Članki za dušo

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

15.036 Responses to Članki za dušo

  1. Miro says:

    MISEL SVETNIKA

    »KAKOR SE SONČNA URA RAVNA PO SONCU, TAKO SE HOČEM TUDI JAZ
    RAVNATI EDINOLE PO TEBI, GOSPOD, ČE ME LE HOČEŠ SPREJETI IN ME
    VODITI.« (sv. John Henry Newman)

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

  2. Miro says:

    DESET MOLITVENIH NAMENOV ZA PRIJAZNEJŠO IN MANJ RAZDELJENO SLOVENIJO (Aleteia)

    VOLITVE SO MIMO. KAJ (ŠE) LAHKO STORIM?

    »Volitve v državni zbor so za nami, rezultati so znani. Izvolili smo ljudi, ki imajo v rokah usodo Slovenije. Potrebovali bodo obilico razsodnosti, modrosti, znanja, tudi povezovalnosti in spoštljivosti. Zato smo se na Aleteii odločili za molitveno akcijo. Ste z nami?
    Vabimo vas, da bi vsak dan do konca tedna zmolili desetko rožnega venca s posebnim namenom, ki se nam zdi v slovenski stvarnosti še posebej pereč ali potreben, pri vsaki zdravamariji. Da ne bomo le hvalili ali se pritoževali, ampak politikom ponudili konkretno molitveno podporo,« so zapisali na Aletei.

    Molitveni nameni v fotogaleriji na:

    https://si.aleteia.org/2022/04/25/deset-molitvenih-namenov-za-prijaznejso-in-bolj-povezano-slovenijo/

  3. Miro says:

    SV. MARKO, APOSTOL IN EVANGELIST

    Po izročilu naj bi bil učenec apostola Petra, najverjetneje tudi njegov prevajalec. Rodil naj bi se v Palestini l. 20 po Kr., umrl pa naj bi v drugi polovici I. stoletja …

    Marko velja za utemeljitelja knjižne vrste, imenovane evangelij. Zapisovanje pripovedi o Jezusu Kristusu zavestno vključi v katehetsko izročilo, saj želi bralca pripeljati do kontemplacije križanega Boga, ki je ljubezen. To je evangelij, kar pomeni dobra novica, ki odstrani vse podobe Boga, ki si jih človek od nekdaj izmišlja ali se jim odreka.

    Markov evangelij je sestavljen sorazmerno preprosto. Razlagalci se strinjajo, da v njem lahko ločimo uvod (Mr 1,2–13), ki nas seznanja z evangeljskim sporočilom; prvim delom, ki obsega Jezusovo delovanje v Galileji in se konča s Petrovo izpovedjo (Mr 1,14–8,32); drugim delom (Mr 8,33–10,52), ki sega do Jezusovega vhoda v Jeruzalem. Tretji del (Mr 11,1–16,20) pa vsebuje Jezusovo delovanje v Jeruzalemu ter njegovo trpljenje, smrt in vstajenje. Prehodne vrstice niso ostre ločnice, ampak označujejo položen prehod, ki vsebuje več vrstic.

    Delno povzeto po:
    https://katoliska-cerkev.si/sv-marko-apostol-in-evangelist

  4. Miro says:

    »NAJ TE OZNANJAM BREZ OZNANJEVANJA«

    Oznanjajmo Kristusov mir, kot je to delal on. Hodil je okoli in delal dobro. Svojih dobrotljivih del ni
    prenehal opravljati, ker so ga farizeji in drugi sovražili ali poskušali pokvariti delo njegovega Očeta.
    Preprosto je hodil okoli in delal dobro. Kardinal Newman je zapisal: »Pomagaj mi razširjati Tvoj vonj
    povsod, kjer hodim. Naj Te oznanjam brez oznanjevanja, ne z besedami, pač pa s svojim zgledom.«

    Misli sv. Matere Terezije, Poslanstvo ljubezni, zbrala Dorothy S. Hunt, izdala Družina 1988

    Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!

  5. Miro says:

    Nadaljujemo s predstavitvijo KKC. Glede na vrstni red poglavij so tokrat na vrsti odlomki o učlovečenju.

    BESEDA SE JE UČLOVEČILA, DA BI NAS ODREŠILA IN NAS SPRAVILA Z BOGOM – BOG NAS JE VZLJUBIL IN POSLAL SVOJEGA SINA V SPRAVO ZA NAŠE GREHE

    Priporočimo se Svetemu Duhu s prošnjo, naj nas ob branju in premišljevanju Božje besede in Katekizma katoliške Cerkve uvaja v globoke skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka.

    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
    vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
    Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
    prenovil boš obličje zemlje.

    Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
    razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
    bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
    vselej radi sprejemali njegove spodbude.
    Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

    Katekizem katoliške Cerkve:

    456 Z nicejsko-carigrajsko veroizpovedjo odgovarjamo: “Zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja je prišel iz nebes. In se je utelesil po Svetem Duhu iz Marije Device in postal človek.”

    457 Beseda se je učlovečila, da bi nas odrešila in nas spravila z Bogom: “Bog nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravo za naše grehe” (1 Jn 4,10). “Oče je poslal svojega Sina za odrešenika sveta” (1 Jn 4,14). “On je prišel, da bi odvzel grehe” (1 Jn 3,5):

    Naša narava je bila bolna, padla in mrtva; hrepenela je po tem, da bi bila ozdravljena, dvignjena, in obujena od mrtvih. Izgubili smo posest dobrega, morala nam je biti vrnjena. Zaprtim v temo nam je bilo treba prinesti luč; ujetniki smo pričakovali rešitelja; zaporniki pomoč; sužnji osvoboditelja. So mar bili ti razlogi brez pomembnosti? Ali niso bili vredni, da tako zelo ganejo Boga, da se je spustil prav do naše človeške narave ter jo obiskal, ker je bilo človeštvo v tako bednem in nesrečnem stanju? (sv. Gregor iz Nise, or.catech. 15).

    458 Beseda se je učlovečila, da bi mi tako spoznali božjo ljubezen: “Božja ljubezen do nas se je razodela tako, da je Bog poslal v svet svojega edinorojenega Sina, da bi mi živeli po njem” (1 Jn 4,9). “Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje” (Jn 3,16).

    Več o tem na http://www.marija.si/gradivo/kkc/ii-zakaj-se-je-beseda-uclovecila/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  6. Miro says:

    JEZUS SE PRIKAŽE UČENCEM – STOPIL JE MEDNJE IN JIM REKEL: »MIR VAM BODI!«

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 20,19-31)

    Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«

    Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Drugi učenci so mu torej pripovedovali: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.« Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Potem je rekel Tomažu: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž mu je odgovoril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!«

    Jezus je vpričo svojih učencev storil še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da verujete, imeli življenje v njegovem imenu.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+20%2C19-31&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

  7. Miro says:

    PRAZNIK BOŽJEGA USMILJENJA – BOGOSLUŽJE TEGA DNE NAJPOPOLNEJE SLAVI BOGA V SKRIVNOSTI NJEGOVEGA USMILJENJA – PRAV S TEM PRAZNIKOM JE JEZUS POVEZAL VELIKE OBLJUBE – VELIČINA PRAZNIKA JE TUDI V TEM, DA LAHKO VSI, CELO TISTI, KI SE ŠELE TA DAN SPREOBRNEJO, IZPROSIJO VELIKE MILOSTI, ČE SO SKLADNE Z BOŽJO VOLJO

    Praznik Božjega Usmiljenja Gospod Jezus želi, da praznik božjega usmiljenja praznujemo na prvo nedeljo po veliki noči, kar kaže na tesno zvezo med velikonočno skrivnostjo odrešenja in tem praznikom. Bogoslužje tega dne najpopolneje slavi Boga v skrivnosti njegovega usmiljenja.

    Praznik usmiljenja ne sme biti le dan posebnega češčenja Boga v skrivnosti usmiljenja, temveč mora biti za vse ljudi, posebej za velike milosti, če so skladne z božjo voljo. Prav s tem praznikom je Jezus povezal velike obljube.

    Največjo med njimi je povezal s svetim obhajilom, ki ga prejmemo na ta dan – to je obljuba »popolnega odpuščanja krivde in kazni«, oziroma obljuba take milosti, kakor jo prejmemo samo pri zakramentu svetega krsta.

    »Hočem«, je rekel Gospod Jezus sestri Favstini, da bi bila ta podoba (…) slovesno blagoslovljena na prvo nedeljo po veliki noči; ta nedelja naj bo praznik usmiljenja« (49).

    Veličina praznika je tudi v tem, da lahko vsi, celo tisti, ki se šele ta dan spreobrnejo, izprosijo velike milosti, če so skladne z božjo voljo.

    »Želim, da bi bil praznik usmiljenja pribežališče in zavetje vsem, posebej ubogim grešnikom. Na ta dan so odprte globine mojega usmiljenja; na ljudi, ki se približajo izviru mojega usmiljenja, izlivam celo morje milosti.

    Oseba, ki pristopi k spovedi in k svetemu obhajilu, prejme popolno odpuščanje krivde in kazni. Ta dan so odprte vse božje pretočnice, po katerih tečejo milosti; naj se nihče ne boji približati se mi, čeprav bi bili njegovi grehi rdeči kakor škrlat« (699).

    »Moja hči, povej, da je praznik mojega usmiljenja izšel iz moje notranjosti za tolažbo vsemu svetu« (1517) »in je zasidran v globinah mojega sočutja« (420).

    Na ta praznik se pripravljamo z devetdnevnico, ki jo začnemo na veliki petek, in vsak izprosijo dan zmolimo rožni venec Božjega Usmiljenja.

    Povzeto po: https://www.stolnica.com/Praznik_Bo%C5%BEjega_usmiljenja.php

    Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

  8. Miro says:

    HVALA BOGU ZA NJEGOV DAR MIRU

    Zahvalimo se Bogu za njegov dar miru. Ta nas spominja, da smo bili ustvarjeni zato,
    da živimo ta mir, in da je Jezus postal človek enak nam v vsem, razen v grehu. Zelo
    jasno je povedal, da je prišel zato, da bi prinesel veselo oznanilo. Oznanilo je bilo mir
    vsem ljudem, ki so dobre volje, in to je tisto, kar si vsi želimo – mir srca.

    Misli sv. Matere Terezije, Poslanstvo ljubezni, zbrala Dorothy S. Hunt, izdala Družina 1988

    Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!

  9. Miro says:

    MILOST – ČLOVEKOVA PRIPRAVA NA SPREJEM MILOSTI JE ŽE DELO MILOSTI. POTREBNA JE, DA VZBUDI IN PODPIRA NAŠE SODELOVANJE ZA OPRAVIČENJE PO VERI IN ZA POSVEČENJE PO LJUBEZNI (KKC, 2001)

    Priporočimo se Svetemu Duhu s prošnjo, naj nas ob branju in premišljevanju Božje besede in Katekizma katoliške Cerkve uvaja v globoke skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka.

    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
    vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
    Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
    prenovil boš obličje zemlje.

    Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
    razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
    bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
    vselej radi sprejemali njegove spodbude.
    Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

    Katekizem katoliške Cerkve:

    2000 Posvečujoča milost je trajen dar, nadnaravna dispozicija, ki izpopolnjuje dušo samo tako, da jo naredi sposobno živeti z Bogom, delati po njegovi ljubezni. Razlikujemo habitualno milost, trajno dispozicijo (voljnost), da bi živeli in delali v skladu z božjim klicem, in pa dejanske milosti, se pravi božje posege bodisi na začetku spreobrnjenja bodisi v potekanju posvečenja.

    2001 Človekova priprava na sprejem milosti je že delo milosti. Potrebna je, da vzbudi in podpira naše sodelovanje za opravičenje po veri in za posvečenje po ljubezni. Bog dovrši v nas to, kar je začel, kajti on “prične, ko stori, da po njegovem delovanju mi hočemo, in dovrši tako, da sodeluje z našimi že spreobrnjenimi hotenji” sv. Avguštin, grat. 17):

    Seveda delamo tudi sami, vendar delamo le skupaj z Bogom, ki dela. Njegovo usmiljenje je namreč šlo pred nami, da bi bili ozdravljeni, kajti to usmiljenje gre še vedno za nami, da bi, ko smo bili enkrat ozdravljeni, bili oživljeni. Pred nami gre, da bi bili poklicani, in za nami gre, da bi bili poveličani. Pred nami gre, da bi živeli bogoljubno, in za nami gre, da bi za vedno živeli z Bogom, kajti brez njega ne moremo ničesar storiti (sv. Avguštin, nat. et grat. 31).

    Več o tem na http://www.marija.si/gradivo/kkc/ii-milost/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  10. Hvala says:

    VZTRAJANJE V LJUBEZNI Z VIDIKA SVETOPISEMSKIH ZGODB

    Abraham pa je na težki preizkušnji, ko Bog zahteva, da se odpove svojemu
    sinu in mu ga daruje (1 Mz 22). V 1 Mz 23 Abraham preizkušnjo prestane, ko se zopet
    pokaže Abrahamova vera (Palmisano 2014, 46). V vrsticah 12-14 (1 Mz 22) se razodene namen Abrahamove preizkušnje, saj Bog zdaj »pozna« Abrahamovo srce. V tem
    primeru je Bog in ne človek tisti, ki spozna (Palmisano 2014, 46). Na koncu se Abraham sreča s Sarino smrtjo in jo pokoplje oziroma opravi pogreb (1 Mz 23).

    Na predani in dosmrtni ljubezni sloneč zakon postane ponazoritev odnosa Boga
    do njegovega ljudstva in narobe: način, kako Bog ljubi, postane merilo človeške
    ljubezni (Frančišek 2017, 48). Bog s svojo vseprisotnostjo kaže, da zanj nobena
    stvar ni nemogoča. Abraham in Sara sta to vedela, saj sta imela pred seboj božjo
    obljubo. Pa vendar ju je logika vsakdana prepričevala, da je njuna velika želja neuresničljiva. V trenutku, ko človek v sebi nima več prostora za Boga ali ko si zakonca v medsebojnem prostoru ne izkazujeta sočutja, se začenja iskati rešitve izključno na človeški ravni. Enako se dostikrat dogaja vsakdanjemu človeku, ki v svoji
    prazni veri bolj verjame človeški logiki in iz svojega vsakdana izključuje zaupanje
    v Boga. Abraham in Sara sta do uresničenja obljube poskušala priti s človeškimi
    sredstvi, kar ju je vodilo v zablode in z njimi povezane težave.
    Kljub njunim zablodam Bog ostaja zvest svoji obljubi in zavezi, čeprav bi po človeško rekli, da takšno ravnanje ni logično, saj tudi človek dostikrat ni zvest in zaradi svobodne volje dela po svoje. Pričakovali bi, da ima tudi Bog pravico prekiniti dogovor. Bog ne sledi zakonu pravičnosti, temveč se ravna po kairosu, to je času
    posebne milosti, času s posebnim pomenom, to je čas razodetja, torej odločilni
    trenutek v zgodovini odrešenja (Gostečnik 1997, 55–56), »leto, ki je ljubo Gospodu« (Matjaž 2015, 258). Gre za polnost človeškega časa, ko pravičnost nadomesti
    odrešenje, ko Bog sledi zakonu ljubezni: ostaja zvest, kljub temu da zvestoba pri
    človeku dostikrat ostane prazna.
    Ko Bog izpolni svojo obljubo, sklene zavezo. Božje delovanje je nad naravnimi
    zakoni in onkraj vsakdanje človeške logike. Sara spočne, ko je že stara, ko zanositev
    praktično ni več mogoča. Pokaže se sprememba v odnosu, ko po dolgoletnem
    trpljenju, nezvestobi, nezaupanju in težkih preizkušnjah končno pride do dvojnega blagoslova: v obliki prihoda otroka ter v obliki spremembe imena. Ves čas odnosa Bog zakonca vzgaja v veri, da bi Boga postavila nad vsakdanjo človeško logiko in mu zaupala ter da bi iskala, kar je božje. To ne pomeni, da bi se morala odreči zemeljskemu. Bog ves čas vključuje zemeljsko stvarnost, a jo s svojimi posegi
    vedno znova presega.
    Najmočnejša preizkušnja vere je v darovanju sina, potomca, v katerega sta stavila vse svoje upe. Zdi se, da ga morata v uresničitvi božje obljube vrniti Bogu. Nič
    ni njuno, celo to, kar jima je Bog obljubil kot njuno potomstvo, si je treba z Bogom
    deliti. Najtežje spoznanje in hkrati največji blagor je, da morata vse, kar imata,
    deliti, ne le med seboj, temveč tudi z Bogom.
    Na koncu pride smrt, ki je neizpodbitno dejstvo vsakega odnosa. Vera in zaupanje v odnos in v Boga pomaga ohraniti vezi z zakoncem tudi po njegovi smrti. Smrt
    enega od zakoncev je pomemben del zakonske realnosti, ki ga v naglici vsakdana
    potiskamo vstran, o njem premalo govorimo in razmišljamo.

    http://www.teof.uni-lj.si/uploads/File/BV/BV2017/03/Basic.pdf

    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    RESNICA:

    Abraham in Sara sta do uresničenja obljube poskušala priti s človeškimi sredstvi, kar ju je vodilo v zablode in z njimi povezane težave.

    VSAKDANJI ČLOVEK V SVOJI PRAZNI VERI BOLJ VERJAME ČLOVEŠKI LOGIKI IN IZ SVOJEGA VSAKDANA IZKLJUČUJE ZAUPANJE V BOGA

    • Miro says:

      PRIDI, SVETI DUH

      Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
      vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
      Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
      prenovil boš obličje zemlje.

      Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
      razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
      bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
      vselej radi sprejemali njegove spodbude.
      Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

      • Hvala says:

        Kot je Job ostal zvest Bogu do konca, je zakoncem lahko vzor v vztrajanju v svoji značajni veri v Boga: v ljubezni, miloščini, potrpežljivosti in upanju, da tisti, težko pričakovani dan odrešitve pride. To pa je ravno v vztrajanju. Že iz tega smo dolžni spoznati, da modrost in mogočnost, ki nam jo Bog daje s svojim zgledom,
        razrešita uganke duha, ki jih človeški duh ne more razjasniti. (Cazelles 1979, 495)

        • Miro says:

          Se strinjam. Da pa bi se lahko temu približali v polnosti Duha, veliko molimo: PRIDI, SVETI DUH. Sami namreč ne moremo nič storiti, kot nas v svetem Evangeliju uči Gospod Jezus Kristus (prim. Jn 15,5).

Dodaj odgovor za Miro Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja