Članki za dušo

Posted on 10. marca, 2020 by Administrator

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

15.036 Responses to Članki za dušo

← Older Comments
Newer Comments →
  1. Hvala says:
    26. aprila, 2022 at 9:23

    V MOLITVI PROSITI ZA POTRPEŽLJIVOST

    BITI POTRPEŽLJIV DO SEBE NE POMENI ZAPASTI V NAPUH, AMPAK ZGOLJ IZPOLNJEVATI BOŽJO VOLJO, SAJ JE BOG SAM POTRPEŽLJIV. DA BI TO POTRPEŽLJIVOST DOSEGLI, JE NUJNO, DA SI VZAMEMO ČAS IN SE IZPOSTAVIMO MOČI SVETEGA DUHA

    https://si.aleteia.org/2019/12/28/ste-nepotrpezljivi-nekaj-namigov-za-ohranjanje-mirne-krvi/

    Odgovori
    • Hvala says:
      26. aprila, 2022 at 9:33

      O usmiljeni Odrešenik in neskončno potrpežljivi Bog! Tvoje neverjetno potrpljenje me navdaja z osuplostjo in zmedo: vedno znova čakaš, da se bomo vrnili k tebi. Pomagaj mi, da te bom posnemal, in okrepi mojo potrpežljivost, da bom v vseh življenjskih preizkušnjah ravnal v skladu s tvojo sveto voljo. V ta namen ti darujem vse svoje zunanje in notranje trpljenje. Okrepi mojo šibkost, potrdi mojo odločitev, da bom odslej potrpežljivo čakal na vsako stvar. Vse to polagam v tvoje presveto in nadvse potrpežljivo Srce. Amen.

      https://si.aleteia.org/2020/08/13/molitev-za-vec-potrpezljivosti/

      Odgovori
  2. Miro says:
    26. aprila, 2022 at 8:06

    POT LUČI

    DRUGA POSTAJA: UČENCI NAJDEJO PRAZEN GROB
    (Jn 20,1-10)

    Vstali Gospod, ko stojim pred tvojim praznim grobom, me vabiš, da izkusim, kar sta
    izkusila tudi Peter in Janez. Ko premišljujem o tvoji smrti in vstajenju, mi podeli milost
    spoznati, s kako dragoceno Krvjo smo bili odrešeni in po kakšnem Duhu prerojeni.

    Vir: https://www.bosco.link/index.php?mid=ym&document_srl=10361&m=0

    Prevedel Filip Veber.

    Odgovori
  3. Miro says:
    26. aprila, 2022 at 8:04

    PRAVI BOG IN PRAVI ČLOVEK – TO VERSKO RESNICO JE CERKEV MORALA BRANITI IN JO POJASNJEVATI V PRVIH STOLETJIH NASPROTI KRIVOVERSTOM, KI SO JO PAČILA

    Priporočimo se Svetemu Duhu s prošnjo, naj nas ob branju in premišljevanju Božje besede in Katekizma katoliške Cerkve uvaja v globoke skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka.

    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
    vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
    Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
    prenovil boš obličje zemlje.

    Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
    razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
    bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
    vselej radi sprejemali njegove spodbude.
    Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

    Katekizem katoliške Cerkve:

    464 Edinstveni in povsem enkratni dogodek učlovečenja Božjega Sina ne pomeni, da je Jezus Kristus delno Bog in delno človek, tudi ne, da v njem obstaja nerazločena mešanica božjega in človeškega. Postal je resnično človek in ostal resnično Bog. Jezus Kristus je pravi Bog in pravi človek. To versko resnico je Cerkev morala braniti in jo pojasnjevati v prvih stoletjih nasproti krivoverstom, ki so jo pačila.

    465 Prva krivoverstva so manj zanikovala Kristusovo božanstvo kakor pa njegovo resnično človeško naravo (gnostični doketizem). Krščanska vera je že od apostolskih časov dalje poudarjala resnično učlovečenje Božjega Sina, “ki je prišel v telesu” (prim. 1 Jn 4,2-3; 2 Jn 7). Toda od tretjega stoletja dalje je Cerkev morala zoper Pavla iz Samosate na cerkvenem zboru, ki se je sešel v Antiohiji, zatrditi, da je Jezus Kristus Božji Sin po naravi in ne po adopciji, posinovljenju. Prvi vesoljni cerkveni zbor v Niceji leta 325 je v svojem Credo (veroizpovedi) izpovedal vero, da je Božji Sin “rojen, ne ustvarjen, enega bistva z Očetom /’homousios’/”; in obsodil je Arija, ki je trdil, da “je Božji Sin nastal iz nič” (DS 130) in da “je bil iz neke druge substance” kakor pa Oče (DS 126).

    Več o tem na http://www.marija.si/gradivo/kkc/iii-pravi-bog-in-pravi-clovek/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    Odgovori
  4. Hvala says:
    26. aprila, 2022 at 6:58

    POTRPEŽLJIVOST
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Značilnosti potrpežljivosti/nepotrpežljivosti

    Potrpežljivost: zanjo je značilno, da je dolgoročna – imeti jezo pod nadzorom dolgo časa, prenašati stisko dolgo časa, čakati dolgo časa, da prevladajo dobrota, resnica in pravičnost, dolgo časa si prizadevati za doseganje popolnosti.

    Nepotrpežljivost: zanjo je značilna kratkoročnost – hitra jeza, kratek čas vztrajnosti, volje, da bi čakali na to, kar je dobro in resnično in pravilno, kratka sposobnost vztrajanja v razvijanju značaja in obnašanja, ki prinaša čast Bogu.

    Nova zaveza

    Potrpežljivost, ki se nanaša na stvari in okoliščine
    Potrpežljivost, ki se nanaša na ljudi

    V življenju smo včasih nepotrpežljivi, včasih potrpežljivi. Nekaj primerov iz SP:

    NOE – potrpežljiv: 120 let gradil ladjo

    ABRAHAM in SARA – nepotrpežljiva (Hagara), potrpežljiva (izpolnitev Božje obljube o izvoljenem ljudstvu)

    MOJZES – nepotrpežljiv (ubil Egipčana) in potrpežljiv (40 let odraščal na egiptovskem dvoru, a vseeno častil Boga; 40 let pasel ovce v puščavi; 40 let taval po puščavi z nepotrpežljivimi Izraelci, ki so nenehno preizkušali Gospoda, njegovo potrpežljivost)

    KRALJ DAVID – razumel, kako pomembna je potrpežljivost (Ps 37,7–8; Ps 40,1–4).

    JEZUS – največji zgled potrpežljivosti (Heb 12,3).

    Ko potrpežljivo čakamo na Gospoda med preganjanjem, bolečino, depresijo, dolgočasjem in težkimi okoliščinami, morda nevede vodimo druge k Jezusu.

    POSLEDICE NEPOTRPEŽLJIVOSTI
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Primeri nepotrpežljivih misli:

    »Moj čas je pomembnejši od tvojega.«
    »Ali se ne zavedaš, da mi gre tvoja počasnost na živce?«
    »Daj no, veliko dela imam še.« Z drugimi besedami: »Moje aktivnosti so pomembnejše od tvojih.«
    »Če ne pohitim, bom zamudil nekaj, kar mi je pomembno.«
    »Nimam časa, da bi se ukvarjal s tvojim problemom.«
    »To čakanje mi gre res na živce.«
    »Preprečuješ mi, da bi delal nekaj, kar želim delati.«
    »To moram hitro narediti, ker želim potem narediti še nekaj.«
    »Božje delo je treba opraviti zdaj in jaz sem edini, ki ga lahko opravi.«

    Nepotrpežljivost je ena izmed glavnih potez osredotočenosti nase. Osredotočenost nase pa je znak nezrelosti. Naša generacija hoče vse takoj: »Bog, prosim te, daj mi potrpežljivost, ampak daj mi jo takoj.« Ne cenimo več daru potrpežljivosti.

    Morebitne posledice:

    prezgodnja smrt
    telesna bolečina in trpljenje
    razbite sanje
    težavni odnosi
    oviran razvoj značaja
    kompromitirana integriteta
    Božje nezadovoljstvo
    izguba najboljšega v ljubezni, podobni Jezusovi
    izguba tistega, kar je najboljše za nas, v zameno za takojšnjo zadovoljite

    NAGRADE ZA POTRPEŽLJIVOST
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Potrpežljivost ima zemeljske koristi (Job 42,10).
    Potrpežljivost nam da boljši konec kot sedanjost (Prd 7,8; Rim 2,6–7).
    Potrpežljivost nam omogoči, da obrodimo sad iz semen vere (Lk 8,15).
    Potrpežljivost pridobi Božje odobravanje (Ps 40,2; 1 Pt 2,20).
    Potrpežljivost nas naredi za dober zgled drugim (2 Tes 1,4).
    Potrpežljivost izpopolni naš značaj (Jak 1,4).
    Potrpežljivost daje zdravje naši duši (Lk 21,19).
    Potrpežljivost nam daje upanje (Rim 15,4).
    Potrpežljivost nam daje Božjo moč (Kol 1,10–11).
    Potrpežljivost nam omogoča, da podedujemo Božje obljube (Heb 6,11–12)

    Zaključek

    Ko je bil apostol Janez na otoku Patmos, je imel videnje veličastnega in zmagoslavnega Odrešenika:

    »Obrnil sem se, da bi videl, čigav glas je govoril z menoj. Ko sem se obrnil, sem zagledal sedem zlatih svečnikov in sredi med svečniki nekoga, ki je bil podoben Sinu človekovemu. Oblečen je bil v haljo do tal in prevezan čez prsi z zlatim pasom. Njegova glava in lasje so bili beli kakor bela volna, kakor sneg, njegove oči so bile kakor ognjen plamen, noge je imel kakor v pêči razbeljen bron, glas pa kakor glas mnogih vodá. V desnici je držal sedem zvezd in iz ust mu je segal oster dvorezen meč, njegovo obličje pa je bilo kakor sonce, kadar žari v vsej svoji môči.

    Ko sem ga zagledal, sem se zgrudil k njegovim nogam kakor mrtev. On pa je položil name desnico in rekel: ›Ne boj se! Jaz sem Prvi in Zadnji in Živi. Bil sem mrtev, a glej, živim na veke vekov in imam ključe smrti in podzemlja‹« (Raz 1,12–18).

    Ob tem je spoznal, da je bila njegova potrpežljivost, vztrajnost, stanovitnost v veri vredna vsakega tepeža, vsakega ponižanja, vsakega žulja, vsake kaplje znoja in vsake solze, ki jo je prelil v služenju temu Odrešeniku.

    Kako smo lahko tudi mi hvaležni, da bo vse, kar smo potrpežljivo prestali v svojem življenju, svojem svetu, svojem delu za Jezusa in v svoji ljubezni do drugih, prejelo nagrado, ki je tako dramatično zapisana v zadnji knjigi Svetega pisma:

    »Ta, ki pričuje za te reči, pravi: ›Da, pridem kmalu.‹ ›Amen, pridi, Gospod Jezus!‹« (Raz 22,20).

    Vir: Dean Ohlman: What Does the Bible Say About Patience (RBC Ministries)

    http://137.si/potrpezljivost/

    Odgovori
  5. Miro says:
    25. aprila, 2022 at 19:22

    UČLOVEČENJE – CERKEV SE NASLANJA NA IZRAZ SV. JANEZA (“BESEDA SE JE UČLOVEČILA”: Jn 1,14) IN OZNAČUJE Z BESEDO “UČLOVEČENJE” (INCARNATIO) DEJSTVO, DA SI JE BOŽJI SIN PRIVZEL ČLOVEŠKO NARAVO, DA BI V NJEJ IZVRŠIL NAŠE ODREŠENJE

    Priporočimo se Svetemu Duhu s prošnjo, naj nas ob branju in premišljevanju Božje besede in Katekizma katoliške Cerkve uvaja v globoke skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka.

    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
    vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
    Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
    prenovil boš obličje zemlje.

    Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
    razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
    bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
    vselej radi sprejemali njegove spodbude.
    Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

    Katekizem katoliške Cerkve:

    61 Cerkev se naslanja na izraz sv. Janeza (“Beseda se je učlovečila”: Jn 1,14) in označuje z besedo “učlovečenje” (incarnatio) dejstvo, da si je Božji Sin privzel človeško naravo, da bi v njej izvršil naše odrešenje. V hvalnici, ki jo izpričuje sv. Pavel, Cerkev opeva skrivnost učlovečenja:

    “Isto mišljenje naj bo v vas, ki je tudi v Kristusu Jezusu: Čeprav je bil namreč božje narave, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izničil tako, da je prevzel naravo hlapca in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer do smrti na križu! (Flp 2,5-8; prim. BM, pesem v sobotnih večernicah).

    462 Pismo Hebrejcem govori o isti skrivnosti:

    Zato pravi ob svojem prihodu na svet: ‘Daritve in darovanja nisi hotel, a telo si mi pripravil. Žgalne daritve in daritve za greh ti niso bile všeč. Tedaj sem rekel: Glej, prihajam … da izpolnim, o Bog, tvojo voljo’ (Heb 10,5-7, nav. Ps 40,7-9 LXX).

    463 Vera v resnično učlovečenje Božjega Sina je razločilno znamenje krščanske vere: “Božjega duha spoznate po tem: vsak duh, ki prizna, da je Jezus Krisus prišel v telesu, je od Boga” (1 Jn 4,2). To je veselo prepričanje Cerkve prav od njenega začetka, ko opeva “veliko skrivnost pobožnosti”: “On je bil razodet v telesu” (1 Tim 3,16).

    http://www.marija.si/gradivo/kkc/i-uclovecenje/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    Odgovori
  6. Hvala says:
    25. aprila, 2022 at 19:01

    MNOGI VERNI IN NEVERNI SE PRITOŽUJEJO IN POHUJŠUJEJO NAD “STAROZAVEZNIM BOGOM”, ČEŠ KAKO KRUT IN NASILEN JE BIL

    Takšno mnenje je zelo površno, odraža ozko gledanje, še bolj pa nepoznavanje celotne Stare zaveze, njenega ozadja in konteksta.
    Če bi jo pozorno prebirali, posebej nekatera besedila, ki osvetljujejo življenja in verska prepričanja narodov, ki so živeli skupaj z Izraelci na območju tedanje Kanaanske dežele (BLIŽNJI VZHOD), bi sprevideli, zakaj je BOG ŽELEL, DA SE UNIČIJO VSE PODOBE NJIHOVIH LAŽNIH IN USTVARJENIH BOŽANSTEV.

    TA LJUDSTVA SO V SVOJEM BOGOČATJU , ČAŠČENJU SVOJIH bogov ŠLA TAKO DALEČ, DA SO SVOJE “POTOMCE ŽRTVOVALI bogu Molohu (in ostalim bogovom), OBRAČALI SO SE NA ZAROTALCE DUHOV IN NA DUHOVE UMRLIH, KATERE SO MALIKOVALI, PREKLINJALI SO SVOJE STARŠE, MOŠKI SO PREŠUŠTVOVALI S POROČENIMI ŽENAMI, IMELI SPOLNE ODNOSE Z LASTNIMI MAMAMI, TETAMI, SNAHAMI, SESTRAMI, BRATOVIMI ŽENAMI, Z ŽENSKAMI V DNEVIH MENSTRUACIJE, MOŠKI SO SPOLNO OBČEVALI Z MOŠKIMI (homoseksualnost) S SVOJIMI ŽENAMI IN NJIHOVIMI MATERAMI HKRATI, TAKO ŽENSKE KOT MOŠKI SO SPOLNO OBČEVALI Z ŽIVALMI, UDEJANJALI t.i. “SVETO PROSTITUCIJO NA VZPETINAH, KJER SO OPRAVLJALI KULT RODOVITNOSTI, ČASTILI MRTVE, V OBREDIH “SVETE POROKE ” SO SE V SVETIŠČIH PONUJALE ŽENSKE IN MOŠKI ( s tem so želeli častiti boginjo Astarto). TAM SO BILI NA VOLJO TUDI POKLICNI VLAČUGARJI, ŽENILI SO SE Z ŽENSKAMI LASTNIH BRATOV, JEDLI VSAKOVRSTNE ŽIVALI….. (prim. 3 Mz 20,1-27). BOG JE SVOJEMU NARODU ODLOČNO PREPOVEDAL, DA BI “HODILI PO ZAKONIH TEH NARODOV…KER SO POČENJALI VSE TO, SO SE MU STUDILI” (prim 3 Mz 20,23).

    V DRUGIH STAROZAVEZNIH KNJIGAH LAHKO ZASLEDIMO, DA SO TA LJUDSTVA SKOZI VSA OBDOBJA “DAROVALA SVOJE SINOVE IN HČERE SVOJIM BOGOVOM-DEMONOM” (prim. 5 Mz 32,17; Bar 4,7; Ps 106,37).

    Knjiga Modrosti nam slikovito razkrije religiozno, versko življenje ljudstev v času Stare zaveze na Bližnjem Vzhodu: Tako si namreč tudi nekdanje prebivalce svoje svete dežele zasovražil , ker so počenjali NEZASLIŠANE GRDOBIJE, ČAROVNIJE IN NESVETE OBREDE, KER SO BREZ USMILJENJA UBIJALI OTROKE, ŽRTVOVALI ČLOVEŠKO MESO IN KRI, JEDLI DROBOVJE, UVEDENI V SKRIVNOST SREDI POGANSKEGA RAJANJA, KER SO STARŠI SAMI MORILI NEBOGLJENA BITJA. HOTEL SI JIH PO ROKAH NAŠIH OČETOV IZTREBITI, TAKO DA BI TA DEŽELA, KI JE PRI TEBI IZMED VSEH NAJBOLJ CENJENA, MOGLA SPREJETI ĆASTIVREDNO IZSELJENSTVO BOŽJIH OTROK.

    Vendar si tudi s temi OBZIRNO RAVNAL, KER SO BILI PAČ LJUDJE , ZATO SI KOT PREDHODNIKE SVOJE VOJSKE NADNJE POSLAL OSE, KI NAJ BI JIH PO MALEM IZTREBILE.

    ZATE NI BILO NEMOGOČE , DA BI BIL V BITKI DAL BREZBOŽNIKE V ROKE PRAVIČNIM ALI PA JIH NA MAH STRL PO STRAŠNIH ZVEREH ALI Z OSTRO BESEDO, VENDAR SI IZVRŠEVAL SODBO PO MALEM IN DAJAL PRILOŽNOST ZA SPREOBRNJENJE, ČEPRAV SI DOBRO VEDEL, DA JE NJIHOV IZVOR SLAB, DA JIM JE HUDOBIJA PRIROJENA in da se njihova miselnost ne bi nikoli spremenila (Mdr 12,3-10).

    Iz opisanega lahko zaključimo, da je starozavezni Bog “obzirno ravnal” (v.8) s podivjanimi in nadvse krutimi , krvoločnimi, hudobnimi narodi.

    Lahko bi jih vse pobil in iztrebil, saj so uničevali sebe in druge. S tem bi, če gledamo na to vsestransko hudobijo s človeškimi očmi, naredil več koristi kot škode. A BOG NI KAKOR ČLOVEK, NE GLEDA KAKOR ČLOVEK (prim 1 Sam 16,7 ). S SVOJIMI SPRIJENIMI PREDSTAVAMI , MISELNOSTJO IN DEJANJI SO TI NARODI ZASTRUPLJALI UME GENERACIJAM POTOMCEV IN JIH UNIČEVALI, PA VENDAR JE BOG NAD NJIMI “IZVRŠEVAL SODBO PO MALEM IN JIM DAJAL PRILOŽNOST ZA SPREOBRNJENJE (moralno, duhovno, in intelektualno-miselno), ČEPRAV JE DOBRO VEDEL, DA JE NJIHOV IZVOR SLAB, DA JIM JE HUDOBIJA PRIROREJA IN DA SE NJIHOVA MISELNOST NE BI NIKOLI SPREMENILA” v.10).

    Iz vsega navedenega sledi, da je starozavezni Bog nadvse usmiljen, prizanesljiv, poln potrpljenja in ljubezni, in povsem enak novozaveznemu, kajti “BOG SE NE SPREMINJA” (prim. Mal 3,6; Heb 13,8), SE JE PA POČASI IN POSTOPOMA RAZODEVAL (Iz knjige -Božja Ljubezen odpušča in ozdravlja-Boštjan Hari).

    Odgovori
  7. Miro says:
    25. aprila, 2022 at 18:53

    KAKŠEN JE DOBER DUHOVNI SPREMLJEVALEC? (Aleteia)

    DOBER DUHOVNI SPREMLJEVALEC IMA PREDVSEM NASLEDNJE TRI LASTNOSTI: ISKANJE RESNICE, SPOŠTOVANJE SVOBODE DRUGE OSEBE IN DAR SVETOVANJA

    Čeprav duhovni spremljevalec ni psihoterapevt, je dobro, da ima vsaj osnovno poznavanje človeške psihologije, saj mu bo to pomagalo pri razločevanju in poslušanju druge osebe; pri vsem, kar je povezano z njenim čustvenim svetom in duhovnimi težnjami ter pri razlikovanju med žalostjo in obupom na eni in zadovoljstvom in tolažbo na drugi strani. Ne smemo pozabiti, da življenje duše ni omejeno na naša “duševna stanja”. Marsikdo zaradi pomanjkanja znanja in izkušenj duhovni pogovor zmanjša na prijazen psihološko čustveni pogovor, ki je brezploden za duhovno rast …

    Pri izbiri duhovnega spremljevalca zato bodite pozorni na tri pomembne lastnosti: da zna iskati resnico, da spoštuje svobodo drugega in da ima dar sveta.

    Več o tem na:
    https://si.aleteia.org/2019/06/09/kaksen-je-dober-duhovni-spremljevalec/

    Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!

    Odgovori
  8. Miro says:
    25. aprila, 2022 at 17:57

    CERKEV JE OBČESTVO KRŠČENIH, KI S SVOJIM ŽIVLJENJEM PRIČUJEJO O VSTAJENJU JEZUSA KRISTUSA. BISTVENI POUDAREK JE TOREJ NA PRIČEVANJU IN NE NA PREPRIČEVANJU

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 16,15-20)

    Rekel jim je: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu! Kdor bo sprejel vero in bo krščen, bo rešen, kdor pa ne bo sprejel vere, bo obsojen. Tiste pa, ki bodo sprejeli vero, bodo spremljala ta znamenja: v mojem imenu bodo izganjali demone, govorili nove jezike, z rokami dvigali kače, in če bodo kaj strupenega izpili, jim ne bo škodovalo. Na bolnike bodo polagali roke in ti bodo ozdraveli.«
    Potem ko je Gospod Jezus govoril z njimi, je bil vzet v nebo in je sédel na Božjo desnico. Oni pa so šli in povsod oznanjali in Gospod je z njimi sodeloval ter besedo potrjeval z znamenji, ki so jih spremljala.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+16%2C15-20&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    Cerkev je občestvo krščenih, ki s svojim življenjem pričujejo o vstajenju Jezusa Kristusa. Bistveni poudarek je torej na pričevanju in ne na prepričevanju.

    Če pogledamo versko statistiko zadnjih let, ugotovimo, da število krstov v naši domovini vztrajno pada. Zdi se, da iz ljudi – tudi versko vzgojenih – počasi izginja zavest o pomembnosti krsta za zveličanje. Jezus je rekel: »Kdor bo veroval in bo krščen, bo zveličan«. Dva pogoja torej postavlja za dosego zveličanja (za vstop v nebesa): VERO in KRST. Pomen in veličino krsta lahko primerjamo rojstvu otroka. Rojstvo je vstop v ta svet, v zemeljsko življenje, ki bo trajalo določeno število let. Krst pa je vstop v Božji svet, v Božje življenje, ki pa je večno. Za večnost smo rojeni!

    Starši, ki imajo količkaj vere, bodo vse storili, da bodo otroci tudi krščeni. Ker pa je za prejem vsakega zakramenta potrebna tudi vera, otrok je pa še nima, zato se pričakuje vsaj minimalna vera v Jezusa s strani tistih, ki prosijo za krst.

    V današnjem času je med mladimi starši ali tistimi, ki svojo družino šele načrtujejo, vse več takih, ki se odločijo, da svojih otrok ne bodo dali krstiti. Med njimi so tudi številni taki, ki so sami v otroštvu bili krščeni. Razmišljajo nekako takole: “Otrok ne bova dala krstiti. Se bodo že sami odločili za to, če bodo želeli oziroma ko bodo dovolj stari.”

    Poglejmo od bližje ta argument. Na prvi pogled gre za “demokratično gesto”, saj z njo otroku želimo pustiti svobodo. Otroka v nič siliti, dovoliti, da se sam odloča, da mu slučajno ne bi kratili kakšne pravice, to je v današnji družbi zelo moderno. Pa se je otrok res sposoben sam odločati?

    Če dobro premislimo, imajo otroci težavo odločiti se že za to, katere hlače bi oblekli zjutraj pred odhodom v vrtec oziroma šolo ali kaj bi jedli za malico. Kaj šele o nečem, kar je za njihovo življenje in razvoj osebnosti zares pomembno. Kaj bi se zgodilo ali kaj se zgodi, če starši otrokom prepuščajo večje odločitve o tem, kdaj se gre zvečer v posteljo, ali bodo naredili domačo nalogo, ali bodo hodili točno k pouku, in tako dalje?

    Otroci preprosto nimajo sposobnosti razsojanja o tem, kaj je zanje dobro in kaj ni. Zato bi bilo celo krivično, če bi od njih to pričakovali in nanje preložili svojo starševsko odgovornost odločanja o stvareh, ki so zanje pomembne.

    Ko govorimo o krstu, se moramo zavedati njegovega pravega pomena. Krst namreč odpira vrata Božjega kraljestva.” Gledano s tega stališča je na nek način krivično, če otroka prikrajšamo za to veliko milost; če ga s tem, da ga ne krstimo, odtegnemo od Boga. S tem otroku pravzaprav jemljemo svobodo postati Božji otrok.

    Argument “se bo že sam odločil, ko bo starejši” se seveda lahko nanaša tudi na že odraslega otroka, ki se bo – ali pa tudi ne – kot odrasel začel zanimati za vero in si zaželel, da bi se dal krstiti. Drži, nekateri odrasli se res odločijo za katehumenat, če začutijo, da bi radi prejeli zakramente. Drži tudi, da so Gospodova pota skrivnostna in da Gospod najde pot do človeka, če tako želi.

    A res je tudi, da se mora tudi človek odpreti za Božje delovanje oziroma se Bogu dati poiskati. Ta proces pa je zagotovo bistveno lažji, če smo vsaj v osnovi vzgojeni v krščanski veri ali vsaj če smo že kot majhni otroci prejeli sveti krst. Edini pomen krsta namreč ni le v tem, da človek z njim postane Božji otrok, česar se nikoli več ne da izbrisati.

    Pomembno je tudi delovanje Svetega Duha, ki je prav po zakramentih (od katerih je krst prvi) blizu človeku. Tudi če se otrok ali odraščajoči človek začasno odmakne od Boga oziroma vere, je s krstom že odprl vrata svojega življenja Bogu, s čimer je povezava med njim in Bogom toliko lažja. Ker nikoli ne vemo, kaj nas v življenju čaka, je torej zagotovilo Božje bližine, ki ga prejmemo s svetim krstom, še toliko večja tolažba, uteha in blagoslov.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, neomejeno v zakramentu krsta in pokore, zaupamo vate!

    Odgovori
  9. Hvala says:
    25. aprila, 2022 at 17:16

    ZAVEDATI SE MORAMO, DA JE MORDA , KATERI IZMED NAŠIH GREHOV, POVZROČIL “POPLAVO” GREHA
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Namreč, kadar je človek RANJEN, npr. IZDAN, PREVARAN, ZAVRŽEN, PONIŽAN, lahko zaradi svoje RANJENOSTI, POVZROČI VELIKO ZLA SVOJIM BLIŽNJIM. ZAČETEK PA SMO MI.
    ……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

    Ne želimo reči, da smo odgovorni za dejanja človeka, ki smo ga prizadeli. VSAK ČLOVEK JE SVOBODEN IN SVOBODNO SE ODLOČA ZA DOBRO IN ZLO, ZA ODPUŠČANJE ALI MAŠČEVANJE. NE MOREMO PA MIMO DEJSTVA, DA JE NAŠA BESEDA (ALI DEJANJE) POVZROČILA RANO V ČLOVEKOVEM SRCU, KI JO LAHKO “RANJENI” ČLOVEK (na žalost), celi, sprošča na napačen način.

    Npr. oče, ki je bil prevaran s strani svoje žene, sedaj svojo jezo, bes, vsa sovražna čustva, ki jih čuti do nje, PRENAŠA IN STRESA NA SVOJE OTROKE.

    Drugi primer: moški, ki ga šef ves čas samo kritizira, popravlja, zaničuje in podcenjuje. Podobno je doživljal že v mladosti s strani svojega očeta. V sebi se počuti nesposobnega, ničvrednega….ŠEF MU S SVOJIM OBNAŠANJEM LE PREBUJA STARE NEOZDRAVLJENE BOLEČINE. V SEBI JE RAZOČARAN NAD SEBOJ, JEZEN IN BESEN NASE, OBTOŽUJE SE IN PREZIRA, OB TEM PA JE BESEN TUDI NA ŠEFA (IN OČETA).

    Ker se šefu ne upa zoperstaviti, ker se ne zna postaviti zase, ker se ne zna soočiti s svojimi čustvi jeze, besa, prezira, sovraštva, si jih priznati in predelati, jih “stresa” ma svoje podrejene ali šibkejše, v obliki žalitev ali poniževanj.

    Mnogi očetje jih žal stresajo na svoje žene in otroke v obliki verbalnega in /ali fizičnega nasilja. TI JIH S SVOJIM OBNAŠANJEM LE “PREBUDIJO”, “SPROŽIJO”, NISO PA ODGOVORNI ALI RAZLOG ZA NJEGOVE IZPADE. OTROK NI NIKOLI KRIV ZA OČETOVA BESNA, JEZNA ČUSTVA, NI KRIV, DA JIH OČE NE ZNA PREDELATI, DA SE NOČE Z NJIMI SOOČITI, DA NOČE ODPUSTITI.

    TA ČUTENJA V RESNICI, V GLOBINI SVOJE DUŠE, MOŽ/OČE, ČUTI DO SVOJEGA ŠEFA, ŠE BOLJ PA DO LASTNEGA OČETA, KI JE BIL PRVI, KI GA JE GLOBOKO RANIL.

    ČE SE NE BO POKESAL ZA SVOJE NEGATIVNE IZPADE IN VSE SLABO, KI JE TEMU SLEDILO, ODPUSTIL OČETU IN ŠEFU, IZROČAL BOGU BOLEČINE, NE BO NIKOLI PRIŠEL DO RESNIČNEGA NOTRANJEGA OZDRAVLJENJA, AMPAK BO UJET V PONAVLJAJOČE SE IZPADE BESA (Iz knjige Božja Ljubezen odpušča in ozdravlja-Boštjan Hari).
    ________________________________________________________________________________________
    Večkrat sem že omenila, da na vsak dogodek, situacijo in stisko je potrebno gledati z obeh strani, celota je tudi sestavljena iz dveh delov-nikoli iz enega samega, zato je v zakonu potrebno sodelovanje, prilagajanje, pogovarjanje in medsebojna pomoč. Samo eden ne more biti kriv nastale situacije v zakonu, obtoževanje je nedoraslo dejanje, ki Bogu ni povšeči, sploh pa ne v primeru -eden nedolžen, drugi žrtev. VSI SMO GREŠNIKI.

    Res je, da se veliko ran prinese že iz otroštva v zakon zaradi nepravilne MATERINE IN OČETOVE VZGOJE, PREZAHTEVNOSTI, NEPRAVILNEGA RAVNANJA, ZAHTEVATI OD OTROKA NEKAJ, KAR MU NI DANO, VČASIH STARŠI ZAHTEVAJO OD OTROKA VSE TISTO, KAR SAMI NISO DOSEGLI V ŽIVLJENJU itd… itd….Malokdo bo tako realen in pošten, da bo najprej prašal sam sebe- KAJ PA JAZ DELAM NAROBE in se pogledal v srce ter priznal svoje grehe, napake, slabosti.

    Razmišljam kaj v teh in podobnih primerih pomaga ločitev , oz odhod iz zakona. ČE ČLOVEK NE OBŽALUJE NASILJA, KI GA POVZROČI IN SVOJE RANE NE IZROČI GOSPODU, NE MOREJO BITI OZDRAVLJENE; SAMA FIZIČNA LOČITEV JIH NE MORE OZDRAVITI, LAHKO PA ŠE DODATNO NASTANEJO RANE PRI DRUGIH DRUŽINSKIH ČLANIH ZARADI LOČITVE. OTROCI SI ŽELIJO MAMO IN OČETA PRI ODRAŠČANJU.

    Odgovori
    • Hvala says:
      25. aprila, 2022 at 17:40

      POSLEDICE GREHOV ZOPER PRVO BOŽJO ZAPOVED LAHKO OSTANEJO DO ČETRTEGA RODU (Prim 2 Mz 20,5), ČE SE NE POKESAMO IN SPREOBRNEMO, POSLEDICE ZVESTOBE BOGU PA OSTANEJO DO TISOČEGA RODU (prim, 2 Mz 20,5-6)). Slednje očitno kaže, da je Božje usmiljenje mnogo večje od njegovega “kaznovanja”. KAZNOVANJE SE ODRAŽA NA NAČIN, DA BOG PREPROSTO DOPUSTI, DA SE ODVIJEJO POSLEDICE NAŠEGA NAPAČNEGA RAVNANJA (prim. Rim 1,24-31).

      Odgovori
      • Miro says:
        25. aprila, 2022 at 18:28

        PRI TEM JE NADVSE POTREBNA POMOČ SVETEGA DUHA! PRIPOROČIMO SE SVETEMU DUHU Z MOLITVIJO »PRIDI, SVETI DUH« IN SE SKRBNO POGLOBIMO V PRIČUJOČI PRISPEVEK O SVETI SPOVEDI IN DUHOVNEM SPREMLJANJU.

        SPOVED – ZAKRAMENT OZDRAVLJENJA

        Spoved je zakrament ozdravljenja. Predvsem utrjuje zavest, da smo navkljub naši grešnosti in omejenost neskončno ljubljeni. Ljubezen je najpopolnejši sinonim za Boga – Bog je ljubezen. Bolezen, ki škoduje krščanskemu življenju, je nezaupanje v Boga in njegovo ljubezen. Spoved ni le obračun z lastnimi slabimi dejanji. Spoved je veliko več. Je pričevanje, ker priznavam Boga kot avtoriteto, ki lahko odpušča. Je pot pristnosti, ker priznam lastno majhnost, nebogljenost in grešnost. Predvsem pa je ozdravljenje, ker mi je sram in krivda odvzeta, podarjena pa nedolžnost ter veselje in dostojanstvo Božjega otroka. Za ozdravljenje ni bistvena bolezen. Bistveno je najti zdravnika in zdravilo. Bog je zdravnik, njegova ljubezen zdravi in celi naše rane.

        Bratje kapucini so si skozi zgodovino pridobili veliko zaupanja tudi kot sveti spovedniki do te mere, da so nam v nekem času zgodovine spovedovanje pripisovali kot bistveni del naše karizme. V svetem letu usmiljenja (2015-2016) je papež Frančišek, kot zavetnika izrednega jubileja imenoval prav brata kapucina sv. Leopolda Mandića in sv. Pija iz Pietrelcine, ki sta se oba odlikovala kot velika spovednika.

        Tudi danes imamo bratje v vseh naših samostanih odprta vrata za vse, ki se hočejo z Bogom spraviti v tem čudovitem zakramentu odpuščanja in sprave. Posebno pred prazniki so naše spovednice polne ljudi od blizu in daleč.

        DUHOVNO SPREMLJANJE

        Pojem duhovno in spremljanje lahko napačno razumemo. Ne gre za nekaj duhovnega, ki nima stika z realnostjo življenja in ne gre za spremljanje, ki odvzema odgovornost. Gre za to, da človek v realnosti zaživi duhovno dimenzijo in da jo živi odgovorno in samostojno.

        Duhovno spremljanje vključuje celotnega človeka. Spremljevalec spremljanca sprejema na vseh področjih, o vsem ga lahko posluša. Naj bo na duhovnem, čustvenem ali telesnem področju, naj bo stiska, bolezen, greh, uspeh ali delovanje milosti Božje prek molitve, posta ali dobrih del. Prav v vsem ga sprejema. Ni teme, ki ji ne bi smel prisluhniti. Ne bilo bi pa prav, da bi se duhovno spremljanje razvilo v terapijo ali prijateljski pogovor o kakem hobiju, ali tolaženje in tarnanje. Spremljevalec mora jasno vedeti, kam želi spremljanca voditi. Vodi ga k Bogu, v odnos z njim, v molitev, post in dobra dela in še kaj tipično duhovnega. Duhovni spremljevalec, se ukvarja s pomočjo osebam neposredno v odnosu do Boga.

        Vsako temo lahko pogledamo z duhovne perspektive. Predvsem je pomembno, da je pogovor na temelju izkustva spremljanca. Najprej duhovnega izkustva, brez katerega spremljanja sploh ni. Duhovno spremljanje ima za cilj tudi rast v zaupnosti in izročitvi Bogu.

        Ker vedno več ljudi hoče resno in poglobljeno zaživeti z Gospodom, mnogi poiščejo duhovnega spremljevalca tudi med brati kapucini. Bratje iščemo pot po stopinjah svetega Frančiška tudi v tem načinu služenja ljudem. O tem več informacij na povezavi: duhovno-spremljanje.si

        Povzeto po:
        https://www.kapucini.si/poslanstvo/spovedovanje-in-duhovno-spremstvo/

        Odgovori
  10. Miro says:
    25. aprila, 2022 at 13:38

    POT LUČI

    PRVA POSTAJA: JEZUS VSTANE OD MRTVIH
    (Mt 28,1-8)

    Gospod Jezus, tvoje vstajenje je resnično vesela novica. Slavimo tvojo zmago nad smrtjo in grehom. Tvoje vstajenje nam prinaša upanje, odrešenje in začetek novega življenja v tebi. Pomagaj nam rasti v prepričanju, da se ob koncu naše življenje ne konča, ampak le spremeni.

    Vir: https://www.bosco.link/index.php?mid=ym&document_srl=10361&m=0

    Prevedel Filip Veber.

    Odgovori
← Older Comments
Newer Comments →

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja