
    Nekateri oboleli ljudje v Italiji in na Kitajskem so celo umrli, ker jim zdravniki niso znali pomagati.
    Skesano Te prosimo Te Gospod odpusti nam grehe, s katerimi smo Te žalili.
    Prosimo za Tvoje Usmiljenje in Pomoč, da se ustavi širjenje koronavirusa in obolevnost ljudi.
    Prosimo te Gospod, naj bo vsaka preizkušana, bolna in trpeča oseba, ki je zbolela deležna Tvoje Dobrote in Usmiljenja ,
    da bo po Tvoji Milosti in delovanju Svetega Duha
    s strani zdravnikov in odkritih zdravil pravilno zdravljena in da bo ozdravela.
    Prosim ustavi širjenje koronavirusa in število novo obolelih in umrlih.
    Prosim pridi in nam pomagaj, ki v Tebe Verujemo in Zaupamo in Tvojo Pomoč ponižno prosimo.
    Prosim te, da v tem času, ko ljudje obolevajo zaradi koronavirusa bolne in trpeče potolažiš,
    zdraviš in ozdraviš njihov um in njihovo telo,
    izboljšaš njihovo zdravje in jim podariš Notranji Božji mir ter Vero, da boš uslišal naše molitve.
    Prosim Te, podari raziskovalcem v labkratorijem navdih, da bodo kmalu našli zdravilo in cepiva
    za zdravljenje bolnikov proti koronavirusu in reševanje življenj pred smrtjo.
    Prosim Te, naj jih Tvoja dobrotna in milostna Božja Roka ozdravi bolezni,
    ki jih je prizadela, naj jim pomaga, da ne čutijo strahu, bolečin in trpljenja
    in da bodo njihovi zdravniki pravilno ugotovili bolezen in jo tudi prav zdravili z novimi učinkovitimi zdravili.
    Blagoslovi vse bolne in trpeče in daj potrpljenje njihovim družinam in vsem zdravstvenim delavcem, ki za bolnike
    v karanteni v bolnicah skrbijo.
    Prosimo pomagaj in razsvetli vse zdravnike, da bodo ravnali prav in spolnjevali Božjo Voljo in Božje Vodstvo.
    Verjemo, da si Ti Jezus Najboljši Zdravnik, ki lahko ozdravi vsako bolezen, vsako zlo,
    ki je prišlo v telo, v hišo, v družino in v njihovo okolico zaradi koronavirusa in drugih bolezni.
    Molim in prosim te za naše in moje zdravje in verjamem,
    da se bo od tega trenutka vse izboljšalo za vse nas, ki Verjemo Vate Jezus
    in za druge bolne, ki trpijo in ki Te ponižno molijo in prosijo za svojo ozdravitev.
    Hvala, Sveti oče, ker vemo, da nas poslušaš, kar ti govorimo zaskrbljeni ljudje iz srca.
    To počnemo zdaj z vso Vero v Jezusa, z vso Ljubeznijo in Upanjem Vate
    in tudi če zdravniki, farmacevti, oblastniki pravijo drugače,
    vemo in Verjemo, da Ti Jezus lahko zajeziš širjenje koronavirusa
    ter da ozdraviš vse bolezni na Svetu in celo najhujšo bolezen, ki obstaja in ki grozi ljudem.
    Hvala, hvala, hvala Ti moj Bog Oče v Nebesih!
    Ker Verujemo in ker Upamo na Tvoje Usmiljenje Moj Gospod in Moj Bog,
    da si nas v prošnjah in molitvah slišal,
    poslušal in da nas boš uslišal pri učinkoviti omejitvi širjenja bolezni koronavirus
    ter da nas boš vse rešil, odrešil in vse bolne s svojo Božjo Dobroto Milostno pozdravil.
    Božja Ljubezen, Božje Usmiljenje, Božja Dobrota, Božja Vsemogočnost in Vseprisotnost Vate zaupamo, da nas boš obvaroval obolevanja pred koronavirusom, ozdravil obolele
    in nas vse Rešil in Odrešil bolezni vse v večjo Tvojo Božjo Čast in Slavo Vekomaj.
    Prosimo Te Gospod za vse umrle zaradi koronavirusa, ki so zaspali v Upanju na Vstajenje, vzemi jih k Sebi.
    Prosimo Te za umrle zdtravnike in duhovnike v Italiji, ki so se žrtvovali za bolne zaradi koronavirusa,
    bodi jim Milostljiv in jih poplačaj z Nebeškim Veseljem za vso Dobroto in Usmiljenje za bližnje.
    Pridi in nas reši ter nam pomagaj Gospod pred koronavirusom, ki Živiš in Kraljuješ Vekomaj!
    AMEN

    Janez AKA Dichter Hansi

    Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, Vate zaupamo.
    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, Vate zaupamo.
    Božje usmiljenje, upanje tistim, ki obupavajo, Vate zaupamo.
    Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, Vate zaupamo.
    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, Vate zaupamo.

  70. Janez says:

    ČESA NAS LAHKO OZDRAVI JEZUS ? (Aleteia)
    Začelo se je z ozdravljenjem Simonove tašče, ki je bila vročična, kmalu pa se je razširilo do te mere, da se je “vse mesto zbralo pred vrati”. To pa zato, ker Jezus ozdravlja ljudi na več načinov.

    1. Najprej ozdravi naša telesa
    Ko je Simonova tašča zbolela, pravi Sveto pismo, “so mu brž povedali o njej. Pristopil je, jo prijel za roko in jo vzdignil.”Vedno je enako: nekdo zboli, to povemo Jezusu, on priskoči na pomoč. Ta proces deluje tudi v življenju naših dragih. Ko zbolijo, “mu brž povejte”. Prijel jih bo za roko.

    2. Ozdravi naš um
    “K njemu so prinašali vse bolnike in obsedene,” piše v evangeliju. Kmalu je ”oznanjal po vsej Galileji in izganjal demone”. Evangelij jasno razlikuje med boleznijo in obsedenostjo. Za prvo je potrebno zdravilo, za drugo pa eksorcizem. Jezus skozi ves evangelij počne oboje. Danes se potreba po eksorcizmu nenehno povečuje.

    3. Ozdravi vse s strtim srcem
    Jezus v nekem trenutku prekine z ozdravljanjem ljudi in izganjanjem demonov ter reče svojim učencem: “Pojdimo drugam, v bližnja naselja, da bom tudi tam oznanjal, kajti za to sem prišel.” Srečati si želi čim več ljudi in jim oznaniti veselo novico. Zakaj? Ker se ljudje brez Boga počutijo kakor Job, ki v 7. poglavju pravi: “Odmerjeni so mi meseci, polni gorja, dodeljene so mi noči, polne trpljenja. Kadar grem spat, mislim, kdaj bom vstal, kadar vzamem za mero večer, naveličan prehitevam čas do mraka.” Življenje, ki ga opisuje, je življenje bolnika. In je obenem življenje, kakršnega imamo brez Boga. Toda Bog “ozdravlja potrte v srcu”, kot pravi Psalm 147. Z Bogom ima življenje vse, kar potrebuje v duhovnem smislu: pomen, namen in tolažbo.

    4. Ozdravi našo plahost
    Bog pa ne ozdravlja le naših potrtih src; ozdravlja tudi naša zaskrbljena in vase zaprta srca. Sveti Pavel to jasno izreče v znamenitih besedah iz prvega pisma Korinčanom: “Kajti gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal!”
    Biti kristjan pomeni precejšnjo spodbudo za plahe ljudi. Pomislite na novinca v razredu: počuti se izgubljeno in osamljeno. Nihče ga ne pozna in večini ni do tega, da bi se družili z njim. Za plahe pa je novi učenec zlata priložnost: oni razumejo novinca, se mu znajo približati in mu pomagati. Če je torej Jezus resnično želel pokazati svetu, kako najti srečo, in to je bil njegov namen, potem je na svetu veliko “novincev”, ki se jim plahi ljudje lahko približajo. Pravzaprav je to naša dolžnost.

    5. Bog ozdravlja prek nas
    Bog je ustvaril svet, v katerem se novinci brez pomoči na novi šoli ne znajdejo. Ustvaril je tudi svet, v katerem lahko ozdravimo le s pomočjo nekoga. To velja za bolne, katerih priprošnjiki jih približajo Bogu, in velja tudi za tiste brez Boga. Brez nas Ga ne bodo nikoli našli. On pa od njih pričakuje, da Ga bodo našli. “Če namreč oznanjam evangelij, nimam pravice, da bi se ponašal, saj je to zame nujnost. Kajti gorje meni, če evangelija na bi oznanjal!” pravi sveti Pavel. Gorje nam, če Bog ne bo ozdravljal tistih, ki to potrebujejo. Božje Usmiljenje, Božja Ljubezen, Božja Dobrota Vate zaupamo.

    Medmrežje Aleteia

  71. Janez says:

    V Italiji je zaradi pandemije covida-19 umrlo vsaj 30 duhovnikov, od teh je 16 iz skofije Bergamo. Župniki, formatorji, možje, ki so bili predani svojemu poslanstvu. S svojim življenjem so pričevali o Cerkvi, ki jo želi papež Frančišek, o tisti Cerkvi, ki ima vonj po svojih ovcah, s katerimi deli njihove težave in usodo. Oseb, ki so okužene s koronavirusom, je vedno več, med njimi pa je tudi veliko duhovnikov. Nekateri so v izolaciji, drugi na intenzivni negi. V teh dneh jih je vsaj 30 umrlo zaradi zapletov, povezanih s pandemijo.

    V teh težkih in negotovih trenutkih si duhovniki kljub vsemu prizadevajo stati ob strani ljudem sredi te velike preizkušnje. In ravno njim je papež Frančišek, med popoldanskim nagovorom, v nedeljo, 15. marca, namenil posebno zahvalo: »Želim se zahvaliti vsem duhovnikom, za ustvarjalnost teh duhovnikov … Duhovniki, ki si izmislijo tisoč načinov, da bi bili blizu ljudem, da se ljudstvo ne bi čutilo zapuščeno.« Za duhovnike je papež molil med jutranjo mašo v kapeli Doma sv. Marte, 13. marca: »Danes bi želel moliti tudi za pastirje, ki morajo spremljati Božje ljudstvo v tej krizi: naj jim Gospod dá moči in tudi sposobnosti, da bi izbrali najboljša sredstva, ki bodo pomagala … Naj Božje ljudstvo čuti, da ga spremljajo pastirji ter občuti tolažbo Božje besede, zakramentov in molitve.«

    Porta Pridi in poglej 25. 3. 2020

    Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, Vate zaupamo.
    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, Vate zaupamo.
    Božje usmiljenje, upanje tistim, ki obupavajo, Vate zaupamo.
    Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, Vate zaupamo.
    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, Vate zaupamo.

  72. hvala says:

    CERKEV NAM PRAVI, DA JE VSAKOKRAT, KO MOLIMO , SVETI DUH NAVZOČ S SVOJO MILOSTJO IN NAS VODI PO POTI MOLITVE. TAKO NAS KORAK ZA KORAKOM UČI MOLITI.

    A NE SAMO TO. DUH MOLI V NAS. JANEZ ZLATOUSTI JE REKEL: “MOLITEV JE NEIZRAŽENA LJUBEZEN, KI NE PRIHAJA OD ČLOVEKA, AMPAK IZVIRA IZ BOŽJE MILOSTI. ”
    ZATO JE TREBA DATI PROSTOR SVETEMU DUHU, VENDAR TO NI SAMO PO SEBI RAZUMLJIVO.

    POGOSTO NAMREČ ZARADI PREOBILNIH BESED IN ZARADI RAZTRESENOSTI SVETEMU DUHU ONEMOGOČAMO , DA BI MOLIL V NAS. V NAS KAR NAPREJ DIVJA VIHAR MISLI, POJMOV, ZAZNAV IN ODVEČNIH PODOB.
    ZATO SVETI DUH TEŽKO PRIDE DO BESEDE.

    NAŠE SRCE SE MORA UMIRITI, BITI V TIŠINI, KAR JE NASPROTJE OD RAZTRESENOSTI, RADOVEDNOSTI IN ODVEČNEGA KLEPETANJA. NAUČITI SE MORAMO POČIVATI V SVOJEM SRCU, SPUSTITI SE V NJEGOVE GLOBINE, MOLITI IN ŽIVETI Z MIROM V SRCU.

    KO V MOLITVI DAMO PROSTOR DUHU, TAKO DA SMO TIHO IN GA POSLUŠAMO, ON VŽIGA NAŠE SRCE, OBRAČA NAŠO POZORNOST K JEZUSU IN NAS VODI.

    SVETI DUH NAS VOD, DA POSTANEMO SPOSOBNI SLAVLJENJA IN ZAHVALJEVANJA, IN ZARADI TEGA PREMAGAMO SVOJE SLABOSTI.

    SVETI DUH NAM POMAGA V MOLITVI PREPOZNAVATI BOŽJO VOLJO.

    Molitev: PROSIM TE, GOSPOD, DAJ MI MOČ, DA SE ODPOVEM NAPAČNEMU POJMOVANJU SEBE, ZARADI KATEREGA MISLIM , DA SEM SPOSOBEN MOLITI SAM.

    PRAV TAKO DUH PRIHAJA NA POMOČ NAŠI SLABOSTI. SAJ NITI NE VEMO, KAKO JE TREBA ZA KAJ MOLITI, TODA SAM DUH POSREDUJE ZA NAS Z NEIZREKLJIVIMI VZDIHI. IN ON , KI PREISKUJE SRCA, VE, KAJ JE MIŠLJENJE DUHA, SAJ DUH POSREDUJE ZA SVETE, V SKLADU Z BOŽJO VOLJO (Rim 8,26-27), prepis Devetdnevnica k Svetemu Duhu- Vojtech Kotet).

    Prepustimo se Svetemu Duhu, On nas bo vodil po poti molitve in nam bo pomagal prepoznati Božjo voljo za nas, saj sami ne vemo kako je treba za kaj moliti.

  73. Janez says:

    KAKO SEM LAHKO PREPRIČAN, DA KOT KRISTJAN MOLIM V SKLADU Z BOŽJO VOLJO?

    Človekov glavni namen je, da poveličuje Boga in da za vedno uživa v njem (Pridigar 12,13; Prvo pismo Korinčanom 10,31). Poveličevanje Boga v vsem, kar delamo, vključuje molitev v skladu z njegovo voljo. Najprej moramo prositi za modrost, da bi pravilno molili. »Če pa komu od vas manjka modrosti, naj jo prosi od Boga, ki jo vsem rad daje in ne sramoti – in dana mu bo« (Jakobovo pismo 1,5). Ko prosimo za modrost, moramo zaupati Bogu, da je milosten in pripravljen uslišati naše molitve: »Prosi pa naj v veri, ne da bi kaj dvomil« (Jakobovo pismo 1,6; gl. tudi Evangelij po Marku 11,24). Tako molitev v skladu z Božjo voljo vključuje prošnjo za modrost (da bi spoznali Božjo voljo) in prošnjo v veri (da bi zaupali Božji volji). Tukaj je sedem svetopisemskih navodil, ki bodo vodila vernika v molitvi v skladu z Božjo voljo:

    1) Moli za stvari, za katere Sveto pismo zapoveduje molitev. Zapovedano nam je, naj molimo za svoje sovražnike (Evangelij po Mateju 5,44); naj Bog pošlje misijonarje (Evangelij po Luku 10,2); da ne pademo v skušnjavo (Evangelij po Mateju 26,41); za oznanjevalce besede (Pismo Kološanom 4,3; Drugo pismo Tesaloničanom 3,1); za vlado in oblastnike (Prvo pismo Timoteju 2,1–3); za tolažbo v stiski (Jakobovo pismo 5,13); in za ozdravljenje sovernikov (Jakobovo pismo 5,16). Kjer Bog zapoveduje molitev, lahko molimo z zaupnostjo, da molimo v skladu z njegovo voljo.

    2) Posnemaj zgled Bogu predanih junakov v Svetem pismu. Pavel je molil za odrešitev Izraela (Pismo Rimljanom 10,1). David je molil za usmiljenje in odpuščanje, ko je grešil (Psalm 51,3–4). Zgodnja cerkev je molila za pogum v oznanjevanju (Apostolska dela 4,29). Te molitve so bile v skladu z Božjo voljo in podobne molitve danes so tudi. Tako kot Pavel in zgodnja cerkev bi morali tudi mi vedno moliti za odrešitev drugih. Zase bi morali moliti tako kot David, se vedno zavedati svojega greha in ga prinašati pred Boga, da ne bo oviral našega odnosa z njim in škodil našim molitvam.

    3) Moli s pravo motivacijo. Bog ne bo blagoslovil sebičnih motivov. »Prósite, pa ne prejemate, ker slabo prósite – namreč zato, da bi to porabili za svoje naslade« (Jakobovo pismo 4,3). Moliti bi morali tako, ne da naše vzvišene besede slišijo drugi in nas vidijo kot »duhovne«, ampak večinoma na samem in na skrivnem, da nas bo naš nebeški Oče slišal na samem in nas odkrito nagradil (Evangelij po Mateju 6,5–6).

    4) Moli z duhom odpuščanja do drugih (Evangelij po Marku 11,25). Duh zagrenjenosti, jeze, maščevanja ali sovraštva do drugih bo preprečil našemu srcu, da bi molili v pravilni podrejenosti Bogu, tako kot nam je naročeno, naj ne prinašamo darov Bogu, dokler se ne spravimo z brati in sestrami v Kristusu.

    5) Moli z zahvaljevanjem (Pismo Kološanom 4,2; Pismo Filipljanom 4,6–7). Vedno lahko najdemo nekaj, za kar smo lahko hvaležni, ne glede na to, kako nas obremenjuje naša situacija ali potrebe. Najbolj trpeči človek, ki živi v odrešujoči Kristusovi ljubezni, ki ima zagotovilo odrešitve zdaj in ki ga pričakujejo nebesa, ima razlog, da je hvaležen Bogu.

    6) Moli z vztrajnostjo (Evangelij po Luku 18,1; Prvo pismo Tesaloničanom 5,17). Vztrajati moramo v molitvi in ne odnehati ali izgubiti potrpljenje, ker nismo dobili takojšnjega odgovora. Del molitve v skladu z Božjo voljo je, da verjamemo, da ne glede na to, ali je njegov odgovor »da«, »ne« ali »čakaj«, sprejmemo njegovo presojo, se podredimo njegovi volji in še naprej molimo.

    7) Zanašaj se na Božjega Duha v molitvi. To je čudovita resnica: »Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam
    Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi. In on, ki preiskuje srca, ve, kaj je mišljenje Duha, saj Duh posreduje za svete, v skladu z Božjo voljo« (Pismo Rimljanom 8,26–27). Bog Sveti Duh posreduje pred prestolom milosti za Božje ljudstvo. V trenutkih naše najgloblje depresije ali bridkosti, v trenutkih, ko se nam zdi, da sploh ne moremo moliti, imamo tolažbo v spoznanju, da Sveti Duh pravzaprav moli za nas! Kako čudovitega Boga imamo! Kakšno zagotovilo imamo, ko se trudimo hoditi v Svetem Duhu in ne v človeškem mesu! Imamo zaupnost, da bo Sveti Duh dokončal svoje delo poučevanja, kako naj molimo k Očetu po Sinu v skladu z Božjo voljo. Počivamo lahko v spoznanju, da bo Bog poskrbel, da nam bo vse pripomoglo k dobremu (Pismo Rimljanom 8,28). Kajti Bog bo slišal in uslišal naše molitve in prošnje, ki Vanj Verjemo in Zaupamo.

    Gotquestions

    Pridi Sveti Duh Tolažnik, Vodi nas, navdihni nas, poduči nas, kaj je prav, da naredimo, ker vse to je prav v Božjih Očeh, ker je v skladu z Božjim Načrtom in Božjo Voljo. Gospod pomagaj nam, da bomo molili in spoznali, kaj želiš od nas, da ne zaidemo s človeškimi premisleki in pametjo. Naše Misli niso Tvoje Misli in Naše Želje niso Tvoje Želje. Pomagaj nam, da bomo vedno hodili po Poti Odrešenja k Jezusu in poduči nas, kaj je prav v Božjih Očeh. Amen. Janez

    VSEMOGOČNI BOG
    Vsemogočni, večni, pravični in usmiljeni Bog,
    daj nam ljudem vodstvo in poduk, da bomo zaradi tebe delali vse,
    kar vemo, da hočeš,
    in vedno hoteli, kar je tebi všeč;
    da bomo notranje očiščeni,
    notranje razsvetljeni z Lučjo Jezusa
    in vžgani z Vero in ognjem Svetega Duha,
    mogli hoditi po stopinjah tvojega ljubljenega Sina,
    našega Gospoda Jezusa Kristusa
    in le po tvoji milosti priti k tebi, Najvišji;
    ti, ki v popolni Trojici nedeljivo Eden
    živiš in kraljuješ v slavi,
    vsemogočni Bog,
    na vse veke vekov.
    Amen.

  74. Janez says:

    BOŽJE ODPUŠČANJE ZA NAŠO ODREŠITEV

    MOLITEV ZA ODPUŠČANJE IN BOŽJE USMILJENJE
    Božje odpuščanje lahko dosežemo v spokorni molitvi in prošnjah za odpustitev za vse grehe. Ključ, ki Božjemu odpuščanju na široko odpre vrata, je preprost: da ga prosimo s ponižnim in skesanim srcem. Ljubi nas in zato nam je vedno pripravljen odpuščati, čeprav smo Boga žalili. Brez odpuščanja in spreobrnitve pa ljudje nismo resnično svobodni. Potrebujemo Božje odpuščanje, pa tudi odpuščanje tistega, ki smo ga s svojim ravnanjem prizadeli. Tisti trenutek, ko se Bogu, ker ni spovedi, neposredno iskreno kesamo in spovemo svojih grehov, nam Bog, ki je usmiljen, zvest in pravičen, odpusti vse naše krivičnosti. Prosimo Boga za Milost in Usmiljenje, da prenehajo vse preizkušnje in bolezni zaradi koronavirusa, ki nas je ljudi v svetu in pri nas zelo prizadel, da je zbolelo in umrlo veliko ljudi. Marsikje so zdravniki in medicinsko osebje na robu svojih moči, v bolnicah primanjkuje sob in postelj, respiratorjev. Ustavila so se podjetja, promet, turizem, proizvodnja, športnai dogodki, ljudje so ostali doma v samoizolaciji, nimamo svetih maš in spovedi v Cerkvah, vse se je ustavilo in obnemelo; ostal si nam samo Ti Gospod in naše Upanje v Božje Usmiljenje, Božjo Ljubezen in Božjo Dobroto. Gospod Usmili se, Kristus Pomagaj nam, ki se k Tebi zatekamo, Bog prosimo Te, Odreši nas in nam Odpusti vse naše Grehe, s katerimi smo Te žalili. Dal si nam poduk in lekcijo iz spokornosti in poslušnosti Nebeški Oče, Tvoji Božji Otroci, ki nas Ljubiš, obljubimo, da se spreobrnemo in poboljšamo. Prosimo ne preizkušaj nas več, ker smo izmučeni in bomo težko vzdržali tvojo vzgojno kazen do konca; prosimo Te, dovoli prenehanje nadaljevanje vzgojne kazni, da ne obnemoremo, ker obstajajo meje naše vzdržljivosti. Vemo Bog, da poznaš meje naše vzdržljivosti in da nam hočeš le vse dobro. Preizkušnje in bolezni zaradi koronavirudsa so težke in so zelo globoko zarezale v naša življenja. Smo brez svojcev, ki so v osami v bolnicah, nekateri so umrli brez slovesa svojcev, delavci so doma brez dela in dohodkov, starejši so v domovih osamljeni brez svojcev in osebja, otroci so doma in niso v šolah in vrtcih, podjetja, zavodi, banke, šole, vrtci so zaprti, vse stoji. Mnoge umrle v Italiji in Španiji prevaža vojska v tovornjakih v prepolne mrtvašnice in bolnice so prepolne bolnikov, kjer so zboleli tudi zdravniki in medicinsko osebje. Cerkve so vse zaprte in svete maše gledamo le doma po televiziji in internetu. Vemo, da smo grešili in kesamo se vseh grehov. Oprosti nam Oče prosimo. Dovoli nam, da se vrnemo k Tebi, Tvoji Izgubljeni Otroci, ki si naš Oče, ki nas imaš še vedno rad in nam Odpuščaš vse grehe in žalitve. Vemo Oče, da bo po koronavirusu vse drugače, da se bo marsikaj spremenilo. Predvsem mi in naše delovno okolje, naša Vera in Molitve, naš odnos do soljudi, do okolja in narave, do Cerkve, do Tebe Oče, do molitev in ponižne spokornosti, da bomo odslej stanovitno, brez stranpoti, hodili po Poti Odrešenja h Kristusu in Spolnjevali Božjo Voljo. Prosim Pomagaj nam pri tem Nebeški Bog, saj brez Tebe tega ne bomo zmogli. S Teboj pa, bomo zmogli vse, ki nam daješ Vse. Pridi Gospod in nas Odreši. Vate Zaupamo, ki si Naš Ljubljeni Oče. Amen. Janez

    Molitev
    Gospod Bog,
    prepričani smo,
    da tvojega odpuščanja ne prejmejo edinole tisti,
    ki te zanj ne prosijo.
    Saj velikodušno odpuščaš vsem,
    ki te iskreno prosijo.
    Nočeš smrti grešnika,
    marveč hočeš, da se spreobrne in živi.
    Verujemo, da je odpuščanje
    ena od tvojih temeljnih lastnosti.
    Prosimo te, utrdi našo vero v tvoje odpuščanje.
    Daj nam moč,
    da bomo zmogli tudi mi odpuščati tem, ki nas prizadenejo.
    Ko molimo »odpusti nam naše dolge«,
    s tem izpovemo svojo željo in potrebo,
    da nam očistiš srce sovraštva in zamere.
    Obenem pa izkažemo pripravljenost,
    iz srca odpustiti vsem,
    ki so se pregrešili proti nam. Amen.

    Iskra
    Blagor tistemu, ki so mu pregrehe odpuščene, ki so mu grehi oproščeni.
    Blagor človeku, ki mu Gospod ne prišteva krivde in v njegovem duhu ni prevare. (Ps 32,1-2)
    Odpústi nam naše dolge, kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom. (Mt 6,12)
    RUSTJA, Božo. (Povejmo z zgodbo). Ognjišče

    Lepa je molitev: ‘Gospod, vem, da v svoji slabotnosti ne zmorem ničesar brez Božje pomoči.’
    Vsi smo slabotni. Padamo v grehe. Slabotnost je posledica rane izvirnega greha. Kdor meni, da je močan in da se bo lahko znašel sam, je naiven. Na koncu ostane poražen. Potolčejo ga mnoge slabosti, ki jih nosi v sebi. Te nas morajo pripeljati do tega, da za pomoč prosimo Gospoda. V naši slabotnosti namreč ne zmoremo ničesar brez njegove pomoči. V krščanskem življenju ne moremo narediti nobenega koraka brez Gospodove pomoči, ker smo slabotni. Kdor je torej pokončen, naj pazi, da ne pade, ker je tudi on slaboten. Prav tako smo slabotni v veri: Vsi mi imamo vero, vsi mi želimo iti naprej v krščanskem življenju, toda če se ne zavedamo svoje slabotnosti, bomo vsi končali poraženi. Lepa je molitev: ‘Gospod, vem, da v svoji slabotnosti ne zmorem ničesar brez tvoje pomoči.’

    Odpuščanje je Gospodova milost
    Jezus je učence učil, da če oni drugim ne bodo odpustili njihovih pregreškov, tudi Oče njim ne bo odpustil. Dobro lahko molimo in Bogu rečemo ‘Oče’ le, če je naše srce pomirjeno z drugimi, z brati. Če ti je nekdo nekaj storil, mu odpusti, kakor bo tudi Bog tebi odpustil. In tako slabotnost, ki jo imamo, z Božjo pomočjo v molitvi postane moč, kajti odpuščanje je velika moč. Potrebno je biti močan, da odpustimo, a ta moč je milost, ki jo moramo prejeti od Gospoda, kajti mi smo slabotni.«
    (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 18.6.2015)

    MOLITEV K BOGU ZA NAŠE ZDRAVJE
    Oče Usmiljenja in Tolažbe,
    Tvoj Sin Jezus Kristus
    Nam je s križem pokazal vrednost Trpljenja.
    Pomagaj našim bratom in sestram,
    ki že nosijo Križ Bolezni, trpijo, so preizkušani in Te potrebujejo.
    Nakloni jim uspešno zdravljenje in izboljšanje zdravja,
    njihovim svojcem pa poguma, Vere, sočutja in zaupanja v Boga.
    Prosimo pomagaj nam vsem, da se bolezen ne bo razširila med druge ljudi
    in da jo bodo državne oblasti, civilna zaščita, prostovoljci in zdravniki
    z ukrepi ter Tvojo Milostjo učinkovito zajezili, preprečevali in bolnike pravilno zdravili.
    Vsem zdravstvenim delavcem nakloni pomoč, navdih, vodstvo, moči in zdravja,
    da bodo vztrajali v Ljubezni in Sočutju do bolnikov in jih uspešno zdravili ter ozdravili;
    raziskovalcem v laboratorijih pa, da bodo čim preje odkrili uspešno zdravilo za ozdravitev bolnikov.
    Nam in vsemu svetu daj svoj Blagoslov, svoj Božji Mir in Božjo Pomoč,
    da bomo rešeni nevarnosti Koronavirusa in drugih bolezni, ki se širijo v svetu
    in da se Ti bomo mogli s Tvojo Cerkvijo zahvaljevati, da si nas Obvaroval, Odrešil in Ozdravil. Amen.

    Sveta Marija, zdravje bolnikov – prosi za nas.
    Sveti Rok, zavetnik zoper kužne bolezni – prosi za nas.
    Vsi Božji Svetniki in Svetnice v Nebesih – prosite za nas.
    Božja Ljubezen, Božje Usmiljenje, Božja Dobrota in Božja Pomoč Vate Zaupamo in Vate Verujemo!

    Dopolnjena molitev Pastoralni portal pridi in poglej

  75. hvala says:

    CELOSTNO OZDRAVLJENJE (Dražen Bušič) MOLITEV ZA NOTRANJE OZDRAVLJENJE

    V KNJIGI- – CELOSTNO OZDRAVLJENJE, KI JO JE SVETOVAL V BRANJE TUDI ŽE G. MIRO JE AVTOR KARIZMATIK DRAŽEN BUŠIĆ OPISAL NASLEDNJE MED DRUGIM:

    MOLITEV ZA NOTRANJE OZDRAVLJENJE—— TO JE MOLITEV K JEZUSU KRISTUSU, ODREŠENIKU ČLOVEŠKEGA RODU, DA OZDRAVI NEGATIVNE SPOMINE IN IZKUŠNJE, KI JIH NOSIMO V NOTRANJEM ČLOVEKU.

    PRIPOMNIL BI, DA TAKE MOLITVE VČASIH SPREMLJAJO MOČNA ČUSTVA, KAR VČASIH ZMEDE TISTEGA, KI SE MU TO DOGAJA. ZARADI TEGA BI BILO DOBRO PRVIČ TO MOLITI Z OSEBNIM DUHOVNIM SVETOVALCEM ALI NA SEMINARJU

    (NI POGOJ, SAMO NASVET), KER BO STROKOVNA OSEBA VEDELA, KAJ V TAKIH PRIMERIH STORITI. PRAV TAKO BODO, ČE JE SEMINAR DOBRO ORGANIZIRAN, PRISOTNI ČLANI SKUPIN, KI DISKRETNO PRISTOPAJO K OSEBI, JO UMIRIJO IN POUČIJO, KAJ JE TREBA STORITI.

    TAKŠNE REAKCIJE SO OBIČAJNE, SAJ SE ODPIRAJO STARE RANE.
    PRAV TAKO JE TREBA VEDETI, DA SE TUDI ZDRAVIJO IN ZAPIRAJO.

    KOLIKOKRAT JE TREBA TAKŠNO MOLITEV PONOVITI, JE ODVISNO OD VSAKEGA POSAMEZNIKA, GLEDE NA GLOBINO RAN IN OBČUTLJIVOST POSAMEZNE OSEBE (Dražen Bušič).

    Glede na nasvet Dražena Bušića, (ki pa ni pogoj je samo nasvet) molitve nisem prepisala, to prepuščam v odobritev vam G, Miro.

    • Miro says:

      Gospa, hvala vam za posredovano sporočilo. Moram pa jasno zapisati, da v zvezi s tem sam nisem pristojen za nobeno odobritev. Poudaril bi še, da so moji “kažipoti” Sveto pismo, še zlasti Evangelij, nauk Gospoda Jezusa, Marije, Cerkve, svetnikov. Ker tako kot noben človek na tem svetu tudi sam nimam dovolj luči (velikokrat mi jo še kako primanjkuje), vsak dan molim k Svetemu Duhu, da bi bila vsa sporočila čim bolj v skladu z Božjo voljo, da bi bilo pri tem čim manj “kiksov”, če se lahko izrazim po domače.

      Glede knjige z naslovom “Celostno ozdravljenje” (založnik: Društvo Prenova v Duhu, 2018) bi zapisal samo, da zelo cenim avtorja Dražena Bušiča in njegova sporočila. Na temelju žive Božje besede izpostavlja več pomembnih vidikov na področju celostnega ozdravljenja. Njegovo knjigo je zelo pohvalil in jo v predgovoru priporoča v branje pater Petar Ljubičić. Ob tem bi omenil še pomembno misel gospoda Dražena Bušiča: “Ko nekdo sprejme Jezusa kot Rešitelja svoje duše in Gospodarja vsega svojega življenja, se v njem začne – celjenje! V kratkem časovnem razmahu, včasih pa v hipu, se s to osebo dogaja vidna preobrazba.” O tem so v njegovi knjigi podani tudi zanimivi življenjski primeri.

      • hvala says:

        Ja, zelo se vam zahvaljujem za vaš odgovor, tudi jaz tako razmišljam.
        Najlepša hvala za vaš trud!
        Bodimo še naprej trdno povezani v molitvi!

        Bog vas blagoslovi in vse ostale!

  76. Miro says:

    KAKO PRESEGATI TUDI NAJBOLJ HUDE SITUACIJE V ŽIVLJENJU IN SE IZROČATI BOŽJEMU USMILJENJU? POGOSTO KLIČIMO V SRCU: GOSPOD, JEZUS KRISTUS, BOŽJI SIN, USMILI SE MENE GREŠNIKA!

    To kratko, a izjemno učinkovito molitev, ko se z živo vero in trdnim zaupanjem globoko v srcu, s pogostimi molitvenimi vzkliki, obračamo na našega Gospoda Jezusa Kristusa, bi lahko, rečeno s pomočjo prispodobe, primerjali izstreljevanju »najmočnejših bojnih raket« v boju zoper hudega duha, v boju za zmago dobrega nad hudim, za zmago življenja v moči Svetega Duha. V zdajšnjem času pa nam molitev k Jezusu lahko pomaga tudi v boju zoper koronavirus, še posebej v duhovnem boju za zmago ljubezni in solidarnosti v odnosu do slehernega človeka!

    Kaj pomeni molitev k Jezusu?

    Pomen te molitve je odlično predstavljen v sloviti knjižici Pripoved ruskega romarja (priporočam jo v branje). O tej molitvi je veliko pojasnil tudi na spletnih straneh, med njimi tudi krajši zapis gospoda Primoža Krečiča, objavljen leta 2010 v uvodniku Družine.

    Omenjeni pisec je zapisal: Kot je v zahodnem krščanstvu najbolj pogosta molitev Zdrava Marija, tako vzhodni kristjani in zlasti slovanski narodi v molitvi ponavljajo: »Gospod, Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se mene grešnika.« Ko neprestano molijo s svetimi besedami, se te spuščajo v njihovo notranjost in jo povsem prežmejo. Pater Rupnik pravi, da misel v srcu zre tistega, ki ga kličejo usta. Molivec hodi v neprestani božji navzočnosti, ki vzpostavlja povezavo vseh razsežnosti njegove osebe. To ga napolnjuje z izrednim mirom.

    Molitev k Jezusu ali molitev srca, kot jo nekateri imenujejo, predstavlja povzetek evangeljskega sporočila, zato je primerna za različne stopnje duhovnega življenja in dozorevanja. Na eni strani kaže na veličino Boga in njegovo svetost, na drugi pa realizem človeške krhkosti in grešnosti, ki dobi upanje ob božjem usmiljenju. V prvem delu je Jezusovo ime, ki je znamenje odrešenja, kot ga je doumela prva Cerkev (Apd 2,21). Bulgakov pravi, da ima Jezusovo ime posebno moč, ki prinaša spreobrnjenje in poboženje.

    Več o tem na: http://družina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/59-41-Uvodnik-1?Open

    Nek vzhodni mislec je zapisal, da je že nekaj prakse boljše kot na tone teorije! Torej že v tem trenutku začnimo z molitvijo v srcu: Gospod, Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se mene grešnika! Da bo ta molitev v našem srcu resnična, jo potrjujemo z vsakodnevnimi deli duhovnega in telesnega usmiljenja!

  77. Janez says:

    Marijino oznanjenje – materinski dan. ki ga v Katoliški Cerkvi obhajamo 25. marca, se spominjamo obiska nadangela Gabrijela pri Devici Mariji v Nazaretu. Danes je tudi obenem praznik Gospodovega oznanjenja.

    Mesto Nazaret je po vsem svetu že dva tisoč let znano po dogodku, o katerem poroča evangelist Luka in ki se ga spominjamo trikrat na dan zjutraj, opoldne in zvečer, ko se oglasijo zvonovi in molimo: »Angel Gospodov je oznanil Mariji …« Skrivnost Gospodovega oznanjenja in učlovečenja se je dogodila v skromnem prostoru, ki je danes pod novo nazareško baziliko Oznanjenja. Tu je preprosta nazareška deklica Mirjam-Marija pristala na povabilo božjega poslanca nadangela Gabrijela, da postane mati učlovečenega božjega Sina. Tu je izrekla za zgodovino človeštva najpomembnejši ‘da’ in s tem se je začel uresničevati božji načrt odrešenja. Oznanjenje-GospodovoMarija je s tem načrtom odrešenja tako tesno povezana, da je vsak Gospodov praznik tudi Marijin. Posebej velja to za današnji praznik. Stari cerkveni koledarji ga imenujejo »oznanjenje učlovečenja preblaženi Devici Mariji«, drugod najdemo ime ‘začetek odrešenja’ ali ‘spočetje Kristusa’. Prvotno je bil 25. marec Gospodov praznik, že v 7. stoletju so v Španiji iz njega napravili praznik Marijinega deviškega božjega materinstva, najbrž spričo tega, ker je bila na koncilu v Efezu leta 431 slovesno razglašena verska resnica o Marijinem božjem materinstvu. Pokoncilska preureditev cerkvenega koledarja je spet poudarila, da je to Gospodov praznik.

    Dogodek oznanjenja je v Svetem pismu opisan edino v Lukovem evangeliju in govori o tem, da je nadangel Mariji sporočil, da bo spočela od Svetega Duha in da se bo dete imenovalo Božji Sin (prim. Lk 1,26–38). Oznanjenje Mariji pomeni spočetje Božjega Sina, s katerim se je Božji Sin tudi učlovečil, Marijina privolitev pa je bila posebna pritrditev odrešitvenemu Božjemu načrtu. V Božji ali odrešenjski načrt so vključeni konkretni zgodovinski dogodki, zakramentalno življenje Cerkve, družbene okoliščine, človeška dejanja in čudežne izkušnje, ki tako posamezniku kot celotnemu človeštvu pomagajo na poti k odrešenju. Slednje pomeni okrepitev in nadgradnjo človekove svobode, ki je bila zaradi greha oziroma odločitve za zlo oslabljena. Dokončna osvoboditev bo po krščanskem verovanju dovršena ob polnosti časov oziroma na sodni dan. Praznik Gospodovega oznanjenja obhajamo devet mesecev pred rojstvom Božjega Sina, ki ga praznujemo na božični dan. Spomin na skrivnost Marijinega oznanjenja je v ljudski pobožnosti dnevno prisotna z vsakdanjo trikratno molitvijo Angelovega čaščenja.

    Isti dan praznujemo tudi materinski dan. Po Marijinem materinstvu je posvečeno materinstvo vseh mater sveta, zato na današnji praznik obhajamo krščanski materinski dan. Praznik izvira iz ZDA in ga praznujejo od leta 1910 dalje. Na evropskem kontinentu so ga začeli praznovati po prvi svetovni vojni, vendar ob različnih datumih. Sprva so ga v večini držav praznovali 15. maja, kasneje pa je bil prestavljen na 25. marec. Pri nas se po drugi svetovni vojni materinski dan zaradi praznovanja mednarodnega dneva žena (ki ga praznujemo 8. marca) in povezave s krščansko vsebino, praviloma ni praznoval. V devetdesetih letih preteklega stoletja je v javnem življenju ponovno začel dobivati prostor. V okviru praznovanja materinskega dneva v župnijah in šolah potekajo različne prireditve. Otroci recitirajo pesmi, posvečene materam, večkrat pa zaigrajo tudi igrico, ki prikazuje nesebično materinsko ljubezen. Bistveni poudarek dneva je osredotočen na vzgojo za kakovostne medgeneracijske odnose in ozaveščanje pomena starševstva. Praznik Gospodovega oznanjenja je praznik materinske ljubezni in izpostavlja hvaležnost za materinsko poslanstvo. Obenem je tudi priložnost za molitev k Mariji in hvaležnost pokojnim staršem za vso dobroto.

    Medmrežje Exodus Maribor

    • Janez says:

      Radio Ognjišče: P. Andraž Arko: Biti kot Mati Marija! Materinski dan četrtek 26.03.2020

      V četrtek je bil res lep dan! Bil je Materinski dan, ki je vaš dan, naše drage mame! Danes je zelo poseben dan tudi zato, ker prvič obhajamo materinski dan, ko ne moremo prinesti šopka, objeti in se zahvaliti mami – ker zaradi karantene tega preprosto ne moremo in ne smemo. Ampak to ne pomeni, da je voščilo kaj manj od srca – mogoče celo še bolj. Prav tako ne pomeni, da je zaradi karantenske oddaljenosti oddaljeno tudi srce – mislim, da je v povezanosti s Svetim Duhom lahko celo bližje in globlje. Zato mame, hvala vam iz srca – zato, da ste podarile življenje. Ne samo življenje, ampak tudi vero – torej večno življenje. Hvala.

      To nam je bilo podarjeno. Na vsakem izmed nas pa je, kako to živimo. Življenje po veri, namreč. Življenje v Svetem Duhu. Življenje, kakor ga je živela Marija, Božja mati. Seveda ne mislim, da bi jo kakorkoli kopirali – to ni mogoče in je tudi nespametno. Toda sprejeti povabilo, da živim kot Marija, pomeni, da skušam vstopiti v držo, ki jo je imela ona v odnosu do Boga. Držo odprtosti, držo poslušnosti, držo predanosti, držo globokega zaupanja. Vse to lahko zveni sladkobno ali pa tako visoko, da je normalnemu smrtniku pač nedosegljivo. Ampak to dejansko ne drži. Gre za preprosto življenjsko odločitev: Bom odprt za Boga? Ali bom odprt za zase, za svoj ego, ali za koga drugega? Sem pripravljen prisluhniti glasu Svetega Duha, ki me v tišini ali globini srca nagovarja? Ali raje prisluhnem različnim prišepetovalcem? Se zmorem predati se Bogu? Ali mi je preprosto lažje, da se pač predajam temu in onemu, kamor me pač valovi življenja zanašajo? In slednjič: Ali svoje zaupanje resnično polagam v Boga? Ali ga polagam v človeka, mogoče takšnega ali drugačnega kvazi odrešenika? Ali pa je moje zaupanje trdnejše, ker imam vse skupaj dobro zavarovano pri tej ali oni zavarovalnici? Biti v Marijini drži pomeni, biti v življenju resnično odprt za Boga, se mu predajati, mu zaupati in slediti navdihom Svetega Duha.

      Še več: povabljeni smo, da je vsak od nas na svoj, sebi lasten način – Mati Marija. Vem, verjetno zveni malo čudno, ampak je res. Bistvo današnjega praznika Gospodovega oznanjenja Mariji je prav v tem. Bog Mariji razodene svojo voljo in Marija je v takšni meri odprta zanjo, da v njej zaživi v vsej polnosti. Še več: da Bog v njej zaživi v vsej polnosti in prav v njej postane človek – eden izmed nas. Biti kot Marija za vsakega od nas pomeni, da sem odprt za navdihe Svetega Duha in ne, da vedno tiščim samo svoj prav, svojo pamet in svojo voljo. Da sem torej odprt za Božjo voljo. Potem lahko navdih Svetega Duha v meni spočne nekaj lepega. Pomeni, da slednjič v ta svet prinašam – ne svoje, svoj prav in svoj ego, ampak Gospoda, njegovo bližino, njegove dotike, njegovo ljubezen. In to v najbolj konkretnih dejanjih. Biti kot Marija pomeni torej, da sem odprt za Svetega Duha in da v ta svet, v konkretnih situacijah in s konkretnimi dejanji ljubezni rojevam Kristusa. »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.« Brez velikega filozofiranja in pametovanja, konkretno: možu ali ženi, mami ali očetu, bratu ali sestri, prijatelju ali sosedu – komurkoli, da je le konkretno in iz ljubezni. Vsem mamam, ki veste, kaj konkretno pomeni roditi, pa tudi vsem nam ostalim želim ob današnjem prazniku, da bi bili vsak na svoj način Marija in bi temu svetu, v konkretnih dejanjih rojevali, torej prinašali našega Gospoda Jezusa Kristusa.

      Radio Ognjišče

  78. hvala says:

    BOG PRESENEČENJ

    Evangelij po Mateju 13,3-9

    V NAS SAMIH IN V NAŠEM SVETU JE VELIKO OVIR, KI PREPREČUJEJO, DA BI BOŽJE ŽIVLJENJE, BOŽJA LJUBEZEN LAHKO BILA SPREJETA IN RASLA.

    NEKATERI NE MOREJO ZAUPATI BOGU ZARADI PREMNOGIH PREIZKUŠENJ. NEGATIVNE IZKUŠNJE IZ PRETEKLOSTI LAHKO OTRDIJO NAŠA SRCA IN POVZROČIJO, DA PODVOMIMO V BOŽJO DOBROTO.

    TODA ZARADI PREIZKUŠENJ LAHKO POSTANEMO MANJ SAMOZADOSTNI IN BOLJ PRIPRAVLJENI, DA SPREJMEMO, KAR PRIHAJA OD DRUGOD. PARADOKSALNO NAM LAHKO PREIZKUŠNJE VČASIH POMAGAJO, DA GREMO NAPREJ PO POTI PROTI BOLJŠEMU ŽIVLJENJU.

    NE, NAJGLOBLJA OVIRA PRI SPREJEMANJU BOŽJEGA DARU NI TRPLJENJE, AMPAK ODKLANJANJE TEGA, DA BI NAS
    KAJ VZNEMIRILO, NAJSI BO ZARADI STRAHU ALI ZARADI UDOBJA.

    BOG NAS VEDNO PRESENEČA. OTROCI LJUBIJO PRESENEČANJA, ZA ODRASLE PA PRESENEČANJA NE PRINESEJO VEDNO TAKOJ VESELJA IN ZADOVOLJSTVA.

    PRETRESEJO NAMREČ NAŠO RUTINO, NIMAMO VEČ V POLNOSTI NADZORA NAD STVARMI, POSTAVIJO NAS NA POT, KI VODI V NEZNANO.

    TODA, ČE NIKOLI NE DOPUSTIMO, DA BI SEBE IN SVOJE ŽIVLJENJE POSTAVILI POD VPRAŠAJ (?), KAKO LAHKO POTEM ODKRIJEMO ŽIVLJENJE PREKO VSAKRŠNEGA UPANJA, KI NAM GA PONUJA BOG?.

    TA PRIPRAVLJENOST SPREJETI, KAR NE MOREMO NADZOROVATI, SE IMENUJE ZAUPANJE. IN KADAR BOŽJI DAR SREČA SRCE, POLNO ZAUPANJA, VSE POSTANE MOGOČE.

    TO JE TISTO, KAR PRILIKA IMENUJE OBRODITI STOTEREN SAD.
    “DA” IZ SRCA , KI ZAUPA, LAHKO PONOVNO USTVARI CELOTNO VESOLJE.

    TA “DA” JASNO SLIŠIMO V NOVI ZAVEZI IZ UST MLADEGA DEKLETA, MARIJE, GOSPODOVE MATERE, KO K NJEJ PRIDE ANGEL GABRIEL; ZANJO JE BIL ANGEL KOT SEJALEC V ZGORAJ NAVEDENI PRILIKI (Matej 13, 2-9).

    PREDVSEM PA TA “DA” SLIŠIMO V JEZUSU KRISTUSU, ČIGAR CELOTNO BIVANJE LAHKO POVZAMEMO Z ENO POVEDJO;
    OČE, NE MOJA, AMPAK TVOJA VOLJA NAJ SE ZGODI. (prepis Taize-Svetopisemsko besedilo s komentarji).

    Ljudje se ponavadi bojimo negotovosti, nesigurnosti, če nimamo svoje kalkulacije, itd…vse to dela ljudi nervozne, boječe itd..

    Da bi živeli po Božjem nauku in Njegovih načrtih, je potrebno, DA SE ČLOVEK PREMAKNE IZ CONE UDOBJA, IZ SVOJEGA DRŽANJA IN NADZOROVANJA ŽIVLJENJA V GOSPODOVE ROKE. PODATI SE V GLOBINE ŽIVLJENJA, KI GA UREJA GOSPOD. TO JE POT V NEZNANO.
    Zato pa je potrebno popolno ZAUPANJE V GOSPODA.

    Če hočemo biti JEZUSOVI UČENCI, potem moramo tudi dejansko tako delati in živeti, kot je ON učil in je tudi On delal, (BOŽJA BESEDA) ne pa samo brati , kaj je učil.

    Za lažje razumevanje, oz. , da ne bi narobe razumeli–POPOLNOMA SE IZROČITI V BOŽJE ROKE, kaj to pomeni,;”’???

    TO NE POMENI, DA NE BI NIČESAR DELALI, NIČESAR ISKALI, DA BI OPUSTILI DEJAVNOSTI, DA BI POSTALI PASIVNI ITD….
    TO POMENI, DA DELAMO IN MOLIMO NEPRESTANO POD VODSTVOM BOGA-SVETEGA DUHA, KI VODI LJUDI, JIM SVETUJE, GOVORI, TOLAŽI, USMERJA, KAŽE , REŠUJE SITUACIJE, DAJE NOVO ŽIVLJENJE. TO POMENI, DA POSLUŠAMO IN NAREDIMO TAKO, KOT SVETUJE BOG- SVETI DUH, KER ON EDINI VE, KAJ JE ZA NAS DOBRO IN V
    SKLADU Z NJEGOVIM NAČRTOM. TO POMENI, DA IMA BOG POPOLN NADZOR NAD NAŠIM ŽIVLJENJEM, NE PA MI LJUDJE. SKRATKA Z ENIM STAVKOM TO POMENI DELATI IN MOLITI VSE POD VODSTVOM BOGA, KAR JE NJEMU V ČAST IN LJUDEM V KORIST.

    Brez Boga ne moremo ničesar storiti, zato je potrebno MOLITI H GOSPODU IN GA PROSITI, DA POKAŽE, KAJ JE NJEGOVA VOLJA, DA NARAVNA NAŠA SRCA TAKO, DA BOMO POSLUŠALI NJEGOV GLAS in rekli kot Jezus: Oče, ne moja volja ampak Tvoja volja naj se zgodi. (moj komentar).

  79. Janez says:

    Ko vas obdaja negotovost in/ali tesnoba, svoje skrbi in misli darujte Bogu in molite za svoj dušni mir
    Naj moja duša ne bo obtežena, moj ljubi Odrešenik; naj je ne prežema strah in skrb kaj bo.
    Verujem, da si ti, Gospod, najvišje dobro, ki me vodi in mi pomaga delati kar je prav.
    Pomagaj mi, da bom znal svoje težave videti v pravi luči – kakor jih vidiš ti Gospod.
    Zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih, tako na zemlji.
    Vodi me in me poduči kaj je prav da delam in naredim, da ne zaidem.
    Nakloni mi milost, da bo zmogel izpolniti tvojo Nebeško voljo.
    Darujem ti samega sebe in posledice svoje trenutne tesnobe.
    V Tebi premorem vse, ki mi daješ moč in navdih, da naredim kar je prav.
    Sprejmi me, te prosim, pomagaj mi prebroditi te in vse druge težave, ki me pestijo na tem svetu.
    Naj s Tvojo pomočjo naredim kar je prav da storim v Tvojih Očeh in po Tvoji Volji.
    Z vso jasnostjo Tvoje Luči in Modrosti ter Dobrote pred seboj naj stvari vidim v njihovi resnični luči.
    Podari mi pristen in trajen mir in mi pomagaj, da bom vse stvari počel v Tvojo večno slavo in
    bil tako deležen Tvojega večnega blagoslova in Ljubezni za vse kar bom molil, mislil in delal Amen.
    Medmrežje Aleteia: Dopolnjeno in povzeto po Družinskem molitveniku iz leta 1845.

    Če smo bolj črnogledi, preizkusimo to duhovno vajo, da bomo v svojem življenju bolj začutili Božjo navzočnost in bili Hvaležni Bogu za vse
    V življenju je razmeroma preprosto biti pesimist, posebej v sodobnem svetu. Družbena omrežja nam pri tem niso v pomoč, saj smo nenehno v skušnjavi, da bi se primerjali z drugimi, poleg vseh grozljivih vesti o požarih, potresih, vojnah, kriminalu, in drugih stvareh, ki se dogajajo po svetu. Toda za nas kristjane je pomembno, da na svet gledamo z Božje perspektive in ne dopustimo, da bi nas omrežil negativen pogled na življenje. Bodimo optimistični, ker imamo Odrešenika. Satan je “oče laži” in prav posebej mu je všeč, kadar smo potrti in črnogledi, kajti takrat smo bolj dovzetni za negativen odziv na Božjo ljubezen in še bolj oddaljeni od Boga veselja.Eden izmed načinov upora proti črnogledosti je ta, da sklenemo dan s premišljevanjem o Božjih blagoslovih, ki smo jih v življenju deležni. Četudi se nam morda zdi, da nič v našem življenju ni “blagoslov”, bi nam Bog zagotovo ugovarjal. Celo najrevnejši človek na svetu je lahko hvaležen Bogu za kakšno stvar, pa naj bo to njegova družina, prijatelji, ali pa preprosto dar življenja. Tu je predlagana molitev za pomoč proti pesimizmu. Ta preprosta molitev lahko črnogledim dušam pomaga, da se naučijo v življenju gledati na svetlejšo plat. Prvič bo vedno najtežje, toda večkrat bomo to storili, lažje bomo v svojem življenju začutili Božjo navzočnost in Ljubezen.

    Iz vsega srca se Ti zahvaljujem, dobri Bog, za vse tvoje dobrote, milosti in blagoslove,
    ki jih podarjaš meni in vsej svoji Sveti Cerkvi;
    posebej se ti zahvaljujem za vse tiste, ki si mi jih namenil danes,
    ko si bdel nad menoj in me obvaroval tolikega zla, me obdaril s številnimi milostmi in navdihi,

    [ Tu naredimo premor in v duši v miru premišljujmo o Božjih milostih in blagoslovih ter naukih, ki smo jih prejeli v tem dnevu.]

    Dobri Bog, naj nikoli več ne bom nehvaležen, saj si do mene tako dober in milostljiv
    ter mi odpuščaš grehe, ko se Ti spovem in prosim odpuščanja.
    Usmili se nas vseh, dobri Bog. Nakloni hrano vsem, ki delajo; potolaži tiste,
    ki jih teži žalost; beda, bolezni, poskrbi za vse, ki so potrebni pomoči;
    ozdravi bolne; stoj ob strani umirajočim.
    Naj bomo vsi deležni dobrote, vodstva, potrpežljivosti, prijaznosti in usmiljenja.
    Naj izginejo nestrpnost, egoizem, zavist, sovraštvo in vsa zagrenjenost iz naših duš.
    Sveti Duh, usmili se me, naj bom v tvoji moči vedno okrepljen.
    Prosim pomagaj mi vsekdar, da bom hodil za Teboj Jezus in da nikoli ne bom zašel.
    Prosim te Gospod varuj in vodi me tako danes in vse dni ter sprejmi me k Sebi ob moji smrtni uri.
    Prosimo Te Gospod odpusti nam naše grehe, pomagaj nam, da se spreobrnemo in odreši nas vseh preizkušenj in bolezni.
    Amen.

    Dopolnjeni prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie.

    ČUJ, MARIJA, KLIC SRCA
    Čuj, Marija, klic srca, bodi nam usmiljena! Ti mogočna, sveta Mati, moreš vedno pomagati. Ko nikjer ni več pomôči, si nam zvezda v temni noči. Ne presliši prošnje glas, ljuba Mati, reši nas! Glej, otroci Tvoji smo, Tebi vse zaupamo. Ti nam moreš pomagati, o, pokaži, da si naša draga Mati! Prosi Boga za nas in pomagaj nam, da se obvarjemo in rešimo bolezni in koronavirusa. Amen.

    • Janez says:

      Frančišek Saleški nam sporoča, naj nas ne bo strah prihodnosti

      Umirite se in pozabite na vse odvečne misli
      Strah pred morebitnim trpljenjem v prihodnosti je večji od samega trpljenja. To pa zato, ker takrat, ko razmišljamo o
      prihodnosti, še nismo deležni Božje milosti, ki nam bo dana v tistem trenutku.

      Sveti Frančišek Saleški pravi takole:
      Ne razmišljajte o prihodnjih preizkušnjah in križih v življenju in se jih ne bojte. Raje jim pogumno stopite naproti, da vas bo Bog, ki mu pripadate, takrat, ko bodo nastopili, od njih odrešil.

      Vse doslej vas je Bog v življenju vodil in varoval. Trdno se držite Njegove roke in varno vas bo vodil skozi vse preizkušnje. Kadar ne boste mogli obstati, vas bo ljubeče dvignil v svoje naročje. Ne razmišljajte o tem, kaj se lahko zgodi jutri. Isti nebeški Oče, ki za vas skrbi danes, bo za vas prav tako dobro poskrbel tudi jutri in vsak dan vašega življenja. Morda vas bo obvaroval pred trpljenjem ali pa vam bo naklonil neizčrpnih moči, da boste trpljenje lažje prestali.

      Umirite se torej in pozabite na vse odvečne misli in prazne strahove.

  80. Miro says:

    PRAZNIK GOSPODOVEGA OZNANJENJA – ŽIVIMO V DUHU HVALEŽNOSTI, IN SICER TAKO, DA BOMO JEZUSU IN MARIJI NJUNO LJUBEZEN VRAČALI S SVOJO LJUBEZNIJO!

    Praznik Gospodovega oznanjenja, ki ga danes obhajamo, je praznik učlovečenja Božjega Sina Jezusa Kristusa in praznik božjega materinstva Device Marije. Ob tej dragoceni priliki naj ljubezen do Jezusa in Marije še bolj zakraljuje v našem življenju in nas utrdi po geslu: PO MARIJI K JEZUSU! Da pa bomo svete skrivnost vredno obhajali, najprej priznajmo svojo grešnost in jo obžalujmo (iz knjige Kristusove priče, Stanko Lorber).

    http://svetniki.org/gospodovo-oznanjenje

  81. hvala says:

    NAJ ZMAGUJE VERA ZAUPANJA (3o. dan junijskih vrtnic 2019)

    POMANJKANJE NEZAUPANJA JE NEHVALEŽNOST- MORDA NEZAVEDNA -PRAV GOTOVO PA JE POMANJKANJE PREPROSTOSTI.

    SVETNIKI NISO TAKO ŽIVELI. BODITE OTROCI, ZAUPLJIVI, ŽIVITE ZAUPANJE: TO JE GLAVNI TEMELJ MOČI IN VITALNOSTI.

    NIČ VAS NE BO USTAVILO. NE GODRNJAJTE VEDNO NAD SVOJIMI BEDAMI, NAJ VAS TO NE ZADUŠI -UPORABITE JIH TUDI ZA SLAVO . VEDNO NAS BODO SPREMLJALE MAJHNE SLABOSTI-POMANJKLJIVOSTI, NAPAKE………..
    VRZITE JIH V PREPAD NJEGOVEGA SRCA. JEZUS BO IZ TEGA NAREDIL MOTIV, DA VAM DA VEČ MOČI.

    ALI VESTE, KAJ JE ODREŠENIK VPRAŠAL SV. HIERONIMA?. “HIERONIM, HIERONIM, NEKAJ MI DAJ.””

    “TODA GOSPOD, ALI TI NISEM ŽE VSEGA DAL?” “PRIPADA TI MOJE ŽIVLJENJE, PREDAL SEM TI SVOJE DOBRINE; VZEMI VSE GOSPOD- MOJE MOČI, MOJO LJUBEZEN, VSE JE ZATE.”

    “KAJ TOREJ ŽELIŠ GOSPOD?” “HIERONIM , DAJ MI SVOJE GREHE”, ….

    DAJTE MU TUDI VI SVOJE GREHE IN MU RECITE: “GLEJ, UČITELJ, VZEMI…., PRIDI TVOJE KRALJESTVO.

    POZABITE TOREJ SAMI SEBE, DA BI MOGLI MISLITI NANJ.. “UKVARJAJ SE Z MENOJ-PRAVI JEZUS SVOJEMU IZBRANCU- IN JAZ SE BOM UKVARJAL S TEBOJ”.

    MNOGI PRAVIJO NAŠEMU GOSPODU;” POGLEJ TO ZADEVO IN TO DRUGO IN POTEM, KO SO JIH VZNEMIRILE NJIHOVE MAJHNE ZADEVE , PROSIJO: “PRIDI TVOJE KRALJESTVO”.

    NE, AMPAK ZAČNITE TAKO: “PRIDI TVOJE KRALJESTVO , KRALJESTVO TVOJE LJUBEZNI!” IN OB TEM BO ON REKEL: “NA TO IN NA ONO ZADEVO BOM MISLIL JAZ.

    IMEJTE TAKŠNO GOREČNOST, OD KATERE BOSTE ŽIVELI, BREZ OSEBNIH ZASKRBLJENOSTI.
    RAZŠIRITE SVOJA SRCA IN VSTOPITE V VELIKO CERKVENO SPOROČILO JEZUSOVEGA SRCA.

    DUŠA SE TAKO NE BO ZADUŠILA, AMPAK BO VSE ČRPALA IZ TEGA SRCA, KAR POMENI-IZ IZVIRA USMILJENE LJUBEZNI.

    KAKO BREZSKRBNO ŽIVIMO, ČE SE RES IZROČIMO JEZUSOVEMU SRCU!.

    MNOGI MISLIJO, DA SE JE TEŽKO REŠITI, VENDAR SE NAM , PO MOJEM MNENJU, ZATEM NI LAHKO IZGUBITI; KER BI BILO TREBA POBEGNITI IZ TESNEGA OBJEMA JEZUSOVE LJUBEZNI…. (prepis- pater Tomaž Podobnik DJ).

  82. hvala says:

    TO JE TRENUTEK V TVOJEM ŽIVLJENJU, KO SE MORAŠ NAUČITI IZPUSTITI IZ ROK: SVOJE LJUBLJENE, SVOJE IMETJE
    NADZOR.

    DA BI TO ZMOGLA, MORAŠ POČIVATI V MOJI NAVZOČNOSTI, KAJTI OB MENI SI CELOVITA.

    VZEMI SI ČAS IN SE SONČI V SVETLOBI MOJE LJUBEZNI. BOLJ, KO SE BOŠ SPROSTILA, BOLJ SE BO TVOJA ČVRSTO STISNJENA DLAN ZAČELA ODPIRATI.

    TAKO MI BOŠ DOVOLILA, DA JAZ POSKRBIM ZA TO, KAR TI NAJVEČ POMENI.

    ČE SE ZAVEŠ MOJE NAVZOČNOSTI, SE LAHKO POČUTIŠ VARNO TUDI SREDI NAJBOLJ DRAMATIČNIH SPREMEMB.

    TA, KI TE NIKDAR NE ZAPUSTI, JE TUDI TA, KI SE NIKDAR NE SPREMINJA; JAZ SEM ISTI VČERAJ, DANES IN NA VEKE.

    VSE , KAR PREPUSTIŠ MOJI SKRBI , ŠE NAPREJ PUŠČAM V TVOJI ROKI IN OSTAJA TVOJE. V TEM JE TVOJA VARNOST, KI TI JE NIHČE IN NIČ NE MORE VZETI. (Prepis Vrtnice Jezusovega in Marijinega Srca), Ps 89,15, Heb 13,8, Iz 41,13

    • Miro says:

      Vrsta odličnih duhovnih poudarkov, zelo koristnih za naše duhovno življenje! Ljudje se v življenju zelo oklepamo svoje poti, to je poti po našem načrtu. Svoje poti nočemo izročiti Gospodu in hoditi tako kot nas On želi voditi. Menimo, da bomo veliko izgubili (to nam dostikrat prišepetava hudi duh), kar pa ni res. Če se Gospodu popolnoma izročimo, bomo po Njegovi milosti kljub zahtevni poti veliko pridobivali, tako za svoje odrešenje kot tudi za odrešenje bližnjih. Rešitev je v Božji besedi: »Izroči svojo pot Gospodu, zaupaj vanj, in on bo storil« (Ps 37,5).

  83. Miro says:

    USMILJENI JEZUS: »SVET NI TAKO MOČAN, KAKOR JE VIDETI; NJEGOVA MOČ JE STROGO OMEJENA!«

    Besede življenja, ki jih je Usmiljeni Jezus zaupal sv. Favstini Kowalski, veliki glasnici Božjega usmiljenja, govori pa jih tudi nam, ljudem sedanjega časa:

    »Poslušaj, moja hči, čeprav so vsa dela, ki so nastala po moji volji, podvržena velikemu trpljenju, pa le razmisli, če je bilo katero izmed njih podvrženo večjemu trpljenju kakor moje neposredno delo, delo odrešenja. Ne smeš se preveč vznemirjati zaradi nasprotovanj. Svet ni tako močan, kakor je videti; njegova moč je strogo omejena. Vedi, moja hči, kadar je tvoja duša napolnjena z žarom moje čiste ljubezni, tedaj se razblinijo vse težave kot megla pred sončnimi žarki, in se bojijo nadlegovati tako dušo, vsi nasprotniki se bojijo spopadati se z njo, ker čutijo, da je ta duša močnejša kakor ves svet.«
    (Dnevnik sv. Favstine Kowalske, št. 1643).

    Več o tem na http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

    Božje usmiljenje, nedoumljiva skrivnost Presvete Trojice, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki nas varuješ peklenskega ognja, zaupamo vate!

  84. Janez says:

    Radio Ognjišče: Nagovor škofa dr. Petra Štumpfa za Radio Murski val na 4. postno nedeljo 23. 3. 2020

    VIDEO: Siv avto z utripajočimi lučmi: Škof Peter Štumpf z Najsvetejšim blagoslavljal župnije in ves narod
    Škof Peter Štumpf v teh časih ne sedi križem rok, ampak z vso vero v Božjo pomoč, stopa med ljudi, seveda v skladu z vsemi ukrepi. Tako se je tudi na včerajšnjo nedeljo z Najsvetejšim popeljal po svoji škofiji in molil za slovenski narod in ves svet, ki je na preizkušnji. Svojo pot pa je, da bi bili z njim povezani tudi verniki, prenašal v živo preko svojega Facebook profila.

    Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci Murskega vala!

    Nekatere od vas poznam, drugih pa ne. Na naših poteh smo se že srečali ali pa tudi ne. Z nekaterimi po cerkvah ali ob raznih priložnostih, z drugimi bežno ali pa v takšnih ali drugačnih zgodbah – mnogokrat tudi po medijih. Od radia Murski val sem bil naprošen, da skupaj z vami podelim kakšno misel. Nekateri me poslušate kot škofa drugi kot nekoga, ki pač živi kot vsi drugi v Soboti. Te dni pa si tudi jaz skupaj z vami delim osamo v svojem bivališču, bolj ali manj izoliran od vseh. Če si vajen, je biti sam v svojem bivanjskem prostoru, še kar dobro. Nekaj delaš, nikomur nisi v napoto, imaš svoj dnevni red. Če nisi vajen, ni lepo. Sam sebi si v breme in iz dneva v dan je težje. Kot pravijo, še skregati se ne moreš z nikomer. Nihče pa ne ve, kako dolgo bo ta osama trajala. Tisti, ki imate družino in vas je več, sicer čutite večjo varnost. Če pa do zdaj niste bili navajeni biti skupaj, se pač sedaj morate navajati. Drugače ne gre.

    Dejstvo je, da nam je novi koronavirus zelo hudo spremenil življenje. In to nenadoma. V nekaj dneh. Vse se je naenkrat ustavilo. Vedno bolj pa tudi občutimo, da se vse bolj tudi spreminja. Strah pred možnostjo okužbe je zelo mučen. Poskušamo ga odganjati tudi tako, da gremo v naravo. Mnogi se posvečate delu doma po vrtovih ali na vaših njivah, ali se zaposlujete z drugimi opravili. To je dobro, oziroma več kot dobro. To je celo nujno, saj življenje mora na svoj način iti naprej. Ne sme se zaustaviti. Vendar pa se vsi moramo vprašati, kam bo to življenje, če nam bo seveda dano še vsaj nekaj zdravja in končno preživetja, sploh šlo. Nihče namreč ne more reči, da bo vnaprej vse tako, kot je do sedaj bilo. Kdo je prvi odgovoril na našo izolacijo? Samo nekaj dni nas ni zunaj, pa je narava že zelo drugačna. Manj je odmetavanja, zato je tudi manj smeti. Celo po nekaterih rekah in potokih se pojavljajo ribe, kjer jih prej že dolgo ni bilo. Narava si je dobesedno oddahnila od naše odsotnosti. Ne zamerite, da grobo parafraziram, narava že vleče profit od koronavirusa, saj ima mir pred nami in zato se počasi obnavlja. Zanimivo bo, ko bodo strokovnjaki morali objavljati rezultate o tem, kako si je vsa narava vsaj nekoliko oddahnila in opomogla prav zato, ker ves svet mora sedaj mirovati.

    Ob grozečem koronavirusu boleče in zelo trpeče spoznavamo, da nismo gospodarji nikogar in ničesar. Tukaj smo, kjer pač smo, ne zaradi usode, temveč zaradi poslanstva. In to poslanstvo ni slučaj. Je povsem namensko. Nihče ni bil rojen kar tako. Tudi če se za koga zdi, da je bil rojen slučajno ali celo po nesreči. Temu ni tako. Vsak ima poslanstvo odgovornosti zase in za druge. Vsak je rojen z ljubezni. Če nekateri ne iz ljubezni staršev, pa so tudi ti rojeni iz ljubezni Tistega, ki daje življenje. Verujoči ga spoznavamo kot živo osebo, ki je vsepričujoča, vsedelujoča, vsemogočna, predvsem pa vsakega ljubeča. Ta oseba je večna in neskončna. Nima svojega začetka in nima svojega konca. Kličemo jo s preprostim imenom: Bog. V gorečem grmu se je Mojzesu razodel z imenom, ki vse pove, kdo je Bog: »Jaz sem, ki sem«. Bog je sam v sebi popolno sožitje, popolno ravnovesje, popolna edinost. On je popolna Ljubezen, zato v Njem ni nič nedorečenega. V Njem je vse urejeno, složno in zato neskončno. Bog ne podira sožitja, zato ničesar ne uničuje. Vse, kar je ustvaril, vzdržuje v bivanju. Bog ne more iti mimo zakonov narave, ker drugače bi vse uničil. Ko ljudje ne vemo, zakaj smo rojeni, in da je odgovornost do sebe in drugih naše prvo poslanstvo, pričnemo kršiti vse zakone – tiste iz narave, kakor tudi tiste, ki si jih samo postavljamo. Bog nas pri tem ne zaustavlja, ker spoštuje našo svobodo. Tudi katoličani v teh dneh mnogo molimo k Bogu. Ker sedaj ne moremo v cerkve, mnogi sledite obhajanju svete maše po radiu, televiziji in drugih digitalnih sredstvih. Sedaj je to edini možni način, da se tako z našimi duhovniki pri sveti maši, ki je Kristusova nekrvava daritev na križu, Bogu zahvaljujemo za vse prejete moči in pomoči, ki jih od Njega prejemamo.

    K nebeški Materi Mariji pa molimo tudi rožni venec, litanije in druge molitve. Marija je namreč kot Mati Jezusa Kristusa znamenje popolnega sožitja med človeštvom in Bogom. Mater Marijo močno skrbi, kaj in kako je sedaj z nami in kako bo z nami tudi v prihodnosti. Zato pri Bogu močno posreduje za našo rešitev. Mati Marija še nikdar ni nikogar zavrgla v njegovi priprošnji k Bogu.
    Vsi močno občutimo, da je Bog vsemu svetu ponudil postno pokoro. Ne kot kazen, temveč kot možnost za streznitev in končno kot možnost za obnovitev sožitja med nami, Bogom in naravo. Čutimo, da se to sožitje že obnavlja in krepi vse do skrajne in herojske požrtvovalnosti. Prav posebno znamenje tega sožitja so naši zdravstveni delavci, zdravniki, medicinske sestre, delavci v laboratorijih, ordinacijah, v domovih za ostarele, delujoči v proizvodnji in v javnih službah, naši duhovniki in župani, ki so za zajezitev epidemije odločno in pravilno ukrepali po župnijah in občinah, Civilna zaščita in druge humanitarne organizacije, predvsem pa seveda vlada, ki si s svojim Kriznim štabom na vso moč prizadeva vzpostaviti učinkovite mehanizme zajezitve epidemije in reševanja ljudi. V imenu soboške katoliške škofije, kakor tudi v svojem imenu se vsem iz srca zahvaljujem. Za vse molim k Bogu za pomoč in rešitev. Nebeško Mater Marija pa prosim, naj nas obvaruje vsega hudega.

    Vir: Slovenska škofovska konferenca

    Sveta Mati Terezija je šla z sestrami med uboge, gobave in bolne v Kalkuti, ne glede na vse bolezni in nevarnosti, saj jo je vodil Sveti Duh in Ljubezen do Boga in Ljudi v stiskah. Lepo je, da ohranjajo naši duhovniki povezavo z verniki v teh težkih časih preizkušenj, ko nas ogroža bolezen in koronaviorus. Gesta murskosoboškega škofa dr. Petra Štumpfa pa je zelo lep primer, kako je prav, da nismo brez duhovnikov in duhovne oskrbe. Veliko duhovnikov vsak dan po medmrežju obhaja sveto mašo in moli za vse nas k Bogu. Moli9mo tudi mi verniki, da se nas Bog Usmili in Odreši. Amen. Janez

  85. Janez says:

    KAKO LAHKO PREMAGAMO GREH V NAŠEM KRŠČANSKEM ŽIVLJENJU ?
    Sveto pismo govori o sledečih virih, katere uporabimo, da premagamo naše grešenje in nehamo žaliti Boga:

    (1) Sveti Duh – Eden izmed darov, ki nam jih je (svoji cerkvi) podaril Bog, da bi bili zmagoslavni v krščanskem življenju, je Sveti Duh. Bog odseva dejanja mesa in sadov Duha v Galačanom 5:16-25. V tem odstavku smo poklicani, da hodimo v Duhu. »Vsi verni že posedujejo Svetega Duha, ampak ta odstavek nam pravi, da moramo hoditi v Duhu in se predajati Njegovem nadzoru. To pomeni, raje izbrati »usnjen čevelj«, po nasvetu Svetega Duha, kot, da bi sledili mesu. Sprememba, ki jo lahko naredi Sveti Duh v vernikovem življenju je prikazana v življenju Petra, kateri, preden je bil napolnjen s Svetim Duhom, trikrat izda Jezusa, in to po tem, ko je rekel, da bo sledil Kristusu v smrt. Potem, ko je bil napolnjen s Svetim Duhom, je javno in močno pred Judi spregovoril na binkoštni praznik o Jezusu. Praznik binkošti obhajamo 50 dni po veliki noči in je praznik prihoda Svetega Duha, ker je na ta dan po svetopisemskem sporočilu nad zbrane učence in Božjo mater Marijo prišel Sveti Duh (prim. Apd 2,1–11; Jn 20,19–23). Sveti Duh je začetnik in počelo vsake evangelizacije, je prvenstveni nosilec veselega oznanila v svet in prehiteva človeško oznanjevanje evangelija. Papež Pavel VI. (1963–1978) je izpostavil vlogo Svetega Duha kot glavnega dejavnika evangelizacije, zato mora Cerkev bolj premišljevati naravo, vlogo in način delovanja Svetega Duha v današnji družbi in evangelizaciji. Hoditi v Duhu pomeni, da ne poskušamo »postaviti pokrov« na nasvete Svetega Duha (»potlačiti Duha«, kot je omenjeno v 1 Tesaloničanim 5:19) ampak hrepenimo, da bi bili napolnjeni s Svetim Duhom (Efežanom 5:18-21). Kako je nekdo napolnjen s Svetim Duhom? Kot prvo, je to Božja izbira in prav tako je bilo v Stari Zavezi. Izbral je nekaj posameznikov in določene incidente v Stari Zavezi in jih napolnil s Duhom, da bodo dokončali nalogo, ki si jo je zadal (1 Mz 41:38; 2 Mz 31:3; 4 Mz 24:2; Samuel 10:10;…). Verjamem, da obstaja dokaz v Efežanih 5:18-21 in Kološanih 3:16, da Bog napolni tiste, ki sebe napolnjujejo z Božjo besedo, kot je dokazano v teh verzih. Torej, to nas pripelje, do našega naslednjega vira, kjer nam govori Bog v Svetem pismu.

    (2) Božja beseda, Sveto pismo – 2 Timotej 3:16-17 pravi, da nam je Bog dal svojo besedo, da nas opremi za vsako dobro delo. Uči nas, kako živeti in v kaj verjeti, razkriva nam, kdaj smo izbrali napačno pot, pomaga nam nazaj na pravo pot in pomaga, da ostanemo na njej. Kot Heb. 4:12 govori: je živo in močno in je sposobno predreti v naša srca, do najglobjih problemov, ki jih po človeško ni možno premagati. Pisec psalmov, govori o njegovem življenju – spreminjanje moči v Psalmu 119:9, 11,105 in v ostalih verzih. Joshui je bilo rečeno, da se skriva ključ s katerim bo premagal sovražnike v tem, da ne pozabi tega vira in da meditira na njem noč in dan, da ga lahko opazuje. To je storil, čeprav mu je Bog ukazal, da to ne kaže nobenega smisla, ampak to je bil ključ do Njegove zmage za Obljubljeno Deželo. Ta vir je preprosto eden izmed tistih, ki jih obravnavamo v vsakdanjiku. Kot simbol temu, nosimo svoje Biblije v cerkev, ali dnevno preberemo kakšno poglavje, ne uspe nam pa si ga zapomniti in meditirati, da bi našliprošnjo v našem življenju, priznali grehe, ki jih razkriva, poveličevati Boga za darila, ki nam jih je dal. Pogosto smo anoreksični ali bulimični, ko pride do biblije. Ali je sprejmemo samo toliko, da nas duhovno obdrži pri življenju ali pa preobsežno in nikoli ne meditiramo z njo, da bi pridobili dovolj duhovne hrane od nje. Pomembno je, da ste vajeni vsakodnevno preučevati Božje besede v pomenljivem smislu in da si zapomnete odstavke, s čimer spodbudite, da vam to postane navada. Priporočam, da pričnete s pisanjem dnevnika, (lahko na računalniku, če tipkate hitreje ko t pišete) ali pa v zvezek… Naj vam pride v navado, da ne prenehate z Besedami, dokler nekaj ne pridobite z njimi. Pogosto snemam molitve Bogu, ko ga prosim, da mi pomaga se spremeniti v področjih o katerih mi je svetoval. Sveto pismo je orodje, ki ga uporablja Sveti Duh v naših in ostalih življenjih (Efežanom 6:17), je zaščitni oklep, ki nam ga Bog podarja, da stanovitno bojujemo naše duhovne bitke (Efežanom 6:12-18)! Prosimo Svetega Duha za Vodstvo in Navdih.

    (3) Molitev – To je še en pomemben vir, ki nam ga je podaril Bog. Ponovno, to je vir, pri katerem kristjani uporabljajo le ustnice. Imamo molitvene sestanke, čas molitve…, ampak ne znamo pravilno moliti, kot nam prva Cerkev daje zglede (Apostolska dela 3:1; 4:31; 6:4; 13:1-3,…) Pavel dostikrat omeni, kako je molil za tiste, katerim je služil. Mi pa, tudi ko smo sami, ne uporabljamo tega vira, ki nam je na voljo. Ampak Bog nam je podaril prelepe obljube, ki se tičejo molitve (Matej 7:7-11; Luka 18:1-8; Janez 6:23-27; Janez 5:14-15…) In še enkrat, Pavel vključi to v svoj odstavek, ko se je pripravljal na duhovno bitko (Efežanom 6:18)! Kako pomembno je? Če se obrnete spet na Petra, imate Kristusove besede njemu v Vrtu Gethsemane, pred Petrovim zanikanjem. Tam, ko Jezus moli, Peter spi. Jazus ga zbudi in mu reče: »Glej in moli, da ne padeš v skušnjavo: Duh je voljan ampak telo je šibko« (Matej 26:41). Vi, kot Peter, želite storiti kar je prav ampak ne najdete moči. Slediti moramo Božjem svarilu, da moramo iskati, trkati in prositi… in On nam bo dal moč, ki jo potrebujemo. (Matej 7:7f.). Za to pa moramo storiti malo več, kot le premikati ustnice med molitvijo. Ne moremo pa trditi, da je samo molitev vsemogočna oziroma magična, ker ni, saj je le naš Bog vsemogočen, ki lahko sliši in usliši naše prošnje in molitve ali oam tudi ne. Molitev nas v pogovoru z Bogom preprosto seznanja z našimi možnostmi in omejitvami in Božjo neizčrpno moč in Božje Usmiljenje, kjer smo uslišani tisti ki verujemo v Boga in za tiste prošnje, ki so skladne z Božjim Načrtom in Božjo Voljo. Obrnimo se k Njemu za to Usmiljenje, Ljubezen, Moč in navdih Svetega Duha, da delamo kar on hoče od nas in ne kar mi hočemo (1 Janez 5:14-15). Molimo iskreno, goreče iz srca in ponižno ter tako, da nam bo molitev pomagala k temu, da bomo boljši kristjani in boljši ljudje. Naj nam molitev pomaga k Usmiljenjuu, Dobroti, Ljubezni, Dobroti in Pomoči drugim, da bomo podobnio Jezusu.

    (4) Cerkev – Zadnji vir in tisti, ki jo ignoriramo. Ko je Jezus poslal svoje učence ven, jih je poslal dva po dva (Matej 10:1). Ko beremo o misijonarskih popotovanjih v Apostolskih delih, niso šli ven posamezno ampak v skupini dveh ali več misijonarjev, ki so šli v tuje dežele med neverne pogane. Jezus je rekel, da kjer sta dva ali trije združeni v Njegovem imenu, je On tam v njihovi sredini. (Matej 18:20). Narekuje nam, da ne opustimo zbiranje v skupine, kot je bilo v navadi nekaterih, ampak, da se spodbujamo k ljubezni in dobrim dejanjem. (Hebrejcem 10:24-25). Govori nam, da priznamo svoje napake drugim (Jakob 5:16). V modrijanski literaturi Stare zaveze, nam je podano, da železo brusi železo, zato človek brusi svojega bližnjega. (Pregovori 27:17). »Tričlena vez ni lahko zlomljiva« Moč je v številkah (Pridigar 4:11-12).

    Nekateri ljudje, ki jih poznam, so našli brate ali sestre v Kristusu (če ste ženska), ki se družijo preko telefona ali osebno in si delijo izkušnje pri krščanski hoji, kako so se bojevali… in se zaobljubijo k molitvi drug za drugega in prevzemajo odgovornost za sprejemanje Božje besede v njihova razmerja in medsebojne odnose, da bomo izžarevali Kristusa v našem žiuvljenju. Včasih pride sprememba hitro, včasih pod drugimi pogoji pa počasneje. Bog nam je obljubil, če bomo uporabljali Njegove vire, nam bo prinesel dobre spremembe v naša življenja in nam uslišal naše molitve in prošnje, v kolikor Verujemo v Jezusa in so molitve v spolnjevanju Božje Volje. Vztrajajmo pri tem, da je Bog zvest svojim obljubam!

    Bog nam dovoljuje, da se sami svobodno odločamo, vendar pričakuje, da bomo spolnjevali Božjo Voljo in Verovali v Jezusa ter živeli kot Jezus. Edina odločitev, katero Bog ne želi, da jo sprejemamo je, da grešimo in nasprotujemo njegovi volji in tako žalimo Boga, ki je Ljubezen. Bog želi, da sprejemamo odločitve, ki so v skladu z njegovo voljo. Torej, kako veš, kakšna je Božja volja zate? Če hodiš tesno z Gospodom in resnično hrepeniš po njegovi volji za tvoje življenje – bo Bog položil njegove želje v tvoje srce. Ključ vsega je, želeti si Božjo voljo in ne svojo. „Razveseljuj se v GOSPODU, pa ti bo dal, kar želi tvoje srce.” (Psalm 37:4). Če Sveto pismo ne govori proti in če lahko resnično koristi tvoji duhovnosti – potem ti Sveto pismo dovoljuje, da se sam odločaš in da poslušaš svoje srce. Človek marsikaj, kar se mu dogaja ne zna razložiti/razumeti, saj razmišlja po človeško in ne po Božje. Prosimo Svetega Duha za navdih in razsvetljenje in Vodstvo, da bomo vedeli kaj je prav in kaj ne.

    Medmrežje Gotquestions et altro

    Božje Usmiljenje, Božja Ljubezen, Božja Dobrota Vate Zaupamo.
    Gospod pridi in ostani z Nami vse dni,
    da bomo spolnjevali Božjo Voljo in Živeli kot Jezus naš Odrešenik.
    Prosim odreši nas bolezni in koronavirusa in nam pomagaj, da se spreobrnemo.
    Tvoja Božja Volja naj se zgodi, da se spolni Božji Načrt za vse nas.
    Amen.

    V teh zahtevnih časih, ko razsaja koronavirusin ne moremom v Cerkev k sveti maši, lahko poskrbimo za svojo duhovno oskrbo tako, da gledamo oddaje po televizij in na medmrežju, da molimo, beremo Sveto pismo in drugo versko duhovno literaturo. Ne smemo pa se zapustiti in se prepustiti lenobi in dvom0m in apatiji. Kristjani imamo Boga, zato imamo veliko razlogov za optimizem, Vero, Upanje, Zaupanje v Božje Usmiljenje in Božjo Dobroto. Na medmrežju lahko vsak dan spremljamo prenose Svete maše na internetu in pšoslušamo Božjo Besedo. Zaupajmo v Boga in molimo, da nas odreši vseh preizkušenj in koronavirusa. Vse pride in vse mine; tudi to bo minilo. Vendar po koronavirusu nil ne bo več tako, kot je bilo. Spreobrnimo se in prosimo Boga odpuščanja in prosimo ga, da nas Odreši. Amen. Janez

  86. Miro says:

    SENCA KRIŽA, NA KATEREM JE DOZOREL OKUSNI SAD EVHARISTIJE, NUDI TOLAŽBO PRED VROČICO POŽELENJA!

    Kako je Cerkev deležna evharistične daritve? V evharistiji postane Kristusova daritev tudi daritev udov njegovega telesa. Življenje vernikov, njihovo poveličevanje, njihovo trpljenje, njihova molitev in njihovo delo: vse to je zedinjeno s Kristusovim hvaljenjem, trpljenjem, molitvijo in delom. Kot daritev se evharistija daruje tudi za vse žive in rajne, v odpuščanje grehov vseh ljudi in za to, da si izprosimo od Boga duhovnih in časnih dobrin. Tudi nebeška Cerkev je združena s Kristusovo daritvijo (vir: Kompendij KKC).

    Pridi, Sveti Duh, in nas razsvetli, da se bomo z verujočim srcem poglabljali v globoke skrivnosti svete Evharistije in z ljubeznijo živeli v njeni moči!

    – Evharistija udejanja Jezusovo navzočnost v
    zgodovini s pomočjo znamenj kruha in vina.
    (Gianni del Bufalo)

    – Senca križa, na katerem je dozorel
    okusni sad evharistije,
    nudi tolažbo pred vročico poželenja.
    (Albert Veliki)

    – Udeležba v evharistiji nujno vključuje
    altruistični življenjski slog v družbi,
    ki je enak Jazusovemu javnemu darovanju
    samega sebe na križu.
    (Philip J. Rosato)

    – Vem, da me na tem oltarju
    ljubiš z isto ljubeznijo, s katero si me ljubil,
    ko se je tvoje Božje življenje med toliko
    grenkobami použilo na križu!
    (Alfonz Marija Ligvorij)

    Iz knjige: Kruh, ki daje življenje; misli o evharistiji, zbral Wilhelm Mühs.

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  87. hvala says:

    KLIČI ME IN TI BOM ODGOVORIL; POVEDAL TI BOM VELIKE IN NEDOUMLJIVE REČI, KI JIH NISI POZNAL (Jeremija 33, 3).

    GLEJTE, KAJ PRAVI GOSPOD!

    ČE NJEMU POPOLNOMA ZAUPAMO IN ČE ŽELIMO S SVETIM DUHOM POTOVATI V GLOBINE , NE SMEMO ŽE VNAPREJ POSTAVLJATI MEJA NJEGOVEMU DELOVANJU IN SE ŽE VNAPREJ ODLOČITI, KATERI VIDIK NAŠEGA ŽIVLJENJA BO LAHKO RAZSVETLIL ALI KAJ MU BOMO DOVOLILI IZVRŠITI V SEBI. PRIDRŽKI V MISLIH IN ZAPRTOST ONEMOGOČAJO SVETEMU DUHU VSTOP V GLOBINE NAŠEGA BITJA.

    ČE BOGU PUSTIMO, SE NAM BO RAZODEL IN NAS RAZSVETLIL.

    OD ZAČETKA, KO SPUŠČAMO VAJETI POČASI IZ SVOJIH ROK V NJEGOVE, ŠE MOGOČE OBČUTIMO NEKI STRAH, KER JE PAČ ČLOVEK SLABOTEN IN ŽELI DRŽATI NADZOR NAD SVOJIM ŽIVLJENJEM.

    TO PA NI DOBRO. ČE HOČEMO OZ. ŽELIMO, DA GOSPOD PREVZAME KRMILO NAŠE ŽIVLJENJSKE LADJE , POTEM JE TREBA GOSPODU TO PUSTITI IN SE NE OZIRATI NAZAJ IN S SVOJIMI ROKAMI IN SVOJIM RAZUMOM PREVZEMATI KRMILO.

    GOSPOD VAM BO ODKRIL PRAVO RESNICO O VAS, O LJUDEH IN O SVETU. BOSTE VIDELI, KAKO TO JE.

    V SVETEM DUHU SE SOOČAMO Z LAŽMI, KI JIH DRUGI IZREČEJO O NAS, Z ZAMISLIJO , KI JO IMAMO O SEBI IN O SVOJEM ŽIVLJENJU, Z DVOMOM, KI NAS MUČI, S HINAVŠČINO IN DVOLIČNOSTJO.

    SVETI DUH VAM BO POKAZAL POT, VAM RAZODEL RESNICO IN VAS RAZSVETLIL. ČE IMATE ŽIVLJENJSKO VPRAŠANJE, VAS NEKAJ MUČI, STE V NEGOTOVOSTI, PROSITE IN BOSTE PREJELI ODGOVOR. MORATE PA BITI VZTRAJNI IN PROSITI IN MOLITI ZA SVETEGA DUHA.

    ČE BOSTE PROSILI OZ. ČE BOSTE ŽELELI, VAS BO GOSPOD OSVOBODIL NADZORA NAD ŽIVLJENJEM.
    AMPAK SE MORATE POPOLNOMA ODPOVEDATI SVOJI VOLJI IN DOPUSTITI V CELOTI NJEGOV NADZOR NAD VAŠIM ŽIVLJENJEM. GLEDALI BOSTE ŽIVLJENJE Z DUHOVNIMI OČMI, SVETI DUH VAS BO VODIL.

    FAVSTINA KOWALSKA SE JE VSA PREDALA JEZUSU, ZATO JE TUDI REKLA:” ZDAJ MI ŽE RAZODEVAŠ, KAJ ZAKRIVA ZASTOR. ”
    DA SE GOSPOD RAZODEVA , JE POTREBNA POPOLNA POSLUŠNOST NJEMU, MU DOPUSTITI, DA IZNIČI NAŠO ČLOVEŠKO VOLJO, BITI PONIŽEN IN IMETI POTRPLJENJE.

  88. Janez says:

    Ali je včasih Božja volja tudi lekcija za kristjane, da smo bolni in trpimo zaradi greha?

    Svetopisemska doktrina o Božji suverenosti pravi, da je Bog vsemogočen nad vsem. Ima popoln nadzor nad vsem – preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo – in nič se ne zgodi, kar bi bilo izven njegovega nadzora. Bog neposredno povzroči ali pasivno dopusti vse, kar se zgodi. A dopustiti, da se nekaj zgodi, in povzročiti, da se nekaj zgodi, sta dve različni stvari. Na primer, Bog je povzročil stvaritev popolnega, brezgrešnega Adama in Eve, potem pa dopustil, da sta se mu uprla. Imela sta svobodno voljo. Ni povzročil, da sta grešila, in zagotovo bi ju lahko ustavil, ampak se je odločil, da ju ne bo, in sicer za svoj namen, da uresniči svoj popolni, skriti sklep. To uporništvo je prineslo vse vrste zla, zla, ki ga ni povzročil Bog, ampak je dopustil, da obstaja. Bolezen je manifestacija dveh širših vrst zla – moralnega in naravnega. Moralno zlo je človekova nečloveškost do človeka. Naravno zlo je sestavljeno iz stvari, kot so naravne nesreče in telesna bolezen. Samo zlo je izkrivljenost ali pokvarjenost nečesa, kar je bilo prvotno dobro, a je zdaj pokvarjeno. V primeru bolezni je bolezen stanje, kjer je pokvarjeno dobro zdravje človeka. Grška beseda za zlo, poneros, pravzaprav namiguje na zlonamernost, nekaj, kar kvari dobro in zdravo stanje stvari.

    Ko je Adam grešil, je kot glava celotnega človeštva obsodil vse človeštvo na posledice tega greha, izmed katerih je ena bolezen. Pismo Rimljanom 8,20–22 pravi: »Stvarstvo je bilo namreč podvrženo ničevosti, in sicer ne po svoji volji, ampak zaradi njega, ki ga je podvrgel, v upanju, da se bo tudi stvarstvo iz suženjstva razpadljivosti rešilo v svobodo slave Božjih otrok. Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine.« Bog – tisti, »ki je podvrgel« stvarstvo ničevosti, ki je sledila padcu, metodično dosega svoj načrt, da bo sčasoma osvobodil svoje stvarstvo iz suženjstva greha, tako kot osvobaja tiste, ki jih rešuje iz suženjstva po Kristusu.

    Do tega dne pa Bog uporablja bolezen in druga zla, da uresniči svoj suvereni namen, da se poveliča in da poveliča svoje sveto ime. Včasih čudežno ozdravi bolezen. Jezus je šel skozi Izrael in ozdravljal različne bolezni (Evangelij po Mateju 4,23) in celo obudil Lazarja od mrtvih, potem ko je zaradi bolezni umrl. Drugič Bog uporabi bolezen kot vzgojno metodo ali kot sodbo proti grehu. Bog je Kralja Uzíja udaril z gobavostjo (Druga kroniška knjiga 26,19–20). Nebukadnezarja je Bog prignal v norost, dokler ni razumel, da »Najvišji po svoji volji ravna s prebivalci zemlje« (gl. Daniel 4). Herod je bil udarjen in so ga razjedli črvi, ker si je prilastil Božje veličastvo (Apostolska dela 12,21–23). Obstaja celo vsaj en primer, ko je Bog dopustil bolezen – slepoto – ne kot kazen za greh, ampak da razodene sebe in svoja mogočna dela skozi to slepoto (Evangelij po Janezu 9,1–3).

    Ko bolezen pride, morda ni rezultat Božjega neposrednega posredovanja v našem življenju, ampak je morda rezultat učinkov življenja v padlem svetu ali tega, da imamo padla telesa ali slabo zdravje ali da sprejemamo slabe odločitve o življenjskem slogu. In čeprav obstajajo svetopisemski kazalci, da Bog želi, da smo na splošno zdravi (Tretje Janezovo pismo 1,2), Bog dopusti vse bolezni za svoje namene, naj jih razumemo ali ne. Bolezen je zagotovo rezultat človekovega padca v greh, ampak Bog ima nadzor nad vsem in res določa, do kam lahko gre zlo. Tako kot je omejil hudiča v Jobovih preizkušnjah, ko mu ni dovolil, da prestopi določene omejitve, Bog tudi omejuje bolezen v našem življenju za svoje dobro. Več kot petdesetkrat v Svetem pismu nam pove, da je vsemogočen, in čudovito je videti, kako se njegova suverenost združi z odločitvami, ki jih sprejmemo (slabimi in dobrimi), da uresničuje svoj popolni načrt v življenju svojega ljudstva (Pismo Rimljanom 8,28–30). Kristjanom, ki so bolni, je v tolažbo spoznanje, da se lahko odločijo, da bodo slavili Boga v svojem trpljenju, čeprav morda ne bodo vedeli, zakaj je Bog to dopustil, dokler ne bodo stali v njegovi prisotnosti v večnosti. Takrat bomo dobili odgovore na vsa vprašanja, ali pa, če smo bolj natančni, nam bo vseeno za vprašanja.

    Bog nam dovoljuje, da se sami svobodno odločamo. Edina odločitev, katero Bog ne želi, da jo sprejemamo je, da grešimo in nasprotujemo njegovi volji. Bog želi, da sprejemamo odločitve, ki so v skladu z njegovo voljo. Torej, kako veš, kakšna je Božja volja zate? Če hodiš tesno z Gospodom in resnično hrepeniš po njegovi volji za tvoje življenje – bo Bog položil njegove želje v tvoje srce. Ključ vsega je, želeti si Božjo voljo in ne svojo. „Razveseljuj se v GOSPODU, pa ti bo dal, kar želi tvoje srce.” (Psalm 37:4). Če Sveto pismo ne govori proti in če lahko resnično koristi tvoji duhovnosti – potem ti Sveto pismo dovoljuje, da se sam odločaš in da poslušaš svoje srce. Človek marsikaj, kar se mu dogaja ne zna razložiti/razumeti, saj razmišlja po človeško in ne po Božje.

    Medmrežje Gotquestions et altro

    Verjamem, da s človeško pametjo marsikaj ni mogoče razložiti, sploha pa ne bogoslovne zadeve, za katere nsii dovolj strokovno podkovan. Prispevek želi podati le razmislek, ki bo ga bolj šolani bogoslovci obširneje naredili. Molimom in prosim Boga da se nas Usmili in nam pomaga, da se bodo vse preizkušnje glede bolezni koronavirusa razrešile po Božjem Usmiljenju in Dobroti. Amen. Janez

  89. Janez says:

    Poskus razmišljanja ali in zakaj nas Bog danes preizkuša tako, da nas z lekcijami vzgaja in hoče da se spreobrnemo?!

    Kdaj, zakaj in kako nas Gospod Bog vzgaja, kadar grešimo?
    Božja vzgoja je življenjsko dejstvo, za katerega se kristjani pogosto ne menijo. Pogosto se pritožujemo nad okoliščinami svojega življenja, ne da bi spoznali, da so to posledice našega lastnega greha in so del Gospodove ljubeče, milostne vzgoje, ki smo je zaradi tega greha deležni. Ta vase zaverovana nevednost lahko prispeva k temu, da se v življenju verujočega utrdi ponavljajoč se greh, ki za seboj potegne še več vzgoje.

    Božje vzgoje ne smemo zamenjevati z brezčutnim kaznovanjem. Božja vzgoja je izraz Božje ljubezni do verujočih in njegovega posvečujočega dela, s katerim Bog vse nas pripelje k svetosti. »Ne zametuj, sin moj, GOSPODOVE vzgoje, njegov opomin naj ti ne bo nadležen. Kajti kogar GOSPOD ljubi, ga opominja in mu hoče dobro kakor oče sinu.« (Pregovori 3,11–12; glej tudi Pismo Hebrejcem 12,5–11.) Bog uporablja preizkuse, preizkušnje in različne druge težavne okoliščine, da bi svojega samovoljnega otroka skesanega pripeljal nazaj k sebi. Cilj Božje vzgoje je zoreča vera in poglabljajoč se odnos (Jakobovo pismo 1,2–4), s tem ko Bog uničuje oblast posameznih grehov nad nami. Gospodova vzgoja v našem življenju deluje v naše dobro in v njegovo slavo. Bog želi, da živimo v svetosti in v svojem življenju odražamo novo naravo, ki nam jo je dal: »Kot otroci poslušnosti se ne prilagajajte prejšnjim željam, ki ste jih imeli v svoji nevednosti, marveč bodite v vsem ravnanju tudi sami sveti, kakor je svet tisti, ki vas je poklical, saj je pisano: Bodite sveti, ker sem jaz svet.« (Prvo Petrovo pismo 1,14–16)

    Ali je Bog ustvaril zlo? Zakaj se nekatere preizkušnje in hudobija dogajajo dobrim ljudem?
    Sprva se morda zdi, da če je Bog ustvaril vse, kar obstaja, potemtakem je moralo tudi zlo biti ustvarjeno od Boga. Zlo samo zase pa ni “reč” kot recimo kamen ali elektrika. Ne moreš imeti skodelice zla. Zlo samo zase ne obstaja, ker je v bistvu odsotnost dobrega. Luknje, na primer, so resnične, obstajajo, ampak le v nečem drugem. Odsotnosti zemlje lahko rečemo luknja, ampak ker le ta ne more biti ločena od zemlje same, le ta v bistvu ne obstaja. Ko je Bog vse ustvaril, je bilo torej vse stvarstvo dobro. Ena izmed dobrih stvari, ki jih je Bog ustvaril, so bila bitja, ki so imela svobodo, da si izberejo dobro. Za to, da bi lahko imela ta bitja resnično možnost izbire, je Bog moral dovoliti, da je obstajala tudi odsotnost dobrega. Bog je torej ustvaril svobodne ljudi in angele, ki so imeli svobodo, da so se odločili za dobro ali pa so dobro zavrnili (kar bi lahko imenovali slabo ali zlo). Ko obstaja slaba vez med dvemi dobrimi rečmi, mi to okličemo kot slabo ali zlo, a na koncu koncev ta zla vez ne postane “reč”, ki jo je Bog po nujnosti ustvaril.

    Morda bo pomagala slednja ilustracija. Če oseba reče: “Ali mraz obstaja?” bi lahko bil odgovor pritrdilen. Odgovor bi bil sicer napačen. Mraz namreč ne obstaja. Mraz je odsotnost toplote. Na podoben način tema ne obstaja, je namreč odsotnost luči. Zlo je zatorej odsotnost dobrega, ali morda drugače, zlo je odsotnost od Boga. Bog ni ustvaril zlega, pač pa je dovolil, da obstaja odsotnost dobrega. Bog ni ustvaril zlega, ampak ga dovoljuje. Če bi bil Bog ne dovolil možnosti zla (kot odsotnosti dobrega), potem bi oboji, človeštvo in angeli, služili Bogu iz obveznosti, prisile, ne pa izbire iz Ljubezni do Boga. Bog ni želel “robotov”, ki preprosto delajo tisto, kar on želi, ker jih je tako “programiral.” Bog je dovolil možnost zla zato, da bi imeli resnično svobodno voljo, da se svobodno odločimo, če mu želimo služiti ali pač ne. To je naša prosta odločitev, za kar obstajajo posledice.

    Kot omejena človeška ustvarjena bitja nikoli ne moremo v resnici razumeti neomejenega večnega Boga (Rimljanom 11,33–34). Časoma mislimo, da razumemo zakaj Bog nekaj dela, nakar kasneje ugotovimo, da je v bistvu delal nekaj povsem drugega, kot smo najprej menili. Bog gleda na stvari iz svete, večne perspektive. Bog ima za vse Božji Načrt. Mi, kot ljudje, pa na stvari gledamo iz tuzemeljske, človeške, grešne in časovno omejene perspektive in pameti. Zakaj je Bog postavil človeka na zemljo, ko je vedel, da bosta Adam in Eva gotovo grešila, in zatorej prinesla zlo, smrt in trpljenje za vse človeštvo? Zakaj nas preprosto ni ustvaril in nas pustil v Nebesih, kjer bi gotovo bili popolni in bi ne trpeli? Ta vprašanja ne morejo biti ustrezno odgovorjena na tej strani stvarnosti. Lahko pa vemo, da karkoli Bog naredi, je sveto in popolno in bo na koncu Njemu v Čast in Slavo. Bog je dovolil možnost zlega za to, da bi nam lahko dal resnično svobodno izbiro, če si želimo biti ob njem in ga slaviti ali ne. Bog ni ustvaril zla, ampak ga je dovolil. Ko bi ga ne bil dovolil, bi ga mi slavili in častili pod prisilo zaradi obveznosti in obligacije, ne pa zaradi naše lastne izbire. Bog nas Ljubi in nam odpušča, ko se skesamo in ga prosimo Odpuščanja pod pogojem, da verujemo v Kristusa. Veseli se in dovoli nam, da se vrnemo kot izgubljeni Sin/Božji Otroci nazaj k Očetu, ko se pokesamo in ko nam odpusti.

    Zakaj je Bog satanu in demonom ter prvemu človeku dovolil grešiti in delati hudobijo?
    Bog je tako angelom kot človeku suvereno naložil odgovornost, da so mu poslušni. V Svetem pismu je o uporu satana in padlih angelov le malo jasnih in konkretnih podrobnosti. Videti pa je, da se je satan – najverjetneje najpomembnejši izmed vseh angelov (Ezekiel 28,12–18) – Bogu uprl v prizadevanju, da bi bog postal on sam. Satan (Lucifer) ni hotel častiti ali ubogati Boga; hotel je biti Bog (Izaija 14,12–14). Razodetje 12,4 je mogoče razumeti kot prispodobo: ko se je satan uprl, se je tretjina angelov postavila na njegovo stran; s tem so postali padli angeli – demoni. Satan in angeli so bili, enako kot Adam in Eva, dolžni ubogati Boga. Angeli so morali izbrati med eno in drugo stranjo. Bog namreč nobenega izmed njih ni silil ali spodbujal h grehu. Satan in padli angeli so torej grešili namerno, po lastni volji. Zato so si upravičeno prislužili večno Božjo jezo v ognjenem jezeru. Odločitev angelov, da bodo sledili satanu, namesto da bi ostali zvesti Bogu, je nepreklicna (v tem se njihova situacija razlikuje od človekove). Satan in padli angeli so Boga poznali v vsem njegovem Veličastvu. A kljub temu popolnemu spoznanju so se Bogu uprli; to je bilo dejanje skrajnega zla in hudobije. Bog zato satanu in drugim padlim angelom ne naklanja milosti spreobrnjenja. V Svetem pismu ni nobenega namiga, da bi imeli padli angeli kakršnokoli priložnost za spreobrnitev in prejem odpuščanja. Nič tudi ne nakazuje, da bi bili preostali zvesti angeli zmožni grešiti. Angeli, ki ostanejo zvesti Bogu, so imenovani »izvoljeni angeli« (Prvo pismo Timoteju 5,21). Bog jih v svoji suvereni modrosti ohranja v tem stanju zvestega, poslušnega služenja. Zakaj je torej Bog angelom že na samem začetku sploh omogočil izbiro, ko pa je vnaprej poznal izid? Bog je vedel, da se bo tretjinahudobnih angelov uprla in bodo obsojeni na prekletstvo večnega ognja. Bog je vedel tudi, da bo satan upor nadaljeval in začel h grehu napeljevati človeka. Zakaj je torej Bog tako odredil? Na to vprašanje Sveto pismo ne odgovarja izrecno. Enako bi se lahko vprašali skoraj o vseh zlih dejanjih: zakaj Bog dopušča to ali ono? In tako smo se spet znašli pri vprašanju Božje suverene oblasti nad stvarstvom, pri čemer s čkloveško pametjo nič ne razumemo. Celo če česa ne razumemo povsem – karkoli Bog odredi, je popolno. V popolnem načrtu popolnega Boga je bila torej predvidena pojavitev greha. Naše misli namreč niso Božje misli in naše poti niso Božje poti, kot nas Bog spominja v Izaiju 55,8–9. Navsezadnje niti ni potrebno – niti možno – da bi povsem razumeli vse, kar odloči Bog v svoji popolni modrosti in čistosti. Pač pa je povsem razumljiva naša nuja, da se spreobrnemo od greha in upora proti Bogu ter da verujemo v evangelij Jezusa Kristusa, saj lahko le tako prejmemo Božje odpuščanje in se z Bogom spravimo. Človek marsikaj, kar se mu dogaja ne zna razložiti/razumeti, saj razmišlja po človeško in ne po Božje. Bog izvaja Božji Načrt in Svojo Božjo Voljo, ki nam marsikdaj ni razumljiva. Molimo in živimo pravično tako kot je rživel Odrešenik Jezus in zaupajmo Gospodu. Spokorimno se in prosimo odpuščanja, da nas Bog odreši vseh težkih preizkušenj bolezni koronavirusa. Vse kar se dogaja se dagaja z Božjim Načrtom in božjo Voljo.

    Medmrežje Gotquestions et altro

    • Janez says:

      Gornje razmišljanje je nastalo zaradi včerajšnjega prispevka prispevka g. Administratorja, ki mi je dal ful misliti. Brez Božje Volje se nič ne zgodi. Bog pa že ve zakaj, ker je Popoln in Vsemogočen. Tu je citat iz prispevka spodaj od včeraj. Je neko razmišljanje, da bi probali razumeti zakaj se nam koronavirus dogaja. Razmislek nima ambicije da bi vse razložil. Še zdaj mnogokaj ne razumem tudi sam.

      »Povzročitelj vsega tega je Satan!« Zaprepadeni škofje in kardinali so molčali. Papež pa je dodal: »Toda zapomnite si, da je tudi satan orodje v Božjih načrtih!«

      Bog Oče Vsemogočni in Ljubeči, prosim Usmili se nas Božjih Otrok, ki smo grešili in Te Žalili. Odreši nas vseh Preizkušenj in Bolezni Koronavirusa. Amen. Janez

  90. Miro says:

    TRI DRŽE PO SV. PAVLU: STALNO VESELJE, VZTRAJNA MOLITEV IN NENEHNO ZAHVALJEVANJE!

    BOŽJA BESEDA: »Zmeraj se veselite. Neprenehoma molíte. V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas« (1Tes 5, 16-18).

    V hudem kriznem času, ko se zaradi širjenja novega virusa koronavirusa pri ljudeh pojavljajo občutki tesnobe, strahu, negotovosti, je dobro, da se skrbno poglabljamo v nagovore papeža Frančiška. V enem od njih je proti koncu leta 2017 izpostavil tri drže po sv. Pavlu. Poudarki svetega očeta so nam lahko v močno spodbudo še zlasti v sedanjih kritičnih razmerah!

    Stalno veselje
    Prva drža je stalno veselje: »Zmeraj se veselite« (1Tes 5,16), kot pravi sv. Pavel. To pomeni ostati vedno v veselju, tudi takrat, ko stvari ne gredo po naših željah. To je namreč tisto globoko veselje, tisti mir, ki je tudi tisto notranje veselje. Bridkosti, težave in trpljenje so prisotni v življenju vsakega, kar vsi dobro poznamo in včasih se nam zdi resničnost, ki nas obdaja negostoljubna in suha, podobna puščavi, v kateri je odmeval glas Janeza Krstnika, kakor nas je spomnil današnji evangelij (prim. Jn 1,23). Ravno Krstnikove besede razodevajo, da je naše veselje utemeljeno na gotovosti, da je puščava poseljena: »Med vami pa stoji on, ki ga ne poznate« (Jn 1,26). Gre za Jezusa, ki kot poslani od Očeta prihaja, kakor poudari Izaija, »da oznani veselo vest ubogim, da obveže strte v srcu, da okliče jetnikom prostost, zapornikom osvoboditev, da oznani leto Gospodove milosti« (Iz 61,1-2). Te besede, ki jih je Jezus naobrnil nase v nazareški shodnici (prim. Lk 4,16-19), pojasnijo njegovo poslanstvo na svetu, ki je v osvoboditvi od greha ter od osebne in družbene sužnosti, ki jo (greh) povzroča. Na zemljo je prišel, da bi ljudem povrnil dostojanstvo ter svobodo Božjih otrok. To lahko stori samo On in da v tem veselje.

    Vztrajna molitev
    Veselje, značilno za pričakovanje Mesija, je utemeljeno na vztrajni molitvi. To je ta druga drža. Sv. Pavel pravi: »Neprenehoma molíte« (1Tes 5,17. Po molitvi lahko vstopimo v stabilen odnos z Bogom, ki je vir pravega veselja. Kristjanovo veselje ni na prodaj, ga ni možno kupiti, saj izhaja iz vere ter iz srečanja z Jezusom Kristusom, ki je razlog naše sreče. Bolj ko smo zakoreninjeni v Kristusa, smo mu blizu, toliko bolj imamo v sebi notranjo vedrino, pa čeprav sredi vsakodnevnih nasprotovanj. Zaradi tega kristjan, ki je srečal Jezusa, ne more biti prerok nesreče, temveč pričevalec in glasnik veselja, ki ga je potrebno podeliti z drugimi, torej nalezljivo veselje, ki napravlja našo življenjsko pot lažjo.

    Nenehno zahvaljevanje
    Tretja drža, ki jo je nakazal Pavel (1Tes 5,18) pa je nenehno zahvaljevanje, torej hvaležna ljubezen do Boga. On je namreč z nami zelo velikodušen, mi pa smo povabljeni, da smo vedno hvaležni za njegove dobrine, za njegovo usmiljeno ljubezen, za njegovo potrpežljivost in dobroto, s tem da živimo v nenehnem zahvaljevanju, je poudaril papež Frančišek.

    (vir: Radio Vatikan, 2017)

    Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!

  91. Janez says:

    SVETI NADANGEL MIHAEL
    Sveti nadangel Mihael,
    brani nas v boju zoper zlobnost in zalezovanje hudega duha,
    bodi nam v pomoč.
    Ukroti naj ga Bog, ponižno za to prosimo.
    In ti, zvesti vodnik nebeške vojske,
    Satana in druge hudobne duhove,
    ki hodijo po svetu v pogubo duš,
    z Božjo pomočjo v pekel pahni.
    Amen.

    POD TVOJE VARSTVO PRIBEŽIMO
    Pod tvoje varstvo pribežimo,
    o sveta božja Porodnica,
    ne zavrzi naših prošenj
    v naših potrebah,
    temveč reši nas
    vselej vseh nevarnosti,
    o častitljiva in blagoslovljena Devica,
    naša gospa, naša srednica,
    naša besednica!
    S svojim Sinom nas spravi,
    svojemu Sinu nas priporoči,
    svojemu Sinu nas izroči!
    https://radio.ognjisce.si/sl/206/aktualno/28148/rozni-venec-orozje-za-boj-proti-zlu.htm

    MOLITEV ZA SEDEM DAROV SVETEGA DUHA
    Pridi božanski Tolažnik in napolni mi srce s sedmimi svojimi darovi.
    Pridi, Duh modrosti, in prepoji moje srce in dušo. Nauči me, kako opazovati in ceniti nebeške stvari, da jih bolj kot vse zemeljske stvari vzljubim in iskreno iščem.
    Pridi, Duh razuma, in razsvetli mojo dušo, da Tvoje božanske besede in skrivnosti sebi v rešitev pravilno razumem in se po tem spoznanju ravnam.
    Pridi, Duh sveta, in nauči moje srce predvsem to, da bo naklonjeno dobremu in se bo izogibalo zlu. Vodi me in upravljaj v vsakem dvomu, da nikoli ne skrenem s poti, ki me vodi k rešitvi.
    Pridi, Duh moči, in naseli se v meni. Ohrabri me v vseh težavah, utrdi me v bolečinah in nasprotovanjih, daj mi moč proti vsem napadom hudobnega duha, da Ti v vsem ugodim.
    Pridi, Duh znanja, in nauči me pravilno spoznati prehodne stvari tega sveta, da jih uporabljam le za Tvojo slavo in rešitev svoje duše.
    Pridi, Duh pobožnosti, in povedi moje srce v pravo pobožnost in sveto ljubezen do Boga, da Tebe vedno iskreno iščem, Tebe v ljubezni najdem in Te za vedno obdržim.
    Pridi, Duh strahu božjega, in prepoji moje srce s svetim strahom, da na Tebe, svojega Boga, neprestano mislim in se izogibam vsemu, kar bi lahko bilo sovražno Tvojemu božanskemu veličanstvu. Amen.

    Molitev skupnosti krščanskega življenja.

    O, SVETI DUH,
    presvetli in navdihni z Božjo Milostjo in Modrostjo naše srce,
    naše srce, našo dušo, naš um in razum,
    da bi s Tvojo Pomočjo prav razumeli in sprejeli vse bodoče dogodke,
    ki bodo po Božji Volji prišli in se bodo kot dobri in slabi trenutki zgrnili nad nas.
    Daj, da bomo živeli z globoko vero v našega Boga
    in da nas ne bo nikoli zapustila Luč Dobrote in Božja Milost Jezusovega Srca.
    Daj, da bomo z Vero v Jezusa, z močnim upanjem in Tvojo Modrostjo
    pregnali vsak dvom in strah,
    ki bi se širil in bi z negotovostjo ter preizkušnjami prežemal in najedal vse okrog nas.
    Pomagaj nam in opogumi nas, da bomo vedno goreče in vztrajno molili in delali,
    ter bili stanovitni in zvesti v Jezusovi Veri in Upanju na Zveličanje.
    Sveti Duh Vodi nas in navdihni nas, da bomo vedeli kaj je prav in kaj ni prav v Božjih Očeh.
    Okrepi nas Sveti Duh in nam daj Moči in Navdiha,
    da bomo vedno ostali stanovitni v naši Veri v Boga
    in da bomo vedno spolnjevali Božjo Voljo in Jezusov Evangelij Ljubezni in Usmiljenja med ljudmi.
    Očisti naše telo, dušo, um in srce, da v presveto jedro ne bi vstopilo zlo,
    ki bi lahko s hudobijo uničilo vse, česar bi se dotaknilo.
    Prosimo Te iz vsega srca, da virus zla in hudobije,
    ki bo kadarkoli pustošil, moril in dušil, obide nas in vse tiste,
    za katere molimo in Te prosimo in ki Verujemo Vate Jezus.
    Pridi Sveti Duh, Vodi nas ter navdihni nas,
    da bomo vedno hodili po Jezusovi Poti Odrešenja.
    Amen.
    Dopolnjena molitev skupnosti krščanskega življenja.

  92. Miro says:

    USMILJENI JEZUS: »OB TRETJI URI MILO PROSI MOJE USMILJENJE, POSEBNO ZA GREŠNIKE!«

    Besede življenja, ki jih je Usmiljeni Jezus zaupal sv. Favstini Kowalski, veliki glasnici Božjega usmiljenja, govori pa jih tudi nam, ljudem sedanjega časa (Dnevnik sv. Favstine Kowalske):

    – Ob tretji uri milo prosi moje usmiljenje, posebno za grešnike, in vsaj za kratek čas se poglobi v moje trpljenje, predvsem v mojo zapuščenost v trenutku umiranja. To je ura velikega usmiljenja za ves svet. Dovolim ti, da prodreš v mojo smrtno žalost; ob tej uri ničesar ne odrečem osebi, ki me prosi v imenu mojega trpljenja (Dnevnik, 1320).

    – Kadarkoli boš slišala, da ura bije tri, se vsa potopi v moje usmiljenje, slavi in poveličuj to usmiljenje; kliči njegovo vsemogočnost na pomoč za ves svet, posebej za uboge grešnike, kajti v tem trenutku stoji na stežaj odprto za vsakega človeka. Ob tej uri zase in za druge izprosiš vse, ob tej uri se je rodila milost za ves svet – usmiljenje je zmagalo nad pravičnostjo. Moja hči, ob tej uri se potrudi, da zmoliš križev pot, kolikor ti obveznosti to dopuščajo; če ne moreš moliti križevega pota, vsaj za trenutek stopi v kapelo in počasti moje Srce, ki je v najsvetejšem zakramentu polno usmiljenja; ako pa ne moreš stopiti v kapelo, se vsaj za trenutek poglobi v molitev tam, kjer si. Želim, da časti moje usmiljenje vsako ustvarjeno bitje, najprej pa ti, ker sem ti dal to skrivnost najgloblje spoznati (Dnevnik, 1572).

    Več o tem na http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

    Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!
    Sv. Favstina, prosi za nas!

  93. Janez says:

    SREČANJE Z NASMEHOM
    Ohranimo radost ljubiti Jezusa v naših srcih in delimo to radost z vsemi, s katerimi pridemo v stik. Izžarevanje radosti je resnično, saj nimamo razloga, da ne bi bile srečne, ko imamo Kristusa ob sebi, Kristusa v srcih, Kristusa v ubogih, ki jih srečujemo, Kristusa v nasmehu, ki ga podarjamo in v tistem, ki ga sprejemamo. Odločimo se – da noben otrok noben ubog in zapuščen siromak ne bo nezaželen in tudi, da vsakogar srečamo z nasmehom, še posebej takrat, ko se je težko nasmehniti.
    Sveta Mati Terezija

    NE GLEDE NA CENO
    Jezus je dal Svoje življenje da bi nas ljubil in da bi nam povedal, da moramo tudi mi dati vse, kar je potrebno, da storimo dobro drug drugemu… Jezus je umrl na križu, saj je bila to cena, ki jo je moral plačati, da bi nam grešnim ljude na zemlji storil dobro; da bi nas obvaroval pred sebičnostjo in grehom ter nas odrešil. Odrekel se je vsemu, da bi izpolnil voljo Očeta, da bi nam pokazal, da moramo tudi mi biti voljni, odreči se vsemu, da bi delali po Božji volji, ljubili drug drugega tako, kot je On ljubil vsakega od nas. Tudi mi moramo dajati drugim do bolečine. Za nas ni dovolj, da rečemo, da ljubimo Boga, moramo ljubiti tudi našega bližnjega. Spolnjevanje Božje Volje je Ljubezen.
    Sveta Mati Terezija

    Bog nas ljubi neskončno bolj kakor roditelja na Zemlji oče in mati
    Mati Terezija je povedala: “Pred nekaj meseci so našli na ulici v Melbournu moža, alkoholika, ki je živel že mnogo let v tej državi. Sestre so ga odpeljale v svoj dom. Ko je videl, kako so ravnale z njim, kako so skrbele zanj, mu je nenadoma postalo jasno: ‘Bog me ljubi.’ Zapustil je dom in se ni nikoli več vdal pijači. Vrnil se je k svoji družini, k svojim otrokom. Zopet je začel delati. Ko je dobil prvo plačo, je prišel k sestram, jim izročil denar in rekel: ‘Želim, da ste še za druge Božja ljubezen, kakor ste bile zame.’” Če se sestre matere Terezije tako odlikujejo v ljubezni, kaj naj rečemo šele o Bogu! Sveto pismo Božjo ljubezen primerja očetovi in materini ljubezni.

    V najlepši molitvi, ki nas jo je naučil Jezus, se obračamo na Boga z besedami: “Oče naš, ki si v nebesih” (Mt 6,9). Kristjani smo Božji otroci. To smo postali pri svetem krstu, ko smo se rodili iz vode in Svetega Duha (prim. Jn 3,5).
    Bog nas ljubi neskončno bolj kakor najboljši zemeljski oče. Jezus je rekel učencem: “Oče sam vas ima rad, ker imate tudi vi mene tako radi in trdno verujete, da sem prišel od Boga” (Jn 16,27). Božja ljubezen do nas je popolnoma nesebična. Bog ne more od nas ničesar pričakovati, česar že ne bi imel sam. Ljubi nas, ker nam hoče dobro.

    Božja ljubezen do nas je podobna tudi materini ljubezni. Kakor otrok ni s svojo ljubeznijo zaslužil materine ljubezni, tako mi s svojo ljubeznijo nismo zaslužili Božjo ljubezen. On nas vedno ljubi prvi in nas v svoji ljubezni vedno znova preseneča. Že v Stari zavezi Bog popisuje svoje ravnanje z izvoljenim ljudstvom s podobami, ki veljajo za matere:
    “Ko je bil Izrael mlad, sem ga ljubil, iz Egipta sem poklical svojega sina. Jaz sam sem Efraima učil hoditi, jemal sem jih na svoje lakte, pa niso spoznali, da skrbim zanje. Pritegoval sem jih s človeškimi vezmi, z vrvicami ljubezni, bil sem jim kakor tisti, ki si vzdigujejo otroka k licu, počasi sem mu dajal jesti” (Oz 11,1–4). Seveda je Božja ljubezen neskončno bolj popolna od ljubezni še tako popolne zemeljske matere. Je popolnoma brezpogojna: “Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim. Glej, na obe dlani sem te napisal” (Iz 49,15 s). Boga zanima vsak človek, vsaka človeška oseba, vsaka neumrljiva duša. Bog ljubi vsakega posebej. Ne zamenjuje nas med seboj. Pozna nas po imenu. Pozna našo zgodovino, stran za stranjo. V njej pozna vse vrstice in celo tisto, kar je med njimi. Z nami je na vsakem koraku, od zibelke do groba. Ljubi nas, čeprav ga mi ne ljubimo. Božje ljubezni smo deležni po delovanju Svetega Duha. Sv. Pavel uči, da “je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan” (Rim 5,5). Med sadove Svetega Duha šteje na prvem mestu ljubezen (Gal 5,22).

    V duhovno spodbudo, optimizem in stanovitnost v Veri in Zaupanju do Boga, brez katerega se nič ne zgodi na Svetu. Bog že ve, zakaj smpo zaslužili preizkušnje in bolezni zaradi koronavirusa. Vse bo minilo, tudi to. Vse pa se bo spremenilo na drugače, svet in mi. Bog hoče naše LJUBERZNI ne naše DARITVE: Amen. Janez

  94. Janez says:

    Kakšen je Božji načrt?
    Iz svetega evangelija po Marku (Mr 6,30-34)
    »Aleluja. Moje ovce poslušajo moj glas, govori Gospod, jaz jih poznam in hodijo za menoj. Aleluja.«
    Tisti čas so se apostoli zbrali pri Jezusu in mu poročali o vsem, kar so storili in učili. Tedaj jim je rekel: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!« Mnogo ljudi je namreč prihajalo in odhajalo, tako da še jesti niso utegnili. In odrinili so s čolnom sami zase v samoten kraj. Mnogi pa so jih videli, da odhajajo, in so jih prepoznali. Iz vseh mest so skupaj peš hiteli in prišli tja pred njimi. Ko je Jezus dospel do nekega kraja in se izkrcal iz čolna, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari.

    Podoba Jezusa kot dobrega pastirja dobi nove odtenke. Osebe, ki nastopajo v odlomku iz Evangelija so: množica, apostoli in Jezus. Množica je Jezusa iskala. Za njim so se selili iz kraja v kraj in ga zasledovali. Videli so čudeže ozdravljenja. Ob pomnožitvi kruha ga želijo razglasiti za kralja Judov, kajti prepričani so bili, da bodo njihove težave končno prenehale. Mislijo, da jih bo on družbeno-politično osvobodil in vzpostavil izraelsko kraljestvo. Ista navdušena množica je na koncu razočarana nad njim in ga zapusti. On ni zato prišel. Zakaj nam je tako težko dojeti Božji načrt in tako težko sprejeti njegovo milost? Lahko ugotovimo, da je hoditi za Gospodom popolnoma nekaj drugega kakor želeti Gospoda. Če je milost res milost, to pomeni, da ni zgolj preprosto izpolnjevanje naših pogosto tudi sebičnih želja po človeški pameti. Čeprav je v resnici prav Božja milost tista, ki lahko poteši vse naše želje in hrepenenja. V gornjem evangeljskem prizoru so apostoli le posredovalci. So orodja, po katerih naj bi Jezusovo sočutje doseglo vse in vse lačno ljudstvo nasitilo s kruhom in ribami, ki jih je pomnožil, da je nasitil množice. To je naloga cerkvenih služb: lomiti kruh Besede, da bo vera med ljudmi rasla. Jezus se vzpne na hrib. Ne pozabimo, da v Janezovem evangeliju ni omenjen govor blagrov. Tam nasiti množico, tako da pomnoži kruh. Ga pomnoži, ne ustvari. Spomnimo se prizora Jezusovih skušnjav v puščavi. Tam je skušan, da bi kamne spremenil v kruh in tako vsem dokazal, da je On Odrešenik. Jezus se mora po pomnožitvi kruha za množico umakniti in ostati sam, da ne bi ogrozil in spravil na slab glas svojega poslanstva. Njegova samota se bo dramatično povečala, ko ga bodo po dolgem govoru o evharističnem kruhu, s katerim razlaga pomnožitev, začeli učenci zapuščati. Niso ga doumeli in razumeli.

    Če gledamo sam dogodek pomnožitve, nam mnoge podrobnosti lahko vso globino dogajanja še bolj osvetlijo. Nahajamo se v puščavi. Velikonočni prazniki so blizu. Po tleh je veliko trave. Obedovali bodo razporejeni v skupine po sto in petdeset. Vsi ti podatki spominjajo na organizacijo izraelskega ljudstva v puščavi, ko je bila sklenjena zaveza med Bogom in njegovim ljudstvom. Jezus bo v svojem govoru še posebej naglasil, da je on sam resnični nebeški Kruh, ki hrani in daje življenje, počitek in novih moči. V moči tega kruha se uresničuje dokončna zaveza med Bogom in njegovim ljudstvom. Omemba ostankov kruha in koščkov rib poudarja obilje milosti, ki jih daje nova zaveza. Nova zaveza je namreč dana vsem. Onkraj nje ni ničesar, kar bi lahko potešilo človeška hrepenenja. Čudež je simbol obhajanja evharistije. Glagoli, ki jih uporablja (vzel, blagoslovil, razlomil in dal) so značilni za obhajanje svete Evharistije. Izid pomnožitve kruha je dramatičen. Vsi jedo, vsi se navdušijo, a nobeden v resnici ne razume in nihče ne zna videti Božjega delovanja. Jezus si bo zaman prizadeval, da bi razumeli Božji Načrt Odrešenja za vsre ljudi. Ljudje bomo to lahko razumeli šele takrat, ko se bomo ponovno ozrli Vanj, ki smo ga križali in prebodli na Golgoti. Kruh bo postal kruh življenja šele takrat, ko bo kazal na Božje ljubeče trpljenje za človeka.

    Božja ljubezen do nas ljudi nikdar ne deluje v skladu z zakonitostmi moči in sile, ki sta nam tako blizu po človeški pameti. Mi bi radi potešili svoja hrepenenja tako, da bi Boga uporabili za to, po človeški pameti. Težko pa svoja hrepenenja odpremo Bogu in še težje sprejmemo ter doumemo njegovo milost in Božji Načrt Odrešenja, ker mislimo po človeško. V tem je vsa težava človeškega srca v odnosu do Boga. Jezus to dobro ve. Čeprav ob različnih priložnostih stori vse, da bi mi lahko razumeli Božji Načrt, Jezus dobro ve, da bo moral iti v Jeruzalem, kjer bo na križu v vsej polnosti zasijala resnica njegove ljubezni do ljudi. Šele takrat bo lahko osvojil srca in jih vnel z isto ljubeznijo. Bog nas ljubi ali ljubimo Boga tudi mi grešni ljudje in smo mu kaj hvaležni za vse?! Molimo in proimo Boga, da nas razsvetli in poduči, da bomo vedeli, kaj je Božji Načrt za nas? Brez Boga smo nič, z Bogom pa smo močni in premoremo vse!

    Medmrežje pater Vili Lovše.

    Nadaljnii prispevek podajam mojim bratom in sestram v duhovno spodbudo, molitev in kesanje ter na Vero v Jezusa, da nam bo pomagal in nas Odrešil vseh težav in preizkušenj. Verujoči v Jezusa ne smemo nikoli izgubiti Vero in Zaupanje v Božjo Milost in Božjo Ljubezen. Bog je poslal nad nas preizkušnje inBbog jih bo tudi odstranil/umaknil od nas, ko bo Božja lekcija zadostovala za našo sprreobrnitev. Ničp več pa po koronavirusu ne bo tako, kot je bilo. Vse se bo spremenilo, tudi mi. Prosimo Boga za Božje Vodstvo in Navdih, kaj naj storimo, da bo prav. Amen. Janez

  95. Miro says:

    SV. PATER PIJ JE NEKOČ PROSIL: »BRAT, POMAGAJ MI NAJTI MOJE OROŽJE.«

    Kako je p. Pij cenil molitev, lahko sklepamo iz njegovih besed: »Tisoč let slave v palačah bogatih se ne da primerjati s srečo ene ure molitve pred tabernakljem.«

    Priča Pijeve nenehne molitve je msgr. Cesarano, škof iz mesta Manfredonia. Želel je opraviti duhovne vaje pri kapucinih. Osem noči je vstajal ob različnih urah in šel obiskat Najsvetejše; vsakokrat je pred oltarjem našel p. Pija, zatopljenega v pobožno molitev.

    Molitev rožnega venca je bila p. Piju najdražja molitev. Če nisi videl p. Pija pri oltarju ali v spovednici, si ga gotovo našel z rožnim vencem v roki. V teku dneva je izmolil neverjetno veliko rožnih vencev. Naročilo Marije v Fatimi ga je še bolj navdušilo za to molitev.

    Nekega večera v februarju l. 1953 je p. Karmel zaželel pri napol odprtih vratih p. Piju lahko noč. »Hvala. Kmalu bom šel počivat; prej moram zmoliti še dva rožna venca,« se je glasil odgovor. Pogovor se je nadaljeval: »Oprostite, oče, koliko rožnih vencev ste že zmolili danes?« In odgovor p. Pija: »No, svojemu predstojniku pa res moram povedati resnico. Zmolil sem jih 34.« »Kako ste jih mogli zmoliti toliko?« »Na to vprašanje pa ne bi rad odgovoril.«

    Nek drugi večer p. Pij nikakor ni mogel najti rožnega venca. Po dolgem iskanju je prosil brata: »Brat, pomagaj mi najti moje orožje.« »Kakšno orožje vendar?« »Da, orožje: moj rožni venec.«

    (zapis povzet po delu Pater Pij – stigmatik današnjega časa, cecilija.net)

  96. Janez says:

    BOŽJI NAČRT. KAJ SO ŠTIRJE DUHOVNI ZAKONI ZA KRISTJANE?
    Štirje duhovni zakoni so pot oznanjevanja dobre novice odrešenja, ki nam je na voljo po veri v Jezusa Kristusa. Je preprost prikaz pomembnih naukov iz Kristusovega Evangelija v štiri duhovne zakone za kristjane. Bog ima Božji načrt za ljudi.

    Prvi od štirih duhovnih zakonov pravi: »Bog te ljubi in ima za tvoje življenje čudovit načrt.« Janez 3:16 govori: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« Janez 10:10 je navedel razlog, zakaj je Jezus prišel: »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju.« Kaj nas zadržuje stran od božje ljubezni? Kaj nam preprečuje, da bi imeli bogato življenje?

    Drugi duhovni zakon je »Človeštvo je prežeto z grehi in zato ločeno od Boga. Zaradi tega ne moremo spoznati čudovitega Božjega načrta, ki ga ima Bog za nas.« Pismo Rimljanom 3:23 potrjuje to dejstvo: »saj so vsi grešili in so brez božje slave.« Pismo Rimljanom 6:23 razlaga posledice naših grehov »plačilo za greh je namreč smrt«. Bog nas je ustvaril, da bi imeli z njim prijateljski odnos. Toda človeštvo je na svet prineslo greh in je zato ločeno od Boga. Uničili smo razmerje, ki ga je z nami hotel imeti Bog. Kakšna je rešitev?

    Tretji od duhovnih zakonov je »Jezus Kristus je edina Božja pomoč za naše grehe. S pomočjo Kristusa so nam lahko odpuščeni grehi in z njegovo pomočjo lahko ponovno obudimo pravo razmerje z Bogom.« Pismo Rimljanom 5:8 pravi: »Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki.« 1 Pismo Korinčanom 15:3-4 nas obvešča, kaj moramo vedeti in verovati, da bi bili rešeni: »Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih.« Tudi sam Jezus v Evangeliju po Janezu 14:6 pove, da je on edina pot odrešitve: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu, razen po meni.« Kako lahko prejmem ta čudoviti dar odrešitve?

    Četrti duhovni zakon pa govori: »Če želimo prejeti dar odrešenja in spoznati čudoviti Božji načrt za naša življenja, moramo verovati v Jezusa Kristusa.« Janez 1:12 to tudi opiše: »Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci.« Tudi v Apostolskih delih 16:31 je jasno zapisano: »Verjemi v Jezusa Kristusa in odrešen boš!« Rešeni smo lahko samo iz Božje Milosti, samo po veri, samo v Jezusu Kristusu (Pismo Efeženom 2:8-9).

    Če hočeš zaupati v Jezusa Kristusa kot svojega Odrešenika, povej Bogu naslednje besede. Izrekanje te molitve te ne bo odrešilo, odrešilo te bo namreč vera, spolnjevanje Božje Volje ter Božjih zahtev in zaupanje v Jezusa Kristusa. Ta molitev je preprosto način, kako izkazati Bogu svojo vero in se mu zahvaliti za odrešenje.

    »Bog, vem, da sem grešil in zaslužim si kazen. Priznam svoje grehe in jih v molitvah in spokornosti obžalujem. Prosim odpusti mi. Gospod Jezus Kristus je s smrtjo na križu na Golgoti in z vstajenjem od smrti zame in za vse nas ljudi prevzel vse moje in človeške grehe in nam tako preko vere vanj omogočil odpuščanje. Zato se bom odvrnil od grehov in zaupal vate in v tvoje odrešenje. Prosim pomagaj mi in me vodi po Poti Odrešenja k Tebi Jezus. Hvala za tvojo prečudovito ljubezen, milost in odpuščanje, ki je dar večnega življenja. Hvala Gospod za vso Dobroto in Ljubezen. Hvala, ker si nas ustvaril sebi v Veselje in v večno Slavo. Prosim odpusti nam in nam pomagaj, da se spreobrnemo in poboljšamo. Pridi k nam Gospod, ki Te potrebujemo, da nas boš Vodil in Učil, kaj je prav in kaj ni prav. Pomagaj nam, da bomo odslej spolnjevali Božjo Voljo in s tekm Božji Načrt za nas. Bog poikmagaj nam, da bomo spoznali, da hočeš naše LJUBEZNI, ne naših DARITEV! Amen!« Janez

    Medmrežje Gotquestions; že objavljeno.

  97. Janez says:

    TO JE MOJA MOLITEV K TEBI GOSPOD
    To je moja ponižna in goreča molitev k Tebi moj Gospod,
    ki jo molim danes preden zaspim, na jasen večer z luno in zvezdami na nebu.
    Gospod izročam Ti svoje trpeče srce, populi iz njega ves plevel in sežgi v njem vso umazanijo mojih grehov.
    Prečisti v njem vse nečiste misli in mojo nečisto kri ter pomagaj mi, da se bom poboljšal.
    Utišaj prosim v moji duši vse moje viharje in divje plamene ognja materialnih želja in hotenj.
    Veliko misli se mi podi po glavi a le eno je potrebno: Spolnjevati Božjo Voljo!
    Prosim postavi v moji duši spet vse na svoje mesto, da bom močan in pravičen.
    Da preneham razmišljati le po človeško in uveljavljati svojo človeško voljo.
    Prosim izkorenini moje slabosti v mojem srcu.
    Umiri prosim moje misli in srce, da bom videl jasneje.
    Prosim Oče, daj mi moč, da bom zlahka prenašal svoj bol in
    da bom rad trpel vse preizkušnje in se voljno prekalil in okrepil.
    Daj mi moč, da bom s svojo strpnostjo in ljubeznijo bolj ploden in da bom pomagal ubogim
    In da ne bom v strahu za položaj in službo pokleknil pred nadutim mogočnežem, ki dela krivico.
    Daj mi moč, da reveža ob poti nikdar ne bom prezrl in zatajil.
    Daj mi moč, da se bom s svojim duhom po Tvojem navdihu Gospod zavihtel
    visoko nad vsakodnevni semenj ničevosti in trgovino ljudi, ki tekmujejo in se bogatijo.
    Daj mi prosim moč, da se uklonim Tvoji Volji in pozabim na svojo Voljo.
    Gospod darujem Ti svoje srce, svoja usta, svoje misli, svoje življenje, sebe vsega.
    Darujem Ti svoje življenje, vzemi ga in vodi me po Poti k Tebi, da ne zaidem v labirintih življenja.
    Tvoja ljubezen in dobrota Gospod, tvoja Milost naj bo vedno v meni, da bo zmerom:
    v meni ogenj, ki me bo očiščeval in prečistil skušnjav in grehov;
    vsekdar tvoja Svetloba in Modrost Duha, ki me bo vodila po pravih poteh;
    potrpežljivost, s katero bom lažje premislil svoje odločitve;
    iniciativa pobud, s katerimi bom aktivno deloval,
    voljnost in ponižnost s katero te bom moj Bog in Deus Creator ubogal,
    volja, s katero se bom bojeval in trudil za Pravico in Mir med ljudmi na Zemlji
    in Umirjenost, ki ga lahko prinese molitev in Milost Božja ter Ljubezen med Ljudi.
    Ne zapusti me Gospod nikdar, potrebujem Te kot vodo, sonce, zemljo in zrak za življenje.
    Potrebujem Tvojo milost, Tvojo nenehno pomoč ko zaidem ali se izgubim, Tvojo Ljubezen!
    Ne zapusti me Gospod Bog nikdar, ker Ti si moje vse, kar premorem.

    Nekoliko dopolnjena in razširjena molitev Prihajam k tebi, molitve in premišljevanja, kapucini 1995.

    GOSPOD NAJ BOM KAKOR PLODNA ZEMLJA
    Gospod naj bom kakor Zemlja, naj bom kakor Plodna Njiva,
    rodovitna in globoka prst,
    v veselje Tebi Oče in v radost kmetu, da bo na Božji Njivi oral, sejal in žel.
    Ker Tam Gospod boš blagoslovil vse naše delo in trud, da bo obilna setev in obilna žetev.
    da ne bo lačnih in da bodo polne kašče za vse, da se nasitijo.
    Molimo, da nikdar ne bo zmanjkalo delavcev, zakaj dela je veliko in treba je trdo delati
    in se truditi v potu svojega obraza na zemlji.
    Počiješ malo, si obrišeš pot z obraza, pogledaš v nebo k Njemu in zmoliš zahvalo Očetu za vse.
    Gospod pomagaj mi prosim, da bo vse moje življenje napolnjevala iskrena Vera,
    da ga bo navdihovala Tvoja Dobrota in Ljubezen, da ga bo dvigovalo Upanje in
    da boš dal Svoj Blagoslov vsemu kar počnem, za kar si mi naročil, da storim.
    Gospod vodi me po Tvojih stezah in navdihni me, da bom vedno vedel, kaj je prav, da storim.
    Prosim pomagaj mi, da bom v molitvi in brankju Biblije spoznal, kaj je Božja Volja.
    Razsvetli me, da bom s tem ko bom spolnjeval Božjo Voljo in Evangelij uresničeval Božji Načrt.
    Odpusti mi vse moje grehe in me Vodi in Poduči, da bom odslej vedno Hodil po Poti k Jezusu.
    Hvala Ti Gospod, ki živiš in kraljuješ vekomaj.

    Janez AKA Dichter Hansi

  98. Janez says:

    VSEMOGOČNI BOG PROSIM ODPUSTIM NAM GREHE, ODREŠI NAS BOLEZNI IN EPIDEMIJE
    Vsemogočni, večni, pravični in usmiljeni Bog,
    daj nam ubogim, da bomo zaradi tebe delali,
    kar vemo, da hočeš po Božji Volji,
    in da bomo vedno hoteli, kar je tebi všeč;
    da bomo notranje zdravi in očiščeni,
    notranje razsvetljeni in skromni ter ponižni
    in vžgani ter milostno obdarjeni z Božjo Milostjo.
    Prosimo Te za Milost, da bomo podučeni z ognjem in modrostjo Svetega Duha,
    mogli hoditi po stopinjah tvojega ljubljenega Sina Jezusa,
    našega Gospoda in Odrešenika Jezusa Kristusa
    in le po tvoji milosti mogli priti k tebi, Najvišji.
    V svetu razsajajo bolezni in epidemije KORONAVIRUSA,
    od katerih so številni ljudje zboleli in nekateri celo umrli.
    Prosimo te obvaruj nas vseh bolezni, epidemij zaradi koronavirusa.
    Pomagaj nam prosim Gospod, da ne bomo nikoli po Tvoji Milosti Zboleli na Duhu in na telesu.
    Prosimo pomagaj nam, da se bomo spokorili v molitvah in odpusti nam naše grehe.
    Pomagaj nam prosim, da se bomo spreobrnili in poboljšali in ti bili v Slavo in Veselje.
    Prosim Te razsvetli in poduči zdravnike, da bodo zmanjšali z zdravljenjem in novimi zdravili epidemijo bolezni.
    Daj nam prosim zdravje na Duši in na Telesu, da se Ti bomo v molitvah zahvaljevali, Te poveličevali in Slavili.
    Prosim vodi nas in nam pomagaj, da nikoli več ne bomo zašli na stranpota, ki ne Vodijo k Tebi Jezus.
    Obvaruj nas prosim skušnjave in zapeljivosti Mamona in Hudobca, da Ti bomo ostali Zvesti in Trdni v Veri.
    Za to Te prosimo in molimo Tebe Jezus,
    ki si in boš v popolni Sveti Trojici nedeljivo Eden
    in ki živiš in kraljuješ v Večni Slavi z Bogom Očetom in Svetim Duhom,
    naš Odrešenik in naš vsemogočni Bog,
    na vse veke vekov.
    Amen.
    Janez AKA Dichter Hansi

    Molimo in prosimo Boga, da nas odreši bolezni, epidemij koronavirusa in da bo Jezus Odrešenik in Učenik s Svetim Duhom podučil vse zdravnike, da bodo z novimi zdravili in novimi postopki uspešno in učinkovito zmanjšali bolezni in število obolelih zaradi epidemij, ki razsajajo po svetu. Prosim pozdravi vse, ki so zboleli, da bodo kmalu okrevali. Prosim Te Gospod, da se bo epidemija v svetu ustavila in medicinsko obvladovala. Prosim Te Jezus sliši in usliši nas. Amen. Janez

  99. Janez says:

    GOSPOD ZA MIR IN SOŽITJE MED LJUDMI BREZ VOJN NA SVETU TE PROSIM
    Gospod, za mir, sožitje in koeksistenco med narodi, brez vojn in sovraštva Te prosim.
    Za tisti mir, ki daje smisel človeškemu bivanju, ki zapolni praznino, odžene tesnobo in strah.
    Gospod, za mir Te prosim.
    Za tisti mir, ki daje srcu moč, da ne misli hudega, da vse prenaša, da odpušča, spet in spet, in da – kljub vsemu – ljubi.
    Gospod, za mir Te prosim.
    Za tisti mir, s katerim si utišal viharno jezero, pomiril svoje učence, potolažil množice, sprejel križ na svoje rame in se tiho daroval.
    Naj zasije nad nami Tvoje obličje, naj stisk roke poveže v eno vse, ki iščemo Tebe, ki si Mir in Življenje samo.
    Za mir Te prosim Gospod,
    da ne bo več vojn in nasilja nad pravičnimi in nedolžnimi ljudmi; da ne bo beguncev,, lačnih in revnih, ki so bežali iz porušenih domov hzaradi vojn; prosimo pomagaj nam, da bo odslej zavladal Božji Mir, sočutje, strpnost in razumevanje med ljudmi.
    Gospod prosim odpusti nam naše grehe, pomagaj nam v stiskah bolezni in oboleavanja zaradi koronavirusa in odreši nas obolevanja in smrti. Podari nam Božje Usmiljenje, Božjo Dobroto, Božje Odpuščanje in Božjo Ljubezen, saj smo Tvoji Otroci, ki te Ljubimo. Rekel si nam: hočem vašo LJUBEZEN NE DARITEV. Amen.

    Molitev skupnosti krščanskega življenja

    Molimo. O Bog, razsvetljuj mi srce, razum in duha, da bom znal prepoznavati Tvojo voljo in jo prav izpoljevati, da bom znal prepoznavati znamenja časov in da bom v svojih dejanjih doma in v svetu ravnal razumno in odgovorno. Pomagaj mi prosim, da bom vedno v Življenju Tvoj misijonar Ljubezni in Miru ter apostol Usmljenja, ki se trudi pomagati, živeti in moliti kot Ti Jezus moj Gospod. Amen.

    POTREBUJEM TE JEZUS MOJ GOSPOD
    Resnično potrebujem Nekoga,
    ki se ne bo izmikal problemom tega sveta.
    Nekoga, ki bo spravil bogate z revnimi,
    ki bo dal državnikom modrost in blagoslov, da ne bo na svetu vojn in trpljenja ter revščine in lakote,
    ki ne bo presojal ljudi po družbenemu položaju, bogastvu, znanju, barvi kože in inteligenci,
    ki se ne bo zanimal samo za mogočne, zvite in prekanjene mogočneže v politiki in gospodarstvu,
    ki bo v pravem trenutku brez ovinkov povedal Resnico in Pravico komurkoli na Zemlji,
    ki bo kazal vsem Ljudem brez razlik Pot k Miru, Ljubezni in Odpuščanju in ki bo Kažipot vsem Ljudem,
    ki se bozavzel za revne, bolne, osamljene, lačne, revne in tudi Zame,
    ki mi bo pomagal, da bom razumel druge in samega sebe,
    ki me bo usposobil za Strpnost do drugačnih, pomoč revnim in bolnim
    ter za Ljubezen do Ljudi in drugih živih bitij in neživih Stvari v Stvarstvu,
    ki me bo rešil zaskrbljenosti, strahu, tesnobe in pred nasprotniki,
    ki me bo potreboval in uporabil v Svojem Načrtu, da bom na strani Rešitev in ne Problemov,
    ki mi bo vse odpustil in nikoli nič očital,
    ki mi bo dal jasen odgovor ko ga bom iskal in prosil za pomoč v odločilnih trenutkih ,
    ki mi bo pomagal, da bom iskal in našel smisel mojemu življenju,
    kateremu se bom posvetil tako, da bom hodil po Njegovi Poti Evangelija,
    in ki mi bo pomagal, da bom dober človek in dober kristjan.
    Potrebujem Te Jezus, pridi k nam Gospod in nas blagoslovi.
    Amen.

    Molitev Prihajam k Tebi. Že objavljeno.

    ČUJ, MARIJA, KLIC SRCA
    Čuj, Marija, klic srca, bodi nam usmiljena! Ti mogočna, sveta Mati, moreš vedno pomagati. Ko nikjer ni več pomôči, si nam zvezda v temni noči. Ne presliši prošnje glas, ljuba Mati, reši nas! Glej, otroci Tvoji smo, Tebi vse zaupamo. Ti nam moreš pomagati, o, pokaži, da si naša draga Mati! Prosi Boga za nas in pokmagaj nam, da se obvarjemo in rešimo bolezni in koronavirusa. Amen.
    Dopolnjena molitev skupnosti krščanskega življenja.

  100. Administrator says:

    Jasno sporočilo o izvoru coronavirusa in vseh oblik zla v svetu

    Sestra Emmanuel Maillard, francozinja, ki deluje v Medjugorju že skoraj od začetka prikazovanj in je osnovala organizacijo Children of Medjugorje, je objavila posebno ugotovitev ob pojavu corona virusa in kaj se skriva za njim. Želi nas ob tem spomniti na dogodek v povezavi s sv. papežem Janezom Pavlom II. Dala mu je naslednji naslov:
    Kava Janeza Pavla II.
    Vsi vemo, da so svetega papeža Janeza Pavla II. hoteli umoriti kmalu po začetku njegovega papeževanja (1981, torej v letu, ko so se začela prikazovanja v Medjugorju). Zaradi Božje previdnosti se je sicer zgodil atentat, toda papež je preživel po čudežnem posegu Fatimske Matere Božjeo. Na kliniki Gemelli je bil operiran. Izrezali so mu kroglo in se je nato tam zdravil. Komaj se je njegovo zdravstveno stanje izboljšalo, je povabil na kosilo nekatere svoje najožje sodelavce. Povabila so se udeležili nekateri škofje, med njimi tudi škof Pavel Hnilica iz Slovaške, ki je sestri Emmanuel zaupal naslednjo zgodbo. Škofje in kardinali so se zbrali pri kosilu ob, seveda, navzočnosti papeža. Najprej je med njimi potekal običajen pogovor, potem pa so spregovorili tudi o atentatu. Eden izmed škofov je zastavil naslednje vprašanje: »Kdo je pravzaprav povzročitelj tega atentata?« Nekateri so izrazili svoje domneve in ugotavljali, da je za tem ruska tajna agencija KGB, ali pa ameriška obveščevalna agencija CIA, itd… Medtem je papež pil kavo in poslušal različna mnenja in ugotavljanja. Ko so škofje in kardinali izrazili svoja mnenja, so postali radovedni, kaj o tem misli sveti oče papež Janez Pavel II. Na veliko presenečenje vseh, je on povsem mirno dejal: »Povzročitelj vsega tega je Satan!« Zaprepadeni škofje in kardinali so molčali. Papež pa je dodal: »Toda zapomnite si, da je tudi satan orodje v Božjih načrtih!«
    Kdo povzroči, da se ne moremo udeleževat svete maše in častit Najsvetejšega? Satan! Kdo seje vsesplošno paniko med ljudmi? Satan! Kdo želi izbrisati vse človeštvo z obličja zemlje? Satan! Satan je morilec od začetka in kot pravi apostol Peter: »Trezni bodite in budni! Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl« (1Pt 5,8)! Kdo prepričuje človeka, da ga je Bog zapustil, ali da ga Bog kaznuje? Satan, ki je vedno ljubosumen na človeka! Kdo je pripeljal to civilizacijo do stanja, da živi brez Boga? In da ji zemeljska blaginja postaja brezmejna sreča? Spet on, ki je oče laži!
    Sporočilo je bolj kristalno jasno kot kdajkoli prej. Lahko bi še nadaljevala, piše sestra. Za vso to agonijo in za vsemi temi dramatičnimi stanji, v katerih se nahaja človeštvo in številni Božji otroci zaradi tega trpijo, je Bog, ki ima svoj načrt! Samo On lahko to zlo, ali katerokoli drugo obliko zla! In to že dela.
    Dragi bratje in sestre! Tragedija, ki je zajela ves svet, ne bo imela zadnje besede! Minila bo! Naša vloga je, da smo pozorni, da po svojih močeh v molitvi, žrtvi in postu pripomoremo temu, da bi trajala čim krajši čas s čimmanj posledicami.
    Naša nebeška Mati Marija nas že 39 let najbolj potrpežljivo in najbolj ljubeče poučuje in vodi, nas opogumlja in spodbuja v veri, upanju in ljubezni in v njenih sporočilih najdemo rešitve tudi za sedanjo situacijo! Jasno in preprosto nam govori odkod prihaja zlo? Kako nam Bog obrne v dobro obrne če se na pravi način bojujemo proti zlu? Kako naj zmagujemo? Kako naj se naš križev pot spremeni v pot radosti in dokončne osvoboditve? Mati nas samo opominja, da naj živimo preprosto evangeljsko življenje in zlo nam nič ne more.
    Med drugim tudi vemo in naša Mati posebej poudarja pomen združevanja svojega trpljenja z Jezusovim trpljenjem za odrešenje sveta in tako naše trpljenje postaja vir neizmernega blagoslova. Je trpljenje, ki nas odkuplja od greha, zla in smrti. Največji zgled izmed vseh ljudi je Mati Marija, ki je Soodrešiteljica. Torej, kaj se bo dogajalo v prihodnje, je veliko odvisno od nas samih in našega sodelovanja z Božjimi načrti!!!

    • Janez says:

      KAJ JE BOŽJI NAČRT ZA NAS KRISTJANE IN VSE LJUDI?
      O Božjih načrtih je znan rek: Bog, ki te je ustvaril brez tebe, te ne more odrešiti brez tebe (sv. Avguštin, pridiga CLXIX, 13).

      Kaj pomeni »načrt« za Gospoda, kako si ga razlagamo mi ljudje in kristjani?
      Da, Bog ima »načrt« – ampak kaj to pomeni? Kaj pomeni »načrt za življenje ljudi« – za vsakega, od rojstva do smrti, pa tudi pred tem in po tem; in za bivanje vsega drugega, kar je ustvaril? Prerok Jeremija (poglavje 29, vrstica 11) govori Izraelcem v času stiske: 11 Vem za načrte, ki jih imam z vami, govori Gospod: načrte blaginje in ne nesreče, da vam dam prihodnost in upanje. 12 Klicali me boste in prihajali molit k meni in vas bom uslišal. 13 Iskali me boste in me boste našli. Ko me boste iskali z vsem srcem, 14 se vam bom dal najti, govori Gospod. Obrnil bom vašo usodo in vas bom zbral iz vseh narodov in iz vseh krajev, kamor sem vas izgnal, govori Gospod. Z drugimi besedami: Bog ima za nas dobre načrte; to tudi takrat, ko se nam zaradi težav (slabe usode) zdi, da smo se mu zamerili; ima načrte za vse nas skupaj; pričakuje, da smo pri dobrih načrtih aktivni in sodelujemo z njim in mi med seboj.
      Kadar komu razlagamo, kaj Bog načrtuje glede nas, smo včasih nezavedno obremenjeni z vraževerji in nekrščanskimi verovanji. Npr. vile rojenice in sojenice, vpliv zvezd, horoskop in usoda v dlani, ideja žrtvovanja za srečo, posebni obeski okoli vratu glede naše življenjske identitete, naša imena, dogodki v življenju kot znamenja … Ideja »božjega« načrta za človeka ima lahko (pre)velik psihološki oz. duhovni (mistični) pritisk, zato je prav, da jo raje razčistimo, kot pa da bi jo skrivali. (Tudi zato se je važno zavedati čustev in sposobnosti …) Pri tem pomaga poglobljen študij sodobnih knjig o krščanski veri, pa tudi zavedanje, da imajo različne kulture in vere (religije) različne poglede na temo Božjega načrta.
      Ko se izražamo o načrtu, da je »od rojstva«, je prav da razmišljamo, kako se nas Bog dotika celostno, v osebni zgodbi vsakega, v njegovem konkretnem okolju, pa tudi v njegovi posebnosti … Vsaka človeška oseba ne živi svojega življenja zgolj sama po sebi (lastno telo, um, identiteta, ločenost od drugih…), ampak hkrati tudi iz odnosov z drugimi (družina, prijatelji, znanci, društva, skupine oz. skupnosti …). Bog je za vsem tem in v vsem tem na sebi lasten način, s svojim dobrotnim slogom in identiteto: kot Stvarnik in Odrešenik in Tolažnik. Naš odnos z Bogom se od odnosov z ljudmi razlikuje po tem:
      • da ima Bog največjo ustvarjalno moč in skrb za nas, hkrati pa je neviden in skrivnosten – Stvarnik in Oče (in ti si njegov Božji otrok, Božji sin, Božja hči ;) );
      • da mu je uspelo čudovito izpeljati lasten načrt v primeru svojega človeškega življenja, z brezpogojno ljubeznijo do vseh ljudi – razodeti Bog, Jezus Kristus in Odrešenik;
      • da ima neposreden dostop do zadnjega kotička našega srca, ko smo na tem, da mi sami oblikujemo odnose do drugih – Sveti Duh Tolažnik, ki nas vodi in nam pomaga.
      Še ena stvar je pomembna. Ob misli na to, da ima nekdo načrt zame, se mi lahko prebudi pomislek: »Ja kje pa je moja svoboda, če že ima Bog načrt zame?« Običajno take pomisleke spremljajo strah, nezaupanje, sumničavost … (ne pa veselje, razsvetljenje …), ki kažejo na to, da vprašanje meri v slepo ulico. To vprašanje ne upošteva, da je možen navidezen paradoks (protislovje): Svobodni smo, čeprav ima Bog načrt za nas, za vsakega. Prav pa je, da si vprašanje o lastni svobodi postavimo z odgovornostjo: »Božji načrt je v tem, da jaz preko svobode najdem pot do zrele ljubezni, ki je bila zasejana v meni, ko mi je bilo podarjeno življenje, saj sem prišel na svet brez mojega pristanka. Kako je najbolje, da živim (z drugimi ljudmi) s tem, kar mi je dano?«

      Božji načrt nam kaže smer ljubezni (pomoči ljudem in poslušanja Boga), na vsakem od nas pa je, da svojo smer razčisti in izbere prave cilje oziroma odločitve, in sredstva, da jih doseže, v skladu z Božjo Voljo. Oziroma tudi od upoštevanja lastnih danosti (zdravje, podpora bližnjih, družbeno stanje, osebne sposobnosti, spretnosti in interesov …) do velikih in daljnoročnih odločitev kot so življenjski stan (družina, samskost, Bogu posvečeno življenje, kakšen zahtevnejši poklic) in konkretne osebe (partner, ustanova, kraji in dežele bivanja), pa do sredstev (začasno spoznavanje partnerja ali ustanove, gojitev telesne in duhovne kondicije, izobraževanje, praksa, služenje denarja, delo v poklicu in kariera, … dobrodelnost oz. prostovoljstvo, uporaba medijev, počitek, odnos do Boga itd.) Toda odločitev za odnos z Bogom je pred vsemi temi odločitvami (in celo pred danostmi, kot je npr. zdravje) in tega se žal malokdo zaveda. Zato je ogovor na vprašanje kaj je Božji načrt tisti biser, ki ti lahko zelo pomaga v življenju, če ga ne boš pozabil in se izgubil v ateizmu in materializmu današnjega sveta hitenja, konkurence, egoizma in odtujenosti. Uporaba naše človeške svobode postane napeta in problematična, ko se v kakšnem primeru izkaže, da smo kljub dobrim željam izbirali slabe odločitve, slabe cilje, napačna sredstva; ko naša dejanja naenkrat ne učinkujejo več ljubeče, ampak postanejo hudobno egoistično zlo. Izkaže se, da se v našo svobodo lahko vmeša skušnjavec »hudobni duh«. Zanj ne moremo reči, da ima »načrte« glede našega življenja, saj njegovo delovanje še zdaleč ni tako odkrito in jasno kot Božje, ampak prav nasprotno: v našem srcu se hudobni duh igralsko sprenevedavo pretvarja, da hoče dobro, pa v resnici vodi v slabo in v hudobijo, česar se moramo čuvati tudi z molitvijo k Bogu in k Mariji, da vemo, kaj je poslano k nam od Boga in kaj ne. Čeprav zaradi tega ni možna jasna razlaga o njegovi hudobni identiteti, se ga lahko vsak nauči prepoznati po običajnih taktikah in učinkih, kar obravnavajo molitve in duhovne vaje ter prošnje k Mariji in Jezusu. Naj pa nas misel na hudega duha, ki ima slabe namene za naša življenja, ne prestraši, saj imamo Odrešenika. Pogosto namreč najbolj okusimo dobrotnost Božjih načrtov in vodstva ravno takrat, ko nam pomagajo v stiski. Saj poznamo rek: Dobrih stvari (ali prijateljev) se zaveš takrat, ko jih izgubiš. Ali tudi v stiski in težavaš spoznaš prijatelja. In ta Odrešenik, Učenik in Prijatelj, ki nas nikdar ne zapusti je Jezus, pod pogojem, da verjemo Vanj, da živimo po njegovih zapovedih in da ga prosimo, da pride k nam in nam pomaga in nas vodi. Prav pa je, da se učimo tudi iz izkušenj lastne svobode, tako iz pozitivnih kot iz negativnih in da veliko molimo in prosimo za vodstvo in navdih ter poduk samega Boga. Morda največja odgovornost naše svobode je, da se odločimo učiti iz Jezusovega zgleda, opisanega v evangelijih, kako premagati zlo, smrt. Jezusov zgled nas hkrati vodi do Boga in naše človeške resničnosti, v obojem skupaj pa do nenadkriljive ljubezni do človeštva in Stvarstva.

      Božja ljubezen do nas nikdar ne deluje v skladu z zakonitostmi moči in sile, ki sta nam tako blizu po človeški pameti. Mi bi radi potešili svoja hrepenenja tako, da bi Boga uporabili za to. Moramo pa razumeti, da moramo spolnjevati Božjo Voljo in ne našo človeško voljo, kjer lahko zaidemo na stranpoti in zgrešimo Pot k Jezusu. Težko pa svoja hrepenenja odpremo Bogu in še težje sprejmemo njegovo milost, če se ne odpremo Bogu, da pride k nam in ostane pri nas in v nas. V tem je vsa težava človeškega srca v odnosu do Boga. Jezus to dobro ve in nam bo pomagal. Čeprav ob različnih priložnostih stori vse, da bi mi s človeško pametjo lahko razumeli, Bog dobro ve, da nam bo moral pomagati in nas voditi po Poti k Sebi, saj brez Boga ne moremo storiti nič. Kar je prav v človeških očeh ni prav v Božjih Očeh. In On ve kaj je dobro za nas in kaj rabimo, še preden ga česarkoli prosimo. Zato ponižno prosimo in molimo za Božje Vodstvo, da bomo spolnili Božjo Voljo in Božji Načrt za nas ljudi. Prosimo ga, da pride k nam, ker verujemo Vanj.

      Ne pozabimo se obrniti naravnost na Boga, in sicer direktno kar mi sami, se pogovoriti z Njim v molitvi, prošnjah, branju Svetega Pisma, Evangelija in Psalmov. Tu je predlog: kako lahko prosimo Boga: »Gospod, prosim da bi imel odprto srce v tej stvari … Naj sprejmem vso Tvojo ljubezen in Svetega Duha. Gospod prosim poduči me, kaj je prav da naredim, da bom pravilno ravnal in se odločil in bo to v skladu s Tvojo Božjom Voljo in Načrtom zame« Seveda Mu lahko izrazimo vsa svoja vprašanja, čustva, pomisleke, negotovosti kako se naj prav odločimo, kam naj gremo in kaj naj storimo … Počasno branje dveh psalmov iz Svetega pisma nam lahko pomaga začutiti, kako nam Gospod hoče dobro: Psalm 23 (22) »Dobri pastir in gostitelj« in Psalm 139 (138) »Pred vsepričujočim in vsevednim Bogom«. Zavedajmo pa se po Sv. Avguštinu, da nas Bog, ki nas je ustvaril brez nas, lahko reši le z nami, ki verujemo Vanj in z Njim uresniičujemo Božjo Voljo in Božji Načrt.

      Primer: Odgovoriti na Božji načrt pomeni reči “da” veri v Boga, spolnjevanju Božje Volje, Ljubezni in Dobroti, Odpuščanju, Dobrim delom in služenju drugim, molitvam, krščanskemu življenju kot vrednoti. Pomeni tudi hrepeneti po svobodi odrešenja, postati Jezusov učenec, stopiti na pot krščanskega življenja in svetosti, uresničiti svoje življenje v polnosti ter živeti kot je živel Odrešenik. Jezus nam naroča naj se ljubimo med seboj, kot nas je on ljubil. Uresničiti lastno poklicanost pomeni umreti sebi in uresničiti voljo Očeta tako, da v meni zaživi Kristus. Kdor bo svoje življenje izgubil, ga bo rešil, kot Sveti Štefan.

      Razni povzetki iz verske literature, prispevkov iz medmrežja, lastni prispevki, bratje kapucini et altro za duhovno spodbudo, molitev, spokoritev, obžalovanje in spreobrniztev, da bomo živelim odslej kot Jezus naš Odrešenik.
      Že objavljeno.

      Sklep: Za dežjemk pridfe vedno sonce. In Biog nam ljudem nikolim ne naloži tako teđžkih bremen in preizkušenj, kot jih lahko nosimo. Molimo in prosimo za Usmiljenje Boga, da nam odpusti in pomaga k poboljšanju. Zavedajmo pa se po Sv. Avguštinu, da nas Bog, ki nas je ustvaril brez nas, lahko reši le z nami, ki verujemo Vanj in z Njim uresniičujemo Božjo Voljo in Božji Načrt. Bog, ki te je ustvaril brez tebe, te ne more odrešiti brez tebe (sv. Avguštin, pridiga CLXIX, 13). Amen. Janez

      • Miro says:

        BOŽJA BESEDA JE ŽIVA IN DEJAVNA!

        Predvsem se osredotočajmo na živo in dejavno Božjo besedo, ki nam vedno govori. Ali slišimo Njen glas in se ravnamo po Njej?

        Iščite GOSPODA, dokler se daje najti,
        kličite ga, dokler je blizu!
        Krivični naj zapusti svojo pot
        in hudobni svoje misli.
        Vrne naj se h GOSPODU, da se ga bo usmilil,
        k našemu Bogu, ki je velik v odpuščanju.
        Kajti moje misli niso vaše misli
        in vaše poti niso moje poti, govori GOSPOD.
        Kajti kakor je nebo visoko nad zemljo,
        tako visoko so moje poti nad vašimi potmi
        in moje misli nad vašimi mislimi.
        (Izaija, 55, 6-9)

        https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Iz+55%2C+6-11&id13=1&pos=1&set=2&l=sl

        Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    • Janez says:

      SVETI BOG, USMILI SE NAS IN NAS REŠI HUDOBIJE
      Dragi Bog, ki si dal življenje vsemu, kar živi in kar obstaja,
      ki si postavil svetove v Stvarstvu na svoja mesta, jim dal smoter, trdnost in določil pot.
      Poglej nas, svoje uboge in slabotne otroke, na Zemlji,
      ki nas bičajo bolezni, težave, preizkušnje, sile narave,
      ki jih je vzel v roke Tvoj hudobni sovražnik, da nas skuša in zapeljuje v greh.
      O, Sveti Oče, usmili se nas in prosim ne dopusti, ne dopusti,
      da se zaradi naših grehov pretrga nebo in Zemlja odpre svoje žrelo,
      od koder bo bruhala žareči ogenj zla in hudobije na vse ljudi.
      Prosimo odpusti nam vse grehe in nas varji pred hudobcem, ki nas zalezuje.
      Položi svoje usmiljeno srce v nas Božje Otroke in v Zemeljsko nedrje,
      da bodo vse Stvarstvo, vse človeške Duše in Zemlja pomirjene in da se bodo ravnale po Tvoji volji.
      Sveti Oče, naš preljubi Stvarnik in Bog,
      le tebi se v Zaupanju Vere izročamo in upamo, da bo vedno vse tako,
      kot Ti želiš in hočeš.
      Podari nam Božji Mir in Ljubezen, vodi nas in pomagaj nam, da ne zaidemo..
      Zato te prosimo, usmili se nas, varuj in vodi nas.
      Prosimo Te Bog reši nas bolezni in koronavirusa, ki se širi pri nas in v svetu.
      Usmili se nas in prepreči širjenje koronavirusa in nas obvari pred okužbo ter ozdravo vse obolele.
      Amen.

      (Dopolnjena molitev sv. Hieronima)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja