Članki za dušo

15.013 Responses to Članki za dušo

1. janez says:

   18. januarja, 2023 at 7:38

   Papež Frančišek: EVANGELIZACIJA IN APOSTOLSKA GOREČNOST
   Ko je Jezus šel od tam, je zagledal moža, Mateja po imenu, ki je sedèl pri mitnici, in mu je rekel: »Hôdi za menoj!« In ta je vstal in šel za njim. Medtem ko je bil v hiši pri mizi, je prišlo precéj cestninarjev in grešnikov. Sedeli so za mizo z Jezusom in njegovimi učenci. Farizeji so to opazili in govorili njegovim učencem: »Zakaj vaš učitelj jé s cestninarji in grešniki?« On pa je to slišal in rekel: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Pojdite in se poučite, kaj pomeni: Usmiljenja hočem in ne daritve. Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« (Mt 9,9-13)

   Kateheza: Vnema za evangelizacijo: apostolska gorečnost vernika. Poklicanost v apostolat. (Mt 9,9-13)

   »Dragi bratje in sestre, dober dan!
   Danes začnemo nov cikel katehez, posvečen temi, ki je nujna in ključna za krščansko življenje: vnema za evangelizacijo, torej apostolska gorečnost. To je življenjska razsežnost za Cerkev: skupnost Jezusovih učencev je namreč rojena kot apostolska, misijonarska, ne prozelitistična. To moramo razlikovati že od začetka: biti misijonarski, biti apostolski, evangelizirati ni isto kot prozelitizem – eno nima nič skupnega z drugim. Gre za vitalno razsežnost Cerkve. Skupnost Jezusovih učencev se rodi kot apostolska in misijonarska. Sveti Duh jo oblikuje v izhodu – Cerkev je v izhodu, gre ven –, tako da ne bi bila zaprta vase, ampak usmerjena navzven, nalezljiva Jezusova priča, ki se steguje v izžarevanje njegove luči do skrajnih koncev sveta. Lahko pa se zgodi, da se apostolska gorečnost, želja, da bi z dobrim oznanilom evangelija dosegli druge, zmanjša in postane mlačna. Včasih se zdi, da je v stanju mrka. Imamo zaprte kristjane, ki ne mislijo na druge. Ko krščansko življenje izgubi obzorje evangelizacije, obzorje oznanjevanja, zboli: zapre se vase, postane avtoreferencialno, se izčrpa. Brez apostolske gorečnosti vera usiha. Poslanstvo pa po drugi strani pomeni kisik krščanskega življenja: spodbuja ga in očiščuje.

   Podajmo se torej na pot ponovnega odkrivanja evangelizacijske vneme, pri tem pa izhajajmo iz Svetega pisma in cerkvenega nauka, da bi iz virov črpali apostolsko gorečnost. Nato se bomo približali nekaterim živim virom, nekaterim pričevalcem, ki so v Cerkvi obudili gorečnost za evangelij, da bi nam pomagali prižgati ogenj, za katerega Sveti Duh želi, da vedno gori v nas. Rad bi začel z evangeljskim prizorom, ki je na nek način simboličen: s klicem apostola Mateja, o čemer on sam pripoveduje v svojem evangeliju, ki smo mu prisluhnili na začetku avdience (Mt 9,9-13).

   Vse se začne z Jezusom, ki »je zagledal moža«, pravi besedilo. Le redki so videli Mateja takšnega, kot je bil: poznali so ga kot nekoga, »ki je sedèl pri mitnici«. Bil je namreč izterjevalec davkov: pobiral je dajatve v imenu rimskega cesarstva, ki je zasedalo Palestino. Z drugimi besedami, bil je kolaborant in izdajalec ljudstva. Lahko si predstavljamo prezir, ki so ga ljudje čutili do njega: bil je »cestninar«. A v Jezusovih očeh je Matej bil človek s svojo bedo in veličino.
   Bodite pozorni na to: Jezus se ne ustavi pri pridevnikih, Jezus vedno išče samostalnik. »Ta je grešnik, ta je tak in tak, zaradi nečesa…« so pridevniki. Jezus gre k osebi, k srcu: to je oseba, to je moški, to je ženska. Jezus gre k bistvu, k samostalniku, nikoli k pridevniku, pridevnike izpusti. In medtem ko je med Matejem in ljudmi razdalja, se mu Jezus približa, saj Bog ljubi vsakega človeka. Tudi tega nesrečneža? Da, tudi tega nesrečneža, saj je prišel ravno zaradi njega. Evangelij pravi: »Prišel sem zaradi grešnikov, ne zaradi pravičnih.« Ta Jezusov pogled, ki vidi drugega, kdor koli že je, kot prejemnika ljubezni, je začetek evangelizacijske gorečnosti. Vse se začne s tem pogledom, ki se ga naučimo od Jezusa.

   Lahko se vprašamo: Kakšen je naš pogled na druge? Kolikokrat vidimo pomanjkljivosti in ne potreb; kolikokrat etiketiramo osebe glede na to, kaj počnejo ali mislijo! Tudi kot kristjani si pravimo: naš je ali ni naš? To ni Jezusov pogled: On vedno gleda na vse z usmiljenjem in posebno ljubeznijo. In kristjani so poklicani ravnati kot Kristus, gledati kot On, zlasti na tako imenovane »oddaljene«. Pripoved o klicu Mateja se sklene z Jezusovimi besedami: »Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« Če se kdo med nami čuti pravičen in je Jezus daleč, se On približa našim omejitvam in nesrečam, da bi ozdraveli.

   Vse se torej začne z Jezusovim pogledom: zagleda moža Mateja. Temu sledi drugi korak: premik. Matej je sedel pri mitnici. Jezus mu je rekel: »Hôdi za menoj!« In on je »vstal in šel za njim«. Opazimo, kako besedilo izpostavlja »vstal je«. Zakaj je ta podrobnost tako pomembna? V tistih časih je namreč tisti, ki je sedel, imel oblast nad drugimi, ki so stali pred njim, da bi ga poslušali ali, kot v tem primeru, da bi mu plačali davek. Skratka, tisti, ki je sedel, je imel moč. Prva stvar, ki jo Jezus naredi, je, da Mateja odtrga od moči: od sedenja, da bi sprejemal druge, ga premakne k drugim; spodbudi ga, da zapusti položaj nadrejenosti, da bi ga izenačil z njegovimi brati in mu odprl obzorje služenja. To počne Kristus in to je temeljno za kristjane: Ali mi, Jezusovi učenci, mi Cerkev, sedimo in čakamo, da ljudje pridejo, ali pa znamo vstati, stopiti na pot z drugimi, iskati druge? Nekrščanski položaj je reči: »Naj pridejo. Jaz sem tukaj, naj pridejo.« Ne, ti pojdi in jih poišči, ti naredi prvi korak.

   Pogled – Jezus vidi, premik – Matej vstane in cilj. Kam se bo podal Matej, potem ko je vstal in šel za Jezusom? Lahko si predstavljamo, da ga je Učitelj, potem ko se je življenje tega moža spremenilo, povedel v nova srečanja in nove duhovne izkušnje. Vendar ne ali vsaj ne takoj. Jezus gre najprej v njegovo hišo, kjer mu Matej pripravi veliko pojedino, ki se je udeleži tudi veliko cestninarjev, torej ljudi kot je bil on. Matej se vrne v svoje okolje, a se vrne spremenjen in z Jezusom. Njegova apostolska gorečnost se ne začne na novem kraju, čistem, idealnem in oddaljenem, ampak se začne tam, kjer živi, z ljudmi, ki jih pozna. To je sporočilo za nas: ni nam treba čakati, da bomo popolni in bomo opravili dolgo pot za Jezusom, da bi pričevali zanj. Naše oznanjevanje se začne danes, tam, kjer živimo. Ne začne se s prepričevanjem drugih, ampak z vsakodnevnim pričevanjem o lepoti Ljubezni, ki nas je pogledala in nas dvignila. Ta lepota in sporočanje o njej bo prepričalo ljudi, ne mi, ampak sam Gospod. Mi oznanjamo Gospoda, ne oznanjamo sebe, ne oznanjamo politične stranke ali ideologije, temveč Jezusa. Mi povežemo Jezusa z ljudmi, ne da bi jih prepričevali, in pustimo, da jih Gospod prepriča. Kot nas je učil papež Benedikt XVI., »Cerkev ne dela prozelitizma. Razvija se bolj s privlačnostjo« (Aparecida, 13. maj 2007).

   To privlačno in radostno pričevanje je cilj, h kateremu nas vodi Jezus s svojim pogledom ljubezni in premikanjem, ki ga v srcu spodbuja Sveti Duh. Mi lahko razmislimo, ali je naš pogled podoben Jezusovemu, da bi pritegnil ljudi in jih približal Cerkvi. Razmislimo o tem. Hvala.«

   (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco v Avli Pavla VI. v Vatikanu, 11.1.2023)

   Odgovori
2. Miro says:

   17. januarja, 2023 at 12:32

   SVETI OČE: ZDRAVJE NI RAZKOŠJE; SVET, KI ODMETAVA BOLNIKE, NIMA PRIHODNOSTI

   PAPEŽ FRANČIŠEK SE JE V PONEDELJEK, 16. JANUARJA 2023, SREČAL S PREDSTAVNIKI ZDRAVSTVENIH TEHNIKOV S PODROČJA RADIOLOGIJE, REHABILITACIJE IN PREVENTIVE. NAJPREJ SE JIM JE ZAHVALIL ZA NJIHOVO ZAVZETOST IN PRIZADEVANJE, POSEBEJ TAKRAT, KADAR JE NJIHOVO DELO SKRITO. (zapis: s. Leonida Zamuda)

   Papež je nato poudaril, da so zdravstveni delavci v zadnjih treh letih živeli zelo posebno izkušnjo, ki si jo je težko predstavljati: izkušnjo pandemije. »To je bilo že rečeno ob drugih priložnostih, vendar pa ne smemo pozabiti: brez vaše predanosti in vašega napora se številni bolniki ne bi mogli zdraviti. Vaš čut za dolžnost, ki ga oživlja moč ljubezni, vam je omogočil, da ste služili bližnjemu in pri tem tvegali tudi svoje zdravje. Skupaj z vami se zahvaljujem tudi vsem drugim zdravstvenim delavcem.«

   Zatem je sveti oče spomnil, da bo 11. februarja potekal svetovni dan bolnikov, ki vedno vabi tudi k premišljevanju o izkušnji bolezni. »To je danes še toliko bolj primerno, pravzaprav nujno, saj nas kultura učinkovitosti in odmetavanja pogosto “sili, da jo zanikamo. Za krhkost ni prostora. In tako nas zlo, ko vdre in nas napade, omamljene pusti na tleh. Takrat se lahko zgodi, da nas drugi zapustijo, ali pa se nam zdi, da jih moramo zapustiti, da se v odnosu do njih ne bi počutili kot breme. Na ta način se začne osamljenost”. (Poslanica za 31. svetovni dan bolnikov)«

   Na nasproten način pa po papeževih besedah deluje kultura skrbi, ki jo pooseblja dobri Samarijan (prim. Lk 10,25-37). »On ne obrne pogleda drugam, ranjencu se približa s sočutjem in poskrbi za človeka, ki so ga drugi ignorirali. Ta prilika nakazuje, kako ravnati: “Prilika nam kaže, s katerimi pobudami je mogoče ponovno oblikovati skupnost, začenši pri možeh in ženah, ki za lastno sprejmejo krhkost drugih, ki ne dopuščajo, da se bi se gradila izključujoča družba, temveč postanejo bližnji, ponovno dvignejo in rehabilitirajo padlega človeka, za skupno dobro” (Okrožnica Fratelli tutti, 67).«

   Papež Frančišek je zdravstvenim tehnikom dejal, da njihov poklic izhaja iz izbire vrednot. »S svojim delom pomagate “dvigniti in rehabilitirati” oskrbovance, pri tem pa se spominjate, da so v prvi vrsti osebe. V središču mora biti namreč vedno oseba v vseh svojih razsežnostih, vključno z duhovno: poenotena celota, v kateri se v teku življenja usklajujejo biološke in duhovne, kulturne in odnosne, načrtovalne in okoljske razsežnosti človeškega bitja. To načelo, na katerem temelji etični statut vaše Zveze, usmerja pot in omogoča, da se ne prepustite sterilnim učinkovitostim ali hladnemu izvajanju protokolov. Bolniki so osebe, ki želijo, da bi jih zdravili in ki se želijo čutiti zdravljene, zato je pomembno, da imamo do njih človečen in empatičen odnos.«

   Ob tem je papež poudaril, da so tudi zdravstveni delavci osebe in potrebujejo nekoga, ki skrbi zanje: in sicer s priznanjem njihovega dela, zagotavljanjem ustreznih delovnih pogojev in števila zdravstvenega osebja, da bi bila vsem zagotovljena pravica do zdravja. »Vsaka država mora iskati “strategije in sredstva, da bo vsakemu človeku zagotovljen dostop do oskrbe in temeljna pravica do zdravja” (Poslanica za 31. svetovni dan bolnikov). Zdravje ni luksuz! Svet, ki odmetava bolnike in ne pomaga tistim, ki si ne morejo privoščiti zdravljenja, je ciničen in nima prihodnosti. Vedno si zapomnimo: zdravje ni razkošje, je za vse.

   Spodbujam vas, da bi vedno gledali na etične vrednote kot na nepogrešljivo oporno točko za vaše poklice. Če so vrednote dobro asimilirane ter združene z znanstvenim znanjem in potrebnimi usposobljenostmi, lahko osebe, ki so vam zaupane, spremljate na najboljši možen način.«

   Sveti oče je zdravstvenim tehnikom ob koncu srečanja zaželel, naj jih spremlja materinska priprošnja Device Marije, ki nam jo evangelij predstavlja kot skrbno ženo, ki gre hitro na pomoč svoji sorodnici Elizabeti. »Naj bdi nad vami in nad vašim delom. Iz srca blagoslavljam vas in vaše družine. In prosim vas, da molite zame. Hvala!«

   Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-01/sveti-oce-zdravje-ni-razkosje-svet-ki-odmetava-bolnike-nima.html

   Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!

   Odgovori
3. Miro says:

   16. januarja, 2023 at 18:43

   »SLAVIM GOSPODA, KI MI SVETUJE, TUDI PONOČI ME
   OPOMINJA MOJE SRCE.« (Ps 16,7)

   BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
   Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

   Odgovori
4. janez says:

   16. januarja, 2023 at 12:48

   Addendum: Misli Benedikta XVI. (povzeto iz Hozana)
   Božja Beseda predzadnje nedelje bogoslužnega leta nas vabi k čuječnosti in dejavnosti, medtem ko pričakujemo ponovni prihod Gospoda Jezusa ob koncu časov. V znani priliki o talentih, ki jo je zapisal evangelist Matej (prim. 25,14-30), Jezus pripoveduje o treh služabnikih, ki jim je gospodar, preden je odpotoval, zaupal svoje imetje. Dva sta prav ravnala, saj sta prejeto podvojila. Nasprotno pa je tretji skril prejeti kovanec v luknjo. Ko se je gospodar vrnil domov, je zahteval od služabnikov obračun za to, kar jim je zaupal. Medtem, ko je bil s prvima dvema zadovoljen, pa je bil nad tretjim razočaran. Ta služabnik, ki je skril talent, ne da bi od njega dobil obresti, se je namreč zelo uštel. Obnašal se je namreč, kot da se njegov gospodar ne bo več vrnil, kot da ne bo prišel dan, ko bo zahteval od njega obračun za to, kar je počel. S to priliko želi Jezus poučiti svoje učence, naj dobro uporabijo svoje darove. Bog namreč vsakega človeka pokliče v življenje ter mu da darove, hkrati pa mu zaupa njemu lastno poslanstvo. Neumno bi bilo misliti, da imamo pravico do njih, kakor tudi, da bomo prikrajšani za smisel življenja, če jih bomo uporabili.

   ‘Talent’ je bil antični rimski kovanec velike vrednosti, ki pa je ravno zaradi priljubljenosti te prilike postal sinonim za osebne darove, ki jih je vsak poklican razvijati. V resnici besedilo govori o ‘človeku, ki se je odpravljal na potovanje in je poklical svoje služabnike ter jim izročil svoje premoženje’ (Mt 25,14). Človek iz prilike predstavlja namreč Kristusa samega, služabniki so njegovi učenci in talenti so darovi, ki jim jih je Jezus zaupal. Zato ti darovi poleg naravnih sposobnosti predstavljajo bogastvo, ki nam ga je Jezus zapustil kot dediščino, da bi obrodili sadove. Ta dediščina je njegova Beseda, ohranjena v svetem evangeliju, krst, ki nas prenovi v Svetem Duhu, molitev Oče naš, s katero se kot sinovi povezani s Sinom obračamo na Boga, nadalje njegovo odpuščanje, ki ga je zapovedal prinašati vsem ter zatem zakrament njegovega žrtvovanega telesa in njegove prelite krvi. Če rečemo na kratko: Božje kraljestvo, ki je On sam, navzoč in živ med nami. Ta zaklad je Jezus zaupal svojim prijateljem na koncu svojega zemeljskega bivanja.

   Današnja prilika pa vztraja pri notranji drži, s katero sprejmemo in cenimo ta dar. Strah je pri tem prav gotovo napačna drža. Služabnik, ki se boji svojega gospodarja ter njegove vrnitve, skrije kovanec v zemljo in tako ta ne obrodi nobenega sadu. To se zgodi na primer, če nekdo, ki je prejel krst, birmo, obhajilo, skrije te darove pod preprogo predsodkov, pod napačno podobo Boga. S tem ohromi vero in dejanja ter tako izda Gospodova pričakovanja. Prilika pa tudi povzdigne dobre sadove učencev, ki veseli prejetega daru, ga ne skrijejo zaradi strahu ali ljubosumnosti, temveč ga množijo tako, da vabijo k udeležbi pri njem in ga delijo z drugimi. Da, to, kar nam je Kristus podaril, se množi samo, če se podarja! Ta zaklad je narejen zato, da se porablja, unovči, deli z drugimi, kakor nas o tem poučuje apostol Pavel, veliki upravljavec z Jezusovimi talenti.

   Evangeljski nauk, ki nam ga današnje bogoslužje ponuja, je imel močan vpliv na zgodovinsko družbenem nivoju, saj je v krščanskih narodih prebujal dejavno in podjetniško miselnost. Toda osnovno sporočilo se nanaša na duha odgovornosti, s katerim sprejmemo Božje kraljestvo, torej z odgovornostjo do Boga in do človeštva. To držo srca je popolnoma poosebila Devica Marija, ki je potem, ko je sprejela najdragocenejši zaklad, Jezusa samega, ga z neizmerno ljubeznijo podarila svetu. Prosimo jo, naj nam pomaga, da bomo ‘dobri in zvesti služabniki’.

   Duhovne misli Benedikta XVI. za 33. navadno nedeljoo tako nekega dne deležni ‘veselja našega Gospoda’.

   Odgovori
   • janez says:

     16. januarja, 2023 at 12:49

     Pridiga nadškofa Alojzija Cvikla na 4. svetovni dan ubogih 16. 11. 2020: »Ponudi svojo roko siromaku«
     Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 25,14-30) »V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!« (Mt 25,21)
     Današnja prilika ni prilika v klasičnem pomenu, gre bolj za napoved: »Tako bo, tako se bo zgodilo!« (Mt 25,14).
     Talent je bila mera za težo, vrednost talenta pa zelo velika. S tem bogastvom se je dalo lepo živeti kar nekaj let. S tem želi Jezus podčrtati, kako velik je Bog Oče v svoji dobroti in svojem usmiljenju. Navadno, ko poslušamo razlago o talentih, se želijo podčrtati naše sposobnosti in darovi, pa čeprav, kot božji dar. Prilika jasno pove, da se je gospodar odpravljal na dolgo potovanje in je zato izročil svoje premoženje svojim služabnikom. Prilika tudi pove, da je razdelil talente vsakemu po njegovih zmožnosti.

     Kateri darovi so mišljeni kot talent?
     Na prvem mestu je božje kraljestvo, ki ga Jezus oznanja in prinaša; to je božje usmiljenje, ki je neskončen dar namenjen nam grešnikom. Ta dar je zastonjski in je namenjen nam, da bi postali novi ljudje, v katerih se pretaka božje življenje. Bog nam ta dar podarja, da bi med nami bilo vedno bolj vidno božje kraljestvo.Ta dar me vedno odpira za skupnost, za bližnjega. Božje kraljestvo, to božje življenje, je vedno občestveno življenje, je nekaj, kar me odpira za bližnjega in me z njim povezuje. To je sad, ki da Gospodar želi najti na koncu, ko se vrne, želi ga imeti, kot sad mojega prizadevanja in sodelovanja. Talent, ki ga gospodar zaupa, predstavlja poslanstvo, ki je zaupano vsakemu izmed nas. Vsako življenje ima smisel. Gospodar, ki ga Jezus opiše, ne pričakuje uspeh, ampak odgovornost v zaupanem poslanstvu. Ta odgovornost osmisli moje življenje. Jezusova logika se razlikuje od logike v kateri mi danes živimo, ko se vrednost meri po tem, kaj imaš in kaj si dosegel. Za Jezusa je življenje samo po sebi vrednota in zato nas vabi, da se ne utrudimo v rasti in zorenju tega življenja, kajti to nas osrečuje. Talent je bil podarjen meni, kot posamezniku, podarjen mi je zato, da postanem človek občestva, Cerkve. To, kar sem prislužil s podarjenim talentom je to, da sem postal človek za druge. To je pot, ki vodi v odrešenje. Zadnji služabnik tega ni bil sposoben. V njem je prevladal strah in misel, da Bog od nas zahteva nekaj nemogočega.

     Njegov problem je bil v tem, da ni bil sposoben narediti koraka k drugemu, da ni postal človek občestva, z drugo besedo ni vstopil v logiko božjega kraljestva. Papež Frančišek v Poslanici za 4. svetovni dan ubogih z naslovom: »Ponudi svojo roko siromaku«, ugotavlja, da se ne moremo dobro počutiti, kadar je nek član človeške družine odrinjen v ozadje in postane senca. Ponujena roka temu človeku pomeni, da je v nas sposobnost za dejanja, ki življenju dajejo smisel. Ponuditi roko pomeni znamenje, ki neposredno spominja na bližino, na solidarnost, na ljubezen. Papež nadaljuje: »V teh mesecih, ko je svet preplavil virus, ki prinaša bolečino in smrt, obup in zmedo, smo lahko videli veliko ponujenih rok, kot je ponujena roka zdravnika, bolniške sestre, tistih, ki delajo v administraciji, ponujena roka prostovoljca, ponujena roka duhovnika, redovnika ali redovnice…. Te ponujene roke so kljubovale kljub okužbi in strahu, samo, da bi tem, ki so v preizkušnji, nudile oporo in tolažbo«.

     Papež pravi, da je »čas, ki ga preživljamo, ugoden čas, ko moramo spet začutiti, da potrebujemo drug drugega, da smo odgovorni za druge in svet…« Papež Frančišek izpostavi tudi odnos tistih, »ki imajo roko v žepu in jih ne gane revščina, ki so je pogosto sami krivi.« To so ljudje, ki so pripravljeni narediti vse za svojo kariero, slavo, bogastvo. Da to dosežejo, so pripravljeni pohoditi ljudi ob sebi, zanemariti družino, izdati prijatelja. Tako komolčarji postanejo groza za ljudi okoli sebe. Dar, ki so ga prejeli, je za druge nesreča, zanje pa le ambicija, ki pa v globini srca ne osreči niti njih samih. Papež Frančišek zaključi svojo poslanico z mislijo, da smoter vsakega našega dejanja ne more biti nič drugega kot ljubezen. To je cilj, proti kateremu smo usmerjeni, in nobena stvar nas ne more odvrniti od njega. Ta ljubezen je podelitev, predanost in služenje, začenja pa se z odkritjem, da smo najprej sami ljubljeni in prebujeni za ljubezen. Smoter se pojavi v trenutku, ko se otrok sreča z maminim nasmehom in začuti, da je ljubljen zgolj zaradi tega, ker obstaja. Tudi nasmeh, ki ga izmenjamo z ubogim, je izvir ljubezni in omogoča, da živimo v veselju.« Če dar, ki sem ga prejel, postavim v službo bližnjega, skupnosti, Cerkve, lahko obrodi svoj sad. S tem ne bom nič izgubil, obratno, z veseljem v srcu bom čutil, kako sem podarjeni dar izkoristil in s tem osmislil svoje življenje. Prilika o talentih naj vse nas spodbudi, da bomo znali biti za vse darove hvaležni, jih odgovorno živeti v pozorni drži do bratov in sester.
     Amen.

     Msgr. Alojzij Cvikl DJ
     Mariborski nadškof metropolit in
     podpredsednik SŠK

     Odgovori
5. Miro says:

   16. januarja, 2023 at 12:16

   POGOVOR S PETROM OPEKO: “SOJENI BOMO LE PO LJUBEZNI, KI SMO JO PODARILI DRUGIM” (Aleteia)

   ULICI NAM JE USPELO IZTRGATI 18.376 OTROK!”

   Peter Opeka, duhovnik in misijonar na Madagaskarju, se z združenjem Akamasoa, ki ga je tam ustanovil, že skoraj petdeset let bori proti revščini. Z misijonom, ki mu celo on sam pravi boj, poziva vsakega od nas, da se upremo brezbrižnosti do revščine okrog nas.

   Močan stisk roke in živahen pogled. Glas s toplimi poudarki, ki prikliče odtenke njegove rojstne Argentine. Duhovnik Peter, star 74 let, že skoraj petdeset let misijonar na Madagaskarju, se je oglasil v redakciji francoske Aleteie, da bi spregovoril o svojem življenjskem boju: boju proti revščini in izključevanju. Večni upornik nas nagovarja med drugim tudi s knjigo Uprite se! (izšla pri Celjski Mohorjevi družbi, 2018), da bi si vsakdo začel prizadevati za služenje ubogim.

   ČEMU SE JE TREBA UPRETI?

   Upirati se moramo vsem oblikam krivičnosti, vsakršnemu zatiranju človeškega bitja. Revščini in žalosti obenem. Revščina je krivica, ni padla z neba, prihaja od ljudi, od vsakega izmed nas, ker nismo prevzeli svojih odgovornosti. Delež bratov in sester smo zapustili na poti napredka. Prav tako se je treba upirati žalosti in obupu. Bog ve, koliko ljudi danes preživlja žalosten in turoben vsakdanjik.

   JE UPOR DOLŽNOST KRISTJANOV?

   To je dolžnost vseh ljudi, a če smo kristjani, imamo še en razlog več, da nekaj storimo za brate.

   KAKO NAJ SE UPIRAMO?

   Tako, da nekako plavamo proti toku, zlasti proti potrošniški družbi, ki nas želi spremeniti v številke, v podložnega kupca. V tem je naš upor. Zelo močan je tok brezbrižnosti, individualizma, vsak le zase. A to ne prinaša prave sreče. Vsak človek išče srečo in smisel življenja. Biti srečen ne pomeni imeti, lastiti si vse. Biti srečen pomeni biti v miru v lastni duši.

   Prvi način upiranja potrošniški družbi je, da prevzamemo skrb za bolj ranljivega, bolj ubogega od sebe. Ne smemo se zapreti sami vase. Bog nas je ustvaril, da se sporazumevamo med seboj in kot kristjan moram spodbujati bratske vezi med ljudmi in narodi.

   Enako kot revščina je tudi nasilje poraz. Nagibamo se k nasilju, vsi ga nosimo v sebi. A se je treba upreti.

   KATERO OROŽJE UPORABITI PRI UPIRANJU?

   Najprej se je treba vprašati in se zavedati sreče, ki jo imamo kot kristjani. V pomoč sta nam vera in vzgoja, ki smo ju prejeli. Imel sem srečo, da sem se rodil v veliki družini. Bilo nas je osem otrok, starši so nas naučili moliti. Molitev in preprostost življenja sta mi pomagali rasti v bratstvu in medsebojni podpori. Molitev je orožje. Moliti ne pomeni nujno umakniti se v osamo. Lahko molimo, ko smo med ljudmi, z ljudmi.

   ALI STE ZARADI UPORA ŽE KDAJ KAJ PREKRŠILI, DA BI IZPOLNILI POSLANSTVO, KI SE VAM JE ZDELO V BOŽJIH OČEH PRAVILNO?

   Sem duhovnik svetega Vincencija Pavelskega, velike osebnosti katoliške Cerkve v Franciji iz 17. stoletja. V vsakem ubogem, zapostavljenem ali bolnem je znal videti Kristusa. Bil je konkreten človek, ljubil je Boga, Jezusa in uboge. Tudi moja kongregacija se lahko včasih, tako kot Cerkev pred drugim vatikanskim cerkvenim zborom, zapre v nekakšen kalup, nekoliko otrdi … toda nemogoče je v polnosti živeti evangelij v sekulariziranem svetu.

   Evangelij zahteva, da gremo drugim naproti. Treba je torej sprejeti nevarnost z močjo, ki nam jo podarja Sveti Duh. Da, zgodilo se mi je, da sem izbral ubogega, ker sem presodil, da je Ljubezen nad zakonom, vsakršnim zakonom. Sojeni bomo le po ljubezni, ki smo jo podarili drugim.

   NA MADAGASKARJU SE SOOČATE S SKRAJNO REVŠČINO IN BEDO. PRISOTNI STA TUDI V FRANCIJI, A SE ZDITA MANJ OPAZNI. KAKO SE NE PUSTITI OMRTVIČITI Z LASTNIM VSAKDANJIKOM, UDOBJEM IN SPREJETI DUHA UPORNIŠTVA ZA SVOJEGA KOT VI NA MADAGASKARJU?

   Ni nujno treba iti daleč, da pomagamo. Pravzaprav je vedno treba začeti pri sebi. Jaz nisem odšel na Madagaskar, ker so tu ljudje bolj simpatični … Temveč zato, ker je Argentini v tistem času šlo dobro in me ni potrebovala. Tako sem se odločil, da odidem drugam. V Argentini sem že počel nekaj stvari. Ko sem zapuščal svojo domovino, sem jokal, vkrcal sem se na ladjo z enosmerno vozovnico. Zapustil sem svojo zemljo, ki sem jo imel rad, svoje prijatelje, družino …

   Ampak v mojem srcu in duhu je vladalo veselje nad tem, da prihajam k drugim ljudem, ki jih ne poznam.

   ALI JE ZA UPOR POTREBNA OTROŠKA DUŠA?

   Mislim, da. Otrok je krhek, a nič bolj kot mi. Celo diktator je krhek! Otrok je iskren in pristen. Ko odrastemo, postanemo arogantni in včasih želimo prevladovati. Na vsak način si je treba prizadevati za ohranitev otroške duše, ker odpira pot dialogu, spravi. Če bi ohranjali otroško dušo, se ne bi žalili, kot se žalimo, ne bi se prezirali, kot se preziramo danes, ne bi bili tako brezbrižni. Vsakršno nasilje je poraz človeštva.

   ALI IMATE KAKŠEN VZOR, KI VAS DNEVNO NAVDIHUJE?

   Prvi vzor, ki me vodi, je nedvomno Jezus iz Nazareta. Govorim o zgodovinskem Jezusu, ki je trpel kot mi in ki je živel življenje kot mi, ki je moral prevzemati zahtevne odločitve.

   UPIRANJE SE ZDI NEMOGOČE BREZ UPANJA. KAJ JE ZA VAS UPANJE?

   Upanje je beseda, ki leži na ustnicah mnogo ljudi. V resnici je bolj resničnost, ki jo živimo iz dneva v dan, prizadevanje iz dneva v dan skupaj z drugimi, da ohranjamo upanje kljub trpljenju, ki ga doživljamo. Nenehno ponavljam: življenje je boj. In v tem boju je treba kljub prestanim porazom ohranjati upanje. To ni samo beseda, lepa misel ali obljuba: to je Življenje.

   V SVOJI KNJIGI OMENJATE “NOČI DUŠE”. ALI STE KDAJ V SVOJEM MISIJONU DOŽIVELI TAKŠEN BREZUP, DA BI NAJRAJE OPUSTILI VSE SKUPAJ?

   Skušnjave so se pojavile, ampak nikoli tako močne, da bi odnehal. Pred petdesetimi leti sem misijon prostovoljno izbral. Ni mi lahko. Veliko je smrti otrok, mladih, družinskih mater ob porodih, ostarelih ljudi … Kdo vse bi lahko živel dlje! Izčrpanost je prisotna, a se je treba boriti proti njej: v tem je boj. Pred ničemer nisem obvarovan in nimam cepiva proti obupu. Vsak dan znova se moram boriti. Ko gledam otroke okoli sebe, mi vlivajo moč.

   ALI SO OTROCI VAŠ VIR UPANJA?

   Da, res so. Ker so nedolžni. Ti otroci in to ljudstvo potrebujejo hrano, nego … Vredni so prihodnosti. Ulici nam je uspelo iztrgati 18.376 otrok! Imajo družine. Moramo jim pomagati ustrezno preživeti. Zato pozivam k velikodušnosti. Razlika med življenjem na severu in življenjem na jugu je sramotna. Vsakdo bi moral svobodno in bratsko deliti svoje bogastvo s tistimi, ki preživijo z nekaj centi na dan.

   Samo enkrat živimo na zemlji. In to je zdaj. Tukaj in zdaj je trenutek, da se zavemo, da je vsak človek moj brat in mu moram pomagati: moram mu iti naproti in biti prinašalec solidarnosti. Ne izbiramo si države rojstva, toda vsi smo poklicani, da postanemo bratje. Upirati se pomeni delati za mir.

   Povzeto po: https://si.aleteia.org/2023/01/16/pogovor-s-petrom-opeko-sojeni-bomo-le-po-ljubezni-ki-smo-jo-podarili-drugim/

   Odgovori
   • Miro says:

     16. januarja, 2023 at 13:13

     KRATEK ŽIVLJENJEPIS MISIJONARJA PEDRA OPEKE

     http://www.madagaskar.missio.si/index.php/slovenski-misijoni/akamasoa-pedro-opeka

     Odgovori
6. janez says:

   16. januarja, 2023 at 11:44

   Ognjišče dr. Turnšek: Razmišljanje po človeško ali po Božje?
   Človeškega razmišljanja se poslužujemo prav vsi, tako tudi funkcioniramo v življenju, navsezadnje smo tako in tako samo ljudje. Če začnemo razmišljati po Božje, pa postane naše razmišljanje vse bolj obširno, kar je v popolnem nasprotju s človeškim razmišljanjem, ki je naravnano zelo na ozko. Pri človeškem razmišljanju razumem, da gre zgolj za uresničevanje lastnih želja, doseganje ciljev, skrb za rutinske in življenjske potrebe, predvsem na materialni ravni. Včasih me kar žalosti, da ljudje tako ozko razmišljajo ter svoje življenje vse bolj želijo osmisliti z bogatenjem materialne ravni. Življenjsko spoznanje, da smisel življenja ni le v materialnem smislu, temveč v predajanju Božji volji in v Božjem razmišljanju, ni dano doumeti vsakemu človeku. Božje razmišljanje nam daje neskončno širino. Daje nam moč.
   Pa se res poslužujemo Božjega razmišljanja tudi takrat, ko nam je hudo, ko se v naša življenja prikradejo razne preizkušnje? Prav v težkih preizkušnjah, ki nam jih pošilja Bog, pogosto klonemo in ne razmišljamo po Božje. Takrat se pokaže naše ozko človeško razmišljanje, še huje, Boga krivimo za nastale težave. Veliko lažje nam je po Božje razmišljati, ko nam je lepo, ko smo veseli, ko nam vse teče gladko. Spoznanje, da ni vedno enostavno razmišljati po Božje, je pa pomembno, da si osebno prizadevamo v to smer razmišljanja. Pri tem si neizmerno veliko lahko pomagamo z osebno molitvijo, s skupno molitvijo z zakoncem, z branjem hvalnic/večernic, z rednim udeleževanjem pri svetih mašah, z izpraševanjem vesti … Vrhunec dosedanjega mojega razmišljanja po Božje, pa je spoznanje, da vse težave in probleme rešujmo z Božjo voljo. Čeprav nam je včasih tako zelo hudo, da smo popolnoma na tleh, je najbolje vse prepustiti delovanju Božje volje. Če to ni Božje razmišljanje? Bralka Ognjišča Gabrijela.

   Ker v pismu ni direktnega vprašanja, ampak bolj razmišljanje na temo ‘Božjega’ in “človeškega” razmišljanja, še malo skupaj nadaljujmo to razmišljanje. Vedno je pomembno poznati celoten kontekst nekega pojma, ki ga kdo uporabi, saj so pojmi velikokrat dvoumni ali pa lahko imajo še več pomenov. Z omenjenima pojmoma je gotovo tako. ’Človeško’ razmišljanje lahko pomeni zgolj to, da razmišlja človek po svoje, kot najbolj ve in zna. In zato moramo vedeti, da človek ne more razmišljati drugače kot človeško; torej človek ne more dobesedno razmišljati po ‘božje’, ker ni Bog. Ko poskušamo poglobiti dojemanje človekove sposobnosti razmišljanja, nam svetopisemsko razodetje in nato teološka razglabljanja razkrijejo, da je Bog človeka ustvaril kot umno, misleče bitje, ki je sposobno razmišljanja že po naravi; a takoj po stvarjenju je Bog človeka postavil v ‘rajsko stanje’ dodatne milosti, ki je vse njegove sposobnosti še oplemenitilo. Zato je bilo njegovo razmišljanje v raju še posebej prodorno in razsvetljeno. A to milostno sposobnost razsvetljenega razuma je z drugimi darovi z grehom izgubil, kar pomeni izgon iz raja. Še več, iz besedil lahko zaznamo, da ni samo izgubil ‘dodatnih’ rajskih darov, ampak da so se poslabšale tudi naravne sposobnosti, ki jih je prejel po stvarjenju. Tako govorimo od padca v greh naprej o zatemnjenem razumu in o oslabljeni volji, ki je nagnjena k slabemu. Tako smo spoznali že dve vrsti ‘človeškega’ razmišljanja: rajsko in po padcu v greh. In tega slednjega smo po deležnosti na izvirnem grehu in njegovih posledicah deležni vsi. A je Bog obljubil pomoč pri premagovanju teh posledic že na samem začetku (1 Mz 3,15), kar se je z učlovečenjem Božjega Sina in njegovim učenjem ter odrešenjskim delom na enkraten način uresničilo. Prav preko Jezusovega Duha, lahko človek ponovno svoje razmišljanje in spoznavanje usmeri v prvotno smer, seveda spet s pomočjo milostnega Božjega daru. In kadar nam uspe razmišljati v okviru evangeljskega oznanila in Jezusovega vzgleda življenja ter v skladu z naukom Cerkve, ki razkriva evangeljske vidike v novih situacijah, ki jih v Jezusovem času še ni bilo, lahko rečemo, da človek razmišlja ‘po božje’. Kar pomeni, da bi podobno razmišljal tudi Jezus, ki je v svoji človeški naravi razmišljal po človeško; ker pa se je učlovečila druga Božja oseba, je bilo to njegovo človeško mišljenje tudi ‘Božje na človeški način’. In verjetno je tudi to eden izmed razlogov Božjega učlovečenja, da je tako ‘Božje’ prišlo do človeka na človeški način in postalo tako človeku dosegljivo. Zato je mogel Pavel zapisati, da v Kristusu “telesno biva vsa polnost božanstva” (Kol 2,9). Ker pa so posledice greha še naprej dejavne, tak način razmišljanja ni enostaven in se je potrebno zanj nenehno očiščevati s pomočjo branja in premišljevanja Božje besede, z molitvijo, z obhajanjem zakramentov in prebiranjem verskih besedil, ki razlagajo izkušnjo in nauk Cerkve. Zlasti primeri svetniških življenj nam lahko pri tem veliko pomagajo. Sicer lahko ponovno drsimo v ‘posvetno’ razmišljanje, ki ga največkrat razumemo kot nasprotnega prej omenjenemu, in je egoistično usmerjeno. Zato Pavel spodbuja Rimljane in seveda nas: »Ker je torej Bog tako usmiljen, vas rotim, bratje: Darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje. In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte in prenavljajte duha, da boste razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno,« (12,1-2). Glede težkih trenutkov v življenju pa poznamo različne reakcije. Nekateri v njih res še bolj zdrknejo v razmišljanje, ki se oddaljuje od evangeljskega ali Kristusovega, ki je prav zato vzel nase najhujše človeško trpljenje, da bi nam v njem dal zgled pravilnega mišljenja in ravnanja. Nekaterim pa prav situacije trpljenja odprejo um in srce za skrivnosti Božje bližine, ki se je oklenejo.

   Glede ravnanja po ‘Božji volji’ pa bi opozoril samo na nevarnost, da si jo lahko tudi preveč po ‘človeško’ predstavljamo in v imenu ‘Božje volje’ uresničujemo svojo voljo ali voljo kakšne skupine. Ker se je v zgodovini že dogajalo, in se še, da je kdo v imenu ‘Božje volje’ celo ubijal ali teptal človekovo dostojanstvo drugim ali sebi, nam je razumljivo, da ni vedno vse, kar posamezniki imenujejo ‘Božja volja’, res nekaj, kar je v skladu s krščanskim razodetjem. Da bi to preprečili, je potrebno vedno razločevanje duhov, v katero je vključeno tudi občestvo Cerkve, ki zagotavlja skladnost odločitve s svetopisemskim razodetjem in celotno tradicijo Cerkve.

   Upokojeni mariborski nadškof dr. TURNŠEK, Marjan (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 6, str 39-40.

   Povzemam nekaj poudarkov, ki se mi zdijo pomembni iz odgovora dr. Turnška v Ognjišču: Razmišljanje po človeško ali po Božje?

   1) ’Človeško’ razmišljanje lahko pomeni zgolj to, da razmišlja človek. In človek ne more razmišljati drugače kot človeško; torej človek ne more dobesedno razmišljati po ‘božje’, ker ni Bog.
   2) Bog je človeka ustvaril kot umno, misleče bitje, ki je sposobno razmišljanja že po naravi; a to milostno sposobnost razsvetljenega razuma je človek ob izgonu iz Raja z drugimi darovi z grehom izgubil. Človek ni samo izgubil ‘dodatnih’ rajskih darov, ampak da so se poslabšale tudi naravne sposobnosti, ki jih je prejel po stvarjenju.
   3) A je Bog obljubil pomoč pri premagovanju teh posledic že na samem začetku (1 Mz 3,15), kar se je z učlovečenjem Božjega Sina in njegovim učenjem ter odrešenjskim delom na enkraten način uresničilo. Prav preko Jezusovega Duha, lahko človek ponovno svoje razmišljanje in spoznavanje usmeri v prvotno smer, seveda spet s pomočjo milostnega Božjega daru. Bogu hvala Vekomaj!
   4) Dr. Turnšek v odgovoru poudarja: Kadar nam ljudem in vernikom uspe razmišljati v okviru evangeljskega oznanila in Jezusovega vzgleda življenja ter v skladu z naukom Cerkve, ki razkriva evangeljske vidike v novih situacijah, ki jih v Jezusovem času še ni bilo, lahko rečemo, da “ČLOVEK RAZMIŠLJA PO BOŽJE”. Kar pomeni, da bi podobno razmišljal tudi Jezus, ki je v svoji človeški naravi razmišljal po človeško; ker pa se je učlovečila druga Božja oseba, je bilo to njegovo človeško mišljenje tudi ‘Božje na človeški način’.
   5) Glede težkih trenutkov v življenju pa ljudje in verniki poznamo različne reakcije pravi dr. Turnšek. Nekateri v njih res še bolj zdrknejo v razmišljanje, ki se oddaljuje od evangeljskega ali Kristusovega, ki je prav zato vzel nase najhujše človeško trpljenje, da bi nam v njem dal zgled pravilnega mišljenja in ravnanja. Nekaterim pa prav situacije trpljenja odprejo um in srce za skrivnosti Božje bližine, ki se je oklenejo.
   6) Glede RAVNANJA PO “BOŽJI VOLJI” pa dr. Turnšek opozarja na nevarnost, da si to lahko tudi preveč po ‘človeško’ in enostavno predstavljamo in v imenu ‘Božje volje’ uresničujemo svojo čkoveško voljo ali voljo kakšne interesne skupine. Ker se je v zgodovini že dogajalo, in se še, da je kdo v imenu ‘Božje volje’ celo ubijal ali teptal človekovo dostojanstvo drugim ali sebi, nam je razumljivo, da ni vedno vse, kar posamezniki imenujejo ‘Božja volja’, res nekaj, kar je v skladu s krščanskim razodetjem. Da bi to preprečili, je potrebno vedno RAZLOČEVANJE DUHOV, v katero je vključeno tudi občestvo Cerkve, ki zagotavlja skladnost odločitve s svetopisemskim razodetjem in celotno tradicijo Cerkve. Razločevanje Duhov naj nam pomaga, da bomo vedeli, kaj je Božja in ne kaj je človeška volja in kaj je prav v Božjih Očeh.

   Psalm 22,9: »Prepustil se je GOSPODU, naj ga osvobodi, naj ga reši, saj ima z njim veselje.«

   Brez Božje Pomoči in Poduka ljudje nismo sposobni iz lastnih molči in po lastni človeški pameti razmišljati tako, da bi pravilno vedeli in spolnjevali Božjo Voljo in vedeli kaj je prav v Božjih Očeh. Zato moramo Boga prositi in moliti za Božjo Milost, da nam vse to Daruje in nas z Močjo Svetega Duha Poduči in nas Vodi po pravih Poteh, ki vodijo k Jezusu Učeniku in Odrešeniku. Naj se naša Vera, vse naše molitve, sveta evharistija v svetih mašah, pravično in pošteno delovno življenje, naša dobrota, usmiljenje, ljubezen, služenje drugim in dobra dela, ki na vsakem našem koraku, vsak trenutek Častimo in Slavimo Boga ter se mu nenehno Zahvaljujemo, dokazujejo in izpričujejo našo globoko in dejavno Vero v Jezusa Kristusa, našega Učenika in Odrešenika, ki je Alfa in Omega Stvarstva, ko spolnjujemo Njegovo Voljo in živimo po Jezusovem Evangeliju kot Dobri Ljudje in Dobri Kristjani Bogu v čast in Slavo vekomaj! Naj se sveta maša nadaljuje v našem vsakdanjem življenju, da bomo poleg zakramentalizacije izvrševali Božjo voljo tudi z evangelizacijo, bili Usmiljeni, Dobri, Odpuščali in Pomagali drugim in prinaša ljudem Božjo Luč in Veselje Evangelijskih Naukov Jezusa Odrešenika in Učenika!

   Et tantum docuit ille qui inspiravit et praestitit ei quietem per quod omnipotens Deus per bonum et gratia Dei bene sciat et percipiat, et Sapientia; quia est qui Dei voluntatem. Deum Scire nemo potest nisi Deum docente!

   Odgovori
7. Miro says:

   15. januarja, 2023 at 21:03

   PAPEŽ FRANČIŠEK: JANEZ KRSTNIK NAS UČI UMAKNITI SE IN NAPRAVITI PROSTOR GOSPODU

   »Dragi bratje in sestre, lepo nedeljo želim! Evangelij današnjega bogoslužja (prim. Jn 1,29-34) prinaša pričevanje Janeza Krstnika o Jezusu, potem ko ga je krstil v reki Jordan«. S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 2. nedeljo med letom.

   O nagovoru svetega očeta več na:
   https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-01/papez-francisek-janez-krstnik-nas-uci-umakniti-se-in-napraviti.html

   Odgovori
8. janez says:

   15. januarja, 2023 at 12:36

   Jezus premagovalec skušnjav

   Avtor: Tadej Pagon
   Človek, ki se bo odločil posvetiti svoje življenje Bogu, se bo kmalu znašel pod »močnim udarom« hudobnega duha. Slednjemu namreč niso »zanimivi« ljudje, ki so že na slabi poti, saj so že »njegovi«. »Pridobiti« mora tiste, ki so se odločili za Boga. Kaj storiti, ko se nas polotijo skušnjave? V evangeliju prve postne nedelje nam Kristus daje nekaj povsem praktičnih »napotkov«.

   1. Nobenega pogovora s skušnjavo. Duhovni učitelji poudarjajo, da človek lahko pade v skušnjavo tisti trenutek, ko začne z njo »pogovor«, ko privoli v pogovor s skušnjavcem. Ta je izjemno pretkan in bo človeka s pomočjo zvite laži prej ali slej zapeljal v skušnjavo. Primer takega pogovora imamo v današnjem prvem berilu. Eva začne pogovor s skušnjavcem. Kristus pa nasprotno skušnjavca takoj zavrne: »Poberi se, Satan!« (Mt 4,10). Nobenega pogovora s skušnjavcem, torej! V stiku s skušnjavo se nam dogaja, kot če nas sredi študija kdo pokliče in povabi zvečer ven. Če bo naš odgovor: »Ne, ne morem!« bo prijatelj odložil slušalko. Če pa »cincamo« in rečemo: »Bom videl, morda bi se dalo,« nas bo klicaril toliko časa, da nas bo zvabil ven.

   2. Govoriti proti. Satan Jezusu v svoji pokvarjeni zvitosti celo navaja Sveto pismo. Res je, da sprevrača njegov pravi pomen, a vendar navaja sveto knjigo. Kaj to pomeni za nas? Ko nas dajejo skušnjave in omagujemo na poti dobrega, si damo novega zagona s ponavljanjem svetopisemskih besed. Ko nas, na primer, napade skušnjava, da bi tudi mi, kot nekateri ljudje okrog nas, bogateli tudi na nepravičen način, si ponavljajmo stavek: »Ne boj se, če bogati mož, … zakaj ob smrti ničesar ne vzame s sabo« (Ps 49,18).

   3. Klicanje Jezusovega imena. Ko mnogi niso več tako dobro poznali svete knjige, so iznašli »univerzalno« zdravilo, en stavek, s katerim so se branili pred skušnjavami hudobnega duha. To je bilo klicanje Gospodovega imena, ki se je zlasti uveljavilo v vzhodnih Cerkvah. Poznamo jo tudi kot Jezusovo molitev: »Gospod Jezus Kristus, Sin Božji, usmili se mene, grešnika.« Številnim ljudem sem že predlagal, naj v težkih trenutkih ponavljajo kakšen svetopisemski stavek. »Če ne bo delovalo, se mi oglasite čez mesec dni,« sem jim še dejal. Morda niso poskusili, a čez mesec še nihče ni prišel protestirat! (Po: B. Rustja, Tvoje obličje iščem)

   Tedaj je Duh odvedel Jezusa v puščavo, da ga je hudič skušal. In ko se je štirideset dni in štirideset noči postil, je bil potem lačen. In pristopil je skušnjavec ter mu rekel: »Ako si Božji Sin, reci, naj bodo ti kamni kruh.« On je odgovoril: »Pisano je: ‚Naj človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki izhaja iz božjih ust.‘« (Mt 4,1–4)

   http://zupnija-bistrica.rkc.si/jezus-premagalec-skusnjav/

   Addendum
   EVANGELIJ PO MATEJU, 4, 1-11
   Tedaj je Duh odvedel Jezusa v puščavo, da bi ga hudič skušal. Ko se je postil štirideset dni in štirideset noči, je postal naposled lačen. In pristopil je skušnjavec in mu rekel: »Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh.« On pa je odgovoril: »Pisano je: Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.«
   Tedaj ga je hudič vzel s seboj v sveto mesto in ga postavil vrh templja ter mu rekel: »Če si Božji Sin, se vrzi dol, kajti pisano je: Svojim angelom bo zate zapovedoval in: Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.« Jezus mu je odgovoril: »Pisano je tudi: Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!«
   Spet ga je hudič vzel s seboj na zelo visoko goro. Pokazal mu je vsa kraljestva sveta in njihovo slavo ter mu rekel: »Vse to ti bom dal, če padeš predme in me moliš.« Jezus mu je tedaj dejal: »Poberi se, satan, kajti pisano je: Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!« Tedaj ga je hudič pustil, in glej, angeli so pristopili in mu stregli.

   Jezus, Božji Sin, ki si ohranil svoje sinovstvo z zvetobo Bogu, svojemu očetu. V tvoji zgodbi se učim prepoznavati in premagovati lastne skušnjave. Pomagaj mi Gospod, da bom s tem, ko služim Bogu in spolnjeval Nejovo Voljo vedno našel modrost in pogum živeti pobožno in pravično življenje, ki edino lahko priča o Božji Dobroti in Večni Slavi.

   Odgovori
9. janez says:

   15. januarja, 2023 at 12:35

   Jezus premagovalec skušnjav

   Avtor: Tadej Pagon
   Človek, ki se bo odločil posvetiti svoje življenje Bogu, se bo kmalu znašel pod »močnim udarom« hudobnega duha. Slednjemu namreč niso »zanimivi« ljudje, ki so že na slabi poti, saj so že »njegovi«. »Pridobiti« mora tiste, ki so se odločili za Boga. Kaj storiti, ko se nas polotijo skušnjave? V evangeliju prve postne nedelje nam Kristus daje nekaj povsem praktičnih »napotkov«.

   1. Nobenega pogovora s skušnjavo. Duhovni učitelji poudarjajo, da človek lahko pade v skušnjavo tisti trenutek, ko začne z njo »pogovor«, ko privoli v pogovor s skušnjavcem. Ta je izjemno pretkan in bo človeka s pomočjo zvite laži prej ali slej zapeljal v skušnjavo. Primer takega pogovora imamo v današnjem prvem berilu. Eva začne pogovor s skušnjavcem. Kristus pa nasprotno skušnjavca takoj zavrne: »Poberi se, Satan!« (Mt 4,10). Nobenega pogovora s skušnjavcem, torej! V stiku s skušnjavo se nam dogaja, kot če nas sredi študija kdo pokliče in povabi zvečer ven. Če bo naš odgovor: »Ne, ne morem!« bo prijatelj odložil slušalko. Če pa »cincamo« in rečemo: »Bom videl, morda bi se dalo,« nas bo klicaril toliko časa, da nas bo zvabil ven.

   2. Govoriti proti. Satan Jezusu v svoji pokvarjeni zvitosti celo navaja Sveto pismo. Res je, da sprevrača njegov pravi pomen, a vendar navaja sveto knjigo. Kaj to pomeni za nas? Ko nas dajejo skušnjave in omagujemo na poti dobrega, si damo novega zagona s ponavljanjem svetopisemskih besed. Ko nas, na primer, napade skušnjava, da bi tudi mi, kot nekateri ljudje okrog nas, bogateli tudi na nepravičen način, si ponavljajmo stavek: »Ne boj se, če bogati mož, … zakaj ob smrti ničesar ne vzame s sabo« (Ps 49,18).

   3. Klicanje Jezusovega imena. Ko mnogi niso več tako dobro poznali svete knjige, so iznašli »univerzalno« zdravilo, en stavek, s katerim so se branili pred skušnjavami hudobnega duha. To je bilo klicanje Gospodovega imena, ki se je zlasti uveljavilo v vzhodnih Cerkvah. Poznamo jo tudi kot Jezusovo molitev: »Gospod Jezus Kristus, Sin Božji, usmili se mene, grešnika.« Številnim ljudem sem že predlagal, naj v težkih trenutkih ponavljajo kakšen svetopisemski stavek. »Če ne bo delovalo, se mi oglasite čez mesec dni,« sem jim še dejal. Morda niso poskusili, a čez mesec še nihče ni prišel protestirat! (Po: B. Rustja, Tvoje obličje iščem)

   Tedaj je Duh odvedel Jezusa v puščavo, da ga je hudič skušal. In ko se je štirideset dni in štirideset noči postil, je bil potem lačen. In pristopil je skušnjavec ter mu rekel: »Ako si Božji Sin, reci, naj bodo ti kamni kruh.« On je odgovoril: »Pisano je: ‚Naj človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki izhaja iz božjih ust.‘« (Mt 4,1–4)

   http://zupnija-bistrica.rkc.si/jezus-premagalec-skusnjav/

   Addendum

   EVANGELIJ PO MATEJU, 4, 1-11
   Tedaj je Duh odvedel Jezusa v puščavo, da bi ga hudič skušal. Ko se je postil štirideset dni in štirideset noči, je postal naposled lačen. In pristopil je skušnjavec in mu rekel: »Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh.« On pa je odgovoril: »Pisano je: Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.«
   Tedaj ga je hudič vzel s seboj v sveto mesto in ga postavil vrh templja ter mu rekel: »Če si Božji Sin, se vrzi dol, kajti pisano je: Svojim angelom bo zate zapovedoval in: Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.« Jezus mu je odgovoril: »Pisano je tudi: Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!«

   Spet ga je hudič vzel s seboj na zelo visoko goro. Pokazal mu je vsa kraljestva sveta in njihovo slavo ter mu rekel: »Vse to ti bom dal, če padeš predme in me moliš.« Jezus mu je tedaj dejal: »Poberi se, satan, kajti pisano je: Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!« Tedaj ga je hudič pustil, in glej, angeli so pristopili in mu stregli.

   Jezus, Božji Sin, ki si ohranil svoje sinovstvo z zvetobo Bogu, svojemu očetu. V tvoji zgodbi se učim prepoznavati in premagovati lastne skušnjave. Pomagaj mi, da bom s tem, ko služim Bogu, našel modrost in pogum živeti pobožno in pravično življenje, ki edino lahko priča o Gospodovi Dobroti in Večni Slavi. Pomagaj nam Gospodm da bomo s TVojo Pomočjo ostali stanovitni in močni v Veri ter Hodili vedno za Teboj.

   Odgovori
10. janez says:

    15. januarja, 2023 at 12:28

    2. navadna nedelja Iz 49,3.5−6; 1 Kor 1,1−3; Jn 1,29−34
    Jezusov krst
    1,29 Naslednji dan je zagledal Jezusa, da prihaja k njemu, in je rekel: »Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta.
    30 Ta je tisti, o katerem sem rekel: Za menoj pride mož, ki je pred menoj, kajti bil je prej kakor jaz.
    31 In jaz ga nisem poznal, vendar sem zato prišel in krščujem v vodi, da se on razodene Izraelu.«
    32 In Janez je izpričal: »Videl sem Duha, ki se je spuščal z neba kakor golob in ostal nad njim.
    33 In jaz ga nisem poznal; tisti, ki me je poslal krščevat v vodi, mi je rekel: ›Na kogar boš videl prihajati Duha in ostati nad njim, tisti krščuje v Svetem Duhu.‹
    34 In videl sem in pričujem, da je ta Božji Sin.«

    Jagnje božje

    V moči svojega poslanstva in duha, ki ga je prejel, je bil Janez sposoben prepoznati v Jezusu Božjega Sina. Ko ga je videl tako ponižnega v jordanski vodi nad njim pa odprto nebo: »Sveti Duh je prišel nadenj v telesni podobi kakor golob in zaslišal se je glas iz neba: ›Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje,‹« (Lk 3,22) se je spolnil mnogih starozaveznih napovedi. Ko je Janez Krstnik pokazal na Jezusa z besedami: »Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta,« se verjetno spolnil na ovčke, ki so jih dan za dnem, tudi v časih najhujše lakote, darovali v templju. Kakor je Bog naročil Mojzesu in piše v drugi Mojzesovi knjigi: »Tole pa pripravi na oltarju: vsak dan dve enoletni jagnjeti, vedno! Eno jagnje pripravi zjutraj, drugo pa proti večeru; Vsak dan do konca časov darujte na oltarju dve enoletni ovčki. Eno darujte zjutraj drugo zvečer« (2 Mz 39,38−39). Ovčki so darovali v spravo za grehe ljudi. Janez pa je hotel reči. Mi darujemo ovčki v spravo za naše grehe. Pravo Jagnje, ki nas v resnici more odrešiti naših grehov pa je Jezus Kristus, tudi Njega vsak dan darujemo na oltarjih naših cerkva v vseh župnijah, kjer smo duhovniki. V drugi Samuelovi knjigi prerok Natan pove kralju Davidu naslednjo zgodbo: Dva človeka sta živela v nekem mestu. Eden je bil bogat, drugi je bil ubog. Ubožec ni imel ničesar, razen uboge ovčke, ki jo je kupil in vzredil. Zrasla je pri njem z njegovimi otroki vred. Od njegovega grižljaja je jedla in iz njegovega kozarca je pila. Spala mu je v naročju in bila mu je kakor hči.

    Ko je prišel popotnik k bogatinu mu ni hotel postreči od svoje govedi ali drobnice, ampak je vzel reveževo edino ovčko in mu jo pripravil (prim. 2 Sam 12,1−13). Ta ganljiva zgodba o bogataševi krutosti in pokvarjenosti je bila verjetno tudi v Janezovih mislih, ko je s kazalcem pokazal na Jezusa in rekel svojim učencem: »Glejte, Božje Jagnje!«
    Natanova zgodba o ubožščevi ljubljeni ovčki se gotovo prilega Jezusu. Tudi On je bil edini Sin in tudi Njega je Oče globoko ljubil in tudi Njega so hudobneži kruto umorili. Janez Krstnik pa je imel lahko v mislih še drugo sliko, ko je s prstom pokazal na Jezusa in rekel: »Glejte, Božje Jagnje!« Že mnogo časa pred Janezom je o božjem služabniku, ki bo kot nedolžno jagnje dal življenje za Boga, govoril prerok Izaija: »Bil je mučen, a se je uklonil in ni odprl svojih ust, kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol, in kakor ovca, ki umolkne pred tistimi, ki jo strižejo, in ne odpre svojih ust« (Iz 53,7−8).

    Tudi besede preroka Jeremija se enako dobro prilegajo Jezusu: »Bil sem kakor krotko jagnje, ki ga peljejo v zakol. Nisem vedel, da so kovali naklepe proti meni: ›Pokončajmo drevo z njegovim sadom vred in iztrebimo ga iz dežele živih, da njegovo ime ne bo več ostalo v spominu‹« (Jer 11,19). Knjiga Razodetja, ki je zadnja knjiga Svetega pisma govori o Jezusu z izrazom Jagnje Božje kar 28 krat. V tem izrazu ohrani ljubezen in naklonjenost, kot jo je opisal prerok Natan. Govori tudi o trpljenju in žrtvi, kot pri Izaiju in Jeremiju. Tem vidikom pa doda še nov vidik, to je vidik zmagoslavja: »Vredno si, da vzameš knjigo in odtrgaš njene pečate, ker si bilo zaklano in si s svojo krvjo odkupilo Bogu ljudi iz vsakega rodu, jezika, ljudstva in naroda ter si jih napravilo našemu Bogu za kraljestvo in duhovnike in kraljevali bodo na zemlji« (Raz 5,9−10).

    Tako kot Janez Krstnik smo tudi mi dolžni odkrivati Duha in kazati na Božjega Sina. Kazati na Jezusa z ljubeznijo in naklonjenostjo, kot je to storil prerok Natan. Uboščeva ljubezen do ovčke naj nam bo zgled za našo ljubezen ne samo do Jezusa, ampak do vseh, ki so potrebni naše ljubezni, prav s temi se je Jezus najbolj poistovetil: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40). Opozarjati smo dolžni na trpljenje v svetu, kakor tudi na Jezusovo nedolžno trpljenje na križu s katerim nas je odrešil. Pokazati pa moramo tu na Jezusovo zmagoslavje. Jezus je smrt, trpljenje in vse slabo premagal. Po njegovem zgledu in z Njegovo pomočjo lajšajmo trpljenje na tem svetu pričakujoč dokončno zmago dobrote v večnosti.

    Sodobni preroki s pomočjo reklam usmerjajo ljudi k sebi k svojim proizvodom, k svoji resnici in svojim dobičkom. Janez Krstnik pa jih je nesebično usmerjal, lahko bi rekli, k svoji konkurenci. Bil je kot plakat, ki kaže na nekoga drugega: »Poglejte Njega, On je tisti, ki si ga želite in po katerem hrepenite.« »Glejte!« pomeni v tem pozivu več kot samo gledanje televizije. Pomeni občudujte, premišljujte, posnemajte. Za Janezove učence je bil to poziv pojdite za Njim. Jagnje je bila judovska obredna hrana, zato ta poziv pomeni tudi združujte se z Njim in celo uživajte – jejte, kar pa se je dalo razumeti šele iz vseh naslednjih besed, ki jih je Jezus izrekel in dejanj, ki jih je storil. Pred obhajilom duhovnik pokaže na Jezusa z Janezovimi besedami: »Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta« (Jn 1,29). V tistem trenutku vsi z veliko ljubeznijo in spoštovanjem zremo v Jezusa, ki je razlomljen, to je trpi za naše odrešenje, za odpuščanje naših grehov. Povabljeni smo na zmagoslavno gostijo dobrega nad slabim in na večno gostijo v nebesih. Kaj naj drugega odgovorimo na to, kot da pademo na kolena in s Stotnikom rečemo: »Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak samo reci besedo in moj služabnik bo ozdravljen« (Mt 8,8) − moja duša bo ozdravljena. Amen.

    Župnija Šempas in Osek, Joško Tomažič, župnik

    Odgovori