Članki za dušo

15.007 Responses to Članki za dušo

1. janez says:

   23. oktobra, 2022 at 11:27

   Sveti oče papež Frančišek: Izkazano nam je bilo usmiljenje, postanimo usmiljeni
   Sveti oče je v pridigi o Usmiljenju spregovoril o tem, kako so učenci, ki so od Jezusa prejeli usmiljenje, tudi sami postali usmiljeni. Povabil je, naj isto storimo tudi mi ter dopustimo, da nas MIR, ODPUŠČANJE in RANE Usmiljenega Jezusa obudijo v življenje.
   Sporočila sestra Leonida Zamuda SL – Vatikan
   Vstali Jezus se večkrat prikaže učencem. Potrpežljivo tolaži njihova potrta srca. Po svojem vstajenju tako Jezus udejanja »vstajenje učencev«. In oni potem, ko jih Jezus ponovno dvigne, spremenijo življenje. Pred tem jih mnoge Gospodove besede in zgledi niso mogli preoblikovati. Zdaj, na veliko noč, se dogodi nekaj novega. In zgodi se v znamenju usmiljenja. Jezus jih ponovno dvigne z usmiljenjem. In oni, ki so prejeli usmiljenje, postanejo usmiljeni. Zelo težko je biti usmiljen, če se nekdo ne zaveda, da je prejel usmiljenje.
   1. Usmiljenje prejmejo predvsem preko treh darov: najprej jim Jezus podari mir, nato Duha, na koncu rane. Na začetku jim podari mir. Učenci so bili zaskrbljeni. Zaprli so se v hišo iz strahu, ker so se bali, da bi jih aretirali in bi končali tako kot Učitelj. Vendar pa niso bili zaprti samo v hiši, ampak so bili zaprti tudi v svojih krivdah. Zapustili in zatajili so Jezusa. Čutili so se nesposobne, za nobeno rabo, zgrešene. Jezus pride in jim dvakrat ponovi: »Mir vam bodi!« Ne prinese miru, ki odvzame zunanje težave, ampak mir, ki vlije zaupanje znotraj. Ne zunanji mir, ampak mir srca. Pravi: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« (Jn 20,21) Kot da bi rekel: »Pošiljam vas, ker verjamem v vas.« Tisti potrti učenci se spravijo s samimi seboj. Jezusov mir stori, da preidejo od krivde k poslanstvu. Jezusov mir namreč vzbudi poslanstvo. Ni brezskrbnost, ni lagodnost, je izstopiti iz sebe. Jezusov mir osvobaja zaprtosti, ki hromijo, pretrga verige, ki zasužnjujejo srce. In učenci čutijo, da so prejeli usmiljenje: čutijo, da jih Bog ne obsoja, jih ne ponižuje, ampak verjame vanje. Da, v nas verjame bolj kot mi verjamemo sami vase. »Ljubi nas bolj kot mi ljubimo same sebe.« (prim. J. H. Newman, Meditations and Devotions, III,12,2). Za Boga ni nihče zgrešen, nihče nekoristen, nihče izključen. Jezus danes ponovno ponavlja: »Mir tebi, ki si dragocen v mojih očeh. Mir tebi, ki si pomemben zame. Mir tebi, ki imaš poslanstvo in za katerega je Oče pripravil Božji Načrt, da Spolnjuješ Božjo Voljo. Nihče ga ne more opraviti namesto tebe, ker si v Božjih očeh edinstven. Si nenadomestljiv. In jaz verjamem vate.«
   Nadalje Jezus učencem podeli usmiljenje s tem, da jim podeli Svetega Duha. Podari jim ga v odpuščanje grehov (prim. v. 22-23). Učenci so bili krivi, pobegnili so in zapustili Učitelja. In greh muči, zlo ima svojo ceno. Naš greh, pravi Psalm (prim. 51,5) je vedno pred nami. Sami ga ne moremo izbrisati. Le Bog ga odstrani, le On s svojim usmiljenjem stori, da izstopimo iz svoje najgloblje bede. Kakor tisti učenci, moramo dopustiti, da nam odpusti in reči iz srca: »Odpusti Gospod«. Odpreti srce, da nam je lahko odpuščeno. Odpuščanje v Svetem Duhu je velikonočni dar, da bi notranje vstali. Prosimo za milost, da bi ga sprejeli, da bi objeli zakrament odpuščanja. In da bi razumeli, da v središču spovedi nismo mi s svojimi grehi, ampak Bog s svojim usmiljenjem. Ne spovemo se zato, da bi se zrušili, ampak da bi bili ponovno dvignjeni. To zelo potrebujemo, vsi. To potrebujemo tako kot majhni otroci, ki jih mora očka vsakič, ko padejo, ponovno dvigniti. Tudi mi pogosto pademo. In Očetova roka je pripravljena, da nas postavi na noge, da lahko gremo naprej. Ta gotova in zanesljiva roka je spoved. Je zakrament, ki nas ponovno dvigne, ki nas ne pusti na tleh, da bi jokali na trdih podih naših padcev. Gre za zakrament vstajenja, je čisto usmiljenje. Tisti, ki sprejema spovedi ljudi, mora dati čutiti sladkost usmiljenja. To je pot tistih, ki sprejemajo spovedi ljudi, da dajo čutiti sladkost Božjega usmiljenja, ki vse odpušča. Bog vse odpušča.
   Po miru, ki ponovno usposobi, in odpuščanju, ki ponovno dvigne, je tukaj tretji dar, s katerim Jezus izkaže usmiljenje učencem: On jim podari rane. Po tistih ranah smo ozdravljeni (prim. 1 Pt 2,24; Iz 53,5). Vendar pa kako nas lahko rana ozdravi? Z usmiljenjem. V tistih ranah se, kakor Tomaž, z roko dotaknemo, da nas Bog ljubi do konca, da je naše rane storil za svoje, da je na svojem telesu nosil naše slabosti. Rane so odprti kanali med Njim in nami, ki razlivajo usmiljenje na našo bedo. Rane so poti, ki nam jih je Bog na široko odprl, da bi vstopili v njegovo nežnost ter z roko otipali, kdo je On. In da ne bi več dvomili o njegovem usmiljenju. Ko častimo, poljubimo njegove rane, odkrijemo, da je vsaka naša slabost sprejeta v njegovo nežnost. To se zgodi pri vsaki maši, kjer nam Jezus podari svoje ranjeno in vstalo telo. Dotaknemo se Ga in On se dotakne našega življenja. In stori, da se v nas spustijo nebesa. Njegove blesteče rane razparajo temo, ki jo nosimo v sebi. In mi, kakor Tomaž, najdemo Boga, odkrijemo ga v notranjosti in blizu, ter mu ganjeni rečemo: »Moj Gospod in moj Bog!« (Jn 20,28) Vse se začne tukaj, iz milosti, da nam je bilo izkazano usmiljenje. Tukaj se začne krščanska pot. Če pa se opiramo na svoje sposobnosti, na učinkovitost naših struktur in naših načrtov, ne bomo prišli daleč. Le če sprejmemo Božjo ljubezen, bomo lahko dali svetu kaj novega.
   2. Tako so storili učenci: ker jim je bilo izkazano usmiljenje, so postali usmiljeni. To vidimo v prvem berilu. Apostolska dela pripovedujejo, da »nihče ni trdil, da je to, kar ima, njegova last, ampak jim je bilo vse skupno.« (4,2) Ne gre za komunizem, ampak za neokrnjeno krščanstvo. In to je toliko bolj presenetljivo, če pomislimo, da so se ti tisti učenci malo prej prepirali glede nagrad in časti, o tem, kdo med njimi je največji (prim. Mr 10,37; Lk 22,24). Zdaj si delijo vse, imajo »eno srce in eno dušo« (prim. Apd 4,32). Kako so se lahko tako spremenili? V drugem so videli isto usmiljenje, ki je preoblikovalo njihovo življenje. Odkrili so, da jim je skupno Jezusovo poslanstvo, odpuščanje in Telo. Podelitev zemeljskih dobrin se je zdela naravna posledica. Besedilo nato pravi, da »nihče med njimi ni trpel pomanjkanja.« (v. 34) Njihovi strahovi so se razblinili, ko so se dotaknili Gospodovih ran, sedaj se ne bojijo zdraviti ran pomoči potrebnih. Ker tam vidijo Jezusa. Ker je tam Jezus, torej v ranah pomoči potrebnih.
   Sestra, brat, ali želiš dokaz za to, da se je Bog dotaknil tvojega življenja? Preveri, če se sklanjaš nad rane drugih. Danes je dan, v katerem se je potrebno vprašati: »Ali sem jaz, ki sem tolikokrat prejel mir od Boga, njegovo odpuščanje, njegovo usmiljenje, usmiljen z drugimi? Ali jaz, ki sem se tolikokrat hranil z Jezusovim Telesom, naredim kaj, da bi nasitil tistega, ki je reven?« Delujmo in pomagajmo ljudem in naredimo tudi mi kaj DOBREGA. Ne ostanimo brezbrižni. Ne živimo polovičarske vere, ki le VSE PREJEMA OD BOGA, vendar NIČ NE DAJE DRUGIM NAPREJ, ki sprejme dar, vendar pa se ne podarja. Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte nas Uči Jezus. Izkazano nam je bilo Usmiljenje, postanimo Usmiljeni. Prejeli smo Božje Milosti, talente in Božjo Dobroto, da jih darujemo zastonj drugim naprej. Saj če se ljubezen konča pri nas samih, se vera posuši v nerodovitno intimnost. Brez del usmiljenja umre (prim. Jak 2,17). Bratje in sestre, dopustimo, da nas mir, odpuščanje in rane usmiljenega Jezusa obudijo v življenje. In prosimo za milost, da bi postali priče usmiljenja. Le tako bo vera živa. In življenje bo poenoteno. Le tako bomo oznanjali Božji evangelij, ki je evangelij usmiljenja.

   Papež Frančišek, nedelja, 11. april 2021

   Odgovori
2. Miro says:

   23. oktobra, 2022 at 10:51

   DUHOVNA MISEL SV. JANEZA PAVLA II.

   MLADI VEDO, DA IMA NJIHOVO ŽIVLJENJE SMISEL, ČE POSTANE ZASTONJSKI DAR ZA
   BLIŽNJEGA. V TEM JE VIR VSEH POKLICEV: TAKO DUHOVNIŠKIH ALI REDOVNIŠKIH KOT
   ZAKONSKIH IN DRUŽINSKIH.

   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Miro says:

     23. oktobra, 2022 at 10:53

     MOLIMO ZA DUHOVNE POKLICE

     Jezus, Dobri pastir, vedno hodiš z nami. Hočeš, da imamo pred seboj cilje,
     za katere se je vredno boriti. Hočeš, da odkrijemo, da je vsak izmed nas
     poklican za nekaj velikega, kar zagotavlja osebno srečo in dobro ljudi okoli
     nas. Varuješ nas, da nam srce ne bi otopelo zaradi težav in porazov.

     Sveti Duh nas opogumlja, da zna vsak odkriti poklic, ga sprejeti in živeti.
     Naša prizadevanja napolni s ponižnostjo in velikodušnostjo, da bomo gradili
     Cerkev, v kateri bo vsak lahko živel to, za kar je poklican. Naj s Tvojo pomočjo
     oblikujemo svet, v katerem bo dovolj svetosti in predanih duhovnih poklicev.
     Amen.

     (evharistija.eu/)

     Odgovori
3. janez says:

   23. oktobra, 2022 at 10:49

   Papež Frančišek: NAŠ BOJ PROTI ZLU IN HUDOBIJI (Aleteia)
   Kristjani se vsak dan soočamo z duhovnimi bitkami. Božja beseda nas uči, da je naše življenje na zemlji nenehen boj proti zlu. Spominja nas, da smo se odločili za hojo za Kristusom in da naj bomo vedno pripravljeni na udarce s strani hudiča. Da bi uspešno odganjali njegove skušnjave, vam ponujamo deset učinkovitih duhovnih orožij:

   1 Živite urejeno življenje
   Veliko pozornosti posvečajte molitvi, ki je temelj vašega duhovnega življenja. Najdite tudi čas za prebiranje Svetega pisma. Predlagamo premišljevanje ob odlomku iz evangelija po Mateju (Mt 25,35-40). Poleg tega morate biti globoko zakoreninjeni v svojem poklicu, pa naj bo to družinsko življenje, duhovništvo, redovništvo itd.; karkoli že je, bodite zvesti v vseh stvareh, h katerim vas je poklical Bog. Nekaj svojega časa posvetite tudi Cerkvi. Gotovo nismo vsi poklicani v posvečeno življenje, vsi pa lahko na svoj način in po svojih zmožnostih sodelujemo v življenju Cerkve.

   2 Kategorično zavračajte skušnjavo
   Ena od težav v duhovnih bitkah je, da smo počasni in šibki v svojih odzivih na skušnjave. Toda s pomočjo Božje milosti lahko okrepite svojo voljo in odločno zavračate skušnjave že od vsega začetka. Po drugi strani pa se pogosto znajdemo v skušnjavi, ker se preveč približamo grehu. Vedno imejmo pred očmi pregovor: »Kdor se igra z ognjem, se bo opekel.«

   3 Prepoznajte sovražnika in prosite Boga za pomoč
   Ko zapademo v skušnjavo, nam bo zelo koristilo, če bomo to priznali: »Hudič, Božji sovražnik, me skuša.« Poimenujte ga in izrekajte kratke molitve, s katerimi Boga prosite za pomoč. Tu je nekaj primerov zelo učinkovitih kratkih molitev: »Jezus, zaupam vate«, »Presladko srce Marijino, bodi moje odrešenje«, »Gospod, reši me« in »Gospod, hiti mi na pomoč«. Z vero in zaupanjem se obračaj na Jezusa, Marijo in Jožefa.

   4 Borite se proti osamelosti
   Duhovno osamelost občutimo kot temo pred Božjo resnico, neobčutljivost za Božjo besedo, lenobo za delanje dobrega in oddaljenost od Boga. To ima lahko nepričakovano moč, zaradi katere bomo opustili vse dobre sklepe, ki smo jih sprejeli še dan pred tem. Sv. Ignacij je dejal, da mora človek v stanju osamelosti več moliti in premišljevati, izpraševati svojo vest (da ugotovi, zakaj je v stanju osamelosti) ter si nato naložiti ustrezno zdravilo in kazen.

   5 Borite se proti lenobi
   Če nimate česa početi, vam bo hudič naložil ogromno nalog. Sv. Janez Bosko ni imel rad počitnic za dečke v oratoriju, saj je dobro vedel, da preobilje časa pogosto spremljajo najrazličnejše skušnjave.

   6 Uporabite Jezusovo orožje v puščavi
   Dolga in pristna molitev, pogosto odrekanje (post) in poznavanje Božje besede, s premišljevanjem in udejanjanjem, so učinkovita orožja za boj proti Satanu in njegov poraz. Jezus je spolnjeval Božjo Voljo in molil k Očetu ter ostal stanoviten v Veri.

   7 Pogovorite se z duhovnim režiserjem
   Sv. Ignacij nas svari, da hudič ljubi skrivnostnost. Če je torej neka oseba v stanju popolne osamelosti in se z duhovnim režiserjem odpre, bo lahko premagala skušnjavo. Popolna tišina pomeni, kot da bi pod oblačili skrivali praske ali pa globoke rane. Če rana ni izpostavljena soncu in razkužena, se ne bo zacelila, ampak se bo vnetje razširilo, pojavi se lahko gangrena ali še huje, tvegamo celo amputacijo uda. Ko skušnjavo predstavite duhovnemu režiserju, boste nad njo imeli tudi moč.

   8 Zatekajte se k svetim znamenjem
   Ustrezna uporaba svetih znamenj ali zakramentalov je lahko izredno učinkovita v boju proti hudiču. Posebej učinkoviti so tile trije zakramentali: karmelski škapulir, medaljon sv. Benedikta in blagoslovljena voda.

   9 Molite k nadangelu Mihaelu
   V našem boju proti Satanu moramo uporabiti vsako orožje. Bog je svetega Mihaela izbral kot zvestega angela, ki bo v pekel zalučal Luciferja in vse zle duhove. Nadangel Mihael, čigar ime pomeni »tisti, ki je kot Bog«, je še vedno močan kot je bil nekdaj. Pomagal pa nam bo tudi Sveti Jožef, h kateremu molimo in prosimo za pomoč in varstvo.

   10 Molite k Presveti Devici Mariji
   Marija je človeška oseba, ki se je Satan najbolj boji, kot trdijo mnogi eksorcisti (na podlagi besed, ki jih izrečejo sami demoni). Marija ima veliko imen: če se k njej zatekamo pod enim izmed njih, je to izredno učinkovit način za odganjanje zlega duha. Starodavna kača, hudič, lahko proti vam pljuva svoj strup, toda če za pomoč prosite Marijo, bo ta kači zdrobila glavo.

   https://si.aleteia.org/2021/03/14/10-mocnih-orozij-za-boj-proti-hudicu/

   “Kristus je zlo popolnoma in dokončno premagal, naloga nas, ljudi vseh starosti, pa je, da to zmago zajamemo v svoje življenje ter stvarnost zgodovine in družbe,” je papež dejal v nagovoru na velikonočni ponedeljek z okna svojega delovnega kabineta. “Usmiljenje je neizmeren vir moči za ponoven zagon v osebnem in družinskem življenju kakor tudi v družbenih odnosih. Molimo skupaj, da bo naša Vera in Molitev delovala močno in globoko v nas in našem času, da se bo tako sovraštvo umaknilo ljubezni, laž resnici, maščevanje odpuščanju ter žalost veselju,” je dejal Frančišek. Več o tem poglejte v linku spodaj.

   https://si.aleteia.org/2018/04/26/napotki-papeza-franciska-za-boj-proti-hudicu/

   V svojem življenju Jezus ni nikoli vstopil v dialog s Hudičem. Nikoli! Ali ga je izgnal stran iz obsedencev, ali ga je obsodil in pokazal na njegovo zlobo. Nikoli pa nobenega dialoga. V puščavi se zdi, da je dialog, ko mu Hudič predstavi tri predloge in mu Jezus odgovori. Vendar Jezus ne odgovori s svojimi besedami. Nikoli! Odgovori z Božjo besedo, s tremi odlomki Svetega pisma. To velja za vse nas, ko se približa Zapeljivec in nas začenja zapeljevati, naj mislimo na to ali delamo to, je skušnjava v tem, da bi vstopili v dialog, kakor je to storila Eva. Eva je rekla, da se ne sme…, in je tako vstopila v dialog. Če mi vstopimo v dialog s Hudičem, bomo poraženi. To si položite tako v glavo kot v srce. S Hudičem se nikoli ne vstopi v dialog. Nikoli dialoga. Nobenega dialoga, samo z Božjo besedo.

   http://www.vaticannews.cn/sl/papez/news/2021-02/papez-francisek-z-hudicem-se-nikoli-ne-vstopa-v-dialog-zavrne.html

   Odgovori
4. janez says:

   23. oktobra, 2022 at 10:31

   KAJ JE SPREOBRNENJE?
   Papež Frančišek: Spreobrnjenje je milost Boga. Začni hoditi, saj je On, ki te je premaknil

   Kaj pomeni beseda spreobrnjenje? V Svetem pismu to predvsem pomeni spremeniti smer ali usmeritev, kar tudi pomeni spremeniti način mišljenja. V moralnem in duhovnem življenju spreobrniti se, pomeni obrniti se od zla k dobremu, od greha k Božji ljubezni. To je to, kar je učil Krstnik, ki je v judejski puščavi »oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov« (v. 4). Prejeti krst je bilo zunanje in vidno znamenje spreobrnjenja tistih, ki so poslušali njegovo pridiganje in so se odločili delati pokoro. Ta krst se je zgodil s potopitvijo v Jordan, v vodo, a je bil povsem nekoristen, bil je le znak, in je bil nekoristen, če ni bilo razpoložljivosti za kesanje in spremenitev življenja.

   Spreobrnjenje pa vsebuje tudi bolečino nad storjenimi grehi, željo, da se jih reši in sklep, da se jih zavedno izključi iz lastnega življenja. Za izključitev greha pa je potrebno zavrniti vse tisto, kar je z njim povezano. Stvari, ki so povezane z grehom je torej potrebno zavrniti: posvetno miselnost, pretirano cenjenje udobnosti, pretirano cenjenje užitkov, blagostanja, bogastva. Zgled te ločitve je ponovno iz evangelija lik Janeza Krstnika, ki je bil strog mož in se je odpovedal odvečnemu ter je iskal bistveno. Poglejte to je prvi vidik spreobrnjenja: ločitev od greha in posvetnosti. Začeti torej pot ločitve od teh stvari.

   Drugi vidik spreobrnjenja je namen poti, to je iskanje Boga in njegovega kraljestva. Ločitev od posvetnih stvari in iskanje Boga ter njegovega kraljestva. Zapustitev udobnosti in posvetnega mišljenja nista sama sebi namen, ni askeza samo, da se dela pokora, kristjan ni fakir. Je nekaj drugega. Ločitev ni sama sebi namen, ampak je usmerjena za dosego nečesa višjega, to je Božjega kraljestva, občestva z Bogom, prijateljstva z Bogom. Toda to ni lahko, saj so številne vezi, ki nas držijo v bližini greha, ne ni lahko… Skušnjava vedno vleče navzdol, vleče dol in vezi nas držijo v bližini greha. To so: nestanovitnost, malodušnost, zlohotnost, škodljivo okolje, slabi zgledi. Včasih je privlačnost, ki jo čutimo do Gospoda prešibka in se skoraj zdi, da Bog molči. Oddaljene in nerealne se nam zdijo njegove obljube tolažbe, kot na primer podoba pozornega in skrbnega pastirja, ki danes odmeva v Izaijevem berilu (prim. Iz 40,1.11). Tako si je skušan reči, da se je nemogoče resnično spreobrniti. Kolikokrat smo začutili to malodušnost? »Ne, ne bom zmogel. Začenjam, potem se vrnem nazaj in to je grdo.« Mogoče je, mogoče je. In ko pride ta misel, ki te napravi malodušnega, ne ostani tam, kajti to je »živi pesek«. Ta »živi pesek« je ravno povprečnost bivanja. To je povprečnost. Kaj se stori v takšnih primerih, ko kdo hoče, a čuti, da ne more? Predvsem se je potrebno spomniti, da je spreobrnjenje milost. Nihče se ne more spreobrniti z lastnimi močmi. Je milost, ki ti jo da Gospod, zato jo je potrebno z vso močjo izprositi od Boga. Prositi Boga, da nas on spreobrne, da se lahko spreobrnemo do tolikšne mere, s kakšno se odpremo Božji lepoti, dobroti in nežnosti. Da se spreobrnemo in poboljšamo in odpremo Božji Milosti. Da z Bogom sodelujemo! Pomislite na nežnost Boga. Bog ni grozen oče, zloben oče, ne. Bog ni kontrolor ali policaj , ki kaznuje. Ljubi nas. Odpušča nam sedemdesetkrat sedemkrat. Nežen je, zelo nas ima Očetovsko rad kot dobri Pastir, ki išče zadnjo ovco svoje črede, dokler je ne najde. Ljubezen je. Spreobrnjenje je Milost Boga. Začni hoditi, saj je On, ki te je premaknil, da si začel hoditi in videl boš, kako bo On prišel. Moli, hodi in vedno boš naredil korak naprej. In Vedi, da nikoli Nismo Sami, ker je Bog Vedno z Nami!

   Sveta Marija, Nebeška in Naša Mati, naj nam pomaga ločiti se za vedno od greha in posvetnosti ter se odpreti Bogu, njegovi Besedi, njegovi Milostni Ljubezni, ki prenavlja in rešuje.

   Papež Frančišek

   Radi bi spreminjali svet in druge? Prvo začnimo pri sebi in spreobrnimo sebe, da bomo uzrli Milost, Veselje in Ljubezen pri Našemu Bogu! Da bomo Bogu v Veselje!

   Odgovori
   • janez says:

     23. oktobra, 2022 at 10:35

     Povzetek iz intervjuja s preizkušano ženo iz Dotik usmiljenja na Iskreni.net

     Zame je temelj vere sprejeti Božje usmiljenje. Da bi ga lahko sprejela moram najprej sebe prepoznati kot grešnico in nepopolno. Pomaga spoznanje, kaj prinese izvirni greh…se pravi, kje hočem biti kot Bog. Ego je zelo močan in njegovo umiranje je boleče. Ampak ni druge poti, če hočem dati več prostora Bogu, moram umreti sebi in se manjšati, da on raste. V nas je velik strah, da bomo s tem kar izgubili sebe. To je velika laž, kajti bolj ko sem v skladu z Božjo voljo, bolj sem uresničena. V tem procesu gre tudi za spuščanje nadzora in krepitev zaupanja, da Gospod vodi moje življenje, mojo edinstveno zgodbo in da sem del veliko večje, Božje zgodbe odrešenja. V naši zahodni, potrošniški družbi je veliko odvisnosti. Ko pri sebi to prepoznam, oziroma mi Bog v svojem usmiljenju pokaže, kje sem še v sužnosti ali malikovanju, vstopim v proces osvobajanja. Največji dar Božjega usmiljenja najdem v Kristusu. Sama ne zmorem, zlo me presega, zato sem potrebna odrešenja, da se zanesem na to, da je Kristus že zmagal. On mi ljubeče pokaže na moje grehe, ko jih prepoznam v srcu in se jim odpovem, pa jih vzame na svoje rame. Ta neskončna, potrpežljiva nežnost vsemogočnega Boga me vedno gane. V ljubezni dopusti čas, ki ga potrebujem, da dozorim k spoznanju in se odpovem slabemu, ki ga delam. To je vseživljenjsko dogajanje, vse do umiranja, kjer se ta proces bistveno pospeši. In to velja za nas vse, ne samo zame, zato me nagiba k temu, da se trudim biti tudi jaz potrpežljiva ob napakah ali grehih drugih. V meni prebuja usmiljenje do drugega v smislu, ni še njegov čas, da prepozna, da se tu odmika od Boga. Seveda je prav, da opozorim na slaba dejanja ali besede, ampak le če zmorem to po vzoru Boga, usmiljeno v ljubezni. Drugače je učinek ravno nasproten; jeza, odpor, zamera in seveda tudi zanikanje ter tako s tem naredim samo škodo.

     »Kako veliko je Gospodovo usmiljenje, njegovo odpuščanje tistim, ki se obračajo nanj!« (Sir 17,29)

     Božje Usmiljenje ne preneha in nadaljuje kot SONCE, KI VEDNO SVETI. Vendar tudi sonce ne prodre tja, kjer so zazidali okna IN SE ZAGRADILI PRED SVETLOBO. Tomaš Špidlik

     Potrebujemo čimveč molitev, pravičnih in svetlih zgledov, poguma, radosti, Vere in Božje Pomoči, da bomo prispevali k drugačnemu svetu in da bo k nam prišlo Božje kraljestvo Miru, Usmiljuenja, Dobrote in Ljubezni! In kdor Veruje v Boga ne potrebuje dvomov kot apostol Tomaž, ampak Vero, ki Gore Premika in ki prinaša Ljudem Luč Veselja in Odrešenja!

     Odgovori
5. janez says:

   23. oktobra, 2022 at 10:17

   Nekaj misli papeža Frančiška v naš duhovni in verski premislek:

   Ne hodi za Jezusom le takrat, ko ti ugaja, išči ga vsak dan
   Tudi tebi Jezus pravi: ‘Pridi, hodi za menoj!’ Pridi: ne stoj na mestu, saj ni dovolj, da ne delaš nič slabega, za to, da bi bil Jezusov. Hodi za menoj: ne hodi za Jezusom le takrat, ko se ti ljubi ko ti ugaja, ampak ga išči vsak dan; ne bodi zadovoljen z izpolnjevanjem zapovedi, s tem, da daš malo miloščine in zmoliš kakšno molitev: najdi v Njem Boga, ki te vedno ljubi, smisel tvojega življenja, moč, da se daruješ.

   Pusti to, kar obtežuje srce, izprazni se dobrin
   Jezus pravi tudi: ‘Prodaj, kar imaš, in daj ubogim.’ Gospod ne teoretizira o revščini in bogastvu, ampak gre naravnost k življenju. Prosi te, da pustiš to, kar obtežuje srce, da se izprazniš dobrin. Saj če je srce polno dobrin, ne bo prostora za Gospoda, ki bo postal ena izmed drugih stvari. Zato je bogastvo nevarno in – Jezus pravi – da otežuje celo zveličanje. Ne zato, ker bi bil Bog strog, ne! Problem je z naše strani: to, da imamo preveč, da želimo preveč, nam duši srce in zato postajamo nesposobni ljubiti. Zato sv. Pavel spominja, da je ‘pohlep po denarju korenina vsega zla’ (1Tim 6,10). To vidimo: kjer se postavi v središče denar, ni prostora za Boga in ni prostora niti za človeka.

   Jezus da vse in zahteva vse
   Jezus je radikalen. On da vse in zahteva vse: da popolno ljubezen in zahteva nedeljeno srce. Tudi danes se nam daje kot živi Kruh; ali mu moremo dati v zameno drobtine? Njemu, ki je postal naš služabnik celo tako, da je šel za nas na križ, ne moremo odgovoriti le z izpolnjevanjem določenih zapovedi. Njemu, ki nam ponuja večno življenje, ne moremo dati le nekega delčka časa. Jezus se ne zadovolji z določenim ‘odstotkom’ ljubezni: ne moremo ga ljubiti 20, 50 ali 60-odstotno. Ali vse ali nič.

   Papež Frančišek

   Addendum
   “Božja beseda je živa, učinkovita in ostra” (Heb 4,12). Zapomnimo si, da Božja Beseda ni le skupek resnic ali spodbudna duhovna pripoved; ne, je živa Beseda, ki zadeva življenje, ki ga preoblikuje. Tam Jezus osebno, On, ki je živa Beseda Boga, govori na naše srce. Evangelij nas posebej vabi k srečanju z Gospodom, po zgledu ‘nekoga, ki je pritekel k njemu’ (prim. Mr 10,17).

   Verbum Dei est viventem effective et acri »(Heb 4,12). Meminerimus verbum Dei non solum est collectio ex veris vel actuantis spiritali narratione lecturis tradiderimus; non est enim viventem verbum de vita transfert. Ibi Iesu personaliter, et quod est verbum Dei vivi, hominis cordi anhelanti cordibus vestris, et Evangelio praecipue nos immittit in occursum Domini et ambulavit in via Domini, et venerunt usque ad ipsum aliquis ‘tempore (cfr Mc 10,17).

   Odgovori
6. janez says:

   23. oktobra, 2022 at 10:15

   Ognjišče: Razmišljanje po človeško ali po Božje?
   Človeškega razmišljanja se poslužujemo prav vsi, tako tudi funkcioniramo v življenju, navsezadnje smo tako in tako samo ljudje. Če začnemo razmišljati po Božje, pa postane naše razmišljanje vse bolj obširno, kar je v popolnem nasprotju s človeškim razmišljanjem, ki je naravnano zelo na ozko. Pri človeškem razmišljanju razumem, da gre zgolj za uresničevanje lastnih želja, doseganje ciljev, skrb za rutinske in življenjske potrebe, predvsem na materialni ravni. Včasih me kar žalosti, da ljudje tako ozko razmišljajo ter svoje življenje vse bolj želijo osmisliti z bogatenjem materialne ravni. Življenjsko spoznanje, da smisel življenja ni le v materialnem smislu, temveč v predajanju Božji volji in v Božjem razmišljanju, ni dano doumeti vsakemu človeku. Božje razmišljanje nam daje neskončno širino. Daje nam moč.
   Pa se res poslužujemo Božjega razmišljanja tudi takrat, ko nam je hudo, ko se v naša življenja prikradejo razne preizkušnje? Prav v težkih preizkušnjah, ki nam jih pošilja Bog, pogosto klonemo in ne razmišljamo po Božje. Takrat se pokaže naše ozko človeško razmišljanje, še huje, Boga krivimo za nastale težave. Veliko lažje nam je po Božje razmišljati, ko nam je lepo, ko smo veseli, ko nam vse teče gladko. Spoznanje, da ni vedno enostavno razmišljati po Božje, je pa pomembno, da si osebno prizadevamo v to smer razmišljanja. Pri tem si neizmerno veliko lahko pomagamo z osebno molitvijo, s skupno molitvijo z zakoncem, z branjem hvalnic/večernic, z rednim udeleževanjem pri svetih mašah, z izpraševanjem vesti … Vrhunec dosedanjega mojega razmišljanja po Božje, pa je spoznanje, da vse težave in probleme rešujmo z Božjo voljo. Čeprav nam je včasih tako zelo hudo, da smo popolnoma na tleh, je najbolje vse prepustiti delovanju Božje volje. Če to ni Božje razmišljanje? Bralka Ognjišča Gabrijela.

   Ker v pismu ni direktnega vprašanja, ampak bolj razmišljanje na temo ‘Božjega’ in “človeškega” razmišljanja, še malo skupaj nadaljujmo to razmišljanje. Vedno je pomembno poznati celoten kontekst nekega pojma, ki ga kdo uporabi, saj so pojmi velikokrat dvoumni ali pa lahko imajo še več pomenov. Z omenjenima pojmoma je gotovo tako. ’Človeško’ razmišljanje lahko pomeni zgolj to, da razmišlja človek po svoje, kot najbolj ve in zna. In zato moramo vedeti, da človek ne more razmišljati drugače kot človeško; torej človek ne more dobesedno razmišljati po ‘božje’, ker ni Bog. Ko poskušamo poglobiti dojemanje človekove sposobnosti razmišljanja, nam svetopisemsko razodetje in nato teološka razglabljanja razkrijejo, da je Bog človeka ustvaril kot umno, misleče bitje, ki je sposobno razmišljanja že po naravi; a takoj po stvarjenju je Bog človeka postavil v ‘rajsko stanje’ dodatne milosti, ki je vse njegove sposobnosti še oplemenitilo. Zato je bilo njegovo razmišljanje v raju še posebej prodorno in razsvetljeno. A to milostno sposobnost razsvetljenega razuma je z drugimi darovi z grehom izgubil, kar pomeni izgon iz raja. Še več, iz besedil lahko zaznamo, da ni samo izgubil ‘dodatnih’ rajskih darov, ampak da so se poslabšale tudi naravne sposobnosti, ki jih je prejel po stvarjenju. Tako govorimo od padca v greh naprej o zatemnjenem razumu in o oslabljeni volji, ki je nagnjena k slabemu. Tako smo spoznali že dve vrsti ‘človeškega’ razmišljanja: rajsko in po padcu v greh. In tega slednjega smo po deležnosti na izvirnem grehu in njegovih posledicah deležni vsi. A je Bog obljubil pomoč pri premagovanju teh posledic že na samem začetku (1 Mz 3,15), kar se je z učlovečenjem Božjega Sina in njegovim učenjem ter odrešenjskim delom na enkraten način uresničilo. Prav preko Jezusovega Duha, lahko človek ponovno svoje razmišljanje in spoznavanje usmeri v prvotno smer, seveda spet s pomočjo milostnega Božjega daru. In kadar nam uspe razmišljati v okviru evangeljskega oznanila in Jezusovega vzgleda življenja ter v skladu z naukom Cerkve, ki razkriva evangeljske vidike v novih situacijah, ki jih v Jezusovem času še ni bilo, lahko rečemo, da človek razmišlja ‘po božje’. Kar pomeni, da bi podobno razmišljal tudi Jezus, ki je v svoji človeški naravi razmišljal po človeško; ker pa se je učlovečila druga Božja oseba, je bilo to njegovo človeško mišljenje tudi ‘Božje na človeški način’. In verjetno je tudi to eden izmed razlogov Božjega učlovečenja, da je tako ‘Božje’ prišlo do človeka na človeški način in postalo tako človeku dosegljivo. Zato je mogel Pavel zapisati, da v Kristusu “telesno biva vsa polnost božanstva” (Kol 2,9). Ker pa so posledice greha še naprej dejavne, tak način razmišljanja ni enostaven in se je potrebno zanj nenehno očiščevati s pomočjo branja in premišljevanja Božje besede, z molitvijo, z obhajanjem zakramentov in prebiranjem verskih besedil, ki razlagajo izkušnjo in nauk Cerkve. Zlasti primeri svetniških življenj nam lahko pri tem veliko pomagajo. Sicer lahko ponovno drsimo v ‘posvetno’ razmišljanje, ki ga največkrat razumemo kot nasprotnega prej omenjenemu, in je egoistično usmerjeno. Zato Pavel spodbuja Rimljane in seveda nas: »Ker je torej Bog tako usmiljen, vas rotim, bratje: Darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje. In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte in prenavljajte duha, da boste razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno,« (12,1-2). Glede težkih trenutkov v življenju pa poznamo različne reakcije. Nekateri v njih res še bolj zdrknejo v razmišljanje, ki se oddaljuje od evangeljskega ali Kristusovega, ki je prav zato vzel nase najhujše človeško trpljenje, da bi nam v njem dal zgled pravilnega mišljenja in ravnanja. Nekaterim pa prav situacije trpljenja odprejo um in srce za skrivnosti Božje bližine, ki se je oklenejo.

   Glede ravnanja po ‘Božji volji’ pa bi opozoril samo na nevarnost, da si jo lahko tudi preveč po ‘človeško’ predstavljamo in v imenu ‘Božje volje’ uresničujemo svojo voljo ali voljo kakšne skupine. Ker se je v zgodovini že dogajalo, in se še, da je kdo v imenu ‘Božje volje’ celo ubijal ali teptal človekovo dostojanstvo drugim ali sebi, nam je razumljivo, da ni vedno vse, kar posamezniki imenujejo ‘Božja volja’, res nekaj, kar je v skladu s krščanskim razodetjem. Da bi to preprečili, je potrebno vedno razločevanje duhov, v katero je vključeno tudi občestvo Cerkve, ki zagotavlja skladnost odločitve s svetopisemskim razodetjem in celotno tradicijo Cerkve.

   Upokojeni mariborski nadškof dr. TURNŠEK, Marjan (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 6, str 39-40.

   Povzemam nekaj poudarkov, ki se mi zdijo pomembni iz odgovora dr. Turnška v Ognjišču: Razmišljanje po človeško ali po Božje?

   1) ’Človeško’ razmišljanje lahko pomeni zgolj to, da razmišlja človek. In človek ne more razmišljati drugače kot človeško; torej človek ne more dobesedno razmišljati po ‘božje’, ker ni Bog.
   2) Bog je človeka ustvaril kot umno, misleče bitje, ki je sposobno razmišljanja že po naravi; a to milostno sposobnost razsvetljenega razuma je človek ob izgonu iz Raja z drugimi darovi z grehom izgubil. Človek ni samo izgubil ‘dodatnih’ rajskih darov, ampak da so se poslabšale tudi naravne sposobnosti, ki jih je prejel po stvarjenju.
   3) A je Bog obljubil pomoč pri premagovanju teh posledic že na samem začetku (1 Mz 3,15), kar se je z učlovečenjem Božjega Sina in njegovim učenjem ter odrešenjskim delom na enkraten način uresničilo. Prav preko Jezusovega Duha, lahko človek ponovno svoje razmišljanje in spoznavanje usmeri v prvotno smer, seveda spet s pomočjo milostnega Božjega daru. Bogu hvala Vekomaj!
   4) Dr. Turnšek v odgovoru poudarja: Kadar nam ljudem in vernikom uspe razmišljati v okviru evangeljskega oznanila in Jezusovega vzgleda življenja ter v skladu z naukom Cerkve, ki razkriva evangeljske vidike v novih situacijah, ki jih v Jezusovem času še ni bilo, lahko rečemo, da “ČLOVEK RAZMIŠLJA PO BOŽJE”. Kar pomeni, da bi podobno razmišljal tudi Jezus, ki je v svoji človeški naravi razmišljal po človeško; ker pa se je učlovečila druga Božja oseba, je bilo to njegovo človeško mišljenje tudi ‘Božje na človeški način’.
   5) Glede težkih trenutkov v življenju pa ljudje in verniki poznamo različne reakcije pravi dr. Turnšek. Nekateri v njih res še bolj zdrknejo v razmišljanje, ki se oddaljuje od evangeljskega ali Kristusovega, ki je prav zato vzel nase najhujše človeško trpljenje, da bi nam v njem dal zgled pravilnega mišljenja in ravnanja. Nekaterim pa prav situacije trpljenja odprejo um in srce za skrivnosti Božje bližine, ki se je oklenejo.
   6) Glede RAVNANJA PO “BOŽJI VOLJI” pa dr. Turnšek opozarja na nevarnost, da si to lahko tudi preveč po ‘človeško’ in enostavno predstavljamo in v imenu ‘Božje volje’ uresničujemo svojo čkoveško voljo ali voljo kakšne interesne skupine. Ker se je v zgodovini že dogajalo, in se še, da je kdo v imenu ‘Božje volje’ celo ubijal ali teptal človekovo dostojanstvo drugim ali sebi, nam je razumljivo, da ni vedno vse, kar posamezniki imenujejo ‘Božja volja’, res nekaj, kar je v skladu s krščanskim razodetjem. Da bi to preprečili, je potrebno vedno RAZLOČEVANJE DUHOV, v katero je vključeno tudi občestvo Cerkve, ki zagotavlja skladnost odločitve s svetopisemskim razodetjem in celotno tradicijo Cerkve. Razločevanje Duhov naj nam pomaga, da bomo vedeli, kaj je Božja in ne kaj je človeška volja in kaj je prav v Božjih Očeh.

   Psalm 22,9: »Prepustil se je GOSPODU, naj ga osvobodi, naj ga reši, saj ima z njim veselje.«

   Brez Božje Pomoči in Poduka ljudje nismo sposobni iz lastnih molči in po lastni človeški pameti razmišljati tako, da bi pravilno vedeli in spolnjevali Božjo Voljo in vedeli kaj je prav v Božjih Očeh. Zato moramo Boga prositi in moliti za Božjo Milost, da nam vse to Daruje in nas z Močjo Svetega Duha Poduči in nas Vodi po pravih Poteh, ki vodijo k Jezusu Učeniku in Odrešeniku. Naj se naša Vera, vse naše molitve, sveta evharistija v svetih mašah, pravično in pošteno delovno življenje, naša dobrota, usmiljenje, ljubezen, služenje drugim in dobra dela, ki na vsakem našem koraku, vsak trenutek Častimo in Slavimo Boga ter se mu nenehno Zahvaljujemo, dokazujejo in izpričujejo našo globoko in dejavno Vero v Jezusa Kristusa, našega Učenika in Odrešenika, ki je Alfa in Omega Stvarstva, ko spolnjujemo Njegovo Voljo in živimo po Jezusovem Evangeliju kot Dobri Ljudje in Dobri Kristjani Bogu v čast in Slavo vekomaj!

   Et tantum docuit ille qui inspiravit et praestitit ei quietem per quod omnipotens Deus per bonum et gratia Dei bene sciat et percipiat, et Sapientia; quia est qui Dei voluntatem. Deum Scire nemo potest nisi Deum docente!

   O Bogu ve ter dojema pravilno kaj le tisti, ki ga je Vsemogočni Dobri Bog po svoji Milosti in Modrosti podučil in navdihnil ter ga vodil, ker je bila taka Božja Volja.

   Zato skromno in ponižno prd Bogom pokleknimo in ga prosimo Milosti in Poduka, da bomo pravilno razumeli in vedeli verske stvari! In ne razširjajmo svojih nepopolnih in ozkih človeških prepričanj, ki so prah in nič pred Bogom.

   Odgovori
7. janez says:

   23. oktobra, 2022 at 10:12

   Kaj je greh proti Svetemu Duhu in kaj je duša in vest? Ognjišče dr. Turnšek
   Vprašanje za Ognjišče: Prvo: slišimo, da se vsi grehi lahko odpustijo, razen grehi proti Svetemu Duhu. Kateri so ti grehi? Drugo pa je povezano z dušo in vestjo. Kaj je pravzaprav duša? Ali je to isto kot vest? Zakaj nekateri živijo tako, kot bi ne imeli duše in prav tako ne vesti? Bralec Ognjišča

   Odpuščanje naših grehov, ki je sad Jezusove velikonočne daritve za nas vse, je nezaslužen in zastonjski dar ljubezni Svete Trojice. Kot ljubezni in nobenega izraza ljubezni ne moremo zaslužiti ali izsiliti, še manj prisiliti, tako tudi odpuščanja grehov ne. Zato je v osnovi treba reči, da ni tako velikega greha, ki ga Bog ne bi mogel ali hotel odpustiti. Zopet pa je prav jasno povedati, da ni tako majhnega greha, da bi ga Bog mogel odpustil človeku mimo njegove želje in privolitve. Če torej kakšen greh ne more biti odpuščen, ni to zaradi Boga, ker ga ne bi hotel ali mogel, ampak zaradi grešnika, ki ne želi Bogu odpreti svojega grešnega stanja, da bi s svojo očiščujočo in odrešujočo ljubeznijo mogel vstopiti v njegovo resničnost greha in jo s tem izničiti; njega pa sprejeti nazaj v občestvo kot oče izgubljenega sina. Greh proti Svetemu Duhu imenujemo pravzaprav prav takšno zakrknjeno stanje človekovega srca, ki zavrača delovanje Svetega Duha v svoji notranjosti. Sveti Duh je namreč Božja ljubezen, ki se ‘pretaka’ med Očetom in Sinom in želi v ta krogotok Božjega življenja vključiti tudi grešnega človeka, ki je z grehom ali povsem prekinil svojo povezavo z njim ali pa jo močno okrnil. KDOR JE BOGU NEDOSTOPNO ZAKRKNJEN IN NEDOSTOPEN TAKO, DA BOGA NITI NE PRIZNA, DA JE BOG, IN SE KOT GREŠNI ČLOVEK SAM POSTAVI NA NJEGOVO MESTO ALI POSTAVI TJA KAKŠNO DRUGO STVAR, TA GREŠI PROTI SVETEMU DUHU!. ČE SE TO STANJE SPREMENI, PA BOG LAHKO VSTOPI VANJ IN MU NAKLONI SVOJO OČIŠČUJOČO IN ODPUŠČAJOČO MILOSTNO BOŽJO NAVZOČNOST IN ODPUŠČAJOČO LJUBEZEN! Takrat pa ta greh do Svetega Duha ni več neodpustljiv, ker človek ni več zakrknjen in nedostopen do Boga, KER GA JE SPREJEL IN VANJ VERUJE!

   In še nekaj misli glede duše in vesti. Po svetopisemskem razodetju je človek oseba, ki je ustvarjena po Božji podobi in je telesno-duhovna resničnost. In duša je tisto duhovno počelo v človeku, zaradi katerega postane materialno telo človeško in deležno dostojanstva Božje podobe. Duhovna duša ne nastane iz spolnih celic obeh staršev, kot to velja za telo, ampak jo Bog iz ljubezni neposredno ustvari in je zato neumrljiva. To po današnjem splošnem prepričanju Bog stori sočasno s spočetjem in od takrat naprej novo bitje ostane človek za vso večnost. Človek kot oseba je zaradi obdarovanosti z duhovno in neumrljivo dušo, ki je neločljivo povezana z njegovo telesno komponento, z razumom in s svobodno voljo naravnana na Boga in poklicana z dušo in telesom k večni blaženosti v nebesih; torej v neposredno občestvo s Sveto Trojico in v njej z vsemi odrešenimi.

   Če kakšen greh ne more biti odpuščen, ni to zaradi Boga, ker ga ne bi hotel ali mogel, ampak zaradi grešnika, ki ne želi Bogu odpreti svojega grešnega stanja.
   Prav to, da smo telesno-duhovna bitja, da smo torej tudi duša, nam omogoča, da nosimo v sebi poseben ‘Božji glas’, ki ga imenujemo VEST. Človek je namreč sposoben, če ni ovir, v svojem srcu dokaj jasno spoznati, kaj je dobro in kaj slabo; in to mimo svojih subjektivnih ali celo egoističnih interesov. Pri tem razločevanju so v vest vključene tudi druge človekove sposobnosti, zlasti sodba razuma in intuitivni vpogled. S tem je človek sposoben dojemati nravno (etično – moralno) vrednost dejanj in tudi sprejemati odgovornost zanje.

   Kadar smo pripravljeni kot razumna bitja poslušati ta notranji glas, vest, moremo ‘slišati’ Boga, ki nam govori. Pravilno oblikovana vest soglaša s tem, kar je v skladu z razumom in z razodeto Božjo postavo. In k dostojanstvu človeka spada, da more in sme ravnati po takšni vesti. Nihče bi ga ne smel siliti v kaj drugega. Po stanju, ki sledi izvirnemu grehu, pridemo do pravilne in resnicoljubne vesti s pomočjo vzgoje, s čim globljim poznavanjem Božje besede in učenja Cerkve. Zelo pomembna je pri tem tudi molitev ter pogovor z modrimi ljudmi. Vsakodnevno pravilno izpraševanje vesti ali pregled dneva skupaj s Svetim Duhom, gotovo pri oblikovanju vesti zelo koristi, saj jo ohranja občutljivo in pravilno naravnano. Zaradi osebnih razlogov ali vplivov od ‘zunaj’ se vest pri svojih sodbah more tudi motiti. Če oseba za to stanje nima osebne krivde, se ji slaba dejanja, ki sledijo takšni vesti, ne prištevajo kot krivda; seveda pa zlo vseeno povzročijo in niso dobra. Kolikor je pa sama hote pripomogla k tej ‘zameglitvi’ vesti, pa nosi tudi sorazmerno odgovornost za dejanja, ki ji sledijo. Če v takšnem zatemnelem stanju vesti vztrajamo, lahko pride do ‘kosmate’ vesti, torej vesti, ki ni več občutljiva in kot ‘dobro’ sprejema tudi sicer očitno slaba dejanja. Lahko pa se razvije tudi ‘preobčutljiva’ vest; ta pa napak presoja slabost dejanj in jim pripisuje večjo slabost, kot jo v resnici nosijo v sebi.

   Človek je sposoben v svojem srcu dokaj jasno spoznati, kaj je dobro in kaj slabo.
   Zakaj nekateri živijo, kot da ne bi imeli duše niti vesti, je vprašanje, na katerega je težko direktno odgovoriti, saj ima verjetno vsak primer svojo lastno zgodovino in razvoj, ki bi ga bilo treba poznati, da bi lahko presodili bolj konkretno. A splošno lahko rečemo, da na oblikovanje vesti vpliva marsikaj: tako notranje stvari v človeku (intelektualne, čustvene in duhovne sposobnosti; razne notranje rane, ki so posledica lastnih ali tujih dejanj) kot zunanji vplivi (zlasti vplivi okolice, javnega mnenja, družbene norme, krogi prijateljev, kdaj tudi poklic … in še marsikaj). Vendar pa lahko verjamemo in upamo, da noben človek ni tako odtujen samemu sebi, da z lastnim prizadevanjem, s pomočjo drugih in z Božjo milostjo ne bi mogel svoje vesti spet ‘prebuditi’ in se zavesti, da ni samo golo biološko telo, ampak da ima tudi duhovno dušo, ki ga dela drugačnega od prav vsega drugega ustvarjenega. Torej je skrb za negovanje svoje notranjosti izredno pomembna skrb človeka zase in seveda tudi pomembna soodgovornost za oblikovanje notranjosti drugih. Na duhovni ravni smo namreč med seboj povezani in vplivamo drug na drugega v dobrem in slabem; hočemo ali nočemo. Naj nam tudi Božje usmiljenje in Božja Milostna Ljubezen pomaga, da bomo drug na drugega vplivali predvsem v DOBREM IN Z LJUBEZNIJO TER USMILJENIM ODPUŠČANJEM!.

   Upokojeni mariborski nadškof dr. TURNŠEK, Marjan. Ognjišče (2016).

   Efežanom 1, 7: V njem, po njegovi krvi imamo odkupitev, odpuščanje prestopkov po bogastvu njegove milosti.

   Addendum:
   Po Jezusovem nauku so lahko vsi grehi ljudem odpuščeni. (Matej 12,31). To je posebno in veselo sporočilo za vse nas grešne ljudi in kristjane. Ne glede na to, kakšen greh si naredil, če se iskreno spokoriš, prideš k Bogu in ga prosiš za odpuščanje, ti bo odpustil. Jezus pričakuje vsakega človeka z razširjenimi rokami. Kristusova kri lahko očisti vsak greh.Prosimo Boga za Odpuščanje in tudi mi odpuščajmo drugim dolžnikom!

   Neodpustljivi greh ni nikakršen posamezni greh ali kakšna druga oblika greha. Neodpustljivi greh je stanje, stopnja grešnosti, ki nastane v človekovem življenju. Torej to ni neko posamezno delo, ampak stalno, trajno UPIRANJE Svetemu Duhu. Neodpustljivi greh je uporno zavračanje vabil Božje ljubezni, ki jih Jezus pošilja človeškemu srcu, in navodil Svetega Duha; to je stanje, v katerem Sveti Duh ne more več prodreti do ZAKRKNJENEGA človekovega srca. Vendar Bog vedno čaka človeka, da se VRNE K NJEMU NAZAJ V OBJEM!

   Takšne odgovore naših duhovnikov pogtrebujemo, da se lahkoi nanje zanesemo in jih uporabimo, za širjenje našega vrerskega znanja. Naši duhovniki in bogoslovni profesorji na TF so namreč tudi zato poklicani, da vernikom kompetentno in pravilno obrazložijo verske stvari in nam odgovorijo, da bomo pravilno seznanjeni o verskih temah, ki nas zanimajo. Duhovniki molijo in prosijo mnogokrat, ko proučujejo in študirajo, Svetega Duha, da pravilno razumejo vse in nas prav podučijo. Res je Joyce Meyer in drugi razlagalci Svetega pisma po Milosti Božji brez teološke izobrazbe sposobna vernikom obrazložiti in razumljivo povedati marsikatero biblično besedilo. Vendar brez Boga nismo nič. Šele ko nam Bog po svoji Milosti da opolnomočenje, lahko kaj povemo in prav razumemo, ne širimo svojega mnenja! Zakaj? Ker razmišljamo po človeško in ne po Božje! In ko govorimo o ponižnosti in skromnosti pred Bogom in ljudmi, to tudi delajmo! Pred Bogom smo vsi Berači, ki rabimo Boga! Brez Boga pa se nič ne zgodi, ki je Dober, Usmiljen, Vsemogočen in Vseprisoten!

   Odgovori
8. janez says:

   23. oktobra, 2022 at 9:58

   GOSPOD PROSIM OSVOBODI ME ZAPRTOSTI VASE IN V MOJO SAMOZADOSTNOST
   Prosim Jezus osvobodi me zaprtosti in mojo samozadostnost
   v svoj dom, v službo, v moj svet misli in prepričanj, v moje posle in delo, v mojo rutino.
   Osvobodi me prepričanja, da sem sam sebi zadosten in da ne rabim drugih ljudi!
   Pomagaj mi prosim moj Bog,
   da ga s Tvojo Pomočjo odprem zase in za vse ljudi, ki me potrebujejo,
   kajti ko bom širil dobroto in upanje med ljudi, bom pomagal sebi in drugim!
   Naj bom Orodje Tvoje Dobrote, Milosti in Ljubezni, Pomoči in Usmiljenja.
   Osvobodi me prosim Gospod moje zaprtosti
   v moja ozka razmišljanja in v skrb za vsakdanje skrbi, za rutinske delovne obveznosti,
   za delo doma in v službi in hitro molitev moj Bog, kjer ni dovolj časa za Boga in zame, da poglobim duhovnost!
   Pomagaj mi, da odslej več delim z drugimi in jim Samaritansko pomagam in jim prinašam Veselje!.
   Osvobodi me prepričanja, da kristjanu zadostuje le molitev, spokoritev in evharistija,
   In da ni treba, da obenem z Dobroto in Usmiljenjem pomagam in služim ljudem, tako kot nas Učiš Jezus v Evangeliju!
   Zakaj Vera brez dobrih del je mrtva.
   Gospod z naklonjenostjo vidi vsa naša dejanja Pomoči in Dobrote, zakaj poplačani bomo za vse dobro!
   Gospod Pomaj mi, da vzdržim vse križe in težave, napolni me z Močjo Svetega Duha, da bom vzdržal !
   Pomagaj mi tudi, da bom ostal dober, pravičen in ponižen,
   da se poboljšam, da bom odslej pobožno živel,
   da bom vedno orodje Božje Volje in Božje Ljubezni in,
   da bom odslej vedno rad Širil Luč Upanja in Božje Dobrote med ljudi in jim pomagal ter jim služil! Amen.

   Kapucin dr. Anton Rottzeter Molitve: Bog, ki mi daje dihati (izbrana dopolnjena in razširjena molitev).

   Psalm 40, 12: Ti, GOSPOD, mi ne boš odtegnil svojega usmiljenja, tvoja dobrota in tvoja zvestoba me bosta vedno čuvali.

   Addendum:
   Bog nas Ljubi in nas nikoli ne bo zapustil same. Zaupajmo Bogu, zakaj On vse Vidi in Vse Ve! Ko se prepustimo Njegovi volji, nas On postavi na točno tisto mesto v svojem stvarstvu, ki nam je najbolj prav in kjer lahko najbolj ljubimo in pomagamo drugim. Vsak v svojem položaju, stanju, glede na svoje moči ter zmožnosti in na način, na katerega Stvarnikova podoba v njem lahko najlepše odseva ter ga obsije z Dobroto in Pomaga z Usmiljenjem. Ne glede na to, kakšna je naša situacija, ko vanjo povabimo Boga brez vseh Omejitev, On vstopi s svežimi silami Ljubezni in Dobrote, prinese v nas Novo Upanje in pozitivno deluje v nas in nam pomaga tudi zato, ker smo ga povabili, se na Gospodov prihod in vstop v nas ustrezno pripravili in ga po Njegovi Milosti tudi dočakali. Dopustimo Bogu, da v nas neomejeno deluje tako, da bo delal čudeže v našem življenju, saj je Bog veliko večji kot vsi problemi, ki nas pestijo. In kdor ima vero v Boga, kdor bo stanovitno verjel Bogu in potrpel v preizkušnjah, bo deležen uslišanja in čudežev, zakaj vse človeško pride in vse mine.

   Če smo grešili se spokorimo in prosimo Boga Milosti! Povejmo mu, da obžalujemo grehe in da smo v žalosti in trpljenju kaj narobe naredili! Skesajmo se in prosimo Boga odpuščanja, da bomo v naši duši in v našem srcu iskreno naredili prostor Bogu, zakaj Bog je Ljubezen, ki ne mara greha! Prosimo ga odpuščanja in se spreobrnimo in poboljšajmo, da nas bo obsijala Njegova Milost in Ljubezen Nebeškega Boga, ki nas ima vedno rad; tudi takrat, ko grešimo in ko smo zašli na brezpotja, kjer ni Boga; in prosimo Boga za Vodstvo in Pomoč, da se rešimo in da bomo spet hodili k Njemu in bili podobni Jezusu! Duh veje kjer hoče in ko bomo bili skromni in ponižni ter tako pripravljeni bo prišel k nam Gospod.

   Gospodove Milosti bom vedno opeval!

   Odlomek iz objavljenega prispevka OHRANI VESELJE IN LJUBEZEN DO JEZUSA.

   Odgovori
9. janez says:

   23. oktobra, 2022 at 9:56

   Pater dr. Vili Lovše: Luka pravi: Božjega ognja ni mogoče pogasiti
   49. vrstica 12. poglavja Lukovega evangelija pravi: »Prišel sem, da ogenj vržem na zemljo, in kako hrepenim, da bi se že vnel«. V luči te besede lahko dojameva tudi smisel Jezusovih besed o razdeljenostih med nami in o razumevanju znamenj časa. V 5 Mz knjigi 4,24 je Bog imenovan »použivajoč ogenj«. Kaj to ime pomeni?

   Gregor Veliki prvi odgovarja: »Bog je imenovan ogenj zato, ker odstrani rjo grehov. O tem ognju pravi Resnica: Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in ničesar si bolj ne želim kot to, da bi se že razplamtel. Zemlja pomeni srce vseh posvetnih, ki v srcu nenehno zbirajo hudobne misli, zato jih hudobni duhovi pomendrajo. Gospod pošlje ogenj na zemljo takrat, ko z ognjem Svetega Duha vžge srce tistega, ki živi po mesu. Zemlja plameni v ognju, kadar srce posvetnega človeka, ki je zakrknjen v svoja perverzna hotenja, zapusti hlepenja sedanjega časa in se vname v Božji ljubezni«. V apokrifnem (ni objavljen v Svetem pismu, ker po mnenju Cerkvenih Očetov ni primeren tako kot drugi štirje Evangeliji !) Tomaževem evangeliju je zapisan drugi odgovor, ki so ga antični cerkveni očetje in ga tudi današnji razlagalci pripisujejo Jezusu: »Kdor mi je blizu, je blizu ognju, in kdor je daleč od mene, je daleč od kraljestva.« Origen je te besede takole razložil: »Človek, ki po krstu ponovno greši, se mora, če hoče biti očiščen, približati Jezusu. Jezusova ljubezen vznemirja srce tega človeka, vse dokler z močjo svojega ognja ne stali vse, kar se upira njemu in bratom. Če pa bo človek zaradi svojega greha ostal zaprt v svojo sramoto ali domišljavost, bo daleč od Jezusa. Zanj bo Božje kraljestvo nedosegljivo. Ne bo našel niti svobode niti življenja.«

   Tretji odgovor sta dojela dva učenca na poti v Emaus, ko sta med srečanjem z Jezusom vzkliknila: »Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je govoril in razlagal pisma?« Tudi prerok Jeremija vzklikne: »A v mojem srcu je bil kakor goreč ogenj, zaprt v mojih kosteh; hotel sem ga ugasniti, pa nisem mogel.« Ognja našega Boga ni mogoče pogasiti. Zato njegov ogenj imenujejo »použivajoč«. Bog je ljubosumen. Ne prenese, da bi ga jemali za eno od stvari. Božji ogenj použiva vse naše notranje razdeljenosti in razklanosti, zaradi katerih smo razpršeni, dvojni, dvoumni, lažnivi, hinavski, zaprti in hudobni, nič več sposobni solidarnosti z Bogom in svojimi brati in sestrami. Srce se očisti in poenoti z ognjem. To je resnica našega Boga.

   Kako pa, da Jezus na vse to pravi, da ni prišel, da prinese na zemljo mir, ampak delitev. Če Božji ogenj stopi naše notranje razdeljenosti, potem se nama ni treba več bati zunanjih razdeljenosti, čeprav so boleče in jih nismo sami hoteli. Srce čuti, da če hoče ostati trdno v najbolj bistvenem, te trdnosti ne more zapravljati v nebistvenih ali priložnostnih stvareh. Razklanosti in delitve med nami so zato neizogibne. Ljubezen, Ogenj, ki gori v prsih, namreč ni enako kot dobro razumevanje. Ljubezen je pripravljenost na mučeništvo. To je veljalo za Jezusa in velja tudi za nas. Razdeljenost, ki se bo zdela proti drugim, samo izrecno pokaže pripravljenost na žrtev iz ljubezni do drugih, ki so že deležni skrivnosti Božje ljubezni ali Božjega ognja. Prepoznavanje znamenj časa pa je odkrivanje, da je naša osebna in skupna zgodovina del veliko večje svete Božje zgodovine. Razločevati znamenja časa pomeni, da v svoji zgodbi odkrijemo Božje delovanje. Če naju je oplazil Božji ogenj, skoraj ne bova mogla narediti drugače, kot da bova v vsakem dogodku življenja odkrivala uvod in odprtost v Božje vodenje.

   Avtor pater dr. Vili Lovše, Radlje ob Dravi na Koroškem

   Addendum:
   »Bog je imenovan Ogenj zato, ker odstrani vso človeško rjo grehov. O tem ognju pravi Resnica: Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in ničesar si bolj ne želim kot to, da bi se že razplamtel. Zemlja pomeni srce vseh posvetnih, ki v srcu nenehno zbirajo hudobne misli, zato jih hudobni duhovi pomendrajo. Gospod pošlje ogenj na zemljo takrat, ko z ognjem Svetega Duha vžge srce tistega, ki živi po mesu. Zemlja plameni v ognju, kadar srce posvetnega človeka, ki je zakrknjen v svoja perverzna hotenja, zapusti hlepenja sedanjega časa in se vname v Božji ljubezni«.

   Dva učenca na poti v Emaus, sta med srečanjem z Jezusom vzkliknila: »Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je govoril in razlagal pisma?« Tudi prerok Jeremija vzklikne: »A v mojem srcu je bil kakor goreč ogenj, zaprt v mojih kosteh; hotel sem ga ugasniti, pa nisem mogel.« Ognja našega Boga ni mogoče pogasiti. Zato njegov ogenj imenujejo »použivajoč«. Bog je ljubosumen. Ne prenese, da bi ga jemali za eno od stvari. Božji ogenj použiva vse naše notranje razdeljenosti in razklanosti, zaradi katerih smo razpršeni, dvojni, dvoumni, lažnivi, hinavski, zaprti in hudobni, nič več sposobni solidarnosti z Bogom in svojimi brati in sestrami. Srce se očisti in poenoti z ognjem. To je resnica našega Boga. Ljubimo Boga in Ljudi in bodimo podobni Jezusu!

   Odgovori
10. Miro says:

    23. oktobra, 2022 at 8:46

    POSLUŠAJMO, KAJ NAM BOŽJA BESEDA GOVORI O MIRU

    PRIZADEVAJTE SI ZA MIR Z VSEMI IN ZA POSVEČENOST. BREZ NJE NIHČE
    NE BO VIDEL GOSPODA. (Heb 12,14)

    Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
    https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=1467&t=5#Mi

    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

    Odgovori
    • Miro says:

      23. oktobra, 2022 at 9:01

      Srce našega duhovnega življenja je živa BOŽJA BESEDA!

      BOŽJA BESEDA JE NAMREČ ŽIVA IN DEJAVNA, OSTREJŠA KAKOR VSAK
      DVOREZEN MEČ IN ZAREŽE DO LOČITVE DUŠE IN DUHA, SKLEPOV IN MOZGA
      TER PRESOJA VZGIBE IN MISLI SRCA. (Heb 4,12)

      https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Heb+4%2C12&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

      Slava tebi, Jezus, Ti si neizmerno veličastvo odrešujoče Božje besede!

      Odgovori