Članki za dušo

15.001 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   8. decembra, 2022 at 11:20

   MISEL O SVETI EVHARISTIJI

   NARAVNA LJUBEZEN HOČE TRI STVARI: PRISOTNOST LJUBLJENE OSEBE, NJENO
   POPOLNO POSEST IN POPOLNO ZEDINJENJE Z NJO. JEZUS JE V NADNARAVNEM
   REDU TEMU ZAKONU LJUBEZNI V POLNOSTI ZADOSTIL Z EVHARISTIJO.

   (sv. Peter Juiljan Eymard)

   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

   Odgovori
2. Miro says:

   8. decembra, 2022 at 11:10

   SVETI OČE PRI KATEHEZI: DOBRE ODLOČITVE PRINAŠAJO NOTRANJI MIR, KI TRAJA

   Sveti oče je med katehezo (sreda, 7. december 2022) govoril o znamenjih, ki potrjujejo ali zavračajo, da je neka sprejeta odločitev dobra. Tako je nadaljeval razmišljanja o razločevanju, čemur so namenjene splošne avdience v zadnjih mesecih. Med znamenji dobre odločitve je izpostavil trajanje skozi čas, hvaležnost, svobodo in občutek, da smo v življenju na pravem mestu.

   Več o katehezi svetega očeta na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2022-12/sveti-oce-pri-katehezi-dobre-odlocitve-prinasajo-notranji-mir.html

   Odgovori
3. janez says:

   8. decembra, 2022 at 11:02

   Pesem veselega pričakovanja in zaupanja v Adventnem času (Zdenka Serajnik)

   Gospod je obljubil, da bo prišel, in ne bo pozabil svoje obljube. Prišel je v času pred skoraj dva tisoč leti. Prihaja skrivnostno v Božji besedi, v navdihih milosti, v evharistični daritvi. Prišel bo ob koncu časov: Sodnik, Plačnik, Zveličar in Odrešenik. Bog Oče se je sam zavezal z obljubo že v raju ko je v greh padlemu človeku naznanil Sina, ki bo odvzel grehe sveta. Preroki so vsa tisočletja pred Kristusom glasno in jasno napovedovali Njega, ki ga bo Devica spočela in ki bo za vse čase ostal z nami: Emanuel ali Bog je z nami. Tik pred nami je neizpodbitna zgodovinska obletnica, ko je Sin človekov v betlehemski noči stopil v revno pastirsko votlino. Revščino in preprostost je izvolil, da je osramotil vse grabeže po bogastvu in prevzetne samovšečneže.

   Bogoslužje štirih adventnih nedelj nas pripravlja na praznovanje v duhu in resnici. Prva od njih živo zajame stisko in grozo ob koncu sveta. Narod vstaja zoper narod; znamenja so na nebu in zemlji; vse drhti od strahu. Evangelist pa nam glasno zakliče, naj dvignemo svoje glave, kajti približuje se naše odrešenje. Na moč neumesten je izgovor, češ da zdaj še ni konec sveta. Večnost je pred Bogom trenutek in trenutek kot tisoč let. Prvi prihod Kristusa pomeni za nas vsak hip življenja. Kdor ga zamudi in ne izkoristi, mu bo tudi poslednji Gospodov prihod samo – v obsodbo. S tem pa se ni šaliti. Druga adventna nedelja tudi zunanje slike zajema iz naših časov. Pripravljamo ceste za imenitne goste; z zelenjem, ki grozljivo pustoši naše gozdove, ovešamo pročelja in podboje pri hišah, zlasti pri lokalih, ki jim božič in njegovo praznovanje pomenita samo trgovski dobiček. Navešamo kič pisanih žarnic, da nas bolijo oči. Čemu?! Je to izravnavanje poti za Gospoda? Niti malo. Resni Janez Krstnik kliče, naj izravnamo vzbokline našega napuha in napolnimo doline, ki so globoko pogreznjene, ker manjka naših dobrih del. Pošteno negativna je naša moralna bilanca: kdaj se bomo dvignili iz nje z molitvijo in dobrimi deli? Če druga adventna nedelja daje samo splošne smernice duhovne priprave na božič, pa nam v tretji Janez Krstnik daje tako neposredne in stvarne napotke, kako naj ravnamo, da se mu ne moremo načuditi. Prisluhnimo.

   »Kdor ima dve suknji, naj da eno tistemu, ki je – nima; jedi – prav tako! »Izterjevalci davkov naj ne zahtevajo več, kot je dovoljeno!« Vojaki naj nikomur ne delajo sile. Kdo daje Krstniku polnomočje za tako trde besede? Tisti, ki ga Krstnik naznanja. Tisti, ki je močnejši od svojega Glasnika in ki nas krščuje z ognjem Svetega Duha in milostjo božje ljubezni. Če ga poslušamo in sprejmemo, smo dragocena pšenica za božje žitnice nebes. V nasprotju z resnobo in zahtevnostjo prvih treh adventnih nedelj je četrta vsa svetla in ljubezniva. Zakaj? Zato, ker deviška božja Mati sama prihaja k nam na obisk, kakor je prišla na pomoč postarni in nebogljeni teti Elizabeti. S solzami veselja v očeh jo pozdravljamo tudi mi: »Blagoslovljena med ženami in blagoslovljen je sad tvojega telesa!« Ko srečamo Marijo, srečamo tudi – Kristusa. Zato je tako grda in človeka nevredna vsaka kletev. Pa tudi malomarno brbljanje molitve, v kateri ponavljamo navedene besede, ne more biti po volji in tudi ne v čast: ne Bogu, ne Mariji. Je naše srce tako potopljeno v Boga, kot je bilo Marijino? Smo tako pripravljeni, priskočiti potrebnemu na pomoč, kot je bila Devica? Gospod prihaja. Trka na vrata našega srca. Govori nam z besedami evangelista Luke, ki ga poslušamo vse bogoslužno leto. Smo pripravljeni, da – odpremo Prihajajočemu vso našo ljubezen? Gre za nas – same.

   K tebi, Gospod, dvigam svojo dušo, ne bom osramočen vekomaj! (psalm 24).

   Zbrana dela Zdenke Serajnik – 6. Meditacije.

   Prinesimo LUČ Veselja in Upanja med vse ljudi dobre volje, predvsem tiste, ki so žalostni, bolni, potrti in nimajo tolažbe. Veselimo in radujmo se, zakaj Božji Sin se nam bo Rodil in nam Prinesel Radost Veselega Oznanila. Slavimo Boga in se Veselimo.

   Odgovori
4. janez says:

   8. decembra, 2022 at 10:54

   Papež Frančišek: Ljudje naj molijo za politike in politiki naj molijo za ljudi
   Moliti za vse
   »V berilu iz Prvega pisma Timoteju (glej 1 Tim 2,1-8) apostol Pavel poziva k molitvi za vse ljudi, tudi za tiste, ki so na oblasti. Poziv je namenjen vsemu Božjemu ljudstvu in gre torej za univerzalno prošnjo. Moli se naj ‘brez jeze in brez prepirljivosti’. Opravljajo se naj ‘prošnje, molitve, priprošnje, zahvale za vse ljudi’, istočasno pa tudi ‘za kralje in vse oblastnike’, da bodo ‘živeli tiho in mirno življenje v dostojanstvu in posvečeno Bogu’.

   Pavel nekoliko izpostavlja okolje verne osebe: to je molitev. Tukaj gre za molitev priprošnje: ‘Naj vsi molijo za vse, da bi lahko živeli tiho in mirno življenje v dostojanstvu in posvečeno Bogu.’ Moliti, da bi to bilo mogoče. A imamo en namig, ob katerem bi se želel ustaviti: ‘Za vse ljudi.’ In potem doda: ‘Za kralje in vse, ki so na oblasti.’ Gre torej za molitev za vladarje, za politike, za osebe, ki so na odgovornih položajih, da bi lahko vodili politično institucijo, državo, provinco.

   Kdo med nami moli za politike?
   Politiki so pogosto deležni laskanja s strani svojih pristašev, a prav tako so deležni žalitev. Tudi duhovnike in škofe se žali. Nekateri si to tudi zaslužijo, To je žal postala že navada – ‘rožni venec žaljivk in kletvic, diskvalifikacij’. Pa vendar, kdor je na oblasti je odgovoren voditi državo. In mi, ali ga puščamo samega, ne da bi Boga prosili, naj ga blagoslovi? Za oblastnike se ne moli. Lahko bi se celo zdelo, da jih molitev žali. Takšen je naš odnos do oseb, ki so na oblasti. A sv. Pavel pojasni, zakaj moliti: Moliti za vsakega med njimi, da bodo ljudje lahko naprej živeli tiho, mirno in dostojanstveno. Spomnimo se, kako so Italijani pred kratim živeli ‘krizo vlade’. Kdo med nami je molil za oblastnike? Kdo med nami je molil za parlamentarce? Da bi se lahko dogovorili in naprej vodili domovino? Zdi se, da duh patriotizma ne pride do molitve. Pride do diskvalifikacij, sovraštva, prepirov. ‘Hočem torej – piše Pavel – da moški molijo na vsakem kraju in povzdignejo svete roke brez jeze in prepirljivosti.’ Treba je razpravljati in to je naloga parlamenta. Treba je razpravljati, a ne s poniževanjem drugega. Moramo moliti za drugega, za tistega, ki ima drugačno mnenje od našega.

   Tudi politiki morajo moliti za ljudstvo
   Oprl bi se še na današnji evangeljski odlomek iz Lukovega evangelija (glej Lk 7,1-10), s katerim je tudi odgovoril tistim, ki mislijo, da je nek politik preveč komunist ali pa je pokvarjen. O politiki ni treba razpravljati, treba je moliti. So tudi takšni, ki pravijo, da je politika umazana. A Pavel VI. je trdil, da je politika najvišja oblika dejavne ljubezni. Lahko je umazana, kakor je lahko umazan vsak poklic, vsak. Mi smo tisti, ki nekaj umažemo, stvar sama po sebi pa ni umazana. Mislim, da se mi moramo spreobrniti in moliti za politike vseh barv, vseh! Moliti za voditelje. To nas prosi Pavel. Ko sem poslušal Božjo besedo mi je prišlo na misel to zelo lepo dejstvo v evangeliju: oblastnik, ki moli za enega od svojih; ta stotnik, ki moli za enega od svojih. Tudi oblastniki morajo moliti za svoje ljudstvo, kakor je ta molil za svojega služabnika: ‘Moj služabnik je, jaz sem zanj odgovoren.’ Oblastniki so odgovorni za življenje države. Lepo je pomisliti, da če bo ljudstvo molilo za svoje vladarje, bodo vladarji prav tako zmožni moliti za ljudstvo, kakor je ta stotnik molil za svojega služabnika.«

   (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 16.9.2019)

   Odgovori
5. janez says:

   8. decembra, 2022 at 10:24

   KAM GREŠ ČLOVEK? BREZ BOGA SI NIČ! Quod homo quo vadis? TE ET QUOD NIHIL SINE DEO?

   Acta Non Verba ali od poplave besed k dejanjem Usmiljenja in Ljubezni, da ne bomo brneč bron in zveneče cimbale, ki le proizvajajo in poustvarjajo lep zvok, od tega pa ni nobenega dejanja Dobrote in Sočutja ter Pomoči bolnim in ubogim. Zakaj vprašani bomo ob koncu časov ali smo prejete talente in Božje darove pomnožili, kot Kristus kruh množicam po Govoru na Gori ali pa smo vse darove zakopali in jih nismo darovali drugim naprej. Bog bo zahteval odgovore, koliko smo pomnožili vse darove tako, da smo jih darovali drugim vse v Večjo Božjo Čast in Slavo. Niso dovolj le naše molitve in obiskovanje bogoslužja, Boga moramo Slaviti tudi z dobrimi deli in dobroto ter Samaritansko Pomočjo Ubogim in Bolnim. Človeške misli niso naše misli in kar je prav v Božjih Očeh ni nujno prav tudi v Božjih Očeh! Ljubimo Boga in Ljudi in se mu nenehno zahvaljujmo! Delajmo dobro, služimo drug drugemu, odpuščajmo in pomagajmo drugim, molimo in prosimo Boga Milosti in Usmiljenja, da bo vse kar delamo po Božji Volji in da bo vse prav! Amen.

   Acta Non Verba, vel a diluvio verborum ad actiones Misericordiae et Amoris, ita ut non aes quodara et cymbala sonantia quae pulchram sonum gignunt et effingere solum, sed ex hac nulla est Commissio et Compassio et Auxiliatio. aeger et pauper. Cur in fine saeculi quaeratur, an talenta accepta et dona Dei multiplicaverimus, sicut Christus panem turbis secundum sermonem montanum, an omnia dona sepelivimus et aliis non offerebamus. Deus respondebit, quantum omnia dona multiplicaverimus, ea aliis dando, omnia ad maiorem Dei honorem et gloriam. Non satis iusta est orare et ministrare ecclesiastica officia, debemus Deum glorificare bonis operibus et benignitate ac Samaritanis Auxilia pro pauperibus et infirmis. Cogitationes humanae non sunt cogitationes nostrae et quod rectum est in oculis Dei, non est necessario rectum in oculis Dei! Deum et populum amemus et ei gratias semper agamus! Faciamus bonum, servientes invicem, dimittimus et adiuvamus alios, oramus et rogamus Deum Gratiae et Misericordiae ut omnia quae facimus, secundum voluntatem Dei erunt et omnia recta sint! Amen.

   Psalm 61, Zaupanje v Boga – mir v Bogu
   Le v Bogu se spočije moja duša,
   samo on je moja uteha.
   On je moja obramba, moja rešitev in zavetje,
   zato nikoli ne omahnem.
   Doklej se bodo vsi zaganjali vame, ubogega človeka,
   da bi me podrli kot razpadajoče zidovje?
   Radi bi me strmoglavili, laž jim je v veselje,
   v obraz se mi dobrikajo, a za hrbtom me preklinjajo.
   Samo v Bogu se spočije moja duša,
   dal mi bo, kar pričakujem.
   On je moj Bog, rešitev in zavetje,
   zato ne omahnem.
   Bog je moja rešitev in moja slava,
   moja moč in moje pribežališče.
   Vsak čas zaupaj vanj, o Božje ljudstvo,
   vsi mu odprite svoja srca.
   Na Božji tehtnici so vsi enaki, nizki in visoki,
   lažji kot dih so vsi skupaj.
   Ne zaupajte v nasilje,
   na svojo moč se ne zanašajte.
   Če se množi vaše bogastvo,
   nanj srca ne navezujte.
   Sam Bog je rekel, ponovno sem slišal:
   »Bog je močan in usmiljen.
   Gospod je pravičen,
   vsakemu povrne po njegovih delih.«

   Odgovori
6. Miro says:

   8. decembra, 2022 at 8:42

   SLOVESNI PRAZNIK BREZMADEŽNEGA SPOČETJA DEVICE MARIJE

   KATOLIŠKA CERKEV 8. DECEMBRA PRAZNUJE SLOVESNI PRAZNIK BREZMADEŽNEGA SPOČETJA DEVICE MARIJE.

   Marija je bila spočeta po naravni poti, kakor vsak drug otrok. Zaradi posebne naloge v zgodovini odrešenja, saj je bila izbrana, da postane Božja Mati, pa je bila po nauku Cerkve obvarovana madeža izvirnega greha in je bila vse od spočetja deležna posvečujoče milosti. To tudi izraža besedna zveza brezmadežno spočetje.

   POMEN PRAZNIKA

   Nauk o Marijinem brezmadežnem spočetju namreč pravi, da je bila Marija, ki je bila pred vsemi veki določena za mati Božjega Sina Jezusa Kristusa, ravno zaradi te svoje naloge vnaprej predvidena za svetost in čistost. Bog je zaradi Jezusovega rojstva vnaprej odel Marijo s svojo milostjo, da je bila od samega začetka svojega bivanja čista in brez madeža. Vse to se je zgodilo že takrat, ko sta jo spočela njena starša sv. Joahim in sv. Ana. Zato pravimo, da je bila Marija brez madeža spočeta, oziroma da je Brezmadežno Spočetje (Lurd). Marija je bila torej obvarovana vsakega greha in še prav posebej izvirnega greha, s katerim smo ljudje ranjeni in zaradi njega nagnjeni k slabemu.

   Božja Mati, spočeta brez madeža izvirnega greha, je za človeštvo ideal in vzor, hkrati pa tudi porok upanja in priprošnjica pri Bogu. Praznik spominja na Marijino edinstveno mesto v Cerkvi in vabi, da bi se po njenem zgledu in priprošnji tudi kristjani trudili za svetost kot globinsko prijateljstvo z Bogom. Marija je bila že ob spočetju in vse življenje v stanju posvečujoče milosti, se pravi brez greha. Kristjan ta dar prejme z zakramentom krsta, ki mu izbriše izvirni greh, mu da posvečujočo milost in ga vključi v občestvo Cerkve. Posvečujoča milost pa se mu obnovi pri vsaki iskreni spovedi, ko mu Bog izbriše grehe, tako da lahko na novo zaživi odrešeno življenje.

   ZGODOVINA PRAZNIKA

   V desetem stoletju so ga obhajali v zahodnih deželah, v slovanskih krajih se prvič omenja v 14. stoletju, v vzhodnih deželah pa so ga obhajali že od petega stoletja. Od leta 1708 je god Brezmadežne, 8. decembra, določen za vso Cerkev. Papež Pij IX. je to versko resnico 8. decembra 1854 razglasil za od Boga razodeto v veliko veselje vsega katoliškega sveta. To veselo sporočilo je naznanil z besedami: »Da je blažena Devica Marija bila v prvem trenutku svojega spočetja obvarovana vsakega madeža izvirnega greha, in sicer po edinstveni milosti in predpravici, ki jo je podelil vsemogočni Bog z ozirom na zasluženje Jezusa Kristusa, odrešenika človeškega rodu – to je od Boga razodet nauk in ga morajo zato vsi verniki trdno in stanovitno verovati.«

   Na poseben način je to versko resnico potrdila Marija sama, ko se je v Lurdu prikazala mladi Bernardki Soubirous in se predstavila z besedami: “Jaz sem Brezmadežno Spočetje.”

   UPODOBITVE

   Brezmadežno Devico Marijo upodabljamo po prizoru iz Knjige razodetja kot “ženo, ogrnjeno s soncem, in luno pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd” (prim. Raz 12,1). Z eno nogo stoji na glavi kače, kar spominja na besede iz prvih poglavij Svetega pisma: Njen zarod ti bo glavo strl, ti ga boš pa ranila na peti. (prim. 1 Mz 3,15).

   MARIJA, MATI DUHOVNIKOV IN BOGOSLOVCEV

   8. december je poseben praznik za slovenske duhovnike in bogoslovce, ki so se na ta dan v prvem letniku bogoslovja slovesno posvetili Mariji. To posvetitev vsako leto obnavljajo.

   Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/slovesni-praznik-brezmadeznega-spocetja-device-marije

   O Marija, brez madeža izvirnega greha spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo!

   Odgovori
   • Miro says:

     8. decembra, 2022 at 8:45

     DEVICA MARIJA IN DUHOVNIŠTVO – RAZMIŠLJANJE POKOJNEGA ŠKOFA JOŽEFA SMEJA

     https://katoliska-cerkev.si/devica-marija-in-duhovnistvo

     Odgovori
     • Miro says:

       8. decembra, 2022 at 9:04

       KDO JE KOGA BREZMADEŽNO SPOČEL (Aleteia)

       KATOLIŠKA CERKEV PRAZNUJE SLOVESNI PRAZNIK BREZMADEŽNEGA SPOČETJA DEVICE MARIJE

       Marsikomu se je verjetno že kdaj zgodilo, da je ob tem pomislil na dogodek, ko je nadangel Gabrijel oznanil Mariji, da bo Sveti Duh prišel nadnjo in bo spočela Jezusa.

       A danes ne praznujemo Jezusovega, ampak Marijino brezmadežno spočetje. Marija je bila od prvega trenutka, ob naravnem spočetju v telesu svoje matere Ane, obvarovana izvirnega greha.

       Več o tem na: https://si.aleteia.org/2017/12/08/kdo-je-koga-brezmadezno-spocel/

       O Marija, brez madeža izvirnega greha spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo!

       Odgovori
7. Miro says:

   7. decembra, 2022 at 19:07

   IZ ZAKLADOV SVETEGA PISMA

   POSLUŠAJ, SIN MOJ, VZGOJO SVOJEGA OČETA, NE ZAMETUJ NAUKA SVOJE MATERE.
   KAJTI LJUBEK VENEC BOSTA TVOJI GLAVI, OGRLICI TVOJEMU VRATU. (Prg 1,8-9)

   Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
   https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=223&t=5#Peta+zapoved

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
8. Hvala says:

   7. decembra, 2022 at 18:35

   JEZUSOVO SOČUTJE

   KAJ JEZUS PRINAŠA? JEZUS PRINAŠA BOŽJE SOČUTJE

   ZELO JASNO VIDI GREH IN RANJENOST ČLOVEKA, NJEGOVO UJETOST IN NEMOČ

   http://arhiv.mirenski-grad.si/n11-jezusovo-socutje

   Odgovori
   • Hvala says:

     7. decembra, 2022 at 18:39

     V vseh pogledih na naše odnose Jezus postavlja za zgled Nebeškega Očeta. On je merilo. Kakor nas ljubi on, tako smo mi dolžni ljubiti druge. Ker nam daje življenje, ne da bi nas v naprej vprašal ali ga bomo ljubili ali ne, smo tudi mi dolžni podarjati ljubezen, ne glede na odziv bližnjega. To pomeni v bližnjem videti božjega otroka in brata oz. sestro. Gradnja odnosa je vedno vzajemno dejanje, naša drža do bližnjega pa mora biti vedno ljubeča.

     http://arhiv.mirenski-grad.si/ljubiti-bliznjega

     Odgovori
     • Miro says:

       7. decembra, 2022 at 19:02

       PROSIMO NEBEŠKEGA OČETA V JEZUSOVEM IMENU
       ZA POTREBNE MILOSTI, DA BOMO DEJANSKO ŽIVELI
       TAKO, KOT PROSIMO V MOLITVI:

       OČE NAŠ

       Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime,
       pridi k nam tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja
       kakor v nebesih tako na zemlji. Daj nam danes naš
       vsakdanji kruh in odpusti nam naše dolge, kakor
       tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom, in ne vpelji
       nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.
       Amen.

       PRIPOROČIMO SE TUDI PREBLAŽENI DEVICI MARIJI:

       ZDRAVA MARIJA

       Zdrava, Marija, milosti polna, Gospod je s teboj,
       blagoslovljena si med ženami in blagoslovljen je
       sad tvojega telesa, Jezus. Sveta Marija, Mati božja,
       prosi za nas grešnike zdaj in ob naši smrtni uri.
       Amen.

       Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
       Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
       Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

       Odgovori
9. Miro says:

   7. decembra, 2022 at 16:08

   JEZUS SE NAJPREJ ZAHVALI OČETU, POTEM SE OBRNE K LJUDEM, KI SO OBREMENJENI. POVE JIM, DA NJEGOVE ZAHTEVE NISO TEŽKE, KER SO PODPRTE Z LJUBEZNIJO IN RESNICO

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 11,28-30)

   »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.«

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+11%2C28-30&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   Jezus se najprej zahvali Očetu, potem se obrne k ljudem, ki so obremenjeni. Pove jim, da njegove zahteve niso težke, ker so podprte z ljubeznijo in resnico. Zaupal bom Jezusu, tudi če bo zahteven, in se trudil izpolniti njegovo voljo. Gospod, hvala, ker me učiš, da je najlažje in najlepše izpolniti tvojo voljo, odstopi od nje prinašajo žalost in rane. Naj tega ne pozabim. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

   Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

   Odgovori
   • Miro says:

     7. decembra, 2022 at 16:09

     BREME

     »Pridite k meni«: Jezus nas vabi, da se mu približamo in živimo v njegovi navzočnosti. Odpre nam vrata, da bi lahko z njim vzpostavili tesnejši odnos. Veseli smo, da smo z njim in da ostajamo z njim. Vabi nas, da z njim gojimo več pristne bližine in ga globlje spoznamo, vzpostavimo intimen, zaupen odnos. Tako mu lahko lažje zaupamo, saj se po pomoč zatekamo k njemu kot prijatelju.

     »Vzemite moj jarem nase,« pravi Jezus. Zavedajmo se, da Jezus ne govori samo o svojem »jarmu«, ampak izjavlja, da je njegov jarem, kakor bi bil »njegovo breme«. Jarem nas povezuje z njim in vključuje nov, tesen odnos. Ta odnos je del tega, da lahko hodimo v občestvu z njim. Jezus nas ni poklical k temu, da smo le anonimni del velike skupine njegovih učencev. Želi živeti v osebnem dvosmernem odnosu z nami. V tem odnosu rastemo s tistim, s katerim smo povezani v jarem. Ko vzamemo svoj jarem, tudi ne poskušamo zaslužiti njegovega usmiljenja, ampak duhovno rastemo, da lahko ta jarem od njega sprejmemo.

     »Učite se od mene«: Gre za podobo učenca, ki je povezan z Jezusom, katerega pogled se v celoti osredotoči na njega. Morali bi hoditi z Jezusom in od njega vedno sprejemati njegov zorni kot gledanja na stvari in mu prisluhniti ter sprejeti njegove nasvete. Poudarek ni toliko na obremenitvi z jarmom, ampak na tistem, s katerim smo povezani. Življenje z njim pomeni, da se o njem vedno več učimo in ga resnično prepoznavamo takšnega, kot v resnici je.

     Nežen in lahek je jarem, pravi Jezus. Jarem, ki nam ga Jezus ponuja, je nežen in prijeten. Njegovo breme ni enostavno, nežno in lahkotno, ker je manj obremenjujoče od našega, ampak zato, ker je njegovo breme njegova skrb za nas in je izraz njegovega ljubečega odnosa do nas, ki je hkrati odsev njegove tesne povezanosti s svojim Očetom.

     Kristus nas ljubi z intenzivnostjo Očetove ljubezni, ki je je sam deležen. Ko delimo njegov jarem in se učimo od njega, nam to v življenje prinaša mir in počitek. Jezus poudari in dvakrat ponovi to misel, ko drugič reče, da najdemo počitek »za naše duše«.

     Lahko sklenemo, da nas druge obremenitve, ki jih nosimo s seboj, ko ne pridemo k Jezusu, naredijo resnično utrujene in ne dopustijo, da bi prišli v stanje resničnega miru, ki ga daje Kristus. Biti z njim in se učiti od njega je naš počitek, ki sega v našo najglobljo identiteto, kdo zares smo.

     Sedaj je mogoče že bolj jasno, k čemu nas Jezus vabi. Vabi nas, naj ne sanjamo o življenju brez napora. Tega tu ni. Vzemimo nase jarem! Ustvarjeni smo, da živimo polno, in to vedno stane. Poštenost in odgovornost, ljubezen in zvestoba Bogu je naš neprestani jarem. Breme ostaja: čaka nas bolezen, trpljenje, smrt … Nekaj tega bo vedno. Sprejeti jarem nase pomeni sprejeti realnost življenja in vzljubiti drugega, ki je ob nas. Pomeni vzljubiti krotkost. Vzeti nase dejstvo bremena pa pomeni sprejeti življenje tako, kot je. Iskati, kaj Bog hoče, ne pa ves čas protestirati. Biti ponižen pomeni sprejeti Gospoda za vodnika in gospodarja. Sprejmimo jarem ponižnosti, da bomo pametno vozili skozi življenje, da naše življenje ne bo prazno.

     Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

     Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

     Odgovori
10. Miro says:

    7. decembra, 2022 at 13:46

    GOD SV. AMBROŽA, ŠKOFA IN CERKVENEGA UČITELJA

    MILANSKEGA ŠKOFA IN ODLIČNEGA CERKVENEGA UČITELJA SV. AMBROŽA SE SPOMINJAMO NA DAN NJEGOVEGA ŠKOFOVSKEGA POSVEČENJA, 7. DECEMBRA, KI JE SLEDILO NJEGOVI NEOBIČAJNI IZVOLITVI ZA TO ODGOVORNO SLUŽBO.

    Ambrož je bil državni namestnik severnoitalijanskih pokrajin Ligurije in Emilije s sedežem v Milanu. Zaradi njegove pravičnosti so ga vsi spoštovali. Ko je proti koncu leta 374 umrl milanski škof Avksencij, so se duhovniki in verniki zbrali v cerkvi, da bi izvolili njegovega naslednika. Med množico so bili krivoverski arijanci in pravoverni kristjani skoraj izenačeni. Med seboj so se prepirali, tedaj pa je v škofijsko cerkev prišel namestnik Ambrož z oddelkom vojakov in zaukazal tišino. To tišino je nenadoma pretrgal otroški glas, ki je zaklical: »Ambrož naj bo škof!« Množica je to sprejela kot božji glas in Ambrož je bil res izvoljen za milanskega škofa, čeprav je bil tedaj šele katehumen-pripravnik na sveti krst. Po kratkih pripravah je bil krščen, 7. decembra 374 pa je bil posvečen v škofa. »Prejel si duhovniško poslanstvo in na krnu Cerkve sedeč krmariš ladjo proti valovom. Drži krmilo vere, de te ne bodo mogli zmesti viharji tega sveta!« Tako je v enem svojih številnih pisem zapisal milanski škof sveti Ambrož, ena najpomembnejših škofovskih osebnosti v Cerkvi.

    Rodil se je leta 339 v Trieru (v današnji Nemčiji), kjer je bil njegov oče vodja pretorijanske prefekture za rimsko provinco Galijo. Mati je bila zgledna krščanska žena, ki se je po moževi zgodnji smrti s tremi otroki vrnila v Rim. Tam je Ambrož uspešno končal retorske in pravne nauke, nato pa se je posvetil državniški službi v Milanu, kjer ga je kot pripravnika na prejem svetega krsta doletelo ‘plebiscitno’ imenovanje za škofa. Ko je postal škof, je bilo njegovo prvo dejanje, da je svoje veliko premoženje razdelil ubogim, ki jim je ostal skrben oče do smrti. Njegova druga skrb je bila, da se je temeljito izobrazil v bogoslovnih naukih, predvsem po študiju Svetega pisma in cerkvenih očetov. Bil je zelo učljiv in ponižnega srca, zato je naglo napredoval. Svoja spoznanja je posredoval vernikom v odličnih pridigah, ki so pritegnile tudi takega genija kot je bil sveti Avguštin. Ta pričuje, da je škof Ambrož “krščanski nauk najraje razlagal ob svetopisemskih zgledih in osebah. O zakramentih in bogoslužju je govoril tako jasno in nazorno, da so ljudje ob njih spoznavali moralni in praktični vidik verskih resnic.«

    Škof Ambrož si je vedno prizadeval za neodvisnost Cerkve od svetne oblasti. Pri tem se je skliceval na Jezusove besede: “Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega.” Cesarja Teodozija, ki je v navalu jeze dal pomoriti v Solunu veliko število upornikov, je kaznoval z javno pokoro, ki jo je ta ponižno izvršil.

    Pomembno vlogo je škof Ambrož odigral kot bogoslovni pisatelj in oblikovalec zahodne pobožnosti. V bogoslužje je vpeljal ljudsko petje in sam je napisal več himen in pesmi, preprostih po jeziku in obliki, in jih sam tudi uglasbil. Zapustil je bogato zbirko bogoslovnih spisov, pridig in pisem. Bil je goreč apostol socialne pravičnosti. Vse življenje je bil na strani ubogih, katerim je razdajal svoje imetje, bogate je svaril pred sebičnostjo in pohlepnostjo.

    Umrl je leta 397. Ohranila se nam je njegova podoba v mozaiku, ki je nastala kmalu po njegovi smrti in je danes ohranjena v milanski baziliki, posvečeni sv. Ambrožu, kjer je pokopan pod glavnim oltarjem Od 11. stoletja se njegov god praznuje 7. decembra. Za svojega zavetnika so si ga izbrali voskarji in čebelarji in v pratiki je ob njegovi podobi naslikan čebelji panj.

    Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/god-sv-ambroza-skofa-in-cerkvenega-ucitelja

    Sv. Ambrož, prosi za nas!

    Odgovori