Članki za dušo

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

13.878 Responses to Članki za dušo

  1. Hvala says:

    TRPLJENJE JE SKRIVNOST.

    ZA NEKATERE JE SKRIVNOST, ZA NEKATERE JE TEMELJNI KAMEN, NA KATEREM POZIDAJO SVOJE ŽIVLJENJE, ZA DRUGE TEŽKA SKALA, KI JIH ZMEČKA POD SEBOJ. ENO PA JE GOTOVO; TRPLJENJE BREZ BOGA JE PEKEL.
    ——————————————————————————————————————————————

    TRPLJENJE NAJDEMO , KAMORKOLI GREMO. ZATO NAS NE BI SMELO NAJTI NEPRIPRAVLJENIH, KADAR NAS ZADENE.
    SVETI PETER NAS V SVOJEM PRVEM PISMU OPOZARJA: “LJUBI NE ČUDITE SE POŽARU, KI PRIHAJA NAD VAS, DA VAS PREIZKUSI, KAKOR BI SE VAM DOGAJALO KAJ NENAVADNEGA (4,12).

    PRAV TAKO NAS NE BI SMELO DOTOLČI, KOT PRAVI DRUGJE: “SICER PA VEMO, DA NJIM, KI LJUBIJO BOGA, VSE PRIPOMORE K DOBREMU, NAMREČ NJIM, KI SO BILI POKLICANI PO NJEGOVEM NAČRTU Rim, 8,28).

    SVETI PETER NAS CELO VZPODBUJA, NAJ TRPLJENJE SPREJMEMO (1 Pt 5,10)

    KADAR NAM BOG NA PLEČA POLOŽI BREME , NAS TUDI PODPRE S SVOJO ROKO.
    ———————————————————————————————————–

  2. Hvala says:

    KAKO ŽIVETI BOLEČINO IN TRPLJENJE

    JEZUS UČI, KAKO TRPLJENJE ŽIVETI NA PRAVILEN NAČIN .

    A KO PRAVI: “BLAGOR ŽALOSTNIM, JEZUS S TEM NE TRDI , DA JE NEPRIJETNO IN TEŽKO ŽIVLJENJSKO STANJE NEKAJ VESELEGA.

    TRPLJENJE SAMO PO SEBI NE VREDNOTA, AMPAK JE STVARNOST , KI NAJ JO JEZUS UČI ŽIVETI NA PRAVILEN NAČIN.

    OBSTAJA NAMREČ PRAVILEN IN NAPAČNI NAČIN, KAKO ŽIVETI BOLEČINO IN TRPLJENJE.
    —————————————————————————————————————————

    NAPAČEN NAČIN JE TAKRAT, KO OSEBA BOLEČINO ŽIVI PASIVNO, SE PREDA LENOBI IN SE VDA. TUDI ODNOS UPIRANJA IN ZAVRAČANJA NI PRAVILNA DRŽA.

    JEZUS NAS UČI ŽIVETI BOLEČINO TAKO, DA SPREJMEMO REALNOST ŽIVLJENJA Z ZAUPANJEM IN UPANJEM, PRI TEM PA POSTAVIMO LJUBEZEN DO BOGA IN BLIŽNJEGA TUDI V TRPLJENJE.
    LJUBEZEN SPREMINJA VSAKO STVAR . (Papež Franšišek-Mirenski Grad)

    SVETI JANEZ OD KRIŽA PRAVI; VEDNO IMEJ PRED OČMI, DA VSE KARKOLI SE TI ZGODI-PRIJETNO IN NEPRIJETNO-PRIHAJA OD BOGA; TAKO SE NE BOŠ PREVZEL V BLAGINJI IN NE BOŠ OBUPAL V PREIZKUŠNJI.

    OTROK, ČE SE PRIBLIŽUJEŠ ,
    DA BI SLUŽIL GOSPODU,
    PRIPRAVI SVOJO DUŠO NA PREIZKUŠNJO.
    VZRAVNAJ SVOJE SRCE IN VZTRAJAJ,
    NE PRENAGLI SE V TRENUTKU SPOPADA.
    NJEGA SE DRŽI IN SE NE UMIKAJ,
    DA BOŠ NAZADNJE POVIŠAN.
    VSE KAR PRIDE NADTE, SPREJMI,
    POTRPI, KADAR TE DOLETI PONIŽANJE,
    ZAKAJ V OGNJU SE PREIZKUŠA ZLATO,
    TISTI, KI SO BOGU PO VOLJI V PEČI PONIŽANJA. (Sirah -prvi del, 2,1-5)

    PRI VSEH SVOJIH DELIH MISLI NA
    SVOJ KONEC,
    POTEM NIKOLI NE BOŠ GREŠIL (Sirah- prvi del, 7, 36)

    DOBRO IN HUDO, ŽIVLJENJE IN
    SMRT,
    UBOŠTVO IN BOGASTVO JE OD
    GOSPODA (Sirah-prvi del, 11,14)

  3. Miro says:

    MATI TEREZIJA IZ KALKUTE O TEM, ZAKAJ POTREBUJEMO SVETO EVHARISTIJO!

    Čeprav smo o mislih Matere Terezije, povezane s sveto Evharistijo, na tej strani že pisali, je prav, da se znova poglabljamo v njena duhovno izjemno bogata sporočila. Tesno so namreč povezana s pristnim krščanskim življenjem, ki svoje »vedro« vsak dan spušča v »vodnjak« žive Božje besede in tu zajema Živo vodo, tekočo v večno življenje. Najpomembnejše je, da je Mati Terezija to dejansko uresničevala v služenju najbolj trpečim ljudem in tako zapustila močno pričevanje o Kristusu, ki se je za naše odrešenje daroval na križu (globoka evharistična skrivnost).

    Mati Terezija med drugim pravi, da moramo imeti Jezusa, da bi ga lahko dali drugim. »Cerkev nam je zaupala veliko apostolsko nalogo, da prinašamo Kristusa v srca naših ljudi. Dati jim moramo Jezusa. Toda če Jezusa nimamo, ga ne moremo dati. Zaradi tega potrebujemo evharistijo. Res je, naš način življenja je težak. Mora biti takšen. Ne gre samo za tvarno uboštvo, ampak za uboštvo okolja, obdanosti s trpečimi ljudmi, s smrtjo. Samo evharistija, samo Jezus nam more dati veselje, da izvršujemo svoje delo s smehljajem,« poudarja Mati Terezija.

    Več o tem na http://www.mirenski-grad.si/taxonomy/term/44/0&page=20

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!
    Sveta Mati Terezija, prosi za nas!

  4. Janez says:

    KO MOLIMO, KAKO PA MOLIMO S SRCEM, IZ SRCA?
    Molitev je pogovor, zato s srcem molimo takrat, ko se polno zavedamo, s kom govorimo, s kom se pogovarjamo, komu pripovedujemo, koga poslušamo. Molitev iz srca ni ponavljanje ene same večne prošnje, čeprav si še tako želimo, da bi bili uslišani. Povemo jo na začetku molitve. Bog, Marija, svetniki, h katerim se zatekamo, že brez tega vedo, kaj nas tare. Vsekakor je prav, da povemo. Toda potem mora slediti pogovor, molitev obrazcev, ki jih imamo veliko in so lahko zelo lepi, če jih izgovarjamo zavestno in ob njih premišljujemo. Lahko pa molimo svojo molitev iz srca, ko sami povemo molitev po svojih besedah in Bog Oče nas bo razumel. Počastimo našega Očeta, našega Stvarnika, Svetega Duha, počastimo Božjo Mater in svetnike, posebej tiste, ki so nam ljubi. Na koncu pa naj bo spet pogovor, zahvale, tokrat s svojimi besedami; naj spregovori tudi naše srce in pove Bogu in Mariji vse in iskreno kot v pogovoru s Prijateljem. Pomembna je iskrenost in resničnost tega kar Bogu povemo, ne umetniški slog besed in molitev. Naj bo to bodisi zahvala za vsak preživet trenutek, za vsako srečanje; prijetno ali neprijetno, za naše skrbi, bojazni, probleme, zdravstvene težave, naše dvome in dileme, ki odražajo dogodke iz napega življenja. Avtorji krščanskega vzhoda pravijo, da je najpomembnejša molitev tista, v kateri prevladujejo »občutja srca«. Teofan Zatvornik, denimo, piše: »Ko izrečete svojo molitev, skušajte to storiti tako, da bo prišla iz srca. V svojem pravem smislu molitev ni drugega kot vzdih srca k Bogu; ko manjka ta polet, pa ne moremo govoriti o molitvi. Zato kristjani molimo goreče, darujmo Bogu vse došle urejene in neurejene misli, probleme in želje, dajmo sebe vsega v molitev, ki naj bo polna, iskrena in iz vsega Srca.«
    Skupnost krščanskega življenja

    MOLČATI IN TIHO ČAKATI NA BOGA, DA NAM SPREGOVORI
    Ko je moja molitev postajala vedno zaupnejša in vedno globlja, sem znal vedno manj spregovoriti. Slednjič sem povsem utihnil. Postal sem, v tem je še večje nasprotje, kot da bi molčal, postal sem poslušalec. Najprej sem menil, da moliti pomeni govoriti, toda spoznal sem, da moliti ne pomeni zgolj molčati, marveč poslušati. Tako je: molitev ni prisluškovanje tega, kar sam si govorim. Moliti pomeni: molčati in tiho čakati, da molivcu sam Bog spregovori.
    Skupnost krščanskega življenja

  5. Miro says:

    BOŽJA BESEDA JE ŽIVA IN DEJAVNA, OSTREJŠA KAKOR VSAK DVOREZEN MEČ IN ZAREŽE DO LOČITVE DUŠE IN DUHA, SKLEPOV IN MOZGA TER PRESOJA VZGIBE IN MISLI SRCA! (Heb 4,12)

    Božja beseda je že sicer najbolj zdravilni in odrešujoči »balzam« za človekovo dušo, v tako resnem in hudem času kot je sedaj, pa jo vsi še toliko bolj potrebujemo. Ker nam je Bog podaril svobodno voljo, se lahko svobodno odločamo. Pred Božjo besedo, ki trka na naša notranja vrata, lahko svoje srce odpiramo ali pa zapiramo. Kako velika je naša odgovornost za odločitve, s tem pa je povezana tudi človekova notranja sreča ali pa tragika hudih posledic, ki prej ali slej udarijo po človeku!

    Priporočimo se Svetemu Duhu za razsvetljenje, da bomo pravilno umevali, kaj nam Božja beseda želi sporočiti; molimo, da bomo živeli v njeni moči, saj nam prinaša odrešenje!

    – Mar ni tvoj strah Božji tvoja opora, tvoje popolno življenje tvoje upanje? (Job 4,6).

    – Taka je usoda vseh, ki pozabljajo na Boga, brezbožneževo upanje propade (Job 8,13).

    – Prepričal se boš, da je še upanje, vkopal se boš in varno spal (Job 11,18).

    – Kajti kakšno upanje ima brezbožnež, če izkorišča, ker mu Bog prizanaša? (Job 27,8).

    – Le pri Bogu se umiri, moja duša, kajti od njega je moje upanje (Ps 62,6).

    (vir: Sveto pismo, Slovenski standardni prevod)

    Božje usmiljenje, ki nam v Besedi, ki je postala človek, daješ opravičenje, zaupamo vate!

  6. Janez says:

    Razne plemenite misli dobrih ljudi o pomoči trpečim in ubogim

    Misijonarke Ljubezni Matere Terezije
    1) Srce, najgloblje jedro Misijonark ljubezni je: žeja Jezusovega Srca, ki se skriva v ubogem. To je vir vseh pogledov na življenje Misijonark ljubezni … Družbo lahko drži v življenju le Jezusova žeja; sposobnost poslušati jo, jo čutiti in ji odgovoriti z vsem svojim bitjem. Poslušajte Jezusovo žejo. Storite, da za vsakega od vas postane »Beseda življenja«, kot je napisal sveti oče v enem od svojih pisem. Moji ubogi v najnižjih slojih sveta so kakor trpeči Kristus. V njih Božji Sin živi in umira; po njih nam Bog odkriva svoj pravi obraz. Recite jim, da nismo tu za delo, ampak za Jezusa. Vse, kar delamo, je za Njega. Služimo Jezusu v ubogih: skrbimo Zanj, Ga hranimo, Ga oblačimo, Ga obiskujemo, Ga tolažimo v ubogih, zapuščenih, bolnih, v sirotah in umirajočih. Toda vse, kar delamo: naše molitve, naše delo, naše trpljenje – vse za Jezusa. Naše življenje ne pozna drugih razlogov, drugih utemeljitev. Tega večina ljudi ne uspe razumeti: jaz sem na uslugo Jezusu štiriindvajset ur na dan; karkoli delam, je zanj.
    (Mati Terezija)

    2) Potrebna je globoka vera, da vidimo Kristusa v strtem telesu in umazanih oblekah, pod katerimi je skrit najlepši med človeškimi sinovi. Potrebne so nam Kristusove roke, da se dotikamo teh teles, ranjenih z bolečino in trpljenjem. Kako čiste morajo biti naše roke, če naj se dotikamo Kristusovega telesa, tako kakor se ga dotika duhovnik pod podobo kruha na oltarju. S kakšno ljubeznijo in pobožnostjo in vero dviga sveto hostijo! Enake občutke moramo imeti tudi me, ko dvigujemo telesa ubogih bolnikov.
    (Mati Terezija)

    3) Prišel je trenutek, da se dotaknem najpomembnejše točke služenja, točke, ki zadeva vse v Cerkvi, duhovnike in laike: služenja ubogim. Janez evangelist piše v svojem prvem pismu: »Ljubezen spoznamo po tem, da je on dal življenje za nas. In tako smo tudi mi dolžni dati življenje za brate. Kako more Božja ljubezen ostati v človeku, ki ima premoženje tega sveta in vidi, da je brat v pomanjkanju, pa zapira svoje srce pred njim? Otroci, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici« (1 Jn 3,16-18). Jezus Kristus, čigar telo in kri se posvečujeta in ju sprejmemo in molimo kot navzoča v presvetem oltarnem zakramentu, je po cerkveni dogmi »pravi Bog in pravi človek«. Priznamo in razglašamo Jezusa za »pravega Boga« po evharističnem češčenju. Toda kako in s kakšno držo bomo konkretno pokazali našo vero v Jezusa kot »pravega človeka«? Prav s služenjem ubogim in trpečim. Tisti, ki je rekel nad kruhom: »To je moje telo«, je rekel iste besede tudi o ubogih. Izrekel jih je, ko je govoril o tem, da kar človek naredi za lačnega, žejnega, zapornika, golega, stori Njemu samemu. Ko se je povsem poistovetil z njimi, je rekel: » Jaz sem bil lačen, jaz sem bil žejen, jaz tujec, jaz nag, bolan, zaprt« (prim. Mt 25, 35 sl.). Vsakokrat, ko stojimo pred trpečo osebo, zlasti tisto, ki trpi določeno hudo preizkušnjo, bi morali slišati po ušesih vere v sebi Kristusov glas, ki nam ponavlja: »To je moje telo!«
    (brat Raniero Cantalamessa)

    4) Če te lačen človek vpraša: »Kje je Bog?«, mu daj kruha in mu reci: »Tukaj je!«
    (Mahatma Gandhi)


    5) Če hočeš kakemu človeku govoriti o Kristusu, ga moraš najprej sedemkrat nahraniti.
    (sveti Karel Boromejski)

    6) Revež je Božja beseda, je »kraj«, kjer žari Kristusov obraz!
    (brat Ignacio Laranaga)

    7) Lopov imenujemo tistega, ki nekomu odvzame del obleke. Ali ne zasluži tisti, ki ne obleče siromaka, pa bi ga lahko, prav tak naziv?
    (sv. Bazilij)

    8) Lačnemu lomi svoj kruh in pripelji bedne brezdomce v svojo hišo, in to z dobro voljo. Kdor usmiljenje skazuje, naj ga z veseljem. Dokler imamo še čas, obiskujmo Kristusa, negujmo Kristusa, hranimo Kristusa, oblačimo Kristusa, sprejemajmo gostoljubno Kristusa, častimo Kristusa. Usmiljenje mu danes izkažimo po siromakih, ki se trudoma premikajo po zemlji, da nas sprejmejo v večna bivališča, ko bomo zapustili svet, v Kristusu našem Gospodu.
    (sv. Gregor Nazianški)

    9) Bodi sočuten!
    Stori vse, da bi razumel ljudi in jim pomagal. Poglobi se v njihovo trpljenje, v njihovo zapuščenost. Sestopi z griča svoje samozadostnosti v dolino, k ljudem, ki so sami in trpe, ki pogrešajo zaščito in zavetje. Ne bodi trdosrčen in neizprosen v svojih sodbah. Bodi blag in skušaj razumeti neizrekljivo hrepenenje človeka po sreči, ki se včasih kaže v norih poželenjih. Tedaj boš tudi sam srečen. Takrat boš tudi ti v svoji samoti in šibkosti doživel čudovite trenutke, ki te bodo dvignili iz utečenih kolesnic vsakdanjosti. Tvoje srce bo zmoglo sprejeti in objeti vse ljudi.
    (Phil Bosmans, belgijski duhovnik, pesnik in dobrotnik pomoči potrebnim.)

  7. Janez says:

    Radio Ognjišče: intervju z Marijo Krebelj: »Ljubezen je preprosta!« 30.03.2020, 11:53

    V Svetovalnici Radia Ognjišče smo danes gostili Marijo Krebelj, posvečeno sestro v skupnosti Emanuel, sicer pa profesorico slovenščine in teologije. Marija je posvečen laik, dela kot učiteljica slovenščine v Vzgojnem zavodu Planina, ima svoje prihodke, a je v svetu prisotna kot vsi ostali ljudje, hkrati pa moli, hodi k maši in živi kot redovnica. Njeno delo v zavodu je zelo široko, je tudi precej vzgojnega dela, saj mladostniki ne živijo s svojimi starši oz. le za krajši čas. Z njo smo klepetali o Ljubezni in kako pomanjkanje le te lahko (usodno) zaznamuje življenja tistih otrok, ki je niso bili deležni oz. ne v pravi meri. Z Marijo Krebelj se je prek Skypa pogovarjal Jure Sešek.

    Koliko ljubezni pričakujejo ti mladi? »Neskončno in brezpogojno ljubezen. Če jo začutijo, se odprejo! Ta ljubezen jih gradi in tudi oni gradijo mene.« V Vzgojnem zavodu Planina živijo otroci, ki nimajo pravih razmer doma, so žrtve zlorab, imajo kakšno bolezen ali so tam pristali zaradi prestopniškega vedenja. Ti otroci živijo v pomanjkanju ljubezni. »Starševska ljubezen ti da vse! Najprej pa občutek varnosti, da si sprejet in če nimaš ljubezni, gre to v jezo, samopoškodovanje ali poškodovanje drugih. Pri mladih odklonsko vedenje navadno ni povezano z odločitvijo za slabo, ampak imajo veliko globlje vzvode, ki bi se verjetno vzpostavili tudi pri nas, če bi živeli v takih razmerah. Učitelji, vzgojitelji smo neprestano v zelo osebnem stiku z njimi, kar nas poživlja in dostikrat tudi gane.«

    Kako je Marijo Krebelj nagovorila božja Ljubezen?
    »Že kot otrok sem čutila, da me ima Bog rad, me spremlja v vsakdanjem življenju in je z mano, kjerkoli že sem. To Njegovo Ljubezen res moraš izkusiti, občutiti, da greš lahko naprej. Če nimate te izkušnje, Ga prosite, naj vam pokaže, da vas ima rad. Bog nam vedno kaže svojo Ljubezen, a prošnja, molitev odpre naše oči, da jo lažje vidimo. Včasih se zakrknemo zaradi vseh ran in ne vidimo Ljubezni. Ko sem začutila, da me vabi, da Mu pripadam z dušo in telesom, je bil to zame največji kompliment. Tisto, kar je preprosto, tisto kar je lepo, kar je dobro, v srcu začutimo in to se trudimo živeti. Bilo je dosti bojev, a v resnici me je vedno ganila njegova Ljubezen in tudi ljubosumje, ko sem videla, da se je pripravljen boriti zame in mi je na različne načine pokazal, da je to moja pot in me želi čisto zase.«

    Kako v današnjih razmerah živeti dejavno Ljubezen?
    »Dejavna Ljubezen je že to, da upoštevamo navodila, da ne ogrožamo drugih. Celotna družba je na preizkusu, da zaščitimo tiste, ki so ranljivi, da služimo drug drugemu, skrbimo za tiste, ki sami ne morejo poskrbeti zase, da se pokličemo, pazimo, da ni nihče sam, izključen in neljubljen, da molimo drug za drugega, za umirajoče, da v ta svet prinašamo blagoslov. Dobro bomo morali premisliti o medsebojnih odnosih, odnosu do narave, paziti, da ne bomo spet zapadli v potrošništvo. Upam, da bomo iskali nove poti, ki bodo privedle do tega, da bodo bolj čuteči drug do drugega.« Čas, v katerem smo, prinaša različne stiske. Včasih je težko dejavno živeti Ljubezen, ko smo sami izpraznjeni. Kaj storimo takrat? »To podarimo Bogu. Med molitvijo v skupnosti sem bila en večer tako utrujena, obrnila sem se k Jezusu in mu povedala, da mu lahko namenim samo en pogled. Naslednji dan mi je nekdo iz sv. pisma prebral: »Z enim pogledom si osvojila moje srce«. Za Boga so to čisto drobne stvari, ki štejejo.«

    Kako na Marijino življenje Ljubezni gledajo mladi, s katerimi se srečuje?
    »Vsi vedo, da sem sestra (nuna), nikoli pa ne začenjam verskih tematik sama od sebe. Če sami začnejo, se rada pogovorim. Mladi iščejo oporo, ki bi presegala človeško miselnost, človeško ljubezen, ki je omejena, vedno je zadaj nekaj, kar ni čisto čisto, Bog pa je tisto, kar jih v resnici lahko nagovori in v vsem tem obupu vidim, da se včasih zatekajo tudi k Bogu.« Če nimate izkušnje Božje ljubezni, prosite Boga, naj vam pokaže, da vas ima rad! … Lahko je ljubezen tudi to, da ko ne moremo, to darujemo Bogu. Marija Krebelj za konec spodbuja in nas nagovarja: »Ljubezen je preprosta, Bog je z nami, ima nas rad, smo v Njegovih rokah! Ni treba komplicirati, lahko živimo preprosta dejanja in mu jih podarjamo. On vse ve in nas ne bo spustil iz rok. Enkrat bo tega konec, zdaj je čas, da živimo preprosto življenje. Tisto, kar je preprosto, tisto kar je lepo, kar je dobro, v srcu začutimo in to se trudimo živeti.«

    Radio Ognjišče posvečena sestra skupnosti Emanuel Marija Krebelj

  8. Miro says:

    SV. MODEST JE MED SLOVENCI UTRDIL VERO V KRISTUSA IN JIM KOT ŠKOF POSVETIL PRVO MARIJINO CERKEV »GOSPO SVETO«!

    Med Božjimi krepostmi je prva vera. Z njo spoznavamo Boga, kakor se nam je razodel, obenem pa mu z njo izražamo tudi svojo predanost. K poglobitvi naše osebne vere naj nam pomaga tudi obhajanje godu našega velikega blagovestnika svetega Modesta. Najprej pa priznajmo svojo grešnost in jo obžalujmo, da bomo svete skrivnosti obhajali s čistimi srci (odlomek iz knjige Kristusove priče, Stanko Lorber).

    http://svetniki.org/sveti-modest-gosposvetski-skof-misijonar-in-apostol-karantanije/

    Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi Cerkve, ki obsega vesoljni svet, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!
    Sv. Modest, prosi za nas!

  9. Janez says:

    Radio Ognjišče S. Petra Mohorko: Če ima življenje smisel, mora imeti smisel tudi trpljenje
    31.03.2020, 11:42
    “Drugi pogled” na misijonsko temo je pripravila Marijina sestra čudodelne svetinje, tudi vzgojiteljica in pedagoška vodja vrtca Nazaret v Štepanji vasi, s. Petra Mohorko.
    Drage sestre in bratje, kaj vam pride na misel, ko zaslišite besedo smisel?
    Meni je v prvem hipu prišlo na misel kar nekaj trditev, ki jih po navadi slišim v vsakdanjem življenju. Na primer: ta človek pa res ima smisel za to delo; nima smisla, da se z njim ukvarjaš; smisel stavka mi ni popolnoma jasen.
    Ni mi dalo miru, da bi ostala samo pri teh mislih, zato sem šla še pobrskat po Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Natrosila bom nekaj misli, ki opisuje besedo smisel z različnih zornih kotov: smisel teh predpisov zelo različno razlagajo; vsaka kretnja je imela kak smisel; delo daje življenju smisel; ima smisel za glasbo, literaturo; smisel za lepoto; izgubil je smisel za čas; ta človek nima smisla za humor; ima smisel za otroke; brez smisla se je prepirati z njim …
    Če smo v Bogu, se dajemo drug drugemu. Pomemben je način, kako se dajemo in kako delamo drug za drugega.
    Z veseljem sem se ustavila še pri znanem pisatelju, nevrologu in psihiatru Viktorju Franklu. Poglejmo delček njegovega življenja. Ko se je vrnil iz koncentracijskega taborišča, se je v njem namesto obupa prebudila neizmerna volja po življenju, nepremagljiva želja, da bi trpljenje, ki ga je izkusil, preoblikoval v izkušnjo smisla. Boleča izkušnja nesmisla, ki je presekala življenje mladega, ob začetku druge svetovne vojne ravnokar poročenega in perspektivnega zdravnika pri njegovih 37-ih letih, ga je pregnetla in mu enkrat za vselej potrdila, da je temeljni vzvod človekovega življenja njegova pot iskanja smisla: ko in če človek odkrije smisel, zlasti v situacijah nesmisla in brezupa – in takim situacijam nihče od človeških otrok ne ubeži – potem se vse drugo v življenju nekako izide. Frankl je črpal iz globin svojega spoznanja, ki ni bilo zgolj teoretično, temveč plod njegovih življenjskih izkušenj: sam je skozi pekel našel tudi pot do luči, do smisla.
    Če ima življenje smisel, mora imeti smisel tudi trpljenje. Kaj konkretno v mojem vsakdanjem življenju pomeni imeti smisel? Vsak človek si prizadeva, da bi v svojem življenju našel smisel. To je njegova gonilna sila. Vemo, da je človek zmožen živeti in umreti zaradi svojih idealov in vrednot, dati življenje za bližnjega.
    V Janezovem evangeliju nam Jezus govori: »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju, v Matejevem evangeliju pa: »Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim.« Razmišljam o tem, da smisla življenja ne najdeš enkrat za vselej, ampak da je to odločitev vsakega dneva in trenutka. Smisel iščemo v lepih in tudi težkih trenutkih. Videti smisel danes, ko se je družbeno življenje zaradi nevidnega virusa ustavilo, in verovati, da ima vse to dogajanje smisel, kajti vodi ga Gospod, ki je še bolj neviden, pa vendar zelo viden in otipljiv v tej težki situaciji. Smo v novih okoliščinah, ki nam dajejo nove priložnosti. Videti smisel pri svojem vsakdanjem življenju in delati preproste stvari, ki delajo življenje bogato in rodovitno.
    Smisel vidim, ko iz dneva v dan pripravljam vrtčevsko okolje, v katerega prihajajo otroci; ko iz dneva v dan v stekleničko nalivam barvo, da bodo lahko slikali, skrbno zlagam brisače, krpe, liste papirja in vse drugo in verjamem, da s tem otrokom pomagam k notranjemu redu in občutku varnosti, k celostni notranji izgradnji, smisel vidim v potrpežljivem opazovanju otroka ter beleženju tega, kar opazim, brez zaključkov in sodb, kako se bo njegov razvoj odvijal v prihodnje. Smisel vidim v pogovorih s starši in vzgojitelji o pomembnih stvareh, večkrat tudi istih, preprostih, ponavljajočih, pa tudi takšnih, ki si jih po človeški strani nikoli ne bi želela in bi najraje zbežala od njih … Smisel vidim v tem, da kot ljubljena Očetova hči lahko živim materinskost v opravilih vsakdanjika, ki na prvi pogled niso nič posebnega, toda dragocena v Božjem načrtu.
    P. Marko Ivan Rupnik pravi, da se ljubezen kaže na konkreten način. Če si bolan, moram skuhati čaj in ti ga prinesti, ne zadostuje, če ti rečem: »Zamisli si, da sem ti ga prinesel.« Tudi pri evharistiji se zgodi podobno: darovi, ki jih prinesemo in jih darujemo, so sad zemlje in sad naših rok, so konkretni, vzeti iz naše narave in življenja. Tudi Jezus pravi o sebi, da je poslan od Očeta, da se nam daje v roke. Pred katastrofalno pandemijo se je v naših pogovorih velikokrat slišalo, da smo ljudje utrujeni, izgoreli, da potrebujemo čas zase … V tem trenutku se je marsikdo znašel v situaciji, da ga ima veliko: kakšen smisel vidimo v tem? Pogosto si mislimo, da moramo stvari ohraniti in zadržati v svojih rokah. Toda v letošnjem postnem času ponovno gledamo Jezusa, kako popolnoma daje svoje življenje in ničesar ne zadržuje zase …
    Ne vemo, kdaj se bo končalo naše zemeljsko življenje. Ko se bo, bo ostala samo ljubezen in Gospod nas bo po njej prepoznal. Če smo v Bogu, se dajemo drug drugemu. Pomemben je način, kako se dajemo in kako delamo drug za drugega. Naj bo to način nesebičnega dajanja in podarjanja.
    Težki časi se pno nad nami; naj nam pomaga spoznanje, da se ljubezen uresniči v velikonočnem tridnevju, ki je luč na naši poti v velikonočno vstajenje – gotovo drugačno, kot si ga zamišljamo. Bomo pa, če bomo z Njim, iz vsakršne preizkušnje prišli močnejši, zrelejši in bolj povezani med seboj in z Gospodom. Gospod je tu in nam pomaga, da bomo videli smisel v vsem, pravzaprav v Njem.

    Radio Ognjišče S. Petra Mohorko Drugi pogled

  10. Miro says:

    USMILJENI JEZUS: »ČE BI LJUDJE ZNALI NABIRATI VEČNE ZAKLADE, BI NE BILI SOJENI, KER BI Z USMILJENJEM PREHITELI MOJO SODBO!«

    Besede življenja, ki jih je Usmiljeni Jezus zaupal sv. Favstini Kowalski, veliki glasnici Božjega usmiljenja, govori pa jih tudi nam, ljudem sedanjega časa:

    »Vem, moja hči, da razumeš moje besede in delaš vse, kar je v tvoji moči; vendar zapiši to za mnoge osebe, ki so pogosto zaskrbljene, ker nimajo tvarnih dobrin, da bi z njimi vršile telesna dela usmiljenja. Enako ali veliko večjo vrednost imajo duhovna dela usmiljenja; zanje pa ni treba ne dovoljenja ne žitnice, dostopna so vsem. Če oseba ne naredi dela usmiljenja, ki ga je na kakršen koli način sposobna, na sodni dan ne bo dosegla mojega usmiljenja. O, če bi ljudje znali nabirati večne zaklade, bi ne bili sojeni, ker bi z usmiljenjem prehiteli mojo sodbo« (Dnevnik sv. Favstine Kowalske, št. 1317).

    Več o tem na http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

    Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki nas varuješ peklenskega ognja, zaupamo vate!

Dodaj odgovor za Miro Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja