Članki za dušo

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

13.758 Responses to Članki za dušo

  1. Janez says:

    Papež Frančišek kateheza: Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali, dne 02. 04. 2020
    Tudi tokratna splošna avdienca papeža Frančiška je potekala v knjižnici apostolske palače in jo je bilo mogoče spremljati preko neposrednega prenosa. Današnjo katehezo je sveti oče namenil šestemu blagru: »Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali«. Poudaril je, da je bistven oseben odnos z Bogom ter da »biti čist v srcu« pomeni živeti v Gospodovi prisotnosti. Pot notranjega očiščenja traja vse življenje in po papeževih besedah je ključnega pomena, da vedno dajemo prostor delovanju Svetega Duha.
    Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes skupaj beremo šesti blagor, ki obljublja gledanje Boga in ima za pogoj čistost srca. Eden izmed psalmov pravi: »O tebi govori moje srce: “Išči njegovo obličje!” Tvoje obličje, Gospod, hočem iskati. Ne skrivaj svojega obličja pred mano« (27,8-9).

    Žeja po osebnem odnosu z Bogom
    Ta način izražanja kaže žejo po osebnem odnosu z Bogom – ni mehaničen, nejasen, ampak oseben. Tudi Jobova knjiga ga izrazi kot znamenje iskrenega odnosa. Takole pravi: »Z ušesom sem slišal o tebi, a zdaj te je videlo moje oko.« Zdi se mi, da je to velikokrat pot življenja v našem odnosu z Bogom. Z ušesom smo slišali govoriti o Bogu, vendar pa gremo s svojo izkušnjo naprej, naprej in še naprej in ga na koncu spoznamo neposredno, če smo zvesti. … In to je zrelost Duha.

    Če je srce nespametno in počasno, ne vidimo stvari
    Kako priti do te intimnosti, da bi spoznali Boga z očmi? Lahko na primer pomislimo na emavška učenca, ki imata Gospoda Jezusa poleg sebe, vendar so bile »njune oči zastrte, da ga nista spoznala« (Lk 24,16). Gospod bo odprl njun pogled ob koncu poti, ki doseže vrhunec v lomljenju kruha in se je začela z grajo: »O nespametna in počasna v srcu za verovanje vsega, kar so povedali preroki« (Lk 24,25). To je začetna graja. In to je izvor njune slepote: njuno nespametno in počasno srce. In kadar je srce nespametno in počasno, stvari ne vidimo. Vidimo jih, kot bi bile zakrite z oblaki.

    Vstopiti v svojo notranjost in dati prostor Bogu
    Tukaj se nahaja modrost tega blagra: da bi mogli zreti, moramo vstopiti v svojo notranjost in dati prostor Bogu, saj, kakor pravi sv. Avguštin, je Bog »globlje v meni kot moja najgloblja notranjost« (»interior intimo meo«, Izpovedi III,6,11). Za to, da bi videli Boga, ni potrebno zamenjati očal ali opazovalne točke, zamenjati teoloških avtorjev, ki bi me naučili poti: potrebno je osvoboditi srce njegovih prevar.«. To je edina pot.

    Bitka proti notranjim prevaram
    To dozorevanje je odločilno: ko se zavemo, da je pogosto naš najhujši sovražnik skrit v našem srcu. Najplemenitejša bitka je bitka proti notranjim prevaram, ki nas zapeljejo v greh. Grehi namreč spreminjajo notranji pogled, presojanje stvari, storijo, da vidiš stvari, ki niso resnične, ali vsaj ki niso tako resnične.

    Razumeti, kaj je »čistost srca«
    Pomembno je torej razumeti, kaj je »čistost srca«. Da bi to mogli storiti, si moramo zapomniti, da v Svetem pismu srce ne predstavlja le čustev, ampak je najintimnejši prostor človeškega bitja, notranji prostor, kjer je oseba tisto, kar resnično je. Tako je s svetopisemskega vidika. Matejev evangelij pravi: »Če je luč, ki je v tebi, tema, kako velika je tema!« (6,23). Ta »luč« je pogled srca, je perspektiva, sinteza, točka, s katere se bere stvarnost (prim. Veselje evangelija, 143).

    Kdor je čist v srcu, živi v Gospodovi prisotnosti
    Vendar pa kaj pomeni »čist«? Kdor je čist v srcu, živi v Gospodovi prisotnosti, v srcu ohranja to, kar je vredno v odnosu z Njim; le tako lahko živi »poenoteno«, dosledno življenje, ki ni vijugasto, ampak preprosto.

    Za očiščeno srce sta potrebni osvoboditev in odpoved
    Očiščeno srce je torej posledica procesa, ki vključuje osvoboditev in odpoved. Kdor je čist v srcu, se ne rodi kot takšen, ampak je živel notranjo poenostavitev, naučil se je odpovedati zlu v sebi, kar se v Svetem pismu imenuje obreza srca (prim. 5Mz 10,16; 30,6: Ezk 44,9; Jer 4,4).

    Pustiti se učiti in voditi Svetemu Duhu
    To notranje očiščenje pomeni prepoznavanje tistega dela srca, ki je pod vplivom zla – »Veste, oče, jaz čutim tako, mislim, tako, gledam tako, in to je slabo«: prepoznati je potrebno del, ki je slab, ki je obdan z zlom –, da bi razumeli, kako se vedno pustiti učiti in voditi Svetemu Duhu. Pot od srca, ki je bolno, grešno in ne more dobro videti stvari, ker je v grehih, k polnosti luči srca je delo Svetega Duha. On je tisti, ki nas vodi, da hodimo po tej poti. Preko te poti srca torej pridemo do tega, da vidimo Boga.

    Prepoznati načrte Božje previdnosti v življenju
    V tem blaženem gledanju obstaja prihodnja, eshatološka razsežnost, kakor v vseh blagrih: to je veselje nebeškega kraljestva, proti kateremu gremo. Vendar pa obstaja še ena razsežnost: gledati Boga pomeni razumeti načrte Božje Previdnosti v tem, kar se nam zgodi, prepoznati njegovo prisotnost v zakramentih, njegovo prisotnost v bratih, posebej v bolnih in trpečih, ter ga prepoznati, kjer se On razodeva (prim. Katekizem katoliške Cerkve, 2519).

    Dati prostor delovanju Svetega Duha
    Ta blagor je nekako sad prejšnjih: če smo dobro prisluhnili žeji po dobrem, ki prebiva v nas in se zavedamo, da živimo iz usmiljenja, se začne pot osvoboditve, ki traja vse življenje in vodi do nebes. To je resno delo, delo, ki ga stori Sveti Duh, če mu damo prostor za to, da bi lahko to storil, če smo odprti za delovanje Svetega Duha; zato moremo reči, da gre za Božje delo v nas – v preizkušnjah in prečiščevanjih življenja. In to delo Boga, Svetega Duha vodi v veliko veselje, v resnični mir. Ne bojmo se, odprimo vrata svojega srca Svetemu Duhu – naj nas očisti in vodi naprej po tej poti k polnosti veselja. Hvala.

    Papež Frančišek kateheza dne 2. 4. 2020

    Vir: Vatican News

    • Miro says:

      Prispevek o papeževi katehezi o šestem blagru je bil na tej spletni strani objavljen že včeraj zjutraj, skupaj z linkom do celotne novice na Vatican News! Glej objavo pod: 2. april 2020 ob 7:06.

  2. Miro says:

    TESNOBNA ZASKRBLJENOST ZA PRIHODNOST GOLEGA OBSTOJA ČLOVEŠTVA – LJUDJE MOREMO PRITI VEN IZ OKUŽENEGA MESTA SAMO SKOZI ODPRTA VRATA … (rešitev v nadaljevanju)!

    Leta 1984 je Kartuzija Pleterje izdala in založila knjigo z naslovom »Jezusovo kraljevanje v nas«, ki jo je v 17. stoletju napisal sv. Janez Eudes. V pojasnilih o knjigi in njenem pisatelju je vrsta pomembnih misli o potrebnosti češčenja Jezusovega srca. Med drugim je tu govora tudi o razmerah, v katere je zašel svet v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Ta pogled pa sega tudi daleč naprej v prihodnost in je v nekem smislu gotovo preroški, glede bistvenih sporočil pa danes še bolj aktualen kot takrat. Citiram nekaj zanimivih misli iz pojasnil k omenjeni knjigi:

    Spomniti se je treba položaja, v kakršnega je zašel današnji svet. Po času zmagoslavnega občutja spričo silnega napredka naravoslovnih znanosti in tehnike, ki je prevzemalo ljudi, večkrat celo kristjane, prihajamo danes spet do iztreznjenja in celo do tesnobne zaskrbljenosti za prihodnost golega obstoja človeštva. V mislih na to je »mož stoletja«, kakršen je kardinal Štefan Wyszynski, zapisal: »Češčenje Jezusovega srca daje svetu, ki je v stanju brezupnosti, tisto, česar najbolj potrebujemo: razodetje usmiljenega Boga.«

    Miti o neomejenem napredku tehnike in znanosti, miti, ki so nekdaj imeli tako veliko moč, danes bolj in bolj padajo v pozabo. Na njihovo mesto stopa »frustracija«, se pravi duševno stanje globokega neugodja zaradi nasprotja med željami in možnostmi za izpolnitev teh želja. »Današnjega človeka vedno bolj ogrožajo prav tiste stvari, ki jih proizvaja: namreč učinki dela njegovih rok, še bolj pa stvaritve njegovega duha in odločitve njegove volje … Človeka prevzema vedno večji strah. Boji se namreč, da se ne bi sadovi njegovega uma in ustvarjalnosti obrnili naravnost proti njemu in se spremenili v orodje samouničenja, ki presega vsako domišljijo in se v primerjavi z njimi zdijo nesreče in katastrofe, ki jih poznamo iz zgodovine, malenkost« (papež Janez Pavel II.) …

    A Cerkev veruje: Kristus, ki je za vse nas umrl in vstal, podeljuje po svojem duhu človeku luč in moč, da more odgovoriti na svoj vzvišeni poklic; in nobeno drugo ime pod nebom ni dano ljudem, v katerem bi mogli biti odrešeni. Prav tako veruje, da v njenem Gospodu in Učeniku najdemo ključ, središče in cilj vse človeške zgodovine (CS 10). Kristus je »točka, v katero se stekajo vsa hrepenenja človeške zgodovine in civilizacije, središče človeškega rodu, veselje vseh src in izpolnitev vseh njihovih teženj« (CS 45).

    Kristus križani s prebodenim srcem, Križani, ki je v korenini premagal vse zlo in smrt, nam pričuje, »da je vsem ljudem odprta pot ljubezni in da napori za vzpostavitev vesoljnega bratstva niso prazni. Obenem opominja, da je treba hoditi po poti ljubezni ne samo v velikih stvareh, ampak tudi in predvsem v navadnih okoliščinah življenja« (CS 38) …

    V živem simbolu Jezusovega na križu prebodenega srca nam je izrečena poslednja, vse razodetje povzemajoča božja beseda, ki nam nevarljivo zagotavlja, da nas Bog resnično hoče rešiti, da naš svet ni brezizhoden, da ni kakor oblegano mesto, ki bi bilo zapisano propadu. Saj so v obzidju tega mesta – v križanem in poveličanem Gospodu – odprta vrata, skozi katera moremo ljudje priti ven iz okuženega mesta v kraj, v mesto, po katerem v najgloblji globini vsi ljudje hrepenimo, v mesto, kjer vlada resnica, svoboda, dostojanstvo človeške osebe, občestvo ljubezni, mir in varnost. To »mesto« je troedini Bog sam. Skozi ta vrata v obzidju okuženega mesta hodijo Gospodove ovce, da dospejo na zelene pašnike in do večno živih studencev. Cerkev kaže človeštvu na ta vrata – na Jezusovo srce, ki bo za vekomaj ostalo odprto.

    Tu svetlo sije »ljubezen, ki je močnejša od smrti, močnejša od greha in vsega zla, ljubezen, ki človeka dviga iz najglobljih padcev in ga osvobaja najhujših groženj« (papež Janez Pavel II.).

    Poleg tega je v pojasnilih k Eudesovi knjigi »Jezusovo kraljevanje v nas« še zapisano, da je ta knjiga tudi še po več kakor treh stoletjih, odkar je bila napisana v izvirniku, izredno pomembna, pač še bolj kakor ob svojem času.

    Ob tem bi sam predlagal oz. priporočil: Berimo in premišljujmo knjigo »Jezusovo kraljevanje v nas«, ter vztrajno molimo, da bi nas Gospod Jezus v notranjosti razsvetlil, kako se z Njegovo pomočjo prebiti skozi vrata Njegovega Srca na zelene pašnike in do večno živih studencev (rečeno v duhu že zgoraj citiranih misli)!

    Božje usmiljenje, nedoumljiva skrivnost Presvete Trojice, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki nas varuješ peklenskega ognja, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki lajšaš trpljenje dušam v vicah, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, neizčrpni vir čudežev, zaupamo vate!

    • Hvala says:

      G, Miro, če veste mogoče kje je mogoče kupiti knjigo , ki ste jo omenili – JEZUSOVO KRALJEVANJE V NAS?

      Ja, se popolnoma strinjam z napisanim člankom, že velikokrat sem omenila, če bi prepustili vajeti v roke Gospoda, bi nas On vodil.
      Nekateri karizmatiki so napisali v svojih knjigah , da zadeve, oz projekt, ki niso prepustili Svetemu Duhu (v začetni fazi ja, potem pa so nekako “pozabili”), je projekt oz. zadeva propadla.

      Človek je pač slabotno bitje in velikokrat ne zaupa Bogu, ampak se krčevito oklepa , da bo imel popoln nadzor nad svojim življenjem in življenjem drugih ljudi. Tako razmišljanje in življenje vodi v TOTALNI PROPAD ŽIVLJENJA!

      • Miro says:

        Kot rečeno, je odlično knjigo sv. Janeza Eudesa z naslovom “Jezusovo kraljevanje v nas”, temelječo na živi Božji besedi, izdala in založila Kartuzija Pleterje, 1984. Gre za starejšo, vendar še vedno novo in vsak dan bolj aktualno knjigo. Predlagam, da si jo izposodite v kakšni knjižnici, kjer so na voljo tudi verske knjige, ali morda v kakšnem župnijskem uradu, zagotovo pa jo imajo v knjižnici Teološke fakultete. Veste, je že tako, da je do najbolj dragocenih duhovnih zakladov, skritih pod navlako tisočerih manj vrednih stvari, vedno težko priti. Na srečo pa med nami za vedno ostaja veličastni Zaklad vseh duhovnih zakladov – neminljiva Božja beseda. Z njo se ne more nihče in nič primerjati, niti približnižno ne!

  3. Janez says:

    Radio Ognjišče dr. Jože Plut župnik: »Ljubezen je iznajdljiva in veselje nalezljivo!« 02.04.2020, 10:06
    5. dan radijskega misijona govorimo o veselju. Kako v strahu in zaskrbljenosti zaradi pandemije živeti veselje in ga prinašati drugim? Kakšen izziv je to za duhovnike, ki bodo za največji krščanski praznik v praznih cerkvah? Z nami je bil župnik s Police pri Grosupljem, dr. Jože Plut, prežet z notranjim veseljem. Pogovor ste lahko spremljali tudi prek Facebooka, z njim pa se je na daljavo pogovarjal Blaž Lesnik.
    Kako v razmerah zaskrbljenosti, strahu ohranjati veselje, ga prinašati drugim?
    Veselje lahko izražamo že, če imamo vero, upanje, če vidimo prihodnost, ne glede na to, kaj je pred nami. Spomnim se nevernega sodelavca iz vojske, ki je zase rekel, da je ateist. Pripovedoval je svoje zgodbe in rekel, da imamo mi, kristjani, srečo, ker smo verni. »Takrat, ko meni zmanjka razlogov za življenje, se tebi šele začnejo!« Kristjani moramo prinašati veselje tudi v takih časih, saj imamo v sebi držo veselja. Vse je poklicano k vstajenju, k polnosti življenja pri Bogu! Če smo pri vsem tem zagrenjeni, je nekaj narobe z našim krščanskim življenjem. Kristjani moramo biti prostorje veselja, tudi Cerkev kot institucija. Vesel sem, ker se v teh kriznih časih najde priložnost pomagati duhovnikom, da bi veselje prinašali vsem ljudem. Moramo biti žarek upanja in žarek veselja! Jaz osebno nosim v sebi veselje, da sem Kristusov, veselje, ker sem človek, odrešen, ker sem moški, veselje nad tem, ker sem duhovnik, katoličan, Slovenec. Nimam razloga, da ne bi bil vesel, če pomislim, kaj vse mi daje Bog in naša katoliška vera.
    Veselje, ki ga daje Bog, je drugačno, kot evforično veselje. Božje veselje se ne konča.
    Notranje veselje, ki izhaja iz duha, notranjosti, je daleč od evforičnega veselja. Je nekaj trajnega, nosiš ga v sebi. Pomembna je notranja radost, da premagujemo strah vsakdanjega življenja. Najhujše, kar se človeku zgodi, je, da je človeka kar naprej strah, tudi strah pred tem, da ga bo strah. Če pa imaš notranje veselje, ne moreš drugače, kot da si vesel, drugim pa privoščiš tudi zunanje veselje. Ljudje, ki izražajo notranjo radost, so kot magnet, žalostnih bi se pa kar izogibal. Ker pa je kristjanom mar za vsakega, pristopamo tudi k takim. Ljudje čutijo veselje do življenja, če ga nosimo v sebi, ne glede nato, kakšni smo po zunanjosti. Da smo veseli, da se imamo radi, da želimo notranje veselje, sprejetost, ne da bi to posebej hoteli, razširiti tudi drugim.
    Kristjani moramo prinašati veselje tudi v takih časih, saj imamo v sebi držo veselja. Vse je poklicano k vstajenju, k polnosti življenja pri Bogu!
    Kako se to veselje širi prek mladih v vaši župniji?
    Mladi so v principu tisti, ki iščejo upanje in veselje, so korajžni, samo ne najdejo nekoga, ki bi jih na pravi način spodbudil, da bi bili veseli. Iščejo veselje, iščejo življenje, želijo ga deliti naprej, moramo jim pomagati, da bodo ob nas in ob starših začutili lepoto vere, veselje in radost evangelija in to prinašali v svet. Ko se pogovarjamo o kakšnem projektu, pristopijo in pomagajo z veseljem. Močno sporočilo v sv. pismu me nagovarja: »Duha ne ugašajte.« Duha moramo spodbujati, duha veselja do življenja. Lepa priložnost, da ne samo mladi, ampak tudi drug drugemu naredimo nekaj veselja. Spomnimo se svojih dragih pokojnih zdaj, ko imamo malo več časa, da se z notranjim veseljem spomniš tistih trenutkov življenja z njim, ki so ti prinašali srečo, se Bogu zahvališ za pokojno ženo, moža, pokojne starše …
    Pri iskanju veselja iznajdljivost nima meja, tudi prinašanje Boga v monštranci je v teh dneh nekaj posebnega v vaši župniji.
    Prvo nedeljo v karanteni sem po koncu maše, ko sem bral oznanila prek Facebooka, dobil navdih: »Primi Me in pojdi po župniji!« Malo monštranco sem postavil na avto in eno uro sva se z Jezusom vozila po župniji in molila. Sporočila, odzivi so bili zelo lepi, blagoslov jim je prinesel obilo veselja, tudi zato, ker je bil rahlo nenavaden. Ljudje so čutili Božjo bližino, kar je zelo pomembno. Zato grem vsak dan, čeprav živim sicer s svojo sestro v karanteni drugje, v župnijo na Polico. Ljudje morajo tudi po nas duhovnikih čutiti, da jih ima Bog rad in je z nami tudi v teh trenutkih. Da čutijo, da smo tudi duhovniki tam, da darujemo maše po njihovih namenih, se Bogu zahvaljujemo, blagoslavljamo naše farane, državljane, domovino. Spoved smo imeli na razdalji štirih metrov v bližini cerkve. Zakaj ne bi na take iznajdljive načine prinašali veselje ljudem?
    Nimam razloga, da ne bi bil vesel, če pomislim, kaj vse mi daje Bog in naša katoliška vera.
    Bog nas nagovarja na različne načine.
    Duhovniki bomo v tridnevju na različne načine prinašali veselje. V prvih dneh smo samo redki duhovniki maše prenašali prek Facebooka, zdaj pa nas je že veliko! Duhovniki so se zaradi skrbi in stiske povezali v molitveno verigo, kličejo blagoslova na župnijo, na domovino. Ko bomo rešeni iz stiske, bo veselje še toliko večje. Zdaj je čas, da se vrnemo k svoji pristnosti, izvirnosti, k vrednotam, k Bogu. Morda je zdaj pravi čas, da očetje odkrijejo, katere talente imajo njegovi otroci, kateri talenti izstopajo, da bodo na tistem vzgajali in jih usmerjali. Izkoristimo ta čas kot čudovit dar, priložnost za veselje. Srečal sem mnogo bolnih ljudi, ki po merilih sveta »vegetirajo«, toda koliko so imeli notranjega veselja, veselja do življenja, kako so bili hvaležni za drobne stvari! Zdaj je čas, da v svojem lastnem bistvu vzpostavimo prostor in kličemo Boga, da spoznamo Resnico. Odkrili bomo čudovite stvari. Bog nas nagovarja na različne načine. Zdaj je priložnost, da smo hvaležni Bogu in drug drugemu za to, kar imamo priložnost živeti in izkušati. Zdaj malo manj spim, imam skrbi, pa vseeno je zjutraj prvi stavek: »Hvala, Gospod, za preživeto noč.« V drobnih stvareh se veselim, veselim tega, kar imam, ne tistega, česar nimam. Pridejo nove priložnosti in glejmo, da bomo kot kristjani prinašali v življenje čim več veselja, optimizma.

    Radio Ognjišče, dr. Jože Plut župnik

  4. Miro says:

    VIDENJE SV. FAVSTINE – VSI SO ZAČELI METATI VANJO, KAR KOLI JE KDO IMEL PRI ROKI: BLATO, KAMENJE, PESEK … POZNEJE PA SO JO ISTI LJUDJE ZAČELI PROSITI …

    Sv. Favstina Kowalska: »Nekoč sem zagledala nepregledno množico ljudi v naši kapeli, pred njo in na ulici, ker niso mogli vstopiti. Kapela je bila slovesno okrašena. Pred oltarjem je bilo veliko duhovnikov, nato naše sestre in mnogo drugih skupnosti. Vsi so pričakovali osebo, ki bi morala zavzeti prostor na oltarju. Nenadoma sem zaslišala glas, naj zavzamem ta prostor jaz. Takoj sem zapustila bivališče oziroma hodnik, da bi prečkala dvorišče in sledila glasu, ki me je vabil v kapelo. Vsi so začeli metati vame, kar koli je kdo imel pri roki: blato, kamenje, pesek in metle; zato sem se prvi trenutek obotavljala, ali naj grem naprej. Toda glas me je vse močneje klical in kljub vsemu sem šla pogumno dalje. Ko sem prestopila prag kapele, so me začeli tepsti moji predstojniki in sestre ter gojenke, celo starši, s tistim, kar je kdo imel. Zato sem se, hočeš nočeš, hitro povzpela na predvideni prostor na oltarju, a takoj, ko sem zasedla predvideni prostor, so isti ljudje – gojenke, sestre, predstojniki in starši, začeli dvigati roke in prositi milosti. Nisem jim zamerila, ker so vame prej metali vse mogoče stvari. Prav nenavadno. Čutila sem posebno ljubezen do teh oseb, ki so me prisilile, da sem hitro zasedla predvideni prostor. V trenutku je mojo dušo preplavila nepojmljiva sreča in zaslišala sem besede: DELAJ, KAR HOČEŠ. PODELJUJ MILOSTI, KAKOR HOČEŠ, KOMUR HOČEŠ IN KADAR HOČEŠ. Nenadoma je videnje izginilo« (Dnevnik sv. Favstine Kowalske, št. 31).

    Več o tem na http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

    Božje usmiljenje, izraz njegove največje moči, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, neizčrpni vir čudežev, zaupamo vate!
    Sv. Favstina, prosi za nas!

  5. Janez says:

    SI ZASKRBLJEN, OSAMLJEN IN BOLAN? DOVOLI JEZUSU, DA SE TE DOTAKNE IN TI POMAGA!
    Le dovoliti moramo, da se nas Gospod Jezus preko sočloveka dotakne in nam pomaga
    Jezus zdravi in ozdravlja bolnike na duši in na telesu. Osvobaja jetnike in zasvojene. Zdravi majhne in velike rane. Izganja hudobne demone, rešuje življenja ljudi. Daje ljudem Pomoč, Ljubezen in Usmiljenje. Hodi skupaj s svojimi Vernimi Otroci in z njimi ostaja za vedno, dan za dnem. Bog je Ljubezen in nam je zelo blizu, saj je v našem bližnjem. Dovolimo, da Jezusu pride k nam in ostane pri nas in v nas, nam prinese Božji Mir in Božjo Ljubezen.

    Zdravljenje
    Jezus ozdravlja usmiljeno in nežno. Je zelo oseben.
    Ko zdravi, se človeku približa in se ga dotakne. Tak je njegov slog. Ne zdravi, samo da bi zdravil, čudežev ne dela na daljavo. Pomembna mu je oseba, njeno trpljenje, njena vera. Ko zdravi, ko govori ali ko je preprosto ob človeku, Jezus kaže obličje usmiljenega Boga. Zelo je pomembno, kako vse počnemo in kakšen stil življenja imamo. Mnogi ljudje danes izgorevajo in so v stresu. V tem svetu imata prednost učinkovitost in produktivnost. Delodajalci pa hočejo še več in več storilnosti in dobička. Jezusu pa je pomemben človek, njegova enkratnost, njegovi plusi in minusi. Jezus nas ljubi take kot smo in nam odpušča sedemkrat sedemdesetkrat naše grehe in želi, da smo mu podobni tudi mi v vsem.

    Bližina
    Jezus se osebno približa. Človeka pogleda, ga sprejme, ga prime za roko, ga dvigne. To je njegov pečat. Bližina, dotik, da se sam pusti dotakniti. Da gleda v človeka, v njegovo notranjost, onkraj njegove telesne obolelosti. Rad bi hodil in živel v Jezusovem slogu. On je osebni Bog, ki se poniža, ki se dotakne tega, kar živim, ki me dvigne in me prime za roko. Ki me vpraša, kaj mi je, in ga zanima, kako sem. Jezus mi kaže, kakšen je Bog. In jaz se včasih trudim, da bi ga obdržal na razdalji, nekje na hladnem, kjer je veliko obsojanja. Ne dovolim, da bi se me Bog dotaknil. Gospod pomagaj mi, da se me boš preko sočloveka dotaknil in mi pomagal, da se spreobrnem in hodim za Teboj. .

    On vstopi v globino duše
    Ne dotikam se, kakor se dotika Jezus. On vstopi v globino duše. Pride v hišo in ne čaka, da bi ga odpeljali k pomoči potrebnemu. Gre tja, kjer je bolnik, v njegovo hišo, do njegove postelje in se mu ljubeče približa. Bog se približa in se me dotakne, prav tam, kjer me boli. Dotakne se moje rane, moje bolezni. Kakšna je moja bolezen? Kje je moja rana? Jezus me dviga. Mi vrača dostojanstvo, dostojanstvo sina, otroka in človeka. Hočem tako živeti, ker je vredno živeti, kot je živel On. In ko sem ozdravljen, zaživim. Žena, ki jo je Jezus ozdravil, je vstala in jim začela streči. Zelo mi je všeč ta podoba. Jezus z Dobroto in Usmiljenjem ozdravi tudi bolezni, ki jih zdravniki ne znajo ozdraviti.

    Delati dobro
    Ko je moja duša bolna, težko služim. Zaprem se vase in mislim le nase, na to, kar jaz potrebujem. Ko pa se me dotakne Jezus, v notranjosti začutim potrebo, da služim drugim, da zanje skrbim in jih spodbujam. Nenadoma se odprem. Nekoč je Jezus po ves dan zdravil. Ves dan je bil za druge. Jezusova ljubezen je neskončna, neutrudljiva, potrpežljiva. Vsakdo je prišel k njemu s svojimi ranami, bolečinami, boleznimi. Jezus se jih je dotaknil in ozdravil. Življenje je preživel tako, da je delal dobro in sejal Ljubezen ter Usmiljenje. Tako želim živeti tudi jaz. Ne da bi se oziral na urnike. Želim se razdati iz ljubezni. Za vsakogar. Brez preračunljivosti. Tako kot Sveta Mati terezija in številni drugi svetniki in svetnice, ki so se odrekli sebi in so Ljubili Boga in Ljudi tako, da so molili, delali dobro in služili ubogim in bolnim brez prestanka doma in daleč od doma v misijonih. In Bog je poplačal njihovo Molitev, Vero v Jezusa, Ljubezen in Usmiljenje ter Dobroto, saj so tako konkretno izpričevali Vero v Boga in živeli po Evangeliju. Ko delam dobro za druge, ko sem Usmiljeni Samaritan in tisti, ki pomaga in služi drugim, pomagam sebi in drugim in Bog mi podari Ljubezen in Božji Mir in Notranjo Srečo, ki je svet ne pozna.

    Dopolnjen in razširjen prispevek iz Medmrežja Aleteia

    Apostol Pavel nam pravi: “Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se. Vaša dobrota bodi znana vsem ljudem. Gospod je blizu. Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu.” (Flp 4,2–7).

  6. Janez says:

    Vatican News, 23. april 2018 Papež Frančišek: Krščansko življenje je boj proti zlu

    Sveti oče se v svojih homilijah in govorih pogosto vrača k temi boja proti silam zla. Molitev Očenaš se konča s prošnjo: »Reši nas hudega.« Satan po papeževih besedah ni nekaj abstraktnega, ampak je oseba. Med jutranjo mašo v kapeli Doma sv. Marte, 11. aprila 2014, je papež izpostavil, da je krščansko življenje boj proti zlu. Jezusovo življenje je bilo boj. Prišel je, da bi premagal zlo, da bi premagal vladarja tega sveta, da bi premagal hudiča. S tem bojem se mora soočiti vsak kristjan. Kot kristjani, ki želimo hoditi za Jezusom, moramo poznati to resnico. »Tudi mi smo skušani, tudi mi smo predmet hudičevega napada, kajti duh zla noče naše svetosti, noče krščanskega pričevanja, noče, da smo Jezusovi učenci.« Skušnjava hudiča ima tri značilnosti, ki jih moramo poznati, da ne bi padli v past. »Kaj naredi hudič, da bi nas oddaljil od Jezusove poti? Skušnjava se začne blago, nato raste, narašča. Raste in okuži drugega, prenese se na drugega, poskuša biti skupnostna. In na koncu, da bi pomirila dušo, utemelji samo sebe. Vsi smo skušani, kajti zakon duhovnega življenja, naše krščansko življenje je boj. Je boj. Zakaj vladar tega sveta – hudič – noče naše svetosti, noče, da bi hodili za Kristusom. Morda kdo od vas lahko reče: ‘Toda, pater, kako ste staromodni! Govoriti o hudiču v 21. stoletju!’ Ampak, pazite, ker hudič je! Hudič obstaja! Tudi v 21. stoletju! Ne smemo biti naivni. Moramo se naučiti iz evangelija, kako se boriti proti njemu.«

    Hudič uničuje od znotraj
    Beseda hudič izvira iz grškega dia-bolos in pomeni tisti, ki ločuje. Satan hoče ločiti od Boga, hoče razdeliti brate, napada enost Cerkve. Samouničenje je namreč največja nevarnost, je zlo, ki udari od znotraj. Kakor pravi Kristus, vsako kraljestvo, ki je v sebi razdeljeno, bo propadlo. Hudič ima dve močni orodji za uničevanje Cerkve: razdore in denar, je dejal papež med homilijo v Domu sv. Marte, 12. septembra 2016. Tako je že vse od začetka. Cerkev so zmeraj mučili ideološki in teološki razdori. Hudič seje zavist, ambicije, ideje, pohlep – vse z namenom, da bi ločil. In nato, ko se kakor po vojni zgodi, da je vse uničeno, takrat hudič zadovoljen odide. Mi, naivneži, pa sodelujemo v njegovi igri. Vojna razdorov je umazana, je kakor terorizem. Del nje so govorice v skupnostih, jezik, ki ubije, ki vrže bombo in uniči. Razdori v Cerkvi ne dopustijo, da bi rastlo Božje kraljestvo; ne dopustijo, da bi Gospod pokazal, kakšen je. Razdori pokažejo eno stran, ali pa drugo, ki je proti prvi: »Vedno proti! Ni olja enosti, balzama enosti.« Toda hudič gre še naprej, gre vse do korenin krščanske enosti. Jezus je Očeta prosil za enost. In hudič jo poskuša uničiti. Papež je dejal: »Prosim vas, da bi storili vse, kar lahko, da Cerkve ne bi uničevali z razdori, bodisi ideološkimi, ali s pohlepom, ambicijami ali zavistjo. Predvsem pa, da bi molili in varovali izvir, prave korenine enosti Cerkve, ki je Kristusovo telo; in ki jo mi vse dni obhajamo z njegovo daritvijo v evharistiji.« Hudič hoče ustvariti notranjo vojno, neke vrste civilno in duhovno vojno.

    Ne pustimo si ukrasti upanja
    Frančišek poziva, naj nikoli ne podležemo pesimizmu, tisti zagrenjenosti, ki nam jo hudič ponuja vsak dan. Ohraniti je treba trdno prepričanje, da Sveti Duh podarja Cerkvi pogum za vztrajanje. Na cvetno nedeljo, 24. marca 2013, je tako npr. sveti oče zbrane vernike opogumil: »Nikoli ne bodite žalostni moški in ženske; kristjan to nikoli ne more biti! Nikoli ne pustite, da vas prevzame malodušnost! Saj se naše veselje ne poraja iz posedovanja obilice stvari, temveč se porodili iz tega, ker smo srečali Osebo, Jezusa med nami, in ker vemo, da z Njim nismo nikoli sami, tudi v težkih trenutkih, tudi ko se pot življenja sooča s težavami in ovirami, ki se zdijo nepremostljive in ki jih ni malo. V tem trenutku pride sovražnik, pride hudič, večkrat preoblečen v angela, ter nas zahrbtno nagovarja. Ne poslušajte ga! Hodimo za Jezusom! Mi spremljamo Jezusa, hodimo za njim, predvsem pa vemo, da nas On spremlja, nas vzame na ramena. V tem je naše veselje, naše upanje, ki ga moramo prinašati v ta naš svet. Prosim vas, nikar si ne pustite ukrasti upanja. Ne pustite si ukrasti upanja! Tistega, ki nam ga Jezus daje.«

