Članki za dušo

14.998 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   13. novembra, 2022 at 14:58

   PAPEŽ FRANČIŠEK: NE PUSTITE SE ZAVESTI, JE PRVO GOSPODOVO NAVODILO IN DRUGO JE: PRIČEVATI

   »DRAGI BRATJE IN SESTRE, DOBER DAN, LEPO NEDELJO ŽELIM! DANAŠNJI EVANGELIJ NAS POVEDE V JERUZALEM, V NAJSVETEJŠI KRAJ, TO JE V TEMPELJ«. S TEMI BESEDAMI JE PAPEŽ FRANČIŠEK ZAČEL NAGOVOR PRED OPOLDANSKO MOLITVIJO ANGEL GOSPODOV Z OKNA APOSTOLSKE PALAČE NA TRGU SV. PETRA NA DANAŠNJO 33. NEDELJO MED LETOM.

   Več o tem na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2022-11/papez-francisek-graditi-na-jezusovi-besedi-na-njegovi-ljubezni.html

   Božje usmiljenje, ki si nas poklicalo k sveti veri, zaupamo vate!

   Odgovori
2. Miro says:

   13. novembra, 2022 at 14:50

   MOLIMO: PRIDI, SVETI DUH

   Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
   vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
   Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
   prenovil boš obličje zemlje.

   Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
   razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
   bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
   vselej radi sprejemali njegove spodbude.
   Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

   Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in
   vžgi v njih ogenj svoje ljubezni!

   Odgovori
   • Miro says:

     13. novembra, 2022 at 14:53

     Sse opravičujem, ker pomotoma dvakrat objavljeno!

     Odgovori
3. Miro says:

   13. novembra, 2022 at 14:49

   MOLIMO: PRIDI, SVETI DUH

   Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
   vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
   Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
   prenovil boš obličje zemlje.

   Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
   razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
   bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
   vselej radi sprejemali njegove spodbude.
   Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

   Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni!

   Odgovori
4. Miro says:

   13. novembra, 2022 at 14:16

   OD PRESTOPNIŠKEGA FANTA DO DUHOVNIKA: “JEZUS ME JE PRIŠEL ISKAT V MOJ PEKEL” (Aleteia)

   TO JE ZGODBA OČETA DAVIDA CASTALUNGA, KI JE BIL PRED ČASOM POSVEČEN V DUHOVNIKA. PO RAZBURKANEM OBDOBJU MLADOSTNIŠTVA JE MED ROMANJEM V MEDŽUGORJU SREČAL JEZUSA: “PRIŠEL ME JE ISKAT V MOJ PEKEL”

   To je zgodba o smrti in vnovičnem rojstvu, zgodba o prestopniškem fantu, ki so ga klicali Costina, danes pa je duhovnik, oče Davide Costalunga. “Zdi se mi neverjetno, da je Gospod svoj pogled uprl vame in da je pomislil name.”

   O ganljivem pričevanju 44-letnega duhovnika več na:
   https://si.aleteia.org/2022/11/13/od-prestopniskega-fanta-do-duhovnika-jezus-me-je-prisel-iskat-v-moj-pekel/

   Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

   Odgovori
5. Miro says:

   13. novembra, 2022 at 13:46

   Besede življenja, ki jih je USMILJENI JEZUS zaupal sv. Favstini Kowalski, veliki glasnici Božjega usmiljenja, nagovarjajo tudi nas.

   Sveta Favstina je v svojem Dnevniku zapisala tudi naslednje. Med molitvijo rožnega venca sem nenadoma zaslišala glas:

   O KAKO VELIKE MILOSTI BOM DELIL OSEBAM, KI BODO MOLILE TA ROŽNI VENEC; ZA MOLIVCE TEGA ROŽNEGA VENCA SE ZGANE NOTRANJOST MOJEGA USMILJENJA. ZAPIŠI TE BESEDE, MOJA HČI, OZNANJAJ SVETU MOJE USMILJENJE, NAJ VSE ČLOVEŠTVO SPOZNA MOJE BREZMEJNO USMILJENJE. TO JE ZNAMENJE ZA POSLEDNJE ČASE, ZA NJIMI PRIDE DAN PRAVIČNOSTI. DOKLER JE ŠE ČAS, NAJ SE ZATEKAJO K IZVIRU MOJEGA USMILJENJA, NAJ SE OKORIŠČAJO S KRVJO IN VODO, KI JE PRIVRELA ZANJE.

   O človeške duše, kam se boste zatekle na dan Božje jeze? Zdaj se zatekajte k izviru Božjega usmiljenja. O kako veliko število duš vidim – ki so slavile Božje usmiljenje in bodo v večnosti vekomaj prepevale zahvalno pesem.

   Dnevnik sv. Favstine Kowalske, odlomek št. 848

   Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Miro says:

     13. novembra, 2022 at 13:50

     O molitvi ROŽNEGA VENCA BOŽJEGA USMILJENJA več na:

     http://www.molitev.net/molitev/bozje-usmiljenje

     Odgovori
     • Miro says:

       13. novembra, 2022 at 13:55

       DNEVNIK SV. FAVSTINE , kjer se nahaja navedeni odlomek.

       http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

       Odgovori
6. janez says:

   13. novembra, 2022 at 9:29

   UPANJE, KI GA IMAJO UBOGI, NE BO NIKOLI RAZOČARALO (Šlibar msgr. Miroslav, RKC Dobrova)
   1. »Upanje, ki ga imajo ubogi, ne bo nikoli razočaralo.« (Ps 9,19). Te besede so aktualne tudi v današnjem času. Izražajo globoko resnico, ki jo vera vtisne predvsem v srca najbolj ubogih: povrnitev upanja, ki je bilo izgubljeno spričo krivic, trpljenja in nestalnosti življenja.

   Psalmist opiše položaj ubogega in ošabnost njegovega izkoriščevalca (prim. Ps 10,1-10). Kliče Božjo sodbo, ki bo povrnila pravico in odpravila krivičnost (prim. Ps 10,14-15). Zdi se, da v njegovih besedah skozi tek stoletij do današnjega dne odzvanja vprašanje, kako more Bog dopuščati takšno neenakost. Zakaj ne priskoči na pomoč, ko so ubogi poniževani? Zakaj so krivičniki v svojem početju srečni, ko pa Bog njihovo ravnanje obsoja ravno spričo trpljenja ubogih?

   V času nastajanja tega psalma je potekal obširen gospodarski razvoj. Kot je v takšnem stanju običajno, je tudi takrat prišlo do občutnega družbenega neravnovesja. Neenakomerna delitev dobrin je ustvarila številčno skupino revnih, katerih stanje je bilo v primerjavi z bogastvom redkih privilegiranih še dodatno dramatično. Sveti pisec motri in opisuje situacijo resnicoljubno in realistično.

   To je bil čas, ko so prevzetni ljudje brez posluha za Boga potiskali uboge v sužnost in si prilaščali še tisto njihovo malo, kar so imeli. Danes ni dosti drugače. V času gospodarske krize so mnogi prišli do premoženja, ki se v primerjavi z neštevilnimi izkoriščanimi ubogimi, ki jim manjka najosnovnejše in ki jih srečujemo na naših ulicah, zdi še večja nepravilnost. Na misel nam pridejo besede iz Knjige razodetja: »Praviš: premožen sem, obogatel sem in ničesar ne potrebujem. Ne zavedaš se, da si siromak in bednež, ubog, slep in nag.« (Raz 3,17) Tečejo stoletja, a stanje bogatih in revnih ostaja nespremenjeno, kot da nas zgodovinska izkušnja ne bi ničesar naučila. Besede psalma se torej ne tičejo preteklosti, ampak naše sedanjosti, postavljene pred Božjo sodbo.

   2. Tudi dandanes poznamo mnoge oblike suženjstva, v katerem so ujeti milijoni moških, žensk, mladih in otrok.
   Vsakodnevno srečujemo družine, primorane zapustiti svojo zemljo, da bi si vire preživetja poiskale drugje. Srečujemo sirote, ki so izgubile starše ali pa so jim bili nasilno iztrgani zaradi izkoriščevalskih namenov. Srečujemo mlade, ki iščejo poklicno uresničitev, a jih je kratkovidna gospodarska politika prikrajšala za delo. Srečujemo žrtve številnih oblik nasilja, od prostitucije do droge, ki so najgloblje ponižane. Kako pozabiti na milijone priseljencev, ki so žrtve mnogih skritih interesov, pogosto politično zlorabljeni in prikrajšani za solidarnost in enakopravnost? Vidimo tudi mnoge odrinjene in brezdomne osebe, ki tavajo po ulicah naših mest.
   Kolikokrat vidimo siromake, kako na smetiščih brskajo med odpadom in našimi viški, da bi si našli košček hrane in obleke! Oni sami so obravnavani kot človeški odpadek, soodgovorni pa za to pohujšanje ne čutijo nobene krivde. Reveži so pogosto označeni kot zajedavci družbe, odpusti pa se jim ne niti njihova revščina. Na njih povsod preži kritika. Okolica jih vedno dojema kot grožnjo ali kot nesposobne, zato si ne morejo dovoliti, da bi se počutili kako drugače, npr. nemočne in prestrašene.

   V že tako dramatičnem položaju jim ni dovoljeno uzreti konca predora. Prišli smo celo tako daleč, da nekateri razmišljajo o arhitekturi, ki bi revežem onemogočala prisotnost na ulicah, ki so značilen kraj sprejemanja vseh ljudi. Pohajajo z enega konca mesta na drugega in upajo, da najdejo delo, hišo ali vsaj sočutje. Vsaka možnost, ki se jim ponudi, postane svetlobna spirala; tudi tam, kjer bi morali najti vsaj pravičnost, se nad njimi razbesni tiranija. Pod žgočim soncem so prisiljeni neskončne ure pobirati pridelke, prejmejo pa posmehljivo nizko plačilo. Ni poskrbljeno za njihovo varnost pri delu in za razmere, v katerih bi se lahko počutili enaki drugim. Zanje ni ne zdravstvenega ne nezgodnega zavarovanja; tako rekoč ne obstaja možnost, da bi zboleli.
   Psalmist z neizprosnim realizmom opiše obnašanje bogatinov, ki plenijo revežem: »Na skrivnem preži kakor lev v zasedi, preži, da bi ujel nesrečnika; ujame nesrečnika, tako da ga potegne v svojo mrežo.« (Ps 10,9) Videti je, kot bi šlo za lov s pogonom, v katerem so reveži pognani v beg in naravnost v roke lovcem. V takšnih razmerah se srca mnogih zaprejo in želijo si postati nevidni. To množico revnih in ubogih vsakodnevna retorika prikazuje kot prenašanje nadloge. Postanejo prosojni, saj njihov glas nima več moči v družbi. To so moški in ženske, ki med našimi bivališči postajajo vedno bolj odtujeni in odrinjeni na rob.

   3. Psalm nam predstavi okoliščine, ki zaradi krivic, bridkosti in grenkobe zbujajo žalost. Kljub temu na lep način opiše ubogega. To je tisti, ki »zaupa v Gospoda« (prim. Ps 9,11), saj ima gotovost, da ne bo nikoli zapuščen. Ubogi oz. stiskani je v Svetem pismu človek zaupanja. Sveti pisec poda tudi razlog tega zaupanja: on »pozna svojega Gospoda« (prim. Ps 9,11), v biblični govorici pa poznati pomeni imeti oseben odnos, zaznamovan z naklonjenostjo in ljubeznijo.

   Takšen opis je za nas docela nepričakovan in naredi močan vtis. Gre predvsem za izraz veličine Boga, ko stoji pred ubogim. Njegova stvariteljska moč presega sleherno človeško pričakovanje in postane konkretna v spominjanju te konkretne osebe (prim. Ps 9,13). Prav takšno zaupanje v Gospoda in gotovost, da On ne pozabi, odpira vrata upanju. Ubogi ve, da ga Bog ne more zapustiti, zato vedno živi v prisotnosti Boga, ki se ga spominja. Njegova pomoč presega trenutno situacijo trpljenja in zarisuje pot osvoboditve, saj podpira v globini in spreminja srce.

   4. To je stalni refren Svetega pisma, ko opisuje delovanje Boga v prid revnim in ubogim. On »posluša«, »posreduje«, »ščiti«, »brani«, »odkupi«, »reši« … Ubogi ne more imeti Boga, ki bi spričo njegove molitve ostal ravnodušen ali molčeč. Bog uresničuje pravičnost in ne pozablja (prim. Ps 40,18; 70,6); še več, je njegovo zatočišče in mu vedno prihiti na pomoč (prim. Ps 10,14).
   Možno se je obdati z zidovi in zapreti vhode, da bi imeli občutek gotovosti zaradi svojega bogastva, na škodo onih, ki so ostali zunaj. Ne bo pa tako za vedno. »Gospodov dan«, kot ga opisujejo preroki (prim. Am 5,18; Iz 2-5; Jl 1-3), bo uničil pregrade med deželami in ošabnost maloštevilnih nadomestil s solidarnostjo mnogoštevilnih. Položaj odrinjenosti, ki ga trpijo milijoni, ne more več dolgo trajati. Njihovi klici se krepijo in objemajo celotno zemljo. Don Primo Mazzolari je zapisal: »Revež je stalen protest zoper naše krivice; revež je kot sod smodnika. Če mu daš iskro, se bo obrnil svet.«

   5. Nikoli ni mogoče spregledati moči sporočila, ki ga Sveto pismo pripisuje ubogim. Na vseh mestih Božja beseda označuje kot uboge tiste, ki nimajo nujnih stvari za življenje in so torej odvisni od drugih. To so stiskani, ponižani in pobiti na tla. Kljub temu Jezus ni imel zadržka, da se ne bi poistovetil z vsakomer iz te trume siromakov: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« (Mt 25,40) Zbežati pred takšnim poistovetenjem bi pomenilo razvodeniti razodetje in evangelij oropati konkretnosti. Bog, ki ga je želel razodeti Jezus, je velikodušen Oče, usmiljen, neizčrpen v svoji dobroti in milosti in podarja upanje zlasti tistim, ki so razočarani in brez prihodnosti.

   Našim očem ne more uiti, da se razglasitev blagrov, s katerimi je Jezus začel pridigati o Božjem kraljestvu, začne z besedami »blagor ubogim« (Lk 6,20). Smisel tega paradoksalnega oznanila je v tem, da ravno ubogim pripada Božje kraljestvo, saj so v takšni situaciji, da ga lahko sprejmejo. Koliko ubogih srečamo vsak dan! Včasih se zdi, da z razvojem civilizacije njihovo število narašča, namesto da bi se zmanjševalo. Tekom stoletij evangeljski blagor postaja vedno bolj paradoksalen; ubogi so vedno bolj ubogi, najbolj ubogi so ravno danes. Jezus pa, ki je vpeljal svoje Kraljestvo tako, da je v njegovo središče postavil uboge, nam želi povedati naslednje: vpeljal ga je on, nam, svojim učencem, pa je zaupal nalogo, da ga odgovorno razvijamo – dajajoč upanje ubogim. Nujno je, še posebej danes, ponovno oživiti upanje in povrniti zaupanje. Te naloge krščanska skupnost ne sme podcenjevati. Iz nje izhajata moč in verodostojnost našega oznanjevanja in pričevanja.

   6. V bližini ubogih Cerkev sama sebe prepoznava kot ljudstvo, razpršeno med številne narode, s poslanstvom, da vse vključi na skupno pot odrešenja in da se nihče ne čuti tujca ali izključenega. Stanje ubogih nas obvezuje, da se na noben način ne oddaljimo od Gospodovega skrivnostnega Telesa, ki trpi v njih. Poklicani smo, da se dotikamo njegovega Telesa; takšno služenje je pristna evangelizacija. Socialno zavzemanje za uboge ni dejavnost, ki bi bila privesek evangeljskega oznanila, marveč ravno nasprotno; dokazuje realizem krščanske vere in njeno zgodovinsko vrednost. Ljubezen, ki rojeva vero v Jezusa, njegovim učencem ne dovoljuje, da bi se zaprli v zadušljiv individualizem, skrit med drobce intimne duhovnosti, brez vpliva na življenje družbe (prim. Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 183).

   Pred kratkim smo objokovali smrt velikega apostola ubogih; Jean Vanier je s svojo predanostjo odprl nove poti sobivanja z osebami z družbenega obrobja. Od Boga je dobil dar, da svoje življenje posveti bratom in sestram, ki jih družba zaradi njihovih posebnih potreb pogosto izključuje. Bil je naš »svetnik za sosednjimi vrati«. S svojim navdušenjem je znal zbrati okrog sebe mnoge mlade, moške in ženske, ki so vsakodnevno delili ljubezen in povrnili nasmeh nebogljenim in ranljivim. Ponudil jim je barko rešitve proti osamljenosti in odrinjenosti. Njegovo pričevanje je spremenilo življenja številnih ljudi in pomagalo svetu gledati na najbolj ranljive in slabotne z drugačnimi očmi. Klic ubogih je bil slišan in obnovilo se je neporušljivo upanje z vidnimi in otipljivimi znamenji konkretne ljubezni, ki je še danes dostopna našim rokam.

   7. »Odločitev za uboge, ki jih družba zametuje in odmetava,« (Evangelii gaudium, 195) je prednostna izbira, ki so ji Kristusovi učenci poklicani slediti, da ne bi izdali verodostojnosti Cerkve in bi podarili učinkovito upanje nezaščitenim. Krščanska ljubezen najde v njej svojo potrditev, saj kdor svoje trpljenje zlije s Kristusovo ljubeznijo, prejme moč in evangeljskemu oznanilu daje veljavo.
   Dejavnosti kristjanov, tako ob priložnosti letošnjega svetovnega dneva ubogih kot še bolj v vsakdanjem življenju, ne obsegajo le pobud pomoči, sicer nujnih in hvalevrednih, ampak morajo ciljati na rast do polne pozornosti, ki jo dolgujemo vsakemu, ki se je znašel v stiski. »Takšna pozornost je začetek prave skrbi« (Evangelii gaudium, 199) za uboge, ko iščemo njihovo resnično dobrobit. Ni enostavno biti pričevalec krščanskega upanja sredi kulture potrošništva in odmetavanja viškov, saj je vse usmerjeno v površno in začasno zadovoljevanje potreb. Da bi znova odkrili bistvo in konkretizirali učinkovito oznanilo Božjega kraljestva, je treba spremeniti miselnost.

   Upanje dajemo tudi preko tolaženja, ki se udejanja, ko spremljamo uboge z vztrajnim naporom in ne le v trenutkih, ko smo polni navdušenja. Ubogi prejmejo resnično upanje, kadar v naši žrtvi prepoznajo zastonjsko dejanje ljubezni, ki ne pričakuje povračila, in ne takrat, ko vidijo, da se mi sami počutimo dobro, ker smo jim posvetili nekaj svojega časa.

   8. Številne prostovoljce, ki so pogosto zaslužni, da so prvi dojeli pomembnost takšne pozornosti do ubogih, prosim, da napredujejo v svoji zavzetosti. Dragi bratje in sestre, spodbujam vas, da v vsakem ubogem, ki ga srečate, iščete njegove resnične potrebe; ne ustavite se pri prvi materialni potrebi, ampak odkrijte dobroto, ki se skriva v njegovem srcu. To vas bo napravilo pozorne na kulturo in načine izražanja ubogih, kar bo začetek pristnega bratskega dialoga z njimi. Pustimo ob strani razlike, ki izhajajo iz ideoloških in političnih nazorov, ter uprimo pogled v bistvo, ki ne potrebuje mnogih besed, ampak ljubeč pogled in iztegnjeno roko. Nikoli ne pozabite, da »najhujša diskriminacija ubogih obstaja v pomanjkanju duhovne pozornosti« (Evangelii gaudium, 200).
   Ubogi najbolj od vsega potrebujejo Boga, njegovo ljubezen, ki jo vidno naredijo sveti ljudje, ki živijo ob njih in katerih preprostost življenja izraža in dovaja moč krščanske ljubezni. Bog se poslužuje mnogih poti in neskončnih orodij, da doseže srca ljudi. Drži, da ubogi pridejo do nas, ker jim delimo hrano, a njihove resnične potrebe presegajo sendvič ali topel obrok, ki jim ga postrežemo. Potrebujejo naše roke, da si bodo opomogli, naša srca, da bodo znova začutili čustveno toplino, našo navzočnost, da bodo premagali osamljenost. Preprosto, potrebujejo ljubezen.

   9. Včasih že majhna stvar zadošča, da oživi upanje: ustaviti se, nasmehniti se, poslušati. Za en dan pozabimo na statistike: ubogi niso številke, na katere se bi sklicevali in se ponašali s projekti in aktivnostmi v njihov prid. Ubogi so osebe, ki jim gremo naproti: so osamljeni mladi in stari, ki jih lahko povabimo na dom in z njimi delimo obrok. So moški, ženske in otroci, ki pričakujejo prijateljsko besedo. Ubogi so naši rešitelji, saj nam omogočajo, da srečamo obraz Jezusa Kristusa.

   Očem sveta se zdi nerazumno misliti, da bi uboštvo in revščina mogla biti rešilna moč, a ravno to uči apostol, ko pravi: »Ni vas veliko modrih po človeški plati, ni vas veliko mogočnih, ni vas veliko plemenitih po rodu. Nasprotno, Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta noro, da bi osramotil modre. Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta slabotno, da bi osramotil tisto, kar je močno. Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta neplemenito in zaničevano, tisto, kar je nično, da bi izničil bivajoče, da se pred Bogom ne bi nihče ponašal.« (1 Kor 26-29) Človeške oči ne morejo videti te rešilne moči. Oči vere pa vidijo in v prvi osebi doživljajo njeno delovanje, ki utripa v srcu Božjega ljudstva, ki je na poti. Nikogar ne izključuje, ampak vse vključuje v romanje spreobrnjenja zato, da bi uboge videli in ljubili.

   10. Gospod ne zapusti tistih, ki ga iščejo in prosijo za pomoč, »ne pozabi vpitja nesrečnih« (Ps 9,13), saj je njegovo uho vedno pozorno na njihov glas. Upanje, ki ga ima ubogi, se zna soočiti tudi s smrtjo, trpljenjem in izključenostjo, saj se zaveda, da ga Bog ljubi na poseben način. Njegovo stanje uboštva mu ne vzame dostojanstva, ki ga je dobil od Stvarnika. Živi v gotovosti, da mu bo dostojanstvo v polni meri povrnil sam Bog, ki ni ravnodušen do usode svojih najšibkejših otrok, marveč vidi njihove nadloge in bolečine, jih vzame v svoje roke ter jim da moč in pogum (prim. Ps 10,14). Upanje ubogega dobi moč v gotovosti, da ga je Gospod sprejel, da bo v njem našel resnično pravičnost in da ga bo v srcu okrepil za vztrajanje v ljubezni (prim. Ps 10,17).

   Učenci Gospoda Jezusa so postavljeni v položaj, da sejejo otipljiva znamenja upanja, če želijo biti zvesti evangelizatorji. Vse krščanske skupnosti in vse, ki vidijo potrebo po prinašanju upanja in tolažbe ubogim, prosim, da si prizadevajo, da bo letošnji svetovni dan ubogih v mnogih ljudeh okrepil voljo za dejansko sodelovanje z namenom, da se ne bi nihče počutil prikrajšanega za bližino in solidarnost. Naj nas spremljajo besede preroka Jezusa, ki naznanja drugačno bodočnost: »Vam pa, ki se bojite mojega imena, vzide sonce pravičnosti.« (Mal 3,20)

   http://miro-slibar.rkc.si/index.php/content/display/182

   V Vatikanu, na god sv. Antona Padovanskega, 13. junija 2019

   To nedeljo 13. novembra 2022 obhajamo svetovni dan ubogih. Naj bo gornji čudoviti prispevek msgr Šlibarja iz RKC Dobrova iz preteklega leta 14. 11. 2021 darovan za ta namen in nas pobliže seznani, kako je pomembna evangelizacija v današnjem svetu, da z Ljubeznijo, Usmiljenjem in Dobroto pomagamo ubogim in bolnim in tako dejavno Spolnjujemo Božjo Voljo! Tudi Jezus je povedal da je zato prišel na svet, zaradi ubogih, ponižanih in razžaljenih. Božja Pomoč in Usmioljenje Ostani Vedno z Nami!

   Odgovori
7. janez says:

   13. novembra, 2022 at 9:10

   Papež Frančišek: S sabo bomo odnesli samo to, kar smo dali
   S sabo bomo odnesli samo to, kar smo dali »V evangeliju (glej Mr 13,24-32) Jezus želi poučiti svoje učence o prihodnjih dogodkih. To ni najprej govor o koncu sveta, ampak je prej povabilo k dobremu življenju v sedanjosti, k čuječnosti in stalni pripravljenosti, da bomo polagali račun o našem življenju, ko bomo k temu poklicani. Jezus pravi: ‘Toda v tistih dneh, po tisti stiski, bo sonce otemnelo in luna ne bo dajala svoje svetlobe. Zvezde bodo padale z neba’ (Mr 13,24-25).

   Edina luč bo Gospod Jezus
   Pri teh besedah pomislimo na prvo stran Prve Mojzesove knjige, kjer se nahaja pripoved o stvarjenju: sonce, luna, nebesna telesa, ki od vsega začetka svetijo v skladu s svojo ureditvijo in dajejo luč, kar je znamenje življenja, so v današnjem evangeljskem odlomku opisane v svojem propadanju, kako padajo v temo in kaos, kar je znamenje konca. Luč pa, ki bo sijala v tistem zadnjem dnevu, bo edina in nova: to bo luč Gospoda Jezusa, ki bo prišel v slavi z vsemi svetniki. Ob tistem srečanju bomo končno videli njegovo obličje v polni luči Trojice; obličje, ki žari v ljubezni in pred katerim se bo v celotni resnici pokazalo tudi vsako človeško bitje.

   Cilj je končno srečanje z Gospodom
   Zgodovina človeštva in tudi osebna zgodovina vsakega med nami, ne more biti razumljena kot preprosto sosledje besed in dejanj, ki nimajo nobenega smisla. Prav tako se je ne more razlagati v luči neke fatalistične vizije, kakor da bi že vse bilo določeno glede na usodo, ki odvzema vsak prostor svobode in s tem preprečuje izbire, ki so rezultat dejanske odločitve. V evangeliju Jezus pravi, da imata zgodovina ljudstev in zgodovina posameznikov cilj, ki ga morata doseči: končno srečanje z Gospodom. Ne poznamo ne časa ne načina, kako se bo to zgodilo. Gospod je poudaril, da tega ‘ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin’ (Mr 13,32). Vse je varovano v skrivnosti Očeta. Pa vendar poznamo temeljno načelo, s katerim se moramo soočiti. Jezus pravi: ‘Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle’ (Mr 13,31). Dejanska ključna točka je tole: tisti dan bo vsak med nami moral dojeti, če je beseda Božjega Sina razsvetlila njegovo osebno življenje ali pa ji je obrnil hrbet in raje zaupal svojim lastnim besedam. Bolj kot kadarkoli prej bo to trenutek, da se dokončno prepustimo Očetovi ljubezni in zaupamo v njegovo usmiljenje.

   S sabo bomo odnesli samo to, kar smo dali
   Nihče ne more ubežati pred tem trenutkom. Zvijačnost, ki jo pogosto uporabimo pri našem obnašanju, da bi potrdili podobo, ki jo hočemo dati, ne bo več uporabna. Na isti način, moč denarja in ekonomskih sredstev, s katerimi mislimo, da lahko kupimo vse in vsakega, se ne bo več mogla uporabiti. S sabo ne bomo imeli ničesar drugega kot to, kar smo uresničili v tem življenju, ko smo verjeli njegovi besedi: vse in nič od tistega, kar smo živeli ali opustili. S sabo bomo odnesli samo to, kar smo dali.

   Zatecimo se k priprošnji Device Marije, da nas spoznanje naše začasnosti na zemlji ne pahne v tesnobo, ampak naj nam bo poziv k odgovornosti do nas, do bližnjega in do celotnega sveta.«

   (Papež Frančišek v nagovoru pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja, na Trgu sv. Petra, 18.11.2018)

   Odgovori
8. Miro says:

   13. novembra, 2022 at 8:30

   GOD SV. STANISLAVA KOSTKA – VEDNO JE BIL PRIPRAVLJEN POMAGATI – »OBOGATI NAS SAMO TO, ČESAR NAM NIHČE NE MORE VZETI,« JE DEJAL

   Stanislav je bil iz sloveče rodbine Kostka, ki je v poljski državi zavzemala visoke službe in častna mesta. Rodil se je 28. oktobra 1550 na gradu Rostkow v Mazoviji, kjer je preživel prvih štirinajst let življenja. Šolal se je ob domačem učitelju. Nato je v spremstvu domačega učitelja skupaj s starejšim bratom Pavlom šel na Dunaj na jezuitsko gimnazijo. Prvo leto so stanovali v gimnazijskem internatu, potem pa je bil zavod ukinjen in šli so stanovat v hišo nekega protestanta. Brat Pavel je svobodo zlorabil tako, da je zahajal v slabo družbo in je zanemarjal študij, Stanislav pa je ostal zvest šolskemu delu in vzgoji svojega značaja. To bratu ni bilo po volji, saj je bil Stanislav zanj živi očitek njegove napačne poti. Stanislav je bratu govoril: »Živeti hočem, kakor je Bogu všeč, če je tebi, brat, všeč ali ne!«

   ZBEŽAL JE V RIM, KJER GA JE ZA NOVINCA V SAMOSTANU SPREJEL FRANČIŠEK BORGIA

   Stanislav Kostka je pomoč iskal v molitvi in v pogostem prejemanju obhajila: k obhajilu je hodil vsako nedeljo, kar je bilo v tistih časih nekaj posebnega. Bratovo življenje je bilo vedno slabše, zato je bil do Stanislava vedno hujši. Po treh letih šolanja na Dunaju je Stanislav sklenil, da vstopi v jezuitski red. Na Dunaju si ga niso upali sprejeti, ker so se bali mogočnega očeta, zato je Stanislav prek Nemčije zbežal v Rim, kjer ga je vrhovni voditelj reda, generalni provincial Frančišek Borgia, ki je tudi svetnik, sprejel za novinca v rimskem samostanu. Takle mlad fant, ki 1500 kilometrov dolgo pot naredi peš, si je mislil, pač že mora imeti trden redovniški poklic!

   Sedemnajstletni Stanislav se je zdaj počutil resnično srečnega. Očetu je sporočil, kje je, in prosil ga je, naj izreče svoj pristanek, ker da bo potem mirnejši. Oče mu je najprej napisal zelo strogo pismo, v katerem mu je očital nehvaležnost. Stanislav je te očitke priznal za upravičene, toda očetu je pojasnil, da je ravnal tako, ker se mu je zdelo, da mora predvsem spolnjevati božjo voljo. Ta krotki sinov odgovor je očeta razorožil in dal mu je svoj pristanek in blagoslov.

   OKOLI SEBE IZŽAREVAL ČISTOST IN VEDRINO

   Mladi novinec je bil vsem vzor: bil je pobožen, v molitvi kakor zamaknjen, med tovariši veder, sproščen, vesel, razigran, okoli sebe je izžareval čistost in vedrino. Vedno je bil pripravljen pomagati. »Obogati nas samo to, česar nam nihče ne more vzeti,« je dejal, ko so ga zaradi njegove dobrote hvalili. Posebno vneto je častil Mater božjo. V jezuitskem redu je bil dobrih devet mesecev, kajti že 15. avgusta 1568 je nenadoma zbolel in umrl v osemnajstem letu življenja. Že prej je napovedal, da bo praznik nebeške Matere obhajal pri njej. Leta 1726 je bil slovesno razglašen za svetnika, njegov god pa obhajamo 13. novembra. Sijaj njegove duše je privlačil okolico, ko je bil še živ, po njegovi smrti in poveličanju pa njegova privlačnost ne pozna meja.

   Tudi prva slovenska gimnazija, Škofovi zavodi v Šentvidu nad Ljubljano, so nosili ime po njem. Zaradi svoje zvestobe študiju in resni samovzgoji velja Stanislav Kostka za zavetnika (dijaške) mladine. Nam je posebno ljub tudi zato, ker je slovanske krvi; slovanskih svetnikov pa v cerkvenem koledarju ni veliko.

   Med Slovenci je zelo razširjeno ime Stanislav (Stanko, Stane, Stanislava, Stanka). Tisti, ki so pri krstu prejeli to ime, imajo za svojega nebeškega zavetnika današnjega svetnika ali Stanislava, škofa in mučenca, ki god uje 11. aprila.

   Povzeto po: https://revija.ognjisce.si/iz-vsebine/pricevalec-evangelija/1383-stanislav-kostka-umrl-1568

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
   Sv. Stanislav Kostka, prosi za nas!

   Odgovori
9. Miro says:

   12. novembra, 2022 at 20:19

   V DEJANJIH IZPRIČANA LJUBEZEN

   LJUBEZEN NE ŽIVI OD BESED, NITI JE Z BESEDAMI NE MOREMO RAZLOŽITI – ZLASTI NE
   TISTE LJUBEZNI, KI SLUŽI NJEMU, KI OD NJEGA PRIHAJA, KI NJEGA NAJDE IN SE GA DOTIKA.
   DOSEČI MORAMO SRCA IN ZATO MORAMO LJUBEZEN DOKAZATI Z DEJANJI.

   Misel sv. Matere Terezije

   Odgovori
10. Miro says:

    12. novembra, 2022 at 20:16

    JEZUS ME VABI K ZAUPLJIVI MOLITVI, TUDI ČE BO NADLEŽNA

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 18,1-8)

    Povedal jim je še priliko, kako morajo vedno moliti in se ne naveličati. Rekel je: »V nekem mestu je bil sodnik, ki se ni bal Boga in se ni menil za človeka. In v tistem mestu je bila tudi vdova, ki je prihajala k njemu in ga prosila: ›Pomagaj mi do pravice proti mojemu nasprotniku.‹ Dolgo ni hotel, potem pa je rekel sam pri sebi: ›Čeprav se ne bojim Boga in se ne menim za človeka, bom tej vdovi, ker me nadleguje, vendarle pomagal do pravice, da me ne bo s svojim prihajanjem izmučila do konca.‹«

    Gospod je rekel: »Poslušajte, kaj pravi krivični sodnik! Mar Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu? Bo mar odlašal? Povem vam: Hitro jim bo pomagal do pravice. Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+17%2C20-26&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Duhovna misel: Gledam vdovo, ki prihaja k sodniku iskat pravico. Sodnik je nadut in se ne zmeni zanjo. Vdova je simbol nemoči, vendar je vztrajna in celo nadležna. Zaradi ljubega miru ji sodnik pomaga do pravice. Jezus me vabi k zaupljivi molitvi, tudi če bo nadležna. Gospod, okrepi mojo voljo, da bom bolj vztrajen v svoji prošnji in veroval, da boš ti vedno poskrbel za vse. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    Odgovori