Članki za dušo

15.132 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   21. septembra, 2022 at 14:23

   BOŽJA BESEDA NAS ODREŠUJE

   »SICER PA NAROČAM PO MILOSTI, KI MI JE DANA, VSAKOMUR IZMED VAS:
   NE IMEJTE VISOKIH MISLI, SAJ JE TO V NASPROTJU S TEM, KAR JE TREBA
   MISLITI, AMPAK MISLITE NA TO, DA BOSTE PREMIŠLJENI; VSAK PAČ PO
   MERI VERE, KI MU JO JE BOG DAL.« (Rim 12,3)

   Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
   https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=1840&t=5#Poni%9Enost

   Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

   Odgovori
2. Miro says:

   21. septembra, 2022 at 14:20

   Nadaljevanje članka o Svetem Duhu, piše Miguel de Salis Amaral

   POSLANSTVO SVETEGA DUHA

   Tretja oseba presvete Trojice sodeluje z Očetom in Sinom od začetka zamisli o našem odrešenju do njene dovršitve; toda v “poslednjih časih”, ki so se pričeli z zveličavnim učlovečenjem Sina, se je Duh razodel in nam je bil dan, bil priznan in sprejet kot oseba (prim. Katekizem, 686). Po delovanju Duha se je Božji Sin učlovečil v prečistem telesu Device Marije. Duh ga je mazilil že na začetku; zato je Jezus Kristus Mesija od začetka njegove človeškosti, t.j. od njegovega učlovečenja dalje (prim. Lk 1,35). Jezus Kristus razodeva Duha s svojim naukom, ko izpolnjuje obljubo, dano očakom (prim. Lk 4,18 sl.), in ga podeli porajajoči se Cerkvi, ko dihne v apostole po vstajenju (prim. Kompendij, 143). Na binkošti je bil Duh poslan, da bi od tedaj ostal v Cerkvi, v Kristusovem mističnem Telesu, da bi jo poživljal in vodil s svojimi darovi in s svojo navzočnostjo. Zato tudi rečemo, da je Cerkev tempelj Svetega Duha in da je Sveti Duh kakor duša Cerkve.

   Na binkoštni dan je Duh prišel nad apostole in prve učence, ter tako z zunanjim znamenjem pokazal na živost od Kristusa ustanovljene Cerkve. »Poslanstvo Kristusa in Duha postane poslanstvo Cerkve, ki je poslana, da oznanja in razširja skrivnost troedinega občestva« (Kompendij, 144). Po Duhu svet vstopa v “poslednje čase”, v čas Cerkve.

   Dejstvo, da Sveti Duh poživlja Cerkev, zagotavlja, da se poglablja in da se brez izgub in živo ohranja vse, kar je Kristus rekel in učil v dneh, ko je živel na zemlji, do njegovega vnebohoda[1]; poleg tega po obhajanju-podeljevanju zakramentov Duh posvečuje vernike in Cerkev ter ji omogoča, da še naprej vodi duše k Bogu.[2]

   »V nerazdeljivi Trojici sta Sin in Duh različna, vendar neločljiva. Od začetka do dovršitve časa, namreč, ko Oče pošlje svojega Sina, pošlje tudi svojega Duha, ki nas zedinja s Kristusom v veri, da moremo kot posinovljeni otroci klicati Boga “Oče” (Rim 8,15). Sveti Duh je neviden, vendar ga spoznavamo po njegovem delovanju, ko nam razkriva Besedo in ko deluje v Cerkvi« (Kompendij, 137).

   Celoten članek na: https://opusdei.org/sl-si/article/katoliska-cerkev/

   Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni!

   Odgovori
3. janez bobič says:

   21. septembra, 2022 at 12:30

   KRŠČANSKA SKRIVNOST PONIŽNOSTI IN USMILJENJA

   Spomnimo se Jezusovega evangelija: »Kadar te kdo povabi na svatbo ali praznovanje, ne sedaj na prvo mesto…«, »… povabi uboge, pohabljene, hrome, slepe, in blagor tebi, ker ti ne morejo povrniti.« Jezus upošteva načelo: »Kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« Lahko se vprašava: V čem je ponižnost? Zakaj ponižnost sama po sebi doseže to, kar veličina lahko le sanja? Povabljenec, ki išče zase pomemben prostor, se v resnici hoče delati pomembnega pred drugimi. Sploh ne misli na tistega, ki ga je povabil, ali na to, da bi si želel domačnosti z gostiteljem. Če torej na obed povabimo svoje prijatelje, ki so nam enaki, ne presežemo svojega interesa, da bi tudi nas povabili in nam s tem dali javno priznanje, ki ga hočemo. Na ta način si med seboj delimo svojo namišljeno veličino. S tem smo zgrešili globino in lepoto življenja. Ne dojamemo tega, kar je v življenju zares v igri. Le ponižnost nama omogoči dojeti, kaj je v življenju zares v igri in kaj je resnično pomembno. Ponižnost ni v tem, da se delam majhnega zato, da bi me priznali in pred vsemi drugimi povišali ali pohvalili. Ponižnost je v tem, da prepoznam, da me je Bog povabil v življenje za nekaj tako velikega, da se čutim nevrednega tega povabila. Ne delam se majhnega sedaj, da bi me potem poveličevali, ampak sem majhen zato, ker je prejeti dar tako neskončno velik in me presega. Ponižnost je v tem, da dojamem veličino tistega, ki me je na gostijo življenja povabil. Bolj se počutim majhnega, bolj bom dojel veličino njega, ki me vabi. Ta drža odpre nebeška vrata. Duši pritegne Nebeške darove življenja v izobilju, katerega podoba je gostija. Ko življenja nič več ne gradiva na kakršnem koli nasprotovanju do drugih, tedaj je najino življenje že trdno zasidrano v domačnosti in zaupnosti z Njim, ki mi ga je podaril. Zaznavava njegovo skrivnost in se počutiva majhna, zelo majhna. Tudi odlomek iz Sirahove knjige lahko bereva v tem smislu. Po besedah: Večji si, bolj se ponižuj, tako boš našel milost pred Gospodom, je potrebno dodati še naslednji stavek: »Mnogi so ponosni in slavni, a svoje skrivnosti razodeva ponižnim, kajti veliko je Božje usmiljenje, ki ljudem napihovanje, ošabnost, razkriva svojo skrivnost.« To je skrivnost Božjega veselja do revnih in grešnih, kakršni smo. Pokazal pa jo je v Jezusu.

   Mož iz evangeljskega odlomka je okusil prav to veselje, ki ga Bog daje ne glede na osebo. Daje ga zaradi svoje ljubezni do nas, zaradi svojega Božjega Usmiljenja in Ljubezni, ne zaradi naših zaslug in položaja ter veljave v družbi in bogastva. Če mi še vedno trmasto vztrajamo in delamo razlike med ljudmi, če zahtevava zase čast ali pa se pred drugimi napihujemo s posebnimi častmi, s tem kažemo, da še vedno nismo spoznali in okusili zaupnosti in domačnosti z ljubečim Bogom in lahko njegovo prijazno ponudbo celo zavrnemo. Kdor ne pozna domačnosti in zaupnosti z ljubečim Bogom, ne more reči, da je ponižen. Zato nas Jezusov evangeljski odlomek ne vabi, naj prosimo, da bi se naučili ponižnosti, kakor da je ena izmed kreposti. Vabi nas, naj prosimo, da bi se naučili tako močno zaznavati veličino Božje skrivnosti, ki nam je darovana in dana v Jezusu, da bomo zaničevali vsako drugo stvar ali svojo namišljeno človeško veličino in pomembnost. Čudna, a zelo zdrava evangeljska posledica takšne drže je, da nas bo manj skrbelo za lastno veličino, bolj pa nam bo pri srcu veličina vseh bližnjih. Kajti ponižen in pravičen je, kdor se veseli darov, ki jih Bog daje vsem ljudem. Ponižen in pravičen je, kdor se skupaj z Bogom veseli za uboge in grešnike in ki je pravičen in ponižen in ki prinaša evangeljsko veselje in upanje med ljudi.

   Jezuit pater dr. Vili Lovše, Radlje ob Dravi

   Addendum h krščanski ponižnosti
   Ljubezen je največja krepost, toda vsi duhovni pisci se bodo strinjali, da je ponižnost temeljna vrlina. To zato, ker so bili prvi krščanski pisci menihi, ki so živeli bolj v miru, če so tekmovali v tem, kdo bo bolj ponižen, kot če so tekmovali v uspešnosti. In ponižnost je veliko laže živeti v samostanu med enako mislečimi kot v resničnem svetu, kjer se vsakdo preriva za prvo mesto. Ponižnost je krščanska krepost. Rimskim in grškim filozofom je ponižnost predstavljala le lastnost otrok in starčkov, ki so imeli za kaj biti ponižni. Drugače pa je ponižnost veljala za šibkost.Najbolj znano krščansko razpravo o ponižnosti je napisal sveti Benedikt v šestem stoletju. Natančno je opisal lestev ponižnosti, ki jo sestavlja 12 stopnic. Moderni filozofi so njegovo misel skrčili na 3 vidike ponižnosti: umiranje sebi, milost rešitve in posnemanje Kristusa. Poglejmo, o čem govorijo.Umirati sebi. Ljudje smo ustvarjeni po Božji podobi, zato smo nagnjeni k dobroti. Toda odkar so naši predniki padli v greh, se naravno gibamo k zlemu. Padec je bil posledica ponosa, ponižnost pa je ponosu nasprotna vrlina. Če je ponos prekomeren izraz iskanja sebe, potem je prostistrup nesebičnost, način umiranja sebi: ponižnost.Milost rešenja. Ko naravno željo po preživetju podpre še greh ponosa,posamezniki pričnejo verjeti, da si lahko sami pridobijo vse, kar potrebujejo. Lahko zapadejo v nesveto prepričanje, da lahko rešijo celo sami sebe. Ponižnost nam da zavedanje o moči greha in zato smo lahko hvaležni za milost ponižnosti, ki ve, da je Bog edini, ki me more (od)rešiti.Posnemanje Kristusa. Povsem jasno je, da je Jezus blagoslavljal revne, imel rad šibke otroke, da je pozdravljal ponižne in udrihal po bogatih in ponosnih. Še pomembnejše je to, da je bil tudi sam ponižen. In če nas Jezus uči ponižnosti, če nam je vzornik za moralno vedenje, potem moramo vsi, ki mu sledimo, posnemati njegovo ponižnost.

   Sveti Benedikt ima prav: Kristusova ljubezen nas spodbuja, da umremo sebi, se predamo milosti in posnemamo križanega Odrešenika. Papež Benedikt XVI. je izmed treh kreposti izpostavil predvsem velik pomen ponižnosti, kreposti, ki je sestavni del skupne hoje za Jezusom: »Ponižnost je predvsem resnica, živeti v resnici, spoznati resnico, spoznati svojo majhnost, ki je pravzaprav veličina.« Ponižnost pomeni prepoznati, da »sem sam misel Boga«, nenadomestljiv del v zgodovini človeštva, ki si jo je zamislil Bog. Velik samo v svoji majhnosti. Živeti to resnico je začetek krščanskega življenja. Ta krepost pomaga tudi sprejemati drugega v njegovi drugačnosti, brez nje ni edinosti. Ponižnost pa navsezadnje lahko še pomaga biti in ostati svoboden in pravičen z ozirom na prevladujočo miselnost, ne popustiti mnenjem tega sveta in mu ne poskušati ugajati. Iz tega razloga pa je potrebno znati sprejemati tudi vsakodnevna ponižanja in ostati krotak in ponižen, ker vemo kdo in kaj smo in da živimo pošteno in pravično v Božjih Očeh, pa naj ljudje porečejo o nas in naredijo kar hočejo. vir: http://celebrationpublications.org (skrajšan prevod)

   Odgovori
4. Miro says:

   21. septembra, 2022 at 12:13

   DNEVNA BOŽJA BESEDA na: https://hozana.si/

   BOŽJE USMILJENJE, NEDOUMLJIVA SKRIVNOST PRESVETE TROJICE, ZAUPAMO VATE!

   Odgovori
5. Miro says:

   21. septembra, 2022 at 11:47

   VERUJEM V SVETEGA DUHA. VERUJEM V SVETO KATOLIŠKO CERKEV

   SVETI DUH NOTRANJE POVEZUJE VERNIKE S KRISTUSOM, TAKO DA OBLIKUJEJO ENO SAMO TELO, CERKEV, V KATERI OBSTAJA RAZNOLIKOST UDOV IN SLUŽB.

   Piše: Miguel de Salis Amaral

   Verujem v Svetega Duha – Tretja oseba presvete Trojice

   V Svetem pismu je Sveti Duh poimenovan z različnimi imeni: med drugim kot Dar, Gospod, Božji Duh, Duh resnice in Tolažnik. Vsaka izmed teh besed nam nakazuje nekaj o tretji osebi presvete Trojice. Je “Dar”, ker nam ga Oče in Sin pošiljata zastonj: Sveti Duh je prišel prebivat v naša srca (prim. Gal 4,6); On je prišel, da bi bil vedno z ljudmi. Poleg tega od Njega izhajajo vse milosti in darovi, med katerimi je največji dar večno življenje skupaj z drugima dvema božjima osebama: v Njem imamo dostop do Očeta po Sinu.

   Duh je “Gospod” in “Božji Duh” – ti dve imeni se v Svetem pismu uporabljata samo za Boga –, ker je Bog skupaj z Očetom in Sinom. Je “Duh resnice”, ker nas celovito uči vse, kar nam je razodel Kristus, ter vodi in ohranja Cerkev v resnici (prim. Jn 15,26; 16,13-14). Je “drugi” Paraklet (Tolažnik, Advocatus), ki ga je obljubil Kristus, ki je prvi Tolažnik (grško besedilo govori o “drugem” Tolažniku in ne o nekem “drugačnem” tolažniku, zato da pokaže na občestvo in neprekinjenost med Kristusom in Duhom).

   V nicejsko-carigrajski veroizpovedi molimo: »Et in Spiritum Sanctum, Dominum et vivificantem: qui ex Patre [Filioque] procedit. Qui cum Patre et Filio simul adoratur, et conglorificatur: qui locutus est per Prophetas.« V tem besedilu so koncilski očetje carigrajskega cerkvenega zbora (381) hoteli uporabiti nekatera svetopisemska imena za Duha. Z besedami “Gospod, ki oživlja” so imeli v mislih dar božjega življenja, ki je podeljeno človeku. Ker je Gospod in ker oživlja, je Bog skupaj z Očetom in Sinom ter zatorej prejema isto češčenje kot drugi dve božji osebi. Na zadnje so želeli še pokazati na poslanstvo, ki ga Duh uresničuje med ljudmi: govoril je po prerokih. Preroki so tisti, ki so govorili v božjem imenu, navdihnjeni od Svetega Duha, da bi njegovo ljudstvo spodbudili k spreobrnjenju. Razodevanje Duha v starozaveznih prerokbah doseže polnost v skrivnosti Jezusa Kristusa, ki je dokončna božja beseda.

   »Simboli Svetega Duha so številni: živa voda, ki izvira iz Kristusovega prebodenega srca in odžeja krščene, maziljenje z oljem, ki je zakramentalno znamenje birme; ogenj, ki preoblikuje, česar se dotakne; temen ali svetal oblak, v katerem se razodeva božja slava; polaganje rok, po čemer se podeljuje Duh; golob, ki se spusti na Kristusa in ostane nad njim pri krstu« (Kompendij, 139).

   (uvodni del prispevka

   Celoten članek na: https://opusdei.org/sl-si/article/katoliska-cerkev/

   Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni!

   Odgovori
6. janez bobič says:

   21. septembra, 2022 at 9:48

   Nekatere delo krepi, druge ’krepa’! pater Anselm Grün: »Za izčrpanost ste krivi sami!«

   Delo ne izčrpa. Izčrpanost pogosto povzroči pritisk, ki ga nalagate sami! Kako se posameznik odzove na zunanji pritisk, je odvisno od tega, ali se tudi sicer hitro čuti pod pritiskom oziroma se mu pusti podvreči. Nekateri ljudje so pri vsakem delu pod pritiskom, ker delodajalci hočejo od delavcev da naredijo hitreje in več. Nekateri pa so deloholiki. Želijo biti popolni in tekmujejo s seboj in z drugimi. Nekateri ljudje so pri vsakem delu pod pritiskom. Želijo biti popolni. Pričakovanja drugih želijo brezpogojno izpolniti. Ne delujejo iz sebe, pač pa so pri vsem, kar počnejo, osredotočeni na druge in njihova pričakovanja ali pa na visoke zahteve, ki jih postavljajo sami sebi. Pritisk, ki si ga povzročamo sami, je izraz notranje negotovosti in zavračanja samih sebe: »Nisem dober takšen, kakršen sem, dober sem samo tedaj, ko dosežem to, kar sem si zadal.« Pri mnogih je njihova samozavest odvisna od njihovega izpolnjevanja lastnih pričakovanj. S pritiskom ki ga izvajamo nad sabo si vsekakor škodujemo. Pravo spoznanje bi bilo, odkriti lastno mero in se vprašati, zakaj smo tako zahtevni do sebe.

   Kako se posameznik odzove na zunanji pritisk, je odvisno od tega, ali se tudi sicer hitro čuti pod pritiskom oziroma se mu pusti podvreči. Nekateri ljudje so pri vsakem delu pod pritiskom. Želijo biti popolni. Pričakovanja drugih želijo brezpogojno izpolniti. Ne delujejo iz sebe, pač pa so pri vsem, kar počnejo, osredotočeni na druge in njihova pričakovanja ali pa na visoke zahteve, ki jih postavljajo sami sebi. Pritisk, ki si ga povzročamo sami, je izraz notranje negotovosti in zavračanja samih sebe: »Nisem dober takšen, kakršen sem, dober sem samo tedaj, ko dosežem to, kar sem si zadal.« Pri mnogih je njihova samozavest odvisna od njihovega izpolnjevanja lastnih pričakovanj. Pri mnogih je njihova samozavest odvisna od njihovega izpolnjevanja lastnih pričakovanj. Ko govorimo o delu, moramo spregovoriti tudi o izčrpanosti in utrujenosti. Kdor dela ves dan, je upravičeno utrujen. Toda ta utrujenost je prav tako oblika živosti, saj se počutite zadovoljnega. V svoji utrujenosti se počutite dobro, v sozvočju s samim seboj in življenje se vam zdi smiselno. Če pa ste izčrpani, se v nasprotju s tem počutite prazne in nezadovoljne. Kljub utrujenosti ne morete zaspati. Nemirni ste in se ne morete zbrati. Vsakokrat ko se ko ste izčrpani, se vprašajte, iz katerega kalnega vira ste črpali. Morda boste opazili, da ste sami sebe spravili pod pritisk in hoteli izpolniti vsa pričakovanja. Preplavi vas jeza, ker se niste mogli omejiti in pravočasno reči ne. Tako ste neprijetnostim okoli sebe dali preveč moči.

   Ker ste požirali jezo, ste posledično izčrpani. Naj bo to za vas opozorilni znak, da boste v prihodnje natančneje pogledali, iz katerih izvirov črpate. Na dnu naše duše se pretaka čisti vir, vendar smo od njega pogosto odrezani. Samo delo ne izčrpa. Če ob delu občutite zadovoljstvo, ste lahko utrujeni, toda nikoli izčrpani. Izčrpanost pogosto povzroči pritisk, ki ga nalagate sami ali pa dovolite, da ga ustvarjajo drugi. Morda se želite pred kom dokazati, ali prikriti svoje mnenje? Kalni izviri so perfekcionizem, častihlepje, potreba po priljubljenosti. Mnogi kalni izviri prihajajo iz naše življenjske zgodbe. Preden greste na delo, stopite v stik z jasnim izvirom v sebi in delo ne bo več tako naporno. Služiti pomeni prebujati življenje v ljudeh. Služiti življenju, ki se želi razcveteti v njih. To je nesebična služba, je pa tudi služba, za katero smemo biti vedno znova hvaležni. Ko vidim, kako se sodelavec veseli svojega dela, ko nekdo vzravnan odhaja od mene, takrat prebujam v ljudeh življenje in sem tudi sam obdarovan.

   Odlomki iz knjige patra Anselma Grüna Življenje in poklic, v kateri govori o poklicu, tegobah, ter o tem, kako nas delo lahko tudi izpolni v življenju.

   Odgovori
7. Miro says:

   21. septembra, 2022 at 8:44

   POSLUŠAJMO BOŽJO BESEDO IN SE PO NJEJ RAVNAJMO

   »NE BODI PREHITER S SVOJIMI USTI, TVOJE SRCE NAJ SE NE PRENAGLI,
   KADAR HOČEŠ IZREČI BESEDO PRED BOGOM. BOG JE NAMREČ V NEBESIH,
   TI PA SI NA ZEMLJI, ZATO NAJ BO TVOJIH BESED MALO.«

   Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
   https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=3&zf=850&t=5#O+govorjenju+in+mol%E8anju

   Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

   Odgovori
8. Miro says:

   20. septembra, 2022 at 19:25

   PONOVNO SPOMNIMO, DA NE BOMO IZPRED NAŠIH DUHOVNIH OČI IZGUBILI DNEVNO
   BOŽJO BESEDO, KI JE PO GOSPODOVI MILOSTI NAJBOLJ ZDRAVILNA IN ODREŠUJOČA.

   BOŽJA BESEDA ZA TOREK, 20. SEPTEMBRA 2022

   Več o tem na: https://hozana.si/

   BOŽJE USMILJENJE, KI SI NAM DALO PRESVETO DEVICO MARIJO ZA MATER USMILJENJA,
   ZAUPAMO VATE!

   Odgovori
   • Miro says:

     21. septembra, 2022 at 8:41

     NA HOZANA.SI SE BOŽJA BESEDA OSVEŽUJE DNEVNO!

     Odgovori
9. Miro says:

   20. septembra, 2022 at 19:18

   SVETOPISEMSKI STAVEK, KI VAM PO TRAVMATIČNEM DOGODKU LAHKO POMAGA OZDRAVETI (Aleteia)

   TA STAVEK BO POTOLAŽIL VAŠO UTRUJENO DUŠO

   Travmatični dogodki lahko v naši duši pustijo velike rane, še posebej če smo izgubili ljubljeno osebo ali če zaradi dogodka živimo v strahu.

   V Svetem pismu nas Bog nenehno opominja, naj zaupamo vanj in položimo vse svoje skrbi v njegovo srce. Naš Bog je ljubezen in nas neizmerno ljubi, saj nam želi le najboljše.

   Tukaj je svetopisemski verz, ki lahko pomaga pri procesu zdravljenja in nas opominja, naj Bogu predamo vse svoje stiske in skrbi.

   »VSO SVOJO SKRB VRZITE NANJ, SAJ ON SKRBI ZA VAS.« (1 Pt 5,7)

   Povzeto po: https://si.aleteia.org/2022/09/15/svetopisemski-stavek-ki-vam-po-travmaticnem-dogodku-lahko-pomaga-ozdraveti/

   Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!

   Odgovori
10. janez bobič says:

    20. septembra, 2022 at 18:26

    Brat Roger Taize: Kaj pomeni evangelizirati?
    V sedanjem času potrošniške družbe smo se naučili, da ne zaupamo tistim, ki nam obljubljajo dobre stvari. V tem kontekstu nas novozavezni glagol »evangelizirati« lahko prestraši. Nerodno nam je predlagati našo vero nekomu drugemu, kot da bi poskušali nekaj prodati. Poleg tega pa tako globoko želimo spoštovati druge, da nočemo zbujati vtisa, da jim vsiljujemo svoje ideje ali da jih hočemo v kaj prepričati. To še posebej velja, ko gre za vprašanja glede tako intimnih stvari, kot je zaupanje v Boga. Toda mar res vemo, kaj Nova zaveza misli z besedo »evangelizirati«?

    V grščini ta glagol EVANGELIZIRATI pomeni »SPOROČATI DOBRO NOVICO«: nekdo, ki je »evangeliziran«, je preprosto nekdo, ki je »ozaveščen, na tekočem«. Glagol se lahko uporablja, ko se sporoča novico o rojstvu, premirju ali izvolitvi novega voditelja. Sam na sebi nima religioznega pomena. Pa vendar so prav to besedo, skoraj preveč vsakdanjo, kristjani uporabljali pri oznanjevanju najbolj dragocenega vidika svoje vere – Kristusovega vstajenja. Zanimivo je, da je beseda postopoma izgubila svoje dopolnilo. Ljudje niso rekli »obvestiti nekoga o Kristusovem vstajenju«, ampak preprosto »evangelizirati nekoga«. To je bilo tako gotovo zato, da so prihranili čas, ampak ta izguba dopolnila ima tudi globlji pomen.

    Oznanjati dobro novico o vstajenju za kristjane ni tako, kot govoriti o doktrini, ki se jo da naučiti na pamet, ali o modrosti, o kateri se da razmišljati. EVANGELIZIRATI POMENI PREDVSEM PRIČEVATI O SPREOBRNITVI ZNOTRAJ, V ČLOVEKU: zaradi Kristusovega vstajenja se je tudi naše vstajenje že začelo; s trpljenjem in smrtjo na Križu nas je Jezus Odrešil po Božjem Načrtu in Spolnjeval Božjo Voljo. S svojim neskončnim spoštovanjem do tistih, ki jih je srečal (kar se da razbrati preko del ozdravljenja, ki jih najdemo v evangelijih), s tem, da je prevzel najnižje mesto, da nihče ne bi bil nižji od njega (to je pomen njegovega krsta), je Jezus Kristus povrnil vrednost in dostojanstvo vsaki osebi. Še več, Jezus je bil z nami v smrti, tako da bi bili mi lahko bližje njemu v njegovi skupnosti z Očetom. Preko te »čudovite zamenjave« (velikonočne liturgije) odkrijemo, da nas Bog v polnosti sprejema in nas je vesel ravno takšnih, kot smo. Kristjani prvih stoletij so to povzeli s temi besedami: »Bog je postal človek, da bi lahko človek postal Bog.« Seveda po Božji Milosti in po Božji Volji, ker nas Bog Ljubi!
    Evangelizirati tako ne pomeni v prvi vrsti nekomu govoriti o Jezusu, ampak, na veliko globlji ravni, to osebo ozavestiti o vrednosti, ki jo ima v Božjih očeh. Evangelizirati pomeni prenašati te besede Boga, ki so zazvenele pet stoletij pred Kristusom: »Drag si v mojih očeh, spoštovan in te ljubim« (Izaija 43,4). Od velikonočnega jutra naprej vemo, da se Bog ni okleval dati vsega, da nikoli ne bi pozabili, kako vredni smo.

    Ali lahko nekoga »evangeliziramo« in obenem spoštujemo njegovo svobodo?
    To, da ljudi ozavestimo glede njihove vrednosti v Božjih očeh, ni nekaj izbirnega. Pavel gre celo tako daleč, da pravi: »Gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal!« Zanj je evangelizacija neposredna posledica njegove povezanosti s Kristusom. Preko svojega vstajenja nas Kristus neločljivo združuje z Bogom. Nihče ne more več čutiti, da je izključen iz te skupnosti. In obenem človeštvo ni več razdrobljeno: od vstajenja dalje pripadamo drug drugemu.
    Še vedno pa ostaja vprašanje, kako lahko posredujemo to novico ljudem, ki o Bogu ne vedo ničesar in za katere se zdi, da od Boga nič ne pričakujejo.

    V prvi vrsti s svojo osebno povezanostjo s Kristusom. Pavel je rekel: »Kajti vsi, ki ste bili krščeni v Kristusa, ste oblekli Kristusa« (Gal 3,27). Evangelizacija nas vabi, da začnemo pri sebi. O resničnosti vstajenja najprej pričamo s svojim življenjem, ne z besedami: »Da bi spoznal njega in moč njegovega vstajenja ter delež pri njegovem trpljenju, pri tem pa postajam podoben njegovi smrti, da tako pridem do vstajenja od mrtvih« (Flp 3,10–11). Preko našega zaupanja in resničnega veselja zaradi zavedanja, da smo ljubljeni od vsega začetka, Kristus postaja verodostojen v očeh tistih, ki ga ne poznajo.

    Pridejo pa situacije, ko so potrebne besede. Peter to dobro izrazi: »Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas« (1 Pt 3,16). Seveda je potrebno veliko občutljivosti, ko govorimo o tej intimni ljubezni. In včasih je težko najti besede, posebno v situacijah, ko je vera brezobzirno postavljena pod vprašaj. Jezus je to dobro vedel in je rekel svojim učencem: »Kadar vas bodo vlačili pred (…) oblasti, ne skrbite, kako bi se zagovarjali ali kaj bi rekli, kajti Sveti Duh vas bo poučil tisto uro, kaj je treba reči« (Lk 12,11–12).

    Ker je Kristus samega sebe oblekel v človečnost in ker smo mi sami sebe oblekli v Kristusa, se nikoli ne bi smeli bati, da ne bomo vedeli, kaj reči. Kristjani smo poklicani, da ne izbiramo tistih, ki jih bomo ljubili, temveč da sprejemamo vsakogar brez razlike – v tem je velikodušnost, ki je ganljiva, še več, ki pridružuje nekoga v življenje Kristusa. V svojem poklicu služenja delimo svoje oblačilo s tistimi, ki jim služimo, v čemer je majhna podobnost z Jezusom, ki je, ko je umil učencem noge, odložil svoje »oblačilo« (Jn 13,4). Predvsem je nesebičnost naših dejanj tista, ki bo govorila za nas in potrjevala besede, ki jih govorimo.

    V globini človeka obstaja težnja po prisotnosti, tiha želja po občestvu. Nikoli ne pozabimo, da je ta preprosta želja po Bogu že začetek vere. Še več, nihče ni zmožen razumeti celotnega Jezusovega Evangelija v osamljenosti. Vsak od nas mora reči: “V tem edinstvenem občestvu, ki je Cerkev, tisto, česar jaz o veri ne razumem, razumejo drugi in iz tega živijo. Ne opiram se samo na lastno vero, temveč na vero Kristjanov vseh časov, tistih, ki so bili pred nami, od Marije in apostolov, do danes. Dan za dnem se pripravljam na to, da bom svoje zaupanje položil v Skrivnost Vere.”

    Tako postane jasno, da je vera – zaupanje v Boga – preprosta resničnost, tako preprosta, da jo lahko vsakdo prejme. Je kakor tisočkrat ponovljen polet skozi naše celo življenje, do našega zadnjega diha.

    Brat Rogér iz Taizéja

    Nekaterim, ki so zaupali vase, da so pravični, in so zaničevali druge, je povedal tole priliko: »Dva človeka sta šla v tem-pelj molit: eden je bil farizej, drugi ce-stninar. Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: ‘Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.’ Ce-stninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: ‘Bog, bodi mi-lostljiv meni grešniku!’ Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«

    Lukov evangelij 18,9–14

    Hvala Ti brat Rogere, ki si vse svoje življenje posvetil Oznanjevanju in pričeval o Jezusu Učeniku in Odrešeniku.

    Odgovori
    • janez bobič says:

      20. septembra, 2022 at 18:32

      Dopolnitev
      Brat Roger iz Taizéja je bil osrednja duhovna osebnost v življenju mnogih mladih v drugi polovici 20. in na začetku 21. stoletja in je velika duhovna osebnost. Bil je tesen prijatelj papeža Janeza XXIII. in papeža Janeza Pavla II., spoštovale pa so ga tudi svetovne politične in družbene avtoritete. Celo življenje je posvetil oznjanjevanju in ljudem. Ubila ga je duševno motena ženska 16. avgusta 2005 v cerkvi v Taizéju med molitvijo z množico mladih. Skupnost deluje tudi po njegovi smrti. Na položaju priorja ga je nasledil redovni brat Alojz.

      Odgovori