Članki za dušo

15.013 Responses to Članki za dušo

1. janez says:

   21. januarja, 2023 at 14:45

   Papež Frančišek: pridiga o Božjem kraljestvu

   Jezusovo kraljestvo ni od tega sveta
   Jezus je najprej odgovoril, da njegovo kraljestvo »ni od tega sveta« (v. 36). Potem pa je potrdil: »Ti praviš: Kralj sem« (v. 37). Iz vsega Jezusovega življenja je razvidno, da On nima političnih ambicij. Spomnimo se, da je bila po pomnožitvi kruha množica navdušena nad čudežem in ga je hotela razglasiti za kralja, da bi vrgla rimsko oblast in vzpostavila izraelsko kraljestvo. Toda za Jezusa je kraljestvo nekaj drugega, ki se prav gotovo ne udejanji z uporom, nasiljem in močjo orožja. Zato se je sam umaknil na goro, da bi molil (prim. Jn 6,5-15). Sedaj, ko odgovarja Pilatu, mu da vedeti, da se njegovi učenci niso bojevali in ga branili. Pravi: »Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod.«

   Božje kraljestvo je utemeljeno na ljubezni
   Jezus hoče dati razumeti, da je nad politično oblastjo še ena druga veliko večja in se je ne doseže s človeškimi sredstvi. On je prišel na zemljo, da bi izvajal to oblast, ki je ljubezen in bi pričeval za resnico (prim. v. 37). Gre za božansko resnico, ki je dejansko osrednje sporočilo evangelija: »Bog je ljubezen« (1Jn 4,8) in hoče vzpostaviti na svetu svoje kraljestvo ljubezni, pravičnosti in miru. Jezus je kralj tega kraljestva, ki se razteza vse do konca časov. Zgodovina nas uči, da so kraljestva, utemeljena na moči orožja in goljufije, krhka in prej ali slej razpadejo. Toda Božje kraljestvo pa je utemeljeno na ljubezni ter se zakorenini v srce. Božje kraljestvo se zakorenini v srce in tistemu, ki ga sprejme, podeli mir, svobodo in polnost življenja. Vsi mi hočemo mir, vsi mi hočemo svobodo, vsi mi hočemo polnost. Kako se to stori? Pusti, da se Božja ljubezen, Božje kraljestvo, Jezusova ljubezen ukorenini v tvojem srcu in imel boš mir, imel boš svobodo in imel boš polnost. Toda ne smemo pozabiti, da Jezusovo kraljestvo ni od tega sveta. On bo lahko dal novi smisel našemu življenju, ki je včasih postavljeno na težko preizkušnjo tudi zaradi naših napak ter naših grehov, vendar samo pod pogojem, da ne sledimo logikam tega sveta in njegovim »kraljem«.

   Kaj je nebeško kraljestvo?
   Jezus se ne trudi, da bi to razložil. Oznanja ga od začetka svojega evangelija. ‘Nebeško kraljestvo je blizu.’ Tudi danes je blizu. Vendar ga nikoli naravnost ne pokaže, temveč posredno preko delovanja gospodarja, kralja, desetih devic… Preko prilik in primer nam pusti, da ga zaslutimo. Pokaže pa na učinke, da je nebeško kraljestvo sposobno spremeniti svet; kot kvas, ki je skrit v testu, kot majhno in ponižno gorčično seme, ki pa postane veliko kot drevo. Po dveh prilikah, o katerih želimo razmišljati, lahko razumemo, da je Božje kraljestvo navzoče v Jezusu osebno. On je skriti zaklad in dragoceni biser. Razumljivo je kmetovo in trgovčevo veselje: našla sta! To je veselje vsakega od nas, ko odkrijemo Jezusovo bližino in navzočnost v našem življenju. To je navzočnost, ki spreminja bivanje in nas odpira za potrebe bratov. To je navzočnost, ki nas vabi sprejeti vsako drugo navzočnost, tudi tisto od tujca in begunca. Je sprejemajoča navzočnost, vesela navzočnost, rodovitna navzočnost. Tako je kraljestvo v nas.

   Kako najti Božje kraljestvo?
   Vi bi me lahko vprašali; lahko bi me kdo vprašal: ‘Toda oče, kako najti Božje kraljestvo?’ Vsak od nas ima posebno pot. Vsakdo ima v življenju svojo pot. Za nekoga je srečanje z Jezusom dolgo pričakovano, želeno in iskano, kakor je predstavljeno v priliki o trgovcu, ki kroži po svetu, da bi našel nekaj vrednega. Drugim se zgodi nenadoma, skoraj po naključju, kakor v priliki o kmetu. To nas spominja, da se Bog vsekakor pusti srečati, saj je on tisti, ki se prvi želi srečati z nami in je prvi, ki išče, da bi nas srečal. Prišel je namreč, da bi bil ‘Bog z nami’. In Jezus je med nami, danes je tu. On je namreč rekel: ‘Kadar ste zbrani v mojem imenu, sem jaz med vami.’ Gospod je tukaj, je z nami, je med nami. On je, ki nas išče in se pusti najti tudi tistemu, ki ga ne išče. On je, ki nas išče in se pusti najti. Včasih se pusti najti na nenavadnih krajih in v nepričakovanih trenutkih. Ko pa najdemo Jezusa, smo očarani, prevzeti in z veseljem opustimo naš običajen, včasih pust in brezvoljen način življenja, da objamemo evangelij in se pustimo voditi novi logiki ljubezni ter ponižnemu in nesebičnemu služenju.

   Papež Frančišek

   Addendum
   Božje kraljestvo je tu in naj vedno ostane med nami

   Kadar se ljudje med seboj imajo radi, se razumejo in se ljubijo,
   ko se spoštujejo, so strpni, si odpuščajo in se vzajemno osrečujejo,
   kadar ljudje medseboj prijazno govorijo, se poslušajo in slišijo,
   kadar se ljudje medsebojno učijo in drug drugega dobronamerno opozarjajo na napake,
   kadar se medsebojno spodbujajo in si pomagajo k pravičnemu in pobožnemu življenju,
   kadar v stiskah in preizkušnjah molijo k Bogu za druge in zase za pomoč in navdih,
   kadar se med seboj podajo roke in se objamejo,
   kadar se ljudje radi družijo, pojejo in z veseljem proslavljajo naše Odrešenja,
   kadar ljudje ustvarajo pogoje in možnosti za Božji Mir, Dobroto in Usmiljenje med seboj,
   kadar so ljudje veseli in radostni z odnosom, besedo, krščanskim zgledom in ljubeznivim pogledom,
   kadar se ljudje zavzemajo za dobroto v velikih in malih stvareh,
   ko ljudje opazijo stisko lačnih, ubogih in zapuščenih tako, da jim pomagajo,
   kadar se ljudje darujejo ljubezen, nasmeh, srečo, ubranost, dobro voljo, sočutje, človečnost za vse ljudi,
   tedaj je tu in bo vedno ostalo med nami Božje Kraljestvo.
   Ker smo ga z Božjo pomočjo in njegovim blagoslovom ljudje takega želeli in naredili med seboj.
   Kadar nam Vera in molitev ter zakramenti dejavno pomagajo tako, da smo dobri ljudje in kristjani,
   da si radi vedno pomagamo in služimo drug drugemu,
   da spolnjujemo Božjo Voljo in Jezusov Evangelij Bogu v Čast in Veselje,
   ko bo na Zemlji zavladal Božji Mir, Dobrota, Ljubezen ter Usmiljenje,
   tedaj bo Božje kraljestvo lahko že tu med nami zdaj in za vekomaj
   ter ob koncu slednjih dni tudi za pravične v Nebeški Domovini.
   Gospod pridi in ostani z Nami vse dni,
   Pomagaj nam, da bomo spolnjevali Božjo Voljo in Živeli kot Jezus naš Odrešenik. Amen

   Odgovori
2. janez says:

   21. januarja, 2023 at 14:30

   Ognjišče: KAKO MOLITI K BOGU? FORMALNI MOLILNI OBRAZCI VAS PRAVITE NE NAGOVORIJO?
   Vprašanje Ognjišču: Ne vem, kako naj natančno izoblikujem svojo misel, sprašuje vernik L. uredništvo Ognjišča. Toda številne molitve – mislim na MOLITVENE obrazce, ki so nas jih naučili – mi ne povedo veliko. Včasih se mi upira, da bi jih molil., ker me ne nagovorijo. Zdijo se mi tako ‘oguljeni’. Ne vem, če ravnam prav? Kaj mi svetujete glede molitve, sprašuje vernik L. in prosi za odgovor?
   Vaše vprašanje kaže na značilno težavo številnih današnjih vernikov – potrebo po pristni, iskreni molitvi, osvobojeni formalnosti. Ta želja je dobra, saj mora molitev prihajati iz srca. Toda naša molitev je pogosto uboga, čeprav želi biti iskrena. Zato lahko uporabljamo tudi ustaljene obrazce. Ti nam pomagajo, da se ‘znamo’ obračati na Boga. Pomagajo pa nam tudi v ‘duhovni suši’, ko ne najdemo svojih ustreznih besed. Cerkev nam priporoča nekatere molitvene obrazce, a ne zapoveduje, da moramo uporabljati samo to ustaljeno obliko molitve. “Molitev namreč ni le samodejni izliv notranjega vzgiba. Vključuje tudi premišljevanje, preučevanje in prodiranje v duhovne stvarnosti, katere izkustveno dojemamo,” pravi Kompendij katekizma katoliške Cerkve.
   Da nismo prvi, ki imamo težave z molitvijo, nam priča prošnja apostolov: »Gospod, nauči nas moliti!« (Lk, 11,1) in Jezus jih je naučil moliti očenaš. Gre torej za ‘obrazec’, za obliko molitve, ki nas jo je naučil sam Jezus. Zato ima ta molitev posebno mesto med krščanskimi molitvami in v kristjanovem življenju.
   Ne vem točno, kaj ste mislili z molitvenimi obrazci. Morda tiste, ki jih znamo na pamet, oz. tiste, ki smo se jih naučili ‘za birmo’. Ne smemo pozabiti tudi na druge zapisane molitve. To so npr. psalmi ali drugi spevi, zlasti iz Svetega pisma Nove zaveze (Marijina hvalnica ali Moja duša; Zaharijev hvalospev ali Hvaljen Gospod, Bog naših očetov; spevi iz pisem apostola Pavla ali iz knjige Razodetja). Te nam polagajo v usta besede, ki jih je Bog sam navdihnil in s katerimi ‘vzgaja’ naše srce, da se obrača na Boga.
   Dalje ne pozabimo na številne molitve sodobnih avtorjev. Vsako Ognjišče začenjamo z molitvijo kakšnega sodobnega avtorja. Naš urednik Silvester Čuk jih je zbral tudi v knjigo. Trenutno je na voljo knjiga Zakladnica molitve (uredil Marko Čuk). Prevajalec molitev je napisal, da te sodobne molitve “želijo biti vzorec za naš osebni pogovor z Bogom”. Niso pa edini vzorec. Omenil sem že molitve iz Svetega pisma, še prej molitve, ki so nastale v zgodovini Cerkve. Naj še dodam nekatere čudovite molitve svetnikov, na primer Hvalnica stvarstva sv. Frančiška Asiškega. Njegova drža hvaljenja je navdihnila številne druge molitve.
   Vi si izberite tisto obliko molitve, ki vam bo najbolj pomagala v pogovoru z Bogom. Med vsemi naštetimi molitvami boste gotovo našli kaj zase, morda vam bodo bližje sodobne molitve, če vam niso ljubi ‘tradicionalni obrazci’. Lahko pa molite tudi s svojimi besedami, čeprav tudi na naše osebne, ‘izvirne’ molitve vplivajo ustaljeni molitveni obrazci. Ustaljeni molitveni obrazci nam pridejo prav v trenutkih ‘duhovne suše’, ko ne moremo moliti s svojimi besedami. Takrat lahko preprosto molimo Gospodovo molitev. Morda nas bodo nagovorile kakšne besede iz nje (npr. zgodi se tvoja volja; odpusti nam naše dolge; reši nas hudega …). Bodimo prepričani, da nas bodo kakšne besede prej ali slej nagovorile, če bomo vztrajali. Če pa bomo prenehali moliti, nas ne bodo mogle nagovoriti in nam posledično pomagati iz ‘duhovne suše’. Poleg tega ne bodimo preveč domišljavi. Tudi rodovi pred nami so znali moliti. Številni obrazci so se rodili iz rodov Bogu predanih src. Njihove besede lahko postanejo tudi naše besede, če jih bomo počasi premišljevalno molili in jih ponotranjili, ne pa samo avtomatično ‘drdrali’. Izkušnja Bogu predanih rodov vernih, zaobjeta v številnih molitvenih obrazcih, nam bo pomagala v naših iskanjih in hrepenenju po Bogu.

   Božo Rustja, Pisma. Ognjišče (2017) 10, str. 48

   Addendum
   Molimo počasi, z poglobljenim premislekom, iskrenostjo in gorečnostjo, ker se pogovarjamo z Gospodom. Vendar je prav, da tudi mi Bogu prisluhnemo v zbranosti in tišini, ko beremo Sveto pismo, verske molitvene pesmi ali kakšne lepe verske prispevke. Zahvalimo so Bogu za vse Milosti in Dobroto. Imejmo odprto srce za pogovor z Gospodom.

   Odgovori
3. Miro says:

   21. januarja, 2023 at 11:26

   MOLITEV ZA EDINOST KRISTJANOV V MARIBORU

   NA PRVI DAN MOLITVENE OSMINE ZA EDINOST KRISTJANOV, 18. JANUARJA 2023, SO SE PO VEČERNI MAŠI V MARIBORSKI STOLNICI ZBRALI K SKUPNI EKUMENSKI MOLITVI PREDSTAVNIKI RAZLIČNIH KRŠČANSKIH CERKVA.

   Poleg mariborskega nadškofa Cvikla se je ekumenske molitve v imenu pravoslavne Cerkve udeležil mariborski paroh Savo Kosojević, evangeličansko Cerkev je zastopala Vladimira Mesarič, binkoštno Cerkev pa mariborski pastor Srečko Krajnc. Srečanja se je udeležil tudi brat iz Taizeja Jean Patric.

   »POTREBUJEMO DRUG DRUGEGA«

   Nadškof Cvikl je v nagovoru ponovil misel papeža Frančiška, ki pravi: »Prepričani smo, da do edinosti kristjanov ne bo prišlo s prefinjenimi teološkimi razpravami, v katerih bo vsak skušal prepričati drugega o utemeljenosti lastnih mnenj. Priznati moramo, da za dosego globine Božje skrivnosti potrebujemo drug drugega, treba se je srečati in soočiti pod vodstvom Svetega Duha, ki usklajuje različnosti in prerašča spore.«

   ZAČNIMO PRI SEBI

   Nadškof je še poudaril, da če želimo, da se bo kaj premaknilo v smeri edinosti, moramo začeti pri sebi. »Kolikor premakneš sebe, toliko si premaknil skupnost, v kateri živiš. Če se trudiš za edinost pri sebi, v svoji skupnosti, potem si na poti uresničevanja Božjega načrta.

   Naj bo naša skupna prošnja nocoj, da si bo vsak izmed nas prizadeval po svojih močeh, da bo med nami več povezanosti, več odprtosti in želje, da delamo dobro in za rast Božjega kraljestva med nami.«

   Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/molitev-za-edinost-kristjanov-v-mariboru2023

   Odgovori
4. Miro says:

   21. januarja, 2023 at 11:19

   GODUJE SVETA NEŽA: ZAVETNICA DEVIC, ZAROČENCEV, OTROK, ŽIVALI

   Sv. Neža (Angeza) je bila ena izmed najbolj slavnih krčanski devic. Komaj 12-letna je izpričala
   ljubezen do Kristusa z mučeniško smrtjo. V svojih spisih so jo slavili tudi največji cerkveni pisci,
   kot so sv. Ambrož Milanski, sv. Hieronim, sv. Avguštin.

   O življenju sv. Neže več na: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-neza-kot-jagnje-v-zakol/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
   Sv. Neža, prosi za nas!

   Odgovori
5. Miro says:

   20. januarja, 2023 at 15:35

   SLAVLJEN BODI GOSPOD NA VEKE: AMEN, AMEN.
   (Ps 89,53)

   BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
   Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

   Odgovori
6. Miro says:

   20. januarja, 2023 at 15:33

   ČETRTA BOŽJA ZAPOVED: SPOŠTUJ OČETA IN MATER

   ČETRTA ZAPOVED SE IZRECNO NANAŠA NA OTROKE IN NA NJIHOV ODNOS DO STARŠEV. VKLJUČUJE PA TUDI DRUGE SORODSTVENE, VZGOJNE, SLUŽBENE ODNOSE IPD.

   Piše: Antonio Porras

   1. RAZLIKA MED PRVIMI TREMI IN PREOSTALIMI SEDMIMI ZAPOVEDMI DEKALOGA

   Prve tri zapovedi govorijo o ljubezni do Boga, ki je najvišje Dobro in poslednji Cilj človeške osebe in vseh ustvarjenih bitij, ter je sam v sebi neskončno vreden ljubezni. Predmet ostalih sedmih zapovedi je blagor bližnjega (in osebni blagor), ki mora biti ljubljen zaradi ljubezni do Boga, njegovega Stvarnika.

   V Novi zavezi dve zapovedi povzemata vse zapovedi dekaloga: najvišja zapoved ljubiti Boga in druga zapoved ljubezni do bližnjega zaradi Boga, ki je podobna prvi (prim. Mt 22,36-40; Katekizem, 2196).

   2. POMEN IN OBSEG ČETRTE ZAPOVEDI

   Četrta zapoved se izrecno nanaša na otroke in na njihov odnos do njihovih staršev. Zadeva tudi sorodstvene odnose z drugimi člani družinske skupnosti. Končno vključuje tudi dolžnosti učencev do učiteljev, podrejenih do njihovih vodij, državljanov do njihove domovine itd. Ta zapoved pomeni in predpostavlja tudi dolžnosti staršev in vseh, ki imajo avtoriteto nad drugimi osebami (prim. Katekizem, 2199).

   a) Družina. Četrta zapoved se na prvem mestu nanaša na odnose med starši in otroki znotraj družine. »Z ustvarjenjem moža in žene je Bog ustanovil človeško družino in jo obdaril z njeno temeljno konstitucijo (zgradbo)« (Katekizem, 2203). »Mož in žena združena v zakonu sestavljata skupaj z otroki družino« (Katekizem, 2202). »Krščanska družina je občestvo oseb, sled in podoba občestva Očeta in Sina v Svetem Duhu« (Katekizem, 2205).

   b) Družina in družba. »Družina je prvotna celica družbenega življenja. Družina je naravna družba, kjer sta mož in žena poklicana k podarjanju sebe v ljubezni in v podarjanju življenja. Avtoriteta, stabilnost in življenje odnosov znotraj družine sestavljajo temelje svobode, varnosti, bratstva znotraj družbe. (…) Življenje v družini je uvajanje v življenje v družbi« (Katekizem, 2207). »Družina mora živeti tako, da se njeni člani naučijo skrbeti in sprejemati nase odgovornost za mlade in stare, za bolnike ali prizadete in revne« (Katekizem, 2208). »Četrta božja zapoved osvetljuje druge odnose v družbi« (Katekizem, 2212).[1]

   Družba ima veliko dolžnost, da podpira in krepi zakon in družino, tako da priznava njeno pristno naravo, spodbuja njen razvoj ter zagotavlja javno moralnost (prim. Katekizem, 2210).[2] Sveta Družina je vzor vsake družine: zgled ljubezni in služenja, pokorščine in avtoritete znotraj družine.

   3. DOLŽNOSTI OTROK DO NJIHOVIH STARŠEV

   Otroci morajo spoštovati in izkazovati čast svojim staršem, si prizadevati, da bi jim bili v veselje, moliti zanje in jim zvesto povračati za njihovo požrtvovalnost: za dobrega kristjana so te dolžnosti nadvse sladka zapoved.

   Božje očetovstvo je vir človeškega očetovstva (prim. Ef 3,14); je temelj časti, ki pripada staršem (prim. Katekizem, 2214). »Spoštovanje do staršev (sinovska oziroma otroška vdanost) obstaja iz hvaležnosti do tistih, ki so z darom življenja, s svojo ljubeznijo in svojim delom svoje otroke spravili na svet in jim omogočili, da rastejo v starosti, modrosti in milosti. “Z vsem srcem spoštuj očeta in bolečin svoje matere ne pozabi! Spominjaj se, da si po njih dobil življenje! In kako jim hočeš povrniti, kar so oni tebi storili?” (Sir 7,27-28)« (Katekizem, 2215).

   Sinovsko spoštovanje se kaže v poslušnosti in pokorščini. »Otroci, ubogajte svoje starše v vsem, kajti to je všeč Gospodu« (Kol 3,20). Dokler so otroci odvisni od staršev, jih morajo ubogati v tem, kar določijo za njihovo dobro in v korist družine. Ta obveznost preneha, ko otroci postanejo samostojni, nikoli pa ne preneha spoštovanje, ki so ga dolžni izkazovati svojim staršem (prim. Katekizem, 2216-2217).

   »Četrta božja zapoved opominja odrasle otroke na njihovo odgovornost do staršev. Kolikor le morejo, so jim dolžni materialno in moralno pomagati v letih starosti in v času bolezni, samote ali stiske« (Katekizem, 2218).

   Če bi jim starši ukazali kaj, kar je v nasprotju z božjo postavo, bi bili otroci obvezani postaviti božjo voljo pred želje svojih staršev, kajti »Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem« (Apd 5,29). Bog je Oče v večji meri kot naši starši: od Njega izhaja vsako očetovstvo (prim. Ef 3,15).

   4. DOLŽNOSTI STARŠEV

   Starši morajo s hvaležnostjo, kot velik blagoslov in dokaz zaupanja, sprejemati otroke, ki jim jih Bog pošlje. Poleg skrbi za njihove telesne potrebe imajo resno odgovornost, da jim nudijo pravilno človeško in krščansko vzgojo. Vloga staršev ima pri vzgoji otrok tolikšno težo, da jo je težko nadomestiti, kadar manjka.[3] Pravica in dolžnost vzgajanja sta za starše poglavitni in neodtujljivi.[4]

   Starši so odgovorni, da si ustvarijo dom, kjer bo vladala ljubezen, odpuščanje, spoštovanje, zvestoba in nesebično služenje. Dom je primeren kraj za vzgojo v krepostih. Otroke morajo — z zgledom in z besedo — učiti preprostega, iskrenega in veselega življenja pobožnosti; jim posredovati nespremenjen in celovit katoliški nauk, ter jih vzgajati v velikodušnem boju, da bi njihovo obnašanje ustrezalo zahtevam božje postave in osebne poklicanosti k svetosti. »Očetje, ne jezite svojih otrok, temveč jih vzgajajte v Gospodovi vzgoji in opominjanju« (Ef 6,4). Te odgovornosti ne smejo zanemarjati, tako da bi vzgojo svojih otrok prepuščali drugim osebam ali ustanovam, morejo pa — in včasih morajo — pridobiti pomoč drugih ljudi, ki so vredni njihovega zaupanja (prim. Katekizem, 2222-2226).

   Starši morajo znati otroke opominjati, kajti »kje je namreč sin, ki ga oče ne bi strogo vzgajal?« (Heb 12,7), pri čemer se morajo spominjati apostolovega nasveta: »Očetje, ne grenite svojih otrok, da ne zapadejo v malodušje« (Kol 3,12).

   a) Starši morajo gojiti veliko spoštovanje in ljubezen do svobode njihovih otrok ter jih učiti, kako naj jo prav in odgovorno uporabljajo.[5] Temeljnega pomena je zgled njihovega lastnega ravnanja;

   b) pri ravnanju z otroki morajo združevati ljubezen in srčnost, čuječnost in potrpežljivost. Pomembno je, da starši postanejo “prijatelji” svojih otrok, da si pridobijo in zagotovijo njihovo zaupanje;

   c) da bi bila vzgoja otrok dobro opravljena, je bolj kot človeška sredstva — pa naj bodo še tako pomembna in nepogrešljiva — treba uporabljati nadnaravna sredstva.

   »Kot tisti, ki so prvi odgovorni za vzgojo svojih otrok, imajo starši pravico, da izberejo zanje šolo, ki ustreza njihovim lastnim prepričanjem. To je temeljna pravica. Dolžnost staršev je, kolikor je to mogoče, izbrati šole, ki jim bodo najbolje pomagale pri njihovi nalogi krščanskih vzgojiteljev (prim. II. vatikanski koncil, Izjava Gravissimum educationis, 6). Javne oblasti so dolžne, da zajamčijo to pravico staršev in zagotovijo stvarne pogoje za njeno izvajanje« (Katekizem, 2229).

   »Družinske vezi so sicer pomembne, niso pa absolutne. Kolikor bolj otrok odrašča nasproti svoji človeški in duhovni zrelosti ter avtonomiji, s toliko večjo jasnostjo in močjo se javlja njegova edinstvena poklicanost, ki prihaja od Boga. Starši bodo ta klic spoštovali in podpirali odgovor svojih otrok, da mu sledijo. Treba se je prepričati, da je prvi kristjanov poklic hoja za Jezusom (prim. Mt 16,25). “Kdor ima očeta in mater rajši kot mene, ni mene vreden” (Mt 12,49)« (Katekizem, 2232).[6] Duhovna poklicanost otroka za uresničenje posebnega apostolskega poslanstva predstavlja božji dar za vso družino. Starši se morajo naučiti spoštovati skrivnost klica, četudi ga morda ne razumejo. Ta odprtost za možnosti, ki jih odpira presežnost, in to spoštovanje svobode se krepita v molitvi. Na ta način se izognemo pretiranemu zaščitništvu ali nedopustnemu nadzoru nad otroki: to bi bil posedovalen način ravnanja, ki ne pripomore k osebnostni in duhovni rasti.

   5. DOLŽNOSTI DO CERKVENIH OBLASTI

   Med kristjani mora vladati »resničen duh sinovstva v odnosu do Cerkve« (Katekizem, 2040). Tega duha je treba izkazovati tistim, ki Cerkev vodijo.

   Verniki »naj se s krščansko poslušnostjo brez obotavljanja oklepajo tega, kar določijo posvečeni pastirji kot Kristusovi zastopniki, kot učitelji in voditelji v Cerkvi (…). Tudi naj ne pozabljajo priporočati svoje predstojnike Bogu; saj ti bedijo nad našimi dušami kot taki, ki bodo dajali odgovor, da bodo mogli to delati z veseljem in ne zdihovaje (prim. Heb 13,17).«[7]

   Ta sinovski duh se kaže predvsem v zvesti predanosti in edinosti s papežem, ki je vidna glava Cerkve in Kristusov vikar na zemlji, ter s škofi v občestvu s Svetim sedežem:

   »Tvoja največja ljubezen, tvoje najvišje spoštovanje, tvoje najgloblje češčenje, tvoja najbolj vdana pokorščina, tvoja največja naklonjenost mora biti namenjena tudi Kristusovemu namestniku na zemlji, papežu.

   Katoličani moramo imeti v mislih, da za Bogom in našo Materjo, presveto Devico Marijo, v hierarhiji ljubezni in oblasti sledi sveti oče.«[8]

   6. DOLŽNOSTI DO CIVILNIH OBLASTI

   »Četrta zapoved nam zapoveduje, da spoštujemo vse, ki so za naše dobro od Boga prejeli oblast v družbi. Pojasnjuje dolžnosti tistih, ki oblast izvajajo, kot tudi tistih, ki imajo od nje koristi« (Katekizem, 2234).[9] Te dolžnosti vključujejo:

   a) spoštovanje pravičnih zakonov in izpolnjevanje zakonitih ukazov oblasti (prim. 1 Pt 2,13);

   b) uveljavljanje državljanskih pravic in izpolnjevanje državljanskih dolžnosti;

   c) odgovorno nastopanje v družbenem in političnem življenju.

   »Določitev državne ureditve in izbira voditeljev je prepuščena svobodnemu odločanju državljanov.«[10] Odgovornost za skupni blagor moralno zahteva udejanjanje pravice do udeležbe na volitvah (prim. Katekizem, 2240). Ni dopustno podpirati tistih, ki načrtujejo družbeni red, ki bi bil v nasprotju s krščanskim naukom in zato tudi nasproten skupnemu blagru ter resničnemu dostojanstvu človeka.

   »Državljan je po vesti dolžan, da ne sledi predpisom državnih oblasti, kadar te določbe nasprotujejo zahtevam nravnega reda, temeljnim pravicam ljudi ali naukom evangelija. Odklonitev pokorščine državnim oblastem, kadar njihove zahteve nasprotujejo zahtevam pravilne vesti, dobiva svojo opravičenost v razlikovanju med služenjem Bogu in služenjem politični skupnosti. “Dajte cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je božjega” (Mt 22,21). “Boga je treba poslušati bolj kot ljudi” (Apd 5,29)« (Katekizem, 2242).

   7. DOLŽNOSTI CIVILNIH OBLASTI

   Izvajanje oblasti mora omogočati udejanjanje svobode in odgovornosti vseh ljudi. Voditelji morajo bedeti nad tem, da ne bi prihajalo do podpiranja osebnih interesov nekaterih v škodo skupnega blagra.[11]

   »Politične oblasti so dolžne spoštovati temeljne pravice človeške osebe. Uveljavljale bodo pravičnost človekoljubno v spoštovanju do pravice vsakogar, predvsem družin in razdedinjenih. Na državljanstvo vezane politične pravice je mogoče in potrebno podeljevati v skladu z zahtevami skupnega blagra. Javne oblasti jih ne smejo razveljaviti brez zakonitega in sorazmernega razloga« (Katekizem, 2237).

   Povzeto po: https://opusdei.org/sl-si/article/tema-33-cetrta-bozja-zapoved-spostuj-oceta-in-mate/

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
7. janez says:

   20. januarja, 2023 at 14:58

   Jezus se umika na samotne kraje
   »Evangeliji so nam izročili mnoge zelo žive podobe o Jezusu kot človeku molitve. Kljub pomembnosti njegovega poslanstva in zahtevam mnogih ljudi, Jezus čuti potrebo, da se umakne v samoto in moli. Markov evangelij nam o tem pripoveduje že na prvi strani, ko začne govoriti o Jezusovem javnem delovanju (glej Mr 1,35). Jezusov prvi dan v Kafarnáumu se je končal zmagoslavno. Ko je sonce zašlo, je množica bolnih prišla pred vrata, kjer je Jezus bival. Mesija oznanja in ozdravlja. Uresničijo se starodavne prerokbe in pričakovanja mnogih ljudi, ki trpijo: Jezus je Bog, ki je blizu, je Bog, ki rešuje. A tista množica je še vedno majhna, če jo primerjamo z mnogimi drugimi množicami, ki se bodo zbirale okoli preroka iz Nazareta. V nekaterih trenutkih gre za ogromno ljudi. Jezus je v središču vsega, pričakovan s strani ljudi, je odgovor na upanje Izraela. Pa vendar se jim Jezus izmakne. Ne ostane ujetnik pričakovanj ljudi, ki so ga že izvolili za vodjo. Nevarnost je, da se voditelji preveč navežejo na ljudi in ne ohranijo distance. In Jezus se tega zaveda. Že prvo noč v Kafarnáumu dokaže, da je zares izviren Mesija. Tik pred zoro učenci iščejo Jezusa, a ga ne najdejo, dokler ga Peter navsezadnje ne izsledi na samotnem kraju, popolnoma potopljenega v molitev. In mu pravi: ‘Vsi te iščejo’ (Mr 1,37). Zdi se, da se trditev nanaša na splošen uspeh, kot dokaz, da je njegovo poslanstvo uspelo. Jezus pa pravi svojim učencem, da mora iti drugam, da niso ljudje tisti, ki iščejo njega, ampak je On tisti, ki išče ljudi. Zato ne sme ostati, ampak mora neprenehoma romati po poteh Galileje (glej Mr 38-39). Je romar, ki gre proti Očetu, medtem pa moli. Vse to se zgodi v eni noči molitve.

   Kakor da vse vodi Jezusova molitev
   Na kakšni od svetopisemskih strani se zdi, da vse vodi Jezusova molitev, njegova bližina z Očetom. Tako bo predvsem v noči na vrtu Getsemani. Za zadnji del Jezusove poti, najtežji od vseh, ki jih bo prehodil, se zdi, da dobi svoj smisel v stalnem poslušanju, ki ga Jezus namenja Očetu. Zagotovo ni lahka molitev, ravno nasprotno, je dejanska agonija, pa vendar je molitev, ki je zmožna podpirati tisto pot križa. Bistveno je, da Jezus molil. Jezus je goreče molil v javnih trenutkih, ko je s svojim ljudstvom delil bogoslužje, a prav tako je iskal kraje zbranosti, ki so bili ločeni od vrveža sveta, kraje, ki so omogočili, da se je spustil v skrivnost svoje duše. Jezus je prerok, ki pozna kamne v puščavi in se vzpenja v višine gora. Zadnje Jezusove besede, preden je izdihnil na križu, so besede psalmov.

   Gospod, nauči me moliti
   Jezus je molil kakor vsak človek na svetu. Pa vendar njegov način molitve vsebuje skrivnost, nekaj, kar zagotovo ni ušlo pogledu njegovih učencev, če v evangelijih najdemo tako enostavno in neposredno prošnjo: ‘Gospod, naúči nas moliti’ (Lk 11,1). Videli so ga namreč moliti in so se njegovega načina želeli tudi sami naučiti. Jezus jih ne zavrne, ni ljubosumen na svojo bližino z Očetom, ampak je prišel ravno za to, da bi nas uvedel v ta odnos z Očetom. Tako svojim učencem postane učitelj molitve, kar zagotovo želi biti za vsakega med nami. Tudi mi torej moramo reči ‘Gospod, nauči me moliti. Nauči me.’ Čeprav morda molimo že mnogo let, se moramo molitve vedno učiti! Človekova molitev, to hrepenenje, ki se rodi na tako zelo naraven način v njegovi duši, je morda ena največjih skrivnosti vesolja. In niti ne vemo, če je molitev, ki jo namenjamo Bogu, zares tista, ki bi jo On hotel slišati. Sveto pismo nam govori tudi o neprimernih molitvah, ki jih Bog na koncu zavrne. Spomnimo se na priliko o farizeju in cestninarju. Samo cestninar se je vrnil opravičen domov, ‘kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan’ (Lk 18,14). Molitev je vedno treba začeti s ponižnostjo, kajti ponižno molitev Gospod sprejme. Zato je najprimerneje, da prosimo z besedami učencev: ‘Gospod, nauči nas moliti!’ In On zagotovo ne bo dopustil, da bi naša prošnja padla v prazno.«

   (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco v Avli Pavla VI.; Vatikan, 5.12.2018)

   NEKAJ ISKRIC GLEDE MOLITEV OČENAŠA
   Zato takrat, ko bo naša vera šibka, tudi mi prosimo z učenci »Gospod, nauči nas moliti« in recimo: Oče naš, ki si v nebesih.
   Ko bi bili na tem, da pozabimo na Gospoda, prosimo: Posvečeno bodi tvoje ime.
   Ko bomo malodušni zaradi našega življenja ali razmer v svetu, prosimo: Pridi tvoje kraljestvo.
   Ko se bomo morali odločiti o kakšni pomembni stvari in bi nas mikalo, da bi se odločili za najlažjo pot, recimo: Zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih tako na zemlji.
   Ko se bomo pritoževali nad majhnimi težavami in pozabljali, da je na milijone ljudi ubogih in lačnih, molimo: Daj nam danes naš vsakdanji kruh.
   Ko nas težijo naši grehi in ko težko odpuščamo drugim, prosimo: Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.
   Ko nas vznemirjajo skušnjave, molimo: Ne vpelji nas v skušnjavo.
   Ko se nam bo težko obvladati, prosimo: Reši nas hudega.
   Ko se bomo preveč ukvarjali s sabo in s svojo pomembnostjo, recimo: Tvoje je kraljestvo, tvoja je oblast in slava vekomaj.

   Ognjišče Božo Rustja.

   Odgovori
8. janez says:

   20. januarja, 2023 at 14:45

   BOG NAS NEŽNO NAGOVORI, KO PONIŽNO IN Z GOREČO VERO MOLIMO
   Bog nam govori in nam sporoča vedno z nežnim tihim glasom. Njegova govorica je tako neznatna in delikatna, da jo lahko že majhna sapica izniči. Prisluhnimo Bogu v miru in tišini, kaj nam sporoča. Bog vedno odgovarja na ponižno molitev, polno vere in zaupanja, ko imamo dober namen pomagati ali narediti nekaj dobrega. Pogosto Bog ne odgovarja takoj – tako je potrebno čakati. V čakanju pa se razodeva čar poslušanja, ponižnosti, vera, zaupanje. V pričakovanju na Božji odgovor pogosto v nas zraste zavest lastne odgovornosti. Tako pričakovanje požene v nas neke mehanizme, da mi iz naše strani naredimo vse, da bi tudi Bog lahko iz njegove storil vse. Tu sorazlogi da nekatere rešitve pridejo šele kasneje.Vendar Bog zelo pogosto odgovarja. Problem seveda ne leži v njegovem odgovoru, pač pa v našem vprašanju. Smo iskreni ali nismo? Če nismo iskreni –tudi Boga ne moremo čutiti. V tej točki je nekaj podrobnejših poudarkov:
   a) Bog nikoli ne govori proti »zdravi pameti«
   b) je vedno na strani dobrega, pravega in resnice, posebno ko želimo dobro drugemu
   c )ni nikoli neiskren do naših potreb, počutij, težav…
   d) nikoli ne podpira naše hudobije, egoizma in igračkanja z njim, ne podpira naših utvar in iluzij, ošabnosti in ambicioznosti (povzpetnost na račun drugega)
   f) pogosto govori proti naši volji, kar nam ni prav ali pač?!
   g)govori mi iskreno celo to, kar mi ni všeč (kar mi ni po godu)
   h) pogosto govori takrat, ko bi jaz raje, da bi on molčali)
   g) govori tudi preko molka, tišine, drugih ljudi, Svetega pisma…

   Navaditi se moramo poslušati Boga, priučiti se moramo sposobnosti slišati in poslušati Boga, druge, ne le sebe. Imamo dvoje ušes in ena usta zato, da manj govorimo in več poslušamo! Kdor si te sposobnosti noče, ne more ali ne zna pridobiti, tvega, da Boga ne bo slišal celo takrat ko bo ta »glasno grmel«. Bog normalno ne uporablja druge poti za komunikacijo in spoznanje, kot je naš intelekt (razum, navdihnjen od Boga), naš občutek za ljubezen, za pravično, za dobro in našo vest, ko molimo in živimo po Evangeliju, kot nas uči Jezus in ko pomagamo in služimo drugim. Najpoglavitnejši problem je naša iskrenost v tem, kako si razlagamo in kako spolnjujemo Božjo voljo. Veliko več naše pozornosti bi morali posvetiti stvarem, ki od nas terjajo velike odgovornosti ali velike odločitve, našo vero in molitve, da delamo vse prav in v dobro nas in tudi drugih ljudi. Kaj in kako takrat moliti? Pomembno je, da sledimo svoji vesti, da tej zaupamo in da imamo pravi odnos do vere, da smo Ljubečiu, Usmiljeni, Dobri in da pomagamo ter služimo drugim. Božji odgovor v sebi vedno nosi dovolj rahločutnosti in modrosti: v Božjem odgovoru je vedno dovolj svetlobe (luči) za tistega, ki je »blage« volje –zakaj Bog vedno upošteva našo osebnost in svobodno voljo. Bog nikoli nikogar ne sili, ker ima svbobodno voljo. To je podoba Boga, vzgojitelja in Usmiljenega Dobrotnika, ki nas vedno Ljubi in nam hole le vse dobro. Molimo iskreno in goreče, da nas bo Bog slišal in uslišal. In naj nam moligtve pomagajo, da bomo vso Ljubezen in Dobroto prelili v Življenje! Ko bomo pomagali in služili drugim in odložili človeški egocentrizem, ki je v tem, da mislimo le nase in na svoje želje in potrebe, bomo odprili srce Gospodu in Gospod nas bo sklišal in uslišal; zato, ker hočemo z molitvijo in dejanji Dobrote in Usmiljenja ter služenja bližnjim tako kot Jezus prinašati Luč, Dobroto in Usmiljenje sebi in drugim na svet in tako pokazati, da Ljubimo Boga in Ljudi!

   Medmrežje Nauči nas Moliti, že objavljeno.

   »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju.« (Jn, 10,10)

   http://dd.sgv.si/files/2017/11/Nauci-nas-moliti.pdf

   Odgovori
9. Miro says:

   20. januarja, 2023 at 13:48

   “Z BOŽJO BESEDO IMAMO V ŽIVLJENJU POGUM ZA SMELE ODLOČITVE, ZA TO, DA NE OBSTANEMO V VSAKDANU”

   PRIHAJA ŽE 15. VSESLOVENSKI SVETOPISEMSKI MARATON

   O Benjaminu Sitru smo na Aleteii govorili že v različnih kontekstih. Tokrat objavljamo pogovor z njim o tem, kako je v okviru Svetopisemske družbe organiziral (prvi) vseslovenski Svetopisemski maraton.

   Ta bo od 21. do 26. januarja 2023 potekal že petnajstič. Benjamin pravi, da je bil leta 2007, ko se je snovanje začelo, še čisto “zelen”, danes pa je mož in oče štirih otrok, uspešno pa krmari tudi društvo Družina in Življenje.

   Več o njegovih pogledih v pogovoru na:
   https://si.aleteia.org/2023/01/18/z-bozjo-besedo-imamo-v-zivljenju-pogum-za-smele-odlocitve-za-to-da-ne-obstanemo-v-vsakdanu/

   Odgovori
10. Miro says:

    19. januarja, 2023 at 16:12

    ALELUJA. BLAGOR NJIM, KI BOŽJO BESEDO OHRANIJO V DOBREM IN
    PLEMENITEM SRCU IN OBRODIJO SAD V POTRPLJENJU. ALELUJA.

    BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori