Članki za dušo

15.011 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   31. januarja, 2023 at 18:09

   In ti si Sveti,
   prestoluješ nad hvalnicami Izraela.
   Vate so zaupali naši očetje,
   zaupali so, in si jih osvobodil.
   K tebi so klicali, in so bili rešeni,
   vate so zaupali, in niso bili osramočeni.
   (iz psalma 22)

   BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

   Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

   Odgovori
2. Miro says:

   31. januarja, 2023 at 9:09

   SVETI JANEZ BOSKO: USTANOVITELJ SALEZIJANCEV (31. januar)

   SV. JANEZ BOSKO, USTANOVITELJ SALEZIJANCEV, SE JE V ZGODOVINO CERKVE NEIZBRISNO ZAPISAL KOT APOSTOL MLADINE IN VELIKI ČASTILEC MARIJE POMOČNICE.

   Njegovo celotno življenje je bilo posvečeno Bogu in mladini. Sad njegove vzgoje je več vzornih fantov. Med njimi je najbolj znan sv. Dominik Savio.

   IZ ŽIVLJENJA …

   Sv. Janez Bosko se je rodil 16. avgusta leta 1815 v vasici Becchi pri Turinu v Italiji v revni kmečki družini. Pri komaj dveh letih mu je umrl oče, in vse breme vzgoje sinov je padlo na mater. Janez je šele pri devetih letih začel hoditi v sosednjo župnijsko šolo, kjer se je učil brati in pisati. V tem času je imel neke noči »preroške« sanje. Videl je teči in preklinjati fante in želel posredovati s pestmi. Neki glas mu je rekel: »Ne s pretepanjem, ampak s krotkostjo in ljubeznivostjo boš iz teh svojih vrstnikov naredil prijatelje«. Janez ni povsem razumel, kaj pomenijo sanje. Glas mu je še obljubil: »Dal ti bom učiteljico« – mišljena je bila Božja mati Marija.

   Pri petnajstih letih je končno lahko obiskoval gimnazijo, a kruh si je moral služiti sam. Pri dvajsetih letih je stopil v semenišče in po šestih letih postal duhovnik. Za geslo si je izbral: »Daj mi duše, drugo vzemi«.

   Svojo prvo službo je začel v Torinu. V tem mestu, ki ga je uničila industrializacija, ga je vznemirjalo predvsem slabo stanje mladih, ki so sem prišli s trebuhom za kruhom, pogosto pa postali prestopniki. Don Bosko jih je začel zbirati okrog sebe; jih učil branja, pisanja in katekizma. Ko so mu dali na razpolago prostore, je ustanovil t. i. »oratorije«, v katerih so se mladi lahko zadrževali in se izučili kakšnega poklica, obenem pa jih je tudi versko vzgajal; mnogi so ga podpirali pri njegovem delu. Njegova mati je vodila gospodinjstvo majhne skupnosti.

   Don Bosko je bil tudi nadarjen pisatelj: osnoval mesečnik Salezijanski vestnik, napisal je okoli sto knjig in knjižic. Veliko je potoval, pridigal, spovedoval, vse v nekem zanesenem optimizmu in radosti. Za službo revni mladini, predvsem fantom, je leta 1859 ustanovil redovno družbo sv. Frančiška Saleškega, salezijance Don Boska. Malo kasneje je s sodelovanjem sv. Marije Mazzarello (1872) osnoval še žensko vejo salezijanske družbe Hčere Marije Pomočnice. Sestre so skrbele in to delajo še danes, predvsem za vzgojo revne in zapuščene ženske mladine. »Nebesa niso ustvarjena za ljudi v naslanjaču,« je govoril neumorni don Bosko. Umrl je 31. januarja 1888 v Torinu v Italiji, v 73. letu življenja.

   Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-janez-bosko-oce-mladih/

   Marija, Pomočnica kristjanov, prosi za nas!
   Sv. Janez Bosko, prosi za nas!

   Odgovori
3. Miro says:

   30. januarja, 2023 at 18:57

   JEZUS OZDRAVI OBSEDENCA V GÉRAŠKI DEŽELI

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 5,1-20)

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+5%2C1-20&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   GERAŠKI OBSEDENEC

   Marko nam opisuje grozno odtujitev z demonom obsedenega od sebe, bližnjih in ljudi ter pokaže na osvobajajočo ozdravitev s strani Kristusa.

   Se lahko poistovetim z obsedencem? Živim včasih v grobnicah samouničenja, negativnosti in samokriticizma? Katere verige zasvojenosti me oklepajo? Stečem k Jezusu. Prosim ga, naj me osvobodi, tako da bo lahko zasijal moj pravi jaz. Jaz sem namreč ljubljenec Boga! Naj tega nikoli ne pozabim.

