Članki za dušo

15.013 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   19. januarja, 2023 at 11:52

   KAKO IZBOLJŠATI DUHOVNO ZDRAVJE Z MOLITVIJO ROŽNEGA VENCA (Aleteia)

   ENA IZMED METOD MOLITVE ROŽNEGA VENCA VKLJUČUJE PREMIŠLJEVANJA O KREPOSTIH, KI SO POVEZANE S POSAMEZNIMI SKRIVNOSTMI

   Rožni venec se včasih zdi malo “zastarel” in morda ne povsem v skladu s sodobnimi potrebami duhovnega življenja. Mnogi kristjani pa se ne zavedajo, da lahko rožni venec molimo na različne načine, ob čemer so nekatere metode bolj blagodejne od drugih.

   Eden izmed načinov je recimo molitev rožnega venca s premišljevanjem o določenih krepostih, ki so v skladu s posameznimi skrivnostmi, tradicionalno povezanimi z vsako desetko.

   Na ta način molitev rožnega venca postane bolj “praktična” in osredotočena na duhovno blaginjo posameznika. Zanimivo je, da ta metoda ni nova, saj so jo skozi stoletja že uporabljali različni svetniki

   PREMIŠLJEVANJE O KREPOSTIH

   Duhovnik John Procter je v svoji knjigi z naslovom The Rosary Guide for Priests and People (Vodnik po rožnem vencu za duhovnike in vernike, op. prev.) z začetka dvajsetega stoletja zapisal, da je pogosto zelo koristno, če “pred vsako desetko premišljujemo o kreposti ali nauku, na katerega nas spomni določen dogodek, ki se ga spominjamo v desetki. Uporabo te metode je pogosto svetoval veliki apostol rožnega venca, bl. Alan, bila pa je tudi najljubši način molitve sv. Ludvika Marije Grigniona Montfortskega”.

   Procter v nadaljevanju sestavi seznam kreposti, povezanih z vsako skrivnostjo. Kot primer navajamo skrivnosti veselega dela rožnega venca:

   – Oznanjenje – ponižnost
   – Obiskovanje Elizabete – bratska ljubezen, npr. dela usmiljenja, skrb za majhne stvari
   – Rojstvo – skromnost (namesto pohlepa), preprostost
   – Darovanje – pokorščina, zvestoba Cerkvi
   – Jezus v templju – Božja ljubezen in sveto služenje

   Zelo koristno je lahko, če globlje premišljujemo o vsaki skrivnosti rožnega venca in skušamo ugotoviti, kakšno krepost nam želi posredovati določena svetopisemska zgodba. Tako bo naše duhovno zdravje prenovljeno, bolje bomo poznali svojo notranjost in na ta način lažje vadili svoje kreposti.

   Čeprav se rožni venec zdi zastarel, je v resnici brezčasna in čudovita molitev, ki jo lahko prilagodimo svojim razmeram. Ob njej bomo duhovno rasli, obogatila nas bo.

   Marija, Kraljica presvetega rožnega venca, prosi za nas!

   Odgovori
   • Miro says:

     19. januarja, 2023 at 11:55

     Članek o rožnem vencu je povzet po:

     https://si.aleteia.org/2020/05/14/kako-izboljsati-duhovno-zdravje-z-molitvijo-roznega-venca/

     Marija, Kraljica presvetega rožnega venca, prosi za nas!

     Odgovori
2. janez says:

   19. januarja, 2023 at 11:42

   RKC Dravograd: Papež Frančišek novinarjem: Kako bi si želel Cerkev, ki je revna in je za uboge

   Papež Frančišek novinarjem: Kako bi si želel Cerkev, ki je revna in je za uboge
   »Kristus je središče. Kristus je temeljna oporna točka, srce Cerkve. Brez Njega Peter in Cerkev ne bi obstajala niti ne bi imela razloga za obstajanje.« S temi besedami je papež Frančišek spomnil na bistveno predstavnike medijev. Danes dopoldne se je namreč v avli Pavla VI. srečal z novinarji, ki so prispeli v Rim z vseh koncev sveta in v zadnjih tednih spremljali dogajanje v Cerkvi.

   Vloga množičnih medijev, jim je dejal papež, je v zadnjem obdobju vedno bolj rastla. Tako so postali nepogrešljivi pri pripovedovanju o dogodkih sodobne zgodovine. Novinarji, ki so bili v Rimu ta čas, ko so bile oči sveta uprte v Vatikan, so imeli nalogo govoriti o Svetem sedežu, cerkvenih obredih in tradiciji, o veri in predvsem o vlogi papeža in njegovega poslanstva. Razumevanje zgodovinskega dogajanja je skoraj vedno kompleksno, a v tem primeru je bilo potrebno upoštevati tudi razsežnost vere. Cerkveni dogodki niso bolj zapleteni od političnih ali gospodarskih, je opomnil sveti oče. Vendar pa imajo posebno temeljno značilnost: »Odgovarjajo logiki, ki ni samo logika tako imenovanih zemeljskih kategorij, in prav zato jih ni enostavno razlagati in o njih poročati široki in pisani javnosti.«

   Cerkev sicer nedvomno je človeška in zgodovinska institucija, je nadaljeval papež Frančišek, vendar pa je njena narava v svojem bistvu duhovna: »Je Božje ljudstvo. Sveto Božje ljudstvo, ki hodi naproti srečanju z Jezusom Kristusom.« Pastir Cerkve je Kristus. Njegova navzočnost skozi zgodovino pa se prenaša preko svobode ljudi, med katerimi je eden izbran, da služi kot njegov namestnik in Petrov naslednik. Vendar ni središče on, temveč Kristus. Protagonist vsega, kar se dogaja, je Sveti Duh. On je navdihnil odločitev Benedikta XVI. za dobro Cerkve in On je usmerjal molitev in volitve kardinalov. Pomembno se je zavedati tega pri poročanju o dogodkih v teh dneh, je poudaril papež Frančišek.

   Zatem se je predstavnikom medijev zahvalil za opravljeno naporno delo. Obenem jih je povabil, naj si prizadevajo vedno bolj spoznavati pravo naravo Cerkve, njene vrline in njene grehe, duhovne temelje, ki jo vodijo in jo pomagajo razumeti. Sveti oče je novinarjem še zagotovil, da Cerkev njihovo delo smatra za dragoceno: »Vaše delo zahteva študij, občutljivost, izkušnje, tako kot mnogi drugi poklici; toda vsebuje pa tudi posebno pozornost do resnice, dobrote in lepote. In iz tega razloga smo si še posebej blizu, kajti Cerkev obstaja, da bi posredovala prav to: Resnico, Dobroto in Lepoto ‘v osebi’.« Vsi smo torej poklicani, je opomnil papež Frančišek, da ne govorimo o sebi, ampak o tej temeljni triadi.

   Sveti oče je nato razložil, zakaj je izbral ime Frančišek. Med volitvami je poleg njega sedel njegov prijatelj, kardinal Claudio Hummes. Ko je zadeva zanj postajala, kot se je izrazil sam, nekoliko »nevarna«, ga je le-ta tolažil. Ko pa je že prejel dve tretjini glasov, ga je objel in mu rekel, naj ne pozabi na revne. Ta beseda »revni« je med nadaljevanjem glasovanja odmevala v njem. V zvezi s tem se je takoj spomnil na Frančiška Asiškega. Spomnil se je tudi na vojne in pomislil, da je bil ta svetnik človek miru. »In tako je v moje srce prišlo ime: Frančišek Asiški. Človek uboštva, človek miru, človek, ki ljubi in varuje stvarstvo. (…) Kako bi si želel Cerkev, ki je revna in je za uboge!« Papež Frančišek je nato povedal, da mu je nekdo kasneje v šali dejal, da bi se moral imenovati Hadrijan. Papež Hadrijan VI. je bil namreč reformator, zdaj pa je potrebna prenova. Nekdo drug pa se je pošalil, da bi moral izbrati ime Klemen XV. Tako bi se maščeval papežu Klemenu XIV., ki je ukinil jezuitski red.

   Svoj nagovor novinarjem je papež Frančišek sklenil z željo, da bi delali vedro in bi njihovo delo obrodilo sadove. Ter da bi vedno bolje poznali evangelij Jezusa Kristusa in resničnost Cerkve.

   http://jagnje.si/papez-francisek-novinarjem-kako-bi-si-zelel-cerkev-ki-je-revna-in-je-za-uboge/

   Addendum 1:
   »Ponudi svojo roko siromaku« (prim. Sir 7,32). Antična modrost je te besede postavila za sveti kodeks, ki ga je treba spolnjevati v življenju. Danes odmevajo z vsem svojim pomenskim nabojem, da bi pomagale tudi nam osredotočiti pogled na bistveno in preseči pregrade brezbrižnosti. Revščina prevzema vedno različne obraze, ki zahtevajo pozornost glede na poseben položaj vsakega. V vsakem od teh lahko srečamo Gospoda Jezusa, ki je razodel, da je navzoč v svojih najšibkejših bratih (prim. Mt 25,40).

   Addendum 2:
   Revna Cerkev (odlomek iz Časnika)
   Cerkve ni brez Kristusa in Kristusa ni brez križa. Po mnenju Frančiška se uboga Cerkev kaže predvsem v tem, da sledi križanemu in vstalemu Jezusu. Zunanji posvetni blišč in moč nista skladna s to predstavo. Frančišek to odstranjuje tako, da postopoma odpravlja dvorno podobo Vatikana in pretirani vatikanski centralizem. V svojem doslej najobsežnejšem programskem dokumentu, tj. apostolska spodbuda Veselje evangelija (Evangelium Gaudium), se je zavzel za »spreobrnitev papeštva« in za »zdravo ›decentralizacijo‹« vesoljne Cerkve. Krajevnim Cerkvam oz. škofijam in škofom hoče dati več pristojnosti in odgovornosti. S tega vidika postane lik slehernega škofa še pomembnejši. Frančišek je zato poudaril, da mora škof »biti pričevalec Vstalega, človek potrpežljivosti in molitve, pastir, ki je blizu svoji čredi«.

   Frančišek Cerkev spodbuja k večjemu uboštvu tudi tako, da pripadnike poziva k temu, da odprejo vrata cerkvenih zgradb, da zapustijo »varna« območja in evangelij ponesejo ljudem, ki so lačni upanja in veselja. Še posebej se zavzema, da se katoličani posvetimo najšibkejšim – brezdomcem, zasvojencem, beguncem ter osamljenim in zapuščenim starim ljudem. Največja moč Cerkve je v veselem sporočilu, da je Bog zaradi ljubezni in usmiljenja do človeka postal eden izmed nas v osebi Jezusa in da je za odrešenje vsakega izmed nas trpel in umrl ter vstal od mrtvih.

   Časnik avtor Mario Plešej: 15. marca 2014

   Pomagaj nam Gospod Jezus, da bomo vedno Spolnjevali Božjo Voljo, ostali stanovitni v Veri in spolnjevali Tvoje nauke iz Evangelija.

   Odgovori
3. Miro says:

   19. januarja, 2023 at 10:18

   KATEHEZA O APOSTOLSKI GOREČNOSTI: VZOR OZNANJEVANJA JE JEZUS, DOBRI PASTIR

   KATEHEZA MED VČERAJŠNJO SPLOŠNO AVDIENCO JE GOVORILA O JEZUSU KOT VZORU OZNANJEVANJA. PAPEŽ JE IZHAJAL IZ EVANGELJSKE PRILIKE O IZGUBLJENI OVCI IN V OSPREDJE POSTAVIL JEZUSA KOT DOBREGA PASTIRJA.

   Druga kateheza v novem ciklu katehez na temo apostolske gorečnosti in evangelizacije, ki ga je papež Frančišek začel pred enim tednom, je bila namenjena Jezusu kot Dobrem pastirju, ki je za kristjane vzor na področju evangelizacije. Kot je izpostavil, smo kristjani po Jezusovem zgledu poklicani, da se ne zapremo pred tistimi, ki so zapustili čredo in se oddaljili od Boga, ampak se jim približamo in pričujemo o Očetovi ljubezni do njih. Gospod trpi za tistimi, ki ne poznajo lepote njegove ljubezni in topline njegovega objema. Jezus hrepeni po vsakem, ki je odšel, in to je Božja gorečnost, ki jo morajo živeti tudi kristjani.

   Celotna kateheza svetega očeta na:
   https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-01/kateheza-o-apostolski-gorecnosti-vzor-oznanjevanja-je-jezus.html

   Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

   Odgovori
4. janez says:

   19. januarja, 2023 at 9:14

   Papež Frančišek: Svet potrebuje kisik evangelija! 14. oktobra 2013
   VATIKAN (ponedeljek, 14. oktober 2013, RV) – Papež Frančišek je sprejel v avdienco petdeset udeležencev plenarnega zasedanja Papeškega sveta za pospeševanje nove evangelizacije. V govoru je naredil tri poudarke, in sicer na prvenstveni vlogi pričevanja, potrebi po srečanju z drugimi in pastoralnem načrtu, ki je usmerjen na bistveno.

   Primat pričevanja
   »Nova evangelizacija pomeni prebuditi v srcu in mislih naših sodobnikov življenje vere,« je dejal papež. Čeprav je vera Božji dar, pa je pomembno, da mi, kristjani na konkreten način živimo vero preko ljubezni, sloge, veselja, trpljenja. To namreč sproži vprašanja, kot so: Zakaj živijo tako? Kaj jih žene? Po Frančiškovih besedah gre za vprašanja, ki »vodijo v srce evangelizacije, ki je pričevanje vere in ljubezni«. Še posebej v teh časih potrebujemo verodostojne pričevalce, ki z življenjem in tudi z besedami delajo evangelij viden, prebujajo pozornost za Jezusa Kristusa in lepoto Boga.
   Potrebni so namreč kristjani, ki današnjim ljudem naredijo vidno Božje usmiljenje, njegovo nežnost do vsakega bitja. Vsak krščeni je prinašalec Kristusa. »Nova evangelizacija, medtem ko poziva k pogumu, da hodimo proti toku, da se spreobrnemo stran od idolov k enemu Bogu, ne more da ne bi uporabljala govorico usmiljenja, sestavljeno iz gest in drž, prej kot iz besed.« Cerkev sredi človeštva danes govori: ‘Pridite k Jezusu, vsi vi, ki ste utrujeni in obteženi, našli boste počitek za svoje duše. Pridite k Jezusu. Samo on ima besede večnega življenja.’ Papež je še spomnil, da je vsak krščeni prinašalec Kristusa. Kdor je srečal Jezusa, tako kot Samarijanka pri studencu, tega doživetja ne more obdržati zase, ampak čuti željo, da bi Jezusa ponesel tudi drugim. Vsi se moramo vprašati, ali drugi vidijo v našem življenju toplino vere, ali vidijo na našem obrazu veselje, da smo srečali Kristusa.

   Iti naproti
   V nadaljevanju je papež Frančišek spregovoril o srečanju, o hoji naproti drugim. Nova evangelizacija je obnovljeno gibanje proti tistim, ki so izgubili vero in globok smisel življenja. Ta dinamizem je po papeževih besedah del velikega Kristusovega poslanstva, da v svet prinese življenje in človeštvu Očetovo ljubezen. Božji Sin je izstopil iz svojega božanskega stanja in je prišel nam naproti. Cerkev je znotraj tega gibanja in vsak kristjan je poklican, da gre naproti drugim, da se pogovarja s tistimi, ki ne mislijo tako kot mi, ki imajo drugačno vero ali je nimajo. Srečati je treba vse, kajti vsem je skupno to, da smo ustvarjeni po Božji podobi.

   »Lahko gremo naproti vsem, brez strahu in brez da bi se odpovedali svoji pripadnosti,« je spodbudil papež. »Nihče ni izključen iz življenjskega upanja, Božje ljubezni. Cerkev je poslana, da povsod prebudi to upanje, predvsem tam, kjer je zadušena s težkimi življenjskimi pogoji, včasih nečloveškimi, kjer upanje ne diha, duši. Potreben je kisik evangelija, dih Duha Kristusa Vstalega, ki upanje ponovno prižge v naših srcih.« Frančišek je dodal, da je Cerkev hiša, kjer so vrata vedno odprta. Ne samo zato, da bi vsak lahko bil sprejet in bi začutil ljubezen in upanje, ampak tudi zato, da lahko izstopimo in to ljubezen in upanje ponesemo drugim. Sveti Duha nas spodbuja, da izstopimo iz našega ograjenega prostora, in nas vodi vse do periferij človeštva.

   Naravnanost pastoralnega načrta na bistveno
   Vse to v Cerki ni prepuščeno slučaju ali improvizaciji. Zahteva se skupna zavzetost za pastoralni načrt, ki poudarja bistveno in je osredotočen na bistveno, to je na Jezusa Kristusa, je zatrdil papež in tako spregovoril še o tretjem pomembnem elementu. Opozoril je, da razkropljenost med mnoge sekundarne in površinske stvari ničemur ne koristi. Treba se je osredotočiti na temeljno realnost in to je: »srečanje s Kristusom, njegovim usmiljenjem in ljubeznijo ter ljubiti brate kot je On ljubil nas. Načrt, ki ga razvnemata ustvarjalnost in domišljija Svetega Duha, ki nas tudi spodbuja, da prehodimo nove poti, pogumno in ne da bi okamneli,« je poudaril papež.

   Ob koncu govora je še poudaril pomen kateheze, ki je trenutek evangelizacije. Delo, ki ga opravljajo katehisti je po papeževih besedah dragoceno za novo evangelizacijo. Prav tako pa je pomembno, da so starši prvi katehisti, prvi vzgojitelji v veri v lastni družini, in sicer s pričevanjem in besedo.

   Papež Frančišek

   Odgovori
5. Miro says:

   18. januarja, 2023 at 12:22

   BARAGOV DAN OB 155. LETNICI SMRTI BOŽJEGA SLUŽABNIKA FRIDERIKA IRENEJA BARAGA

   V TREBNJEM BO V ČETRTEK, 19. JANUARJA 2023, POTEKAL BARAGOV DAN OB 155. LETNICI SMRTI
   SVETNIŠKEGA KANDIDATA ČASTITLJIVEGA BOŽJEGA SLUŽABNIKA FRIDERIKA IRENEJA BARAGA.

   Več o Baragovem dnevu na: https://katoliska-cerkev.si/baragov-dan-ob-155-letnici-smrti-bozjega-sluzabnika-friderika-ireneja-baraga

   Odgovori
   • Miro says:

     18. januarja, 2023 at 12:25

     O ŽIVLJENJU BOŽJEGA SLUŽABNIKA FRIDERIKA BARAGA več na:

     https://svetniki.org/irenej-friderik-baraga-skof-in-misijonar/

     Odgovori
6. janez says:

   18. januarja, 2023 at 10:23

   Pokoncilski nauk Cerkve: ali se lahko odrešijo tudi ateisti, ki so dobri in pošteni?
   Stara trditev krščanstva da “izven Cerkve ni zveličanja”, je sama po sebi v nasprotju z učenjem, da je “Jezus Kristus Odrešenik vseh ljudi na Zemlji in Bog vseh ljudi, ki so dobre volje in pravični”. Nasprotje med pritdilno in nikalno izjavo glede odrešitve vseh ljudi, tudi ateistov, je odpravil pokoncilski nauk tako, da se lahko zveličajo tudi vsi drugi zemljani, če le spoštujejo navodila svoje vesti in živijo pošteno in pravično ter so dobri ljudje, ki ljubijo in odpuščajo, služijo drugim in so dobri ljudje tako, da pomagajo drugim. Naše življenje naj bo Ljubezen, Odpuščanje in Dobrota, ki je vsebinska molitev dobrih in pravičnih ljudi, kar ima Jezus rad in kar nas vse Uči v Evangeliju. Vrata k Bogu so vedno odprta za vse ljudi, saj nas Bog Ljubi. Če dodamo še obe temeljni zapovedi krščanstva: “Ne stori tega drugim, kar ne želiš, da bi drugi tebi storili”, in (maksima) “stori drugim to, kar želiš, da bi drugi tebi storili”, moramo krščanstvo videti kot najbolj odprto skupnost, kot pravo nasprotje totalitarizmov kot egoistični in brezbožni kapitalizem in komunizem, kjer ni bilo prostora za Boga in Ljubezen. Krščanstvo je ne samo antitotalitaristično, ampak to, kar je že vedno bilo: odrešenjsko in bratsko, ki v katoliški Cerkvi (kata holos ali cerkev vsega sveta) zaobjema vse ljudi in ves svet, saj po Evangeliju oznanja Božje Odrešenje in Božjo Ljubezen med vsemi ljudmi. Bog je Ljubezen, ki nikoli ne mine. Čaka nas, da pridemo k Njemu.

   KAJ JE ZA KRISTJANE NAJVEČJA BOŽJA ZAPOVED?
   Farizej, ki naj bi bil »strokovnjak za postavo«, je postavil to vprašanje Jezusu (Evangelij po Mateju 22,34–36). »Rekel mu je: ›Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem.‹ To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: ›Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.‹ Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki‹« (Evangelij po Mateju 22,37–40, glej tudi Evangelij po Marku 12,28–34).

   Jezus tukaj navaja dve starozavezni zapovedi, ki povzemata vse zakone in zapovedi v Svetem pismu (Tretja Mojzesova knjiga 19,18; Peta Mojzesova knjiga 6,4–5; 10,12–13). Specifično pove bistvo desetih zapovedi (Druga Mojzesova knjiga 20 in Peta Mojzesova knjiga 5), ki povzema Božje stalno merilo za celotno človeštvo glede odnosov z njim in drug z drugim, namreč popolno in neskončno ljubiti Boga in bližnjega s popolnoma vsemi našimi sposobnostmi, ne da bi enkrat samkrat grešili. Pomanjkanje naše brezhibne ljubeče poslušnosti in nesebičnosti je vzrok za odtujitev med Bogom in človekom in med ljudmi. Naše uporništvo do Boga je pokvarilo vsak odnos.

   Ko je drug učitelj Mojzesove postave vprašal, kako lahko »doseže večno življenje,« mu je Jezus odgovoril, da mora brezhibno izpolnjevati deset zapovedi, kot so povzete v teh dveh (Evangelij po Luku 10,25–37). Jezus potrjuje, da so Adam in vsi njegovi potomci zavezani k osebni, popolni, natančni in nenehni poslušnosti, z obljubo življenja za izpolnjevanje postave in z obljubo smrti za njeno kršenje. Samo dve zapovedi sta, ki ju moramo izpolnjevati, vendar to vsem spodleti. Celo mnogi samooznanjeni kristjani igrajo farizeja, skušajo upravičiti sebe, tako da zmanjšajo obseg in natančnost Božje moralne postave, da lahko pomirijo svojo vest in krivdo. Prikladno spregledajo ponovljene vse in izključijo tiste, ki jih ne želijo imeti za svojega bližnjega.

   Jezusov odgovor je svetopisemski odziv na »farizeja« v vseh ljudeh vsepovsod, ki skušajo meriti duhovnost s tem, kako dobro mislijo, da izvajajo samo zunanje, delno, legalistično in hinavsko pobožnjaštvo. Vsak, tako kristjan kot nekristjan, mora v celoti izpolnjevati vse Božje moralne zakone. Merilo, ki ga je Bog postavil za Adama v edenskem vrtu, in je bilo ponovno postavljeno v Mojzesovi postavi, je isto merilo, ki ga zahteva Jezus – popolnost (Tretja Mojzesova knjiga 11,44–45; 19,2; 20,7.26; Peta Mojzesova knjiga 23,12–14; Evangelij po Mateju 5,43–48; Pismo Rimljanom 13,8–10; Pismo Galačanom 5,14; Jakobovo pismo 2,8–13). Vendar nihče, niti resnično na novo rojen kristjan, v katerem prebiva Sveti Duh, ne ljubi resnično in brezhibno Boga z vsemi zmožnostmi, prav tako ne svojega bližnjega enako kakor sebe.

   Če iskreno razložimo Jezusove besede v kontekstu, se srečamo z dejstvom, da povzema celotno Mojzesovo postavo s tema dvema zapovedima. V tem trenutku oznanja postavo, ne evangelij. Jezus hoče, da razumemo, kako nemogoče je za nas, da bi bili brezhibno poslušni. To ni dobra novica. Njegov namen je, da izvoljeni spoznamo, da ker mi vsi vsak dan grešimo v mislih, besedah in dejanjih, ne moremo biti nikoli pravični pred Bogom po svojih zaslugah. Na ta način Jezus vodi tiste, ki jim je Bog dal milost, da vidijo edino upanje, ki nam je na voljo – Bog opravičuje brezbožneže (Pismo Rimljanom 4,1–8). Neuspeh, da bi popolnoma izpolnjevali Božjo postavo, prinaša njegovo jezo nad vse grešnike. Vendar samo po svoji milosti, samo po daru vere Bog pripiše Kristusovo pravičnost, odpusti prestopke in doseže opravičenje za tiste, ki verujejo (Pismo Rimljanom 4,9–25). »Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki« (Pismo Rimljanom 5,8). »Kajti konec postave je Kristus, v pravičnost vsakomur, ki veruje. Mojzes namreč piše o pravičnosti, ki je iz postave: Človek, ki to izpolnjuje, bo živel od tega« (Pismo Rimljanom 10,4–5). Vendar nihče ne more brezhibno izpolnjevati pravičnosti iz Mojzesove postave. Zato Bog usmiljeno pravi: »Kajti če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen. S srcem namreč verujemo, in tako smo deležni pravičnosti, z usti pa izpovedujemo vero, in tako smo deležni odrešenja. Saj pravi Pismo: Kdor koli vanj veruje, ne bo osramočen. Ni namreč razločka med Judom in Grkom, kajti isti je Gospod vseh, bogat za vse, ki ga kličejo. In res: Kdor koli bo klical Gospodovo ime, bo rešen« (Pismo Rimljanom 10,9–13). Kristusov evangelij »je vendar Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje … V njem se namreč razodeva Božja pravičnost, iz vere v vero, kakor je zapisano: Pravični bo živel iz vere« (Pismo Rimljanom 1,16–17).

   Jezus nam jasno pove, kaj je najpomembnejša zapoved. Edino vprašanje je, ali resnično in dejansko živimo ti zapovedi? Ali mi (celo kristjani) resnično ljubimo Boga z vsem srcem, z vso dušo, z vsem umom in z vso močjo in ali res ljubimo svojega bližnjega kakor samega sebe – ves čas in brezhibno? Če smo iskreni do sebe, vemo, da tega ne delamo. Z veseljem priznamo: »Toda preden je nastopila vera, nas je postava držala zaprte pod ključem, v pričakovanju vere, ki naj bi bila razodeta. To se pravi, da je postava postala za nas vzgojiteljica, ki nas je vzgojila za Kristusa, da bi bili opravičeni iz vere« (Pismo Galačanom 3,23–24). Samo po Božji milosti spreobrnitve priznavamo svojo grešnost in brezupnost ter se obračamo samo na Kristusa kot naše edino upanje odrešitve. Božje Usmiljenje in Dobrota Vate Zaupamo!

   Kot kristjani, celo ko se trudimo v sodelovanju z močjo Svetega Duha, ki prebiva v nas, delamo samo majhne korake do ljubezni do Boga in svojega bližnjega. Zagotovo nikoli izkustveno ne dosežemo merila popolnosti, imenovanega v teh dveh zapovedih. Celo najbolj predani in popolnoma posvečeni kristjani nikoli ne dosežejo tega, da bi ljubili Boga z vsem srcem, dušo, umom in močjo v tem življenju (Pismo Rimljanom 7). Še dobro, da naš Usmiljeni in Dobri Bog pri kristjanih išče napredek, ne popolnost (Prvo pismo Timoteju 4,15). Ko naše srce in um postopoma spreminja Sveti Duh, ki prebiva v nas, se lahko izboljšamo v ljubezni do Boga in do drugih (Pismo Rimljanom 12; Prvo Petrovo pismo 1,13–16). A dokler smo v tem človeškem, zemeljskem telesu, ki ga je pokvaril greh, ne bomo tega nikoli popolno storili. Ne obupujte nad svojimi porazi in ne bodite hinavci, tako da trdite, da delate nekaj, česar ne (Jakobovo pismo 2,8–13). Raje pustite, da vas neuspeh pripelje nazaj h Kristusovemu križu, kjer je umrl za svoje ljudi za njihov greh nepopolne ljubezni do Boga in do drugih. Veselite se v svoji bitki proti preostanku greha, ki prebiva v vas, in se zavedajte, da imate zagotovljeno odrešitev s pripisano Kristusovo pravičnostjo, ne po kakršni koli svoji zaslugi (preučujte Pismo Rimljanom 6–8).

   Gotquestions et altro

   Božja Ljubezen vate zaupamo.
   Božje Usmiljenje vate zaupamo.
   Božja Dobrota vate zaupamo.
   Amen.

   Sirah 34,13: Duh tistih, ki se bojijo Gospoda, bo živel, zakaj njihovo upanje je v tistem, ki jih rešuje.

   Odgovori
7. janez says:

   18. januarja, 2023 at 9:28

   NE SODITE, DA NE BOSTE SOJENI
   Poglej se v ogledalo
   »’Ne sodite, da ne boste sojeni; s kakršno sodbo namreč sodite, s takšno boste sojeni, in s kakršno mero merite, s takšno se vam bo odmerilo’ (Mt 7,1-2).

   Papež Frančišek o sodbi
   Sodba pripada samo Bogu. Zatorej, če ne želimo, da bi se nam sodilo, tudi mi ne smemo soditi drugih. Vsi si želimo, da bi nas Gospod na dan sodbe gledal s prizanesljivostjo in pozabil mnogo slabih stvari, ki smo jih storili v življenju. Zato, če ti stalno sodiš druge, boš sojen z enako mero, s kakršno sam sodiš. Poglej se v ogledalo. A ne zato, da bi se našminkal, da se ne bi videle gube … Poglej se v ogledalo, da boš videl sebe, kakšen si ti. Kaj gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne čutiš? Ali kako moreš reči svojemu bratu: ‘Pústi, da vzamem iver iz tvojega očesa‘, in glej, bruno je v tvojem očesu? Kako nas ocenjuje Gospod, kadar delamo tako? Samo ena beseda je: ‘Hinavec, izderi najprej bruno iz svojega očesa in potem glej, kako boš vzel iver iz očesa svojega brata.’

   Ne soditi, ampak moliti za druge
   Vidi se, da se Gospod nekoliko razjezi. Pravi nam hinavci, kadar se postavljamo na mesto Boga. To je tisto, v kar je kača prepričala Adama in Evo, ko je rekla, da če bosta jedla z drevesa, bosta kakor on. Želela sta se postaviti na mesto Boga. Zato je zelo slabo soditi. Sodba pripada smo Bogu, samo Njemu! Za nas pa so ljubezen, sočutje, molitev za druge, kadar vidimo stvari, ki niso dobre, tudi povedati o tem drugemu … A nikoli soditi. Nikoli. To je hinavščina, če sodimo. Koliko nemira in sovraštva ter negativnih čustev bi odpadlo, če bi bili bolj, usmiljeni, sočutni in strpni, več pomagali in potrpeli, kakor pa sodili!

   Našim sodbam manjka usmiljenje
   Kadar sodimo, se postavimo na mesto Boga. A naša sodba je uboga sodba. Nikoli ne more biti resnična; nikoli ne more biti enaka Božji sodbi. Zakaj ne? Ne zato, ker je Bog vsemogočen, mi pa to nismo, ampak zato, ker nam manjka usmiljenja. Kadar Bog sodi, sodi z usmiljenjem. Danes razmišljajmo o tem, kar nam pravi Gospod: ‘ne sodite, da ne boste sojeni’; način, mera, s kakršno sodimo, bo ista, ki bo uporabljena za nas … Poglejmo se v ogledalo, preden sodimo … Sicer bom hinavec, saj se postavljam na mesto Boga. Moja sodba pa je tudi revna sodba, nepravična sodba, ker premalo vemo in poznamo, pa sodimo; manjka ji nekaj zelo pomembnega, kar pa ima Božja sodba, to je Usmiljenje, zaradi velike Božje Ljubezni do ljudi. O, da bi nam Gospod dal dobro razumeti te stvari!«

   Papež Frančišek

   Gospod, napravi me za posredovalca tvojega miru: da bom tja, kjer je sovraštvo, mogel prinašati ljubezen;da bom tja, kjer je krivica, mogel prinašati odpuščanje; da bom tja, kjer je razprtija, mogel prinašati ubranost; da bom tja, kjer je zmota, mogel prinašati resnico; da bom tja, kjer je dvom, mogel prinašati vero; da bom tja, kjer je obup, mogel prinašati upanje; da bom tja kjer je tema, mogel prinašati luč; da bom tja, kjer je žalost, mogel prinašati veselje! Gospod, daj, da se bom raje trudil za to, da tolažim, kakor da iščem tolažbe; da bom raje skušal razumeti, kakor da bi iskal razumevanja; da si bom raje prizadeval ljubiti, kakor da bi želel biti ljubljen; kajti človek najde, ko pozablja nase; odpuščeno mu je, ko odpušča; prebudi se v večno življenje, ko umira. Amen.

   Molitev Svetega Frančiška

   Odgovori
8. Miro says:

   18. januarja, 2023 at 8:56

   TEDEN MOLITVE ZA EDINOST 2023: »NAUČITE SE DELATI DOBRO, SKRBITE ZA PRAVICO« (Iz 1,17)

   OD 18. DO 25. JANUARJA 2023 BO POD GESLOM »NAUČITE SE DELATI DOBRO, SKRBITE ZA PRAVICO« (IZ 1,17) POTEKAL TEDEN MOLITVE ZA EDINOST KRISTJANOV.

   Januarski teden molitve za edinost nas bo tokrat spomnil na to, da ekumenizem ni samo molitev za ta veliki cilj, ampak vključuje tudi konkretno sodelovanje med kristjani različnih skupnosti in cerkva. Gre za področja, kot so: pravičnost in mir, krepitev družinskega življenja, spoštovanje manjšinskih skupnosti, ohranjevanje stvarstva ter sprava med narodi in skupnostmi. V tem smislu so pri nas izjave Sveta krščanskih cerkva in islamske skupnosti, v katerih se soglasno zavzemajo za temeljne človeške vrednote. Lani poleti so se v takšni izjavi izrekli v prid tradicionalnega pojmovanja družine in zakona.

   O sporedu molitev v tednu edinosti več na:
   https://katoliska-cerkev.si/teden-molitve-za-edinost-2023-naucite-se-delati-dobro-skrbite-za-pravico-iz-117

   Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Miro says:

     18. januarja, 2023 at 9:09

     MOLIMO ZA ZA EDINOST KRISTJANOV:

     O Bog, ki si nas po svetih bratih Cirilu in Metodu poklical k edinosti vere,
     zedini vse kristjane v svoji sveti Cerkvi. Naj bomo v češčenju troedinega Boga
     vsi narodi na zemlji združeni, kakor so združeni božji izvoljenci v nebesih.
     Tega te prosimo po zasluženju Jezusa Kristusa, po priprošnji prečiste Device Marije,
     svetega Cirila in Metoda, svetega Leopolda Mandiča in vseh svetnikov. Amen.

     Oče naš … Zdrava Marija … Slava Očetu…

     Sveta Devica Marija, prosi za nas!
     Sveta brata Ciril in Metod, prosita za nas!
     Sveti Leopold Mandič, prosi za nas!
     Blaženi Anton Martin Slomšek, prosi za nas!

     Odgovori
9. Miro says:

   18. januarja, 2023 at 8:49

   ALELUJA. SLAVLJEN SI, OČE, GOSPOD NEBES IN ZEMLJE,
   KER SI MALIM RAZODEL SKRIVNOSTI BOŽJEGA KRALJESTVA.
   ALELUJA.

   BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
   Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

   Odgovori
10. Miro says:

    18. januarja, 2023 at 8:38

    “V POLNOSTI ŽIVLJENJA JE PROSTOR ZA VSE, TUDI ZA SMRT.” POGOVOR Z OBSMRTNO DULO (Aleteia)

    “SKRB ZA POKOJNIKA: UMIVANJE, NEGA, OBLAČENJE – VSE TO JE PREŠLO IZ ROK DRUŽINE V ROKE STROKOVNJAKOV POGREBNE DEJAVNOSTI. SMRT SMO ZAKLENILI ZA VRATA BOLNIŠNIC IN POGREBNIH PODJETIJ, ZARADI ČESAR NAM JE ZAČELA VZBUJATI VELIK STRAH,” PRAVI NAŠA SOGOVORNICA

    Anja Franczak je certificirana obsmrtna dula in spremljevalka ob žalovanju. Z njo smo se pogovarjali o starodavni in sodobni kulturi umiranja, o strahu pred mrličem in o tem, koliko smo izgubili, ko smo smrt zaklenili za vrata bolnišnic in pogrebnih podjetij.

    Pogovor z gospo Anjo Franczak na:
    https://si.aleteia.org/2023/01/18/v-polnosti-zivljenja-je-prostor-za-vse-tudi-za-smrt-pogovor-z-obsmrtno-dulo/

    Božje usmiljenje, mir umirajočim, zaupamo vate!

    Odgovori