Članki za dušo

15.132 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   5. septembra, 2022 at 17:55

   MOŽ S SUHO ROKO – JEZUS MU REČE, NAJ STEGNE ROKO IN GA OZDRAVI – GOSPOD, OBVARUJ ME, DA NE BI IZGUBIL LJUBEZNI DO NAJMANJŠIH!

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 6,6-11)

   Drugo soboto je šel v shodnico in učil. Tam je bil človek, ki je imel desno roko suho. Pismouki in farizeji so Jezusa opazovali, ali bo ozdravljal v soboto, da bi našli kaj, zaradi česar bi ga lahko tožili. On pa je vedel za njihove misli in je rekel možu s suho roko: »Vstani in stopi v sredo!« Vstal je in stopil. Jezus jim je rekel: »Vprašam vas, ali se sme v soboto delati dobro ali zlo, življenje rešiti ali uničiti?« Ozrl se je po vseh naokrog in mu rekel: »Iztegni roko!« Ta je to storil in roka je ozdravela. Nje pa je pograbila brezumnost in govorili so med seboj, kaj bi mogli storiti Jezusu.

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+6%2C6-11&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   Jezus stopi v sinagogo, tam sreča moža s suho roko. Farizeji ga opazujejo, da bi ga naznanili, če ga bo ozdravil na dan sobote. Jezus mu reče, naj stegne roko in ga ozdravi. Ob dogovorih in navadah, ki veljajo v družbi, moram dati prednost zahtevi Boga. Gospod, obvaruj me, da ne bi izgubil ljubezni do najmanjših. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

   Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!

   Odgovori
2. Miro says:

   5. septembra, 2022 at 16:25

   TRPLJENJE IN SMRT NA KRIŽU (Antonio Ducay)

   JEZUS JE UMRL ZA NAŠE GREHE (prim. Rim. 4,25), DA BI NAS ODREŠIL IN NAS ODKUPIL ZA BOŽJE ŽIVLJENJE

   SPLOŠNI POMEN KRISTUSOVEGA KRIŽA

   Skrivnost križa je umeščena v splošni okvir božjega načrta in Jezusovega prihoda na svet. Smisel stvarjenja je določen z njegovim nadnaravnim ciljem, ki je v zedinjenju z Bogom. Toda greh je globoko spremenil red stvarstva; človek je prenehal na svet gledati kot na stvaritev, polno dobrote, in ga je spremenil v nekaj zmotnega. Svoje upanje je položil v ustvarjenine in si kot cilj zastavil lažne zemeljske cilje.

   Namen Jezusovega prihoda na svet je ponovno vzpostaviti božji načrt v svetu in le-tega učinkovito pripeljati do dokončnega zedinjenja z Njim. Zaradi tega je Jezus, resnična Glava človeškega rodu[1], vzel nase vso človeško stvarnost, degradirano zaradi greha, jo napravil za svojo in jo sinovsko izročil Očetu. Na ta način je Jezus vsakemu človeškemu odnosu in položaju povrnil njegov resnični smisel v odvisnosti do Boga Očeta.

   Ta pomen ali cilj Jezusovega prihoda se uresničuje v vsem njegovem življenju, z vsako izmed njegovih skrivnosti, v katerih Jezus v polnosti poveliča Očeta. Vsak dogodek in vsako obdobje Kristusovega življenja ima specifičen pomen znotraj tega zveličavnega cilja.[2]

   Skrivnost križa

   Smoter skrivnosti križa je izbrisati greh sveta (prim. Jn 1,29), nekaj, kar je popolnoma potrebno, da bi bilo mogoče uresničiti sinovsko zedinjenje z Bogom. To zedinjenje je, kot rečeno, končni cilj božjega načrta (prim. Rim 8,28-30).

   Jezus izbriše greh sveta s tem, ko si ga naloži na svoje rame in ga izniči v pravičnosti svojega svetega srca.[3] Skrivnost križa bistveno sestoji v naslednjem:

   a) Nase je vzel naše grehe. To nakazuje na prvem mestu poročilo o njegovem trpljenju in smrti v evangelijih. Ker so ta dejanja zgodovina učlovečenega Božjega Sina in ne katerega koli bolj ali manj svetega človeka, imajo vesoljno vrednost in učinkovitost, ki dosežeta celoten človeški rod. V njih vidimo, da je Jezusa Oče izročil v roke grešnikov (prim. Mt 26,45) in da je On sam prostovoljno dopustil, da njihova hudobija v vsem določi Njegovo usodo. Kot pravi Izaija, ko predstavlja čudovito podobo Jezusa[4]: »Uklonil [se je] in ni odprl svojih ust, kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol, in kakor ovca, ki umolkne pred tistimi, ki jo strižejo, in ne odpre svojih ust« (Iz 53,7).

   Kot jagnje brez madeža je svobodno sprejel telesno in moralno trpljenje, naloženo zaradi krivičnosti grešnikov, in v njem je nase prevzel vse grehe ljudi, vse, kar žali Boga. Vsaka človeška krivica je na nek način vzrok za Kristusovo smrt. V tem pomenu govorimo, da je Jezus na Golgoti “nosil” naše grehe (prim. 1 Pt 2,24).

   b) S svojo izročitvijo je odstranil greh. Toda Kristus ni samo nosil naših grehov, temveč jih je tudi “uničil”, odstranil. Trpljenje je namreč prenašal v sinovski pravičnosti, v poslušni in ljubeči zedinjenosti z njegovim Očetom Bogom ter v nedolžni pravičnosti nekoga, ki ljubi grešnika, četudi si ta tega ne zasluži, nekoga, ki hoče odpuščati žalitve iz ljubezni (prim. Lk 22,42; 23,34). Svoje trpljenje in smrt je izročil Očetu v našo korist, za naše odpuščanje: »po njegovih ranah smo bili ozdravljeni« (Iz 53,5).

   Sad križa je torej odstranitev greha. Ta sad prejema človek preko zakramentov (zlasti pri zakramentalni spovedi), dokončno pa ga bo prejel po koncu tega življenja, če je bil zvest Bogu. Iz križa izhaja za vse ljudi možnost, da živijo daleč od greha ter da bolečino in smrt vključijo v svojo lastno pot k svetosti.

   Več o tem na: https://opusdei.org/sl-si/article/trpljenje-in-smrt-na-krizu/

   Molimo te Kristus in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil!

   Odgovori
3. Miro says:

   5. septembra, 2022 at 16:03

   BOŽJA BESEDA NAS ODREŠUJE

   KAKO DRAGOCENA JE BOŽJA DOBROTA!

   »O BOG, KAKO DRAGOCENA JE TVOJA DOBROTA! ČLOVEŠKI SINOVI SE ZATEKAJO
   V SENCO TVOJIH PERUTI.« (Ps 36,8)

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Ps+36%2C8&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   Duhovna misel: »Dobrota, naj pride od koder koli, je vedno hčerka iste matere:
   božje Previdnosti.« (sv. pater Pij)

   Slava tebi, Jezus, Ti si neizmerno veličastvo Božje dobrote!

   Odgovori
4. Hvala says:

   5. septembra, 2022 at 14:10

   DRŽI SE STARE MODROSTI, KI VELEVA: MOLI IN DELAJ! KRATKA, ISKRENA MOLITEV, RESNO DELO, VDANOST POD KRIŽEM IN PRAVOČASNI ODDIH, TO JE DNEVNI PROGRAM PAMETNEGA ČLOVEKA

   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Sedanji človek sovraži samoto, sovraži molčečnost, sovraži zbranost duha v premišljevanju … Noče biti sam, vedno hoče družbo, vedno se mora okrog njega nekaj glasiti, ker tihote ne more prenašati.

   Ljudje tožijo čez sedanje čase in pravijo, da je svet sedaj tako slab, da slabši ne more biti. Nič novega; enako so tožili pred stoletjem in tako bodo tožili čez sto let. Predvsem je to nekaj naravnega, ker vsakdo čuti najbolj svoje sedanje gorje; prejšnjega in bodočega zla ne čuti toliko.

   Nebesa bodo pokazala, kje je prava vrednost. Nepismen človek je lahko več vreden kot slavljen učenjak … V nebeški blaženosti se bo nehala diskriminacija ali razlikovanje, ki je velika sramota sedanje tako hvalisave kulture.

   Naše sedanje življenje je zelo resna zadeva, ker je in mora biti priprava na smrt, na onstransko večno življenje.
   …..

   https://si.aleteia.org/2019/11/02/primorski-duhovnik-ki-je-opravil-kar-373-896-spovedi/

   Odgovori
5. Miro says:

   5. septembra, 2022 at 12:27

   5. SEPTEMBER – GOD SV. MATERE TEREZIJE

   Žena, ki jo poznamo kot mater Terezijo iz Kalkute, se je rodila 26. avgusta 1910 v albanski družini Bojaxhiu v Skopju z imenom Agnes Ganxhe. Umrla je 5. septembra 1997 v Kalkuti, papež Janez Pavel II. (1978–2005), jo je za blaženo razglasil 19. oktobra 2003, papež Frančišek pa 4. septembra 2016 za svetnico. Njen god praznujemo 5. septembra.

   Več o sv. Materi Tereziji na:
   https://katoliska-cerkev.si/5-september-god-bl-matere-terezije

   Sv. Mati Terezija, prosi za nas!

   Odgovori
   • Miro says:

     5. septembra, 2022 at 12:30

     O SV. MATERI TEREZIJI tudi na:

     https://svetniki.org/sveta-mati-terezija-agnes-gonxha-bojaxiu-redovnica/

     Odgovori
     • Miro says:

       5. septembra, 2022 at 12:37

       NAJLEPŠE MISLI MATERE TEREZIJE IN PET NJENIH “SKRIVNOSTI” (Aleteia)

       KAKŠEN POMEN IMATA V ŽIVLJENJU MATERE TEREZIJE BELA IN MODRA BARVA?

       Žensko, ki jo poznamo kot mater Terezijo iz Kalkute, je papež Janez Pavel II. za blaženo razglasil 19. oktobra 2003, papež Frančišek pa 4. septembra 2016 za svetnico. Njen god praznujemo danes, 5. septembra, ko je tudi obletnica njene smrti.

       O življenju velike humanitarne delavke in dobrotnice človeštva je znanih veliko podrobnosti. Izbrali smo nekaj takih, ki se jih ne omenja tako pogosto.

       1. POPEK

       Starši matere Terezije, po rodu Albanci, so ji ob rojstvu nadeli ime Anjezë Gonxhe Bojaxhiu. Gonxhe pomeni brst ali popek.

       2. UČITELJICA ZEMLEPISA

       V Kalkuti, v šoli loretskih sester, je 20 let poučevala zemljepis.

       3. PRAV POSEBEN KLIC

       10. septembra leta 1946 je mati Terezija zaslišala klic. Jezus ji je razodel svojo žejo po ljubezni in dušah. Zato je njeno poslanstvo postalo potešiti to žejo.

       4. BELA IN MORDA BARVA

       Ko je avgusta leta 1948 zapustila red loretskih sester, se je oblekla v oblačila revežev. Bel sari, obrobljen z modro. To sta barvi čistosti in Marijini barvi.

       5. “DUŠEVNA TEMA”

       Od leta 1949 do svoje smrti je živela v “duševni temi”. V odsotnosti Boga, v občutku, da jo Bog zavrača, in v vedno večjem hrepenenju po Njem.

       Povzeto po: https://si.aleteia.org/2018/09/05/najlepse-misli-matere-terezije-in-pet-njenih-skrivnosti/

       Sv. Mati Terezija, prosi za nas!

       Odgovori
       • Miro says:

         5. septembra, 2022 at 12:38

         VEČ MISLI SV. MATERE TEREZIJE v fotogaleriji na:

         https://si.aleteia.org/2018/09/05/najlepse-misli-matere-terezije-in-pet-njenih-skrivnosti/

         Odgovori
6. Miro says:

   5. septembra, 2022 at 8:17

   SVETI OČE: NOVI BLAŽENI JE BREZ KOMPROMISOV ŽIVEL VESELJE EVANGELIJA

   V nedeljo, 4. septembra, je na Trgu sv. Petra potekala slovesna maša z beatifikacijo Janeza Pavla I. Med homilijo je papež Frančišek spregovoril o tem, kaj pomeni biti Jezusovi učenci: slediti mu po poti križa in iz življenja narediti dar, ki pričuje o velikodušni in usmiljeni ljubezni, ki jo ima On do nas. Zgled na tej poti nam je tudi novi blaženi, ki je »utelešal uboštvo učenca« ter »bil krotak in ponižen pastir. Imel se je za prah, na katerega si je Bog blagovolil pisati«.

   Več o tem na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2022-09/sveti-oce-novi-blazeni-je-brez-kompromisov-zivel-veselje-evange.html

   Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!

   Odgovori
7. Miro says:

   4. septembra, 2022 at 17:58

   NE BOJ SE POKAZATI LJUBEZNI

   V VSEH NAS JE VELIKO LJUBEZNI, VENDAR SMO POGOSTO PREVEČ SRAMEŽLJIVI,
   DA BI JO POKAZALI, ZATO OSTAJA V NAS SKRITA. NAUČITI SE MORAMO LJUBITI,
   LJUBITI VSE DO BOLEČIN IN TAKRAT BOMO ZNALI LJUBEZEN SPREJEMATI. BITI
   MORAMO ORODJE MIRU. LJUBITI MORAMO DO BOLEČIN. BITI MORAMO KRISTUS.
   NE SMEMO SE BATI POKAZATI SVOJE LJUBEZNI.

   Misel sv. Matere Terezije (mirenski-grad.si)

   Odgovori
8. Miro says:

   4. septembra, 2022 at 17:50

   UČLOVEČENJE

   JE NAJODLIČNEJŠI DOKAZ BOŽJE LJUBEZNI DO LJUDI, SAJ DRUGA OSEBA PRESVETE TROJICE POSTANE DELEŽNA ČLOVEŠKE NARAVE V ENOTI OSEBE.

   1. DEJANJE UČLOVEČENJA

   Dejanje, s katerim druga božja oseba (Beseda) prevzame človeško naravo, je delo vseh treh božjih oseb. Učlovečenje Boga je učlovečenje Sina, ne Očeta, niti Svetega Duha. Kljub temu je bilo učlovečenje delo celotne Trojice. Zato je v Svetem pismu včasih pripisano Bogu Očetu (Heb 10,5; Gal 4,4) ali samemu Sinu (Flp 2,7) ali pa Svetemu Duhu (Lk 1,35; Mt 1,20). Na ta način je poudarjeno, da je bilo učlovečenje eno sámo dejanje, skupno vsem trem božjim osebam. Sveti Avguštin razlaga, da je »to, da je Marija spočela in rodila, delo Trojice, kajti dela Trojice so neločljiva.«[1] Gre za božje dejanje ad extra, katerega učinki so zunaj Boga, v ustvarjeninah, je skupno delo treh božjih oseb, kajti ena sama je božja bit, ki je neskončna božja moč (prim. Katekizem, 258).

   Učlovečenje Besede nima učinka na božjo svobodo, kajti Bog bi lahko odločil, da se Beseda ne učloveči, ali pa da se učloveči kakšna druga božja oseba. Vendar pa to, da je Bog neskončno svoboden, ne pomeni, da so njegove odločitve arbitrarne, in to tudi ne zanika, da je razlog njegovega delovanja ljubezen. Zaradi tega teologi navadno iščejo razloge primernosti, ki jih je mogoče razbrati iz različnih božjih odločitev, tako kot se kažejo v ojkonomiji odrešenja. S tem skušajo zgolj predočiti čudovito modrost in skladnost, ki je prisotna v vsakem božjem dejanju, ne pa morebitno nujnost Boga.

   2. DEVICA MARIJA, BOŽJA MATI

   Devica Marija je bila vnaprej od vekomaj določena, da postane Mati Boga, skupaj z učlovečenjem Besede: »v Kristusovi skrivnosti je Marija navzoča že “pred stvarjenjem sveta” kot tista, ki jo je Oče “izbral” za Mater svojega Sina pri učlovečenju, in skupaj z Očetom jo je izbral Sin ter jo za večno izročil Duhu svetosti.«[2] Božja izvolitev spoštuje svobodo svete Marije, kajti »Oče usmiljenja je hotel, naj v božjih sklepih vnaprej določena mati pred izvršitvijo učlovečenja da svojo privolitev, da bi tako žena prispevala tudi k življenju, kakor je prispevala k smrti (C 56; prim. 61)« (Katekizem, 488). Zato so že v starih časih cerkveni očetje v Mariji videli novo Evo.

   »Bog je Marijo, da bi postala Odrešenikova mati, “obogatil z darovi, vrednimi takšne naloge” (C 56)« (Katekizem, 490). Nadangel Gabrijel jo ob oznanjenju pozdravi z besedami »milosti polna« (Lk 1,28). Preden se je Beseda učlovečila, je Marija že bila polna milosti zaradi njenega odgovora na prejete darove. Milost, ki jo je prejela, jo naredi za Bogu všečno in jo pripravi na to, da bo postala deviška Mati Odrešenika. Popolnoma prevzeta od božje milosti je mogla svobodno privoliti na oznanjenje njene poklicanosti (prim. Katekizem, 490). »Tako je Marija dala božji besedi svojo privolitev in postala Jezusova mati. In ko je z vsem srcem in neovirana od kakršnega koli greha sprejela odrešenjsko božjo voljo, je sama sebe popolnoma v celoti izročila osebi in delu svojega Sina, da bi v odvisnosti od njega in skupaj z njim služila po božji milosti skrivnosti odrešenja (prim. C 56)« (Katekizem, 494). Vzhodni cerkveni očetje Božjo Mater navadno imenujejo »vso sveto« in »slavijo jo kot “prosto vsakega madeža greha, na neki način oblikovano od Svetega Duha in narejeno za novo stvar” (C 56). Po božji milosti je Marija vse svoje življenje ostala obvarovana vsakega osebnega greha« (Katekizem, 493).

   Marija je bila odrešena že pri svojem spočetju: »To izpoveduje verska resnica o brezmadežnem spočetju, ki jo je 1854 razglasil papež Pij IX.: “Blažena Devica Marija je bila v prvem trenutku svojega spočetja obvarovana vsakega madeža izvirnega greha, in sicer po edinstveni milosti in posebni pravici, ki ji jo je podelil vsemogočni Bog glede na zasluženje Kristusa Jezusa, Zveličarja človeškega rodu“ (DS 2803)« (Katekizem, 491). Brezmadežno spočetje razodeva zastonjsko ljubezen Boga, saj je bila to božja pobuda in ne Marijina, ampak Kristusova zasluga. »Ta “sijaj popolnoma edinstvene svetosti”, s katerim je bila “obdarjena od prvega trenutka” (C 56), ji v celoti prihaja od Kristusa: Marija je “zaradi zasluženja svojega Sina odrešena na odličnejši način” (C 53)« (Katekizem, 492).

   Sveta Marija je Božja Mati: »Tisti namreč, katerega je kot človeka spočela od Svetega Duha in ki je po mesu postal resnično njen Sin, je večni Očetov Sin, druga oseba presvete Trojice. Cerkev izpoveduje, da je Marija resnično Božja Mati (prim. DS 251: S 172)« (Katekizem, 495). Seveda ni rodila božanskosti, temveč človeško telo Besede, s katerim se je takoj zedinila njegova duša, od Boga ustvarjena kakor vse druge, in tako je nastala človeška narava, ki jo je v istem trenutku nase prevzela Beseda.

   Marija je bila vedno Devica. Cerkev že od davnine v credu izpoveduje in v svoji liturgiji slavi »Marijo kot (…) “vedno devico” (prim. C 52)« (Katekizem, 499; prim. Katekizem, 496-507). Ta vera Cerkve se odseva v starodavnem obrazcu: »Devica pred porodom, med porodom in po porodu.« Od vsega začetka »je Cerkev izpovedovala, da je bil Jezus spočet samo z močjo Svetega Duha v naročju Device Marije, poudarjajoč tudi telesni vidik tega dogodka: Jezus je bil spočet “absque semine ex Spiritu Sancto“ (lateranski koncil 649: DS 503: S 195) — “brez moškega semena iz Svetega Duha”« (Katekizem, 496). Marija je bila devica tudi med porodom, saj »ga je rodila, brez da bi bila okrnjena njena deviškost, tako kot ga je brez izgube deviškosti spočela (…). Jezus Kristus se je na čudovit način rodil iz deviškega telesa.«[3] Dejansko Kristusovo rojstvo »“ni zmanjšalo deviške nedotaknjenosti” njegove matere, “ampak jo je posvetilo” (C 57)« (Katekizem, 499). Po porodu je Marija ostala vedno devica. Cerkveni očetje so v svojih razlagah evangelijev in v svojih odgovorih na različne ugovore vselej potrjevali to dejstvo, ki izraža njeno popolno pripravljenost in absolutno izročitev božjemu odrešenjskemu načrtu. Sveti Bazilij je to povzel rekoč, da »tisti, ki ljubijo Kristusa, ne dopuščajo trditve, da bi Božja Mati v kakšnem trenutku prenehala biti devica.«[4]

   Marija je bila vzeta v nebesa. »Ko je brezmadežna Devica, obvarovana v nedotaknjenosti od kakršnega koli madeža izvirnega greha, dovršila tek zemeljskega življenja, je bila končno s telesom in dušo vzeta v nebeško slavo; in Gospod jo je povišal za Kraljico vesoljstva, da bi bila v popolnejši meri upodobljena po svojem Sinu, Gospodu gospodov in zmagovalcu nad grehom in smrtjo.«[5] Vnebovzetje Device Marije predstavlja anticipacijo vstajenja preostalih kristjanov (prim. Katekizem, 966). Marijino kraljevo dostojanstvo temelji na njenem božjem materinstvu in na njeni zedinjenosti z delom odrešenja.[6] Pij XII. je 1. novembra 1954 postavil praznik Svete Marije Kraljice.[7]

   Marija je Odrešenikova Mati. Zaradi tega njeno božje materinstvo vključuje tudi njeno sodelovanje pri zveličanju ljudi: »Tako je Marija, Adamova hči, pritrdila božji besedi in postala Jezusova mati. In ko je z vsem srcem in neovirano od kakršnega koli greha sprejela odrešitveno božjo voljo, je sama sebe kot Gospodovo deklo popolnoma posvetila osebi in delu svojega Sina in je tako pod njim in z njim služila po milosti vsemogočnega Boga skrivnosti odrešenja. Po pravici torej menijo cerkveni očetje, da je Bog Marijo uporabil ne kot zgolj pasivno orodje, temveč da je s svobodno vero in pokorščino sodelovala pri odrešenju človeštva.«[8] To sodelovanje se kaže tudi v njenem duhovnem materinstvu. Marija, nova Eva, je resnična mati ljudi v redu milosti, saj sodeluje pri rojstvu v življenje milosti in pri duhovnem razvoju vernikov: Marija je »na popolnoma edinstven način sodelovala pri Odrešenikovem delu za obnovitev nadnaravnega življenja v dušah. S tem je postala mati v redu milosti.«[9] (prim. Katekizem, 968). Marija je tudi posrednica in njeno materinsko posredovanje, ki je vselej podrejeno edinstvenemu posredovanju Kristusa, se je začelo z njenim fiat ob oznanjenju in se nadaljuje v nebesih, kajti »vzeta (…) v nebesa te zveličavne naloge ni odložila, temveč nam z mnogotero priprošnjo še naprej pridobiva darove večnega zveličanja. (…) Zato blaženo Devico kličemo z naslovi priprošnjice, pomočnice, besédnice in srédnice«[10] (prim. Katekizem, 969).

   Marija je podoba in vzor Cerkve: »Devica Marija je za Cerkev zgled glede vere in ljubezni. Zato je “preodlični in docela edinstveni ud Cerkve” (C 53) ter celo “vzorno uresničenje” (…) Cerkve (C 63)« (Katekizem, 967). Pavel VI. je 21. novembra 1964 slovesno imenoval Marijo za Mater Cerkve, da bi izrecno poudaril njeno materinsko vlogo nad krščanskim ljudstvom.[11]

   Iz doslej povedanega je razumljivo, da je pobožnost Cerkve do presvete Device bistven notranji element krščanskega češčenja.[12] Devici Mariji »Cerkev po pravici izkazuje posebno češčenje. Že od najstarejših časov so namreč blaženo Devico častili z naslovom “božje Porodnice”, pod katere varstvo se verniki v molitvi zatekajo v vseh svojih nevarnostih in potrebah. (…) To češčenje (…) je sicer docela edinstveno, vendar se bistveno razlikuje od češčenja, kakršnega izkazujemo tako učlovečeni Besedi kakor tudi Očetu in Svetemu Duhu in katerega Mariji izkazovano češčenje kar najbolj pospešuje.«[13] Češčenje svete Marije »se izraža v bogoslužnih praznikih, ki so posvečeni Božji Materi (prim. B 103) in v marijanskih molitvah, npr. v svetem rožnem vencu« (Katekizem, 971).

   Več o tem na: https://opusdei.org/sl-si/article/uclovecenje/

   Božje usmiljenje, ki nam v Besedi, ki je postala človek, daješ opravičenje, zaupamo vate!

   Odgovori
9. Hvala says:

   4. septembra, 2022 at 17:34

   POTRPEŽLJIVOST IMA DVE PLATI: VZDRŽLJIVOST IN VZTRAJNOST

   KO POTRPEŽLJIVO ČAKAMO NA GOSPODA MED PREGANJANJEM, BOLEČINO, DEPRESIJO, DOLGOČASJEM IN TEŽKIMI OKOLIŠČINAMI, MORDA NEVEDE VODIMO DRUGE K JEZUSU

   NEPOTRPEŽLJIVOST JE ENA IZMED GLAVNIH POTEZ OSREDOTOČENOSTI NASE. OSREDOTOČENOST NASE PA JE ZNAK NEZRELOSTI

   MOREBITNE POSLEDICE NEPOTRPEŽLJIVOSTI

   NAGRADE ZA POTRPEŽLJIVOST
   :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Vzdržljivost: ko miruješ in čakaš v veri ter se oklepaš resnice.

   Primer: Ko je bil apostol Pavel v ječi, je čakal v veri, da bo Bog deloval (Apd 16).

   Vztrajnost: Ko aktivno nadaljuješ delo, za katerega si prepričan, da je Božji klic zate. Pomeni vztrajati v vsakdanjem delu, za katerega se zdi, da nima posebnega Božjega namena; zvesto nadaljevati življenje z zaupanjem, da če pošteno in dobro opravljaš delo z dobrim odnosom in krotkim duhom, zares služiš svojemu Bogu.

   Primer: Jožef (1 Mz 37–50). Jožef je imel dovolj razlogov, da bi postal zagrenjen, gojil sovraštvo, izgubil vero v Boga. Ni obupal. Vedno znova je predajal svoje življenje Bogu. Na koncu sta bila njegova vera in upanje v Boga močnejša kot kadarkoli prej. Bog ga je blagoslovil za njegovo vero in potrpežljivost: rešil je celo njegovo družino in potrdil svojo obljubo Abrahamu, da bo iz njega naredil veliko ljudstvo, ki bo v blagoslov vsem narodom sveta. Jožef je prištet med junake vere v Heb 11. Prava potrpežljivost je zasidrana v upanju. Jožefovo upanje je zdaj naše upanje:

   »Ker nas torej obdaja tako velik oblak pričevalcev, tudi mi odstranimo vsakršno breme in greh, ki nas zlahka prevzame, ter vztrajno [potrpežljivo] tecimo v tekmi, ki nas čaka. Uprimo oči v Jezusa, začetnika in dopolnitelja vere. On je zaradi veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ, preziral sramoto in sédel na desnico Božjega prestola« (Heb 12,1–2).

   V življenju smo včasih nepotrpežljivi, včasih potrpežljivi. Nekaj primerov iz SP:

   NOE – potrpežljiv: 120 let gradil ladjo

   ABRAHAM in SARA – nepotrpežljiva (Hagara), potrpežljiva (izpolnitev Božje obljube o izvoljenem ljudstvu)

   MOJZES – nepotrpežljiv (ubil Egipčana) in potrpežljiv (40 let odraščal na egiptovskem dvoru, a vseeno častil Boga; 40 let pasel ovce v puščavi; 40 let taval po puščavi z nepotrpežljivimi Izraelci, ki so nenehno preizkušali Gospoda, njegovo potrpežljivost)

   KRALJ DAVID – razumel, kako pomembna je potrpežljivost (Ps 37,7–8; Ps 40,1–4).

   JEZUS – največji zgled potrpežljivosti (Heb 12,3).

   Ko potrpežljivo čakamo na Gospoda med preganjanjem, bolečino, depresijo, dolgočasjem in težkimi okoliščinami, morda nevede vodimo druge k Jezusu.

   Nepotrpežljivost je ena izmed glavnih potez osredotočenosti nase. Osredotočenost nase pa je znak nezrelosti. Naša generacija hoče vse takoj: »Bog, prosim te, daj mi potrpežljivost, ampak daj mi jo takoj.« Ne cenimo več daru potrpežljivosti.

   Morebitne posledice:

   prezgodnja smrt
   telesna bolečina in trpljenje
   razbite sanje
   težavni odnosi
   oviran razvoj značaja
   kompromitirana integriteta
   Božje nezadovoljstvo
   izguba najboljšega v ljubezni, podobni Jezusovi
   izguba tistega, kar je najboljše za nas, v zameno za takojšnjo zadovoljitev
   »Ne žrtvuj večnega na oltarju začasnega.«

   Potrpežljivost ima zemeljske koristi (Job 42,10).
   Potrpežljivost nam da boljši konec kot sedanjost (Prd 7,8; Rim 2,6–7).
   Potrpežljivost nam omogoči, da obrodimo sad iz semen vere (Lk 8,15).
   Potrpežljivost pridobi Božje odobravanje (Ps 40,2; 1 Pt 2,20).
   Potrpežljivost nas naredi za dober zgled drugim (2 Tes 1,4).
   Potrpežljivost izpopolni naš značaj (Jak 1,4).
   Potrpežljivost daje zdravje naši duši (Lk 21,19).
   Potrpežljivost nam daje upanje (Rim 15,4).
   Potrpežljivost nam daje Božjo moč (Kol 1,10–11).
   Potrpežljivost nam omogoča, da podedujemo Božje obljube (Heb 6,11–12).

   Zaključek

   Ko je bil apostol Janez na otoku Patmos, je imel videnje veličastnega in zmagoslavnega Odrešenika:

   »Obrnil sem se, da bi videl, čigav glas je govoril z menoj. Ko sem se obrnil, sem zagledal sedem zlatih svečnikov in sredi med svečniki nekoga, ki je bil podoben Sinu človekovemu. Oblečen je bil v haljo do tal in prevezan čez prsi z zlatim pasom. Njegova glava in lasje so bili beli kakor bela volna, kakor sneg, njegove oči so bile kakor ognjen plamen, noge je imel kakor v pêči razbeljen bron, glas pa kakor glas mnogih vodá. V desnici je držal sedem zvezd in iz ust mu je segal oster dvorezen meč, njegovo obličje pa je bilo kakor sonce, kadar žari v vsej svoji môči.

   Ko sem ga zagledal, sem se zgrudil k njegovim nogam kakor mrtev. On pa je položil name desnico in rekel: ›Ne boj se! Jaz sem Prvi in Zadnji in Živi. Bil sem mrtev, a glej, živim na veke vekov in imam ključe smrti in podzemlja‹« (Raz 1,12–18).

   Ob tem je spoznal, da je bila njegova potrpežljivost, vztrajnost, stanovitnost v veri vredna vsakega tepeža, vsakega ponižanja, vsakega žulja, vsake kaplje znoja in vsake solze, ki jo je prelil v služenju temu Odrešeniku.

   Kako smo lahko tudi mi hvaležni, da bo vse, kar smo potrpežljivo prestali v svojem življenju, svojem svetu, svojem delu za Jezusa in v svoji ljubezni do drugih, prejelo nagrado, ki je tako dramatično zapisana v zadnji knjigi Svetega pisma:

   »Ta, ki pričuje za te reči, pravi: ›Da, pridem kmalu.‹ ›Amen, pridi, Gospod Jezus!‹« (Raz 22,20).

   http://137.si/potrpezljivost/

   Odgovori
10. Miro says:

    4. septembra, 2022 at 12:30

    ODPOVED VSEMU – NE DAJATI PREDNOSTI NIČEMUR PRED LJUBEZNIJO DO NJEGA, NOSITI SVOJ KRIŽ IN HODITI ZA NJIM. TO SO POGOJI, DA BI BILI JEZUSOVI UČENCI – HODITI ZA JEZUSOM JE RESNA IN OBENEM VESELA NALOGA. ZAHTEVA KORENITE ODLOČITVE IN POGUM, DA PREPOZNAMO BOŽANSKEGA UČITELJA V NAJBOLJ UBOGEM IN DA STOPIMO V NJEGOVO SLUŽBO

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 14,25-33)

    Z njim so potovale velike množice. Obrnil se je in jim rekel: »Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec. Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec. Kdo izmed vas, ki hoče zidati stolp, prej ne séde in ne preračuna stroškov, ali ima dovolj, da ga dokonča? Sicer se lahko zgodi, da postavi temelj, zidave pa ne more dokončati; in vsi, ki bi to videli, bi se mu začeli posmehovati in bi govorili: ›Ta človek je začel zidati, pa ni mogel dokončati.‹ Ali: kateri kralj, ki gre na vojsko proti drugemu kralju, ne bo prej sédel in se posvetoval, ali se more z deset tisoč možmi postaviti po robu njemu, ki prihaja nadenj z dvajset tisoči? Če se ne more, pošlje poslanstvo, ko je oni še daleč, in sprašuje, kakšni so pogoji za mir. Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+14%2C25-33&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (misli papeža Frančiška)

    Angel Gospodov, 8. september 2013

    Ne dajati prednosti ničemur pred ljubeznijo do Njega, nositi svoj križ in hoditi za Njim. To so pogoji, da bi bili Jezusovi učenci. Hoditi za Jezusom ne pomeni sodelovati pri zmagoslavnem sprevodu! Pomeni biti soudeležen pri njegovi usmiljeni ljubezni. Jezusovo delo je prav delo usmiljenja, odpuščanja in ljubezni. Gre za univerzalno odpuščanje, usmiljenje, ki pa gre preko križa. Jezus želi v to poslanstvo, ki mu ga je zaupal Oče, vključiti tudi nas, zato je svoje učence po vstajenju poslal oznanjevat po svetu. Jezusov učenec se odpove vsem dobrinam, ker je v Njem našel največje Dobro, v katerem vse drugo dobi svoj pravi pomen in vrednost. Kristjan se loči od vsega in ponovno najde vse v logiki evangelija, logiki ljubezni in služenja.

    Jezus sam to med drugim razloži s priliko o kralju, ki se pred vojskovanjem pozanima, če se more s številom svojih mož postaviti po robu nasprotniku. Jezus tu ne govori o temi vojne, pa vendar se nas ta prilika dotika na poseben način v tem trenutku, ko molimo za mir. Pravi nam, da se moramo vsi boriti proti neki globlji vojni. Moramo se pogumno odločiti za odpoved zlu in njegovim zapeljivostim ter izbrati dobro. To pomeni hoditi za Kristusom, nositi svoj križ. Ničemur ne služi vojskovati se, če nismo sposobni tega globokega boja proti zlu, ki zaobjema tudi »reči ne« bratomornemu sovraštvu in lažem, nasilju v vseh njegovih oblikah, širjenju orožja in nelegalnemu trgovanju z njim. Kot je izpostavil sveti oče, obstaja dvom, če do nekaterih vojn ne pride zgolj zaradi trgovine z orožjem in ne zaradi problemov.

    Homilija med kanonizacijo Matere Terezije, 4. september 2016

    »Kdo more razločiti, kaj hoče Gospod?« (Mdr 9,13). To vprašanje iz Knjige modrosti, ki smo ga slišali v prvem berilu, nam prikaže naše življenje kot skrivnost, katere ključ za razumevanje ni v naši lasti. Protagonista zgodovine sta vedno dva: z ene strani Bog, z druge pa ljudje. Naša naloga je, da zaznamo Božji klic in potem sprejmemo njegovo voljo. Toda, da bi jo sprejeli brez oklevanja, se vprašajmo: kakšna je Božja volja v mojem življenju?«

    V istem modrostnem odlomku najdemo odgovor: »Ljudje so poučeni o tem, kaj ti je po volji (Mdr 9,18). Da bi preverili Božji klic, se moramo vprašati in razumeti, kaj mu je všeč. Preroki tolikokrat oznanjajo, kaj je všeč Gospodu. Njihovo besedilo najde posrečeno sintezo v izrazu: »Usmiljenja hoče in ne daritve« (Oz 6,6; Mt 9,13). Bogu je všeč vsako delo usmiljenja, saj v bratih, ki jim pomagamo, prepoznamo obličje Boga, ki ga nihče ne more videti (prim. Jn 1,18). Vselej, kadar se sklonimo k potrebam bratov, damo jesti in piti Jezusu; oblečemo, podpiramo in obiskujemo Božjega Sina (prim. Mt 25,40).

    Poklicani smo torej, da v oprijemljivo govorico prevedemo to, kar kličemo v molitvi in izpovedujemo v veri. Dobrota nima alternative. Vsi, ki vstopijo v službo bratov – pa čeprav se tega ne zavedajo –, ljubijo Boga (prim. 1 Jn 3,16-18; Jak 2,14-18). Vendar pa krščansko življenje ni zgolj pomoč, ki jo nudimo v trenutku potrebe. Ko bi bilo tako, bi bilo to seveda lépo čutenje človeške solidarnosti, ki prinese neposredno olajšanje, bilo pa bi jalovo, ker bi bilo brez korenin. Zavzetost, ki jo zahteva Gospod, je – nasprotno – klic k dobroti, s katero vsak Kristusov učenec postavi v njegovo službo vse svoje življenje, da bi vsak dan rasel v ljubezni.

    V evangeliju smo slišali, da »so z Jezusom potovale velike množice« (Lk 14,25). Danes te »velike množice« predstavlja širni svet prostovoljstva, ki se je zbral tukaj ob jubileju usmiljenja. Vi ste tista množica, ki hodi za Učiteljem in ki njegovo oprijemljivo ljubezen do vsakega človeka dela vidno. Ponavljam vam besede apostola Pavla: »Tvoja ljubezen me je navdala z velikim veseljem in s tolažbo, o brat, kajti po tebi so se srca svetih odpočila« (Flm 7). Koliko src potolažijo prostovoljci! Koliko rok podprejo; koliko solza obrišejo; koliko ljubezni je izlite v skrito, ponižno in nesebično služenje! Tako hvalevredno služenje ponudi glas veri in izrazi usmiljenje Očeta, ki se tako približa tistim, ki so v potrebi.

    Hoditi za Jezusom je resna in obenem vesela naloga. Zahteva korenite odločitve in pogum, da prepoznamo božanskega Učitelja v najbolj ubogem in da stopimo v njegovo službo. Zato prostovoljci, ki služijo najbolj odrinjenim in potrebnim iz ljubezni do Jezusa, ne pričakujejo nobene zahvale in nobene usluge, ampak se temu odpovedujejo, ker so našli pravo ljubezen. Kakor mi je Gospod prišel naproti in se sklonil k meni v trenutku, ko sem ga potreboval, tako grem tudi jaz naproti Njemu in se sklanjam k tistim, ki so izgubili vero ali pa živijo, kot da Boga ne bi bilo, k mladim brez vrednot in idealov, k družinam v krizi, k bolnikom in jetnikom, k beguncem in pregnancem, k šibkim in izpostavljenim v telesu in duhu, k mladoletnikom, prepuščenim sebi, pa tudi k zapuščenim starostnikom. Kjerkoli se roka steguje po pomoč, da bi se človek postavil na noge, tam moramo biti navzoči, tam mora biti navzoča Cerkev, ki podpira in daje upanje.

    Mati Terezija je bila vse življenje velikodušna delivka Božjega usmiljenja, saj je bila vsem na voljo, tako da je sprejemala in branila človeško življenje, tudi nerojeno, zapuščeno in zavrženo. Zavzela se je za obrambo življenja, ko je nenehno oznanjala, da je »tisti, ki še ni rojen, najšibkejši, najmanjši, najbolj potreben usmiljenja.« Sklanjala se je nad umirajoče, ki so jih pustili umirati na robu ceste, in jim priznavala dostojanstvo, ki jim ga je dal Bog; njegov glas je dala slišati mogočnikom tega sveta, da bi priznali svojo krivdo za kriminalno revščino, ki so jo ustvarili oni sami. Usmiljenje je bilo zanjo »sol«, ki daje okus vsakemu njenemu delu, in »luč«, ki je razsvetljevala temo tistih, ki niso imeli več niti solza, da bi objokovali svojo revščino in trpljenje.

    Njeno poslanstvo na obrobjih mest in na obrobjih življenja ostaja v naših dneh kot zgovorno pričevanje Božje bližine najrevnejšim med revnimi. Danes izročam to vidno podobo žene in redovnice vsemu svetu prostovoljstva: ona naj bo vaš zgled svetosti! Ta neutrudna delavka usmiljenja naj nam pomaga, da bomo vedno bolj razumeli, da je edino merilo za naše ravnanje zastonjska ljubezen, osvobojena vsake ideologije in vsake vezi, ki se razliva na vse, ne glede na jezik, kulturo, raso ali vero. Mati Terezija je rada rekla: »Morda ne govorim njihovega jezika, lahko pa se nasmehnem.« Nosimo v srcu njen nasmeh in ga dajmo vsem, ki jih srečamo. Tako bomo odprli obzorja veselja in upanja tolikim ljudem, ki so izgubili zaupanje in potrebujejo razumevanje in nežnost.

    Misli papeža Frančiška (hozana.si)

    Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!

    Odgovori