Članki za dušo

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

13.625 Responses to Članki za dušo

  1. Janez says:

    2. misijonski pogovorni večer: Nadškof dr. Marjan Turnšek in operni pevec Marko Fink
    30.03.2020, 20:02
    2. dan radijskega misijona Radia Ognjišče smo sklenili z večernim pogovorom v živo o božji in človeški ljubezni. Naša gosta preko Skype povezave sta bila upokojeni mariborski nadškof dr. Marjan Turnšek in operni pevec Marko Fink. Pogovor je vodil Jože Bartolj, v živo ste ga lahko spremljali tudi prek Facebooka.
    Kako prepoznati Božjo ljubezen?
    Nadškof Turnšek: »Božjo in človeško ljubezen človek dojema z istimi čutili kot božjo. Gledamo naravo, sončni vzhod ali zahod, lepote narave in če smo se sposobni poglobiti, čutimo in vemo, da je tam še Nekdo. Če mož ali otroci prinesejo mami darilo npr. za materinski dan, je mama preko tega darila začutila, da jo imajo otroci radi. Gre za zrenje, kontemplacijo, sposobnost, da za vidnimi, otipljivimi stvarmi začutiš globljo resničnost, simbolno dejanje. Ljubezen lahko drugemu izražamo preko simbola, preko telesne dimenzije izražamo ljubezen, ki je več kot samo telo. Poljub med možem in ženo ali med starši in otroki je telesna resničnost, ki izraža eno popolno pripadnost drugemu, globoko nagnjenje do tega človeka in pripravljenost biti tukaj, se uresničiti. Ko je nekdo sposoben in pripravljen v svoje dejanje položiti tisto, kar iskreno čuti do drugega. V kuhinji pomeni, da nekdo pomije posodo namesto drugega, skuha kavico, ki jo skupaj popijeva – v vsem tem se izraža ljubezen do drugega.«
    Marko Fink: »Nadškof Turnšek je omenil naravo, ki je fantastično izhodišče, da preko prebujenih čutov prepoznavamo veličino Boga, ki je tako harmonično povezal stvari. 17 let sem poučeval na univerzi insekte. Cele ure sem lahko opazoval insekte, kjer je vsaka stvar postavljena tam z namenom. Koliko lepote je v tem! Pomlad se bliža, vzemimo en bukov listek in ga poglejmo skozi sonce. Kakšna kompleksna organizacija je to! Imam 4 vnuke in uživam življenje preko otrok, vnukov, ogromna milost je to in pri vsakem otroku opaziš, kako je avtentičen, različen, poseben in v teh stvareh vidim en fantastičen vir za opazovanje božje prisotnosti. Nisem še omenil glasbe, ki je meni zares popestrila življenje. Več kot 30 let živim od glasbe in vem, kako je pristopiti k pesmi, poeziji, jo najprej ponotranjiti, da jo boš lahko dal drugim v oplemeniteni obliki. Glasba je ustvarjena iz not, dolžine not, kombinacija not pa ustvari nekaj, kar je že povezano z božjim. Letos je Beethovnovo leto, cel kultiviran svet se Beethovna še posebej dotika, poustvarja. V tej glasbi je toliko Božjega, Lepote z veliko začetnico, da je težko to spraviti samo na človeško raven.«
    »Noben se ne more naučiti ponižnosti brez ponižanj. Ta bolezen je ponižanje. To stanje je ponižanje. To, da smo zaprti doma, je ponižanje, a obrnimo se v to, da pridemo ven bolj ponižni in sposobni Ljubezni, pa ne le na osebni ravni. Kristjani tudi na družbeni ravni lahko naredimo več, da se uresničijo vrednote, ki so božje vrednote.«
    Nadškof Turnšek: »Odprl bi še eno dimenzijo Boga – ob branju božje besede čutim, kako me ima rad, kako mi spregovori v konkretnem trenutku preko molitve, preko branja božje besede. Še en dotik božje ljubezni, ki ga pogosto doživim, je pri sv. maši, pri evharistiji, ko držim v rokah Jezusovo telesno navzočnost. To so podobni občutki kot doživljanje iz otroštva, ko sem mamino bližino in ljubezen čutil, ko sem se stisnil k njej v naročje, ko mi je položila glavo na roko in me umirila.«
    Lahko je ljubiti vse, težko pa je ljubiti svojega bližnjega, ki je pred nami, ki živi z nami.
    Marko Fink: »Pomaga, da opazujemo sočloveka v luči njegove osebne zgodbe. Večkrat sem doživel v življenju, da bi lahko kar hitro zapadel v sodbo človeka, češ, jaz pa tak ne bi bil. Če pa bi šel čez njegovo zgodbo, bi moral priznati, bi bil ravno tak, kot je zdaj ta oseba.«
    Marjan Turnšek: »Po televiziji kažejo otroke iz Afrike, kočljive situacije iz bolnic … Ljudje se ti zasmilijo, čutiš usmiljenje, pripravljen si načelno pomagati. Ko pa imaš pred seboj brata, sestro, berača, klošarja, … Kako imeti rad tega? Spomnim se sv. Frančiška, kakšen odpor je čutil do gobavca, ki ga je srečal, koliko ga je stalo, da je premagal ta odpor in ga poljubil. Ljubiti bližnjega na način, kot ga on potrebuje.«
    Ljubezen in solidarnost. Imeti nekaj, tega ne zadržati ljubosumno zase, ampak ponuditi tudi drugim.
    Marko Fink: »Iz otroških let imam lepe spomine na mamo. Živeli smo skromno, samo oče je hodil v službo, bilo nas je šest otrok, a ko je prišel kak revež, mu je mama vedno nekaj dala. Če bi kak begunec potrkal pri meni, prosil za sobo ali tuš … Ne vem, če bi to zmogel. Ne vem, če sem že prišel do te veličine.«
    Marjan Turnšek: »Ljubezen ne more biti brez solidarnosti, ljubezen je širša kot solidarnost, solidarnost je odgovor na čuječnost, občutljivost človeka. Ko ga zazna v njegovi situaciji, potrebi in je v situaciji solidaren z njim. To zahteva, da smo pripravljeni deliti z drugim vse, kar imamo. V idejo solidarnosti spada tudi to, da nič od tega, kar imam, ni samo moje. Vse, kar imam, je Božji dar, ki mi je dan zato, da lahko z njim pomagam, delim z drugimi. Moj oče je vsak mesec, ko je dobil plačo, prinesel tudi kaj sladkega za nas, otroke. Vedno je dal najmlajšemu, naj razdeli drugim. Kako preprosto me je oče učil tega, da moram biti solidaren z brati in sestrami. Ta vidik je zelo pomemben.«
    Kaj nam Bog sporoča v tej preizkušnji? Kje lahko prepoznamo Božjo ljubezen?
    Marko Fink: »Marsikdo se v tem času sprašuje: je moja življenjska pot res prava? Moram spremeniti svoje prioritete? Všeč mi je bil nagovor nadškofa Zoreta, ki je opozoril, da krize, kot je ta, izberejo najbolj plemenite ljudi, da iz tega pridejo v boljšo kakovost življenja. Da so življenjske prioritete postavljene na podlagi moralnih vrednot, ki nam pomagajo, da živimo boljše, smo bolj solidarni, gradimo boljšo družbo, smo manj sebični. Krizo vidim kot veliko možnost za prehod v boljše življenje in vem, da bomo iz te krize prišli bolj bogati.«
    Nadškof Turnšek: »Kako lahko Bog dopusti, da se nam to dogaja? Odgovor je gotovo skrivnosten. Na misel mi prihaja prigoda iz Auschwitza. Ena skupina je želela pobegniti, ni ji uspelo, med njimi je bil mlad judovski fant. Vse so obsodili na smrt, tega fanta so pred vsemi mučili. Takrat so Judje začeli peti hvalilni psalm. Ko je bilo vse končano, je pristopil eden od drugih narodov in vprašal starca, ki je začel peti: »Kako ste mogli peti hvalilni psalm, ko so ubijali vašega sina? Kje je zdaj vaš Jahve?« Ta starec je rekel: »V njem, v tem fantu je prisoten naš Bog!« Tu je odgovor! Bog je sredi tega trpljenja, sredi agonije, bolečine, v teh ljudeh, ki trpijo, je, kot je Kristus na križu trpel za nas vse. Kaj nam sporoča ta kriza? V nedeljo mi je močno izstopal stavek v Evangeliju: »Ta bolezen ni za smrt, ampak v Božje veličastvo, da bo po njej poveličan Božji Sin.« Ves čas razmišljam o tem, da način življenja, kot smo ga živeli pred epidemijo, ni način, ki bi šel v smeri Božjega razodetja, kraljestva. Da smo naredili iz kapitala, dobička pravilo našega življenja. Da družinsko življenje podrejamo delovnemu času, namesto obratno. Papež Frančišek je nazadnje rekel, da v bolnem svetu ne moremo pričakovati, da bomo zdravi. Ni mislil le na telesno zdravje, pač pa tudi na duhovno in duševno zdravje. Je veliko duhovnih bolezni, sovraštva, jeze, greha, veliko je zlorabljanja človeka po človeku. V takem svetu, ki ni zdrav, se ne more razvijati zdravi človek. Upam, da nam bo ta situacija pomagala narediti kak korak v tej smeri.«
    Kaj nas čaka? Bomo šli isto pot naprej?
    Marjan Turnšek: »Prvi korak je, da prebrodimo to krizno obdobje, potem bo čas, da naredimo refleksijo, če smo se kaj naučili in kako naprej. Na misel mi prihaja apostol Pavel, znameniti trn satanov, ki ga bije. Trikrat je prosil Gospoda, naj ga vzame, pa ga ni. Potem je šel vase, v kontemplacijo tega trna, bolečine in bilo je zelo težko. Ugotovil je, da bi se brez trnja prevzel. Bog mu je dal take darove, bil je velik apostol, apostol narodov, imel mistična doživetja, videnja, vse to bi lahko pripisovati sebi in potem bi bili ti darovi v pogubo. Uvidel je, da je bilo prav, da je doživel tudi to ponižanje. Noben se ne more naučiti ponižnosti brez ponižanj. Ta bolezen je ponižanje. To stanje je ponižanje. To, da smo zaprti doma, je ponižanje, a to obrnimo tako, da pridemo ven bolj ponižni in sposobni Ljubezni, pa ne le na osebni ravni. Kristjani tudi na družbeni ravni lahko naredimo več, da se uresničijo vrednote, ki so božje vrednote. Med podjetniki je mnogo kristjanov. Če ti začnejo svojo gospodarsko dejavnost vršiti na krščanski način, bi bil to napredek za celotno družbo.«
    Marjan Turnšek: »Po televiziji kažejo otroke iz Afrike, kočljive situacije iz bolnic … Ljudje se ti zasmilijo, čutiš usmiljenje, pripravljen si načelno pomagati. Ko pa imaš pred seboj brata, sestro, berača, klošarja, … Kako imeti rad tega? Spomnim se sv. Frančiška, kakšen odpor je čutil do gobavca, ki ga je srečal, koliko ga je stalo, da je premagal ta odpor in ga poljubil. Ljubiti bližnjega na način, kot ga on potrebuje.«
    Ljubezen in solidarnost. Imeti nekaj, tega ne zadržati ljubosumno zase, ampak ponuditi tudi drugim.
    Marko Fink: »Iz otroških let imam lepe spomine na mamo. Živeli smo skromno, samo oče je hodil v službo, bilo nas je šest otrok, a ko je prišel kak revež, mu je mama vedno nekaj dala. Če bi kak begunec potrkal pri meni, prosil za sobo ali tuš … Ne vem, če bi to zmogel. Ne vem, če sem že prišel do te veličine.«
    Marjan Turnšek: »Ljubezen ne more biti brez solidarnosti, ljubezen je širša kot solidarnost, solidarnost je odgovor na čuječnost, občutljivost človeka. Ko ga zazna v njegovi situaciji, potrebi in je v situaciji solidaren z njim. To zahteva, da smo pripravljeni deliti z drugim vse, kar imamo. V idejo solidarnosti spada tudi to, da nič od tega, kar imam, ni samo moje. Vse, kar imam, je Božji dar, ki mi je dan zato, da lahko z njim pomagam, delim z drugimi. Moj oče je vsak mesec, ko je dobil plačo, prinesel tudi kaj sladkega za nas, otroke. Vedno je dal najmlajšemu, naj razdeli drugim. Kako preprosto me je oče učil tega, da moram biti solidaren z brati in sestrami. Ta vidik je zelo pomemben.«
    Kaj nam Bog sporoča v tej preizkušnji? Kje lahko prepoznamo Božjo ljubezen?
    Marko Fink: »Marsikdo se v tem času sprašuje: je moja življenjska pot res prava? Moram spremeniti svoje prioritete? Všeč mi je bil nagovor nadškofa Zoreta, ki je opozoril, da krize, kot je ta, izberejo najbolj plemenite ljudi, da iz tega pridejo v boljšo kakovost življenja. Da so življenjske prioritete postavljene na podlagi moralnih vrednot, ki nam pomagajo, da živimo boljše, smo bolj solidarni, gradimo boljšo družbo, smo manj sebični. Krizo vidim kot veliko možnost za prehod v boljše življenje in vem, da bomo iz te krize prišli bolj bogati.«
    Nadškof Turnšek: »Kako lahko Bog dopusti, da se nam to dogaja? Odgovor je gotovo skrivnosten. Na misel mi prihaja prigoda iz Auschwitza. Ena skupina je želela pobegniti, ni ji uspelo, med njimi je bil mlad judovski fant. Vse so obsodili na smrt, tega fanta so pred vsemi mučili. Takrat so Judje začeli peti hvalilni psalm. Ko je bilo vse končano, je pristopil eden od drugih narodov in vprašal starca, ki je začel peti: »Kako ste mogli peti hvalilni psalm, ko so ubijali vašega sina? Kje je zdaj vaš Jahve?« Ta starec je rekel: »V njem, v tem fantu je prisoten naš Bog!« Tu je odgovor! Bog je sredi tega trpljenja, sredi agonije, bolečine, v teh ljudeh, ki trpijo, je, kot je Kristus na križu trpel za nas vse. Kaj nam sporoča ta kriza? V nedeljo mi je močno izstopal stavek v Evangeliju: »Ta bolezen ni za smrt, ampak v Božje veličastvo, da bo po njej poveličan Božji Sin.« Ves čas razmišljam o tem, da način življenja, kot smo ga živeli pred epidemijo, ni način, ki bi šel v smeri Božjega razodetja, kraljestva. Da smo naredili iz kapitala, dobička pravilo našega življenja. Da družinsko življenje podrejamo delovnemu času, namesto obratno. Papež Frančišek je nazadnje rekel, da v bolnem svetu ne moremo pričakovati, da bomo zdravi. Ni mislil le na telesno zdravje, pač pa tudi na duhovno in duševno zdravje. Je veliko duhovnih bolezni, sovraštva, jeze, greha, veliko je zlorabljanja človeka po človeku. V takem svetu, ki ni zdrav, se ne more razvijati zdravi človek. Upam, da nam bo ta situacija pomagala narediti kak korak v tej smeri.«
    Kaj nas čaka? Bomo šli isto pot naprej?
    Marjan Turnšek: »Prvi korak je, da prebrodimo to krizno obdobje, potem bo čas, da naredimo refleksijo, če smo se kaj naučili in kako naprej. Na misel mi prihaja apostol Pavel, znameniti trn satanov, ki ga bije. Trikrat je prosil Gospoda, naj ga vzame, pa ga ni. Potem je šel vase, v kontemplacijo tega trna, bolečine in bilo je zelo težko. Ugotovil je, da bi se brez trnja prevzel. Bog mu je dal take darove, bil je velik apostol, apostol narodov, imel mistična doživetja, videnja, vse to bi lahko pripisovati sebi in potem bi bili ti darovi v pogubo. Uvidel je, da je bilo prav, da je doživel tudi to ponižanje. Noben se ne more naučiti ponižnosti brez ponižanj. Ta bolezen je ponižanje. To stanje je ponižanje. To, da smo zaprti doma, je ponižanje, a to obrnimo tako, da pridemo ven bolj ponižni in sposobni Ljubezni, pa ne le na osebni ravni. Kristjani tudi na družbeni ravni lahko naredimo več, da se uresničijo vrednote, ki so božje vrednote. Med podjetniki je mnogo kristjanov. Če ti začnejo svojo gospodarsko dejavnost vršiti na krščanski način, bi bil to napredek za celotno družbo.«

    Radio Ognjišče drugi misijonski pogovorni večer

    Ohranimo Vero v Božje Usmiljenje, Božjo Tolažbo, Božjo Ljubezen in Božjo Pomoč vsem preizkušanim, ki vanj Verjemo in ga prosijo Pomoči in Usmiljenja. Bog prosim pridi in nam pomagaj ter nas odreši koronavirusa. Amen. Janez

  2. Janez says:

    Kateheza papeža Frančiška: Bog ni povzročitelj skušnjav. Je Oče. Ne pušča nas samih

    Bog ni povzročitelj skušnjav. Je Oče. Ne pušča nas samih
    »Očenaš se začne na veder način. Zbuja nam željo, da bi se med nami lahko izpolnil velik Božji načrt. Zatem nam obrne pogled na življenje in nas usmeri k prošnji za tisto, kar potrebujemo vsak dan, to je vsakdanji kruh. Molitev se zatem posveti našim medosebnim odnosom, pogosto skvarjenim zaradi egoizma; prosimo za odpuščanje in se trudimo, da bi odpustili. S tem predzadnjim vzklikom pa naš pogovor z nebeškim Očetom vstopi v notranjost drame, na področje soočanja med našo svobodo in pastmi hudobca.

    Bog je Oče in svojim otrokom ne nastavlja pasti
    Kot vemo, je težko ohraniti točen pomen originalnega grškega izraza, ki je v evangelijih, zato moderni prevodi tukaj nekoliko šepajo. A v zvezi z enim elementom smo lahko soglasni. Kakor koli se razume besedilo, izključiti moramo, da je Bog protagonist skušnjav, ki pretijo človeku na poti. Kakor da bi Bog pripravljal zasedo in svojim otrokom nastavljal vabe in pasti. Takšna razlaga je v nasprotju predvsem s samim besedilom in je daleč od podobe Boga, ki nam jo je razodel Jezus. Ne pozabimo, da se Očenaš začne z besedo Oče. Je Oče, ki svojim otrokom ne nastavlja pasti. Kristjani nimajo ničesar opraviti z zavistnim Očetom, ki tekmuje s človekom ali pa se zabava, ko ga preizkuša. To so podobe mnogih poganskih božanstev. V pismu apostola Jakoba beremo takole: ‘Nihče, ki je preizkušan, naj ne govori: ‘Bog me skuša.’ Boga namreč zlo ne more skušati, pa tudi sam nikogar ne skuša’ (Jak 1,13). Če že, je ravno nasprotno: Oče ni avtor zla, nobenemu otroku, ki prosi za ribo, ne bo dal kače (glej Lk 11,11), kakor nas uči Jezus. In ko se v človekovem življenju pojavi zlo, se bori na njegovi strani, da bi se ga človek lahko osvobodil. Bog se vedno bori za nas, ne proti nam. Je Oče! In v tem smislu mi molimo Oče naš.

    Bog je vedno z nami in nikoli nismo sami
    Ta dva elementa, preizkušnja in skušnjava, sta bila skrivnostno navzoča v življenju samega Jezusa. V tej izkušnji je Božji Sin postal v celoti naš brat. In to na način, ki skorajda pohujšuje. A ravno ti evangeljski odlomki nam kažejo, da so najtežji vzkliki Očenaša, s katerimi se besedilo zaključuje, že bili uslišani. Bog nas ne pušča samih, ampak se v Jezusu razodene kot Bog-z-nami, vse do skrajnosti. Z nami je, ko nam da življenje, z nami je tekom življenja, z nami je v veselju, z nami je v preizkušnjah, z nami je v žalosti, z nami je v porazih, z nami je, ko grešimo – vedno je z nami, saj je Oče in nas ne more zapustiti.

    Jezus je že izboril zmago
    Če smo v skušnjavi, da bi povzročili slabo, s tem pa zanikali bratstvo z drugimi in hoteli imeti absolutno oblast nad vsem in vsemi, se je Jezus za nas že bojeval s to skušnjavo. To nam izpričujejo prve strani evangelijev. Takoj zatem, ko ga je Janez krstil sredi množice grešnikov, se Jezus umakne v puščavo in je preizkušan s strani satana. A Jezus zavrne vsako skušnjavo in iz njih pride kot zmagovalec. Matejev evangelij ima zanimivo potezo, s katero sklene dvoboj med Jezusom in sovražnikom: ‘Tedaj ga je hudič pustil, in glej, angeli so pristopili in mu stregli’ (Mt 4,11).

    Bog, ki človeka prosi bližine
    Tudi v času največje preizkušnje nas Bog ne pušča samih. Ko se Jezus umakne v Getsemani, da bi molil, njegovo srce napolni neizrekljiva tesnoba. Doživlja osamljenost in zapuščenost (…) Preizkušnja je tako zelo silovita, da se zgodi nekaj nepričakovanega. Jezus nikoli ne išče ljubezni zase, pa vendar v tisti noči čuti, da je njegova duša žalostna do smrti. In tako svoje učence prosi za bližino: ‘Ostanite tukaj in bedite z menoj’ (Mt 26,38). Kot vemo, učenci, obteženi z otrplostjo zaradi strahu, zaspijo. Bog v trenutku agonije prosi človeka, naj ga ne zapusti, a človek spi. V trenutku, ko človek spozna svojo preizkušnjo, pa Bog bdi. V najtežjih, najbolj trpečih in najbolj tesnobnih trenutkih našega življenja, Bog bdi ob nas, se z nami bori in nam je vedno blizu, ker je Oče – Oče pa nikoli ne zapusti svojih otrok. Tista noč Jezusove bolečine in boja je zadnji pečat učlovečenja: Bog nas pride iskat v naša brezna in muke, s katerimi je posuta zgodovina.

    V uri preizkušnje nam je v tolažbo vedeti, da tista dolina, odkar jo je prehodil Jezus, ni več zapuščena, ampak je blagoslovljena z navzočnostjo Božjega Sina. On nas nikoli ne bo zapustil!

    Odvrni torej od nas, o Bog, čas preizkušnje in skušnjav. A ko bo za nas prispel ta čas, Oče naš, pokaži nam, da nismo sami. Ti si Oče, pokaži nam, da je Kristus že vzel nase tudi težo tega križa. Pokaži nam, da nas Jezus kliče, naj ga nosimo z Njim in se zaupno izročimo Očetovi ljubezni.«

    Papež Frančišek

  3. Janez says:

    V molitvi ni prostora za ‘jaz’. Vedno je ‘ti’ in ‘mi’. Jezus ne želi hinavščine
    »Jezus je rekel: Kadar moliš, pojdi v tišino svoje sobe, odmakni se od sveta in se obrni na Boga z ‘Oče!’. Jezus želi, da njegovi učenci ne bi bili kakor hinavci, ki molijo zravnani in stoje na trgih, da bi jih drugi ljudje občudovali (glej Mt 6,5). Jezus ne želi hinavščine. Resnična molitev je tista, ki se opravlja v skritosti zavesti, v srcu: je nedoumljiva in vidna samo Bogu. Jaz in Bog. Izogiba se lažnosti: pred Bogom se je nemogoče pretvarjati … Pred Bogom nobena prevara nima moči. Bog nas pozna … ne moremo se pretvarjati. Na začetku pogovora z Bogom je tihi pogovor, kakor ko se srečata pogleda dveh oseb, ki se ljubita: človek in Bog prekrižata pogleda in to je molitev. Gledati Boga in pustiti, da te Bog gleda – to pomeni moliti.

    Ne ‘jaz’, ampak ‘ti’ in ‘mi’
    Čeprav je učenčeva molitev v celoti zaupna, nikoli ne pade v osebnostno intimo ali intimizem. V skritosti vesti, kristjan ne pusti sveta zunaj pred vrati svoje sobe, ampak v srcu nosi osebe in situacije, probleme in mnoge druge stvari, vse jih prinaša v molitev. V molitvi Očenaš ‘nekaj manjka’, manjka ena beseda, ki pa se v današnjem času zelo poudarja: to je beseda ‘jaz’. Jezus nas uči moliti na način, da bi imeli na ustnicah predvsem ‘ti’, kajti krščanska molitev je pogovor: posvečeno bodi tvoje ime, pridi tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja. Ne moje ime, moje kraljestvo, moja volja. Ne jaz. Zatem preide na ‘mi’. Ves drugi del Očenaša se nanaša na prvo osebo množine: daj nam naš vsakdanji kruh, odpusti namnaše dolge, ne zapusti nas v skušnjavi, reši nas hudega. Tudi najosnovnejše človekove prošnje, kakor je za hrano, so v množini. V krščanski molitvi nihče ne prosi kruha samo zase: daj mi danes kruh, ampak pravi daj nam, za vse uboge tega sveta.

    V molitvi ni individualizma
    Zakaj je temu tako? Ni prostora za individualizem v pogovoru z Bogom. Nobenega razkazovanja svojih problemov, kakor da bi bili mi edini na svetu, ki trpimo. Ni molitve k Bogu, ki ne bi bila molitev ene same skupnosti bratov in sester, nas. Smo namreč v skupnosti, smo bratje in sestre, smo ljudstvo, ki moli, smo mi. Nasprotno od ‘jaz’ ni ‘ti’ – to je namreč začetek vojne. Nasprotno od ‘jaz’ je ‘mi’ – tukaj je mir.

    Kristjan v molitvi prinaša pred Boga vse težave, ki jih živijo osebe ob njem. Ko pride večer, pripoveduje Bogu o bolečinah, ki jih je srečal v tem dnevu, predenj postavi mnoge obraze, prijateljske in tudi sovražne, ne napodi jih kakor nevarne motnje. Če se kdo ne zaveda, da so okoli njega mnogi ljudje, ki trpijo, če ga ne ganejo solze ubogih, če se je navadil na vse, to pomeni, da je njegovo srce iz kamna. V tem primeru je dobro prositi Gospoda, naj se nas dotakne s svojim Svetih Duhom in omehča naše srce. ‘Omehčaj, Gospod, moje srce. Gospod, omehčaj moje srce, da bom zmogel razumeti in bom sprejel probleme in bolečine drugih.’ Kristus ni šel nepoškodovan mimo trpljenja sveta. Vsakokrat ko je zaznal osamljenost, bolečino telesa ali duha, je začutil veliko sočutje. Sočutje je ključna beseda v evangeliju: je to,zaradi česar se dobri Samarijan približa ranjenemu človeku ob cesti, nasprotno od tistih, ki so imeli otrdelo srce.

    Oče ljubi vse ljudi
    Lahko se vprašamo: Ko molim, ali se odprem za krik mnogih bližnjih in oddaljenih oseb? Ali pa mislim, da je molitev neke vrste anestezija, ko sem lahko miren? V tem primeru sem žrtev strašne dvoumnosti in moja molitev zagotovo ni več krščanska. Kajti tisti ‘mi’, ki nas ga je naučil Jezus, mi preprečuje, da bi bil v miru sam; daje mi namreč, da čutim odgovornost za moje brate in sestre.So ljudje, ki navidezno ne iščejo Boga, a Jezus nam pravi, naj molimo tudi za njih, kajti Bog išče te osebe bolj od vseh ostalih. Jezus ni prišel zaradi zdravih, ampak zaradi bolnih, zaradi grešnikov (glej Lk 5,31). Prišel je za vse, kajti kdor misli, da je zdrav, to v resnici ni. Če si prizadevamo za pravičnost, ne mislimo, da smo boljši od drugih. Oče daje vziti soncu nad dobrimi in slabimi (glej Mt 5,45). Oče ljubi vse ljudi. Učimo se od Boga, ki je vedno dober do vseh, nasprotno od nas, ki zmoremo biti dobri samo do nekaterih, ki so nam všeč. In kakšno zaslušženje imamo, če ljubimo samo dobre ljudi, naših nasprotnikov in drugih ljudi pa ne?!

    Papež Frančišek odlomek: V molitvi ni prostora za ‘jaz’. Vedno je ‘ti’ in ‘mi’. Jezus ne želi hinavščine

  4. Miro says:

    JEZUS PRIDE V ŽIVLJENJE VSAKEGA IZMED NAS KOT KRUH ŽIVLJENJA!

    Čeprav v tem kriznem času, ko razsaja koronavirus, fizično ne moremo k sveti maši (so pa dane druge možnosti za spremljanje, npr. po radiu ali TV), lahko še vedno vsak dan živimo evharistično.

    Evharistija je izvir in višek krščanskega življenja in življenje v Jezusu in z njim lahko spremeni naše duhovno življenje. Tradicionalna jutranja molitev je globoko evharistična. Maša je darovanje in v jutranji molitvi se z izročitvijo svojega dne pridružimo Božjemu darovanju v evharistični daritvi. Združeni s sveto mašno daritvijo povsod po svetu, Jezusu po Brezmadežnem Marijinem srcu izročimo svoje molitve, delo, veselje in trpljenje dneva. Vse to darujemo v spravo za naše grehe in v priprošnjo za našo družino in prijatelje, še posebej pa zmolimo tudi po namenu svetega očeta (povzeto po Aleteia.si).

    Priporočimo se Svetemu Duhu in premišljujmo misli o sveti Evharistiji, ki jih je v knjigi »Kruh, ki daje življenje« zbral Wilhelm Mühs.

    -Kajti moje meso je resnična jed in moja kri
    resnična pijača. Kdor jé moje meso in pije
    mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem.
    (Evangelij po Janezu)

    -Jezus pride v življenje vsakega izmed nas
    kot kruh življenja … da bi se dal pojesti.
    Tako zelo nas ljubi! Poleg tega Jezus vstopa
    v človekovo življenje kot tisti, ki je lačen:
    drugi! Kot tisti, ki upa, da bo nahranjen s
    kruhom našega življenja.
    (Mati Terezija iz Kalkute)

    -Evharistija je povzetek in vrhunec naše vere.
    (Katekizem katoliške Cerkve)

    -Ker je ubožec iz enakega mesa kakor Božji Sin
    in živi enako fizično in duhovno uboštvo,
    kakršno si je izbral Božji Sin, je prednostni
    kraj Kristusove navzočnosti in sámo Kristusovo
    telo, povedano v svetopisemski govorici.
    (Janez Zlatousti)

    -Kristusov križ zajema neskončno število
    križev iz trpljenja polne zgodovine
    človeštva: vsem daje pomen, vrednost in
    zasluženje, vse zbira in združuje v eno, da
    oblikuje tako evharistijo vsakega dne, kjer
    se dopolnjuje, kar manjka Kristusovim
    bridkostim, za njegovo telo, ki je Cerkev.
    (Serafino Zardoni)

    -Kristus se daje v evharistiji kot hrana, ki lajša
    naše romanje: kaže se nam kot izvir, pri
    katerem lahko nasitimo našo tesnobnost v
    zvezi z resnico, slogo, pravičnostjo; kliče nas,
    naj postopoma, v duhu vzajemnega služenja,
    snujemo veliko družino Božjega ljudstva.
    (Pavel VI.)

    -Po evharistiji stopa kristjan v stik z
    ljubeznijo Kristusovega darovanja, in ta ga
    usposobi in obveže, da v svojem življenju
    živi isto ljubezen v vseh svojih
    naravnanostih in v vsem vedenju.
    (Janez Pavel II.)

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  5. Janez says:

    Radio Ognjišče prof. dr. Jože Ramovš: “Če v življenju ne najdemo smisla, bomo slej ali prej nesrečni”
    31.03.2020, 10:36

    Smisel je nekaj vsakdanjega. Spremlja nas in se spreminja. Če človek ne doživlja, da tisto, kar misli, kar dela, kar čuti, kar se mu godi, ima nek smisel, potem živi iz dneva v dan, kot rečemo “brez zveze”, živi naključno. Zato je težnja po smislu globoko v človeku. O smislu smo se v Svetovalnici, tretji dan letošnjega Radijskega misijona, pogovarjali s prof. dr. Jožetom Ramovšem, redstojnikom Inštituta Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje. Viktor Frankl , znani psiholog in psihiater, učenec katerega je bil nekaj časa tudi dr. Ramovš, je svoje življenje, dolgo in plodno, posvetil človekovi potrebi po smislu. Ugotovil je, da ljudje zapadejo v vsakdanje stiske, ne samo v primerih nezadovoljenih telesnih potreb (lakote, če jih zebe, če niso dobro informirani, so morda zlorabljeni), ampak v globoke tudi duhovne in duševne stiske zapademo tudi, ko ne vidimo smisla. Zato je važno iskati smisel, ga dojeti in živeti v stvareh, ki jih delamo, v tistem, kar doživljamo, mislimo in nameravamo storiti.

    Kdor ne razmišlja o smislu je duhovno bolan
    Smiselno je delati vse tisto, kar ima v sebi neko zamisel, kar je ustvarjalno in v redu, in ni slabo ter razdiralno, ni brez smisla. Mnogi se sprašujejo po smislu v trenutnem dogajanju in razmerah. Smisel prihodnosti ne vidimo, lahko pa verjamemo in zaupamo vanj. Osredotočimo se po smislu tistega, kar trenutno počnemo. Kakšen smisel ima naš pogovor? To lahko presodimo s svojim razumom. Človek ima globoko, notranjo potrebo po smislu. Smisel najti, dojeti in ga uresničevati. Če tega ne delamo, smo prej ali slej nesrečni. Življenje brez smisla se hitro začne “zavozlavati”. S tem, ko nekaj v tem trenutku naredim prav, nekaj kar je dobro in smiselno, s tem uresničujem tudi smisel svojega življenja.

    Kolikokrat slišimo: “Ah, saj se nič ne splača, nima smisla.” To je pogosta pripomba v tem našem razvitem svetu. Še pogosteje pa slišimo, da po upokojitvi ljudje ne najdejo smisla svojega življenja. Smisel se spreminja. Moj smisel je v tem trenutku drugačen od vašega. Smisel nočnega počitka, kakovostnega spanja je drugačen od smisla trenutno zelo zaposlenih zdravstvenih delavcev, katerih smisel je rešiti in pomagati čim več bolnikom.

    In, kako odkriti smisel tega trenutka?
    Če smo relativno dobro, če sem preskrbljeni in imamo dobre medsebojne odnose, se smisel uresničuje sproti. Kulture, ki so bile v preteklosti v krizi, od grške, rimske in drugih, so živele iz principa uživanja. Zelo malo smisla uresničimo, če delamo samo, kar nas je volja, ne gledamo na merila, ne na druge ljudi in tudi na njihov dobrobit, če samo uživamo. Podobno se godi v današnjem potrošniškem svetu. Na vsakem koraku se nam ponuja artikle in usluge, in ob njih obljube, da bomo z izbiro ujeli srečo. Sorazmerno malo smisla uresničimo s tem, prav nasprotno, življenje tako postaja vse bolj prazno. V takšnem življenju pa ni prave sreče. V. Frankl je rekel,:”Sreča je stranski produkt doživljanja in uresničevanja smisla.”

    Smisel tega trenutka je stvar mojega razuma, vesti in zavesti
    Izleta ne morem osmisliti, smisel je v izletu samem, smisel je v stvareh, ne gre za to, da osmislimo učenje tujega jezika, smisel je v samem znanju tujega jezika in podobno. Naloga mojega razuma, zavesti in vesti je, da v potu svojega obraza iščem, najdem in uresničujem smisel. Uresničujmo drobne, vsakdanje smisle, s tem prispevamo k svojemu razvoju, k sožitju z drugimi in tudi k razvoju drugih. Smisel vsega, kar se je z menoj dogajalo do danes, lahko dojamem in moram dojeti. Če ne, nisem spravljen s preteklostjo.

    Vse stvari gredo naprej, kolo časa se ne vrti nazaj, zato je smisel tudi v razvoju. Duhovna bazena, iz katerih lahko črpamo nova spoznanja, ki bosta peljala človeštvo naprej, sta prav smotrni razvoj in medčloveško sožitje, povezovanje ljudi na smiselne načine. Delo na tem dvojem. Bog je Bog razvoja, ni Bog mirovanja. Treba je razvijati orodja, ki nam pomagajo iskati smisel, ga dojeti in uresničevati. Smisel tega trenutka in tudi vsega, kar smo v preteklosti že doživeli. Kdor ne razmišlja o smislu je duhovno bolan.

    Radio Ognjišče intervju prof. dr. Jože Ramovš

  6. Janez says:

    Radio Ognjišče dne 30.3.2020: Drugi misijonski nagovor nadškofa Marjan Turnšek: Enačba »Jaz sem, ki sem = ljubezen«
    Človek lahko ljubi tudi danes, človeška ljubezen v svoji temeljni strukturni ni pokvarjena in Očetova ljubezen zdravi in ponovno usposablja človekovo ljubezen. Tako nam je v osrednjem misijonskem nagovoru na temo ljubezni spregovoril upokojeni mariborski nadškof Marjan Turnšek.
    Ljubim, torej sem
    Enačba »jaz sem, ki sem« = ljubezen je pomembnejša in usodnejša od slavne Einsteinove (E = mc²). Želi povezati razodetje Boga v stari zavezi z njegovim razodetjem v novi zavezi. Povezati misel o Bogu, kot jo najdemo v dialogu med Mojzesom in skrivnostnim Jahvejem v gorečem grmu, z mislijo o Bogu izraženo v prvem Janezovem pismu. Mojzes doživi Boga kot “Jaz sem, ki sem” tukaj zate, Janez pa izrazi svoje dojetje Boga kot “Bog je ljubezen”. Ni moj namen, da bi z eksegetskim pristopom razlagal obojno poimenovanje, ampak mi je za začetek bolj pomembno, da ta “enačba” že na zunaj odslikava vsebino reka »ljubim, torej sem«, ki je po moje mnogo bolj resničen kot Descartesov »mislim, torej sem.« Zato lahko izrazimo misel, da je ta naslov pravzaprav stavek, ki ga je, sicer ne izrecno, izrekel v svetopisemskem razodetju o sebi Bog sam.
    Bog je ljubezen
    Ljubezen kot takšna je Božja narava in samo Božja. Trditev se nanaša na njegovo delovanje v zgodovini med in za ljudi. Pravzaprav je rečeno veliko več, kot samo “Bog ljubi”, kar bi lahko pomenilo, da ljubi, poleg pa še ustvarja, misli, hoče … Poudarjeno je, da je VSE Božje delovanje ljubezen. Ker pa je ljubezen lahko le osebnostno dejanje, ta izjava do skrajnih mej poudari osebnostni značaj Boga, ki ne more biti nekaj hermetično vase zaprtega in negibnega.
    Drugi poudarek pa je v tem, da ima Božje kraljestvo v Jezusu svojo osebno uresničenost v podobi služenja. Jezusova osnovna drža med njegovimi učenci je služenje v najbolj čisti obliki. Jezus je torej v svojem življenju in v svoji smrti človek za druge. Jezusova smrt iz pokorščine je vrh njegovega življenja in dela, ki je zaznamovan z “biti za druge”; kar je neodtujljivi del ljubezni. Jezusovo zemeljsko življenje se je končalo v poslednji odprtosti in njegovo zemeljsko življenje je ostalo vprašanje, na katerega more dati odgovor le Bog. Človeška ljubezen ni v svoji temeljni strukturi pokvarjena, čeprav je kdaj v konkretni izpeljavi zmotna.
    Človekova ljubezen je odsev Božje Ljubezni
    Po skromnem vpogledu v skrivnost Božje ljubezni, ki se je razodela v tem, da je Oče dal svojega Sina za nas in naše odrešenje, lahko pogledamo v ljubezen človeka, ki je ustvarjen po Božji podobi, a se je po padcu znašel v “svetu” greha in zla. Sicer je “svet” tudi sposoben ljubezni, vendar šele ko je prerojen iz Duha. Vsak ljubeči človek, v kolikor resnično ljubi, je rojen iz Boga in Boga pozna. Ljubezen je ena izmed razvidnosti novega rojstva, ki smo ga deležni v krstu. Kristjani smo dolžni ljubiti drug drugega, ker je to naša nova narava, ki izhaja iz tega, da nas je Bog ljubil ter nam izrazil najvišjo stopnjo ljubezni s tem, da je poslal svojega Sina kot edinega Pravičnega v naš greh.
    Štiri ugotovitve o človeški ljubezni ……ki osnovno izhajajo iz našega teološkega razmišljanja: 1) človek lahko ljubi tudi danes; 2) človeška ljubezen ni v svoji temeljni strukturi pokvarjena, čeprav je kdaj v konkretni izpeljavi zmotna; 3) Očetova “agape” po Jezusu Kristusu v Svetem Duhu zdravi (rešuje) in ponovno usposablja človekovo ljubezen, da je lahko v svojih uresničitvah avtentična; 4) človeška ljubezen temelji na osebnem človeško – božjem odnosu. Morda je v teh premišljevanjih vendarle skrit del odgovora na vedno znova v strahu vstajajoča vprašanja: pa zakaj moram biti jaz prvi?, zakaj odpuščati, če drugi ne odpušča?, zakaj bi naj bil jaz prvi pri spravi?, zakaj ne udariti nazaj, pa naj gre za pest ali besedo, žalitev …?, ali se res moram vsemu odpovedati?, … (nadaljujte s svoji vprašanji in iščite v zgornjih intuicijah vam lastne odgovore).

    Radio Ognjišče nagovor nadškofa Marjana Turnška

  7. Hvala says:

    V TVOJI NAVZOČNOSTI

    KO NE RAZUMEŠ , KAJ SE TI DOGAJA, PRIDI K MENI. JAZ TE POZNAM VELIKO BOLJE,, KOT POZNAŠ SAMO SEBE.
    POZNAM TE V VSEJ TVOJI KOMPLEKSNOSTI; NIČ O TEBI MI NI SKRITO. NAJ TI NEBO NEPRIJETNO, NE BOJ SE, ČE VIDIM VSO TVOJO INTIMO, SAJ GLEDAM NATE Z USMILJENJEM. PUSTI, DA SVETLOBA MOJE OZDRAVLJAJOČE NAVZOČNOSTI PRODRE DO NAJ GLOBJIH KOTIČKOV TVOJEGA BITJA-IN TE OČISTI, OZDRAVI , OSVEŽI IN OBNOVI.

    Z ZAUPANJEM SPREJMI MOJE POPOLNO ODPUŠČANJE, KI TI GA VES ČAS PONUJAM.
    ————————————————————————————————————-

    TA VELIKI DAR, KI ME JE STAL ŽIVLJENJE, TI PRIPADA ZA VSO VEČNOST. NEPREDSTAVLJIVO JE PREBIVATI V MOJI NAVZOČNOSTI IN NE SPREJEMATI MOJEGA ODPUŠČANJA. NIKOLI TE NE BOM PUSTIL SAME, NIKOLI TE NE BOM ZAPUSTIL.

    KADAR IMAŠ OBČUTEK, DA TE NIHČE NE RAZUME, PRIDI K MENI . VESELI SE V NJEM, KI TE POPOLNOMA RAZUME IN TE NESKONČNO LJUBI. TI SI POSODA LJUBEZNI, KI JO NAPOLNJUJEM, DA BI SE TA LJUBEZEN IZLIVALA NA DRUGE (Vrtnice JMS).

    Psalm 139-1-4;
    Drugo Pismo Korinčanom 1,21-22;
    Jozue 1,5

    Jezusu je potrebno povedati, da sprejemamo Njegovo odpuščanje , res je, Gospod me je opozoril na to!

  8. Miro says:

    USMILJENI JEZUS: »TVOJE VELIKO ZAUPANJE VAME ME SILI, DA TI NEPRESTANO DELIM MILOSTI!«

    Besede življenja, ki jih je Usmiljeni Jezus zaupal sv. Favstini Kowalski, veliki glasnici Božjega usmiljenja, govori pa jih tudi nam, ljudem sedanjega časa (Dnevnik sv. Favstine Kowalske):

    »Vidiš, kaj si sama po sebi, toda ne boj se zaradi tega. Ko bi ti razkril vso bedo, kakršna si, bi umrla od strahu. Zavedaj se tega, kaj si. Zato, ker si tako velika beda, sem ti razkril morje svojega usmiljenja. Takšne duše, kot je tvoja, iščem in želim, a jih je malo; tvoje veliko zaupanje vame me sili, da ti neprestano delim milosti. Imaš veliko in nepojmljivo pravico do mojega Srca, ker si hči polnega zaupanja. Ne bi prenesla moje velike ljubezni, ki jo imam do tebe, če bi se ti tu na zemlji razodel v vsej polnosti; pogosto zate odgrinjam rob zavese, toda vedi, da je to samo moja izredna milost. Moja ljubezen in usmiljenje ne poznata meja« (št. 718).

    »Milosti, ki ti jih dajem, niso samo zate, ampak tudi za veliko število ljudi. V tvojem srcu je moje stalno bivališče. Kljub bedi, kakršna si, se združujem s teboj in ti odvzemam tvojo bedo, dajem ti pa svoje usmiljenje; v vsaki duši uresničujem dela usmiljenja in čim večji je grešnik, tem večjo pravico ima do mojega usmiljenja. Nad vsakim delom mojih rok se razliva moje usmiljenje.« (št. 723).

    Več o tem na http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

    Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  9. Janez says:

    Radio Ognjišče: misijonski nagovor patra Anselma Grüna 30.3.2020

    Prvi osrednji misijonski nagovor radijskega misijona na Radiu Ognjišče pripada patru Anselmu Grünu. » Samo če vidim v svojem življenju smisel, dobim moč za življenje in željo, da se ga lotim,« je v pogovoru za Radio Ognjišče, povedal pater.

    Dragi pater Anselm, z velikim spoštovanjem in hvaležnostjo vas pozdravljamo kot misijonarja, ki bo nekako odprl letošnji radijski misijon. Naslovili smo ga »Si upaš živeti?« in mu po dnevih dodali podnaslove: O Ljubezni, o Smislu, o Upanju, o Veselju in o Bližini. Vse to so teme, o katerih ste že pisali, in za začetek vas prosimo, da nas nagovorite skozi te teme. Doživljam, da mnogi mladi v življenju rajši ostajajo gledalci, bojijo se življenje oblikovati, ga tvegati in vzrok za to, da nimajo poguma, da bi tvegali življenje, je pogosto v tem, da so do sebe preveč zahtevni, vse mora biti popolno, vse moram dobro znati, in potem si ne upajo začeti. Zame je ena od bolezni današnjega časa, da smo družba gledalcev, da ljudje vedno ostajajo gledalci. Zame je pomembno mesto v Svetem pismu v 3. poglavju Markovega evangelija, ko je Jezus ozdravil človeka s posušeno roko. To je zame podoba človeka, ki so noče opeči prstov, ki se vedno potegne nazaj in se prilagodi ter si ne upa živeti. Jezus pa mu reče: Stopi v sredo, soočiti se moraš z življenjem, in stegni roko, vzemi življenje v svoje roke! To je zelo pomembno, naše življenje ne bo uspelo, če se ga ne bomo sami lotili. Drugo je ljubezen. To ni le čustvo, ni le ljubezen do bližnjega, ljubezen je tudi moč, ki je v nas, božanska Moč. Evangelist Janez pravi: Bog je ljubezen in, kdor ostane v ljubezni, ostane v Bogu. Na dnu naše duše je izvir ljubezni, iz tega izvira moramo delati in potem bo iz našega delovanja izhajal tudi blagoslov. Smisel. Če nimam smisla, tudi nimam energije. Terapevt Viktor Frankl pravi, da imamo danes veliko, od česar živimo, veliko stvari, in premalo, za kar živimo. In samo če vidim v svojem življenju smisel, dobim moč za življenje in željo, da se ga lotim.

    Upanje je zame ena najvažnejših krščanski kreposti, vera, upanje, ljubezen. Latinci pravijo: Dum spiro, spero, dokler diham, upam. Upanje bistveno spada k življenju, brez upanja ni nobene moči. Filozof Ernst Bloch pravi, da je človeško ravnanje dragoceno le takrat, ko ga zaznamuje upanje in ko posreduje upanje. Upanje je zame zelo pomembna krepost. Pravimo, da upanje umre zadnje, kar pa tudi pomeni, da če nimam upanja, je tukaj smrt. Upanje oživlja in kristjani imamo nalogo, da v tej družbi gojimo upanje. V Prvem Petrovem pismu beremo: »Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas.« Očitno so ljudje v prvem stoletju čutili, da imajo kristjani drugačno upanje, in to jih je očaralo. To bi bila tudi naša naloga v našem svetu in družbi, da zanetimo iskro upanja. Veselje je tudi čustvo, ki razširja srce. Veselja ne morem ukazati, vendar takrat, ko je življenje izpolnjeno, ko vidim smisel v svojem življenju, je moj odziv veselje.

    Dandanašnji, tako se zdi, je vedno več strahu in depresije, ki je posledica strahu pred življenjem samim. Kot da smo z odstranitvijo misli na smrt odstranili neločljivi del življenja …
    Strah pred življenjem ima dva vidika: na eni strani je strah, da življenja ne obvladam, da nisem dovolj dober, potem človek sploh ne začne, strah ga hromi, strah pokaže, da imamo pretirana merila, pretirane podobe, da mora biti človek vedno popoln, vedno dobro razpoložen, in hkrati čutim, da teh podob ne morem izpolniti. Drugi vidik pa je strah pred smrtjo, ki vodi v strah pred življenjem. Švicarski terapevt Jung je nekoč rekel, da ostane sredi življenja živ tisti, ki je pripravljen umreti. Lahko bi rekli: Če vsak dan mislim na smrt, me ni več strah. Živim v tem trenutku, vem, da je življenje omejeno, vendar živim v celoti v tem trenutku. Veliko ljudi pa odriva misel na smrt in potem jih je strah, da je življenja konec, da ni imelo nobenega smisla, da so bili samo koščki. Kristjani verujemo, da tudi življenje v koščkih s smrtjo postane celo, Bog ga naredi celega. Psihologi pravijo, da je bolezen našega časa brezodnosnost: nimamo odnosa do sebe, nimamo odnosa do ljudi, nimamo odnosa do narave in nimamo odnosa do Boga.

    »Ljubezen je najlepši dar, ki ga je Bog skril v naše srce.« Tako ste zapisali v knjižico »O čudežu Ljubezni«. O ljubezni se danes veliko govori, toda ko pogovor nanese na Ljubezen, ki se daruje, večinoma naletimo na odgovor, kot ga je slišal že apostol Pavel: »O tem bi te poslušali kdaj drugič.« (Apd 17, 32). Je darovanje za drugega res tako tuje današnjemu človeku?
    Psihologi pravijo, da je bolezen našega časa brezodnosnost: nimamo odnosa do sebe, nimamo odnosa do ljudi, nimamo odnosa do narave in nimamo odnosa do Boga. Sposobnost za odnose pa je eden bistvenih izzivov za človekovo zdravje. Ljudje hrepenijo po tem, da bi zaupali, da bili ljubljeni in da bi lahko sami ljubili, a tudi tedaj jih je pogosto strah: če imam nekoga rad in se mu približam, bo spoznal moje senčne strani, jaz pa bi bil rad na zunaj videti popoln in nosil popolno masko. Zato se bojim nekomu približati, saj bi ta potem lahko videl tudi moje šibkosti in napake. To je spet povezano s pretiranimi pričakovanji do ljubezni, da ljubezen samo osrečuje. K ljubezni spada tudi resnica, in samo ko sprejmem resnico in zaupam, da jo bo tudi drugi, ko me ni strah, da bo drugi spoznal resnico, šele tedaj lahko res ljubim, se približam drugemu in prenesem srečo ljubeče bližine. »Depresivni človek hrepeni po tem, da bi bilo v njegovi duši spet svetlo.« Tudi to je stavek iz ene vaših knjig. (Ti si moj angel, op.) Toda včasih se zdi, da ljudje zavračajo prav tisto edino luč, ki edina lahko prežene temo. Ali morda tudi zato, ker se jim ne znamo približati? Depresija pomeni, da se v duši stemni. Nekateri se želijo znebiti depresije z jemanjem zdravil. To je lahko v pomoč, prava pomoč pa je vera. Vera ne pomeni, da je Bog čarovnik, ki s čarovnijo odstrani mojo depresijo, temveč da se tedaj, ko svojo depresijo, svojo praznino in temo postavim pred Boga in si predstavljam, da Njegova luč in ljubezen lije vanjo, depresija lahko spremeni. To pa pomeni, da se srečam z Bogom in da se srečam s svojo lastno resnico. In ko že govorimo o depresiji, kaj je smisel depresij? Depresije pokažejo, da imam pretirana pričakovanja do življenja, da mislim, da bi moral biti vedno zdrav, vedno vesel, da hočem biti popoln. Neki psiholog pravi, da je depresija klic duše na pomoč, proti pretiranim samopodobam, da bi morali biti vedno popolni, vedno uspešni, vedno pozitivni. Tako je depresija povabilo, da se poslovimo od teh podob in hkrati pustimo, da našo têmo zalije Božja ljubezen in Božja svetloba. V vaši knjigi »Kraljica in divja ženska« govorite tudi o tem, kako družba povsem napačno poveličuje določena stališča in drže. To poveličevanje sodobnih praks bi lahko verjetno razširili kar na celotno družbo, ki nas skoraj sili v drže, ki človeku v temelju niso lastne. Navidezna osvobojenost in začetna sreča pa se prej ko slej razblini in človeka nato pričaka praznina, v kateri ostane sam. Kako obuditi smisel bivanja pri notranje ranjenih? Hildegard von Bingen pravi, da je umetnost življenja v tem, da rane spremenimo v bisere. Pri človeku, ki je bil zelo ranjen v otroštvu, je prvi korak, da si te rane ogledam, zaznam njegovo bolečino, hkrati pa prepoznam to ranjenost kot priložnost, da se podam na pot, da postanem bolj občutljiv za druge ljudi, priložnost, da postanem bolj živ, bolj občutljiv, rane me naredijo občutljivega za druge ljudi. Grki pravijo, da samo ranjen zdravnik lahko pozdravi. Mi pa si svojih ranjenosti ne dovolimo, hočemo jih pokriti, vendar od tega cel človek zboli. Samo če so rane odkrite, če se spremenijo v bisere, ima človek lahko spet upanje za svoje življenje. V naši cerkvi imamo veliko podobo Križanega in njegove rane so zlate. To je lepa prispodoba, rane bolijo, vendar kažejo tudi zlati sij moje duše, notranje zlato, in če na rane gledam tako, sem spravljen sam s seboj in čutim: Da, moje življenje je s tem postalo bolj živo in tudi za druge.

    To, kar je za nas najtežje, je odnos do nas samih. Kako živeti zdrav odnos do sebe, kako najti pravo ravnovesje med »cenim se« in »ostajam ponižen«? Kako se »pravilno« obnašati do nas samih?
    Po eni strani moram biti hvaležen za darove, ki mi jih je dal Bog. In vsak človek je prejel od Boga darove. Ne bi pa se smel primerjati z drugimi ljudmi, kajti če se primerjam, se bom vedno počutil manjvreden. Zato je pomembno, da si dopuščam oboje: da sem hvaležen za sposobnosti, hkrati pa sem ponižen in sprejemam svoje šibkosti. Potem me ne bo strah, da bodo drugi odkrili moje šibkosti, te smejo obstajati, priznavam jih. Latinska beseda za ponižnost je humílitas, povezana z besedo humus (= zemlja, prst), kar pravzaprav pomeni, da stojim z obema nogama na tleh in sem dovolj pogumen, da se spustim v globine svoje duše in tam zaznam tudi temo in šibkost. Če človek v sebi poveže oba pola, hvaležnost in ponižnost, se lahko veseli svojih sposobnosti in tega, kar mu uspe, tega, da je njegovo življenje rodovitno, ne da bi postal ošaben in se postavljal nad druge.

    Skrivnost biti kristjan je, da smemo sami postati blagoslov za druge.
    Greh je prinesel razkol med Boga in človeka. In človek živi v tem razkolu od Abrahama naprej. Sveto pismo je zgodba, kako se človek spet uči živeti z Bogom, kako naj Ga ne doživlja več kot sebi nasprotnega. Kako naj to temeljno resnico povemo ljudem, ki so izgubili vsakršno povezavo z vero? Tudi ljudje, ki ne verujejo, se pogosto počutijo krive, krive, da so druge prizadeli, na primer v partnerstvu, v zakonu, krive, ker so na primer v otroštvu storili kaj napačnega. Občutki krivde bistveno spadajo k človeku. Seveda jih lahko obravnavamo terapevtsko in psihološko, toda vera je pomembna pomoč za zaupanje: Bog mi odpustí mojo krivdo, to pomeni, da smem spet živeti z mirno vestjo. Občutki krivde vodijo v slabo vest, slaba vest pa vzbudi v naši notranjosti notranjega sodnika, ki nas neprestano obtožuje. Tega sodnika imajo tudi ljudje, ki ne verujejo. Vera je pač pomembna pomoč: Bog me brezpogojno ljubi in sprejema, in če bi bil kriv, postavim svojo krivdo predenj in zaupam, da mi jo odpusti. Ni se mi treba ves čas obtoževati. So ljudje, ki so sicer sposobni odpustiti drugim, niso pa sposobni odpustiti samim sebi. In tedaj je vera pomembna pomoč: lahko odpustim samemu sebi, ker vem, da mi Bog ničesar ne očita, Bog me sprejema brezpogojno. Beseda »greh« zveni mnogim ljudem danes tuje, greh ne pomeni nujno, da prekršim zapovedi, hebrejska beseda za greh pomeni zgrešitev cilja. Neki cerkveni oče pravi, da zgrešitev cilja pomeni, da ne živim svojega lastnega življenja, da živim mimo sebe. In tedaj postane življenje neskladno, človek postane nezadovoljen in se boji tišine, kajti v tišini bi se lahko pojavil občutek, da z mojim življenjem nekaj ni v redu.
    Ob koncu morda še vaše sporočilo vsem, ki se bodo pustili nagovoriti misijonu …
    Vsem poslušalcem, ki se bodo pustili nagovoriti radijskemu misijonu, želim, da bi poslušali z odprtimi srci, hkrati pa poslušali tudi svoj lasten občutek, prepoznali vero kot izvir večje živosti, večje svobode, večje ljubezni, da vere ne bi videli kot obremenitve. Cerkev je včasih preveč moralizirala, da moraš to in to spremeniti, da moraš delati drugače … Vera je v prvi vrsti opogumljanje: Upaj si živeti življenje, Bog je s teboj, Bog ti daje moč. Jezus nam pravi: S teboj sem vse dni tvojega življenja. In iz tega zaupanja si lahko upamo živeti. In vera pomeni tudi, da nas nosi vera drugih ljudi, vera naših umrlih, vera apostolov. Terapevti pravijo, da je eden od vzrokov bolezni, depresij tudi naša izkoreninjenost, da nimamo več nobenih korenin. Vera nam daje korenine in želim vam, da bi spet prišli v stik s temi koreninami vere, da bi iz njih vaše drevo življenja raslo in postalo blagoslov za mnoge ljudi. Depresivni človek hrepeni po tem, da bi bilo v njegovi duši spet svetlo.

    Iz pridige o blagoslovu …
    Mnogi ljudje hrepenijo po blagoslovu, da so blagoslovljeni, da je njihovo življenje blagoslovljeno, da iz njihovega delovanja izhaja blagoslov. Blagoslov kot izrekanje dobrih besed. Mnogi so v otroštvu poslušali bolj negativne besede: Nič nisi vreden, nemogoč si, s teboj ni mogoče zdržati … Odtod hrepenenje po dobrih besedah: Ti si moj ljubljeni sin, ti si moja ljubljena hči, nad teboj imam veselje! Tako nam je govoril Bog. In potem blagoslov kot varstvo, ki nas ogrinja. Hrepenenje, da smo na poti zaščiteni in zavarovani z Božjim blagoslovom. Skrivnost biti kristjan je, da smemo sami postati blagoslov za druge. Sam ne morem narediti tega, da sem blagoslov, včasih pa lahko izkusimo, ko dopustimo Božji blagoslov, da nenadoma postanemo blagoslov za druge ljudi. To želim tudi vsem poslušalcem, da zaupajo: Vaše življenje je dragoceno, ni treba, da ste popolni, toda s svojim življenjem puščate na tem svetu sled in želim vam, da je to sled blagoslova, ki drugim ljudem dobro dene in naredi ta svet nekoliko bolj človeški topel in usmiljen.

    Kaj pomeni praznovanje?
    Praznovanje spada k življenju. Je izraz hvaležnosti, da imamo življenje, da imamo družino, ki nas nosi. Praznovanje vodi k veselju, da se vidimo. Pomembno je, da druge ljudi sprejemamo, da smo jih res veseli, ko se spet vidimo, da polni hvaležnosti praznujemo življenje. Veseli smo, da nam je bilo življenje podarjeno, da je rodovitno, da prinaša blagoslov drugim ljudem. Vse to pa mora imeti tudi zunanji izraz. Ne gre, da to le mislimo, praznujemo z dobrim kosilom, potrebni so lepi obredi in tudi pogum, da nekaj tvegamo.

    Radio Ognjišče: nagovor patra Anselma Grüna

    MOLIMO (sv. Hieronim, skrajšano)
    O, Sveti Oče, usmili se nas in prosim ne dopusti, ne dopusti,
    da se zaradi naših grehov pretrga nebo in Zemlja odpre svoje žrelo,
    od koder bo bruhala žareči ogenj zla in hudobije na vse ljudi.
    Prosimo odpusti nam vse grehe in nas varji pred hudobcem, ki nas zalezuje.
    Položi svoje usmiljeno srce v nas Božje Otroke in v Zemeljsko nedrje,
    da bodo vse Stvarstvo, vse človeške Duše in Zemlja pomirjene in da se bodo ravnale po Tvoji volji.
    Sveti Oče, naš preljubi Stvarnik in Bog,
    le tebi se v Zaupanju Vere izročamo in upamo, da bo vedno vse tako,
    kot Ti želiš in hočeš.
    Podari nam Božji Mir in Ljubezen, vodi nas in pomagaj nam, da ne zaidemo..
    Zato te prosimo, usmili se nas, varuj in vodi nas.
    Prosimo Te Bog reši nas bolezni in koronavirusa, ki se širi pri nas in v svetu.
    Usmili se nas in prepreči širjenje koronavirusa in nas obvari pred okužbo ter ozdravo vse obolele.
    Amen.

  10. Janez says:

    DA BI BIL SVET BOLJ SVET: POTI K BOGU (Fesjtbog medmrežje Jaro)
    Kristjani smo, a bojim se, da to milost vse prevečkrat sprejemamo samo po sebi umevno; znamo biti hvaležni za ta dar?
    Poti h Gospodu so tako čudovito skrivnostne, nešteto iskanj in hrepenenj združujejo. So pa hkrati tudi zelo različne in velikokrat mi je težko verjeti, da vodijo k istemu cilju. A Bog je en sam! Večna Ljubezen za vse; zate in zame. Kot studenec čiste vode življenja sredi sveta Oče čaka na svoje otroke. Ni ga pod soncem, da ne bi nosil v sebi hrepenenja po studenčnici, ki oživlja; prav vsakega človeka žeja po izviru ljubezni; vsakdo hoče biti potešen. In zato iščemo pot. Živel je človek, ki so ga klicali Buda. Iskal je ta Studenec: vse svoje življenje je preživel na poti. Taval je v temi in blodil po pragozdovih strahu in nevednosti. Verjamem, da je našel pot. Vrnil se je med ljudi in jih povabil na pot… Tako še danes mnogi poskušajo po njej priti do Izvira. A pragozd je nevaren, lahko je zaiti; pot pa je dolga. Na nekem drugem koncu sveta je na pot krenil Mohamed. Gore in doline, ki jih je prehodil v iskanju, so bile suhe: nikjer niti sledu o studenčnici, ki oživlja. Vztrajal je in uspel. Pohitel je k bratom in sestram in jih navdušil za potovanje; še danes potujejo za njim. A gore so visoke in skoraj neprehodne, brez vode življenja pa je težko hoditi.

    Vsak človek išče pot do Boga.
    Mnogi hodijo skozi puščavo, kjer se osamljeni in nebogljeni upirajo viharjem življenja. Poti ni; vetrovi skrbno zakrijejo sledi v puščavskem pesku. Vsak hodi sam, le silna žeja ga žene naprej. Samo najvztrajnejšim uspe priti na cilj – ti so resnični heroji. Večina pa se ustavi ob mlakužah, ki jih ponuja svet – pijejo kalno vodo in nočejo dalje. Zanje je Studenec predaleč.

    Gospod je ljubezen.
    Oče noče naših muk in trpi z vsakim Otrokom, ki zaide. Ponuja nam svojega Sina, da po Njem pridemo k Njemu. Jezus Kristus se iz Očetovega naročja izliva v svet. Kot reka nam prinaša tisto vodo, katere je Izvir prepoln – vodo življenja. Sam je Studenčnica, ker je eno s Studencem. Za nas se izliva, zaradi naše žeje, kajti Oče ve, da brez vode ne moremo na pot. Kako gotova in varna je pot, če sledimo Reki žive vode. Ob njej ni mogoče zaiti. Vodi nas, krepča, hladi in vzpodbuja, saj z njo okušamo to, po čemer hrepenimo. Res je pot proti toku težka; navkreber gre in marsikakšna ovira je na njej. Kako vabljive so ravnice, ki se nam ponujajo na desni in levi, koliko lažje je hoditi po njih. Nikar, sestra! Ne odstopaj, brat! Ne skrbi za rane, ki ti jih zadajajo ostri kamni, tu je On, da ti jih izpere in ohladi; ne boj se naporov, On ti bo dal moči. In ko gledam strugo, se ustrašim njenih strmih bregov in neravnega dna. Da, sveta Cerkev je tudi takšna. A le po njej se lahko izliva Jezus Kristus; nam v življenje. Oče tako hoče. Zgradili smo umetne prekope in kanale, po svoje preusmerili tok Reke; vse zato, da bi nam bilo lažje. On pa se še vedno izliva! Pijemo ga vsak ob svoji strugi in se slepimo, da je “naša” Voda najbolj bistra in osvežujoča. Reka pa tiho teče dalje.Tebi in meni v življenje. O, da ne bi nikdar pustili bratov, ki umirajo od žeje, samih v njihovi bolečini. Mi vemo za Reko, v kateri je dovolj vode za vse. Kakor so naju nekoč starši pripeljali na breg in rekli: “Poglej, to je Jezus Kristus!”, tako delajva tudi midva, dragi prijatelj. In ko bova srečala blodečega v puščavi, mu ponudiva največ kar imava: Jezusa Kristusa – vodo življenja.

    Fejstbog Jaro

    Gospod, radi bi spremenili svet,
    toda čutimo, da moramo začeti pri sebi,
    da vsak lahko spremeni samo samega sebe.
    Gospod, prenovi svet. Toda začni pri meni.
    Gospod, prebudi svojo Cerkev. Začni pri meni.
    Gospod, poživi nas, ki verujemo vate, da bomo živo znamenje tvoje dobrote za vse ljudi. Začni pri meni.
    Gospod, utrdi upanje v možnost novega začenjanja. Začni pri meni.
    Gospod, vžgi ljubezen. Vžgi jo v meni in v srcih vseh ljudi.
    Amen.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja