Članki za dušo

15.011 Responses to Članki za dušo

1. janez says:

   27. januarja, 2023 at 14:45

   Kateheza papeža Frančiška: Zgodi se Tvoja volja – pogumna molitev, polna gorečega zaupanja

   Božja volja
   »Pred skrbjo za svet s strani človeka, imamo neutrudno skrb Boga do človeka in sveta. Ves evangelij odseva ta preobrat perspektive. Grešnik Zahej spleza na drevo, ker hoče videti Jezusa, a ne ve, da je že mnogo prej Bog začel iskati njega. Ko prispe Jezus, mu pravi: ‘Zahej, hitro splezaj dol, danes moram namreč ostati v tvoji hiši’ (Lk 19,5). In na koncu pove: ‘Sin človekov je namreč prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno’ (Lk 19,10). To je Božja volja, za katero prosimo, naj se zgodi, in je utelešena v Jezusu – iskati in reševati, kar je izgubljeno. In mi v molitvi prosimo, da bi se Božje iskanje dobro končalo, da bi se njegov univerzalni načrt zveličanja izpolnil. Najprej v vsakem med nami in zatem v svetu. Ste kdaj pomislili, kaj pomeni, da vas Bog išče. Res je, Bog išče mene, išče tebe; vsakega osebno. Velik je Bog! Koliko ljubezni je v tem!

   Zveličanje človeka
   Bog ni dvoumen. Ne skriva se za ugankami. Prihodnosti sveta ni načrtoval na nerazvozljiv način. Bog je zelo jasen. Če tega ne razumemo, tvegamo, da ne bomo dojeli smisla tretje prošnje Očenaša. Sveto pismo je namreč polno izrazov, ki nam pripovedujejo o pozitivni Božji volji v odnosu do sveta. V Katekizmu katoliške Cerkve imamo zbirko navedb, ki pričujejo o tej zvesti in potrpežljivi božanski volji (glej KKC 2821-2827). Sv. Pavel v Prvem pismu Timoteju piše: ‘Bog hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice’ (1 Tim 2,4). Brez sence dvoma je to Božja volja: zveličanje človeka, ljudi, vsakega med nami. Bog s svojo ljubeznijo trka na vrata našega srca, da bi nas pritegnil k sebi in nas za roko povedel k zveličanju. Koliko ljubezni je v tem!

   Pogumna in bojevita molitev
   Ko torej molimo ‘zgodi se tvoja volja’, nismo pozvani, naj hlapčevsko sklonimo glavo, saj nismo sužnji. Bog nas želi svobodne; njegova ljubezen nas osvobaja. Očenaš je namreč molitev otrok in ne sužnjev, otrok, ki poznajo srce svojega Očeta in so prepričani, da je njegov načrt načrt ljubezni. Gorje nam, če bi izgovarjali te besede in skomignili z rameni kot znamenje vdaje pred usodo, ki se nam upira in ki je ne uspemo spremeniti. Nasprotno, gre za molitev, ki je polna gorečega zaupanja v Boga, ki za nas hoče dobro, življenje, zveličanje. Je pogumna molitev in tudi bojevita, kajti v svetu je veliko, preveč stvarnosti, ki niso v skladu z Božjim načrtom. Če parafraziramo preroka Izaijo, lahko rečemo: Oče, tukaj je vojna, goljufija, izkoriščanje. A vemo, da nam Ti želiš dobro, zato te prosimo: naj se zgodi tvoja volja! Gospod, spremeni načrte sveta, sablje preoblikuj v pluge, sulice v kose, da se nihče več ne bo uril v veščini vojne. Bog želi mir.

   Bog lahko in hoče spremeniti stvarnost
   Očenaš je molitev, ki v skladu z Očetovo voljo v nas prižge Jezusovo ljubezen, plamen, ki vodi v spreminjanje sveta z ljubeznijo. Kristjan ne veruje v neizogibno usodo. V kristjanovi veri ni ničesar negotovega; je pa zveličanje, ki čaka, da se razodene v življenju vsakega moškega in ženske ter se dopolni v večnosti. Če molimo, je to zato, ker verjamemo, da Bog lahko in hoče spremeniti stvarnost z zmago dobrega nad zlom. In zato ima smisel poslušati Boga in se mu izročiti, tudi v največji uri preizkušnje.

   Bog nikoli ne zapušča
   Tako je bilo za Jezusa v vrtu Getsemani, ko je živel tesnobo in molil: ‘Oče, če hočeš, daj, da gre ta kelih mimo mene, toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi’ (Lk 22,42). Na Jezusa pritiska zlo sveta, a se v zaupanju izroči oceanu ljubezni Božje volje. Tudi mučenci v svoji preizkušnji niso iskali smrti, ampak vstajenje. Bog nas iz ljubezni lahko popelje po težkih poteh, da doživljamo rane in boleče trne, a zapustil nas ne bo nikoli. Vedno bo z nami, ob nas, v nas. Za vernika je to prej gotovost kot upanje: Bog je z mano. Je ista gotovost, ki jo najdemo v priliki iz Lukovega evangelija, ki vabi k neprestani molitve. Jezus pravi: ‘Mar Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu? Bo mar odlašal? Povem vam: Hitro jim bo pomagal do pravice’ (Lk 18,7-8).

   Takšen je Gospod, tako nas ljubi, tako nas ima rad. Vse povabim, da skupaj, vsak v svojem jeziku, zmolimo Očenaš…«

   (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 20.3.2019)

   Odgovori
2. Miro says:

   26. januarja, 2023 at 14:04

   Gospodova je zemlja in kar jo napolnjuje,
   zemeljski krog in njegovi prebivalci.
   On ga je utemeljil na morjih
   in ga ustalil na tekočih vodah.
   (iz psalma 24)

   BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
   Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

   Odgovori
3. Miro says:

   26. januarja, 2023 at 13:57

   KATEHEZA O JEZUSU KOT UČITELJU OZNANJEVANJA: VESELJE, OSVOBODITEV, LUČ, OZDRAVITEV, ČUDENJE

   V SREDIŠČU KATEHEZE MED SPLOŠNO AVDIENCO V SREDO, 25. JANUARJA, JE BIL JEZUS KOT UČITELJ OZNANJEVANJA. PAPEŽ FRANČIŠEK JE SPREGOVORIL O ELEMENTIH, KI SO BISTVENI DEL VESELEGA OZNANILA: VESELJE, OSVOBODITEV, LUČ, OZDRAVITEV IN ČUDENJE.

   Jezus ni samo vzor za oznanjevanje, ampak tudi učitelj oznanjevanja. Papež je izpostavil pet elementov, ki vidni v Jezusovem načinu oznanjevanja in o katerih poučuje tudi nas kot oznanjevalce evangelija. To so veselje, osvoboditev, luč, ozdravitev in čudenje, ki jih je sveti oče pojasnil na podlagi odlomka iz Lukovega evangelija, ki pripoveduje, kako je Jezus prišel v shodnico v Nazaretu in bral z zvitka preroka Izaija.

   O katehezi svetega očeta več na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-01/kateheza-o-jezusu-kot-ucitelju-oznanjevanja-veselje-osvobodite.html

   Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

   Odgovori
4. janez says:

   26. januarja, 2023 at 12:15

   Papež Frančišek: Homilija: Božja Beseda nam daje veselje. Veselje je moja moč
   Božja beseda nam daje veselje. Veselje je moja moč
   »Spodbujeni smo, da odpremo srce za srečanje z Božjo besedo, ki nas naredi radostne. Pozorno poslušajmo Božjo besedo in ne dopustimo, da bi na eno uho prišla notri, na drugo pa šla ven. Današnje berilo je iz Nehemijeve knjige (glej Neh 8,1-4.5-6.7-12). Gre za zgodbo o srečanju Božjega ljudstva z Božjo besedo. To je zgodba o obnavljanju.

   Dan za srečanje z Gospodom
   Povezana je s širšim okvirjem, v katerem se odvija pripoved, in sicer z obnovo templja in vrnitvijo iz izgnanstva. Nehemija, namestnik, govori z duhovnikom in pismoukom Ezdro, da bi »ustoličil« Božjo besedo. Vse ljudstvo se je zbralo na trgu pred Vodnimi vrati. In duhovnik Ezdra je bral. »Odprl je knjigo pred očmi vsega ljudstva, ker je stal višje kakor vse ljudstvo; ko jo je odprl, je vse ljudstvo vstalo.« Leviti so razlagali postavo. Lepa stva! Mi smo navajeni imeti to knjigo, kar je Božja beseda, ampak smo, rekel bi, slabo navajeni, medtem ko je ljudstvo pogrešalo Besedo, bilo je lačno Božje besede, in zato, ko je videlo knjigo, je vstalo. Pomislite samo, da se stoletja kaj takega ni dogajalo. To je srečanje ljudstva z njegovim Bogom, srečanje ljudstva z Božjo Besedo.
   »Nehemija, ki je bil namestnik, Ezdra, duhovnik in pismouk, ter leviti, ki so učili ljudstvo, so rekli vsemu ljudstvu: ‘Ta dan je posvečen Gospodu.’ Za nas je to nedelja. Nedelja je dan za srečanje ljudstva z Gospodom, dan srečanja moje družine z Gospodom. Dan mojega srečanja z Gospodom. Je dan srečanja. ‘Ta dan je posvečen Gospodu.’

   Kaj se zgodi v srcu, ko slišim Božjo besedo?
   Zato so Nehemija, Ezdra in leviti pozivali ljudstvo, naj ne žaluje in ne joče. Berilo danes namreč govori o tem, kako je vse ljudstvo jokalo, medtem ko je poslušalo Božjo besedo. Jokalo je zaradi ganjenosti, jokalo iz veselja.
   Ko mi slišimo Božjo besedo, kaj se zgodi v mojem srcu? Ali je pozorno na Božjo besedo? Dopustim, da se dotakne mojega srca ali pa stojim tam in gledam v strop ter razmišljam o drugih stvareh, Božja beseda pa pride na eno uho notri, na drugo pa gre ven in ne prispe do srca? Kaj jaz storim za pripravo, da bi Beseda prispela v srce? In ko Beseda pride v srce, sta v njem jok veselja in praznovanje. Ne razume se praznovanja nedelje brez Božje besede, ne razume se. Potem jim je Nehemija dejal: ‘Pojdite in praznujte.’ In jim da lepe napotke za praznovanje. ‘Jejte tolste jedi in pijte sladke pijače in pošljite deleže tem, ki nimajo nič’, torej revnim. Revni so vedno ministranti na krščanskih praznovanjih, reveži! ‘Zakaj ta dan je svet našemu Gospodu. Ne bodite žalostni! Zakaj veselje v Gospodu je vaša moč.’.

   Božja beseda daje veselje. To je naša moč
   V žalosti torej ni naše moči: Božja beseda nas dela radostne, srečanje z Božjo besedo nas napolnjuje z veseljem in to veselje je moja moč, je naša moč. Kristjani so veseli, saj so sprejeli, prejeli so Božjo besedo v srce in neprestano srečujejo Besedo, iščejo jo. To je današnje sporočilo za vse nas. Kratko izpraševanje vesti: Kako poslušam Božjo besedo? Ali pa je enostavno ne poslušam? Kako se jaz srečujem z njegovo Besedo, kar je Sveto pismo? In zatem: Sem prepričan, da je veselje v Gospodu moja moč? Žalost ni naša moč. Žalostna srca hudič takoj potolče, medtem ko nas Gospodovo veselje dviguje, da pojemo in jokamo od veselja. Eden od psalmov pravi, da je v trenutku osvoboditve Babilona, judovsko ljudstvo mislilo, da sanja: ni moglo verjeti. Isto doživetje se zgodi, ko srečamo Gospoda v njegovi Besedi, ko mislimo: ‘Pa saj to so sanje.’ In: ‘Ne morem verjeti vsej tej lepoti.’Naj nam Gospod vsem podeli milost, da bi odprli srce za to srečanje z njegovo Besedo in se ne bi bali veselja, da se ne bi bali praznovati od veselja. To je veselje, ki izvira ravno iz tega srečanja z Božjo besedo.«
   (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 3.10.2019)

   Povzetek sporočila papeža Frančiška: Kako poslušam Božjo besedo? Žalost ni naša moč. Žalostna srca hudič takoj potolče, medtem ko nas Gospodovo veselje dviguje, da pojemo in jokamo od veselja. ‘Naj nam Gospod vsem podeli milost, da bi odprli srce za to srečanje z njegovo Besedo. Naj nas napolni Upanje in Veselje, saj smo Odrešeni in nas Bog Ljubi.

   Odgovori
5. Miro says:

   26. januarja, 2023 at 9:26

   DEVETA IN DESETA BOŽJA ZAPOVED

   TI DVE ZAPOVEDI NAM POMAGATA ŽIVETI SVETO ČISTOST (DEVETA) IN NENAVEZANOST NA MATERIALNE DOBRINE (DESETA) V MISLIH IN ŽELJAH.

   Piše: Pablo Requena

   »Ne žêli žene svojega bližnjega! Ne bodi pohlepen po hiši svojega bližnjega, po njegovem polju, hlapcu, dekli, volu, oslu ali čemer koli, kar pripada tvojemu bližnjemu« (5 Mz 5,21).

   »Kdor koli gleda žensko, da jo poželi, je v srcu že prešuštvoval z njo« (Mt 5,28).

   Ti dve zapovedi se nanašata na notranja dejanja, povezana z grehi proti šesti in sedmi zapovedi, ki jih moralno izročilo uvršča med t. i. notranje grehe. Na pozitiven način urejata življenje čistosti (deveta) in nenavezanosti na materialne dobrine (deseta) v mislih in željah, skladno z Gospodovimi besedami: »Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali« in »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo« (Mt 5,3.8).

   Prvo vprašanje, na katero velja odgovoriti, je, ali je smiselno govoriti o notranjih grehih; oz. rečeno še drugače: zakaj se negativno vrednoti udejanjanje uma in volje, ki se ne izrazi z zunanjim, graje vrednim dejanjem?

   Vprašanje ni sámo po sebi umevno, kajti na seznamu grehov, ki jih navaja Nova zaveza, najdemo predvsem zunanje grehe (prešuštvo, nečistovanje, umor, malikovanje, čaranje, prepirljivost, jeza itd.). Vendar pa isti seznami kot grehe naštevajo tudi nekatera notranja dejanja (nevoščljivost, častihlepnost, lakomnost).[1]

   Jezus sam pravi, da je človekovo srce tisto, iz česar prihajajo »hudobne misli, umori, prešuštva, nečistovanja, tatvine, kriva pričevanja, kletve« (Mt 15,19). Posebej na področju čistosti uči, da »Kdor koli gleda žensko, da jo poželi, je v srcu že prešuštvoval z njo« (Mt 5,28). Iz teh dveh odlomkov izhaja pomembna ugotovitev za moralo, saj govorita o tem, da se vir človeških dejanj, in zato tudi človekove dobrosti ali zlobe, nahaja v željah srca, v tem, kar človeška oseba “hoče” in izbere. Zlo umora, prešuštva, tatvine ni predvsem v fizičnosti dejanja ali v njegovih posledicah (ki imajo pomembno vlogo), temveč v volji (v srcu) morilca, prešuštnika, roparja, ki ob izbiri tega določenega dejanja, le-to hoče: odloča se za smer, ki je nasprotna ljubezni do bližnjega in zato tudi ljubezni do Boga.

   Volja vedno teži k neki dobrini, toda včasih gre za navidezno dobrino, za nekaj, česar tukaj in zdaj ni mogoče racionalno usmeriti v dobrobit osebe v njeni celovitosti. Tat hoče nekaj, kar šteje kot dobro, vendar dejstvo, da ta predmet pripada drugi osebi, onemogoča možnost, da bi odločitev, da to obdrži, mogla biti usmerjena v dobro njega kot človeške osebe, oz. v cilj njegovega življenja. V tem smislu za opredelitev volje kot pozitivno ali negativno ni potrebno zunanje dejanje. Kdor se odloči nekaj ukrasti, pa četudi potem tega zaradi nepredvidenih okoliščin ne more storiti, je ravnal slabo. Izvršil je prostovoljno notranje dejanje zoper krepost pravičnosti.

   Dobrost in zloba osebe se nahajata v volji, zato bi bilo strogo rečeno treba te kategorije uporabljati v zvezi z željami (hotenimi, sprejetimi), ne pa v zvezi z mislimi. Ko govorimo o razumu, uporabljamo druge kategorije, kot npr. resnično in neresnično. Ko deveta zapoved prepoveduje “nečiste misli”, ne govori o podobah ali o mišljenju kot takem, temveč o gibanju volje, ki sprejme neurejeno naslado, ki jo določena (notranja ali zunanja) podoba vzbuja.[2]

   ZA NOTRANJE GREHE LAHKO UPORABIMO NASLEDNJO RAZDELITEV:

   — slabe misli: so domišljijsko predstavljanje grešnega dejanja brez namena izvršitve. Do smrtnega greha pride, če gre za tehtno vsebino in če jo človek išče oz. privoli v to, da se ob tem naslaja;

   — slaba želja (desiderium): notranja in splošna želja po grešnem dejanju, ob kateri človek uživa. Ne sovpada z namenom, da to stori (kar vedno pomeni učinkovito hotenje), čeprav bi bilo marsikdaj storjeno, če ne bi bilo določenih razlogov, ki osebo zaustavijo (npr. posledice dejanja, težavnost izvršitve itd.);

   — grešno zadovoljstvo: je namerna naslada zaradi že izvršenega slabega dejanja, ki ga je storil človek sam ali kdo drug. Povzroči obnovitev greha v duši.

   Notranji grehi sami po sebi imajo navadno manjšo težo od pripadajočih zunanjih grehov, kajti zunanje dejanje v splošnem pokaže močnejšo silo volje. Kljub temu pa so dejansko zelo nevarni, še zlasti za človeka, ki si prizadeva za stik in prijateljstvo z Bogom, kajti:

   — te grehe je lažje storiti, ker zadostuje že pritrditev volje, in so skušnjave lahko bolj pogoste;

   — posveča se jim manj pozornosti, ker jih včasih zaradi nevednosti, drugič pa zaradi določene sokrivde s strastmi, človek noče priznati kot grehe, vsaj kot male grehe, če je bila privolitev nepopolna.

   Notranji grehi lahko deformirajo vest, na primer, kadar človek običajno ali z določeno pogostostjo dopušča mali notranji greh, čeprav se hoče izogibati smrtnega greha. Ta deformacija lahko privede do jezljivosti, do prekrškov zoper ljubezen, do kritičnega duha, do sprijaznjenja s pogosto prisotnostjo skušnjav, brez vztrajnega boja proti njim itd.[3]; v nekaterih primerih lahko pride celo do nepriznavanja notranjih grehov in do njihovega prikrivanja z osmišljenimi nesmisli, ki naposled povzročajo vedno večjo zmedenost vesti; kot posledica raste samoljubje, poraja se nemir, človeku je težko biti ponižen in se iskreno kesati, in lahko konča v stanju mlačnosti. V boju proti notranjim grehom je zelo pomembno, da ne dopuščamo pretirane tankovestnosti (skrupuloznosti).[4]

   ZA BOJ PROTI NOTRANJIM GREHOM NAM JE V POMOČ:

   — pogosto prejemanje zakramentov, ki nam dajejo oz. povečujejo milost in nas ozdravljajo naših vsakodnevnih šibkosti;

   — molitev, mrtvičenje in delo ob iskrenem iskanju Boga;

   — ponižnost — ki nam omogoča, da priznamo svoje šibkosti, brez da bi obupali zaradi svojih napak —, in zaupanje v Boga, vedoč, da nam je vselej pripravljen odpustiti;

   — vaja v iskrenosti do Boga, do samega sebe in v duhovnem vodstvu, pri čemer čim bolj skrbno opravljamo spraševanje vesti.

   OČIŠČENJE SRCA

   Deveta in deseta zapoved upoštevata notranje mehanizme, v katerih koreninijo grehi proti čistosti in pravičnosti, v širšem smislu pa vsak greh.[5] V pozitivnem smislu ti dve zapovedi vabita k ravnanju s pravilnim namenom, s čistim srcem. Zato sta zelo pomembni, saj se ne zaustavita ob zunanjem presojanju dejanj, temveč gresta do vira, iz katerega ta dejanja izhajajo.

   Ti notranji dinamizmi so temeljnega pomena v krščanskem moralnem življenju, kjer imajo v zvezi z darovi Svetega Duha in vlitimi krepostmi velik vpliv človekove dispozicije. V tem smislu so posebej pomembne moralne kreposti, ki so pravzaprav dispozicije volje in drugih teženj v smeri dobrega ravnanja. Ob upoštevanju teh elementov je mogoče zavreči nekakšno karikaturo moralnega življenja, ki ga prikazuje zgolj kot boj za izogibanje greha, pri čemer odkrijemo obširno pozitivno obzorje prizadevanja za rast v krepostih (za očiščenje srca), kar je del človekovega, in še posebej kristjanovega življenja.

   Bolj specifično se ti dve zapovedi nanašata na notranje grehe proti kreposti čistosti in pravičnosti, ki so dobro povzeti v odlomku iz Svetega pisma, ki navaja »tri vrste poželenja ali poželjivosti: poželenje mesa, poželenje oči in napuh življenja (prim. 1 Jn 2,16)« (Katekizem, 2514). Deveta zapoved govori o obvladovanju poželenja mesa, deseta pa o poželenju po tujem imetju. Se pravi, da prepovedujeta, da bi se na zavéden in hoten način prepuščali tem poželenjem.

   Te neurejene težnje ali poželenja niso nič drugega kot upor »“mesa” zoper “duha”. Poželenje prihaja iz nepokorščine prvega greha« (Katekizem, 2515). Po izvirnem grehu ni iz poželenja izvzet nihče razen našega Gospoda Jezusa Kristusa in Device Marije.

   Četudi poželenje sámo po sebi ni greh, pa nagiba h grehu in ga povzroči, kadar ni s pomočjo milosti podvrženo razumu, ki ga razsvetljuje vera. Če pozabimo na obstoj poželenja, zlahka pridemo do mišljenja, da so vse težnje, ki jih izkusimo, “naravne”, in da ni nič slabega, če se jim prepustimo. Da je to zmota, se mnogi zavejo ob razmisleku o težnjah po nasilju: priznajo, da se tem težnjam ne smemo prepustiti, ampak jih obvladati, ker niso naravne. Kljub temu pa, ko gre za čistost, nočejo priznati istega stališča in pravijo, da ni nič slabega, če se predajamo tem “naravnim” vzgibom. Deveta zapoved nam pomaga razumeti, da temu ni tako, ker je poželenje naravo popačilo, in je tisto, kar izkušamo kot naravno, pogostokrat posledica greha, ki ga je treba krotiti. Enako bi lahko rekli o nezmernem hlepenju po bogastvu oz. o lakomnosti, na kar se nanaša deseta zapoved.

   Pomembno je poznati ta nered, ki so ga v nas povzročili izvirni greh in naši osebni grehi, kajti to spoznanje:

   — nas spodbuja k molitvi: samo Bog nam odpusti izvirni greh, ki je izvor poželenja; in ravno tako bomo samo z njegovo pomočjo zmogli premagati to neurejeno težnjo; božja milost ozdravlja našo naravo ran greha (poleg tega, da jo povzdigne v nadnaravni red);

   — nas uči ljubiti vse stvarstvo, saj je iz božjih rok prišlo kot dobro; naše neurejene želje so tisto, zaradi česar je mogoče ustvarjene dobrine zlorabiti.

   BITKA ZA ČISTOST

   Čistost srca pomeni imeti svet način čutenja. Z božjo pomočjo in osebnim prizadevanjem postanemo vedno bolj “čisti v srcu” — to pomeni čistost v mislih in željah.

   Kar zadeva deveto zapoved, doseže kristjan to čistost z božjo milostjo ter s krepostjo in z darom čistosti, s čistimi nameni, s čistostjo svojega pogleda in z molitvijo.[6]

   Čistost pogleda ni omejena samo na odvračanje pogleda od očitno neprimernih podob, temveč zahteva, da se raba naših zunanjih čutov prečisti in bomo tako mogli na svet in na druge ljudi gledati z nadnaravnim pogledom. Gre za pozitiven boj, ki človeku omogoča odkriti resnično lepoto v vsem, kar je ustvarjeno, in še posebej lepoto tistih, ki so bili ustvarjeni po božji podobi in sličnosti.[7]

   »Čistost postavlja zahtevo po sramežljivosti. Sramežljivost je sestavni del zmernosti. Sramežljivost varuje intimnost osebe in v ta namen zavrača razkrivanje tega, kar mora ostati skrito. Naravnana je na čistost in izpričuje njeno tenkočutnost. Sramežljivost vodi poglede in kretnje tako, da se skladajo z dostojanstvom oseb in njihove povezanosti« (Katekizem, 2521).

   UBOŠTVO SRCA

   »Hrepenenje po resnični sreči rešuje človeka pretirane navezanosti na dobrine tega sveta, da bi se dovršilo v gledanju in blaženosti Boga« (Katekizem, 2548). »Obljuba o gledanju Boga presega vsako srečo. V Svetem pismu gledati pomeni posedovati. Kdor gleda Boga, prejme vse dobrine, ki si jih je mogoče zamisliti.«[8]

   Gmotne dobrine so dobre kot sredstvo, niso pa cilj. Ne morejo potešiti človeškega srca, ki je ustvarjeno za Boga in ga materialno blagostanje ne zadovolji.

   »Deseta zapoved zametuje lakomnost in težnjo, da bi si brez mere prilaščali zemeljske dobrine; ta zapoved prepoveduje neurejeno pohlepnost, ki se rodi iz čezmernega hlepenja po bogastvu in njegovi moči. Prepoveduje tudi težnjo, da bi prizadejali krivico, s katero bi bližnjemu škodovali v njegovem časnem imetju« (Katekizem, 2536).

   Greh je odvračanje proč od Boga in obračanje k ustvarjeninam; navezanost na gmotne dobrine radikalno spodbuja to obračanje in vodi v slepoto uma, v zakrknjenost srca: »Kako more božja ljubezen ostati v človeku, ki ima premoženje tega sveta in vidi, da je brat v pomanjkanju, pa zapira svoje srce pred njim?« (1 Jn 3,17). Neurejeno hlepenje po materialnih dobrinah je v nasprotju s krščanskim življenjem: ni mogoče služiti Bogu in bogastvu (prim. Mt 6,24; Lk 16,13).

   Pretiran pomen, ki se danes pripisuje gmotnemu blagostanju nad mnogimi drugimi vrednotami, ni znamenje človeškega napredka; predstavlja izgubo in znižanje ravní človeka, čigar dostojanstvo temelji na tem, da je duhovno bitje, poklicano k večnemu življenju kot božji otrok (prim. Lk 12,19-20).

   »Deseta zapoved zahteva, da iz človeškega srca izženemo nevoščljivost« (Katekizem, 2538). Nevoščljivost je eden izmed glavnih grehov. »To je žalost zaradi dobrine, ki pripada bližnjemu« (Katekizem, 2539). Iz nevoščljivosti lahko izhajajo še mnogi drugi grehi: sovraštvo, opravljanje, obrekovanje, nepokorščina itd.

   Nevoščljivost predstavlja zavračanje ljubezni. V boju proti njej moramo živeti krepost dobrohotnosti, ki nam pomaga, da drugim želimo dobro kot izraz naše ljubezni do njih. Pri tem prizadevanju nam pomaga tudi krepost ponižnosti, kajti ne gre pozabiti, da nevoščljivost pogosto izhaja iz napuha (prim. Katekizem, 2540).

   Povzeto po: https://opusdei.org/sl-si/article/tema-38-deveta-in-deseta-bozja-zapoved/

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
6. Miro says:

   25. januarja, 2023 at 19:01

   PRAZNIK: SPREOBRNITEV APOSTOLA PAVLA

   MESEC DNI PO BOŽIČU SE OD 7. STOLETJA SPOMINJAMO SPREOBRNJENJA FARIZEJA SAVLA V POZNEJŠEGA APOSTOLA PAVLA.

   “Med potjo, ko se je bližal Damasku … je padel na tla in zaslišal glas, ki mu je rekel: ‘Savel, Savel! Zakaj me preganjaš?’ Rekel je: ‘Kdo si, Gospod?’ Glas pa je odgovoril: ‘Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš’.” (Apd 9, 3–6)

   O SPREOBRNITVI …

   Apostol Pavel iz Tarza je sprva vneto preganjal privržence Jezusa Kristusa in poskušal uničiti nastajajočo krščansko Cerkev. Dogodek v Damasku pa je radikalno spremenil njegovo življenjsko pot.

   Po videnju pred Damaskom je iz preganjalca Kristusa postal apostol. Iz Savla je postal Pavel.

   O njegovi spreobrnitvi poročajo Apostolska dela (Apd 9,1–19; 22,1–21) in Pismo Galačanom (Gal 1,11–24). Kaj je razvidno iz njih?

   Razvidno je, da je Bog dal pobudo in se Savlu prikazal na poti Damask. Preko luči in glasu, ki je značilna za Božja razodetja, se je Vstali Gospod prikazal Savlu in ga vprašal za razlog njegovega početja: »Savel, Savel! Zakaj me preganjaš?« (Apd 9,4). Jezus ni rekel, zakaj preganjaš moje učence. Jezus in njegovo telo Cerkev sta eno. Pavel je padel na tla. Ko se je postali na noge, ni videl ničesar, postal je slep. Kristusova luč ga je zaslepila in postal je slep. Iz močnega, vplivnega in neodvisnega moža je postal slaboten, potreben pomoči in odvisen od drugih, saj ni videl.

   Pavel je po spreobrnjenju in daljši notranji in zunanji pripravi na svoje poslanstvo evangelij neustrašno ponesel poganskim ljudstvom. Zavedal se je, da ga je Kristus poklical za apostola. Odtlej ga pri širjenju Božjega kraljestva ni moglo nič ustaviti.

   »Živeti je zame Kristus in umreti dobiček.« (sv. Pavel)

   V RAZMISLEK …

   KAJ SE LAHKO NAUČIMO IZ SPREOBRNITVE APOSTOLA PAVLA?

   Morda to, da krščanstvo ni neka nova filozofija ali nova morala. Kristjani smo le, če se srečamo z Jezusom Kristusom. Jezus se nam verjetno ne razodene na tako veličasten način, kot se je sv. Pavlu, ki ga je naredil za apostola vseh narodov. Toda tudi mi ga lahko srečamo. Na kakšen način? Morda pri branju Svetega pisma, v molitvi, v liturgičnem življenju Cerkve, v dobrodelnosti …

   Pavel je rekel: »Ne delam namreč tega, kar hočem, temveč počenjam to, kar nočem.« (Rim 7,15)

   MOLIMO

   Bog, oče vseh ljudi,
   napolni nas s tisto gorečo vero,
   ki je razvnemala apostola Pavla
   pri širjenju tvoje slave. Amen.

   Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/spreobrnitev-apostola-pavla/

   Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!

   Odgovori
7. Miro says:

   25. januarja, 2023 at 18:48

   Hvalite Gospoda, vsi narodi,
   slavite ga, vsa ljudstva.
   Močna je do nas njegova ljubezen,
   Gospodova zvestoba traja vekomaj.
   (iz psalma 117)

   BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
   Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

   Odgovori
8. janez says:

   25. januarja, 2023 at 17:18

   Papež Frančišek: Ko imamo raje nezadovoljstvo kot pa upanje

   Ko imamo raje nezadovoljstvo kot pa upanje
   »Včasih imajo kristjani raje polom in neuspeh, ki daje prostor pritoževanju in nezadovoljstvu, kar pa je popolna njiva za hudičevo setev. V današnjem berilu iz 4. Mojzesove knjige (4 Mz 21,4-9) beremo o utrujenosti.

   Duh utrujenosti vodi v nezadovoljstvo
   Ljudstvo se je naveličalo potovanja. Navdušenje in upanje sta na poti iz egiptovskega suženjstva počasi bledela, najprej na obrežju morja, zatem pa v puščavi, tako da so ljudje začeli govoriti proti Mojzesu. Duh utrujenosti nam jemlje upanje. Utrujenost je selektivna. Najprej nam pokaže slabe trenutke, ki jih živimo, pri tem pa pozabimo dobre stvari, ki smo jih prejeli. Ko smo v potrtosti, ne prenesemo potovanja in iščemo zatočišče pri malikih ali obrekovanju ali drugih stvareh. To je za nas model. Ta duh utrujenosti v nas kristjanih nas vodi v nezadovoljno življenje – to je duh nezadovoljstva. Nič nam ni všeč, vse gre narobe. Sam Jezus nas je poučil o tem, ko je govoril o tem duhu nezadovoljstva, da smo namreč kot otroci, ki se igrajo.

   Navezanost na potrtost
   Nekateri kristjani se predajo občutku poloma, ne da bi se zavedali, da je to popolna njiva za hudičevo setev. Včasih se bojijo tolažbe, strah jih je upanja, strah jih je Gospodovega ljubkovanja, in tako živijo v objokovanju manjkajočega. To je življenje mnogih kristjanov. Živijo, da se pritožujejo, živijo, da kritizirajo, živijo iz opravljanja, živijo nezadovoljni. Ljudstvo ne prenese potovanja. Mi kristjani pogosto ne prenesemo potovanja. Raje imamo navezanost na neuspeh, torej na potrtost. Potrtost pa je od kače, stare kače iz zemeljskega raja. Gre za simbol: to je ista kača, ki je zapeljala Evo, sedaj pa ves čas grize v potrtosti.

   Strah pred upanjem
   Življenje preživeti v pritoževanju – takšno je življenje tistih, ki imajo raje neuspeh, ki ne prenesejo upanja, ki ne prenesejo Jezusovega vstajenja. Bratje in sestre, zapomnimo si ta stavek: Ljudstvo se je naveličalo potovanja. Kristjani se naveličajo potovanja. Kristjani se naveličajo ozdravljenja. Kristjani ne prenesejo tolažbe. Smo bolj navezani na nezadovoljstvo, utrujenost, neuspeh. Naj nas Gospod osvobodi od te bolezni.«

   (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 9.4.2019)

   Preložite svoje breme na Gospoda, On bo skrbel zate, nikoli ne bo dopustil, da bi Pravični omahnil. Psalm 55,23.

   PREMISLEKI O NAŠEM ŽIVLJENJ ali Cogitationes de nostrae Vitae
   Ne preživi, kar ni bilo spočeto z ljubeznijo, kajti tisto,
   ki nikoli ne premine, ampak izžareva svojo Večno luč,
   je ljubezen našega Boga in ljudi, kajti Bog je Ljubite se med seboj.
   Pomirja spore, blaži sovraštva plamen, mir povrne svetu in združi razdvojene.
   Popravlja krivice, je vsakomur v pomoč in nikomur ne zada rane.
   Bati se mu ni gorja prihodnjih dni, kdor jo na pomoč pokliče,
   živel bo varno in v miru večen.
   Ponavadi ni srečen tisti, ki sprejema, ampak tisti,
   ki predvsem moli, pomaga, živi pravično, Spolnjuje Božjo Voljo, ki daje in razdaja bližnjim.
   Človek ki živi v miru, bogaboječe in pravično, prinaša Luč, Dobroto in Mir med ljudi.
   Človek pri tem preprosto daruje drugim košček sebe in pomaga sebi in drugim z Dobroto.
   Prijazno dejanje, uporabno domislico, besedo priznanja,
   roko čez jarek razumevanja, dober predlog, nasvet ob pravem času.
   Vzameš malo iz razuma in malo iz srca,
   vse skupaj dobro zabeliš s prijaznostjo in položiš komu drugemu v premislek in srce.
   Razdana ljubezen je dobljena ljubezen.
   Če hočeš, da ti bodo odpuščali bližnji, odpuščaj tudi sam ljudem,
   kajti veliko mu bo odpuščeno, kateri veliko odpušča.
   Hvaležnost blagoslavlja in gre od enega človeka do drugega.
   Ne najdeš je med neomikanimi ljudmi.

   In pet lastnosti odlikujejo dobrega človeka:
   poštenje ga odreši tesnobe; modrost ga odreši dvomov; hrabrost ga odreši strahov in ljubezen ter dobrota pa ga odrešita egoizma ter mu pomagata najti smisel življenja, ki je v služenju bližnjim. In kadar molimo Njega, nam bo dano tisto, kar prosimo in kar On ve, da res potrebujemo. Lep je Božji Svet, Slavimo Boga in se mu Nenehno Zahvaljujmo za vse, kar pride. Saj je taka Božja Volja! Amen

   Božja Ljubezen, Dobrota in Usmiljenje Vate Zaupamo! Božja Pomoč naj bo vedno z nami vsemi.

   Odgovori
9. Hvala says:

   25. januarja, 2023 at 16:47

   MNOGO KRISTJANOV DANES UMRE V PUŠČAVI SVOJE ŽALOSTI, SVOJEGA GODRNJANJA IN ZAVRAČANJA BOŽJEGA NAČINA. POGLEJMO KAČO, STRUP, TAM V KRISTUSOVEM TELESU, STRUP VSEH GREHOV SVETA IN PROSIMO MILOST, DA BI SPREJELI TEŽKE TRENUTKE

   http://arhiv.mirenski-grad.si/strup-godrnjanja-nad-bozjim-nacinom-odresenja
   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Godrnjanje je res strup. Dejansko se človek niti ne zaveda da godrnja proti Bogu. SAM SEBI KOPLJE JAMO SVOJEGA PROPADA.

   Odgovori
10. janez says:

    25. januarja, 2023 at 16:10

    Papež Frančišek: Jezusov mir je kot mir v globini morja
    Jezusov mir je kot mir v globini morja
    »Kako lahko gredo skupaj stiske in preganjanja, ki jih je doživel sv. Pavel, kakor pripoveduje današnji odlomek iz Apostolskih del in mir, ki ga Jezus pušča svojim učencem s poslovilnimi besedami med zadnjo večerjo: ‘Mir vam zapustim, svoj mir vam dam’, kakor jih prinaša današnji odlomek iz Janezovega evangelija?

    ‘Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali…’
    Življenje sredi preganjanj in stisk se zdi, da je življenje brez miru, a je živeto po zadnjem blagru: ‘Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili’. Jezusov mir gre skupaj s tem življenjem sredi preganjanja in stisk. To je mir, ki je zelo spodaj, zelo spodaj, zelo globoko ob vseh teh stvareh. Mir, ki ga ne more nihče vzeti. Mir, ki je dar. Kakor morje, ki je v globini mirno, čeprav so na površini valovi. Živeti mir z Jezusom, je imeti to izkušnjo v sebi, ki ostane tudi sredi preizkušenj, vseh težav, vseh stisk.

    Kristjan nosi na svojih ramenih življenje, ne da bi izgubil mir
    Samo tako se lahko razume, kako so živeli svojo zadnjo uro številni svetniki, ki niso izgubili miru, ampak so navzočim rekli, da gredo v mučeništvo kot povabljeni na svatbo. To je dar Jezusovega miru, tistega, ki ga ne moremo imeti preko človeških sredstev tako, da bi šli k zdravniku ali vzeli pomirjevalo. Nekaj drugačnega je, ker pride od Svetega Duha v nas in prinaša s seboj trdnost. Kakor jo ima človek, navajen trdo delati, ki je nepričakovano, ker ga je doletela bolezen, moral opustiti vse svoje projekte, a je kljub temu uspel ostati v miru. To je pravi kristjan.

    Prenašati
    Mir nas uči, ta Jezusov mir nas uči, da gremo v življenju naprej. Uči nas vse to prenašati. Prenašati. To je beseda, ki je mi ne razumemo dobro kaj pomeni, a je zelo krščanska beseda. Pomeni nositi na ramenih. Prenašati, pomeni nositi na ramenih življenje, težave, delo, vse, a da pri tem ne izgubimo miru. Še več, nositi na ramenih ter imeti pogum iti naprej. To se razume samo, ko je v nas Sveti Duh, ki nam daje Jezusov mir. Če pa živimo tako, da se pustimo zajeti vneti živčnosti in izgubimo mir, pa pomeni, da nekaj ni v redu.

    Mir kot božanski dar prinese nasmeh v srce
    Ko imamo v srcu od Jezusa obljubljeni dar in ne tistega, ki prihaja od sveta ali zaradi denarja na banki, se lahko soočimo tudi z najbolj krutimi težavami ter gremo naprej. To storimo s še eno sposobnostjo, ki ‘nasmeji srce’. Oseba, ki živi ta mir, nikoli ne izgubi smisla za humor. Zna se nasmehniti samemu sebi, drugim, svoji senci…, se zna nasmehniti vsemu. Ta smisel za humor je tako zelo blizu Božji milosti. Z Jezusovim mirom v vsakdanjem življenju, z Jezusovim mirom v stiskah in z vsaj malo tega smisla za humor, lahko zelo dobro ‘dihamo’. Naj nam Gospod da ta mir, ki prihaja od Svetega Duha, ta mir, ki je od njega in ki nam pomaga prenašati, nositi številne težave v življenju.«

    (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 21.5.2019)

    Odgovori