    Hudo premagati z dobrim
    Pri katehezi med splošno avdienco, 8. februarja 2017, je papež dejal, da »krščansko upanje ne more storiti manj kot pristna in konkretna ljubezen.« Apostol Pavel v Pismu Rimljanom s srcem na dlani poudarja: »Mi, ki smo močni – torej mi, ki imamo vero, upanje ali pa nimamo veliko težav –, smo dolžni prenašati slabosti šibkih, ne pa ugajati sebi« (Rim 15,1). To upanje pa zatem ne ostane zaprto znotraj meja krščanske skupnosti, ampak na vso moč odmeva tudi navzven, v družbenem in civilnem okolju, kakor poziv, naj se ne ustvarjajo zidovi, temveč mostovi, naj se hudo ne vrača s hudim, naj se hudo premaga z dobrim, žalitev z odpuščanjem, naj se z vsemi živi v miru. »To je Cerkev!« je poudaril papež. »In to je tisto, kar krščansko upanje povzroča, kadar prevzame močne poteze, ki so istočasno nežne od ljubezni.« Ljubezen je namreč močna in je nežna.
    Papež Frančišek goduje 23. aprila, na liturgični spomin sv. Jurija (Vatican News)

    Addendum:
    Sv. Jurij, katerega ime nosi Jorge Mario Bergoglio, se je rodil v 3. stoletju v Kapadokiji, današnji Turčiji. Njegovo ime izhaja iz latinskega oz. grškega imena Georgios. Bil je vojak Dioklecianove vojske. Mučeniške smrti je umrl okoli leta 303 v času protikrščanskega preganjanja. Njegov grob pa se nahaja v mestu Lydda v Palestini. Najbolj je znan po legendi, kako je v znamenju križa ubil zmaja, ki je ustrahoval vso deželo. Postal je simbol vere, ki premaga zlo, in predstavlja nenehen boj proti zlu.

  7. Janez says:

    Vončotov Portal: Kardinal BURK: Ob spopadu s koronavirusom (prevod iz angleščine)

    Kardinal Raymond Leo Burke je v soboto 21. marca na praznik sv. Benedikta na svoji spletni strani objavil:

    Dragi prijatelji, že nekaj časa se borimo proti širjenju koronavirusa COVID-19. Glede na vse lahko rečemo, da se bo boj nadaljeval še nekaj časa, saj je še toliko neznanega o tej kugi. Virus je namreč izredno zahrbten in ima sorazmerno dolgo inkubacijsko dobo – nekateri pravijo da 14, drugi celo 20 dni – in je zelo nalezljiv, mnogo bolj kot drugi do zdaj nam znani virusi.

    Eno glavnih naravnih sredstev za obrambo pred koronavirusom je izogibanje tesnemu stiku z drugimi ljudmi. Pomembno je vzdrževati primerno razdaljo – nekateri priporočajo vsaj meter, drugi zopet šest metrov – od drugih oseb in seveda, da se izogibamo skupinskim srečanjem, kjer so osebe v neposrednem stiku. Ob tem se virus prenaša tudi kapljično, posebej ob kihanju in brisanju nosu. Zato je pomembno, da si pogosto umivamo roke vsaj dvajset sekund z milom in vročo vodo ter uporabljamo razkužilo in razkužilne robčke. Enako pomembno je razkuževati tudi mize, stole, pulte in druge površine, ki bi lahko omogočile kapljično okužbo. Če kihnemo ali si brišemo nos je priporočeno, da uporabimo papirnat robček, ki ga nato takoj zavržemo in si umijemo roke. Seveda morajo biti tisti, ki so okuženi s koronavirusom ločeni od drugih in tisti, ki po svojem počutju sklepajo, da bi morda lahko bili okuženi, naj bodo v samoizolaciji in naj iz ljubezni do bližnjega ostanejo doma, dokler jim ne odleže.

    Živim v Italiji, kjer je virus posebej smrtonosen, zlasti za starejše in že bolehne ljudi. Zato me veseli, da se prebivalci Italije obnašajo odgovorno, ko skušajo sebe in bližnje zaščititi pred okužbo. Kot vam je verjetno že znano, je italijanski zdravstveni sistem trenutno zelo obremenjen, ko poskuša zagotoviti zdravljenje in tudi intenzivno nego za najbolj ogrožene. Prosim molite za Italijo, še posebej za tiste, za katere je koronavirus lahko usoden in tiste, ki zanje skrbijo. Kot državljan ZDA spremljam širjenje virusa tudi v svoji domovini in opažam, da si prebivalci ZDA vedno bolj prizadevajo zaustaviti širjenje virusa, da se jim ne bi doma zgodilo kot v Italiji.

    Trenutna situacija nas navdaja z žalostjo in tudi s strahom. Nihče se noče okužiti z virusom in si ne želi, da bi se okužili drugi. Posebej si ne želimo, da bi okužba s virusom ogrožala naše ljube stare starše in druge, ki jih je že tako prizadela bolezen. Ko se borimo proti širjenju virusa smo na nekakšnih prisilnih duhovnih vajah, zaprti v svojih domovih brez običajnih stikov s svojimi sorodniki in prijatelji. Za tiste, ki so v karanteni, pa je situacija še težja, saj jim je onemogočen vsak fizični stik. Četudi bi zanemarili skrb pred okužbo z virusom, pa ne moremo prezreti ekonomskega opustošenja, ki ga je povzročilo širjenje virusa. Ima namreč hude učinke na posameznike, celotne družine in vse s katerimi se srečujemo v svojem vsakdanjem življenju. Seveda si ne moremo zatiskati oči pred možnostjo še hujšega opustošenja narodov in držav, pa tudi vsega sveta.

    Imamo se pravico poučiti o vseh naravnih sredstvih in jih nato tudi uporabiti, da se zaščitimo pred okužbo. Dobrodelnost temelji na uporabi vseh preudarnih sredstev za preprečevanje širjenja okužbe s koronavirusom. Kakorkoli pa morajo ta naravna sredstva upoštevati naše življenjske potrebe, kot so: hrana, voda in zdravila. Oblasti tako še vedno, kljub vse večjim omejitvam gibanja posameznikov, dovoljujejo obisk živilske trgovine in lekarne, seveda ob upoštevanju vseh predvidenih ukrepov, tako varne razdalje, kakor razkuževanja vseh, ki obiskujejo trgovine in lekarne.

    Ob upoštevanju vsega kar potrebujemo za naravno življenje, pa ne smemo pozabiti, da je naše prva skrb nadnaravno življenje z Bogom. Spomnimo se Gospodove besede v Janezovem evangeliju: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem.« (Jn 14,23) Kristus je gospodar narave in zgodovine. On ni oddaljen od nas, niti ni brezbrižen za svet, saj nam je obljubil: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Mt 28,20) V boju z zlom koronavirusa je torej naše najmočnejše orožje povezanost z Gospodom v molitvi in pokori, pobožnostih in svetem bogoslužju. Pojdimo h Kristusu, da nas bo rešil kuge in vsega hudega, saj vedno odgovarja s čisto in nesebično ljubeznijo. Zaradi tega so za nas tako nujni, posebej pa v teh kriznih časih, obiski naših cerkva in kapel, obhajanje zakramentov in javnih pobožnosti ter molitev.
    Kakor nam je omogočeno nabavljati hrano in zdravila, če ob tem pazimo, da ne širimo okužbe s koronavirusom, tako bi nam moralo biti omogočeno tudi moliti v naših cerkvah in kapelah, prejemati zakramente in se udeleževati javnih molitev in pobožnosti, da bi tako mogli spoznati Božjo bližino in ostati blizu Bogu ter ga prositi za pomoč. Brez Božje pomoči smo namreč izgubljeni. V preteklosti so se verniki v času epidemij vedno zatekali h goreči molitvi in procesijam. V misalu sv. Janeza XXIII. iz leta 1962 je denimo poseben obrazec za sv. mašo v času kuge in sicer votivna maša za odvrnitev množičnega umiranja v času kuge (Missae Vitivae od Diversa, n. 23). Tudi v tradicionalnih litanijah Vseh svetnikov molimo: Kuge, lakote in vojske – reši nas o Gospod!

    Ob velikem trpljenju in ob srečanju s smrtjo se nam pogosto zastavlja vprašanje: »Kje je Bog?« Vendar je pravo vprašanje: »Kje smo mi?« Bog je namreč vedno z nami, da bi nam pomagal in nas rešil, posebej v času težkih preizkušenj in smrti. Vendar smo mi pogosto deleč stran od Boga, ker se mu nismo popolnoma posvetili, niti dnevno ne molimo, niti ga ne častimo.
    V teh dneh mi je mnogo pobožnih katoličanov izrazilo svojo globoko žalost in obup, ker ne morejo moliti in častiti Boga v svojih cerkvah in kapelah. Razumejo sicer trenutno nujnost vzdrževanja razdalje med ljudmi in spoštovanja ostalih preventivnih ukrepov, ki bi jih lahko zlahka upoštevali tudi v bogoslužnih prostorih. A so kljub temu pogosto prisiljeni, da z veliko bolečino sprejmejo dejstvo, da so njihove cerkve in kapele zaklenjene in jim je onemogočen dostop do zakramenta sv. spovedi in zakramenta sv. evharistije.
    Istočasno veren človek ne more razmišljati o sedanjem žalostnem stanju v katerem smo se znašli, ne da bi pomislil, kako zelo je sodobna kultura oddaljena od Boga. Nismo zgolj ravnodušni do njegove navzočnosti v naši sredi, ampak smo celo naravnost uporni Bogu in zapovedim po katerih nas je ustvaril in nas vzdržuje pri življenju. Pomislimo le na agresiven napad na človeško življenje, moškega in ženske, ki ju je ustvaril Bog po svoji podobnosti in sličnosti (1 Mz 1, 27), napad na nedolžne in nemočne nerojene otroke, na tiste, ki so najbolj potrebni naše pomoči, na tiste, ki so obremenjeni s težkimi boleznimi ali na tiste s posebnimi potrebami. V kulturi, ki ne spoštuje človeškega življenja, smo vsak dan priča vedno hujšemu nasilju.
    Ne moremo si zatiskati oči niti pred perverznim napadom na nedotakljivost človeške spolnosti, na našo identiteto moškega ali ženske, pod pretvezo spolne samoopredelitve, pogosto nasilno nasprotne Božji izbiri. Z vedno večjo zaskrbljenostjo smo priča uničujočemu učinku tako imenovane “teorije spola” na posameznike in družine.

    Smo tudi priče poganstva, – in to celo v Cerkvi – ki časti naravo in zemljo. Nekateri, tudi člani Cerkve, pojmujejo zemljo kot svojo mater, kot da smo iz nje izšli in je ona naše odrešenje. Vendar smo od Boga, stvarnika nebes in zemlje. Samo v Bogu je naše odrešenje. Saj molimo z navdihnjenimi besedami psalmista: »Le on [Bog] je moja skala in moja rešitev, moja trdnjava: ne bom omahoval.« (Ps 62 [61],7) Smo tudi priče neverjetno posvetnega življenja vernikov, ki v njih ogroža Kristusovo Božje kraljestvo, učlovečenega Božjega Sina, Kralja nebes in zemlje. Priča smo tako velikemu zlu malikovanja in češčenja samega sebe in sveta, namesto da bi častili Boga stvarnika vsega stvarstva. Z žalostjo spoznavamo resničnost navdihnjenih besed sv. Pavla: »Božja jeza se namreč razodeva iz nebes nad vsakršno brezbožnostjo in krivičnostjo ljudi, ki s svojo krivičnostjo dušijo resnico. Božjo resnico so zamenjali z lažjo. Častili in oboževali so stvarstvo namesto Stvarnika, ki je slavljen na veke, amen!« (Rim 1,18.25)
    Več ljudi, s katerimi sem govoril o trenutni svetovni zdravstveni krizi in njenih posledicah, mi je izrazilo upanje, da nas bo – tako posameznike kot družine in tudi kot družbo – popeljala bližje h Bogu, ki nam je gotovo blizu in je neizmeren v svojem nenehnem usmiljenju in ljubezni. Brezdvomno so vsa velika zla, kot je denimo kuga, posledica izvirnega greha in naših osebnih grehov. Bog s svojo pravičnostjo odpravlja nered, ki ga v našem življenju in v svetu povzroča greh. Dejansko Bog zahteve svoje pravičnosti izpolnjuje s svojim Božjim usmiljenjem.

    Bog nas ni zapustil v kaosu in smrti, ki ju je greh vnesel v svet, ampak je poslal svojega edinorojenega Sina, Jezusa Kristusa, da trpi, umre, vstane od mrtvih in se vrne na desnico Božjega veličastva, da tako vedno stane z nami, nas osvobaja greha in nas vnema s svojo ljubeznijo. V svoji pravičnosti je Bog prepoznal naše grehe in nujnost zadostitve zanje, v svojem usmiljenju pa nam daje milost, da se pokesamo in spreobrnemo. Prerok Jeremija je molil: »Priznavamo, Gospod, svojo krivičnost, krivdo svojih očetov, res, grešili smo zoper tebe. Ne zaničuj nas zaradi svojega imena, ne omalovažuj prestola svojega veličastva! Spomni se in ne prelamljaj svoje zaveze z nami!« (Jer 14,20–21)

    Bog nam nikoli ne obrača hrbta, niti nikoli z nami ne prelamlja svoje zaveze verne in trajne ljubezni, četudi smo mi pogosto brezbrižni, hladni in nezvesti. Ko nam sedanje trpljenje razodeva toliko ravnodušnosti, hladnosti in nezvestobe, smo poklicani, da se obrnemo k Bogu in prosimo za njegovo usmiljenje. Prepričani smo, da nas bo uslišal in nas obdaril z usmiljenjem, odpuščanjem in mirom. Svoje trpljenje pridružujmo Kristusovemu trpljenju in smrti, kakor uči sv. Pavel: »Dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev.« (Kol 1,24) Ko živimo v Kristusu, spoznavamo resničnost svetopisemske molitve: »Rešitev pravičnih prihaja od Gospoda, njihovega zavetja ob času stiske.« (Ps 37 [36],39) V Kristusu nam je Bog v celoti razkril resnico, izraženo v molitvi psalmista: »Dobrota in zvestoba se bosta srečali, pravičnost in mir se bosta poljubila.« (Ps 85 [84],11)

    V naši popolnoma posvetni kulturi, gledamo na molitev, pobožnost in bogoslužje, kot na druge življenjske aktivnosti, ki niso nujno potrebne, kot na primer obisk kina ali nogometne tekme in se jim lahko odpovemo, da bi tako preprečili smrtonosno okužbo. Toda molitev, pobožnosti in bogoslužje, predvsem zakrament sv. spovedi in sv. maša, pa sta bistveno potrebna za vzdrževanje zdravega in polnokrvnega duhovnega življenja ter iskanje Božje pomoči v času splošne velike nevarnosti. Zaradi tega preprosto ne moremo sprejeti določil posvetnih vlad, ki obravnavajo bogoslužje enakovredno obisku restavracije ali atletskega tekmovanja. Po drugi strani pa so ljudje, ki že tako trpijo zaradi posledic kuge, zdaj prikrajšani še za resnična srečanja z Bogom, ki je med nami [po zakramentih. op. p.], da bi ozdravljal in delil mir. Duhovniki in škofje se moramo javno zavzeti, da je nujno, da katoličani molijo in častijo Boga v svojih cerkvah in z javnimi procesijami prosijo Boga, da blagoslovi svoje zelo trpeče ljudstvo. Vztrajati moramo, da naj državne omejitve, seveda tudi v korist države, upoštevajo velik pomen dostopa do bogoslužnih prostorov, posebej v času državnih in mednarodnih kriz. V preteklosti, resnici na ljubo, so vlade razumele pomembnost vere, molitve in bogoslužja za odvrnitev kuge.

    Če smo v času nevarnosti okužbe našli način, kako poskrbeti za hrano, zdravila in druge življenjske potrebščine, ne da bi neodgovorno tvegali širjenje okužbe, bomo gotovo lahko na podoben način našli pot, kako poskrbeti za nujne potrebe duhovnega življenja. Omogočili bi lahko denimo, večje število sv. maš in pobožnosti, pri katerih bi tako lahko sodelovalovalo večje število vernikov, ne da bi kršili ukrepe za zajezitev okužbe. Številne cerkve in kapele so dovolj velike, da lahko skupini vernikov omogočijo skupno molitev in bogoslužje, ne da bi kršili predpise o primerni razdalji. Spovednice s tradicionalnimi mrežami so pogosto opremljene – če niso je to mogoče zlahka storiti – s pregrinjalom, ki ga je mogoče razkužiti, tako da je možen dostop do zakramenta sprave brez velikih težav ali nevarnosti za prenos virusa. Če cerkev ali kapela ne premoreta dovolj osebja, ki bi moglo redno razkuževati klopi in druge površine, ne dvomim, da bi prišli na pomoč tudi drugi iz hvaležnosti za dar sv. evharistije, sv. spovedi in pobožnosti ter bi z veseljem pomagali.

    Če iz kakeršnega koli razloga vendarle nimamo dostopa do svoje Cerkve ali Kapele, se spomnimo, da so tudi naši domovi del naših župnij, da so »majhne Cerkve« v katere prinašamo Kristusa, po tem ko smo ga srečali v »veliki Cerkvi«. Naj v času krize naši domovi odsevajo resnico, da je Kristus gost vsakega krščanskega doma. Nanj se obračajmo z molitvijo, zlasti rožnega venca in drugimi pobožnostmi. Če podoba Jezusovega presvetega Srca z podobo Marijinega brezmadežnega Srca še vedno ni ustoličena v našem domu, je zdaj čas da ju ustoličimo. Kraj kjer je v našem domu podoba Presvetega Jezusovega Srca je naš »majhen« domači oltar, pri katerem se zbiramo, da se zavemo, da Kristus biva z nami po Svetem Duhu, ki je izlit v naša srca in da tukaj polagamo svoja pogosto uboga in grešna srca v njegovo častitljivo prebodeno Srce, ki nas je vedno pripravljeno sprejeti, nas ozdraviti grehov in nas napolniti s svojo Božjo ljubeznijo. Če želite ustoličiti podobo Presvetega Srca Jezusovega vam priporočam molitvenik The Enthronement of the Sacred Heart of Jesus, ki je dosegljiv pri Marian Catechist Apostolate. Mogoče ga je dobiti tudi v poljskem in slovaškem jeziku.

    Tistim, ki nimate dostopa do sv. maše in sv. obhajila, priporočam pobožnost duhovnega obhajila. Ko smo pripravljeni za prejem sv. obhajila, torej v stanju milosti to je ko se ne zavedamo nobenega smrtnega greha, ki smo ga bili storili in nam še ni bil odpuščen v zakramentu sv. spovedi in ko želimo prejeti Gospoda v sv. obhajilu, a to ne moremo, se duhovno združimo s sveto mašno daritvijo in molimo h evharističnemu Gospodu z besedami sv. Alfonza Maria Ligvorija: »Ker te sedaj ne morem prejeti zakramentalno, pridi v moje srce vsaj duhovno.« Duhovno obhajilo je lep izraz naše ljubezni do Gospoda v najsvetejšem zakramentu. Gotovo nam bo podelil obilje milosti.

    Podobno storimo tudi, ko se zavedamo, da smo storili smrtni greh in ne moremo pristopiti k zakramentu pokore ali spovedi. Cerkev nas v tem primeru vabi h popolnemu kesanju, to je obžalovanju greha, ki prihaja »iz ljubezni do Boga, ljubljenega nad vse.« Obuditev popolnega kesanja »doseže tudi odpuščanje smrtnih grehov, če vsebuje trdni sklep čim prej pristopiti k zakramentalni spovedi« (KKC 1452). Obuditev popolnega kesanja nam omogoča prejem duhovnega obhajila. Na koncu pa vera in razum, kot vedno skupaj iščeta pot do pravične in prave rešitve te težke preizkušnje. Uporabiti moramo razum, ki naj bo navdihnjen z vero, da bomo našli pravilen način s katerim se bomo spopadli s smrtonosno epidemijo. Pravilen način pa daje prednost molitvi, pobožnosti in bogoslužju, da bi izprosili Božjo milost za ljudstvo, ki trpi in je v smrtni nevarnosti. Ustvarjeni po božji podobi in sličnosti uživamo dar razuma in svobodne volje. Če bomo uporabljali ta dva božja darova skupaj z božjimi darovi vere, upanja in ljubezni, bomo našli pravo pot v trenutni svetovni preizkušnji, ki je vzrok tolike žalosti in strahu.

    Zanesemo se lahko na pomoč in priprošnjo velike množice naših nebeških prijateljev, s katerimi smo tesno povezani v občestvo svetih. Deviška Božja mati Marija, sveti nadangeli in angeli varuhi, sveti Jožef, resnični ženin Device Marije in zaščitnik vesoljne Cerkve, sveti Rok, ki ga kličemo na pomoč v času epidemij in drugi svetniki in blaženi, ki se jim običajno priporočamo so z nami. Vodijo nas in nam zagotavljajo, da bo Bog vedno poslušal naše prošnje in nanje odgovoril s svojim neizmernim usmiljenjem in neskončno ljubeznijo. Dragi prijatelji, to razmišljanje sem želel deliti z vami, ker se globoko zavedam kako zelo trpite zaradi pandemije koronavirusa. Upam, da vam bo razmišljanje v pomoč. Predvsem pa upam, da vas bo spodbudilo, da se boste v molitvi in bogoslužju obrnili na Boga, vsak po svojih možnostih in tako izkusili Božje ozdravljenje in mir. Obljubljam, da se bom spominjal tudi vaših molitvenih namenov pri svoji molitvi in pokori, posebej pri daritvi sv. maše.

    Prosim vas, da se me spominjate v svojim vsakdanjih molitvah.

    Pismo: Kardinal Burke

    Vir: Vončotov Portal

  8. Janez says:

    Andrej Vončina: Boj proti silam zla
    Postni čas je dragoceni dar od Boga, ki nam pomaga naše življenje bolje uravnati na naš cilj, ki mu lahko rečemo tudi “svoboda Božjih otrok”, kakor je rečeno tudi pri svetem krstu, ko smo vprašani, če se odpovemo grehu, da bi živeli v tej svobodi. Kot pa izvemo v današnji Božji besedi, ta pot do svobode nikakor ni lahka, temveč gre za neprestan boj z zlom, s skušnjavami, kakor tudi z lastnimi predstavami in ponosom. Gre, kakor bomo videli za neprestano poglabljanje, raziskovanje in potrjevanje lastne identitete, torej tistega, kar smo vse od prvega dne življenja, pa tudi tistega, kar smo postali pri krstu. Veliko je namreč takšnih in drugačnih sil, ki bi nas rade prepričale, da tisto, kar smo, ni tisto pravo, ali vsaj ni še tisto pravo. Te sile nam govorijo, da bi lahko bili tudi kaj drugega, da bi lahko dosegli kaj drugega. Te sile nam govorijo, da bomo le tako srečni in izpolnjeni, če ne bomo poslušali zastarelih in oguljenih fraz, ki nam govorijo, kdo da smo, ki nam govorijo, da imamo nad sabo Gospoda, ki nam govorijo tudi, da obstajata zlo in greh, da obstajata hudič in pekel.

    Te sile so skušnjave, ki nam jih hudič tako ali drugače predlaga tudi nam danes, pa ne le kristjanom, temveč vsakemu človeku, je pa res, da smo kristjani pri krstu dobili močno orožje za boj proti tem skušnjavam, saj smo, kakor nam lepo pove veroizpoved prejeli: “En krst v odpuščanje grehov.” Za nas ljudi velja, da so skušnjave dvojne vrste – zunanje in notranje. Kristus, kot pravi Bog seveda ni imel notranjih skušnjav, temveč le zunanje, kakor nam poroča tudi evangelij, saj ni bil grešen. Ljudje smo pa, za razliko od njega, zaznamovani z grehom in smo grešni. Tarejo nas zato tudi notranje skušnjave, ne le zunanje. Boj med dobrim in zlom torej ne poteka samo zunaj nas, temveč tudi v nas, v vsakem od nas. Bog in Satan se ne bojujeta med sabo le za svet, temveč tudi za vsakega človeka posebej, kjer velja opozoriti na to, da je hudič tisti, ki je glasnejši in bolj kričav ter hrupen, Bog pa tisti, ki govori tiše in nežneje.

    Postni čas še bolj poudarja, katera so sredstva, s pomočjo katerih se lahko proti silam zla borimo. To so post, molitev in dobra dela. Ne pomeni, da se izven posta ne poslužujemo teh sredstev, ker je post pravzaprav prispodoba celotnega našega življenjskega boja, kjer si moramo prizadevati za to, da smo bližje Bogu, bližnjemu in sebi. Nikdar tako ne sme zmanjkati odpovedaovanja, odločanja, izbiranja. Nikdar ne sme umanjkati v našem življenju molitev. Nikdar se ne smemo utruditi v prizadevanju za večjo ljubezen do Boga, sebe in bližnjega, slednje se kaže prav naših delih usmiljenja. Pri teh delih usmiljenja ne smemo pozabiti, da to niso le telesna, temveč tudi duhovna dela, na katera tako radi pozabljamo. Naštejmo jih ponovno: grešnike svariti, nevedne učiti, dvomljivcem prav svetovati, žalostne tolažiti, krivico voljno trpeti, žaljivcem iz srca odpustiti, za žive in mrtve ljudi našega Boga prositi. V postnem času, kakor nam pravi sveti Avguštin, poživimo ta svoja prizadevanja, ker človek kmalu postane malomaren, površen in mlačen v tem, potem pa s podobno vnemo nadaljujemo v vsakdanjem življenju.

    Skušnjave, proti katerim se borimo, so nekako trojne vrste. Najprej se borimo proti temu, da bi nam gospodovali samo telesni čuti in čustva. Po eni strani se moramo tu boriti tako, da uporabljamo dar razuma, ki nam je bil milostno naklonjen, po drugi strani s poglobitvijo svojega duhovnega življenja, saj: “Človek ne živi le živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.” Druga skušnjava, proti kateri se je treba boriti je tista, po kateri mislimo, kako smo sami sposobni vse narediti, kako bomo sami za vse poskrbeli, kako sami že vemo in znamo in ne potrebujemo nikogar, ki bi nam govoril, kaj je treba. Bog in vsaka avtoriteta je naš tekmec, vse kar rečejo, nas ovira, nam krati svobodo in naše pravice. Zdravilo je poglabljanje v nauk evangelija, kjer je kot “evangelij” mišljena celotna Nova zaveza, potem pa tudi poglabljanje v nauk Cerkve in trud, da bi ta nauk udejanjili v svojem življenju. Ubogljivost ni le stvar otrok, ampak tudi odraslih. Sicer pa nam Jezus pravi: “Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo” (Mt 18,3). Ubogljivost, ki vsebuje tudi besedo “ubog” – postati ubog in ponižen. V tej smeri se velja truditi. Tretja skušnjava je skušnjava proti prvi Božji zapovedi, ko služimo mnogim lažnim bogovom, ne pa edinemu in pravemu Bogu, misleč, da bomo z močjo, oblastjo, denarjem in podobnimi zadevami dosegli srečo in svobodo. Če se spomnemo, je tu Jezus dejal pred kratkim: “Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo” (Mt 6,33). Ne živimo le za ta svet, ampak tudi za večnost, večno srečo in pravo svobodo pa nam lahko nakloni le Gospod.

    http://voncio83.blogspot.com/2014/03/boj-proti-silam-zla.html

    MOLITEV V JEZUSOVEM IMENU (Medmrežje Romar)
    V imenu Jezusa Kristusa in z njegovo oblastjo
    vežem vse sile in moči v zraku, na zemlji, v vodi,
    v podzemlju, v onstranstvu, v naravi in v ognju.
    Ti si Gospod vsega Vesolja, slavim te v imenu tvojega Stvarstva.
    V tvojem imenu vežem vse demonske sile, ki ogrožajo nas in naše družine.
    Vse nas dajem v zaščito tvoje dragocene Krvi, ki je prelita za nas na križu.
    Marija, naša Mati, prosim te za tvoje varstvo in priprošnjo.
    Priporoči vse naše družine Presvetemu Srcu Jezusovemu.
    Ogrni nas s svojim plaščem ljubezni, da se sovražnik prestraši.
    Sveti Mihael in naši angeli varuhi, pridite in varujte nas in naše družine
    v boju proti vsemu zlu, ki hodi okrog nas po svetu.
    V Jezusovem imenu zapovedujem vsem silam in močem zla,
    da takoj odstopite od nas, od naših domov in naše domovine.
    Zahvaljujemo se ti, Gospod Jezus, ker si zvesti Bog in čutiš z nami.
    Amen.

    Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu,
    kakor je bilo v začetku tako zdaj in vselej in vekomaj.
    Amen.

    Medmrežje Romar

  9. Miro says:

    BLAGOR ČISTIM V SRCU, KAJTI BOGA BODO GLEDALI!

    Včerajšnjo katehezo je sveti oče namenil šestemu blagru: »Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali«. Poudaril je, da je bistven oseben odnos z Bogom ter da »biti čist v srcu« pomeni živeti v Gospodovi prisotnosti. Pot notranjega očiščenja traja vse življenje in po papeževih besedah je ključnega pomena, da vedno dajemo prostor delovanju Svetega Duha.

    Pri katehezi je papež izpostavil še eno razsežnost: gledati Boga, pomeni razumeti načrte Božje Previdnosti v tem, kar se nam zgodi, prepoznati njegovo prisotnost v zakramentih, njegovo prisotnost v bratih, posebej v bolnih in trpečih, ter ga prepoznati, kjer se On razodeva (prim. Katekizem katoliške Cerkve, 2519).

    Več o tem na https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2020-04/kateheza-blagor-cistim-v-srcu-kajti-boga-bodo-gledali.html

    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

  10. Janez says:

    Razmišljanje o Veri in Trpljenju

    Dramski igralec Gregor Čušin pravi: “Postaviti Boga na prvo mesto ne pomeni zgolj obesiti križe na steno, imeti rožne vence okoli vratu, obiskovati nedeljsko mašo in se javno opredeliti za kristjana. Pomeni postaviti Boga za temelj življenja. Graditi na njem svoje življenje. ”

    Pomeni tudi, da moramo živeti po Božjem nauku in Evangeliju. Pomeni, da moramo hoditi strmo in naporno ter ozko Pot, ki vodi k Njemu. Modreci pravijo, da je lažje govoriti o tej Poti, kot hoditi sam po njej. Brez molitve, truda in odrekanja pa ni uspeha nikjer. Ora et labora ali moji in delaj in prosi vodstva in Božjega blagoslova. Bog bo uslišal prošnje in molitve tistih, ki se trudijo pomagati in delati dobra dela za druge kot misionarji ljubezni ali apostoli Božje Besede, ki molijo in delajo dobro. Moj Bog je Dober, Usmiljen in Ljubeč in Odpušča naše grehe, ko se Bogu spovemo, pokesamo in opravičimo ter popravimo krivice, ki se dajo popraviti. Moj Bog ni tisti strogi nadzornik in kontrolor, ki me preverja na vsakem koraku kaj delam, saj mi je dal svobodno voljo, temveč mi Pomaga in Me Vodi, ko ga molim in prosim, da ne zaidem in da pravilno spolnjujem Božjo Voljo ter Jezusov Evangelij.

    To tudi pomeni, da je zelo pomembna tudi krščanska vsebina pred obliko, kar pomeni, da smo obenem dobri ljudje in dobri kristjani. Da nismo kot farizeji, ki poznajo vse citate iz svetih spisov na pamet, pa jih ne živijo. Da smo dobri in usmiljeni kot Samaritan, da vero izpričujemo z molitvijo, spovedjo, odpuščanjem in dobrimi deli ter da živimo po Božjih Postavah in Evangeliju. Kjer se imajo ljudje radi in se razumejo, kjer je prisotna ljubezen, človečnost in vedrina, kjer ljudje pridno delajo in si pomagajo med seboj, kjer je vse to vse v večjo Božjo Slavo in Veselje, tam je Božje Kraljestvo. Iskal sem Boga v raznih stvareh, našel pa sem ga v Bližnjem Bratu, ki je bil tako blizu mene. Prosim Te Gospod pomagaj mi da Te bom iskal in vedno našel. Prosim podari mi Božji Mir in Ljubezen. Amen. Janez

    Zakaj obstaja trpljenje-Aleteia?
    Znati trpeti pomeni znati živeti. Jezus nam je pokazal pomen trpljenja. Nihče ni trpel kot on in nihče se ni znal tako kot on s trpljenjem soočiti in mu dati presežen pomen.

    Bog ne želi, da trpimo
    Dokaz za to, da Bog noče trpljenja in ga nikomur ne pošilja za kazen, ter močno znamenje, da je Božje kraljestvo že med nami, so bila Jezusova ozdravljenja, čudeži in izganjanje hudega duha, se pravi zmage nad zlom in nad trpljenjem.

    Nekateri se sprašujejo, kako Bog dopušča toliko nesreče.
    Katoliški odgovor na vprašanje trpljenja sta jasno podala sveti Avguštin (umrl leta 430) in sveti Tomaž Akvinski (umrl leta 1274): “Obstoj zla ni posledica pomanjkanja moči ali dobrote Boga, ampak ravno nasprotno. Bog dopušča zlo, ker je dovolj Vsemogočen, da iz zla naredi dobro.” (STh I, c. 22, a. 2, ad 2).

    “Njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu.” (Rim 8,28).
    Človeško trpljenje je predvsem sad greha. Sveti Pavel je rekel, da je “plačilo za greh namreč smrt”. (Rim 6,23). Naše napake povzročajo trpljenje tudi pri naših potomcih. Sinovi sicer ne dedujejo grehov staršev, vendar lahko trpijo zaradi njihovih posledic.


    Stvari lahko dojemamo kot dobre in slabe
    Bog, ki je popoln, ne more povzročati zla, bolj je njegova stvaritev tista, ki se lahko zmoti, saj ni popolna kot njen Stvarnik.Po drugi strani je zlo lahko tudi v slabi rabi stvari. Nož je dober v rokah kuharja in nevaren v rokah slabega človeka. Denar v rokah dobrotnikov lahko dela dobro za ljudi, lahko pa v rokah pohlepnih izkoriščevalcev povzroča lakoto in siromaštvo ljudi.

    Smisel trpljenja
    Papež Janez Pavel II. je 11. februarja 1984 v apostolskem pismu o trpljenju zapisal: “Smisel trpljenja je tako globok, da presega človeka samega. Človekovo trpljenje je tista točka njegovega življenja, v kateri ga skrivnostna ‘usoda’ vabi, da se dvigne nad samega sebe. Zdi se, da je trpljenje del presežnosti človeka.” (Salvifici Doloris, št. 2).

    Gospod je človeka naredil svobodnega, pametnega, občutljivega, dal mu je voljo in spomin zato, da bi postal “velik”, vreden in plemenit. Bog dopušča, da človek reče ne, sicer bi to pomenilo, da ni svoboden in bi bil samo robot, lutka ali stvar na daljinsko upravljanje. Bog pa tega ne želi. Bog ni pokroviteljski, ampak je naš Oče in zato ne pokriva napak svojih sinov. Takšen je zakon pravičnosti; kdor se zmoti, mora prevzeti odgovornost za svoje napake. “Bog ni naredil smrti, on se ne veseli propada živega.” (Mdr 1,13).

    P.s.: Pa vendar nam Oče vse odpusti in pozabi, ko se mu spovemo, skesamo in obžalujemo vse svoje grehe in napake ter jih popravimo in prosimo Njega in Ljudi odpuščanja. Molimo in se spreobrnimo. Postanimo boljši ljudje in kristjani. Amen.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja