Članki za dušo

14.998 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   12. novembra, 2022 at 11:53

   ČEPRAV SI SE NAUČIL IZGOVARJATI MOLITVENE OBRAZCE, KI TI POMAGAJO MOLITI,
   JE MOLITEV DEJANSKO SREČANJE IN POGOVOR MED OČETOM IN NJEGOVIMI OTROKI.
   »KADAR PA TI MOLIŠ, POJ DI V SVOJO SOBO, ZAPRI VRATA IN K SVOJEMU OČETU MOLI
   NA SKRIVNEM. IN TVOJ OČE, KI VIDI V SKRIVNO, TI BO POVRNIL« (Mt 6, 6). NI TREBA BITI
   FORMALEN; MOLI PREPROSTO IZ SVOJEGA SRCA, GOVORI, KAKOR BI OTROK GOVORIL
   SVOJEMU OČETU. (Frančišek Van Thuan, Pot upanja)

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
2. janez says:

   12. novembra, 2022 at 11:44

   Papež Frančišek: UMETNOST OČIŠČEVANJA SRCA – UVAJANJE V RAZLOČEVANJE DUHOV

   Življenje človeka je sestavljeno iz nenehnega odločanja. So situacije, ko se je treba odločati za bolj ali manj koristne stvari ali tudi ko se moramo pravilni odločati med dobrim in zlim in da prepoznamo kakšni hudovi nas nagovarjajo. A so situacije, ko je treba izbrati nemudoma. A nič ni hudega, če so to manj koristne stvari. Pogosto pa se moramo odločati in izbirati med dobrim in zlom. Slaba misel je pri tem stalna nevarnost. Papež Frančišek zelo poudarja, da je nujno, da znamo razločevati duhove; razločevati, ali nam neka Dobra stvar pomaga ostati v Gospodu ali pa nas hudobni duh od njega oddaljuje. Zato bomo na kratko nekaj misli posvetili prav tej temi – duhovnemu razločevanju med Dobrimi in Hudobnimi Duhovi, ki nas nagovarjajo. Naše srce ima vedno želje, hotenja, misli, zato je pomembno, da razločujemo, od kod prihajajo, ali od Gospoda ali od hudega, ali nas približujejo Gospodu ali pa nas od njega oddaljujejo. Kristjan mora bdeti nad svojim srcem, da bi razlikoval to, kar prihaja od Boga, od tistega, kar prihaja od lažnih prerokov. Papež Frančišek večkrat poudarja, da je Jezusova pot, pot služenja in ponižnost in nanjo smo poklicani vsi kristjani. Zato je za kristjana še kako pomembno, da stalno preverja, ali je na tej poti. Pomembno je, da duhovno preizkušamo. »Dajte na preizkus duhove, da bi preskušali, ali zares prihajajo od Boga, kajti na svet je prišlo veliko lažnih prerokov. Zato je nujna MOLITEV, ČUJEČNOST IN BUDNOST. Kristjan je moški ali ženska, ki zna bdeti nad svojim srcem in paziti, da smo kritični do vzgibov, misli in diuhove, ki nas nagovarjajo. In velikokrat se naše srce, z mnogimi stvarmi, ki pridejo in grejo, zdi kot mestna tržnica: v njem najdeš vse. Vse kar je ljubeznivo, dobro, milostno, usmiljeno in kar pripomore k Dobremu in kar nas približuje Bogu je Dobra Stvar. Ker Bog je Ljubezen in Usmiljenje.

   ZATO JE TREBA PREIZKUŠATI, KAJ JE OD GOSPODA IN KAJ NI, DA BI OSTALI V GOSPODU!« nas spodbuja papež Frančišek. Kaj je torej kriterij za razumevanje, ali neka stvar prihaja od Kristusa ali pa od antikrista? Po besedah papeža Frančiška ima sv. Janez jasen in preprost odgovor: »Vsak duh, ki prizna, da je Jezus Kristus prišel v mesu, je od Boga; noben duh, ki Jezusa ne priznava, pa ni od Boga. To je duh antikrista.« Da je Beseda prišla v mesu, pomeni priznati pot Jezusa Kristusa, priznati, da se je on, čeprav je bil Bog, ponižal vse do smrti na križu. »To je pot Jezusa Kristusa: ponižnost, čisto ponižanje. Če te neka misel, neka želja vodi na to pot ponižnosti, ponižanja, služenja drugim, je od Jezusa. A če te vodi na pot nadutosti, nečimrnosti, ošabnosti, na pot abstraktne misli, potem ni od Jezusa.« Pomislimo na Jezusove skušnjave v puščavi. Vsi trije predlogi, ki jih je hudič dal Jezusu, so predlogi, ki so ga hoteli oddaljiti od poti služenja, ponižnosti, ponižanja, ljubezni. Na vse tri skušnjave Jezus odgovori z ne: ‘Ne, to ni moja pot.’Pomembno je, da premislimo, kaj je v našem srcu, kaj mislimo in čutimo, kaj želimo, da pretresemo duhove. Ali preizkušam to, kar mislim, kar hočem, kar želim, ali pa vse sprejmem. Velikokrat je naše srce kot cesta, po kateri gre vse. In to je treba preizkušati. Ali vedno izberem stvari, ki prihajajo od Boga? Poznam tiste, ki prihajajo od Boga? Poznam pravi kriterij za razločevanje svojih misli in želja? Papež je povabil, naj ne pozabimo, da je kriterij učlovečenje Besede. »Beseda je prišla v mesu: to je Jezus Kristus! Jezus Kristus, ki je postal človek, Bog je postal človek, ponižal se je iz ljubezni, da bi služil vsem nam.« Apostol Janez nam daje to milost, da spoznamo, kaj se dogaja v našem srcu, in imamo modrost razločevanja tistega, kar prihaja od Boga, in tistega, kar ne prihaja od Boga.
   Papež Frančišek (povzetek)

   Namen razločevanja duhov ni zgolj teoretičen. Razlikovanje tega, od kod izvirajo in kam peljejo notranji vzgibi, ima zelo praktičen namen: “sprejeti dobre in zavrniti slabe” (Dv 313). Razločevanje je metoda iskanja: ne daje vnaprejšnjih odgovorov, ampak vrednoti položaj, da se tukaj in zdaj odločim,čemu dati prednost v določenem dejanju. Da bi deloval človeško, moram najprej začutiti to, kar me vzgiba, da podzavest ne bo zadušila zavesti. Potem moram spoznati, od kod vzgibi izvirajo in kam peljejo, v dobro ali slabo, da me ne prevara laž. Končno moram dobre vzgibe sprejeti, slabe pa zavrniti, da ne bom suženj slabega. Namen razločevanja, čutenja in prepoznavanja, je sprejetje tega, kar je od Boga in zavrnitev tega, kar prihaja od sovražnika. To je vaja svobode, po kateri postajamo ljudje. Ignacij Lojolski se je učil razločevati duhove, ko se je srečeval s temi problemi. Dar razločevanja je dobil po Božji milosti in mnogem opazovanju. Njegova pravila v knjižici Duhovnih vaj (skrajšano Dv) so podana v obliki kratkih nasvetov, ki spominjajo na “apoftegme (izreke)” Cerkvenih očetov in Učiteljev. Običajno je naše notranje življenje mešanica nasprotnih si čustev in občutij. Dokler jih ne znamo razlikovati, duhovno ne obstajamo. Razlikovati eno stvar od druge pomeni, da postajamo osebe, sposobne človeških, svobodnih in odgovornih dejanj. Brez razločevanja človek ne deluje, ampak ga razni vzgibi in impulzi mečejo sem in tja. Star judovski rek pravi: “Ne dajaj otroku daril, dokler še ne loči med kamnom in orehom!” Kaj razločujemo? Človek ne deluje gnan od razuma, ampak od ljubezni. Ženejo ga globoke želje, ki obljubljajo srečo. Naj se zaveda ali ne, človeka določa to, kar bolj “čuti” in ga privlači. Pomembno je vedeti, da ima njegovo čutenje lahko tri različne izvire: njegov naravni jaz, Boga in sovražnika. Vsak ga vleče v svojo smer. Tako Bog kot sovražnik vstopata v človekovo naravno čutenje in ga pritegujeta, prvi v svobodo, drugi v suženjstvo. Da bo naše delovanje kar najbolj zavestno, svobodno in človeško, se moramo naučiti razlikovati, od kod izvirajo in kam peljejo različna čutenja. Notranji nevidni vzgibi določajo zunanja in vidna dejanja. Vsako človekovo dejanje se rodi iz notranjega vzgiba, ki ga vleče bolj v eno kot v drugo smer.

   Razločevanje duhov mi pomaga razumeti, kaj naj dobrega storim tukaj in zdaj. Tega mi ne pove nobena postava. V vsaki odločitvi prihaja do napetosti med različnimi vrednotami in ni jasno, kaj storiti. Stvar je še bolj zapletena v času velikih sprememb, kot je sedanji, v katerem to, kar se je včeraj zdelo sprejemljivo, danes pohujšuje, npr. suženjstvo, rasizem, nacionalizem, zapostavljanje žensk, časna moč Cerkve, vojne, nemiri, bolezni koronavirus… Nasprotno, kar je še včeraj pohujševalo, je lahko danes ali bo jutri popolnoma sprejemljivo. Namen razločevanja ni zgolj teoretičen. Razlikovanje tega, od kod izvirajo in kam peljejo notranji vzgibi, ima zelo praktičen namen: “sprejeti dobre in zavrniti slabe” (Ignacijeve Duhovne Vaje ali Dv 313). Razločevanje je metoda iskanja: ne daje vnaprejšnjih odgovorov, ampak vrednoti položaj, da se tukaj in zdaj odločim, čemu dati prednost v določenem dejanju. Da bi deloval človeško, moram najprej začutiti to, kar me vzgiba, da podzavest ne bo zadušila zavesti. Potem moram spoznati, od kod vzgibi izvirajo in kam peljejo, v dobro ali slabo, da me ne prevara laž. Končno moram dobre vzgibe sprejeti, slabe pa zavrniti, da ne bom suženj slabega. Namen razločevanja, čutenja in prepoznavanja, je sprejetje tega, kar je od Boga in zavrnitev tega, kar prihaja od sovražnika. To je vaja svobode, po kateri postajamo ljudje. Bodimo pozorni in budni ter previdni, kakšni duhovi nas nagovarjajo! Prosimo Boga Poduka in Vodstva, da bomo prav ravnali in se pazili zapeljivih nagovorov hudobca, ki ima tisoč obrazov in preoblek in ki ne pozna Božje Ljubezni. Naj nas vse Varuje Vsemogočni Bog in nam pomaga, da ne zaidemo v greh in skušnjavo!

   Povzetek in skrajšano po patru Janezu Poljanšku o Razločevanju Duhov et altro

   Pri nas obstajata v slovenščini npr. Razločevanje duhov in preudarna ljubezen po sv. Ignaciju Lojolskem : doktorska naloga patra jezuita Viljema Lovšeta iz Radelj ob Dravi na Koroškem in Duhovne Vaje po Ignaciju Lojolskem od patra Janeza Poljanška o Razločevanju Duhov. Verniki se moramo toliko podučiti in se razgledati, da dovolj poznamo verske nauke in poduke naših pristojnih duhovnikov in bogoslovcev. Čeprav smo le laični verniki se za verske nauke zanimajmo in kaj preberimo in veliko molimo.

   Odgovori
3. Miro says:

   12. novembra, 2022 at 11:35

   K VHODNIM VRATOM JE V PODOBI REVNEGA MLADENIČA PRIŠEL SAM JEZUS – GOSPOD NEBES IN ZEMLJE!

   Sv. Favstina Kowalska je v svojem Dnevniku zapisala tudi naslednje: Danes je v podobi revnega mladeniča prišel k vhodnim vratom sam Jezus. Shujšan mladenič v strašno raztrgani obleki, bos, brez pokrivala, premražen, ker je bil dan hladen in
   deževen. Prosil je, da bi kaj toplega pojedel. Vendar [ko] sem šla v kuhinjo, nisem tam za reveže nič našla; po krajšem iskanju sem našla malo juhe. Pogrela sem jo, nadrobila nekoliko kruha in jo dala ubožcu, da jo je pojedel. V trenutku, ko sem vzela lonček nazaj, se mi je dal prepoznati kot …

   Ko se je sv. Favstina vrnila v stanovanje in premišljevala o tem, kaj se je zgodilo pri vhodnih vratih, je v svoji duši zaslišala besede … Več o tem dogodku v Dnevniku sv. Favstine (glej odlomek št. 1312).

   http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
4. janez says:

   12. novembra, 2022 at 11:27

   ALI JE BIL JEZUS KDAJ JEZEN? DA! JE PRAV, DA SE LJUDJE JEZIMO IN SE MAŠČUJEMO? NE!
   Ko je Jezus očistil tempelj menjalcev denarja in prodajalcev živali, je pokazal sveto jezo (Evangelij po Mateju 21,12–13; Evangelij po Marku 11,15–18; Evangelij po Luku 19,45–46; Evangelij po Janezu 2,13–22). Ravnal je »z gorečnostjo« za Božjo hišo (Evangelij po Janezu 2,17). Njegova jeza je bila čista in popolnoma upravičena, saj je izvirala iz skrbi za Božjo svetost in pristno čaščenje. Ker sta bili ti na kocki, je Jezus hitro in odločno ukrepal. Jezus je še enkrat pokazal jezo v shodnici v Kafarnaumu. Ko farizeji niso hoteli odgovoriti na Jezusova vprašanja, jih je »jezno … premeril z očmi in žalosten nad zakrknjenostjo njihovih src …« (Evangelij po Marku 3,5). Farizeji so bili natančno podučeni v judovskih postavah in so jih natančno legalistično spolnjevali, niso pa bili dobri, ljubeznivi in usmiljeni do bližnjih ter pomagali in služili drugim tako, kot je v Izraelu učil Jezus ljudi in učence v prilikah.
   Mnogokrat mislimo na jezo kot na sebično, uničevalno čustvo, ki bi ga morali v celoti izkoreniniti iz svojega življenja. Vendar dejstvo, da se je Jezus včasih razjezil, kaže, da jeza sama kot čustvo ni negativna. To se kaže še drugje v Novi zavezi. Pismo Efežanom 4,26 nam pravi: »Jezite se, a nikar ne grešite; sonce naj ne zaide nad vašo jezo.« Zapoved ni, naj se »izogibamo jezi« (ali jo potlačimo ali prezremo), ampak naj z njo ustrezno ravnamo, in sicer pravočasno. Upoštevati moramo naslednja dejstva o Jezusovem prikazu jeze:

   1) Njegova jeza je imela ustrezno motivacijo. Z drugimi besedami, jezen je bil iz pravih razlogov, namreč zaradi Božje slave in časti. Jezusova jeza ni izhajala iz malenkostnih prepirov ali osebnih žalitev proti njemu. V tej jezi ni bilo sebičnosti.

   2) Njegova jeza je imela pravi fokus. Ni bil jezen na Boga zaradi svojih okoliščin. Njegova jeza je bila usmerjena v grešno obnašanje in resnično krivičnost, ki je žalitev Boga.

   3) Njegova jeza je imela ustrezen dodatek. Evangelij po Marku 3,5 pravi, da je njegovo jezo spremljala žalost nad zakrknjenostjo src farizejev. Jezusova jeza je izvirala iz farizejskega očitnega, hinavskega zavračanja Boga v njihovi sredini. Sovražil je, kaj je iz njih naredil greh: Božje sovražnike.

   4) Njegova jeza je bila ustrezno obvladovana. Jezus ni bil nikoli brez obvladovanja, celo v svojem srdu ne. Tempeljskim voditeljem ni bilo všeč njegovo očiščenje templja (Evangelij po Marku 11,18; Evangelij po Luku 19,47; Evangelij po Janezu 2,18), vendar ni storil ničesar grešnega. Njegov obseg in metoda očiščenja templja sta bila v pravem sorazmerju. Nadzoroval je svoja čustva; njegova čustva niso nadzirala njega.

   5) Njegova jeza je imela primerno trajanje. Ni dovolil, da bi se njegova jeza spremenila v zagrenjenost. Ni gojil zamere niti se ni nesorazmerno razburil. Primerno se je odzval na vsako situacijo in pravočasno opravil z jezo, ki je ni zadrževal v sebi.

   6) Njegova jeza je imela primeren rezultat. Jezusova jeza je imela neizogibno posledico pobožnega dejanja. Jezusova jeza, tako kot vsa njegova čustva, so bila pod nadzorom Božje besede; tako je Jezusov odziv izpolnil Božjo voljo, tam kjer je bilo to potrebno v Božjih očeh.

   Ko se razjezimo, imamo prepogosto napačne motive, pomanjkljiv nadzor in napačen fokus, saj smo razburjeni in v afektu, ko težko pametno mislimo in ukrepamo. Takrat lahko naredimo mnogo gorja in škode ter grešimo. Ko se jezimo na drugega človeka, Bog ne more utresničevati Božje Volje, ker smo mo postali ne Božji sodelavec ampak ovira s svojo jezo. Bog deluje preko nas in v nas, da se uresniči Njegov Božji Načrt. Raje se umirimo in odreagirajmo mirno. Preštejmo do petdeset in se umirimo ter zmolimo za Božjo Pomoč. Običajno nam spodleti na enem izmed zgornjih področij, saj smo kot ljudje s človeško pametjo nepopolni in grešniki. To je človeška jeza, za katero nam je rečeno: »… mora biti vsak človek hiter za poslušanje, počasen za govorjenje, počasen za jezo, kajti človekova jeza ne uresničuje Božje pravičnosti« (Jakobovo pismo 1,19–20). Jezus ni pokazal človeške jeze, ampak popolno in pravično Božje ogorčenje takrat, ko je to bilo potrebno. In še preden zaide sonce za obzorjem, naj se človek umiri, opraviči in naj se ohladi njegova jeza in ogorčenje. Človeška jeza naj nikoli ne povzroči greha in maščevanja zaradi jeze in človeške pravičnosti!. Človek mora svojo jezo krotiti in Bogu prepustiti, da bo sodil in izvršil Božjo Vzgojo in Božjo Jezo po svoji Vsemogočni Pravičnosti, Modrosti in Milosti. Bog nam zapoveduje, da človek odpušča sedemkrat do sedemdesetkrat svojim bližnjim, tako kot nam On Milostno odpušča nam ljudem, ko grešimo in se pokesamo ter prosimo Boga odpuščanja za naše grehe in žalitve. Kot kristjani bodimo zgled v vseh pogledih drugim in s pravičnim življenjem in Ljubeznijo ter spolnjevanjem Božje Volje in Evangelija prispevajmo k temu, da bo med nas prišlo Božje kraljestvo, ki je tako duhovno in realistično stanje dobrih in pravičnih ljudi, ki vodi k Jezusu in Odrešenju. In preden se razburimo in jezno odreagioramo na nek dogodek, uporabimo metodo, da preštejemo d0 dvajset, tiho zmolimo in se s trezno glavo in umirjenimi čustvi brez jeze modro in pametno ter umirjeno odzovemo in pomirimo strasti. Bodimo boljši kot tisti, ki so nas hoteli razburiti ali prizadeti. Če se npr. pozimi ne odzovemo na metanje kep, bo tisti po parih vrženih kepah brez našega odziva prenehal. Prinašajmo Mir in Dobroto in bodimo Usmiljeni, kot je Naš Nebeški Bog do vseh svojih Otrok na Zemlji. Dejavno dajmo zgled in sledimo Jezusove Nauke iz Evangelija v vsakodnevnem življenju.

   Gotquestions et altro

   Molitev
   Izročimo se Mariji, Kraljici miru: Zdrava, Marija, milosti polna, Gospod je s teboj. Blagoslovljena si med ženami in blagoslovljen je sad tvojega telesa, Jezus.Sveta Marija, Mati Božja, prosi za nas grešnike, zdaj in ob naši smrtni uri. Amen. Blagoslovi in varuje naj nas vsemogočni in usmiljeni Bog, Oče in Sin in Sveti Duh. Pridi Jezus k nam in nas Vodi in Uči, da nikoli ne zaidemo s Poti k tebi. Božja Ljubezen, Božje Usmiljenje in Božja Dobrota vate zaupamo. Naj pride k nam Božje kraljestvo Ljubezni in Miru. Amen.

   Jakob 1,20: kajti človekova jeza ne uresničuje Božje pravičnosti.

   Odgovori
5. janez says:

   12. novembra, 2022 at 11:17

   MOLIMO REDNO IN RADI K BOGU. POGLOBIMO SE V MOLITEV MIRNO, GOREČE IN V TIŠINI!
   Različne znanosti ugotavljajo, da je korenina vseh bolezni stres ali strah. Hiter ritem življenja, vpetost v službo in pehanje za vsakdanji kos kruha, izkoriščanje družbenega sistema, ki temelji na ekonomizmu, vse večja nebogljenost v medsebojnih odnosih in ne obvladanje umetnosti dobre komunikacije, pritiski s strani medijev in umetno prebujen strah zase in še in še. Vse to nam lahko jemlje sapo in veselje do življenja. Pozabimo na lepoto, hvaležnost, zastonjskost, pozornost, nežnost, dobrohotnost. Pravimo, da se naše notranje jedro izprazni. Doživljamo se kot ujetniki praznine, neprijetne tišine in dolgočasja. Navadili smo se na hrup raznih medijev. Tišina nas boli in moti. Ropot medijev, podob in splošna duhovna onesnaženost so postali naš bivalni prostor. Namesto raja, živimo vsakdanji pekel. Zaradi hitrosti se ne moremo več ujeti, se zavedati svojega srca in sebe, kaj šele drugih. Vztrajanje v odnosih se nam zdi vse težje in neizvedljivo. Poslušanje sebe in drugega je pravi izziv, ki se ga ne upamo vsak dan lotiti. Če čakamo na počitnice se lahko zgodi, da bo vsega preveč naenkrat in ne bomo zmogli. Številni se zaradi tega najbolj bojimo skupnih počitnic z najbližjimi. Ne želimo si več resničnega stika s seboj, niti z bližnjimi, kaj šele z naravo in vso lepoto, sredi katere vsak dan odpremo svoje oči, potem, ko nas Stvarnik ponoči obnovi in nam povrne moči. Duhovni odmik v tišini je nova priložnost, ki si jo podarimo za lepše in bolj pristno življenje. Ne gre za beg, ampak za približevanje Zakladu iz katerega lahko živimo svojo stresno vsakdanjost. Ali hočem? Morda še ne letos? Morda še ne sedaj? Ali me mora res še bolj stisniti v kot in mi podreti še nekaj odnosov, me zapreti v še nekaj dodatnih depresij in stisk? Tihi spremljevalec mojega življenja me spoštljivo pričakuje, da bi me okrepil. Lahko mu dam priložnost. Duhovni odmik v tišini je ponujena roka za korak naprej v skrito kamrico, kjer me greje Sonce, ki ga nihče ne more ugasniti. Povezuje me z menoj in z vsemi ter vsem kar živim. Kaj se mi zdi? Ali hočem? Molimo redno in radi k Bogu in se mu Zahvaljujmo za vse Milosti!

   Pater jezuit dr. Vili Lovše živi in deluje v Radljah ob Dravi na Koroškem. Že objavljeno.

   Odgovori
6. Miro says:

   12. novembra, 2022 at 8:34

   STUDENEC ŽIVE VODE

   Bil si na poti,
   utrujen in žejen,
   in si počival
   ob Jakobovem vodnjaku
   sredi tujske dežele Samarije.

   In si prosil Samarijanko,
   naj bi ti dala piti.
   In si se z njo pogovarjal
   o živi vodi, ki teče
   v večno Življenje.

   Ti sam si Studenec
   skrivnostne žive vode,
   ki očiščuje in zdravi
   in mrtve oživlja
   in vse za vedno odžeja.

   Daj nam Gospod
   te žive vode,
   ti naš Mesija,
   in nas popelji
   v večno Življenje.

   Stanko Janežič, Klicanje,
   Sveto pismo v pesmih

   Odgovori
7. Miro says:

   12. novembra, 2022 at 8:19

   GOD SVETEGA JOZAFATA KUNČEVIČA

   Prizadevanje za popolnejšo edinost med kristjani se imenuje ekumenizem. Zavetnik teh prizadevanj je sveti Jozafat Kunčevič, ki je živel v težkih časih, ko med pripadniki različnih krščanskih Cerkva ni bilo prijateljskega pogovora, temveč so se med seboj sovražili. Pod meči in sekirami verskih nasprotnikov je padel tudi sv. Jozafat. Ekumenizem v sedanjem pomenu in obsegu je zaživel šele na začetku 20. stoletja. Pobudo zanj so dali protestanti, potem so se vanj vključili pravoslavni, po drugem vatikanskem koncilu (1962–1965) pa se je razmahnil tudi v Katoliški cerkvi. Koncil je izdal poseben Odlok o ekumenizmu, v katerem navaja kot potrebne ekumenske dejavnosti in pobude prizadevanja za odpravo krivičnih besed, sodb in dejanj, medsebojni dialog teoloških strokovnjakov, sodelovanje pri vsakovrstnih prizadevanjih za skupni blagor, skupno molitev ter skrb za prenovo.

   Več o tem svetniku na: https://katoliska-cerkev.si/sveti-jozafat-kuncevic

   Odgovori
8. Miro says:

   11. novembra, 2022 at 17:34

   »ÚČI ME IZPOLNJEVATI TVOJO VOLJO,
   SAJ SI TI MOJ BOG!
   TVOJ DOBRI DUH NAJ ME VODI
   PO RAVNI DEŽELI.« (Ps 143,10)

   Poslušajmo, kaj nam govori živa BOŽJA BESEDA, da bomo v našem življenju potrpežljivo sprejemali in spolnjevali božjo voljo! Dokler krmilo našega življenja trdovratno držimo v svojih rokah in ga sučemo po svoje, smo v veliki nevarnosti, da bomo zgrešili pot do resnične notranje svobode, ljubezni, sreče … Žal se prav to dostikrat dogaja, kar lahko ugotovimo, če se skrbno ozremo nase in na ljudi okrog nas, doma in po svetu … Ko pa krmilo prepustimo SVETEMU DUHU in z Njim dejavno sodelujemo pri vožnji po poteh, ki jih Gospod hoče, nas ON zanesljivo vodi »po ravni deželi«, kjer se lahko obilno odžejamo pri zdravilnih in odrešenjskih studencih Božjega usmiljenja.

   ODPRIMO TOREJ SRCE ZA BOŽJO BESEDO, KI NAS ODREŠUJE!

   https://hozana.si/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
   Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

   Odgovori
9. Miro says:

   11. novembra, 2022 at 16:06

   SVETI OČE: KONFLIKTOV SE NE REŠUJE Z VOJNO

   PAPEŽ VZTRAJNO OPOZARJA NA RAZMERE V MUČENI UKRAJINI IN SPOMINJA NA MNOGE DRUGE VOJNE PO SVETU. »KONFLIKTOV SE NE REŠUJE Z VOJNO,« JE PONOVNO POUDARIL.

   Tudi med splošno avdienco v sredo, 9. novembra, je sveti oče spomnil na razmere v Ukrajini. »Obnavljam svoje povabilo k molitvi za mučeno Ukrajino. Prosimo Gospoda za mir za te ljudi, ki so tako trpinčeni in ki trpijo zaradi mnoge krutosti s strani plačancev, ki vodijo to vojno.«

   Več o tem na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2022-11/sveti-oce-konfliktov-se-ne-resuje-z-vojno-ukrajina.html

   Na povabilo svetega očeta odgovorimo z vztrajno molitvijo, z deli ljubezni in usmiljenja. Danes, ko molimo še zlasti žalostni del ROŽNEGA VENCA, v to nadvse potrebno molitev vključimo še zlasti prošnjo: ZA MIR V UKRAJINI IN DRUGOD PO SVETU!

   Molitev za spreobrnjenje grešnikov, za mir v svetu, za trpeče ljudi in po drugih namenih Cerkve je že sicer naša vsakodnevna naloga. Pri prizadevanju za mir si kristjani in drugi ljudje dobre volje ne smemo in ne moremo privoščiti nobenega počitka.

   MARIJA, KRALJICA PRESVETEGA ROŽNEGA VENCA, PROSI ZA NAS!

   Odgovori
   • Miro says:

     11. novembra, 2022 at 16:17

     Pri prizadevanjih ZA MIR V SVETU poleg že priporočenega svetega rožnega venca
     posebej spomnimo še na molitev ROŽNEGA VENCA BOŽJEGA USMILJENJA.

     O tej molitvi več na: http://www.molitev.net/molitev/bozje-usmiljenje

     Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!

     Odgovori
10. Miro says:

    11. novembra, 2022 at 15:28

    Nadaljevanje in zaključek članka o BOLNIŠKEM MAZILJENJU (Ángel García Ibáñez)

    POTREBA PO TEM ZAKRAMENTU

    Prejem bolniškega maziljenja ni nujno potreben kot sredstvo za zveličanje, vendar ne smemo samovoljno odrekati tega zakramenta; če je mogoče, ga prejmemo, saj bi v nasprotnem primeru zavrnili izredno učinkovito pomoč za zveličanje. Odreči to pomoč bolniku bi lahko pomenilo velik greh.

    UČINKI BOLNIŠKEGA MAZILJENJA

    Kot resničen zakrament nove zaveze nudi bolniško maziljenje krščanskemu verniku posvečujočo milost; poleg tega pa ima posebna zakramentalna milost bolniškega maziljenja naslednje učinke:

    – tesnejše zedinjenje s Kristusom v njegovem odrešilnem trpljenju za dobro posameznika in vse Cerkve (prim. Katekizem, 1521-1522; 1532);

    – tolažba, mir in pogum za premagovanje težav in trpljenja zaradi težke bolezni ali zaradi starostne oslabelosti (prim. Katekizem, 1520; 1532);

    – ozdravitev od posledic greha in odpuščanje malih grehov, pa tudi smrtnih grehov v primeru, da se bolnik pokesa, vendar ne more prejeti zakramenta pokore (prim. Katekizem, 1520);

    – okrevanje glede telesnega zdravja, če je takšna božja volja (prim. Florentinski koncil: DS 1325; Katekizem, 1520);

    – priprava na prehod v večno življenje. V tem smislu pravi Katekizem katoliške Cerkve: »Ta milost [bolniškega maziljenja] je dar Svetega Duha, ki obnovi zaupanje v Boga in vero vanj ter okrepi bolnika zoper skušnjave hudobnega duha, zoper skušnjavo malodušnosti in strahu pred smrtjo (prim. Heb 2,15)« Katekizem, 1520).

    Celoten članek na:
    https://opusdei.org/sl-si/article/tema-24-1-bolnisko-maziljenje/

    Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov, zaupamo vate!

    Odgovori