   Ta eksorcizem je dramatičen. Demona izžene Jezusov mir. Demon prepozna Jezusovo moč in avtoriteto in uboga njegov ukaz, naj odide iz moža.

   Ozdravljeni mož je prosil Jezusa, če bi lahko hodil za njim, a je na Jezusovo željo ostal v domačem kraju in tam oznanjal evangelij. V življenju smo poklicani oznanjat evangelij med ljudmi, ki so del našega vsakdanjega življenja. Med soljudmi naj bi oznanjali, kako je Jezusov nauk aktiven v nas.

   Ali se kdaj čutite mučene od krivde iz preteklosti ali od občutka nemoči da bi storili kar si želite ali od strahu pred prihodnostjo? Ali se kdaj počutite kakor da živite v grobu, v razmerah brez življenja? Če je tako, se lahko poistovetite z nesrečnim obsedencem. Lahko čutite kakor da je Jezus daleč, vendar stecite k njemu in ga prosite, da vas osvobodi. On hoče, da ste svobodni in vas bo ozdravil. Potem boste tudi vi lahko šli na svoj dom in prijateljem povedali kako velike stvari je naredil Gospod za vas.

   Imeti sočutje, biti usmiljen pomeni eno in isto. Pomeni: nežno ljubiti, imeti usmiljenje, pokazati sočutje, biti prepoln željnega hrepenenja.

   Gospod je veliko vsega, predvsem pa je ljubezen. Ne gre za to, kaj On lahko stori (saj je vsega mogočen), temveč po čem On hrepeni, da bi storil.

   KO SPOZNAMO NJEGOVO HREPENENJE PO TEM, DA POKAŽE DO NAS SVOJE SOČUTJE, USMILJENJE, se naša vera okrepi. Jezus je vselej pokazal Svoje hrepenenje za ozdravljenje ljudi. Množice so hodile k Njemu po pomoč.

   Satan se seveda na vse pretege še vedno trudi z zastarelimi trditvami, da je Božje ozdravljenje stvar preteklosti. Marsikje je skoraj uspel zabrisati Božje usmiljenje iz človeškega dojemanja Gospoda. V Svetem Pismu najdemo, da je Bog ljubezen! »Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal, kajti Bog je ljubezen. Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo.«

   Satan ve, da je Gospod zmožen, močan. Vendar nam želi zamegliti prav to zadnje dejstvo. Zakaj? Ker sama vera v Božjo moč NI zadostna osnova za vero, ki prejme ozdravljenje. Verjeti moramo, da Gospod ŽELI izkazati usmiljenjem prav nam!

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, ki nas varuješ peklenskega ognja, zaupamo vate!

   Odgovori
4. Miro says:

   30. januarja, 2023 at 18:55

   JEZUS OZDRAVI OBSEDENCA V GÉRAŠKI DEŽELI

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 5,1-20)

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+5%2C1-20&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   GERAŠKI OBSEDENEC

   Marko nam opisuje grozno odtujitev z demonom obsedenega od sebe, bližnjih in ljudi ter pokaže na osvobajajočo ozdravitev s strani Kristusa.

   Se lahko poistovetim z obsedencem? Živim včasih v grobnicah samouničenja, negativnosti in samokriticizma? Katere verige zasvojenosti me oklepajo? Stečem k Jezusu. Prosim ga, naj me osvobodi, tako da bo lahko zasijal moj pravi jaz. Jaz sem namreč ljubljenec Boga! Naj tega nikoli ne pozabim.

   Ta eksorcizem je dramatičen. Demona izžene Jezusov mir. Demon prepozna Jezusovo moč in avtoriteto in uboga njegov ukaz, naj odide iz moža.

   Ozdravljeni mož je prosil Jezusa, če bi lahko hodil za njim, a je na Jezusovo željo ostal v domačem kraju in tam oznanjal evangelij. V življenju smo poklicani oznanjat evangelij med ljudmi, ki so del našega vsakdanjega življenja. Med soljudmi naj bi oznanjali, kako je Jezusov nauk aktiven v nas.

   Ali se kdaj čutite mučene od krivde iz preteklosti ali od občutka nemoči da bi storili kar si želite ali od strahu pred prihodnostjo? Ali se kdaj počutite kakor da živite v grobu, v razmerah brez življenja? Če je tako, se lahko poistovetite z nesrečnim obsedencem. Lahko čutite kakor da je Jezus daleč, vendar stecite k njemu in ga prosite, da vas osvobodi. On hoče, da ste svobodni in vas bo ozdravil. Potem boste tudi vi lahko šli na svoj dom in prijateljem povedali kako velike stvari je naredil Gospod za vas.

   Imeti sočutje, biti usmiljen pomeni eno in isto. Pomeni: nežno ljubiti, imeti usmiljenje, pokazati sočutje, biti prepoln željnega hrepenenja.

   Gospod je veliko vsega, predvsem pa je ljubezen. Ne gre za to, kaj On lahko stori (saj je vsega mogočen), temveč po čem On hrepeni, da bi storil.

   KO SPOZNAMO NJEGOVO HREPENENJE PO TEM, DA POKAŽE DO NAS SVOJE SOČUTJE, USMILJENJE, se naša vera okrepi. Jezus je vselej pokazal Svoje hrepenenje za ozdravljenje ljudi. Množice so hodile k Njemu po pomoč.

   Satan se seveda na vse pretege še vedno trudi z zastarelimi trditvami, da je Božje ozdravljenje stvar preteklosti. Marsikje je skoraj uspel zabrisati Božje usmiljenje iz človeškega dojemanja Gospoda. V Svetem Pismu najdemo, da je Bog ljubezen! »Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal, kajti Bog je ljubezen. Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo.«

   Satan ve, da je Gospod zmožen, močan. Vendar nam želi zamegliti prav to zadnje dejstvo. Zakaj? Ker sama vera v Božjo moč NI zadostna osnova za vero, ki prejme ozdravljenje. Verjeti moramo, da Gospod ŽELI izkazati usmiljenjem prav nam!

   Povzeto po: https://portal.pridi.com/2023/01/24/30-januar-geraski-obsedenec/

   Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, ki nas varuješ peklenskega ognja, zaupamo vate!

   Odgovori
5. Miro says:

   30. januarja, 2023 at 15:35

   SVETA MARTINA: DIAKONISA, ZAVETNICA MESTA RIMA (30. januar 2023)

   Legenda pravi, da je bila Martina hči uglednega Rimljana, a je že v mladih letih izgubila starše.
   Iz ljubezni do Kristusa je svojo dediščino razdelila revnim in postala diakonisa, to pomeni, da je
   skrbela za bolne in pomoči potrebne.

   O njenem življenju več na:
   https://portal.pridi.com/dogodek/sv-martina-diakonisa/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Sv. Martina, prosi za nas!

   Odgovori
   • Miro says:

     30. januarja, 2023 at 15:47

     V MOLITVI PROSIMO ZA BOŽJO POMOČ, DA BOMO
     TUDI MI SKRBELI ZA BOLNE IN POMOČI POTREBNE,
     VSAK PO SVOJIH ZMOŽNOSTIH:

     OČE NAŠ, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime,
     pridi k nam tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja
     kakor v nebesih tako na zemlji. Daj nam danes naš
     vsakdanji kruh in odpusti nam naše dolge, kakor
     tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom, in ne vpelji
     nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.
     Amen.

     ZDRAVA, MARIJA, milosti polna, Gospod je s teboj,
     blagoslovljena si med ženami in blagoslovljen je
     sad tvojega telesa, Jezus. Sveta Marija, Mati božja,
     prosi za nas grešnike zdaj in ob naši smrtni uri.
     Amen.

     Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu, kakor je bilo
     v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.

     Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
     Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
     Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

     Odgovori
6. Miro says:

   30. januarja, 2023 at 15:30

   Kako velika je tvoja dobrota, Gospod,
   ki si jo prihranil njim, ki se te boje,
   ki jo skazuješ njim, ki se k tebi zatekajo,
   vpričo vsega ljudstva!
   (iz psalma 31)

   BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
   Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

   Odgovori
7. Miro says:

   30. januarja, 2023 at 9:23

   PAPEŽ MED OPOLDANSKO MOLITVIJO: NE ZAPRAVLJATI SI ŽIVLJENJA, NE ODMETAVATI DOBRIN IN LJUDI (nedelja, 29. januar 2023)

   »Dragi bratje in sestre, dober dan! V današnjem bogoslužju so oznanjeni Blagri, kot so v Matejevem evangeliju (prim. Mt 5,1-12).« S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na 4. nedeljo med letom. (po zapisu p. Ivana Hercega)

   Prvi in temeljni takole pravi: »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo« (v. 3). Kdo so ubogi v duhu? To so tisti, ki vedo, da niso sami sebi dovolj, da niso samozadostni in živijo kot »Božji berači«. Potrebujejo Boga in priznavajo, da vse dobro prihaja od Njega kot dar, kot milost. Kdor je ubog v duhu, zbira v zaklad tisto, kar prejme. Zaradi tega si želi, da noben dar ne bi bil zapravljen. Danes bi se rad zaustavil pri tem značilnem vidiku ubogih v duhu, ki je »ne zapravljati«. Ubogi v duhu skušajo ne zapraviti nič. Jezus nam pokaže pomembnost »ne zapravljanja« na primer pri pomnožitvi kruha in rib, ko prosi naj poberejo ostalo hrano, da se ne bi nič izgubilo (prim. Jn 6,12). Ne zapravljanje nam omogoča, da cenimo vrednost nas samih, drugih ljudi in stvari. Žal pa je to načelo pogosto napačno razumljeno še zlasti v družbah z večjo blaginjo, v katerih prevladuje kultura zapravljanja in odmetavanja. Obe sta kuga. Hotel bi vam torej predlagati tri izzive proti miselnosti zapravljanja in odmetavanja.

   Prvi izziv je, da ne zapravljamo daru nas samih. Vsak od nas je dobrina neglede na darove, ki jih ima. Vsaka ženska, vsak moški je bogat ne samo s talenti, ampak z dostojanstvom, saj ga Bog ljubi, je zanj zelo vreden in dragocen. Jezus nas spominja, da smo blaženi, ne zaradi tega kar imamo, ampak zaradi tega kar smo. Ko se neka oseba začne zanemarjati in se zavrže, tako zapravlja samo sebe. Z Božjo pomočjo se bojujmo proti skušnjavi, da se bomo imeli za neprimerne, zgrešene in bi se jokali zaradi tega.

   Zatem je drugi izziv: ne zapravljati darov, ki jih imamo. Prvi je bil, da ne zapravljamo nas samih, sedaj je, da ne zapravljamo darov, ki jih imamo. Znano je, da se vsako leto na svetu zavrže okoli tretjino celotne proizvodnje hrane. In to medtem, ko mnogi umirajo zaradi lakote. Ne smemo tako uporabljati vire stvarstva, temveč jih moramo varovati in podeljevati na način, da nikomur ne bo primanjkovalo potrebno. Ne zapravljajmo tega, kar imamo, temveč širimo ekologijo pravičnosti, dejavne ljubezni in podeljevanja.

   In nenazadnje še tretji izziv, ne odmetavati oseb. Ne odmetavati nas samih, ne odmetavati dobrin, ki jih imamo, ne odmetavati oseb. Kultura odmetavanja pravi: uporabljal te bom, dokler mi prideš prav; ko zame nisi več zanimiv ali pa me oviraš, te vržem vstran. Tako ravnajo še zlasti z najbolj ranljivimi, kot so še nerojeni otroci, ostareli, pomoči potrebni in handikapirani. Toda oseb ni moč odvreči, handikapiranih se ne sme vreči stran! Vsakdo je svet in edinstven dar, ne glede na starost in na stanje. Vedno spoštujmo in pospešujmo življenje in ga nikoli ne odvrzimo. Nikoli ga ne zavrzimo.

   Dragi bratje in sestre, zastavimo si kakšno vprašanje. Najprej, vsak od nas, kako živim uboštvo v duhu? Znam napraviti prostor Bogu, verujem, da je on moja dobrina, moje resnično in veliko bogastvo? Verujem, da me ljubi, ali pa se z žalostjo zavržem, pozabljajoč pri tem, da sem dar? In še, pazim na to, da ne zapravljam, odgovorno uporabljam stvari, dobrine? Sem pripravljen jih podeliti z drugimi ali pa sem sebičnež? In končno, imam najbolj krhke za dragocen dar, za katerega me Bog prosi, da ga varujem? Se spomnim revežev, torej tistih, ki nimajo nujno potrebnih stvari?

   Naj nam pomaga Marija, žena blagrov, pričevati za veselje, da je življenje dar in da je lepo postajati dar.

   Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-01/papez-med-opoldansko-molitvijo-ne-zapravljati-si-zivljenja.html

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
8. janez says:

   29. januarja, 2023 at 18:32

   4. navadna nedelja: Sof 2,3; 3,12−13; 1 Kor 1,26−31; Mt 5,1−12a
   GOVOR NA GORI: 5,1 Ko je zagledal množice, se je povzpel na goro. Sédel je in njegovi učenci so prišli k njemu. 2
   Odprl je usta in jih učil:

   Blagri
   3 »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.
   4 Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo.
   5 Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali.
   6 Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo.
   7 Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli.
   8 Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali.
   9 Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi.
   10 Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.
   11 Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili.
   12 Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Tako so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vami.«

   Ubogi v duhu so v prednosti
   Jezus nas danes uči prav tistega, čemur bi se mi radi po svoji naravi izognili. Uči nas skromnosti, ponižnosti, zmernosti, obvladovanja svojih nagonov, zadovoljnosti v majhnih materialnih stvareh … Hkrati pa nas bodri, če smo žalostni, če doživljamo neuspehe, ko si prizadevamo za boljši svet, za mir, pravico in Resnico. Malo se ustavimo kar pri prvem blagru, ki je tudi tematika prvega in drugega berila. »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.«

   Poznamo veliko pregovorov o napuhu: Prazen sod bolj bobni in poskakuje kot poln. Poln žitni klas bolj sklanja glavo kot prazna slamnata bilka. Prazna glava se nosi višje … Novo imenovani škof se je potožil papežu Janezu 23., da zaradi novih odgovornosti sploh ne more spati. Papež mu je odgovoril: »V prvih dneh papeževanja sem se počutil prav tako kot vi. Nekega dne sem pa z odprtimi očmi sanjal, da se je moj angel varuh sklonil k meni in mi rekel: »Janez ne imej se za tako pomembnega.« »Od takrat spet dobro spim.«

   Lahko se smejemo tistim, ki se na vse pretege trudijo, da bi nekaj veljali ali imeli nekaj več kot drugi, s čimer bi se lahko postavljali. Ali pa mogoče samemu sebi, ko kasneje premišljujemo zakaj smo potrošili večino svojega življenja. Zato je potrebno hoditi na pogrebe in se učiti misliti na minljivost našega življenja. Opazovati naravo, ptice in svoje življenje kot nam tudi svetuje Jezus. Učiti se moramo, da nimamo nič od tega, kar smo zbrali. Vse to ni naše, saj bomo kmalu zapustili drugim. Kdor postavlja svoje zaupanje sam vase ali v svoje bogastvo, bo vedno v strahu in nemiru, saj dobro ve, da lahko tudi odpove, da se lahko vedno kaj zalomi in vse izgubi. Nasprotno pa bo tisti, ki zaupa v Boga, lahko upal celo proti upanju. Bog namreč lahko vse obrne na dobro.

   Današnja božja beseda govori o naših zadržanjih in navadah v našem življenju. Za ponižne in majhne je to beseda upanja in veselja, za samozadostne in uspešne pa je čudna in težka. Če imamo velike težave pri sprejemanju blagrov verjetno spadamo v to drugo skupino. Nasproti Bogu je na mestu samo ponižnost. Napuh je ovira tudi za naše med-osebne odnose. Napuhnjeni presojajo druge s svojo lažno mero, ki jo imajo o sebi, zato si niso sposobni ustvariti prave podobe tudi ne o svojih bližnjih. Še manj pa se znajo bližnjemu prilagajati, potrpeti z njim in mu odpuščati, zato niso sposobni ne pravega prijateljstva ne prave ljubezni. K temu jih ne morejo prisiliti niti zapovedi.
   Zapovedi in predpisov se naučimo. Starši zahtevajo, da jih otroci izpolnjujejo. Država zahteva, da se spolnjujejo državni predpisi. Človek jih največkrat izpolnjuje iz zahteve, dolžnosti, ne pa iz ljubezni. Zanima ga samo kako malo lahko naredi, da bo še zadostil predpisom in da ne bo kaznovan, ali do kje lahko še naredim kaj narobe, da ne bom grešil. Blagre pa izpolnjujemo iz ljubezni. Blagri ne zahtevajo, ampak priporočajo. Kdor ima ljubezen jih bo izpolnjeval brez ukaza. Celo tudi, če jih ne bi poznal, saj ga ljubezen sama pripelje na njihovo pot.

   Bogati mladenič se je naučil deset božjih zapovedi in jih je tudi izpolnjeval. Spolnjeval pa jih je le po črki. Vseeno so mu pomagale, da se je lahko srečal z Jezusom. Jezus mu je pokazal pravi pomen zapovedi – ljubiti Boga nad vse. Poklical ga je na pot blagrov, kot kliče ženin svojo nevesto, da pusti vse in gre za Njim. Bogati mladenič pa tega ni sprejel, ker je bolj ljubil bogastvo. Dokler bolj ljubimo ta svet kot Boga, nas bo Bog samo oviral na naši poti in v naši svobodi. Skupaj s Sartom bomo vzklikali: »Boga ne sme biti, umorimo ga, da bomo lahko svobodni, da nam ne bo potrebno nikomur služiti.« Če ljubimo ta svet bolj, kot Boga, nas bodo zapovedi vedno samo mučile, mi pa se bomo imeli za zaslužne mučenike. Taki so bili farizeji.
   Zapovedi lahko spolnjujemo tudi samo zaradi plačila, blagre pa le lahko zaradi ljubezni. Ko gre za plačilo so naši odnosi hladni preračunljivi, tekmovalni ali partnerski, samo za ljubezen ni prostora v ekonomiji. Ljubezni se ne da kupiti, ampak nam je podarjena. Razumevanje blagrov in življenje po njih nam je tudi podarjeno. To je dar Svetega Duha. Komur je dano razumeti bo razumel. Za ta dar je potrebno pozabiti na svojo računsko knjigo in dati svoje srce.
   Zapovedi spadajo v staro zavezo, blagri pa v novo. Z blagri je Jezus pokazal novo pravičnost, novo mnogo odličnejšo pot. Obenem pa je to preprostejša pot, ki poenostavi naše življenje. V svet, ki je zahteven, v svet, kjer divja neizprosna konkurenca, kdo bo koga, katero podjetje bo preživelo, v svet, kjer so ljudje živčni in razdražljivi, v ta svet, ki je še bolj zahteven in zapleten, kot je bil v Jezusovem času, v ta svet prihajajo blagri kot pomirjevalno zdravilo na razbolelo rano. Ne skrbite za ta svet, ker ni tako pomemben. Boljše je, da te ta svet zavrže in da te lahko sprejme Jezus. Boljše je, da izgubiš ta svet in najdeš srečo in blagor v Bogu. Vsak izmed nas vsaj kdaj živi blagre. Ne ustrašimo se, če smo taki: ubogi v duhu, žalostni, krotki, lačni in žejni pravice, usmiljeni, čisti, miroljubni, preganjani, ampak se razveselimo, saj nas Jezus blagoslavlja in osrečuje. Amen.

   Župnija Šempas in Osek, Joško Tomažič, župnik

   Odgovori
9. janez says:

   29. januarja, 2023 at 18:20

   Papež Frančišek: Trojica ni teološka uganka, ampak čudovita skrivnost Božje bližine

   Trojica ni teološka uganka, ampak čudovita skrivnost Božje bližine
   »Kaj je človek, da se ga spominjaš?«
   »’Kaj je človek, da se ga spominjaš?’, smo molili v Psalmu (8,5). Ko sem mislil na vas, so mi prišle na misel te besede. Ob tem, kar ste videli in trpeli, ob podrtih hišah in zgradbah, ki so se spremenile v ruševine, pride to vprašanje: kaj je človek? Kaj je, če se lahko to, kar postavi, v trenutku zruši? Kaj je, če lahko njegovo upanje konča v prahu? Kaj je človek? Zdi se, da je odgovor v nadaljevanju stavka: kaj je človek, da se ga spominjaš? Nas, takšnih, kot smo, s svojimi šibkostmi, se Bog spominja. V negotovosti, ki jo zaznamo zunaj in znotraj, nam Gospod daje gotovost: On se nas spominja. Spominja se, to je, ponovno se s srcem vrača k nam, saj smo mu pri srcu. In medtem ko se na zemlji mnoge stvari hitro pozabijo, nas Bog ne pusti v pozabi. Nihče ni nepomemben v njegovih očeh, vsakdo ima Zanj neizmerno vrednost: majhni smo pod nebom in nemočni, ko se trese zemlja, vendar pa smo za Boga dragoceni bolj kot katerakoli stvar.

   Da ne bi pozabili, da se nas Bog spominja
   Spomin je ključna beseda za življenje. Prosimo za milost, da bi se vsak dan spominjali, da nas Bog ne pozabi; da smo njegovi ljubljeni otroci, enkratni in nenadomestljivi: če se tega spominjamo, dobimo moč za to, da se ne vdamo pred nasprotji življenja. Spomnimo se, koliko smo vredni, pred skušnjavo, da bi bili žalostni in še naprej pogrevali tisto najslabše, za katero se zdi, da se ne bo nikoli končalo. Slabi spomini pridejo, tudi kadar ne mislimo nanje; vendar pa se ne izplačajo: pustijo le malodušnost in nostalgijo. Kako težko se je osvoboditi slabih spominov! Drži pregovor, ki pravi, da Bog lažje izpelje Izraelce iz Egipta kot Egipt iz srca Izraelcev.

   Gospod ne odvzame bremen, ampak da Svetega Duha
   Da bi osvobodili srce preteklosti, ki se vrača, negativnih spominov, ki zasužnjujejo, objokovanj, ki hromijo, potrebujemo nekoga, ki bi nam pomagal nositi bremena, ki jih imamo v notranjosti. Danes Jezus prav reče, da veliko stvari ‘ne moremo nositi’ (prim. Jn 16,12). In kaj stori pred našo šibkostjo? Ne odvzame nam bremen, kakor bi si želeli mi, ki vedno iščemo hitre in površinske rešitve; ne, Gospod nam da Svetega Duha. Njega potrebujemo, saj je Tolažnik, to je Tisti, ki nas ne pusti samih pod težo življenja. Je Tisti, ki preoblikuje naš suženjski spomin v svoboden spomin, rane preteklosti v spomine rešenja. V nas dopolnjuje to, kar je storil za Jezusa: njegove rane, tiste grde rane, ki jih je izdolblo zlo, so po moči Svetega Duha postale kanali usmiljenja, svetle rane, v katerih se blesti Božja ljubezen, ljubezen, ki ponovno dviguje, ki oživlja. To stori Sveti Duh, kadar Ga povabimo v svoje rane. Slabe spomine mazili z balzamom upanja, saj je Sveti Duh obnovitelj upanja.

   Upanju Svetega Duha ne poteče rok trajanja
   Upanje. Za kakšno upanje gre? Ne gre za prehodno upanje. Zemeljska upanja so kratkotrajna, vedno imajo rok trajanja: narejena so iz zemeljskih sestavin, ki se prej ali slej pokvarijo. Upanje Svetega Duha pa je dolgotrajno. Ne poteče, saj je utemeljeno na Božji zvestobi. Upanje Svetega Duha prav tako ni optimizem. Rodi se bolj v notranjosti, na dnu srca ponovno prižge gotovost, da smo dragoceni, ker smo ljubljeni. Vlije zaupanje, da nismo sami. Gre za upanje, ki v notranjosti pušča mir in veselje, ne glede na to, kaj se dogaja zunaj. Gre za upanje, ki ima močne korenine, ki ga ne more izruvati noben vihar življenja. Gre za upanje, pravi danes sv. Pavel, ki ‘ne osramoti’ (Rim 5,5) – upanje ne osramoti! –, ki daje moč za premagovanje vseh stisk (prim. v. 2-3). Ko smo v stiski ali ranjeni – in vi dobro veste, kaj pomeni biti v stiski ali ranjeni –, smo nagnjeni k temu, da bi okoli svojih žalosti in strahov ‘naredili gnezdo’. Sveti Duh pa nas osvobaja naših gnezd, nam pomaga vzleteti, razkriva nam čudovito usodo, za katero smo rojeni. Duh v nas goji živo upanje. Povabimo ga. Prosimo ga, naj pride v nas in nam bo blizu. Pridi, Duh Tolažnik! Pridi in nam podari malo luči, osmisli to tragedijo, daj nam upanje, ki ne osramoti. Pridi, Sveti Duh!

   Trojica ni teološka uganka, ampak čudovita skrivnost Božje bližine
   Bližina je tretja in zadnja beseda, ki bi jo želel podeliti z vami. Danes obhajamo Sveto Trojico. Trojica ni teološka uganka, ampak čudovita skrivnost Božje bližine. Trojica nam pravi, da tam gori v nebesih nimamo samotarskega Boga, ki bi bil oddaljen in ravnodušen; ne, On je Oče, ki nam je dal svojega Sina, ki je postal človek kot mi, in ki nam zato, da bi nam bil še bližje, da bi nam pomagal nositi bremena življenja, pošilja svojega Duha. On, ki je Duh, prihaja v našega duha in nas tako tolaži od znotraj, v notranjost nam prinaša nežnost Boga. Z Bogom bremena življenja ne ostajajo na naših ramenih: Duh, ki ga imenujemo vsakokrat, ko naredimo znamenje križa, prav medtem, ko se dotaknemo ramen, pride, da bi nam dal moč, da bi nas spodbudil, da bi pomagal nositi bremena. On je namreč strokovnjak pri oživljanju, pri opogumljanju, pri obnavljanju. Potrebno je več moči za popravljanje kot za gradnjo, za ponovni začetek kot za začetek, za to, da bi se spravili, kot pa da bi se strinjali. To je moč, ki nam jo da Bog. Zato tisti, ki se približa Bogu, ne izgubi poguma, gre naprej: ponovno začne, ponovno poskusi, ponovno gradi. Tudi trpi, vendar pa uspe ponovno začeti, ponovno poskusiti, ponovno zgraditi.

   Prišel sem, da bi vam bil blizu
   Dragi bratje in sestre, danes sem prišel preprosto zato, da bi vam bil blizu; tukaj sem, da bi z vami prosil Boga, naj se nas spomni, da nihče ne bi pozabil na tiste, ki so v težavah. Prosim Boga upanja, da to, kar je nestalno na zemlji, ne bi zamajalo gotovosti, ki jo imamo znotraj. Prosim Boga, ki je blizu, da bi spodbudil konkretna dejanja bližine. Minila so skoraj tri leta in tveganje je, da bi po prvem čustvenem in medijskem odzivu, pozornost upadla in bi obljube končale v pozabi; da bi povečale razočaranje tistih, ki vidijo, da se vedno več ljudi odseljuje s tega področja. Gospod pa spodbuja, da bi se spominjali, popravljali, ponovno gradili, ter da bi to storili skupaj, ne da bi kadarkoli pozabili na tistega, ki trpi.

   Da bi se spominjali, da smo na svetu zato, da bi dali upanje
   Kaj je človek, da se ga spominjaš? Bog, ki se nas spominja, Bog, ki ozdravlja naše ranjene spomine tako, da jih mazili z upanjem, Bog, ki nam je blizu, da bi nas ponovno dvignil od znotraj, ta Bog naj nam pomaga biti graditelji dobrega, tolažniki src. Vsakdo lahko stori nekaj dobrega, ne da bi pričakoval, da bi drugi začeli. ‘Jaz bom začel, jaz bom začel, jaz bom začel’: vsakdo mora to reči. Vsakdo lahko koga potolaži, ne da bi pričakoval, da bodo razrešeni njegovi problemi. Tudi ko nosim svoj križ, se skušam približati, da bi tolažil druge. Kaj je človek? Je tvoj veliki sen, Gospod, katerega se vedno spominjaš. Daj, da bi se tudi mi spominjali, da smo na svetu zato, da bi dali upanje in bližino.«

   (Papež Frančišek med sv. mašo na Trgu Cavour v Camerinu, 16.6.2019)

   Odgovori
10. Miro says:

    29. januarja, 2023 at 16:58

    KO JE ZAGLEDAL MNOŽICE, SE JE POVZPEL NA GORO. SÉDEL JE IN NJEGOVI UČENCI SO PRIŠLI K NJEMU. ODPRL JE USTA IN JIH UČIL …

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 5,1-12)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+5%2C1-12&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    BLAGOR UBOGIM V DUHU, KAJTI NJIHOVO JE NEBEŠKO KRALJESTVO

    Jezus začne oznanjati svojo pot do sreče s skorajda nesmiselnim naznanilom: »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo«. Gre za presenetljivo pot. Vprašati se moramo, kaj je tukaj mišljeno z »ubogi«? Če bi Matej uporabil samo to besedo, bi pomen bil predvsem ekonomski, pokazal bi na ljudi, ki imajo malo sredstev za preživljanje ali pa jih nimajo ter potrebujejo pomoč drugih.

    A evangelij govori o »ubogih v duhu«. Kaj to pomeni? »Ubogi v duhu« so »tisti, ki so in se v globini svoje biti čutijo ubogi, berači«. Jezus jih razglasi za blagrovane [blažene], kajti njim pripada nebeško kraljestvo

    Kolikokrat nam je bilo povedano ravno nasprotno? V življenju je treba biti nekaj, biti nekdo … Treba si je ustvariti ime … Iz tega nastaneta osamljenost in nesreča: če moram biti »nekdo«, potem tekmujem z drugimi in živim v zaskrbljenosti za svoj ego. Če ne sprejmem, da sem ubog, s sovraštvom sprejmem vse, kar me spominja na mojo krhkost. Ta krhkost mi namreč preprečuje, da bi postal pomembnež, bogat z denarjem in častjo.

    Vsak pred sabo dobro ve, da ne glede na to, koliko se trudi, ostaja korenito nepopoln in ranljiv. Ni maske, ki bi lahko prekrila to ranljivost. Vsak med nami je v sebi ranljiv in mora sam videti, kje. A kako slabo se živi, če se zavračajo lastne omejenosti!

    Skrivanje svojih pomanjkljivosti je naporno in mučno. Jezus nam pravi, da je biti ubogi priložnost za milost; in nam pokaže pot izhoda in tega napora. Dal nam je pravico, da smo ubogi v duhu, kajti to je pot Božjega kraljestva. Ni se nam treba spremeniti, da bi postali ubogi v duhu, kajti to že smo! Potrebujemo vse. Vsi smo ubogi v duhu, berači smo. To je človeško stanje.

    Božje kraljestvo pripada ubogim v duhu. Obstajajo tisti, ki imajo kraljestva tega sveta, imajo dobrine in imajo udobnosti.

    A to so kraljestva, ki se končajo. Moč ljudi, tudi največji imperiji, minejo in izginejo. V dnevnikih ali v časopisih velikokrat vidimo, da neka močna vlada, ki je včeraj bila, je danes več ni, padla je. Bogastva tega sveta minejo, tudi denar. Nikoli nisem videl, da bi se za pogrebnim sprevodom peljal selitveni kamion. Nihče ničesar ne nese s sabo. Ta bogastva ostanejo tu. Božje kraljestvo pripada ubogim v duhu. So tisti, ki imajo kraljestva tega sveta, imajo dobrine in imajo udobnosti. A vemo, kako končajo. Zares kraljuje, kdor zna bolj od sebe ljubiti resnično dobrino. In to je Božja moč.

    V čem se je Kristus pokazal močan? Ker je znal storiti tisto, kar kralji zemlje ne počnejo: dati življenje za ljudi. In to je resnična moč. Moč bratstva, moč ljubezni, moč ponižnosti. V tem je prava svoboda. Kdor ima to moč ponižnosti, služenja, bratstva, ta je svoboden. V službi te svobode pa je uboštvo, ki ga hvalijo blagri. Obstaja namreč uboštvo, ki ga moramo sprejeti, to je uboštvo naše biti, in uboštvo, ki pa ga moramo iskati, to je konkretno uboštvo od stvari tega sveta, da bi tako bili svobodni in bi lahko ljubili. Vedno moramo iskati svobodo srca, ki ima svoje korenine v našem uboštvu.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

    Odgovori