Članki za dušo

15.032 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   13. junija, 2022 at 12:49

   KATEKIZEM KATOLIŠKE CERKVE (KKC) O SINOVSKEM ZAUPANJU – KRŠČANSKA MOLITEV JE SODELOVANJE Z BOŽJO PREVIDNOSTJO, Z BOŽJIM NAČRTOM LJUBEZNI DO LJUDI – ČE JE NAŠA MOLITEV ODLOČNO ZEDINJENA Z JEZUSOVO, V ZAUPANJU IN SINOVSKI DRZNOSTI, PREJMEMO VSE, KAR PROSIMO V NJEGOVEM IMENU, MNOGO VEČ KAKOR TO IN ONO: SVETEGA DUHA SAMEGA, V KATEREM SO VSI DAROVI!

   Priporočimo se Svetemu Duhu, da se bomo lahko z njegovo pomočjo poglabljali v skrivnosti sinovskega zaupanja, molitve, prošenj … Pridi, Sveti Duh!

   2734 Sinovsko zaupanje gre skozi preizkušnjo – postane preizkušeno – v bridkostih (prim. Rim 5,3-5). Glavna težava se tiče prosilne molitve, zase ali za druge v priprošnji. Nekateri celo nehajo moliti, ker – tako mislijo – njihova prošnja ni uslišana. Tu nastopita dve vprašanji: Zakaj mislimo, da naša prošnja ni bila uslišana? Kako je naša molitev uslišana, “učinkovita”?

   ZAKAJ BI SE PRITOŽEVALI, DA NISMO BILI USLIŠANI?

   2735 Najprej bi nas morala spraviti v začudenje neka ugotovitev. Kadar Boga hvalimo ali se mu zahvaljujemo za njegove dobrote v splošnem, nismo nič zaskrbljeni za to, da bi zvedeli, ali mu je naša molitev prijetna. Nasprotno pa zahtevamo, da bi videli rezultat naše prošnje. Kakšna je torej podoba Boga, ki daje nagibe naši molitvi: mar je Bog sredstvo, ki naj ga uporabljamo, ali je Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa?

   2736 Ali smo prepričani, da “ne vemo, kaj je treba prositi, kakor je treba” (Rim 8,26)? Ali prosimo Boga za “primerne dobrine”? Naš Oče dobro ve, česa potrebujemo, še preden ga prosimo (prim. Mt 6,8), a čaka na našo prošnjo, ker obstaja dostojanstvo njegovih otrok v njihovi svobodi. Treba pa je prositi z njegovim Duhom svobode, da moremo v resnici spoznati njegovo željo (prim. Rim 8,27).

   ČE PROSIMO Z RAZDVOJENIM, “PREŠUŠTNIM” (JAK 4,4) SRCEM, NAS BOG NE MORE USLIŠATI, SAJ HOČE NAŠE DOBRO, NAŠE ŽIVLJENJE

   2737 “Nimate, ker ne prosite. Prosite, pa ne prejmete, ker prosite s slabim namenom, zato da bi potešili svoja poželenja” (Jak 4,2-3; prim. celotno sobesedilo Jak 4,1-10; 1,5-8; 5,16). Če prosimo z razdvojenim, “prešuštnim” (Jak 4,4) srcem, nas Bog ne more uslišati, saj hoče naše dobro, naše življenje. “Ali mislite, da zaman pravi Sveto pismo: ‘Do ljubosumnosti hrepeni po Duhu, ki ga je naselil v vas’?” (Jak 4,5). Naš Bog je “ljubosumen” glede nas, kar je znamenje resničnosti njegove ljubezni. Vstopimo v hrepenenje njegovega Duha, pa bomo uslišani:

   Ne bodi žalosten, če ne prejmeš od Boga takoj tega, za kar ga prosiš; to je zaradi tega, ker ti hoče storiti še več dobrega zaradi tvoje stanovitnosti, s katero ostajaš z njim v molitvi (Evagrij Pontski, or. 34). Bog hoče, da bi bilo naše hrepenenje preizkušeno v molitvi. Tako nas pripravlja za sprejemanje tega, kar nam je pripravljen dati (sv. Avguštin, ep. 130,8,17).

   KAKO JE NAŠA MOLITEV UČINKOVITA?

   2738 Razodetje o molitvi v redu odrešenja nas uči, da se vera opira na delovanje Boga v zgodovini. Sinovsko zaupanje se prebudi ob njegovem delovanju v najodličnejšem pomenu: ob trpljenju in vstajenju njegovega Sina. Krščanska molitev je sodelovanje z božjo previdnostjo, z božjim načrtom ljubezni do ljudi.

   2739 Pri sv. Pavlu je to zaupanje drzno (prim. Rim 10,12-13), utemeljeno na molitvi Duha v nas in na zvesti ljubezni Očeta, ki nam je dal svojega edinega Sina (prim. Rim 8,26-39). Preoblikovanje srca, ki moli, je prvi odgovor na našo prošnjo.

   JEZUS JE ZA KRŠČANSKO MOLITEV ZGLED, ON MOLI V NAS IN Z NAMI

   2740 Jezusova molitev napravlja iz krščanske molitve učinkovito prošnjo. Jezus je za krščansko molitev zgled, on moli v nas in z nami. Ker Sinovo srce išče samo to, kar je všeč Očetu, kako bi se srce posinovljenih otrok navezovalo bolj na darove kakor pa na darovalca?

   2741 Jezus moli tudi za nas, na našem mestu in v naš prid. Vse naše prošnje so bile zbrane enkrat za vselej v Jezusovem kriku na križu in Oče jih je uslišal v njegovem vstajenju, in zaradi tega Sin ne neha posredovati za nas pri Očetu (prim. Heb 5,7; 7,25; 9,24). Če je naša molitev odločno zedinjena z Jezusovo, v zaupanju in sinovski drznosti, prejmemo vse, kar prosimo v njegovem imenu, mnogo več kakor to in ono: Svetega Duha samega, v katerem so vsi darovi.

   Povzeto po: http://www.marija.si/gradivo/kkc/iii-sinovsko-zaupanje/

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate

   Odgovori
2. Miro says:

   13. junija, 2022 at 8:43

   GOD SV. ANTONA PADOVANSKEGA, CERKVENEGA UČITELJA

   SVETI ANTON PADOVANSKI (1195–1231) GODUJE 13. JUNIJA IN JE EDEN OD NAJBOLJ PRILJUBLJENIH IN POZNANIH SVETNIKOV.

   Samo enajst mesecev po njegovi smrti ga je papež Gregor IX. (1227–1241) že razglasil za svetnika, kar je v zgodovini Cerkve najkrajši beatifikacijski postopek.

   Papež Pij XII. (1939–1958) ga je 16. januarja 1946 razglasil tudi za cerkvenega učitelja, kar dokazuje njegovo izjemno učiteljstvo ter veliko svetništvo. V znameniti baziliki sv. Antona v Padovi v Italiji, ki so jo zgradili kot nagrobno cerkev po njegovi smrti, vsako leto moli preko 5 milijonov vernikov.

   NA NJEGOVO ŽIVLJENJSKO IN DUHOVNO POT VPLIVAL PRETRESLJIV DOGODEK

   Anton Padovanski se je leta 1195 rodil v bogati plemiški družini v Lizboni na Portugalskem, njegovo krstno ime pa je bilo Fernando. Po dobri verski izobrazbi se je leta 1211 pridružil regularnim avguštinskim kanonikom v portugalski Coimbri in prejel mašniško posvečenje. Nekaj let pozneje je žaloval skupaj z ljudsko množico, ko so v Coimbri pokopali pet manjših bratov, misijonarjev, ki so jih v Maroku umorili muslimani. Dogodek ga je tako pretresel, da je sklenil, da bo prestopil v red manjših bratov in odšel v Afriko oznanjat vero. Leta 1220 je prišel k manjšim bratom v samostan v Coimbri in tam privzel ime Anton. Z ladjo se je odpeljal v Maroko, da bi tam oznanjal Božjo besedo. Kmalu po prihodu v Afriko je hudo zbolel in je bil več mesecev priklenjen na posteljo. Oslabljen in nesrečen je spoznal, da mu ne preostane drugega kot vrnitev na Portugalsko.

   DO IZRAZA PRIŠLA ANTONOVA IZREDNA GOVORNIŠKA NADARJENOST

   Med potovanjem po morju proti domovini je usoda odločila drugače. Hud vihar je zdrobil ladjo ob obali pred Sicilijo. Anton se je od tam podal v Assisi, kjer je prav takrat potekal generalni kapitelj v Porcijunkuli. Tam posebej še ni bil opažen. Provincial pokrajine Emilia–Romagna se je zavzel zanj in ga vzel s seboj v gorski samostan Monte Paolo v bližini mesta Forlì ob jadranski obali. V tem mestu je do izraza prišla njegova izredna govorniška nadarjenost in tam se je tudi začela njegova odmevna pridigarska pot.

   Anton je stal na cerkvenih prižnicah, na velikih mestnih trgih in ob obali ter ljudem oznanjal Božjo besedo. V obdobju od leta 1222 do leta 1224 je deloval v krajih okoli Riminija in Milana, od leta 1224 do 1226 pa je bival v južni Franciji. Leta 1227 se je vrnil v severno Italijo, kjer se je ustalil v Padovi. V središču prepričljivih pridig je bil skoraj vedno boj proti krivovercem tistega časa, torej proti katarcem, albižanom in valdežanom. Antonova prizadevanja na tem področju so bila deležna velikih uspehov.

   V KROŠNJI DREVESA SI JE DAL NAREDITI SEDEŽ

   Zanj je slišal tudi Frančišek Asiški (1181/2–1226) in mu nazadnje naročil, naj manjše brate teološko izobražuje.

   Anton Padovanski se je leta 1231 oslabljen in izčrpan umaknil na posestvo v bližini Padove, da bi si tam ponovno nabral moči. V krošnji drevesa si je dal narediti sedež, ki je postal njegov najljubši kraj.

   Papež Gregor IX. ga je zaradi izrednega poznavanja Svetega pisma imenoval arca testamenti, skrinja zaveze. Ko je Anton začutil, da se bliža čas njegove smrti, se je star komaj petintrideset let podal v ženski samostan Arcella pri Padovi, kjer je 13. junija 1231 umrl med molitvijo spokornega psalma. Njegove posmrtne ostanke so v navzočnosti redovnega generala Bonaventure (1221–1274), prav tako velike osebnosti manjših bratov, leta 1263 prekopali in jih prenesli v baziliko, imenovano po njem. Ob Antonovem grobu so se zgodili številni čudeži.

   UPODOBITVE ANTONA PADOVANSKEGA

   Anton Padovanski je pogosto upodobljen kot pridigar ribam, kar temelji na najbolj znani legendi iz njegovega življenja. Ko je nekoč nameraval pridigati pred ljudsko množico, ga skoraj nihče ni poslušal, ribe pa so nenadoma pomolile glave iz morja in mu prisluhnile. Po legendi so se zaradi tega dogodka spreobrnili vsi prebivalci mesta Rimini.

   Antona velikokrat upodabljajo tudi z malim Jezusom v naročju; takšne so npr. slike El Greca (1541–1614) v Pradu v Madridu ali Murilla (1617–1682) v seviljskem muzeju v Španiji. Pogosto je naslikan tudi z Marijo, npr. na freski Agnola Gaddija (1350–1396) v cerkvi sv. Križa v Firencah. Ob njegovi podobi najdemo tudi lilijo, osla in ribe, hostijo, križ. Prizori iz Antonovega življenja so upodobljeni tudi na barvnih oknih v baziliki sv. Frančiška v Assisiju.

   Zgodovinski viri poročajo o tem, da je Anton Padovanski deloval tudi v Gorici, kjer je ustanovil samostan in kapelo sv. Katarine. Dal je pobudo za ustanovitev samostana manjših bratov v Ljubljani, ki je bil ustanovljen dve leti po njegovi smrti (1233). V Sloveniji so Antonu Padovanskemu posvečene številne cerkve, skoraj pa ni cerkve, v kateri ne bi bilo njegove slike ali kipa, v nekaterih pa je tudi nabiralnik z napisom kruh sv. Antona.

   Z ANTONOM PADOVANSKIM POVEZANO ČEŠČENJE IN OBIČAJI

   Češčenje se je najprej razširilo v Padovi in v redu manjših bratov. Od 16. stoletja dalje pa velikega redovnika in pridigarja častijo v vsej Cerkvi. V Italiji Anton Padovanski sodi med najbolj češčene cerkvene osebnosti, Antonova bazilika v Padovi pa med najbolj obiskane božje poti.

   Je zavetnik Padove (v Italiji), Lizbone (na Portugalskem), Paderborna in Hildesheima (oba v Nemčiji). Je priprošnjik za izgubljene stvari, zavetnik zaljubljencev, zakoncev, žensk in otrok, revežev, popotnikov, pekov in rudarjev; je priprošnjik za srečen porod, proti neplodnosti, vročici, boleznim živine, brodolomu in proti vojnim stiskam.

   Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/god-sv-antona-padovanskega-cerkvenega-ucitelja

   Sv. Anton Padovanski, prosi za nas!

   Odgovori
   • Miro says:

     13. junija, 2022 at 8:47

     MISLI SVETEGA ANTONA PADOVANSKEGA, KI SO AKTUALNE TUDI ZA DANAŠNJI ČAS

     https://si.aleteia.org/2020/04/19/12-izbranih-misli-sv-antona-padovanskega/

     Odgovori
3. Hvala says:

   13. junija, 2022 at 7:05

   ZAVEZA Z BOGOM IN KRISTUSOVA ZVESTOBA STA TEMELJ IN ZGLED ZA ČLOVEŠKO ZVESTOBO

   Sveto pismo nam kaže, kako brezpogojnost zvestobe odraža odgovor na božjo zvestobo. Zaveza z Bogom in Kristusova zvestoba sta temelj in zgled za človeško zvestobo. Vsaka pristna zvestoba je povezana s prvotno zvestobo, z zvestobo Boga, istočasno pa obstaja tesna vez med zvestobo do Boga in zvestobo do drugih.

   Bog ima načrt za vsakega človeka, četudi ga ta ne pozna in se ne zaveda vedno, da bo Bog nagradil zvestobo njegovi poklicanosti in poslanstvu, ki ga spreminja v bitje, na novo ustvarjeno po milosti. »Zmagovalcu bom dal od skrite mane. Dal mu bom tudi bel kamenček in na kamenčku bo napisano novo ime: tega ne pozna nihče, razen tistega, kdor ga prejme« (Raz 2,17).

   https://opusdei.org/sl-si/article/zvestoba-ki-se-obnavlja/

   Odgovori
4. Miro says:

   12. junija, 2022 at 20:00

   NEDELJA SVETE TROJICE – BOG JE DRUŽINA

   NAŠA VERA JE TAKO EDINSTVENA IN IZSTOPAJOČA, KER VERUJEMO, DA JE NAŠ BOG DRUŽINA!

   »NAJ BODO MILOST GOSPODA JEZUSA KRISTUSA, LJUBEZEN BOGA OČETA IN OBČESTVO SVETEGA DUHA Z VAMI VSEMI.«

   Te besede so nam znane, ker nas duhovnik z njimi pozdravi na začetku vsake evharistične daritve. Tudi danes smo slišali te besede. A še preden smo se kristjani tako pozdravljali, smo začeli vsako sveto mašo, vsako molitev, vsako druženje z znanimi besedami: »V IMENU OČETA IN SINA IN SVETEGA DUHA.«

   To smo tolikokrat ponovili, da ne razmišljamo več o teh besedah. Kot »Dobro jutro!« rečemo kar avtomatično. Prav to je razlog, da je Cerkev postavila današnji praznik – da bi nas spomnila, zakaj izgovarjamo te besede.

   Pomemben razlog je ta, da smo kot Sveta Trojica – družina vere. Večkrat se moramo spomniti na to resnico, ki jo v človeški zgodovini zlahka pozabljamo. Naša vera je tako edinstvena in izstopajoča, ker verujemo, da je naš Bog družina! Naš Bog je skupnost ljudi, bratovščina Ljubezni, ki vzcveti tako močno, da sveti Pavel pravi, da je: »Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan.«

   To nam o Bogu, v katerega verujemo, pove, da je on Tisti, ki neprestano pretaka neskončno Ljubezen med Očetom, Sinom in Svetim Duhom. Naš Bog je Bog, ki deli, je Bog, ki nas vabi, da bi postali podobna ljubeča skupnost tudi sami. Naš Bog je vzor, kako naj bomo v odnosu drug z drugim.

   Vsa zgodovina, skozi katero nas Bog ljubi, skuša braniti pred najslabšim, kar je v nas in nas pripeljati v svojo družino ljubezni. Najlepše je opisana v besedi: komuniciranje. Jaz in ti govoriva, če želiva komunicirati. Uporabljava besede. Tako vstopamo v odnos drug z drugim. Tako tudi Bog.

   V stari zavezi je Bog spregovoril ljudem: »Jaz bom vaš Bog in vi boste moje ljudstvo.« Potem je šel Bog do konca in v novi zavezi rekel na najbolj jasen način: »Beseda je meso postala in med nami prebivala.«

   Na koncu je Bog govoril po Svetem Duhu. Jezus je po vstajenju obljubil, da bo poslal Duha, ki nas bo vodil v resnici, kot smo slišali v današnjem psalmu. To bo naredil po Cerkvi, po zakramentih, po pismih, po ljubezni, ki jo izkazujemo drug drugemu v skupnem iskanju resnice in veselja, po Evharistiji, ki jo tudi v tem trenutku skupaj obhajamo kot družina.

   Bog nas kliče v cerkveno občestvo kot družino vere, da bi bili kot on – da bi bili kot družina Svete Trojice. Zato vsako sveto mašo začnemo z istimi besedami. In zato vsako molitev začnemo: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.«

   Avtor: Ted Wolgamot

   http://www.marija.si/duhovnost/nedeljske-pridige-c/nedelja-svete-trojice/

   Božje usmiljenje, nedoumljiva skrivnost Presvete Trojice, zaupamo vate!

   Odgovori
5. Hvala says:

   12. junija, 2022 at 19:25

   KO HODIMO PO POTI ZA GOSPODOM- pot Duha nikoli ne vodi od velikega četrtka do velikonočne nedelje tako, da bi
   se izognila velikemu petku in veliki soboti.

   VELIKI PETEK IN SOBOTO JE POTREBNO SPREJETI IN Z GOSPODOM PREŽIVETI.

   Odgovori
   • Miro says:

     12. junija, 2022 at 19:59

     Hvala za spodbudno misel, o kateri smo že velikokrat pisali, še posebej v postnem času. Da bi mogli po tej poti pogumno hoditi za Gospodom (svetniki so jo imenovali kraljevska pot križa), v življenjskih preizkušnjah in stiskah kličimo k našemu
     Odrešeniku Jezusu:

     MOLIMO TE KRISTUS IN TE HVALIMO, KER SI S SVOJIM KRIŽEM SVET ODREŠIL!

     Odgovori
     • Miro says:

       12. junija, 2022 at 20:08

       MISEL SVETNICE

       »KRIŽ NI SAMO ZNAMENJE, MARVEČ TUDI MOČNO KRISTUSOVO OROŽJE, PASTIRSKA PALICA, S KATERO MOČNO ODPAHNE NEBEŠKA VRATA. TEDAJ ZAOBJAME VELETOK BOŽJE LUČI VSE, KI SO V SPREMSTVU KRIŽANEGA.« (sv. Terezija Benedikta od Križa – Edith Stein)

       Božje usmiljenje, ki se nas izlivaš iz Kristusovih ran, zaupamo vate!

       Odgovori
6. Miro says:

   12. junija, 2022 at 15:29

   PAPEŽ FRANČIŠEK: TROEDINEGA BOGA JE POTREBNO PREDSTAVITI BOLJ Z DEJANJI KOT PA Z BESEDAMI

   »Dragi bratje in sestre, dober dan in lepo nedeljo želim! Danes je slovesni praznik sv. Trojice in v evangeliju obhajanja nam Jezus predstavi drugi dve božji osebi, Očeta in Svetega Duha«. S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo nedeljo Svete Trojice.

   O Svetem Duhu pravi: »Ne bo namreč govoril sam od sebe… iz mojega bo jemal in vam oznanjal.« Zatem glede Očeta pravi: »Vse, kar ima Oče, je moje« (prim. Jn 16,14-15). Opazimo, da Sveti Duh govori, ampak ne sam od sebe, saj oznanja Jezusa in razodeva Očeta. Opazimo tudi, Oče, ki ima vse, ker je vir vsake stvari, da Sinu vse tisto, kar ima. Nič ne zadrži zase in se popolnoma podari Sinu. Oziroma, Sveti Duh ne govori o sebi, govori o Jezusu, govori o drugih. Oče ne daje samemu sebe, da Sinu. Gre za odprto velikodušnost, eden odprt za drugega.

   Sedaj poglejmo sebe, na to kar govorimo in na to kar imamo. Ko govorimo, vedno hočemo, da se dobro govori o nas in zato pogosto govorimo samo o nas samih in o tem, kar počnemo. Kolikšna razlika glede na Svetega Duha, ki govori, da oznanja druge: Očeta in Sina. In glede tega, kar imamo, kako smo ljubosumni in kako s težavo delimo z drugimi, tudi s tistimi, ki nimajo potrebnega. Z besedami je lahko, v dejanjih pa je težje.

   Poglejte, praznovanje Svete Trojice ni toliko teološka vaja, temveč revolucija našega načina življenja. Bog, v katerem vsaka Oseba živi za drugo v nenehnem odnosu, ne pa zase, nas izziva živeti z drugimi in za druge odprti. Danes se lahko vprašamo, če naše življenje odseva Boga, v katerega verujemo? Jaz, ki izpovedujem vero v Boga Očeta in Sina in Svetega Duha, resnično verjamem, da za živeti potrebujem druge, da je potrebno podarjati se drugim, da je potrebno služiti drugim? To potrjujem z besedami ali z življenjem.

   Troedinega Boga, dragi bratje in sestre je potrebno predstaviti bolj z dejanji, kot pa z besedami. Bog, ki je avtor življenja se ne prenaša toliko z knjigami, ampak s pričevanjem življenja. On, ki kakor pravi evangelist Janez, je »ljubezen« (1Jn 4,16), se razodeva preko ljubezni. Pomislimo na dobre, velikodušne, krotke osebe, ki smo jih srečali. S tem ko pomislimo na njihov način razmišljanja in delovanja, lahko imamo majhen odsev Boga-Ljubezni. In kaj pomeni ljubiti? Ne samo hoteti dobro in delati dobro, ampak najprej, v osnovi, sprejeti druge, napraviti prostor drugim, dati prostor drugim. To pomeni ljubiti, iz korenin.

   Da bomo to bolje razumeli, pomislimo na imena Božjih oseb, ki jih izgovarjamo vsakič, ko napravimo znamenje križa. V vsakem imenu je navzočnost drugega. Oče, na primer ne bi bil to brez Sina. Tako tudi Sina si ne moremo predstavljati samega, ampak vedno kot Sina in Očeta. Prav tako je Sveti Duh, Duh Očeta in Sina. Ali na kratko, Sveta Trojica nas uči, da se ne more biti brez drugega. Nismo otoki, saj smo na svetu, da živimo po Božji podobi, odprti, torej, da potrebujemo druge in da potrebujemo pomagati drugim. Sedaj si postavimo še zadnje vprašanje. Sem v življenju vseh dni tudi jaz odsev Svete Trojice? Znamenje križa, ki ga delamo vsak dan, (v imenu) Očeta, Sina in Svetega Duha, torej to znamenje križa, ki ga delamo vse dni, ostane samo sebi namen ali pa navdihuje moj način govorjenja, srečevanja, odgovarjanja, sodbe, odpuščanja?

   Marija, Očetova hči, Sinova mati in nevesta Svetega Duha, naj nam pomaga sprejeti in v življenju pričevati skrivnost Boga-Ljubezni.

   Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2022-06/papez-francisek-troedinega-boga-je-potrebno-predstaviti-bolj-z.html

   Božje usmiljenje, nedoumljiva skrivnost Presvete Trojice, zaupamo vate

   Odgovori
   • Miro says:

     12. junija, 2022 at 16:06

     Kot je poudaril sveti oče, naj nam Marija, Očetova hči, Sinova mati in nevesta Svetega Duha,
     pomaga sprejeti in v življenju pričevati skrivnost Boga-Ljubezni. Z zaupanjem molimo:

     ZDRAVA MARIJA

     Zdrava, Marija, milosti polna, Gospod je s teboj, blagoslovljena si med ženami
     in blagoslovljen je sad tvojega telesa, Jezus. Sveta Marija, Mati božja, prosi za nas
     grešnike, zdaj in ob naši smrtni uri. Amen.

     Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

     Odgovori
7. Miro says:

   12. junija, 2022 at 15:26

   PAPEŽ FRANČIŠEK: TROEDINEGA BOGA JE POTREBNO PREDSTAVITI BOLJ Z DEJANJI KOT PA Z BESEDAMI

   »Dragi bratje in sestre, dober dan in lepo nedeljo želim! Danes je slovesni praznik sv. Trojice in v evangeliju obhajanja nam Jezus predstavi drugi dve božji osebi, Očeta in Svetega Duha«. S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo nedeljo Svete Trojice.

   O Svetem Duhu pravi: »Ne bo namreč govoril sam od sebe… iz mojega bo jemal in vam oznanjal.« Zatem glede Očeta pravi: »Vse, kar ima Oče, je moje« (prim. Jn 16,14-15). Opazimo, da Sveti Duh govori, ampak ne sam od sebe, saj oznanja Jezusa in razodeva Očeta. Opazimo tudi, Oče, ki ima vse, ker je vir vsake stvari, da Sinu vse tisto, kar ima. Nič ne zadrži zase in se popolnoma podari Sinu. Oziroma, Sveti Duh ne govori o sebi, govori o Jezusu, govori o drugih. Oče ne daje samemu sebe, da Sinu. Gre za odprto velikodušnost, eden odprt za drugega.

   Sedaj poglejmo sebe, na to kar govorimo in na to kar imamo. Ko govorimo, vedno hočemo, da se dobro govori o nas in zato pogosto govorimo samo o nas samih in o tem, kar počnemo. Kolikšna razlika glede na Svetega Duha, ki govori, da oznanja druge: Očeta in Sina. In glede tega, kar imamo, kako smo ljubosumni in kako s težavo delimo z drugimi, tudi s tistimi, ki nimajo potrebnega. Z besedami je lahko, v dejanjih pa je težje.

   Poglejte, praznovanje Svete Trojice ni toliko teološka vaja, temveč revolucija našega načina življenja. Bog, v katerem vsaka Oseba živi za drugo v nenehnem odnosu, ne pa zase, nas izziva živeti z drugimi in za druge odprti. Danes se lahko vprašamo, če naše življenje odseva Boga, v katerega verujemo? Jaz, ki izpovedujem vero v Boga Očeta in Sina in Svetega Duha, resnično verjamem, da za živeti potrebujem druge, da je potrebno podarjati se drugim, da je potrebno služiti drugim? To potrjujem z besedami ali z življenjem.

   Troedinega Boga, dragi bratje in sestre je potrebno predstaviti bolj z dejanji, kot pa z besedami. Bog, ki je avtor življenja se ne prenaša toliko z knjigami, ampak s pričevanjem življenja. On, ki kakor pravi evangelist Janez, je »ljubezen« (1Jn 4,16), se razodeva preko ljubezni. Pomislimo na dobre, velikodušne, krotke osebe, ki smo jih srečali. S tem ko pomislimo na njihov način razmišljanja in delovanja, lahko imamo majhen odsev Boga-Ljubezni. In kaj pomeni ljubiti? Ne samo hoteti dobro in delati dobro, ampak najprej, v osnovi, sprejeti druge, napraviti prostor drugim, dati prostor drugim. To pomeni ljubiti, iz korenin.

   Da bomo to bolje razumeli, pomislimo na imena Božjih oseb, ki jih izgovarjamo vsakič, ko napravimo znamenje križa. V vsakem imenu je navzočnost drugega. Oče, na primer ne bi bil to brez Sina. Tako tudi Sina si ne moremo predstavljati samega, ampak vedno kot Sina in Očeta. Prav tako je Sveti Duh, Duh Očeta in Sina. Ali na kratko, Sveta Trojica nas uči, da se ne more biti brez drugega. Nismo otoki, saj smo na svetu, da živimo po Božji podobi, odprti, torej, da potrebujemo druge in da potrebujemo pomagati drugim. Sedaj si postavimo še zadnje vprašanje. Sem v življenju vseh dni tudi jaz odsev Svete Trojice? Znamenje križa, ki ga delamo vsak dan, (v imenu) Očeta, Sina in Svetega Duha, torej to znamenje križa, ki ga delamo vse dni, ostane samo sebi namen ali pa navdihuje moj način govorjenja, srečevanja, odgovarjanja, sodbe, odpuščanja?

   Marija, Očetova hči, Sinova mati in nevesta Svetega Duha, naj nam pomaga sprejeti in v življenju pričevati skrivnost Boga-Ljubezni.

   Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2022-06/papez-francisek-troedinega-boga-je-potrebno-predstaviti-bolj-z.html

   Božje usmiljenje, nedoumljiva skrivnost Presvete Trojice, zaupamo vate
   PAPEŽ FRANČIŠEK: TROEDINEGA BOGA JE POTREBNO PREDSTAVITI BOLJ Z DEJANJI KOT PA Z BESEDAMI

   »Dragi bratje in sestre, dober dan in lepo nedeljo želim! Danes je slovesni praznik sv. Trojice in v evangeliju obhajanja nam Jezus predstavi drugi dve božji osebi, Očeta in Svetega Duha«. S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo nedeljo Svete Trojice.

   O Svetem Duhu pravi: »Ne bo namreč govoril sam od sebe… iz mojega bo jemal in vam oznanjal.« Zatem glede Očeta pravi: »Vse, kar ima Oče, je moje« (prim. Jn 16,14-15). Opazimo, da Sveti Duh govori, ampak ne sam od sebe, saj oznanja Jezusa in razodeva Očeta. Opazimo tudi, Oče, ki ima vse, ker je vir vsake stvari, da Sinu vse tisto, kar ima. Nič ne zadrži zase in se popolnoma podari Sinu. Oziroma, Sveti Duh ne govori o sebi, govori o Jezusu, govori o drugih. Oče ne daje samemu sebe, da Sinu. Gre za odprto velikodušnost, eden odprt za drugega.

   Sedaj poglejmo sebe, na to kar govorimo in na to kar imamo. Ko govorimo, vedno hočemo, da se dobro govori o nas in zato pogosto govorimo samo o nas samih in o tem, kar počnemo. Kolikšna razlika glede na Svetega Duha, ki govori, da oznanja druge: Očeta in Sina. In glede tega, kar imamo, kako smo ljubosumni in kako s težavo delimo z drugimi, tudi s tistimi, ki nimajo potrebnega. Z besedami je lahko, v dejanjih pa je težje.

   Poglejte, praznovanje Svete Trojice ni toliko teološka vaja, temveč revolucija našega načina življenja. Bog, v katerem vsaka Oseba živi za drugo v nenehnem odnosu, ne pa zase, nas izziva živeti z drugimi in za druge odprti. Danes se lahko vprašamo, če naše življenje odseva Boga, v katerega verujemo? Jaz, ki izpovedujem vero v Boga Očeta in Sina in Svetega Duha, resnično verjamem, da za živeti potrebujem druge, da je potrebno podarjati se drugim, da je potrebno služiti drugim? To potrjujem z besedami ali z življenjem.

   Troedinega Boga, dragi bratje in sestre je potrebno predstaviti bolj z dejanji, kot pa z besedami. Bog, ki je avtor življenja se ne prenaša toliko z knjigami, ampak s pričevanjem življenja. On, ki kakor pravi evangelist Janez, je »ljubezen« (1Jn 4,16), se razodeva preko ljubezni. Pomislimo na dobre, velikodušne, krotke osebe, ki smo jih srečali. S tem ko pomislimo na njihov način razmišljanja in delovanja, lahko imamo majhen odsev Boga-Ljubezni. In kaj pomeni ljubiti? Ne samo hoteti dobro in delati dobro, ampak najprej, v osnovi, sprejeti druge, napraviti prostor drugim, dati prostor drugim. To pomeni ljubiti, iz korenin.

   Da bomo to bolje razumeli, pomislimo na imena Božjih oseb, ki jih izgovarjamo vsakič, ko napravimo znamenje križa. V vsakem imenu je navzočnost drugega. Oče, na primer ne bi bil to brez Sina. Tako tudi Sina si ne moremo predstavljati samega, ampak vedno kot Sina in Očeta. Prav tako je Sveti Duh, Duh Očeta in Sina. Ali na kratko, Sveta Trojica nas uči, da se ne more biti brez drugega. Nismo otoki, saj smo na svetu, da živimo po Božji podobi, odprti, torej, da potrebujemo druge in da potrebujemo pomagati drugim. Sedaj si postavimo še zadnje vprašanje. Sem v življenju vseh dni tudi jaz odsev Svete Trojice? Znamenje križa, ki ga delamo vsak dan, (v imenu) Očeta, Sina in Svetega Duha, torej to znamenje križa, ki ga delamo vse dni, ostane samo sebi namen ali pa navdihuje moj način govorjenja, srečevanja, odgovarjanja, sodbe, odpuščanja?

   Marija, Očetova hči, Sinova mati in nevesta Svetega Duha, naj nam pomaga sprejeti in v življenju pričevati skrivnost Boga-Ljubezni.

   Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2022-06/papez-francisek-troedinega-boga-je-potrebno-predstaviti-bolj-z.html

   Božje usmiljenje, nedoumljiva skrivnost Presvete Trojice, zaupamo vate

   Odgovori
8. Hvala says:

   12. junija, 2022 at 14:47

   SLOVENSKA ŠKOFOVSKA KONFERENCA
   KATEHETSKO PASTORALNA ŠOLA
   Škofija Koper
   Katja Podobnik

   SLIŠATI GOSPODOV KLIC
   IN SE NANJ ODZVATI
   PO SLEDEH SVETNIŠTVA APOSTOLA PAVLA
   IN IGNACIJA LOJOLSKEGA

   6. RAZLOČEVANJE

   Včasih kdo pravi, da se je za neko stvar odločil, ker mu je tako narekovalo srce,
   ker je tako čutil. Spomnimo se Ignacija Lojolskega. Branje o svetnikih ga je tako
   preželo, da se je tudi on odločil postati ubog, da bo svetnik za ljudi in se bo s
   tem razdajal tudi za Boga. To ga je pripeljalo tako daleč, da ni več zmogel, da je
   obupaval in celo mislil končati svoje življenje. Je njegovo dejanje, da bo živel
   kot določeni svetniki res narekovalo čutenje srca? Ne, vodil ga je razum, celo
   napuh, da bi postal kakor oni ali še boljši. Čeprav je bil prepričan, da ga
   nagovarja Božji glas, celo razlikoval je ta glas od glasu skušnjavca, mu vendar
   ni dal priložnosti, da mu v polnosti razodene načrt. Šele kasneje, v Manresi,
   pride do spoznanja, da je njegovo pot do svetništva do takrat navdihovala
   njegova želja. Ko se preda Božjemu načrtu, začuti in spozna svojo zmoto.
   Lahko rečemo, da doživi notranje razodetje, ki ga je popeljalo na pot
   duhovništva in ustanovitelja novega reda Družba Jezusova, tako kot je notranje
   razodetje, popeljalo apostola Pavla na pot hoje za Kristusom.
   Tudi mi se velikokrat znajdemo pred vprašanjem, kaj Bog pričakuje od mene.
   Tolikokrat slišimo besede, da ima Bog za vsakega izmed nas načrt, da nas je
   poznal že preden smo se rodili in vendar se velik del življenja iščemo, če se
   sploh kdaj najdemo. Včasih se nam celo zdi, da smo na pravi poti, a v svojih
   srcih nikakor ne najdemo pravega miru. Ne moremo se umiriti, da bi v naše srce
   lahko pronicala Božja svetloba. Večkrat se celo zasačimo, da Boga obtožujemo
   za trpljenje ali smrti mnogih ljudi, še posebej otrok in se sprašujemo, kakšne
   načrte je lahko imel za te ljudi, če jim ni pustil živeti. Mnoga vprašanja presegajo
   naš razum in hkrati izražajo neko praznino, pomanjkanje popolnosti v nas. Kako
   naj se razumem z Bogom, kako naj popolnoma zaupam njegovemu glasu,
   njegovemu načrtu, kako naj se otresem strahu in se popolnoma predam veri in
   ljubezni, ko je moja duša otežena s toliko bojaznimi, so vprašanja, ki bremenijo
   naša srca in otežujejo Božji milosti, da bi se v njih naselila. Ne, taka duša ne
   more slišati Božjega glasu, kaj šele, da bi mu sledila.

   Prav zaradi tega je zelo pomembno, da se poglobimo vase in razlikujemo
   glasove, ki nagovarjajo naše srce. Že apostol Pavel nam pravi: »Razlikujte
   duhove« (prim. 1 Kor 12,10). Prav tako nam Pavel v drugem pismu
   Korinčanom, ko opominja na lažne apostole, nepoštene delavce, ki delajo pod
   krinko Kristusovih apostolov pravi: »Toda to ni nič čudnega, saj si tudi sam
   satan nadeva krinko angela luči« (2 Kor 11,14).
   Če pravimo, da Bog govori po človekovih mislih in čustvih, to pomeni, da
   obstajajo tudi misli in čustva, po katerih Bog ne govori in nas lahko celo speljejo
   s prave poti, nas zmedejo in varajo. Misli in čustva namreč lahko prihajajo od
   sveta, okolja, od nas samih, od hudega duha, prihajajo pa tudi od Svetega
   Duha (Špidlik, 2001).
   Ignacij Lojolski je precejšen del svojega življenja, skozi svoje izkušnje, namenil
   prav razločevanju duhov, kar je še posebej razodel v svojem delu Duhovne
   vaje.

   https://kps.rkc.si/wp-content/uploads/2018-Sli%C5%A1ati-Gospodov-klic-in-se-nanj-odzvati.pdf

   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Ignacij Lojolski je razločeval Božji glas od skušnjavca, vendar se tudi on zmotil. Njegovo dejanje, da bo živel kot določeni svetniki je vodil od začetka razum, celo napuh, da bo postal kot svetniki ali celo boljši. Take in podobne misli so ga vodile tako daleč, da je celo obupaval, celo končati je mislil svoje življenje.

   Pomembno je, da se predamo Bogu, On ima načrt, deli milosti, vodi človeka po poti…prositi Gospoda za dar razločevanja.

   Odgovori
   • Miro says:

     12. junija, 2022 at 15:38

     In da se lahko z vsem srcem predamo Bogu in spolnjujemo Božjo voljo,
     pogostokrat prosimo Svetega Duha tako za luč kot moč:

     PRIDI, SVETI DUH!

     Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
     vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
     Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
     prenovil boš obličje zemlje.

     Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
     razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
     bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
     vselej radi sprejemali njegove spodbude.
     Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

     Božje usmiljenje, nedoumljiva skrivnost Presvete Trojice, zaupamo vate!

     Odgovori
9. Hvala says:

   12. junija, 2022 at 14:16

   RASTE IZ KAMNA

   Ta bilka sigurno raste v nemogočih pogojih. Nekateri se pritožujejo, da ne morejo postati sveti ker nimajo za to pogoja. Svetost za vsakega od nas – je Božja volja, a Bog ne zahteva nemogočih stvari. Svetost ni nemogoča. Slabi pogoji so veter v jadra svetosti. (MČ)

   https://www.injigo.com/sl/home/39/raste_iz_kamna

   Odgovori
10. Miro says:

    12. junija, 2022 at 13:42

    SVETA TROJICA – V VSAKI OSEBI SO NAVZOČE VSE OSEBE IN V VSEH VSAKA. TAKO LAHKO S CELOTNO SVETO TROJICO POVEŽEMO TUDI JEZUSOVO TRDITEV: JAZ SEM POT, RESNICA IN ŽIVLJENJE. KLJUB TEMU, DA JE JEZUS VSE TROJE, LAHKO V TEH TREH LASTNOSTIH VIDIMO TUDI TRI POUDARJENE VLOGE VSAKE OSEBE

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 16,12-15)

    »Še veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govoril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči. On bo mene poveličal, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal. Vse, kar ima Oče, je moje, zato sem vam rekel: Iz mojega jemlje in vam bo oznanjal.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+16%2C12-15&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    V odlomku vidimo čudovito harmonijo med tremi božjimi osebami. Jezus bi rad učence še naprej učil, a ve, da tega sedaj ne morejo nositi. Zato bo čas kasneje, ko on ne bo več med njimi. Zato bo učencem poslal Svetega Duha, ki jih bo postopoma uvajal v vso resnico. In v tem razodevanju resnice bo Sveti Duh jemal iz Očetovega naročja in nas hkrati vračal v to naročje božje ljubezni in usmiljenja.

    Tako ima vsaka božja oseba svoje poslanstvo, ki se medsebojno prepleta. Lahko bi rekli, da so v vsaki osebi navzoče vse osebe in v vseh vsaka. Tako lahko s celotno Sveto trojico povežemo tudi Jezusovo trditev: Jaz sem pot, resnica in življenje. Kljub temu, da je Jezus vse troje, lahko v teh treh lastnostih vidimo tudi tri poudarjene vloge vsake osebe.

    POT

    Najbrž lahko rečemo, da pot najmočnejše razodeva Jezus sam. On je pot razodevanja Očeta, pot življenja, pot resnice.

    RESNICA

    A ko se je moral umakniti, pošilja Duha tolažnika, ki nam bo povedal vso resnico. Resnico, ki je težka, pa je sedaj še ne bi mogli nositi. Sveti Duh je torej duh Resnice. To resnico imamo upodobljeno kot podobo trpečega in zasramovanega Sina. To je Resnica, ki je pogosto zanemarjena v tem svetu in se zanjo pogosto bolj malo zmenimo. A Sveti Duh je najmočneje prisoten prav pri razodevanju Resnice, ki je nasprotje od laži, ki jo vodi hudi duh.

    ŽIVLJENJE

    Vse, kar živi in diha je ustvaril Bog Stvarnik, Oče vsega živega. On je življenje samo, je začetek bivajočega. Iz njegovega naročja prihajamo in se vanj vračamo.

    Ko Jezus odhaja od svojih učencev, jim pravi: Iz shodnic vas bodo izobčili; pride celo ura, ko bo vsak, kdor vas umori, mislil, da opravlja bogoslužno daritev. In to bodo počeli, ker niso spoznali ne Očeta ne mene (Jn 16,12-13)«. Zlo se torej širi, če ne poznamo Boga. Ali lahko rečemo, da Boga resnično poznamo? Nedelja Svete trojice je zato povabilo, da bi še bolj živeli v povezanosti z Bogom. Kako? Če ostanemo pri teh treh podobah, ki veljajo za Jezusa in za celotno Trojico, lahko iz njega razberemo naslednje:

    Jezus je pot: Pot, ki nam je razodeta po njegovem zemeljskem življenju. Redno branje in premišljevanje Božje besede, še posebej evangelijev, je temeljno za spoznavanje Jezusa, Božjega sina, našega brata, prijatelja in Odrešenika. Samo tako moremo stopati v tesen odnos z njim in ne delati zla.

    Sveti Duh je duh resnice: Razodevanje resnice, kot vidimo v odlomkih zadnjih nedelj, je postopno. Jezus celo pravi, da vse resnice ne moremo razodeti, ker bi je ne mogli nositi. Torej je še kako pomembno, da smo vsak dan čuječi, da prepoznavamo resnico, o sebi, o bližnjem, o Bogu in o svetu. Za to odprtost moramo neprestano moliti in prositi.

    Oče je življenje: Je prekipevajoče življenje v sebi, ki se vedno daje v ljubezni vsakemu izmed nas. Je usmiljenje samo, ki ne želi, da bi se kdo izmed njegovih otrok pogubil. Še vedno trpi po svojem Sinu, za odrešenje naših duš in se razdaja po delovanju Svetega duha. Življenje v zavesti zakramentov in v dejavni ljubezni je življenje v Bogu.

    Naj križ, ki ga naredimo na čelo, ne bo le znamenje iz navade, ampak vedno znova povabilo, da živimo z jasno zavestjo o Troedinem Bogu in z željo, da mu po njegovem delovanju postajamo tudi podobni.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, nedoumljiva skrivnost Presvete Trojice, zaupamo vate!

    Odgovori