Članki za dušo

15.013 Responses to Članki za dušo

1. Hvala says:

   22. januarja, 2023 at 15:21

   KAJ JE POVEDALA FAVSTINA KOWALSKA O VIDENJU PEKLA:

   MUKE, KI JIH SKUPAJ TRPIJO VSI POGUBLJENI IN ŠE POSEBNE MUKE-MUKE ČUTOV KAKOR JE KAKŠNA DUŠA GREŠILA, TAKO JE MUČENA NA STRAŠEN IN NEPOPISEN NAČIN

   FAVSTINA JE ŠE NAPISALA:

   TO, KAR SEM NAPISALA, JE MEDLA SENCA STVARI, KI SEM JIH VIDELA

   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   741 Danes me je angel vodil v brezna pekla. To je kraj velike kazni. Njegovo področje je
   strašno veliko. Vrste muk, ki sem jih videla, so: prva muka, ki spada k peklu, je izguba Boga;
   druga – neprestani očitki vesti; tretja – ta usoda se ne bo nikoli spremenila; (160) četrta muka
   – ogenj, ki bo prešinjal dušo, a je ne bo uničil; to je strašna muka, to je čisto duhovni ogenj
   razvnet zaradi Božje jeze; peta muka – stalna tema, strašno zadušljiv vonj; čeprav je tema, se
   satani in pogubljene duše med seboj vidijo in vidijo vse zlo drugih in svoje; šesta muka –
   neprestana satanova družba; sedma muka – strašen obup, sovraštvo do Boga, zmerjanje,
   preklinjanje, bogokletje.

   To so muke, ki jih skupaj trpijo vsi pogubljeni, toda muk še ni konec.

   Obstajajo še posebne muke za duše, muke čutov: kakor je kakšna duša grešila, tako je mučena
   na strašen in nepopisen način. Tam so grozne podzemeljske jame in brezna mučenja, kjer se
   eno trpljenje razlikuje od drugega. Umrla bi ob pogledu na to strašno trpljenje, če bi me ne
   podpirala Božja vsemogočnost. Grešnik naj ve, s katerim čutom greši, s tistim bo kaznovan
   (161) vso večnost. O tem pišem po Božjem naročilu, da bi se nobena oseba ne izgovarjala, da
   ni pekla, ali s tem, da tam nihče ni bil in ne ve, kako je tam.

   Jaz, sestra Favstina, sem po Božjem naročilu bila v peklenskih breznih, zato da bi ljudem
   povedala in pričala, da pekel je. O tem zdaj ne smem govoriti; imam Božje naročilo, naj to
   zapustim v pisni obliki. Satani so me zelo sovražili, toda po Božjem naročilu so me morali
   ubogati. To, kar sem napisala, je medla senca stvari, ki sem jih videla. Eno sem opazila: da je
   tam največ duš, ki niso verjele, da pekel obstaja. Ko sem prišla k sebi, si nisem mogla
   opomoči od groze, kako strašno tam duše trpijo. Prav zato še bolj goreče molim za
   spreobrnjenje grešnikov, neprestano nanje kličem Božje usmiljenje. O moj Jezus, raje bi do
   konca sveta trpela najhujše muke, kot da bi tebe z najmanjšim grehom žalila.

   http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

   Odgovori
2. Miro says:

   22. januarja, 2023 at 15:04

   PAPEŽ MED SVETO MAŠO: POSTAVI SVOJE ŽIVLJENJE POD BOŽJO BESEDO

   Papež Frančišek je v baziliki sv. Petra na nedeljo Božje Besede v nedeljo, 22. januarja 2023, predsedoval sveti maši, med katero je podelil službo bralca trem kandidatom laikom ter službo katehista sedmim kandidatom laikom. Med homilijo nas je povabil, naj poskušajmo doumeti dinamiko, ki nam bo pomagala živeti nedeljo Božje Besede, da je Beseda za vse, da Beseda kliče k spreobrnitvi, da nas Beseda napravlja oznanjevalce.

   Več o tem na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-01/papez-med-sveto-maso-postavi-svoje-zivljenje-pod-bozjo-besedo.html

   Odgovori
3. Miro says:

   22. januarja, 2023 at 13:56

   SVETI OČE: ZA IZPOLNITEV ŽIVLJENJA JE TREBA SPREJETI IZZIV ZAPUŠČANJA

   »DRAGI BRATJE IN SESTRE, DOBER DAN! EVANGELIJ DANAŠNJEGA BOGOSLUŽJA (Mt 4,12-23) PRIPOVEDUJE O POKLICU PRVIH APOSTOLOV, KI SO OB GALILEJSKEM JEZERU PUSTILI VSE IN ŠLI ZA JEZUSOM«. S TEMI BESEDAMI JE PAPEŽ FRANČIŠEK ZAČEL NAGOVOR Z OKNA APOSTOLSKE PALAČE NA TRGU SV. PETRA NA DANAŠNJO TRETJO NEDELJO MED LETOM.

   Papež Frančišek

   Nekateri izmed njih so ga že srečali po zaslugi Janeza Krstnika in Bog je položil vanje seme vere (prim. Jn 1,35-39). Sedaj pa se je vrnil, Jezus se je vrnil, da bi jih poiskal tam, kjer živijo in delajo. Gospod nas vedno išče, Gospod se nam vedno približa, vedno. Tokrat jim nameni neposreden klic: »Hodite za menoj!« (Mt 4,19). »Takoj sta pustila mreže in šla za njim« (v. 20). Zadržimo se pri tem prizoru. To je odločilni trenutek srečanja z Jezusom, trenutek, ki se ga bodo zapomnili za vse življenje in ki je vstopil v evangelij. Od tedaj so hodili za Jezusom, in da bi hodili za njim, zapustijo.

   Zapustiti, da bi sledili. Z Jezusom je vedno tako. Na neki način lahko začnemo čutiti njegovo privlačnost, morda tudi po zaslugi drugih. Potem lahko spoznanje postane bolj osebno in prižge luč v srcu. Postane nekaj lepega, kar moramo deliti: »Veš, tisti evangeljski odlomek me je prevzel, ta izkušnja služenja se me je dotaknila.« Nekaj, kar se je dotaknilo srca. To bodo storili tudi prvi učenci (prim. Jn 1,40-42). Prej ali slej pa pride trenutek, v katerem je treba pustiti, da bi hodili za njim (prim. Lk 11,27-28). In tam se je treba odločiti: zapustim nekatere gotovosti in odidem naproti novi pustolovščini, ali pa bom ostal tam, kjer sem. To je odločilni trenutek vsakega kristjana, saj je tukaj v igri smisel vsega ostalega. Srečanje z Jezusom. Kaj storim? Zapustim na primer sebičnost, da bom hodil za njim ali pa ostanem pri sebi. Tukaj je v igri vse ostalo. Če ne najdemo poguma, da bi se odpravili na pot, je nevarnost, da ostanemo gledalci lastnega bivanja in vero živimo na pol.

   Biti z Jezusom torej zahteva pogum, da zapustimo in se podamo na pot. Kaj moramo zapustiti? Gotovo naše razvade in naše grehe, ki so kot sidra, ki nas držijo na obali in nam preprečujejo, da bi odpluli na odprto. Da začnemo zapuščati, je pomembno, da začnemo s prošnjo za odpuščanje za stvari, ki niso bile lepe. Toda pustim jih in grem naprej. Vendar moramo zapustiti tudi vse tisto, kar nas zadržuje, da bi živeli polno, kot so strahovi, sebična preračunavanja, zagotovila, da bomo ostali varni, če bomo živeli s popuščanjem. Treba se je odpovedati tudi času, ki ga zapravljamo za toliko nekoristnih reči. Kako lepo je zapustiti vse to, da bi živeli na primer naporno a zadovoljujoče tveganje služenja, ali da bi čas posvetili molitvi, da bi tako rasli v Gospodovem prijateljstvu. Mislim tudi na mlado družino, ki zapusti mirno življenje, da bi se odprla nepredvidljivi in čudoviti pustolovščini materinstva in očetovstva. Nekaj se zapusti, da se začne to lepo pustolovščino. Gre za žrtev, vendar je dovolj že en pogled na otroke, da bi razumeli, da je bilo prav, da smo zapustili določene ritme in udobnosti, da bi živeli to veselje. Mislim na določene poklice, na primer na zdravnika ali zdravstvenega delavca, ki sta se odpovedala mnogemu prostemu času, da sta študirala in se pripravljala, sedaj pa delata dobro in posvečata številne ure dneva in noči, veliko telesnih in umskih energij bolnim. Mislim na delavce, ki so zapustili udobnost, ki zapustijo sladko nedelo, da bi prinašali domov kruh. Skratka, za izpolnitev življenja je treba sprejeti izziv zapuščanja. K temu Jezus vabi vsakega izmed nas.

   Glede tega vam kot običajno puščam nekaj vprašanj. Najprej: se spominjam kakšnega »močnega trenutka«, v katerem sem že srečal Jezusa? Vsak naj pomisli na svojo preteklo zgodovino, če je v življenju bil kakšen močen trenutek, v katerem sem srečal Jezusa. In nekaj lepega in pomenljivega, kar se je zgodilo v mojem življenju, da sem zapustil druge, manj pomembne stvari? In danes, obstaja kaj, k čemur me Jezus vabi, naj se odpovem? Kaj so materialne stvari, načini mišljenja, navade, ki jih moram zapustiti, da bi mu v resnici rekel: »da« Jezus?

   Naj nam Marija pomaga, da bomo kot Ona rekli poln da Bogu, da bomo znali nekaj zapustiti, da bi mu bolje sledili. Ne bojte se zapustiti nekaj, če gre za hojo za Jezusom. Vedno bomo naleteli na nekaj boljšega.

   Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-01/sveti-oce-ob-danasnjem-evangeliju-za-izpolnitev-zivljenja-je-tr.html

   Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Miro says:

     22. januarja, 2023 at 14:11

     “Naj nam Marija pomaga, da bomo kot Ona rekli poln da Bogu, da bomo znali nekaj zapustiti, da bi mu bolje sledili. Ne bojte se zapustiti nekaj, če gre za hojo za Jezusom. Vedno bomo naleteli na nekaj boljšega.” S temi čudovitimi besedami, polnimi upanja, je papež Frančišek sklenil današnji nagovor.

     Ne ostanimo samo pri dobrih namenih, željah, razpravah …, ampak vsak dan vztrajno molimo in ljubimo s konkretnimi deli usmiljenja do bližnjega – v moči Svetega Duha. Hodimo po veličastni poti k še bolj veličastnemu cilju: PO MARIJI K JEZUSU!

     MOLIMO: POD TVOJE VARSTVO PRIBEŽIMO

     Pod tvoje varstvo pribežimo,
     o sveta božja Porodnica,
     ne zavrzi naših prošenj
     v naših potrebah,
     temveč reši nas
     vselej vseh nevarnosti,
     o častitljiva in blagoslovljena Devica,
     naša gospa, naša srednica,
     naša besednica!
     S svojim Sinom nas spravi,
     svojemu Sinu nas priporoči,
     svojemu Sinu nas izroči!

     Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

     Odgovori
4. Miro says:

   22. januarja, 2023 at 13:12

   PRIDIGA ŠKOFA PETRA ŠTUMPFA PRI EKUMENSKEM BOGOSLUŽJU V SOBOŠKI STOLNICI

   KOPER – MESTO EKUMENSKE MOLITVE ZA MIR V EVROPI IN NA BALKANU

   Jezusova dramatična pripoved o poslednji sodbi pomeni resničnost, ki se ji nihče ne bo mogel ogniti. Gre za dogodek, ki pomeni stičišče konca človeške zgodovine z dokončnim razodetjem neminljivosti, ki jo pomeni nebeški Jeruzalem, osvetljen z veličastjem samega Boga. Jezus zelo natančno pove, kdo so njegovi prebivalci: To so tisti, ki so svoje življenje izpolnili in dopolnili v resnici in pravičnosti (prim. Mt 25, 31-40).

   Celoten nagovor škofa Petra Štumpfa na: https://katoliska-cerkev.si/pridiga-skofa-petra-stumpfa-pri-ekumenskem-bogosluzju-v-soboski-stolnici2023

   Odgovori
5. Hvala says:

   22. januarja, 2023 at 12:22

   DUHOVNA ZLORABA-OD OBLJUBE NOTRANJE SVOBODE DO SUŽENJSTVA

   https://www.iskreni.net/duhovna-zloraba-od-obljube-notranje-svobode-do-suzenjstva/

   Odgovori
6. Miro says:

   22. januarja, 2023 at 9:21

   NEDELJA BOŽJE BESEDE 2023: RAZŠIRI PROSTOR SVOJEGA ŠOTORA, RAZPNI PREGRINJALA SVOJIH BIVALIŠČ

   GESLO LETOŠNJE NEDELJE BOŽJE BESEDE (NBB), 22. JANUARJA 2023, JE VZETO IZ PREROKA IZAIJA (54,2). NAVEZUJE SE NA SINODALNI PROCES, KI SE BO SKLENIL S ŠKOFOVSKIM ZASEDANJEM OKTOBRA 2023.

   Sestavljalci dokumenta za celinsko fazo so v Frascatiju v duhu sinodalne metodologije poslušanja, pogovora in razločevanja pregledali povzetke, ki jih je med škofijsko fazo sinodalnega procesa pripravilo 112 škofovskih konferenc, vzhodne katoliške Cerkve, redovne skupnosti, cerkvena združenja in gibanja. Odziv krajevnih Cerkva je bil izjemen. Iz sinteze njihovega dela so udeleženci zasedanja pripravili dokument, ki je preveden tudi v slovenščino.

   Več o tem dokumentu in nedelji Božje besede na:
   https://katoliska-cerkev.si/nedelja-bozje-besede-2023-razsiri-prostor-svojega-sotora-razpni-pregrinjala-svojih-bivalisc

   Odgovori
   • Miro says:

     22. januarja, 2023 at 9:22

     SPODBUDA ŠKOFA MAKSIMILIJANA MATJAŽA OB NEDELJI BOŽJE BESEDE 2023: RAZPNIMO JADRA ZA SVETEGA DUHA IN RAZŠIRIMO PROSTOR SVOJEGA ŠOTORA

     Vsi v Cerkvi smo povabljeni, da bi se lahko vedno bolj prepoznavali kot občestvo, ki je skupaj na poti, da bi lahko vedno bolj uresničevali svoje življenjsko poslanstvo in poslanstvo Cerkve kot Kristusovega telesa. Povabljeni smo, da vsi skupaj iščemo načine, kako prisluhniti Svetemu Duhu, ki po vsakem izmed vas govori naši Cerkvi, našim občestvom in skupnostim. Vendar Svetega Duha ni mogoče preprosto zajeti v svoje že pripravljene mehove in prostore. Treba si je vzeti čas in se spet učiti opazovati in prisluškovati kot majhni otroci. Če ga želimo zaznati in zajeti, je potrebno razpenjati jadra v pravo smer, vztrajati tudi v brezveterju, ko se zdi, da Bog molči, da se nič ne premika, in vzdržati tudi, ko močno zapiha, ko piha od vsepovsod in včasih tudi kaj odpihne. Takrat je potrebno poprijeti za prave vrvi in privezati jadra na prave količke in sidra. Za takšno delo pa potrebujemo drug drugega. Nihče ne zmore sam obvladati vsega. Drug ob drugem bomo tudi lažje razločevali duhove in glasove. Veliko jih je namreč v ozračju in ni nujno, da vsi pihajo v pravo smer. So glasovi, ki nas spodbujajo k rasti in so glasovi, ki nas hočejo premamiti, ustaviti, preplašiti. Zato moramo poslušati z ljubeznijo, ki se ne boji zase in se ne boji drugega, ki »ne zavida, se ne ponaša, se ne napihuje, ne sramoti, ne išče svojega, se ne pusti razdražiti, ne misli hudega, se ne veseli krivice, veseli pa se resnice« (1 Kor 13,4-6).

     Zato razpnimo jadra in razširimo prostor svojega šotora. Najprej svojega osebnega šotora oz. kotička, ki smo si ga z leti zgradili in smo se nanj že navadili. Čeprav se morda v njem počutimo varne, pa obstaja nevarnost, da smo v njem vedno bolj sami, nezadovoljni, žalostni in jezni. Bodite pogumni in iskreni in prisluhnite najprej sebi, svojim željam, pa tudi razočaranjem, svojim ranam in neuspehom. Ob tem boste gotovo zaslišali tudi besedo od zgoraj, ki nam jo Oče po Svetem Duhu vsak dan pošilja in čaka pred našim šotorom, da dvignemo zagrinjalo in spustimo vanj svetlobo in svež zrak, da lahko globoko vdihnemo in spet zagledamo modro nebo nad nami. Opogumljeni in okrepljeni bomo lahko slišali tudi drugega. Tako tistega, ki mi je najbolj blizu in za katerega mislim, da ga že čisto poznam, kot onega na katerega sem že pozabil, a še vedno čaka, ker tudi v njem kali seme Božjega Duha.

     Poslušanje je osnovna drža, ki gradi odnose in občestvo, zato jo je papež Frančišek izpostavil kot prvo vajo vsakega, ki stopa na sinodalno pot. Poslušanje je po Frančišku »oblika nežnosti«, ki ustvarja potreben prostor znotraj človeka in med ljudmi, da se lahko zgodi srečanje z Drugim, z resnico – z življenjem. Bog se je človeku najprej razodel po besedi, da bi ga ne prepričal z močjo, ampak bi ga povabil k poslušanju, v svoboden odnos. Poslušanje je zato sestavni del ljubezni in vere. Ko preroki pozivajo ljudstvo k poslušanju, je to hkrati poziv k ljubezni (prim. 5 Mz 6,4sl.), saj lahko resnično poslušam samo tistega ali to, kar ljubim. Vera je iz poslušanja, pravi apostol Pavel (Rim 10,17). Cerkev se imenuje v grškem jeziku ekklesia – sklicana, poklicana, zbrana ker je nastala iz poslušanja Božjega klica. Zato se bo lahko tudi prenovila samo iz Klica in poslušnosti temu Klicu.

     Msgr. dr. Maksimilijan Matjaž, celjski škof

     Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/nedelja-bozje-besede-2023-razsiri-prostor-svojega-sotora-razpni-pregrinjala-svojih-bivalisc

     Odgovori
7. janez says:

   22. januarja, 2023 at 8:10

   22.1.2023 3. navadna nedelja: Iz 8,23; 9,1−3; 1 Kor 1,10−13.17; Mt 4,12−23

   Jezus začne delovati v Galileji
   4,12 Ko je slišal, da je bil Janez izročen, se je umaknil v Galilejo.
   13 Zapustil je Nazaret in se nastanil v Kafarnáumu, ki leži ob jezeru, v Zábulonovi in Neftálijevi pokrajini,
   14 da se je izpolnilo, kar je bilo povedano po preroku Izaiju:
   15 Dežela Zábulonova in dežela Neftálijeva,
   ob poti k morju, onkraj Jordana, 16 Ljudstvo, ki je sedelo v temi,
   je zagledalo veliko luč; in njim, ki so prebivali v deželi smrtne sence,
   je zasvetila luč.
   17 Od tedaj je Jezus začel oznanjati in govoriti: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo.«

   Jezus pokliče štiri ribiče
   18 Ko je hodil ob Galilejskem jezeru, je zagledal dva brata: Simona, ki se je imenoval Peter, in njegovega brata Andreja. Metala sta mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča.
   19 Rekel jima je: »Hodíta za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi.«
   20 Takoj sta pustila mreže in šla za njim.
   21 In ko je šel od tam naprej, je zagledal dva druga brata: Jakoba, Zebedejevega sina, in njegovega brata Janeza, ki sta s svojim očetom Zebedejem v čolnu popravljala mreže. Poklical ju je
   22 in ona dva sta takoj pustila čoln in očeta ter šla za njim.

   Jezus uči in ozdravlja
   23 Jezus je hodil po vsej Galileji. Učil je po njihovih shodnicah in oznanjal evangelij kraljestva. Ozdravljal je vsakovrstne bolezni in vsakovrstne slabosti med ljudstvom.

   Jezusovi apostoli
   Kakšni so bili apostoli, ki si jih je Jezus izbral za svoje sodelavce? Gotovo so bili uspešni in vsak pameten kapitalist bi jih zaposlil pod vsakršnimi pogoji in jim nakazoval bajne plače, saj bi mu lahko, če bi bili tako uspešni, kot so bili pri širjenju krščanstva, v nekaj letih ustvarili multinacionalko. Vsak, ki hoče narediti kako veliko delo, si mora zanj pridobiti somišljenike, sodelavce. To je še toliko bolj potrebno, če hoče, da se bo njegovo delo nadaljevalo tudi po smrti. Eno izmed pravil kako uspeti je, Izberi si dobre sodelavce. Jezusovi apostoli so bili gotovo dobri in sposobni, saj so opravili ogromno delo. Toda ali so bili takšni že prej, preden jih je Jezus poklical? Zdi se, da prej niso bili nič posebnega. Največ izmed njih jih je bilo navadnih ribičev.

   Kot ribiči pa so se navadili biti potrpežljivi in vztrajni v čakanju na dobro priložnost za ulov in ko so se borili z vremenskimi neprilikami. Bili so pogumni, ko so se z borno opremo podajali na nevarno jezero, ki so ga lahko v trenutku prekrili nevihtni oblaki. Ribič je tudi človek pravega trenutka. Prava prilika se ne pojavi vsak dan, ko pa se pojavi in kjer se pojavi, jo je potrebno izkoristiti, drugače lahko skupaj s svojo družino ostaneš lačen. Tudi pozneje kot oznanjevalci so se morali znati prilagajati trenutnim priložnostim, da so lahko oznanjali. Ribič mora znati izbrati tudi pravo vabo za pravo ribo. Kar poslušalec potrebuje tistemu bo prisluhnil in tisto ga bo nasitilo in odžejalo, zato je dajal apostol Pavel: »Mleka sem vam dal piti, ne jedi, saj je še niste zmogli. Pa tudi zdaj je še ne zmorete« (1 Kor 3,2). »Judom sem postal kakor Jud, da bi pridobil Jude; tistim, ki so pod postavo, kakor bi bil pod postavo, čeprav sam nisem pod postavo, da bi pridobil tiste, ki so pod postavo« (1 Kor 9,20).

   Pravi ribič tudi ne sili v ospredje, ker lahko preplaši ribe. Pravi oznanjevalec bo ostajal v ozadju, saj ne oznanja sebe, ampak Kristusa. Veliko dni in noči so prebili v čolnih na odprtem morju. Pogovarjali so se o marsičem, gotovo tudi o pričakovanem Mesiju in o smislu življenja. Ustvarjali so skupnost, ki je potem skoraj kot celota odšla za Jezusom ljudi lovit. Lahko da v prejšnjem poklicu še niso pokazali vseh svojih sposobnosti? Kakšne kvalitete so še imeli? Niso bili naivni, bili so pa pripravljeni na nove izzive. Niso bili tako navezani na svoj poklic, na svoje imetje in življenje, da bi ga ne mogli zapustiti. Pustili pa so se voditi Resnici in Ljubezni. Delo, ki so ga opravili niso pripisati sebi, ampak delovanju Svetega Duha, ki jim ga je Jezus poslal.

   Za vse je veljalo to, kar je izpovedal sv. Pavel, ki je bil eden izmed najbolj uglednih, gorečih in izobraženih pred vstopom v Jezusovo službo: »Po Božji milosti pa sem to, kar sem, in njegova milost, ki mi je bila dana, ni postala prazna. Nasprotno, bolj kakor oni vsi sem se trudil, pa ne jaz, ampak Božja milost, ki je z menoj« (1 Kor 15,10).
   V evangeliju imamo tudi primer bogatega mladeniča, ki se Jezusovemu klicu ni odzval. Njegovo ime se je izgubilo v zgodovini. Imena apostolov pa so zapisana v knjigi življenja. Človek sam se lahko odloča ali bo božje povabilo sprejel ali ne. Izbira in kliče pa le Bog sam. Apostoli so bili izbrani izmed učencev. Pri Jezusu so se učili življenja po veri. Najboljši so bili sposobni, primerni in povabljeni v službo apostolov. Ne najboljši po znanju iz verouka ali teologije, niti ne najboljši pred ljudmi. Pomislimo samo na Mateja osovraženega izterjevalca davkov. Najboljši so bili po Jezusovem izboru.

   Bili so vseh stanov in poklicev, značajev, sposobnosti in ideoloških usmeritev. Simon (ne Simon Peter) je bil zelot − terorist. Zeloti so bili tajna organizacija, ki se je z nasiljem, tudi za ceno lastnega življenja, borila za judovsko osvoboditev izpod rimske okupacije. Cestninar Matej pa je Rimljanom pomagal tako, da je zanje pobiral davke. Lahko si mislimo kako sta se oba spogledala, ko sta se skupaj znašla v Jezusovi druščini. Vse je združevala Božja ljubezen in Božja poklicanost.

   Jezus jih je izbral, da bi bili z Njim. Če hočeš oznanjati Kristusa moraš najprej biti z Njim. Apostoli so bili z Njim tri leta dan in noč. Po njegovem odhodu s tega sveta pa so bili z Njim tako, kot smo lahko tudi mi − v premišljevanju Božje besede, molitvi in prejemanju zakramentov. Jezus je vedel, da ne bo na tem svetu večno, da ne bo mogel obiskati in se srečati z vsemi ljudmi vseh krajev in časov, zato si je za to delo izbral ljudi. Lahko bi namesto tega napisal knjigo, toda ni nam napisal ni niti ene besede, razen nekaj čačk v pesek, ob zasačeni grešnici, za katere še danes ne vemo kaj so pomenile. Znal je brati in pisati, toda vedel je, da se Božje kraljestvo ne razširja predvsem s knjigami, ampak z ljudmi. Ljudmi, ki so navdušeni in ki jih lahko osebno srečamo in nam postanejo prijatelji. Ljudmi s katerimi lahko ustvarjamo skupnost – Cerkev.

   Tega se še toliko bolj zavedamo danes, ko imamo pravo poplavo besed (samo v Sloveniji izide vsak dan deset knjig), slik in reklam vseh vrst, izgublja pa se prijateljstvo in skupnost. Tudi Božja beseda sama nima in ne bo imela uspeha, če jo ne bodo oznanjevali prepričljivi apostoli. Apostoli, ki bodo živeli iz prijateljstva z Bogom, saj so njegovi poslanci, in ki bodo sposobni biti prijatelji s sočlovekom.

   Apostole je Jezus pri zadnji večerji imenoval prijatelje, ker jim je povedal vse, kar mu je izročil Njegov Oče. »Izročil sem jim tvojo besedo, svet pa jih je zasovražil, ker niso od sveta« (Jn 17,14). »Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz nje poslal v svet in zanje se posvečujem, da bodo tudi oni posvečeni z resnico« (Jn 17,18). Jezus je zanje trpel, da jim je lahko poslal Svetega Duha, ki jih je poučil v vsem in spolnil vsega, kar jih je učil. Z njegovo pomočjo so lahko delali še večje čudeže, kot jih je delal Jezus, kakor jim je tudi napovedal, ko je odhajal k Očetu. S svojim oznanjevanjem so spreobrnili ves tedaj znani svet in tudi nam oznanili veselo oznanilo. Amen.

   Župnija Šempas in Osek, Joško Tomažič, župnik

   Odgovori
8. Hvala says:

   22. januarja, 2023 at 7:18

   NI MOGOČE RAZUMETI KRISTJANA , ČE TA NI PRIČEVALEC, ČE NE PRIČUJE

   http://arhiv.mirenski-grad.si/pricevanje-za-jezusa-kristusa

   Odgovori
9. Miro says:

   21. januarja, 2023 at 19:28

   Aleluja. Jaz sem luč sveta, govori Gospod, kdor hodi za menoj,
   bo imel luč življenja. Aleluja.

   BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
   Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

   Odgovori
10. Miro says:

    21. januarja, 2023 at 19:00

    PETA BOŽJA ZAPOVED

    ČLOVEŠKO ŽIVLJENJE JE SVETO, KER ŽE OD VSEGA ZAČETKA VKLJUČUJE STVARITELJSKO BOŽJE DEJANJE IN OSTANE ZA ZMERAJ V POSEBNEM RAZMERJU DO SVOJEGA STVARNIKA.

    Piše: Pau Agulles Simó

    1. “NE UBIJAJ”

    »Človeško življenje je sveto, ker že od vsega začetka vključuje ‘stvariteljsko božje dejanje’ in ostane za zmeraj v posebnem razmerju do svojega Stvarnika, svojega edinega cilja (…); nihče in v nobenih okoliščinah si ne sme prilastiti pravice, da bi neposredno uničil nedolžno človeško bitje« (Katekizem, 2258).

    Človek je nekaj edinstvenega: je edina stvar na tem svetu, ki jo Bog ljubi zaradi nje same.[1] Namenjeno mu je večno spoznavati in ljubiti Boga, in njegovo življenje je sveto. Bil je ustvarjen po božji podobi in sličnosti (prim. 1 Mz 1,26-27) in to je končni temelj človekovega dostojanstva ter zapovedi “ne ubijaj”.

    Prva Mojzesova knjiga predstavlja zlorabo človeškega življenja kot posledico izvirnega greha. Jahve vedno nastopa kot varuh življenja: celo v Kajnovem primeru, potem ko je ubil svojega brata Abela, kri svoje krvi, kar je podoba vsakega umora. Nihče ne sme vzeti pravičnosti v svoje roke in nihče si ne sme prilaščati pravice, da razpolaga z življenjem bližnjega (prim. 1 Mz 4,13-15).

    Ta zapoved se nanaša na človeška bitja. Zakonito je, da uporabljamo živali za pridobivanje hrane, obleke itd.: Bog jih je postavil na zemljo, da bi bile na razpolago človeku. To, da jih ni primerno ubijati ali mučiti izhaja iz nereda, ki ga takšna dejanja lahko povzročijo v človekovih strasteh, ali pa iz dolžnosti pravičnosti (če so last drugega) (prim. Katekizem, 2417). Poleg tega ne smemo pozabiti, da človek ni “gospodar” stvarstva, temveč upravitelj, in zato je obvezan spoštovati in skrbeti za naravo, ki jo potrebuje za svoj lastni obstoj in razvoj (prim. Katekizem, 2418).

    2. POLNOST TE ZAPOVEDI

    Zapoved o varovanju človeškega življenja »ima (…) najgloblji vidik v zahtevi po spoštovanju in ljubezni do vsakega človeka in njegovega življenja.«[2]

    Usmiljenje in odpuščanje sta nekaj Bogu lastnega; in v življenju božjih otrok mora ravno tako biti navzoče usmiljenje, zaradi katerega se nam človek v stiski iz srca zasmili: »Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli« (Mt 5,7).[3]

    Treba se je tudi naučiti odpuščati žalitve (prim. Mt 5,22). Kadar smo deležni žalitev, si je treba prizadevati, da se ne razjezimo in ne dopustimo, da bi srce prevzela jeza. Še več, v očenašu — molitvi, ki nam jo je Jezus zapustil kot nedeljsko molitev — Gospod svoje odpuščanje — odpuščanje za žalitve, ki smo jih zagrešili — veže na odpuščanje tistim, ki so nas užalili (prim. Mt 6,9-13; Lk 11,2-4). V tem boju nam lahko pomaga naslednje: kontemplacija trpljenja našega Gospoda, ki nam je odpustil in nas odrešil tako, da je z ljubeznijo in potrpežljivostjo prenašal krivico; upoštevanje tega, da kristjan nikogar ne sme šteti za tujca ali sovražnika (prim. Mt 5,44-45); misel na sodbo po smrti, kjer bomo sojeni po ljubezni do bližnjega; spominjanje tega, da mora kristjan zlo premagovati z dobrim (prim. Rim 12,21); ter to, da v žalitvah vidimo priložnost za lastno posvečenje.

    3. SPOŠTOVANJE ČLOVEŠKEGA ŽIVLJENJA

    Peta zapoved se glasi: ne ubijaj. Prepoveduje tudi pretepati, raniti ali povzročati kakršnokoli krivično škodo na telesu samemu sebi ali bližnjemu, pa naj bo to z lastnimi dejanji ali s pomočjo drugih; pa tudi žaliti drugega s sramotilnimi besedami ali mu želeti zlo. S to zapovedjo je prav tako prepovedano vzeti svoje lastno življenje (samomor).

    3.1. Nameren uboj

    »Peta božja zapoved prepoveduje kot nekaj zelo grešnega neposreden in nameren uboj. Morilec in tisti, ki radovoljno sodelujejo pri uboju, store greh, ki vpije v nebo po maščevanju (prim. 1 Mz 4,19)« (Katekizem, 2268).[4]

    Okrožnica Evangelium vitae (Evangelij življenja) je na dokončen in nezmotljiv način formulirala naslednje pravilo: »Z oblastjo, ki jo je Kristus dal Petru in njegovim naslednikom, v občestvu s škofi katoliške Cerkve, potrjujem, da je neposreden in prostovoljen uboj nedolžnega človeškega bitja vedno težko nemoralen. Ta nauk, ki temelji na nenapisanem zakonu, ki ga vsak človek v luči razuma nahaja v svojem srcu (prim. Rim 2,14-15), potrjuje Sveto pismo, posreduje izročilo Cerkve in ga uči redno in vesoljno cerkveno učiteljstvo.«[5] Tako je brez izjeme težko nemoralen tisti uboj, pri katerem gre za namerno izbiro in meri na nedolžno osebo. Zaradi tega zakonita obramba in smrtna kazen nista vključeni v to absolutno formulacijo ter sta predmet posebnega obravnavanja.[6]

    To, da je življenje položeno v človekove roke, vključuje moč, da z njim razpolaga, kar pomeni, da mora znati z njim upravljati kot sodelavec Boga. V tem nastopi zahteva po drži ljubezni in služenja, ne pa samovoljnega obvladovanja: gre za oblast služenja, ki ni absolutna, temveč je odsev edine in neskončne božje oblasti.[7]

    3.2. Splav

    »Človeško življenje je treba spoštovati in ščititi brezpogojno od trenutka spočetja dalje« (Katekizem, 2270). Kakršnokoli razlikovanje je nedopustno, tudi tisto, ki se sklicuje na različne faze razvoja življenja. V konfliktnih situacijah je odločujoča naravna pripadnost biološki človeški vrsti. S tem se biomedicinskemu raziskovanju ne nalagajo nobene drugačne omejitve od tistih, ki jih človeško dostojanstvo določa za katerokoli drugo področje človekove dejavnosti.

    »Neposreden,to je kot cilj ali kot sredstvo hoten splav, [je] vedno moralno težak nered, kot premišljen uboj nedolžnega človeškega bitja.«[8] Izraz kot cilj ali kot sredstvo obsega oba načina neposredne prostovoljnosti: v tem primeru tisti, ki to stori, hoče zavestno ubijati, in zaradi tega dejanje izvrši.

    »Nikakršne okoliščine, noben cilj in noben zakon na svetu ne bo nikoli mogel dejanje, ki je samo po sebi nedovoljeno, napraviti zakonito, ker nasprotuje božjemu zakonu, ki je napisan v srcu vsakega človeka, spoznaven z razumom, in ga razglaša Cerkev.«[9] Spoštovanje življenja mora biti priznano kot meja, ki je nobena individualna ali državna aktivnost ne sme prestopiti. Neodtujljiva pravica vsake nedolžne človeške osebe do življenja je temeljni element civilne družbe in njene zakonodaje ter mora biti kot tak priznan in spoštovan tako s strani družbe kot tudi s strani politične oblasti (prim. Katekizem, 2273).[10]

    Tako lahko trdimo, da »pravica do izdajanja ukazov postavlja zahtevo po duhovnem [moralnem] redu in izhaja od Boga. Če torej državni voditelji sprejmejo kak zakon ali izdajo kakršenkoli predpis, ki je v nasprotju s tem duhovnim redom in posledično nasprotuje božji volji, v tem primeru niti sprejet zakon niti izdani predpis ne moreta državljana vezati v vesti (…); še več, v takšni situaciji se sama oblast popolnoma razkroji in povzročena je strašna krivica.«[11] Nadalje »taki zakoni ne samo, da ne ustvarjajo nobene obveznosti za vest, ampak nasprotno sprožajo težko in jasno obveznost upreti se jim z razlogi vesti [z ugovorom vesti].«[12]

    »Ker moramo zarodek vse od spočetja obravnavati kot osebo, ga bomo morali braniti v njegovi celovitosti, ga kolikor le mogoče negovati in zdraviti kot vsako drugo človeško bitje« (Katekizem, 2274).

    3.3. Evtanazija

    »Pod evtanazijo v strogem smislu je treba razumeti dejanje ali njegovo opustitev, ki po svoji naravi in zavestno privede do smrti z namenom, da se konča vsaka bolečina (…). Je težka kršitev božjega zakona, kadar gre za premišljen, moralno nesprejemljiv uboj človeške osebe (…). Takšna praksa evtanazije vsebuje, glede na okoliščine, hudobijo, ki je lastna samomoru ali uboju.«[13] Gre za eno izmed posledic, skrajno nasprotnih dostojanstvu človeške osebe, do katerih lahko privede hedonizem in izguba krščanskega smisla trpljenja.

    »Prenehanje z dragimi, nevarnimi, izrednimi ali s pričakovanimi rezultati nesorazmernimi medicinskimi postopki more biti zakonito. To je odklonitev terapevtske zagrizenosti. S tem odgovorni človek noče zadati smrti; pač pa se sprejme dejstvo, da je ne more preprečiti« (Katekizem, 2278).[14]

    Nasprotno pa, »tudi če menimo, da je smrt čisto blizu, ni mogoče zakonito prekiniti [običajne] nege, ki jo vedno dolgujemo bolniku« (Katekizem, 2279).[15] Umetno hranjenje in hidracija sta načeloma del običajne nege, ki jo dolgujemo vsakemu bolniku.[16]

    3.4. Samomor

    »Smo oskrbniki in ne lastniki življenja, ki nam ga je Bog zaupal. Ne razpolagamo z njim« (Katekizem, 2280). »Samomor nasprotuje človekovemu naravnemu nagnjenju, da svoje življenje ohranja in ga vzdržuje. Samomor je v hudem nasprotju s pravično ljubeznijo do sebe. Prav tako žali ljubezen do bližnjega, ker krivično pretrga vezi solidarnosti z družinsko, narodno in človeško družbo, glede katerih ohranjamo obveznosti. Samomor nasprotuje ljubezni do živega Boga« (Katekizem, 2281).[17]

    Izbrati raje lastno smrt zato, da bi rešili življenje drugega, ni samomor; bolj kot to lahko predstavlja dejanje skrajne ljubezni.

    3.5. Zakonita obramba

    Prepoved zadati smrt drugemu ne odpravi pravice do tega, da se krivičnemu napadalcu prepreči povzročiti škodo.[18] Zakonita obramba je lahko celo resna dolžnost za nekoga, ki je odgovoren za življenje drugega ali za skupni blagor (prim. Katekizem, 2265).

    3.6. Smrtna kazen

    Zaščita skupnega blagra družbe zahteva, da se napadalca spravi v položaj, v katerem ne bo mogel povzročati škode. Zato lahko zakonita oblast naloži kazen, sorazmerno s težo prestopkov. Cilj kazni je popraviti nered, ki je bil povzročen s prekrškom, ohraniti javni red in varnost ljudi, ter poboljšanje krivca (prim. Katekizem, 2266). »Za dosego teh ciljev morata biti višina in vrsta kazni pazljivo odmerjeni in določeni. Ne sme priti za krivca do skrajne mere, namreč do smrtne kazni, razen v primerih absolutne nujnosti, kadar namreč obramba družbe drugače ne bi bila možna (…). Danes so (…) taki primeri zelo redki ali pa jih praktično sploh ni.«[19]

    4. SPOŠTOVANJE ČLOVEKOVEGA DOSTOJANSTVA

    4.1. Spoštovanje do človekove duše: pohujšanje

    Kristjani smo obvezani, da si prizadevamo za nadnaravno življenje in zdravje duše bližnjega, ne samo za telesno zdravje.

    Pohujšanje je ravno nasprotno: »Je ravnanje ali vedenje, ki druge napeljuje, naj delajo slabo. Tisti, ki pohujšuje, naredi iz sebe skušnjavca svojega bližnjega. (…) Pohujšanje sestavlja veliko krivdo, če z dejanjem ali opustitvijo drugega premišljeno zapelje v veliko pregreho« (Katekizem, 2284). Pohujšanje se lahko povzroči s krivičnimi komentarji, s širjenjem nemoralnih dogodkov, knjig in revij, s sledenjem modnim trendom, ki so v nasprotju s spodobnostjo, itd.

    »Pohujšanje dobi posebno težo zaradi avtoritete tistih, ki ga povzročijo, ali slabosti tistih, ki mu podležejo« (Katekizem, 2285): »Kdor pohujša enega od teh malih, ki vame verujejo, bi bilo zanj bolje, da mu obesijo mlinski kamen na vrat in se potopi v globino morja« (Mt 18,6).[20]

    4.2. Spoštovanje telesnega zdravja

    Spoštovanje lastnega telesa je zahteva ljubezni, kajti telo je tempelj Svetega Duha (prim. 1Kor 6,19; 3,16sl.; 2Kor 6,16) in odgovorni smo — kolikor je odvisno od nas —, da skrbimo za zdravje telesa, ki je sredstvo za služenje Bogu in ljudem. Toda telesno življenje ni absolutna vrednota: krščanska morala nasprotuje neopoganskemu pojmovanju, ki širi kult telesa in ki lahko privede do sprevrženosti medčloveških odnosov (prim. Katekizem, 2289).

    »Krepost zmernosti nas razpoloži za to, da se izogibamo vsem pretiravanjem, zlorabi jedi, alkohola, tobaka in zdravil. Tisti, ki v stanju pijanosti ali čezmernem opoju hitrosti ogrožajo varnost drugega ali svojo lastno varnost na cestah, na morju ali v zraku, si nakopljejo veliko krivdo« (Katekizem, 2290).

    Jemanje mamil je velik prekršek zaradi škode, ki jo povzroča zdravju, in zaradi bega pred odgovornostjo za dejanja, ki so storjena pod njihovim vplivom. Skrivna proizvodnja in preprodajanje mamil sta praktično nemoralna (prim. Katekizem, 2291).

    Znanstveno raziskovanje ne more upravičiti dejanj, ki so sama po sebi v nasprotju s človekovim dostojanstvom in z naravnim zakonom (prim. Katekizem, 2295). Prekršek zoper to načelo je umetna oploditev in nadomestno materinstvo ter uporaba zarodkov za eksperimentalne namene.

    4.3. Presajanje organov

    Darovanje organov za presajanje je zakonito in je lahko dejanje ljubezni, če je popolnoma svobodno in zastonjsko[21], ter spoštuje red pravičnosti in ljubezni.

    »Človek lahko daruje samo to, kar lahko pogreša brez resne nevarnosti ali škode za lastno življenje ali osebno identiteto, in to iz pravičnega in sorazmernega razloga. Jasno je, da se vitalni organi lahko darujejo samo po smrti.«[22]

    Potrebno je, da darovalec ali njegovi zastopniki podajo svojo zavestno privolitev (prim. Katekizem, 2296). To darovanje, »ki je sámo po sebi dopustno, pa lahko postane nedopustno, če krši pravice in čustva tretjih oseb, ki so pristojne za zaščito trupla: na prvem mestu so to bližnji sorodniki, lahko pa bi šlo tudi za druge osebe zaradi javnih ali zasebnih pravic.«[23]

    4.4. Spoštovanje fizične svobode in telesne celovitosti

    Ugrabitve in jemanje ljudi za talce je moralno nedopustno: gre za ravnanje z osebami zgolj kot s sredstvi za doseganje različnih ciljev, pri čemer jim je krivično odvzeta svoboda. Prav tako sta velika prekrška proti pravičnosti in ljubezni terorizem in mučenje.

    »Neposredno hotene amputacije udov, pohabljenja ali sterilizacije nedolžnih oseb nasprotujejo nravnemu zakonu, razen če to zahtevajo medicinske indikacije strogo terapevtskega reda« (Katekizem, 2297). Zato niso v nasprotju z moralnim zakonom tista dejanja, ki izhajajo iz potrebnih terapevtskih dejavnostih v korist telesa, obravnavanega v njegovi celovitosti, in niso hotena niti kot cilj niti kot sredstvo, temveč se prenašajo in tolerirajo.

    4.5. Spoštovanje do mrtvih

    »S telesi umrlih je treba ravnati s spoštljivostjo in ljubeznijo v veri in upanju na vstajenje. Pokopavanje mrtvih je eno telesnih del usmiljenja (prim. Tob 1,16-18); to delo izkazuje čast božjim otrokom, templjem Svetega Duha« (Katekizem, 2300). »Cerkev zelo priporoča, naj se ohrani pobožna navada pokopavanja teles rajnih, vendar ne prepoveduje sežiganja, razen če bi bilo izbrano iz razlogov, ki so nasprotni krščanskemu nauku« (ZCP, kan. 1176).

    5. OHRANJEVANJE MIRU

    »Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo božji sinovi« (Mt 5,8). Pri duhu božjega otroštva je značilno to, da so kristjani sejalci miru in veselja.[24] »Miru na zemlji ni mogoče doseči brez zaščite dobrin oseb, svobodne komunikacije med ljudmi, spoštovanja dostojanstva oseb in ljudstev, vztrajnega prakticiranja bratstva (…). Mir je delo pravičnosti (prim. Iz 32,17) in sad ljubezni« (Katekizem, 2304).

    »Zaradi zla in krivic, ki jih prinaša vsaka vojna, Cerkev vsakogar na vso moč opominja, naj moli in dela za to, da bi nas božja dobrota osvobodila prastare usužnjenosti vojni (prim. II. vatikanski koncil, Konst. Gaudium et spes, 81, 4)« (Katekizem, 2307).

    Obstaja »zakonita obramba z vojaško silo«. Toda »teža take odločitve jo podreja strogim pogojem nravne legitimnosti« (Katekizem, 2309).[25]

    »Krivice, pretirane gospodarske ali družbene neenakosti, zavist, nezaupanje in oholost, ki divjajo med ljudmi in ljudstvi, nenehno ogrožajo mir in povzročajo vojne. Vse, kar je storjenega za premagovanje tega nereda, prispeva h graditvi miru in k izogibanju vojnam« (Katekizem, 2317).

    »Ljubi svojo domovino. Domoljubje je krščanska krepost. Toda če se domoljubje spremeni v nacionalizem, ki vodi do brezbrižnosti, do preziranja — brez krščanske dobrote in pravičnosti — do drugih ljudstev, do drugih narodov, je to greh.«[26]

    Povzeto po: https://opusdei.org/sl-si/article/tema-34-peta-bozja-zapoved/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    Odgovori
    • Hvala says:

      22. januarja, 2023 at 7:06

      Ja, zelo nam manjka: svobodne komunikacije med ljudmi. To je težka bolezen današnjega časa. Sami lahko vidimo …..

      Odgovori
      • Hvala says:

        22. januarja, 2023 at 7:10

        (Katekizem, 2304).

        Odgovori
        • Miro says:

          22. januarja, 2023 at 9:20

          Zato pa toliko več molimo:

          PRIDI, SVETI DUH

          Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
          vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
          Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
          prenovil boš obličje zemlje.

          Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
          razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
          bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
          vselej radi sprejemali njegove spodbude.
          Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

          Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni!

          Odgovori