Članki za dušo

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

15.040 Responses to Članki za dušo

  1. Miro says:

    MISEL SVETNIKA: »NAŠA LJUBEZEN SE NIKOLI NE BO MOGLA PRIBLIŽATI
    TISTI LJUBEZNI, KI JO IMA BOG DO NAS. PROSIMO GA, DA BI MU MOGLI DATI
    VSAJ VSO TISTO LJUBEZEN, KI SMO JE SPOSOBNI.«
    (sv. Charles de Foucauld)

    Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

  2. Miro says:

    SPOVED JE BOŽJI DAR BOŽJE LJUBEZNI. Z GREHOM ZAVRAČAMO BOŽJO LJUBEZEN, RANIMO SVOJE ČLOVEŠKO DOSTOJANSTVO IN ŠKODUJEMO CERKVI, KATERE ŽIVI ČLAN NAJ BI BIL VSAK KRISTJAN. PO DARU ODPUŠČANJA BOGA OČETA SE MOREMO VRNITI V OBČESTVO Z NJIM IN CERKVIJO

    Zakrament sprave je eden od sedmih zakramentov, ki ga je Kristus dal za naše duhovno ozdravljenje in posvečenje. Postavil ga je na veliko noč, ko je rekel apostolom: »Prejmite Svetega Duha! Komur grehe odpustite, so jim odpuščeni, komur jih zadržite, so jim zadržani« (Jn 20,23).

    Spoved je Božji dar Božje ljubezni. Z grehom zavračamo Božjo ljubezen, ranimo svoje človeško dostojanstvo in škodujemo Cerkvi, katere živi član naj bi bil vsak kristjan. Po daru odpuščanja Boga Očeta se moremo vrniti v občestvo z njim in Cerkvijo. Iskreno priznamo in obžalujemo svoje grehe in sklenemo, da bomo zapustili stranpota in zaživeli novo prijateljstvo z Bogom. Kesanje je znamenje spreobrnjenja. Izraža pripravljenost, da si bomo odslej bolj prizadevali za zvestobo Bogu in njegovim zapovedim.

    V svetu nenehnega hitenja in raztresenosti je le malo priložnosti, da bi človek v miru in iskrenosti pred seboj in pred Bogom pregledal svoje življenje. Kako pomembno je, da si večkrat vzamemo čas in premišljujemo o smislu svojega življenja, o cilju, ki nam ga je postavil Bog, in o poteh, po katerih hodimo. Dogodki, za katere smo mislili, da so že utonili v pozabo, so nam zopet blizu, neozdravljene duhovne rane se odpro. Hudo nam je za vse tisto, kar ni bilo v skladu z zapovedjo ljubezni, tako v odnosu do Boga kot do bližnjega in samih sebe.

    Prav v takih trenutkih nam Kristus v zakramentu sprave ponuja svojo roko ljubezni. Sporočiti nam želi, da je trpel tudi za naše grehe in da želi vzeti nase bremena, ki nas hromijo na poti do sreče.

    Kako pogosto naj bi šli k spovedi? Po potrebi. Vsaj nekajkrat na leto. Pomembno je, da opravimo spoved pred velikimi življenjskimi odločitvami, pred odhodom v bolnišnico, pred operacijo, ob praznovanjih in življenjskih jubilejih … Priporoča se tudi redna spoved ob prvih petkih v mesecu. Spoved lahko opravimo tudi v bolnišnici. Mnogi priznavajo, da so po dobri spovedi začeli drugače gledati na bolezen. Duševno zdravje pa ima svoj vpliv tudi na telesno zdravje.

    Več o zakramentu sprave – spovedi na:
    http://www.marija.si/media/storage/cms/attachments/2012/04/15/21/16/28/pripravanaspoved-silvin-krajnc.pdf

    Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, neomejeno v zakramentu krsta in pokore, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  3. Hvala says:

    OD GOSPODA JE POTREBNO SPREJETI TUDI DAR TRPLJENJA, KOT SMO ŽE REKLI.

    NE SKRBITE IN NE VZNEMIRJAJTE SE-MOLITE IN SE ZAHVALJUJTE!

    Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem (Fpl 4,5).

    Joyce Meyer je v knjigi bitka v umu takole zapisala: V TEJ VRSTICI NAS APOSTOL PAVEL UČI, KAKO REŠITI TEŽAVE. NAROČI NAM, NAJ MOLIMO IN SE ZAHVALJUJEMO V VSEH OKOLIŠČINAH.

    Joyce pravi, GOSPOD ME JE TEGA NAČELA NAUČIL S TEMI BESEDAMI: “JOYCE, ZAKAJ BI TI DAL KARKOLI DRUGEGA, ČE NISI HVALEŽNA ZA TO, KAR ŽE IMAŠ? ZAKAJ BI TI DAL ŠE KAJ DODATNEGA, ČEZ KAR SE BOŠ LAHKO PRITOŽEVALA?”
    …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..

    Vidimo kaj pravi JEZUS , zahvaljevati se je potrebno za vse, kar prejemamo iz Njegove roke, ne samo za tisto, kar je po naši ČLOVEŠKI miselnosti potrebno in dobro. ZAHVALJEVATI SE ZA DOBRO IN HUDO, ZA TRPLJENJE IN STISKO, KAJTI ČE TO ČLOVEK SPREJME, GOSPOD IZLUŠĆI IZ TEGA BISER ŽIVLJENJA. ZAKAJ BI JEZUS DELIL DAROVE, ČE ČLOVEK NI Z NIČEMER ZADOVOLJEN, NE ZAHVALJUJE SE ZA MAJNE STVARI, ZAKAJ BI MU DAL VEČ, ČE NEPRESTANO GODRNJA!?

  4. Miro says:

    JEZUS OZDRAVI URADNIKOVEGA SINA – MOŽ JE VERJEL BESEDI, KI MU JO JE JEZUS REKEL. KO PA JE VIDEL ČUDEŽ, PA JE VEROVAL. NEKAKO SAMI ZAČUTIMO, KAR NAM BOŽJA BESEDA GOVORI, DA JE RAZLIKA MED VERJETI JEZUSU IN VEROVATI VANJ. KAKŠNA JE TOREJ TA RAZLIKA MED VERJETI IN VEROVATI?

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 4,43-54)

    Po teh dveh dneh je šel od tam v Galilejo. Jezus je sicer sam izpričal, da prerok ne uživa časti v svojem domačem kraju, toda ko je prišel v Galilejo, so ga Galilejci sprejeli, ker so videli vse, kar je storil v Jeruzalemu ob prazniku; tudi sami so namreč šli na praznik. Prišel je torej spet v galilejsko Kano, kjer je bil naredil vino iz vode. In v Kafarnáumu je bil neki kraljevi uradnik, ki je imel bolnega sina. Ko je slišal, da je prišel Jezus iz Judeje v Galilejo, se je odpravil k njemu in ga prosil, naj pride in mu ozdravi sina, ki že umira. Jezus mu je tedaj dejal: »Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete.« Uradnik pa mu je rekel: »Gospod, stopi dol, preden moj otrok umre.« Jezus mu je dejal: »Pojdi, tvoj sin živi.« Mož je verjel besedi, ki mu jo je rekel Jezus, in je odšel. Že med potjo pa so mu prišli naproti njegovi služabniki in mu sporočili: »Tvoj sin živi.« Poizvedel je od njih, ob kateri uri se mu je stanje izboljšalo. Rekli so mu: »Včeraj ob sedmih ga je vročica pustila.« Oče je spoznal, da se je to zgodilo tisto uro, ko mu je Jezus rekel: »Tvoj sin živi.« In začel je verovati sam in vsi njegovi domači. To pa je bilo že drugo znamenje, ki ga je storil Jezus, odkar je iz Judeje prišel v Galilejo.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+4%2C43-54&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    Mož je verjel besedi, ki mu jo je Jezus rekel. Ko pa je videl čudež, pa je veroval. Nekako sami začutimo, kar nam Božja beseda govori, da je razlika med verjeti Jezusu in verovati Vanj. Kakšna je torej ta razlika med verjeti in verovati?

    Razlika se čuti že v jeziku. Drugemu človeku verjameš, a vanj ne veruješ. Verjameš ideji, besedi, obljubi, veruješ pa v osebo. Verjameš z razumom, ki ga lahko krepijo ali izpodbijajo izkušnje, čustva, lepa in neprijetna, ljubezen in sovraštvo. Veruješ pa, ko se odločiš za “osebo“ z “vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem“. Veruješ v osebo, ker je to, kar si spoznal o njej, resnično in te to napolnjuje. Zato je tako težko, morda nemogoče verovati v človeka, ki mu lahko samo verjameš, dokler te ne razočara. Lahko pa veruješ v Boga, ko enkrat spoznaš, kdo On je, da je On to v resnici in da bo vedno ostal takšen.

    Ta gotovost, da Bog je Bog in da je On ta popolnost in trdnost in nespremenljivost, ki jo tako zelo iščeš in po njej hrepeniš, to je vera. Bogu verjameš, kar obljublja in uči, a še več, Vanj veruješ kot v nespremenljivo Gotovost in Ljubezen, ki te nikoli ne bo razočarala. V jeziku začutimo odgovor: Verjameš nekomu, veruješ pa v nekoga. Odločitev za osebo. Vera, ko Jezusu rečeš z vsem srcem: “Moj Gospod in moj Bog.“

    Vprašanje je torej: Ali mi Jezusa sprejemamo, ali pa smo ujetniki enega najmočnejših sodobnih malikov: učinkovitosti? Jezusa ni mogoče osvojiti, Jezusa ni mogoče pridobiti.

    V evangeljskem odlomku smo slišali o odličnem pričevanju vere. „Mož je verjel besedi, ki mu jo je rekel Jezus in je šel.“ Nobenega zarotovanja duha bolezni, nobenega klicanja k nebu, nobenih molitev k Očetu. Nič takega, da bi človek pomislil, da je Jezus prošnjo ubogega očeta vzel resno. Pa vse to niti ni bilo potrebno. Vse, kar je bilo potrebno, je bila očetova vera. Ta je bila dovolj velika, da je Jezus naredil čudež.

    Vera je odločilnega pomena tudi v našem odnosu do Boga. Ko zaživimo iz Boga in z Bogom, naša vera ni več samo govorjenje o Bogu, ampak postane pričevanje o Bogu. Postane oznanjevanje.

    Ob sinovem ozdravljenju je veroval kraljevi uradnik in z njim tudi vsa njegova hiša. Njegovo izkustvo Jezusove moči in usmiljenja je bilo tako močno, da je prepričalo vse, ki so živeli z njim. Ni jih prepričalo njegovo pripovedovanje in najbrž tudi ne otrokovo ozdravljenje. Sami vemo, da nas besede ne prepričajo in ob dejstvih ostajamo nejeverni.

    Prepričal jih je ogenj, ki je gorel v njem. Prepričal jih je Jezus, ki ga je sedaj nosil v sebi. Njegovi domači so začutili to ljubezen, ki je razodevala Očetovo in Sinovo navzočnost.

    Tudi nam, ljudje ne bodo verjeli na besedo. Lahko napišemo nešteto knjig in člankov, pa zaradi tega ne bo nihče veroval. Lahko organiziramo odlične simpozije in kongrese, pa zaradi njih nihče ne bo veroval. Če pa bodo ljudje začutili, da pišemo o Njem, ki smo ga srečali in ga ljubi naša duša, če bodo videli, da ne govorimo iz glave, ampak pričujemo iz srca, bodo začeli tudi oni iskati Boga, ga sprejemati in verovati vanj.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

  5. Miro says:

    TRPLJENJE JE JEZUSOV POLJUB

    KO VIDIM LJUDI TRPETI, SE POČUTIM TAKO NEMOČNO. TEŽKO JE, TODA
    EDINA POT, KI JO NAJDEM, JE, DA REČEM, »BOG TE LJUBI«. TO VEDNO
    POVEŽEM Z MISLIJO: »TO JE ZNAMENJE, DA SI PRIŠEL KRISTUSU NA
    KRIŽU TAKO BLIZU, DA TE LAHKO POLJUBI.«

    SPOMINJAM SE, DA SEM TO REKLA TUDI ŽENI, KI JE UMIRALA ZA RAKOM,
    OB NJEJ PA SO STALI NJENI OTROCI. NISEM VEDELA, KAJ JE BIL VEČJI
    SMRTNI BOJ: AGONIJA, DA ZAPUŠČA OTROKE, ALI AGONIJA NJENEGA
    TELESA. REKLA SEM JI: »TO JE ZNAMENJE, DA STE SE TAKO PRIBLIŽALI
    JEZUSU NA KRIŽU, DA LAHKO DELI SVOJE TRPLJENJE Z VAŠIM, LAHKO
    VAS POLJUBI. »SKLENILA JE ROKE IN REKLA: »MATI, PROSIM, RECITE
    JEZUSU, NAJ ME NEHA POLJUBLJATI.«

    Misli sv. Matere Terezije, Poslanstvo ljubezni, zbrala Dorothy S. Hunt,
    izdala Družina 1988

    Čisto srce, o Bog, mi ustvari, stanovitnega duha obnovi v moji notranjosti.
    (Ps 51,12)

  6. Miro says:

    BOŽJE JAGNJE ZA REŠITEV SVETA

    »EVHARISTIČNI KRIŽEV POT«

    14. POSTAJA: JEZUSA POLOŽIJO V GROB

    Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil.

    Jezus, vpričo tvoje žalostne matere so te položili v grob. V srcih vseh, ki so te
    ljubili, je ostala bolečina in strašna praznina, razočaranje. Samo tvoja sveta mati
    je ohranila vero v tretji dan, vero v vstajenje.

    Jezus v evharistiji, ti si kruh za življenje, za življenje, ki se ne konča v grobu. Ti si
    razlomljeni kruh, za lačno in bolno, razočarano človeštvo, ki kriči po drugačnem,
    bolj polnem življenju, ki hoče iz teme brezupa in smrti. Si kruh za takšno življenje,
    ki vodi v vstajenje s teboj, za življenje, kakršnega svet pričakuje od ljudi, ki se
    imenujejo kristjani.

    Jezus, hvala za tvoje odrešenje. Hvala za odrešenje, ki ga nadaljuješ za nas v
    najsvetejši evharistiji. Prosimo te, bodi naš vsakdanji kruh in pomagaj nam, da
    te bomo vredni prejemati.

    Usmili se nas, o Gospod. Usmili se nas.

    Avtor: Marcel Bories, Ma vie par la croix, Pariz, 1951; prevedel p. Martin Perc, 1972;
    posodobil p. Silvin Krajnc, 2005

    Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran, zaupamo vate!

  7. Miro says:

    MISEL SVETNIKA: »CERKEV NI MUZEJ, LADJA JE, KI PELJE ČLOVEŠTVO V ODREŠENJE.
    CERKEV JE STARODAVEN STUDENEC, KI DAJE VODO DANAŠNJIM RODOVOM, KOT JO JE
    DAJALA MINULIM.« (sv. Janez XXIII.)

    Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi Cerkve, ki obsega vesoljni svet, zaupamo vate!

  8. Miro says:

    MOŽ IN ŽENA STA BILA USTVARJENA, SE PRAVI OD BOGA HOTENA: PO ENI STRANI V POPOLNI ENAKOSTI, KOLIKOR STA ČLOVEŠKI OSEBI, IN PO DRUGI STRANI V NJUNI BITI MOŽA IN ŽENE

    Priporočimo se Svetemu Duhu s prošnjo, naj nas ob branju in premišljevanju Božje besede in Katekizma katoliške Cerkve uvaja v globoke skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka.

    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
    vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
    Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
    prenovil boš obličje zemlje.

    Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
    razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
    bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
    vselej radi sprejemali njegove spodbude.
    Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

    Katekizem katoliške Cerkve:

    369 Mož in žena sta bila ustvarjena, se pravi od Boga hotena: po eni strani v popolni enakosti, kolikor sta človeški osebi, in po drugi strani v njuni biti moža in žene. “Biti mož” in “biti žena” je nekaj dobrega in hotenega od Boga: mož in žena imata neizgubljivo dostojanstvo, ki jima prihaja neposredno od Boga, njunega stvarnika (prim. 1 Mz 2,7.22). Mož in žena sta s prav istim dostojanstvom “po božji podobi”. V svoji “biti-mož” in svoji “biti-žena” odsevata stvarnikovo modrost in dobroto.

    370 Bog ni po človekovi podobi. Ni ne mož ne žena. Bog je zgolj duh, v katerem ni mesta za različnost spolov. Vendar “popolnosti” moža in žene odsevajo nekaj od neskončne popolnosti Boga: popolnosti matere (prim. Iz 49,14-15; 66,13; Ps 130,2-3) in popolnosti očeta ter soproga (prim. Oz 11,1-4; Jer 3,4-19).

    Več o tem na http://www.marija.si/gradivo/kkc/III-moza-in-zeno-ju-je-ustvaril/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  9. Miro says:

    PRILIKA O IZGUBLJENEM SINU

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 15,1-3.11-32)

    In rekel je: »Neki človek je imel dva sina. Mlajši med njima je rekel očetu: ›Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada!‹ In razdelil jima je imetje. Čez nekaj dni je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje. Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je trpeti pomanjkanje. Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele, ki ga je poslal na svoje posestvo past svinje. Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal. Šel je vase in dejal: ›Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote. Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.‹ In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. Sin mu je rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹ Oče pa je naročil svojim služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden.‹ In začeli so se veseliti. Njegov starejši sin pa je bil na polju. Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples. Poklical je enega izmed služabnikov in ga vprašal: ›Kaj je to?‹ Ta mu je rekel: ›Tvoj brat je prišel in oče je zaklal pitano tele, ker je dobil zdravega nazaj.‹ Razjezil se je in ni hotel vstopiti. Njegov oče je prišel ven in ga pregovarjal. On pa je očetu odgovoril: ›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi nisi še nikoli dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami uničil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.‹ On pa je rekel: ›Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden.‹«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+15%2C1-3.11-32&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

  10. Miro says:

    PAPEŽ FRANČIŠEK: NAŠ BOG NAS SPREJEMA V POLNOSTI IN Z VESELJEM

    »DRAGI BRATJE IN SESTRE, VOŠČIM LEPO NEDELJO, DOBER DAN! EVANGELIJ BOGOSLUŽJA DANAŠNJE NEDELJE PRIPOVEDUJE TAKO IMENOVANO PRILIKO O IZGUBLJENEM SINU.« (prim. Lk 15,11-32)

    S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 4. postno nedeljo.

    »Vodi nas do srca Boga, ki vedno s sočutjem in nežnostjo odpušča. Bog vedno odpušča, mi se utrudimo prositi ga odpuščanja, toda On vedno odpušča. Pove nam, da je Bog Oče, ki ne samo, da ponovno sprejme, ampak se veseli in pripravi praznovanje za svojega sina, ki se je vrnil domov, potem ko je zapravil vse imetje. Mi smo ta sin in smo ganjeni ob misli, kako nas Oče vedno ima rad in nas čaka,« je poudaril papež Frančišek.

    Celoten nagovor svetega očeta na:
    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2022-03/papez-francisek-nas-bog-nas-sprejema-v-polnosti-in-z-veseljem.html

    Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja