Članki za dušo

15.014 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   14. januarja, 2023 at 19:21

   Gospodova postava je popolna,
   poživlja dušo;
   Gospodova beseda je zanesljiva,
   uči nevednega.
   (Ps 19,8

   BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
   Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

   Odgovori
2. Hvala says:

   14. januarja, 2023 at 18:00

   JEZUS JE BIL SREDI NAJHUJŠEGA TRPLJENJA MIREN

   Če pozorno prebiramo Jezusovo življenje, zapisano v evangelijih, nikjer ne opazimo, da bi bil Jezus kdaj v strahu, obupu, brezupu, depresiji, niti v trenutkih, ko je bilo njegovo življenje ogroženo: na viharnem jezeru, ob grožnjah judovskih voditeljev in končno na križevem potu. Strah, ki ga doživlja v Getsemaniju, ima svojstveno vsebino.

   Jezusovo življenje še zdaleč ni bilo brez preizkušenj. Ker je bil popolnoma predan Očetu, mu bil poslušen in zvest do konca, imel z njim zaupljiv in tesen odnos, je doživljal Božji mir in tolažbo v vsaki hudi preizkušnji in stiski.

   To se vidi zlasti sredi brutalnega nasilja, lažnih obsodb. Lahko se je obvladoval in popolnoma prostovoljno podaril svoje življenje iz ljubezni do ljudi. Tudi Marijino življenje je bilo polno preizkušenj, trpljenja, a nikjer ne zasledimo, da bi bila v strahu, tesnobi, zagrenjenosti, depresiji, obupu.

   Zakaj? Ker je Bogu popolnoma zaupala v vsaki situaciji in mu ostajala zvesta in poslušna. Enako vidimo pri številnih mučencih in svetnikih. Kljub hudim preizkušnjam, grožnjam, mučenju, ki so jih doleteli, so v sebi ohranjali mir, krotkost, blagost … Tega ti biološko življenje ne da in ne more dati.

   https://si.aleteia.org/2020/09/26/kaj-pomeni-ziveti-v-polnosti-kako-lahko-pridemo-do-tega/

   Odgovori
3. Miro says:

   14. januarja, 2023 at 15:12

   PAPEŽ JE DEČKU Z DOWNOVIM SINDROMOM NEPRIČAKOVANO IZPOLNIL DOLGOLETNO ŽELJO (Aleteia)

   PAPEŽ JE V MNOŽICI OPAZIL MAJHNEGA DEČKA IN GA POVABIL K SEBI

   Ko se je papež Frančišek nekega dne vozil s svojim papamobilom, je v množici opazil majhnega dečka. Ustavil se je in dečka povabil k sebi. Pete je tako dobil enkratno priložnost, da se papežu pridruži na njegovi vožnji, izpolnila pa se mu je tudi dolgoletna želja.

   MALI BOREC JE DOBIL ENKRATNO PRILOŽNOST

   Pete, kot je v posnetku mama poklicala dečka, ima Downov sindrom, prestal pa je tudi bitko z levkemijo. Z družino so iz Ohia prišli na obisk v Rim.

   Turistični vodnik agencije, s katero je družina potovala, je posnel Petovo nepričakovano srečanje s papežem Frančiškom, posnetek pa je objavil na YouTubu.

   Pete je pred tem kontaktiral organizacijo Make-A-Wish. Želel si je, da bi mu nekako omogočili, da bi srečal papeža in od njega prejel poljub. Te želje mu niso mogli izpolniti.

   Ob tem nepričakovanem srečanju pa se je Petu uresničila tudi ta želja. Papež ga je poljubil in blagoslovil.

   “Srečal sem papeža. /…/ Dvakrat me je poljubil. /…/ Hvala,” je z nasmehom o svoji izkušnji povedal na posnetku.

   Povzeto po: https://si.aleteia.org/2023/01/08/papez-je-decku-z-downovim-sindromom-nepricakovano-izpolnil-dolgoletno-zeljo/

   Odgovori
4. Hvala says:

   14. januarja, 2023 at 14:32

   SMISEL TRPLJENJA

   Trpljenje je najprej šola ljubezni.

   Jezus pravi, da je največja ljubezen v tem, da kdo da svoje življenje za svoje prijatelje. Umreti za drugega, je višek trpljenja. Brez darovanja ni ljubezni. Zakaj se sprenevedamo, čemu trpljenje, saj je jasno: Če hočeš ljubiti, moraš trpeti. Ljubezni brez odpovedi, žrtve, umiranja, torej brez trpljenja, preprosto ni. Trpljenje je torej šola ljubezni!

   http://arhiv.mirenski-grad.si/en/node/488

   – Trpljenje je šola krotkosti in ponižnosti.

   Jezus pravi: Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen. Jezus pokaže pot do te krotkosti in ponižnosti. Sam sprejema nase križ zasramovanja in ponižanja. Čeprav bi se lahko izognil trpljenju, saj je imel božjo moč, v ponižnosti sprejme vse ponižanje in nosi križ. Zakaj? Da bi se tudi mi ne sprenevedali, čemu trpljenje. Brez sprejetega ponižanja, se ne bomo naučili ponižnosti, brez tihega prenašanja trpljenja, ne bomo postali krotki. A prav v ponižnosti in krotkosti je prostor za sočloveka. Trpljenje je torej šola krotkosti in ponižnosti, da bi lahko živeli v ljubezni z drugimi.

   – Trpljenje je šola sočutja.

   Zakaj je Jezus premogel toliko sočutja do najbolj ubogih? Ker je ves čas sprejemal nase trpljenje: zavrženost ob rojstvu, skušnjave v puščavi, nerazumevanje in odrinjenost pri oznanjevanju, prezir in poniževanje na križu. Trpljenje, ki je sprejeto iz ljubezni do sočloveka, je šola sočutja, zato ga potrebujemo.

   – In ne nazadnje: Trpljenje je cena odrešenja.

   Odgovori
5. Miro says:

   14. januarja, 2023 at 14:27

   KDOR JE V NAJMANJŠEM ZVEST, JE ZVEST TUDI V VELIKEM,
   KDOR PA JE V NAJMANJŠEM KRIVIČEN, JE KRIVIČEN TUDI V
   VELIKEM. (Lk 16,10)

   Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
   https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=1527&t=5#Zvestoba

   Božje usmiljenje, izraz njegove največje moči, zaupamo vate!

   Odgovori
6. janez says:

   14. januarja, 2023 at 14:12

   Deset odločitev za Veselje po papežu Janezu XXIII.*

   1. Danes bom živel ta dan, ne da bi skušal razrešiti vse svoje življenjske probleme.
   2. Danes bom napravil vse, da se bom obnašal in deloval vljudno*; nikogar ne bom kritiziral in ne bom skušal popravljati ali obvladovati kogarkoli razen samega sebe.
   3. Danes se bom veselil gotovosti, da sem ustvarjen za srečo, ne samo na drugem, ampak tudi na tem svetu.
   4. Danes se bom prilagodil okoliščinam, ne da bi si domišljal, da bodo v vsem ustrezale mojim željam.
   5. Danes bom posvetil deset minut dobremu branju, pri čemer si bom priklical v spomin, da je – podobno, kot je hrana potrebna za življenje telesa – dobro branje potrebno za življenje duše.
   6. Danes bom naredil dobro delo in o njem ne bom govoril nikomur.
   7. Danes bom napravil vsaj eno stvar, ki mi ne bo prijetna; in če me bo kdo prizadel, tega ne bom pokazal.
   8. Danes bom napravil natančen načrt za svoj dan. Morda ga ne bom izpolnil v celoti, a ga bom sproti prilagodil. Varoval se bom dveh napak: naglice in neodločnosti.
   9. Danes bom trdno veroval – tudi če bodo okoliščine govorile o nasprotnem – da Božja previdnost skrbi zame, kot da ne bi na svetu obstajalo nič drugega.
   10. Danes se ne bom ničesar bal. In še posebej me ne bo strah ceniti to, kar je lepo, in verjeti v dobroto.
   *Izvirni naslov besedila je »Dekalog vedrine«; slo. prev. H. Reberc in A. Zwitter.

   Človeška dejavnost v vesoljstvu in na zemlji
   Vedno je človek s svojim delom in umom skušal bolj razviti svoje življenje. Danes pa je, posebno s pomočjo znanosti in tehnike, svoje gospostvo razširil skoraj čez vso naravo in ga še dalje širi; zlasti zaradi pomnožitve sredstev mnogovrstnega medsebojnega izmenjavanja med narodi se človeška družina polagoma zaveda in oblikuje kot eno občestvo sredi vesoljstva. Posledica vsega tega je, da si človek mnoge dobrine, ki jih je nekoč pričakoval predvsem od višjih sil, danes že priskrbi sam s svojo lastno marljivostjo. Spričo tega orjaškega napora, ki prevzema že ves človeški rod, vstajajo med ljudmi mnoga vprašanja. Kaj je smisel in vrednost te marljive dejavnosti? Kako je treba uporabljati vse te reči? Za katerim ciljem težijo napori posameznikov in združenj?

   Cerkev, varuhinja tistega zaklada Božje besede, iz katerega črpamo načela za reševanje vprašanj verskega in nravnega reda, sicer nima vedno pripravljenega odgovora na vsako posamezno vprašanje, vendar želi povezovati luč razodetja z izkustvom vseh; tako bi naj bila razsvetljena pot, na katero je pred kratkim stopilo človeštvo. Za verujoče je ena stvar gotova: posamična in skupna človeška dejavnost, to je tisto orjaško prizadevanje, s katerim ljudje v teku stoletij skušajo izboljšati svoje življenjske razmere, se ujema z božjim načrtom.

   Po Božji podobi ustvarjeni človek je namreč dobil naročilo, naj si podvrže zemljo z vsem, kar je na njej, in naj vlada svet v pravičnosti in svetosti; in, priznavajoč Boga za stvarnika vseh stvari, naj njemu izroča sam sebe in celotno vesoljstvo, tako da bo ob podrejenosti vseh stvari človeku božje ime čudovito po vsej zemlji. To velja tudi za čisto vsakdanja opravila. Kajti moški in ženske, ki pri skrbi za preživljanje samih sebe in družine svoje delo tako izvršujejo, da na primeren način služijo družbi, morejo po pravici biti prepričani, da s svojimi napori dalje razvijajo Stvarnikovo delo, koristijo blagru svojih bratov in z osebno delavnostjo prispevajo k uresničevanju božjega načrta v zgodovini. Kristjani zato niti od daleč ne mislijo, kakor da stvaritve človeške bistrosti in moči nasprotujejo božji mogočnosti in kakor da bi z umom obdarjena stvar bila nekakšen tekmec v odnosu do Stvarnika.

   Nasprotno, prepričani so, da so zmage človeškega rodu znamenje božje veličine in sad neizrekljivega božjega načrta.
   A čim bolj raste moč ljudi, tem bolj se razširja področje njihove odgovornosti, tako posameznikov kakor tudi skupnosti.

   Iz tega vidimo, da krščansko oznanilo nikakor ne odvrača ljudi od graditve sveta, nikakor jih ne žene v zanemarjanje blaginje bližnjega, temveč jih na dolžnosti v tej smeri še tesneje priklepa. Naj bo vse, kar delamo narejeno z Božjim Blagoslovom in v prid ljudi, da bo vse kra naredimo in zgradimo ter obnovimo to dobro vplivalo na boljši življenjski standard in blagostanje ljudi ( better Welfare). Naj ne bo več lakote in siromaštva na Zemlji med Božjimi Otroci, ki lahko z umnim gospodarjenjem in upravljanjem dobrin in resursov poštenih in sposobnih politikov in voditeljev imajo vsakdanji kruh in mirno življenje. Božja Volja naj se zgodi. Božji Mir in Usmiljenje Vate Zaupamo!

   Iz pastoralne konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu 2. vat. vesoljnega cerkvenega zbora.

   Odgovori
7. Hvala says:

   14. januarja, 2023 at 14:03

   VZEMI TERMOMETER IN SI IZMERI TEMPERATURO PONIŽNOSTI

   https://si.aleteia.org/2018/07/03/intelektualna-poniznost-je-privlacna-kako-vemo-ce-jo-imamo/

   Odgovori
8. Miro says:

   14. januarja, 2023 at 14:02

   “MERILO” MOLITVE NE MORE BITI KOLIČINA, AMPAK RESNIČNOST SREČANJA Z BOGOM (Aleteia)

   ČASA JE VEDNO ENAKO, ZATO GA NE MORE BITI NE PREMALO NE PREVEČ

   Dan ima 24 ur, ura 60 minut in minuta 60 sekund, teden pa 7 dni in mesec približno 4 tedne in leto 12 mesecev. Na to nimamo pravega vpliva. Sklep: pri pomanjkanju časa gre za naš občutek ob dogajanju v času in prostoru. “Tempa”, kot radi rečemo, pravzaprav ni – je le naše doživljanje časa, ki je lahko dolgočasno, kratkočasno ali celo brezčasno.

   Časa je vedno enako, zato ga ne more biti ne premalo ne preveč. Če na čas ne moremo vplivati, pa lahko na doživljanje tega. Morda pa je od tega odvisno, ali imamo čas za molitev ali ne.

   ZA KAJ IMAM ČAS

   Zanimivo je nekaj tednov natančno beležiti, koliko časa za kaj porabimo. Ob rezultatih smo ponavadi presenečeni.

   Srečal sem ljudi, ki so trdili, da nimajo 10 minut časa na dan za molitev, a smo hkrati ugotovili: da imajo morda čas za enega ali dva ter tu in tam še več filmov na teden (nadaljevanke); ali za ogled nogometne tekme, pa ne le enkrat ali dvakrat na leto; ali za kajenje cigaret, drugi za redno pitje kavice, zaradi česar morajo prekiniti delo; nekaterim uspe vsak dan gledati TV-dnevnik in temu prilagodijo vse drugo …

   In srečal sem tudi take, ki so kljub izredni angažiranosti doma, v službi, v župniji in še kje našli vsak dan dovolj časa za redno molitev, pa ne le “mimogrede” …

   Izkušnja kaže, da imamo ljudje čas za tiste stvari, ki se nam zdijo najpomembnejše, za vse preostale “po lestvici navzdol” pa glede na preostanek časa. Če nimamo časa za molitev, si odgovorimo na vprašanje, kje na naši lestvici naših obveznosti “tiči” molitev.

   KAKO POJMUJEM MOLITEV

   Kakšno zadrego v zvezi z molitvijo lahko rešimo tudi s pravilnim razumevanjem molitve. Če je molitev za nas pogovor z Bogom kot živi odnos z Njim, potem je razumljivo, da molitev ni nekaj statičnega in enkrat za vselej usvojenega in stabiliziranega. Nasprotno: glede na nove okoliščine, ki nastanejo, se tudi ta odnos “prestrukturira”.

   Pri študentu so čas, oblika, vsebina in način molitve skoraj gotovo drugačni kot pozneje, ko se zaposli. Neporočen nujno drugače moli kot poročen ali če vstopi v samostan. Zakonca, preden se jima rodi otrok, molita drugače kot po njegovem rojstvu.

   Iz tega sledi, da je molitev nekaj dinamičnega, saj se pogovor z Bogom spreminja glede na našo situacijo, podobno kot se temu primerno prilagajajo tudi medčloveški odnosi.

   Tako nam postane jasno, da cilj molitve ni “zrecitirati” toliko in toliko molitvic ali “premeditirati” toliko in toliko ur in svetopisemskih besedil in pri tem “bloditi” v neki praznini, ampak biti v živem stiku in rodovitnem odnosu z Bogom v vseh in v vsaki situaciji.

   Novim okoliščinam pa prilagajamo kraj, čas, držo in način ter vsebino molitve. “Merilo” molitve ne more biti količina, ampak resničnost srečanja z Bogom, poglobitev zaupanja in vere vanj ter poglobitev ljubezni do njega. Je pa gotovo tudi res, da določenega odnosa ne moremo dobro zgraditi in razviti, če mu tudi “materialno” ne namenimo dovolj časa – isto velja za odnos z Bogom.

   JEZUS NAS VABI K STALNI MOLITVI

   “Povedal jim je še priliko, kako morajo vedno moliti in se ne naveličati,” (Lk 18,1; prim. 1 Tes 5,17). Evangelij velja za vse. Če so k temu poklicane tako mame, ki se morajo večino časa ukvarjati z dojenčkom, kakor direktor velikega podjetja in predsednik vlade, mora biti mogoče.

   Ker je molitev v osebnem odnosu z Bogom, ki je povsod navzoč, je stik z njim vedno mogoč. Pri vsakem delu in pri počitku, ko imamo čas samo za odnos z Njim, in tudi ko moramo kaj postoriti. Kot človeka: v odnosu sta lahko, ko se usedeta za mizo in se popolnoma posvetita drug drugemu; pa tudi ko se na vrtu skupaj lotita dela; ali ko samo tiho sedita ali stojita drug ob drugem, ko se vozita v avtu …

   Le pozornost moramo “strenirati”, da Boga ne prezremo: v rožici, ki v trenutku, ko jo zagledamo in občudujemo, obstaja in cveti prav za nas – Stvarnik ustvarja prav za nas; torej lahko preko nje stopimo v dialog hvaležnosti in občudovanja z Njim.

   Ali podobno: ob sončnem vzhodu ali zahodu, ob pogledu na sočloveka, na ženo ali moža, na otroka, svojega ali drugih, ki priteče mimo ali se igra v peskovniku, ob znanstvenem delu ali za tekočim trakom … skratka na tak način lahko vedno in povsod molimo.

   Celo v trenutkih bolečine in trpljenja je Bog poleg in sem lahko z njim v odnosu in čutim njegovo delovanje. Vsi čuti in vse sposobnosti služijo temu. In na tak način življenje postaja bogatejše, vedno lepše, celo vedno bolj čudenja vredno. Čas, ki si ga nato vzamemo samo za molitev, pa je zato še bogatejši.

   Tudi veliki učitelji duhovnega življenja tak odnos z Bogom postavljajo najvišje. Sv. Benedikt opisuje, da je edina naloga meniha, da je, kjerkoli se nahaja – v koru ali na polju in vmes, vedno v dialogu z Bogom in s tem žarči Božje delovanje v svet.

   Sv. Terezija Avilska opisuje svoj “notranji grad” in različne stopnje “notranje molitve”. V krščanski ljudski zavesti pa to pomeni: kristjan moli zjutraj, opoldne in zvečer; pred jedjo in po jedi; pred delom in po njem, vmes pa kot duhovne “puščice” spušča kratke vzdihe duhovne vsebine.

   LAHKO ZMANJKA ČASA?

   Ali lahko za molitev sploh zmanjka časa? Iskreno smemo skleniti, da ne, če ostane molitev res živ odnos z Bogom, ki je Ljubezen in v katerem najdem in odkrijem vrednost vsega, kar sem in kar živim in kar imam.

   Naj vam zaupam, da sem v tem duhu odgovoril na prošnjo za tale članek takole: “Velja. Bom poskušal pisanje spremeniti v molitev, da mi ne bo zmanjkalo časa za molitev.” No, kaj pravzaprav zdajle delamo (jaz pišem, vi berete)? Bog daj, da bi s tem molili!

   Avtor prispevka: škof Marjan Turnšek

   Povzeto po: https://si.aleteia.org/2022/12/03/merilo-molitve-ne-more-biti-kolicina-ampak-resnicnost-srecanja-z-bogom/

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
9. Hvala says:

   14. januarja, 2023 at 13:49

   PONIŽNOST JE VRLINA, KI ČLOVEKA DELA SPOSOBNEGA ZA ZDRAV ODNOS

   Ponižnost je vrlina, ki človeka dela sposobnega za zdrav odnos. Ponižnost ni poniževanje samega sebe, ampak znižanje samokritičnosti na raven realnega, prizemljenega, iskrenega in tako primernega za odnos z Bogom in drugimi. Zato apostol Peter v svojem pismu tako svari: »V medsebojnih odnosih se vsi oblecite v ponižnost, ker Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost.« (1 Pt 5,5)

   Prvak apostolov ubesedi pravilo: ali bo v odnosu ponižnost (za rast, dopolnjevanje, presežno) ali pa bo propadel. To na svoj način zapiše tudi češki jezuit p. Tomaž Špidlik: »Višjo stavbo ko hočemo zgraditi, globlje temelje moramo postaviti. Kolikor više mora rasti drevo, toliko globlje morajo biti korenine. Temelj in korenina kreposti je ponižnost.« Verjetno je razlog za pomanjkanje duhovnih poklicev danes tudi ta, ker je ponižnost vedno redkejša vrlina.

   https://www.domovina.je/odnos-z-bogom-ki-ne-bo-okrepljen-s-pravo-poniznostjo-ne-bo-obstal/

   Odgovori
10. Hvala says:

    14. januarja, 2023 at 13:43

    Misel

    PONIŽNOST- SAD PONIŽNOSTI JE MIR SRCA, ODPRTOST, VESELJE

    Ponižnost je krepost, ki nam pomaga, da na sebe gledamo tako, kakršni smo v resnici: z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi. Ponižnost je priznanje resničnosti.

    Ponižnost ni v tem, da zanikamo svoje talente ali dobre lastnosti, ali da se delamo, da nismo tako sposobni kot drugi, da bi nas pohvalili.

    Prav ponižnost je mati številnih kreposti, kot so: poštenost, skromnost, potrpežljivost, hvaležnost, poslušnost, spoštovanje in strpnost.

    SAD PONIŽNOSTI JE MIR SRCA, ODPRTOST, VESELJE (Ognjišče)

    https://revija.ognjisce.si/povejmo-z-zgodbo/1580-poniznost

    Odgovori