Članki za dušo

15.001 Responses to Članki za dušo

1. Hvala says:

   26. novembra, 2022 at 14:42

   Strpnost je plemenita hči vživetja v drugega. Strpnost pomeni obzirnost do bližnjega, ki misli in čuti drugače kakor mi.

   (Anton Trstenjak)

   Odgovori
2. Miro says:

   26. novembra, 2022 at 12:43

   ZVESTI IN USMILJENI

   TI, GOSPOD, MI NE BOŠ ODTEGNIL SVOJEGA USMILJENJA, TVOJA DOBROTA IN
   TVOJA ZVESTOBA ME BOSTA VEDNO ČUVALI. (Ps 40,12)

   Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=97&t=5#Zvesti+in+usmiljeni

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
3. Miro says:

   26. novembra, 2022 at 12:41

   Nadaljevanje članka o zakonu (Rafael Díaz)

   ODGOVORNO STARŠEVSTVO

   »Po sami svoji naravi sta ustanova zakona in zakonska ljubezen naravnani na roditev in vzgojo otrok in dosežeta v njih tako rekoč svojo krono. Otroci so zares najodličnejši dar zakona in kar največ prispevajo k blagru staršev samih. Bog, »ki je od začetka človeka ustvaril kot moža in ženo« (Mt 19,4), je človeku hotel dati neko posebno deležnost pri svojem stvariteljskem delovanju in je tudi moža in ženo blagoslovil z besedami: »Rodita in se množita« (1 Mz 1,28). Zato pravilno pojmovana zakonska ljubezen in celotni iz te izvirajoči način družinskega življenja — ne da bi podcenjevali druge namene zakona — težita za tem, da bi bili zakonci pripravljeni pogumno sodelovati z ljubeznijo Stvarnika in Odrešenika, ki hoče po njih nenehno večati in bogatiti svojo družino« (Katekizem, 1652). Zato je »izmed zakoncev, ki na tak način spolnjujejo od Boga jim zaupano nalogo, treba dati posebno priznanje tistim, ki z modro in skupno soglasnostjo velikodušno sprejmejo tudi večje število otrok, da bi jih ustrezno vzgojili.«

   Stereotip družine, ki jo predstavlja sedanja prevladujoča kultura, nasprotuje številčni družini, kar se upravičuje z ekonomskimi, socialnimi, higienskimi razlogi itd. Toda »prava vzajemna ljubezen presega skupnost moža in žene in se razširja na njune naravne sadove: na otroke. Po drugi strani pa sebičnost skrči to ljubezen na preprosto zadovoljitev nagona in uniči odnos, ki povezuje starše in otroke. Nekdo, ki lahko sklepa, da je prišel na svet proti volji svojih staršev: da ni sad čiste ljubezni, ampak neprevidnosti ali pomote, bo težko začutil, da je dober otrok — pravi otrok — svojih staršev. (…) Vendar je jasno, da izhajajo napadi na številčne družine iz pomanjkanja vere, so sad družbe, ki ni sposobna razumeti velikodušnosti, ki želi zamaskirati sebičnost in nekatere nečedne prakse z navidezno altruističnimi nagibi.«

   Tudi ob velikodušni pripravljenosti na starševstvo se lahko zgodi, da zakonce »mnogokrat ovirajo nekatere življenjske razmere današnjega časa in da se kdaj utegnejo nahajati v okoliščinah, ko vsaj začasno ni mogoče povečati števila otrok.« »Če torej zaradi fizičnih ali psiholoških pogojev zakoncev ali pa zaradi zunanjih okoliščin obstajajo resni razlogi za razmik med rojstvi, uči Cerkev, da je dovoljeno posluževati se naravnih menjav, ki jih imajo rodilne zmožnosti. Dovoljeno je torej rabiti zakonske pravice samo v nerodovitnih dneh ter tako uravnavati rojstva.«

   Notranje grešno je vsako »dejanje, ki bi v predvidenju zakonskega dejanja ali v njegovem poteku ali v njegovih naravnih posledicah hotelo služiti kot cilj ali kot sredstvo za preprečitev porajanja življenja.«

   Tudi če gre za namerno zakasnitev novega spočetja, je moralna vrednost zakonskega dejanja, izvršenega v neplodnih dneh žene, drugačna od dejanja, opravljenega s pomočjo kontracepcijskega sredstva. »Po svojem notranjem ustroju zakonsko dejanje namreč istočasno globoko zedinja zakonce in ju usposablja za porajanje novih življenj po zakonih, zapisanih v moško in žensko naravo. Če se torej ohranita oba omenjena smisla; namreč smisel združitve in smisel roditve, obdrži tudi uporaba zakona polni pomen medsebojne in resnične ljubezni ter svojo naravnavo k vzvišenemu poslanstvu starševstva, k čemer je človek poklican.« Z uporabo kontracepcije se izključi roditveni smisel zakonskega dejanja; uporaba zakona v ženinih neplodnih dneh pa spoštuje neločljivo povezanost združitvenega in roditvenega smisla človeške spolnosti. V prvem primeru je zagrešeno pozitivno dejanje, da bi bilo onemogočeno spočetje, pri čemer je iz zakonskega dejanja izključena njegova lastna zmožnost v redu porajanja; v drugem primeru pa se zgolj opusti uporabo zakona v ženinih plodnih obdobjih, kar sámo po sebi ne odvzame roditvene zmožnosti nobenemu drugemu zakonskemu dejanju v trenutku njegove uresničitve. Zato odgovorno starševstvo, kot ga uči Cerkev, na noben način ne vključuje kontracepcijske miselnosti; nasprotno, ustreza določeni situaciji, ki nastane zaradi trenutnih okoliščin, ki jih človek ne išče, ampak ga doletijo, in ki skupaj z molitvijo lahko doprinesejo k močnejši zedinjenosti zakoncev in vse družine.

   Celoten članek na: https://opusdei.org/sl-si/article/tema-25-zakon/

   Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov, zaupamo vate!

   Odgovori
4. Miro says:

   25. novembra, 2022 at 16:32

   ZARADI SVOJE GREŠNOSTI SI NE UPAŠ STATI V BOŽJI NAVZOČNOSTI, TODA
   BESEDE LITURGIJE CERKVE TI DAJEJO GOTOVOST: »PO KRISTUSU, NAŠEM GOSPODU.«
   KAKO MOREŠ MISLITI, DA VSE JEZUSOVO TRPLJENJE, VSA DOBRA DELA MARIJE IN
   SVETNIKOV NISO DOVOLJ, DA PODKREPIJO TVOJE MALE MOLITVE?

   Frančišek Van Thuan, Pot upanja

   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

   Odgovori
5. Miro says:

   25. novembra, 2022 at 16:21

   NAUK SMOKVINEGA DREVESA – JEZUS KAŽE, KAKO VSE V NARAVI DOZOREVA. TUDI ZGODOVINA SE TAKO BLIŽA K SVOJEMU CILJU, KI BO TRAJNO SREČANJE S KRISTUSOM

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 21,29-33)

   Povedal jim je priliko: »Poglejte smokvino drevo in vsa drevesa. Ko začenjajo brsteti, vidite in sami od sebe veste, da je poletje že blizu. Tako tudi vi, ko boste videli, da se to dogaja, védite, da je blizu Božje kraljestvo. Resnično, povem vam: Ta rod nikakor ne bo prešel, dokler se vse ne zgodi. Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle.«

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+21%2C29-33&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   Jezus kaže, kako vse v naravi dozoreva. Tudi zgodovina se tako bliža k svojemu cilju, ki bo trajno srečanje s Kristusom. Ob zagotovilu Božje besede se bom zavedal, da sem v vedno večji Jezusovi bližini in se trudil, da bo ta odnos živ. Gospod, okrepi mi vero, da se bom z veseljem pripravljal na končno srečanje s teboj in ga pričakoval v dejavni ljubezni. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Miro says:

     25. novembra, 2022 at 16:21

     SMOKVINA PRILIKA (Ervin Mozetič, Pridi in poglej)

     https://portal.pridi.com/2022/11/25/smokvina-prilika-2/

     Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

     Odgovori
6. Hvala says:

   25. novembra, 2022 at 14:30

   Blaženi Carlo Acutis je pri petnajstih letih postal popolnoma dozorel, dosegel je popolnost, ki jo je JEZUS ZA NJEGA PREDVIDEL V NAČRTU.

   Gospod daje dozorelost ljudem pri različnih starostih. Gospod lahko prepreči vsako bolezen pri vsakem človeku, vsako vojno ali nasilje, VENDAR NAŠA POTA NISO GOSPODOVA POTA.

   Odgovori
7. Miro says:

   25. novembra, 2022 at 14:11

   PET PRIČEVANJ O BLAŽENEM NAJSTNIKU, KI SE BODO DOTAKNILA VAŠEGA SRCA

   KAKŠEN JE BIL MLADI BLAŽENI V OČEH SVOJE BABICE, PRIJATELJA IZ SREDNJE ŠOLE, DUHOVNEGA VODJE, BRATA FRANČIŠKANA IN UČITELJA

   Vnema za Jezusa in evharistijo, zavzetost za dobrodelnost in nasprotovanje splavu. To je portret blaženega Carla Acutisa skozi pričevanja petih ljudi, ki so mu bili zelo blizu.

   Od babice do srednješolskega prijatelja, od patra frančiškana do enega od njegovih učiteljev. 15-letnika, ki je predčasno umrl zaradi levkemije leta 2006, je od ostalih vrstnikov ločila neizmerna strast do Gospoda. Njegova zgodba je neverjetna in primer mlade ter redke svetosti.

   Več o tem: http://sticna.org/news/5-pricevanj-o-blazenem-najstniku-ki-se-bodo-dotaknila-vasega-srca?uid=78074

   Božje usmiljenje, ki izviraš in Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

   Odgovori
8. Miro says:

   25. novembra, 2022 at 13:55

   Nadaljevanje članka o zakonu (Rafael Díaz)

   BISTVENE ZNAČILNOSTI ZAKONA

   »Bistveni lastnosti zakona sta enost in nerazvezljivost, ki v krščanskem zakonu zaradi zakramenta dobita posebno trdnost« (ZCP, 1056). Mož in žena »v zakonski zvezi nista več dva ampak eno telo (Mt 19,6) (…). Takšno tesno zedinjenje, obstoječe v medsebojni podaritvi dveh oseb, pa tudi blagor otrok – oboje zahteva popolno zvestobo zakoncev in terja njuno nerazvezno enoto.«

   »Tudi z dolžnim priznavanjem enakega osebnostnega dostojanstva tako ženi kakor možu v njuni medsebojni in polni ljubezni se v jasni luči razodeva od Gospoda potrjena enovitost zakona. Mnogoženstvo nasprotuje temu enakemu dostojanstvu in zakonski ljubezni, ki je ena sama in izključujoča« (Katekizem, 1645).

   »V svojem oznanjevanju je Jezus brez dvoumja učil glede prvotnega smisla zveze moža in žene, kakršno je hotel Stvarnik od začetka: od Mojzesa dano dovoljenje, da mož odslovi svojo ženo, je bilo popuščanje nasproti trdoti srca (prim. Mt 19,8); zakonska enota moža in žene je nerazvezljiva; Bog sam jo je sklenil: “Kar je Bog združil, tega naj človek ne ločuje” (Mt 19,6)« (Katekizem, 1614). V moči zakramenta, s katerim krščanska zakonca izražata in sta deležna skrivnosti edinosti ter rodovitne ljubezni med Kristusom in Cerkvijo (Ef 5,32), pridobi nerazvezljivost nov in globlji pomen, ki okrepi izvorno trdnost zakonske vezi, tako da »trdnega [to pomeni sklenjenega med dvema krščenima] in izvršenega zakona ne more razvezati nobena človeška oblast in noben razlog; razveže ga le smrt« (ZCP, 1141).

   »Ločitev zakona je velik greh zoper naravno nravno postavo. Prelomiti hoče pogodbo, s katero sta zakonca svobodno privolila, da bosta drug z drugim živela do smrti. Ločitev zakona je žalitev zoper odrešenjsko zavezo, ki je zakramentalna poroka njeno znamenje« (Katekizem, 2384). »Zgoditi se more, da je eden od zakoncev nedolžna žrtev ločitve, ki jo izreče civilna postava; ta zakonec v tem primeru ne ravna zoper nravno zapoved. Obstaja znatna razlika med zakoncem, ki si je iskreno prizadeval, da bi bil zvest zakramentu zakona in se vidi po krivici zapuščenega, ter tistim, ki z veliko krivdo s svoje strani razbije kanonično veljaven zakon« (Katekizem, 2386).

   »Obstajajo pa položaji, ko skupno zakonsko življenje iz zelo različnih razlogov postane praktično nemogoče. V takih primerih Cerkev dovoljuje fizično ločitev zakoncev in konec sožitja. Zakonca ne nehata biti pred Bogom mož in žena; nista svobodna, da bi sklenila novo zvezo. V tem težavnem položaju bi bila sprava — če je možna — najboljša rešitev« (Katekizem, 1649). Če potem, ko sta se razšla, »ostane civilna ločitev edini možni način, kako zagotoviti neke zakonite pravice, skrb za otroke ali obrambo dediščine, jo je mogoče tolerirati, ne da bi sestavljala moralno krivdo« (Katekizem, 2383).

   Če je po ločitvi sklenjena nova zveza, tudi če jo civilni zakon priznava, se »ponovno poročeni zakonec tedaj znajde v položaju javnega in trajnega prešuštva« (Katekizem, 2384). Ločeni in znova poročeni, čeprav so še naprej vključeni v Cerkev, ne morejo biti pripuščeni k prejemanju evharistije, ker sta njihov stan in življenjski položaj v objektivnem nasprotju s tisto vezjo nerazvezljive ljubezni med Kristusom in Cerkvijo, ki jo evharistija predstavlja in udejanja. »Spravo v zakramentu pokore, ki odpira pot k evharističnemu zakramentu, je mogoče podeliti samo tistim, ki obžalujejo prekršitev znamenja zaveze s Kristusom in zvestobe do njega ter so odkritosrčno pripravljeni živeti tako, da to ne bo v protislovju z nerazvezljivostjo zakona. To je konkretno tedaj, kadar mož in žena iz resnih razlogov — na primer zaradi vzgoje otrok — ne moreta izpolniti dolžnosti ločitve, a se obvežeta živeti povsem vzdržno, to je, da se vzdržita dejanj, ki so pridržana zakoncem.«

   Celoten članek na: https://opusdei.org/sl-si/article/tema-25-zakon/

   Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov, zaupamo vate!

   Odgovori
9. Hvala says:

   25. novembra, 2022 at 13:25

   DECEMBERSKO SREČANJE Z DIREKTORJEM EXODUS TV

   http://prenova.rkc.si/index.php/dejavnosti/molitvena-srecanja/288-zoran-kodela-mb

   Odgovori
10. janez says:

    25. novembra, 2022 at 10:58

    Družina Sveta Mati Terezija: »Če bom kdaj svetnica, bom svetnica ‘teme’.«
    23. 9. 2007 | Marjan Pogačnik | Duhovnost
    Podrobnejše razkritje mističnega življenja kalkutske svetnice matere Terezije in njene »noči vere«
    Celo človek, tako poln vere, upanja in ljubezni, kot je bila mati Terezija, je »trpel zaradi božje tišine«, je 1. septembra v Loretu dejal papež Benedikt XVI., ko je nagovoril množico mladih.

    Papež je o preizkušnji kalkutske svetnice spregovoril prav v času, ko je izšla knjiga o notranjem duhovnem življenju matere Terezije, ki je v Združenih državah in drugod po svetu, tudi v nekatoliškem tisku, naletela na velik odmev. Delo z naslovom »Mother Teresa: Come Be My Light« – Mati Terezija: Pridi, bodi moja luč je uredil p. Brian Kolodiejchuk iz reda misijonarjev ljubezni, postulator za razglasitev matere Terezije za svetnico, ki je napisal tudi spremno besedilo. V knjigi so objavljena pisma, ki jih je redovnica, ki je umrla pred desetimi leti in je bila leta 2003 razglašena za blaženo, napisala v različnih časovnih obdobjih svojim duhovnim voditeljem. Njeni zapisi potrjujejo, da je zelo dolgo doživljala hudo notranjo preizkušnjo. O tem vidiku njenega notranjega doživljanja so v Vatikanu ob razglasitvi za blaženo v uradni biografiji zapisali: »Obstaja junaška plat te velike žene, ki je bila razkrita šele po njeni smrti. Njeno notranje življenje, skrito pred očmi vseh, skrito celo tistim, ki so ji bili najbližji, je bilo zaznamovano z izkušnjo globokega, bolečega in neznosnega občutka ločenosti in celo zavrženosti od Boga, skupaj z rastočim hrepenenjem po njegovi ljubezni. To svojo notranjo izkušnjo je sama imenovala ‘tema’. Boleča noč njene duše, ki se je začela približno takrat, ko je začela svoje delo za uboge in ga nadaljevala do konca življenja, je mater Terezijo vodila v še globljo združenost z Bogom. Po temi je bila mistično deležna Jezusove žeje, njegovega bolečega in gorečega hrepenenja po ljubezni pa tudi notranjega obupa ubogih.«

    Med največjimi mistiki
    Kalkutska svetnica je svet pretresla z gorečo ljubeznijo do Boga in ljudi, še zlasti najbolj zapuščenih, in z izjemno rodovitnostjo – ustanovila je okoli 550 domov za uboge v več kot 130 državah, število njenih redovnikov in redovnic pa se je še po smrti s 3850 povzpelo na 4800. Odslej jo poznamo tudi po noči vere, ki njenemu duhovnemu življenju in rodovitnosti daje še drugačen pečat. Papeški pridigar Raniero Cantalamessa v članku v časniku Avvenire poudarja, da notranje preizkušnje »ne zmanjšujejo veličine matere Terezije, ampak jo samo še povečujejo in jo postavljajo ob bok največjim krščanskim mistikom«.

    Ključ, ki odpira skrivnost duhovnega življenja matere Terezije, je njena strastna ljubezen do Jezusa, pravi postulator Kolodiejchuk. Sama je o obdobju po odhodu iz rodnega Skopja in vstopu k sestram loretinkam zapisala: »Gorela sem od hrepenenja, da bi ga ljubila, kakor ga doslej še nihče ni ljubil«. Znamenje posebne ljubezni do Jezusa je bila zaobljuba, ki jo je pet let po večnih zaobljubah na spovednikovo dovoljenje napravila leta 1942 med duhovnimi vajami. Obljubila je, da Bogu ne bo nikoli ničesar odrekla; če bo to storila, pa bo to imela za smrtni greh. Kot je pozneje pojasnila, je »Jezusu hotela dati nekaj zelo lepega, nekaj brez pridržka«. Ta zaobljuba je bila središčna v njenem duhovnem življenju in ji je tudi dajala moči v obdobjih preizkušenj. Nanjo je gledala kot na sveto zvezo, ki jo je združevala z Ženinom.

    Ta je njeno obljubo vzel zares. Kot pričajo njena pisma, je po 10. septembru 1946 imela vrsto notranjih mističnih pogovorov z Jezusom. Prosil jo je, naj ustanovi popolnoma novo redovno skupnost, povsem posvečeno služenju najbolj ubogim med ubogimi. Dve ohranjeni Terezijini pismi govorita o tem, da je bil Terezijin odziv na Jezusovo povabilo zelo človeški. Strah jo je bilo, da bo to, za kar jo Jezus prosi, zelo težko. »Misel, da bi jedla, spala, živela kot Indijci, me je navdala s strahom,« je zapisala. Ljudje bodo mislili, da je nora, si je govorila. Vendar je Jezus s svojo prošnjo vztrajal. »Potem sem znova zaslišala zelo jasen glas: Vedno si govorila: ‘Stori z menoj, kar želiš.’ Zdaj hočem to storiti. Zdaj mi pusti, moja nevestica, moja mala. Ne boj se. Vedno bom s teboj. Trpela boš in zdaj trpiš, toda če si moja mala nevesta, nevesta križanega Jezusa, boš morala nositi te viharje v srcu. Pusti, da storim. Ne odklanjaj mi. Ljubeče mi zaupaj, slepo mi zaupaj’.«

    Občutek zapuščenosti in hrepenenje, ki boli
    Kmalu po tem, ko ji je nadškof Perier januarja 1948 dal dovoljenje, da začne živeti med najbolj ubogimi na ulicah Kalkute, se je spremenilo tudi njeno notranje doživljanje. Če je še pred tem čutila tesno združenost z Jezusom, tega občutka zdaj ni bilo več. »Kot da bi se mi moj Gospod do konca podaril. Toda sladkost in tolažba in združenje teh šestih mesecev so prehitro minili,« je zapisala p. Neunerju. Naenkrat se je čutila samo, ločeno od Ženina, po katerem je tako hrepenela. Ostala sta ji le še predanost in slepo zaupanje.

    »V duši čutim le strašno bolečino izgube Boga, ki mu ni mar zame, Boga, ki ni Bog, Boga, ki ne obstaja zares,« beremo v enem izmed njenih pisem. V drugem pa je zapisala: »To strašno hrepenenje še naprej raste in čutim, kot da se bo nekoč nekaj v meni zlomilo. In potem ta tema, ta osamljenost, ta občutek strašne samote. In vendar hrepenim po Bogu. Hrepenim, da bi ga ljubila z vsako kapljico življenja v sebi. Hočem ga ljubiti z globoko osebno ljubeznijo.« »V moji duši je toliko protislovja, globoko hrepenenje po Bogu, tako globoko, da boli, nenehno trpljenje – hkrati pa občutek, da nisem zaželena od Boga, da sem zavržena, prazna, brez vere, brez ljubezni, brez gorečnosti …«

    Kljub tem strašnim občutkom se je še naprej izročala Bogu: »Tema je tako temna in bolečina tako boleča, toda sprejmem, kar koli mi daje, in dajem, kar koli vzame.«

    Temna noč vere
    V tem doživljanju matere Terezije ni težko prepoznati značilnega znamenja za to, kar po svetem Janezu od Križa učitelji mistike običajno imenujejo temna noč vere, pravi papeški pridigar Cantalamessa. Na poti duhovne rasti obdobja duhovne preizkušenosti ali »noči čutov«, kot jih tudi imenuje sv. Janez od Križa, niso neobičajen pojav, še zlasti pa so značilna za nekatere svetnike. V teh preizkušnjah se prečiščuje vera, to pa dušo vodi k popolnejši povezanosti z Bogom in večji nenavezanosti na stvari. »Zapuščeni smo tako,« noč vere opisuje Johannes Tauler, »da nimamo več zavesti Boga in pademo v tesnobo, da ne vemo, ali smo bili kdaj koli na pravi poti, pa tudi ne, ali Bog sploh obstaja, ali smo sami živi ali mrtvi. Prevzame nas čuden strah, zdi se, da se je vse na svetu uperilo proti nam. Nimamo več izkušnje ali zavedanja Boga, toda tudi do vsega drugega čutimo odpor in zdi se, da smo ujeti med dve steni.«

    Od samega začetka reda misijonark ljubezni je bila notranja tema sopotnica matere Terezije, je v pogovoru za Družino (št. 32/2003) in Božje okolje (št. 4/2003) povedal postulator p. Kolodiejchuk. Pisma, ki jih je napisala v petdesetih in šestdesetih letih, pričujejo o močni bolečini, ki jo je čutila zaradi velike želje po Bogu. Do premora v njeni preizkušnji je prišlo leta 1958, ko je zmagovito zapisala: »Danes je moja duša polna ljubezni, polna neizrazljivega veselja in neprekinjene združenosti v ljubezni«, vendar je ta predah trajal le nekaj tednov. Kasneje je o svoji temi pisala veliko manj, saj se je navadila živeti z njo. Še v sedemdesetih in osemdesetih letih se je o tem pogovarjala z duhovnimi voditelji. Dve leti pred smrtjo je dejala, da je prejela čudovit dar od Boga, da mu je lahko podarila praznino, ki jo je čutila. Kolikor vemo danes, pravi p. Kolodiejchuk, je mati Terezija ostala v stanju »temne« vere in popolne predanosti vse do smrti.

    Popoln molk o notranji preizkušnji
    Mati Terezija je o svoji preizkušnji molčala. Bala se je, da bi z govorjenjem o svojem notranjem doživljanju pozornost pritegnila nase. Škofa Periera iz Kalkute je prosila, naj drugemu škofu ničesar ne pove o mistični razsežnosti njenega življenja in nastanku reda, »kajti če bodo ljudje poznali začetek, se bodo osredotočili name in ne na Jezusa.« Ponavljala je: »Božje delo. To je božje delo.« Celo njej najbližji niso ničesar slutili. Po njenih navodilih naj bi duhovni voditelj uničil vsa njena pisma, vendar so se nekatera ohranila, ker je z njenim dovoljenjem nekatera skopiral za nadškofa in kasnejšega kardinala Lawrenca Picachyja, tako da so jih našli pri njem po njegovi smrti. Mati Terezija je s prikrivanjem lastnega doživljanja po besedah Raniera Cantalamesse na junaški način uresničila izrek puščavskih očetov, da je ne glede na to, kako veliko je trpljenje, naša zmaga nad njim v molku.

    Kot pravi p. Kolodiejchuk, so jo notranje preizkušnje ohranjale v ponižnosti. Čeprav je dobivala nagrade in bila deležna izjemne medijske pozornosti, je govorila, da se je to ne dotakne, ker hoče samo Jezusa. »Notranje trpljenje je bilo tako veliko, da vsa reklama in vse govorjenje name ni imelo nobenega učinka,« je dejala. Doživljanje notranje teme petdeset let je nekaj izjemnega tudi v primerjavi z drugimi svetniki, ker kaže na silno vero, kar je bila poleg ljubezni po besedah postulatorja ena izmed največjih njenih kreposti. To pa ji je bilo mogoče – kot je odgovorila v nekaj intervjujih na vprašanje, kako to zmore –zato, ker je prejemala Jezusa v evharistiji in našla moč v maši, molitvi, rožnem vencu.

    Mati Terezija je vzdržala hudo notranje trpljenje. »Pravijo, da ljudje v peklu trpijo večne bolečine zaradi izgube Boga; vse to trpljenje bi prestali, če bi imeli le malo upanja na to, da bodo nekoč posedovali Boga. V svoji duši čutim ta strašni občutek izgube Boga, ki mu ni mar zame, Boga, ki ni Bog, Boga, ki ne obstaja zares.« Terezijino doživljanje nam pomaga razumeti sv. Katarina iz Genove, ki trpljenje duš v stanju notranje »teme« primerja s trpljenjem v vicah in pravi, »da je tako veliko, da ga je mogoče primerjati le s trpljenjem v peklu«, da pa je v njej »silno zadoščenje«, ki ga je mogoče primerjati le »z zadoščenjem svetnikov v nebesih«. Tudi po besedah Cantalamesse je napačno misliti, da je takšno življenje svetnikov zgolj trpljenje. V globini duš uživajo mir in veselje, ki sta neznana drugim ljudem in se rojevata iz gotovosti, da živijo po Božji volji, ki je močnejša, kot so dvomi.

    Odžejati Jezusovo žejo
    Kot pravi postulator Kolodiejchuk, je vse življenje matere Terezije in smisel njenega reda mogoče povzeti v en stavek – odžejati neskončno Kristusovo žejo na križu zaradi ljubezni in duš. Jezus je žejen naše ljubezni do njega, ki jo pokažemo s tem, pravi postulator, da mu damo svoje življenje in ga prepoznamo in ljubimo v najbolj ubogih. Na njegovo žejo za dušami pa odgovorimo tako, da postanemo kanal milosti za druge in napravimo božje sočutje navzoče.

    Tudi na svojo notranjo preizkušnjo je mati Terezija gledala kot na način, kako lahko poteši Jezusovo žejo na križu: »Če ti moja bolečina in moje trpljenje, moja tema in ločenost od tebe dajo vsaj kapljo tolažbe, moj Jezus, stori z menoj, kar hočeš … Vtisni trpljenje svojega srca v mojo dušo in v moje življenje … Rada bi odžejala tvojo žejo z zadnjo kapljo krvi, ki jo najdeš v meni. Ne skrbi, da bi se moral kmalu vrniti: pripravljena sem čakati nate vso večnost.«

    Njeno notranje trpljenje po besedah p. Kolodiejchuka ni toliko notranje očiščevanje kot zadoščevanje za grehe drugih. Sama je govorila, da je največje uboštvo v tem, da se čutimo neljubljene, nezaželene, odvečne, in prav to je sama izkušala v odnosu z Jezusom. Trpljenje za druge je bilo po besedah p. Kolodiejchuka del njene karizme za najbolj uboge. V trpljenju se ni poistovetila le z duševnim in gmotnim uboštvom, marveč se je poistovetila z neljubljenimi, osamljenimi, zavrženimi tudi na notranji ravni. Cantalamessa meni, da mati Terezija s svojo temo stoji na strani »poštenih« ateistov, tistih, ki božjo tišino doživljajo kot boleče breme in ki izkušajo bivanjski strah in popolno pomanjkanje smisla. »Želim si živeti v tem svetu ljudem, ki so daleč od Boga, ki so se obrnili tako daleč stran od Jezusove luči, jim pomagati, vzeti nase nekaj njihovega trpljenja.« To njeno naravnanost povzema tudi stavek, v katerem postulator vidi njen povzetek njenega poslanstva: »Če bom kdaj postala svetnica, bom zagotovo svetnica ‘teme’. Nenehno bom odsotna iz nebes, da bi bila luč tistim, ki so v temi na zemlji.«

    Addendum:

    Pater in dobrotnik ubogim Phil Bosmans: STA TRPLJENJE IN SMRT BOŽJA VOLJA?

    Ko trpljenje in nesreče, ko katastrofe preplavijo ljudi,
    verniki prehitro rečemo: »Bila je Božja Volja«.
    Bog je Ljubezen.
    Božja Volja ne more biti drugega kot Ljubezen, Dobrota, Veselje in Mir, za vse ljudi.

    Čeprav ne poznamo odgovora, od kod prihaja trpljenje in zlo,
    bodimo vseeno veseli,
    da v Bogu najdemo odgovor za vse Dobro in lepo na svetu.
    Zlo ni morda nič drugega, kot zanikanje Dobrega, odsotnost od Dobrega, odmik od Našega Boga.

    Bog je Ljubezen.
    Ljubezen pa vključuje tudi svobodo.
    Bog pa nikogar ne more prisiliti v Ljubezen.
    Ljudje so s svobodno voljo sami odgovorni
    in ne smejo pošiljati Bogu računov,
    za svoja zla dejanja.
    Bog je Ljubezen.

    Svoboda je največja dobrina,
    Kar so jih ljudje dobili.
    Bog jo nadvse spoštuje.

    Vir: Slomškova založba Maribor, 2011: Phil Bosmans: Bog Moja Oaza: O izviru veselja do življenja.

    Addendum:
    Ker je Bog Ljubezen
    želi do konca časov ostati nemočen,
    vse do dneva Poslednje Sodbe.
    Takrat pa bo Bog rekel zadnjo Besedo.

    Ljubi Bog, vse si mi dal.
    Daj mi še nekaj: hvaležno srce.

    Bog, ki je zaradi svobodne človeške volje svojo vsemogočnost omejil, človeškega trpljenja ne more preprečiti. Toda On želi, da se iz Trpljenja in bolečine rodi kaj dobrega in lepega in da se z odpuščanjem in spravo zlo obrne v dobro. Vse to pa se lahko zgodi le zato, ker človeka spremlja Njegova Ljubezen.

    Sv. Avguštin pravi: Nemirno je moje srce, dokler ne počije v Tebi Gospod.

    Odgovori