Članki za dušo

15.007 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   9. februarja, 2023 at 9:50

   SLOVENSKA KARITAS ZBIRA SREDSTVA ZA POMOČ OB POTRESU V TURČIJI IN SIRIJI

   Slovenska karitas odpira račun za pomoč prizadetim ob potresu, ki je prizadel jugovzhodni del Turčije
   in severni del sosednje Sirije. Uničene so številne zgradbe in infrastruktura. Mnogi so ostali brez vsega.
   Kljub temu, da je bila temperatura zraka v številnih pokrajinah v regiji pod ničlo, so ljudje začeli čakati
   ob ognjih, ki so jih zakurili, in v svojih vozilih. Razmere so zelo težke.

   Več o tem na: https://katoliska-cerkev.si/slovenska-karitas-zbira-sredstva-za-pomoc-ob-potresu-v-turciji-in-siriji

   Odgovori
2. Miro says:

   8. februarja, 2023 at 10:24

   SVETA JOŽEFINA BAKHITA: SUŽNJA, PRVA AFRIŠKA SVETNICA

   NA PRIMERU SVETNICE NAŠE DOBE LAHKO SPOZNAMO, KAJ POMENI RESNIČNO SREČATI BOGA. SV. JOŽEFINA BAKHITA JE BILA VEČKRAT PRODANA KOT SUŽNJA. DOŽIVELA JE ŠTEVILNA PONIŽANJA IN TRPLJENJA SUŽENJSTVA

   Jožefina Bakhita se je rodila leta 1868 v pokrajini Darfur v južnem Sudanu v Afriki, v bogati in ugledni družini. Odraščala je s starši, tremi brati in dvema sestrama. Ena od njiju je bila njena sestra dvojčica. Ko je kot sedemletna deklica pomagala staršem na polju v Kartumu, so jo ugrabili arabski trgovci s sužnji in jo poimenovali Bakhita, kar pomeni v arabskem jeziku Srečnica. Večkrat je bila prodana in preprodana. Zamenjala je pet lastnikov. Doživela je številna ponižanja in trpljenja suženjstva, tako fizična kot moralna. Še posebej je trpela, ko jo je štirinajstletno kupil turški general. Njegova mati in žena sta jo vsak dan pretepali do krvi. Na telesu ji je ostalo več kot sto brazgotin. Njen zadnji lastnik je bil italijanski konzul v Kartumu, ki jo je pravzaprav želel izpustiti in vrniti nazaj njeni družini, kar pa se je zaradi pomanjkanja spominov in travmatizacije Bakhite izkazalo za nemogoče. Zato jo je njegov prijatelj odpeljal v Italijo, da bi bila varuška njegovi hčerki.

   V Italiji se je prvič srečala s krščanstvom. V suženjstvu je bila prisilno spreobrnjena v islam. V Benetkah je po daljšem času spoznavanja krščanstva leta 1890 prejela krst in dobila ime Jožefina Marjeta Afortunado.

   S krstom je začela rasti tudi njena ljubezen do posvečenega življenja in stopila je v red kanosijank (ta red se imenuje po sv. Magdaleni iz Canosse). Poleg treh let, ki jih je preživela v Afriki, in pomagala svojim mladim sestram pri pripravah na misijonsko delo v Črni celiti, je preostanek življenja od leta 1902 preživela v samostanu Schio (Vicenza), kjer so redovnice delovale na vzgojnem in karitativnem področju. V 45 letih, ki jih je preživela na tem kraju, je sestra Jožefina do leta 1922 delala kot vratarica in tako bila v stalnih stikih z ljudmi, ki so jo imeli zelo radi in jo cenili. Njena ponižnost, preprostost in nasmeh so pritegnili pozornost in ljubezen mnogih ljudi. Na pobudo predstojnice je napisala svojo življenjsko zgodbo.

   Leta 1939 so se ji pojavili resni zdravstveni problemi. Tudi ko je bila zelo bolna in se je lahko gibala le s pomočjo invalidskega vozička, ji to ni vzelo veselja in nasmeha z obraza. Umrla je 8. februarja 1947, po dolgi in težki bolezni, ki jo je potrpežljivo prenašala. Njeno telo je bilo nato tri dni izpostavljeno na odru, da se je lahko na tisoče ljudi poslovilo od svoje »črne matere«.

   Za blaženo jo je razglasil leta 1992 papež Janez Pavel II., za sveto pa je bila razglašena le osem let pozneje.

   Sveta Jožefina Bakhita, prosi za nas!

   Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-jozefina-bakhita-prva-afriska-svetnica/

   Odgovori
   • Miro says:

     8. februarja, 2023 at 10:42

     DEVETDNEVNICA K SVETI JOŽEFINI BAKHITI

     https://www.spiritussanctus.si/2020/01/30/devetdnevnica-k-sveti-jozefini-bakhiti/

     Čeprav se ta devetdnevnica običajno začne moliti 31. januarja, se na sv. Jožefino lahko z molitvijo
     obračamo kadar koli, še posebej takrat, ko smo v kakšni stiski.

     Sv. Jožefina Bakhita, prosi za nas!

     Odgovori
3. Miro says:

   7. februarja, 2023 at 17:33

   Kadar gledam tvoje nebo,
   mesec in zvezde, ki si jih naredil:
   Kaj je človek, da se ga spominjaš,
   ali sin človekov, da skrbiš zanj?
   (iz psalma 8)

   BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
   Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

   Odgovori
4. Miro says:

   7. februarja, 2023 at 17:27

   PRIDIGA NADŠKOFA STANISLAVA ZORETA PRI SVETI MAŠI ZA ONKOLOŠKE BOLNIKE (4. februar 2023)

   DRAGI BRATJE IN SESTRE, DRAGI DUHOVNIKI, DRAGI FRANČIŠKOVI BRATJE, VARUHI MARIJINEGA SVETIŠČA.

   Na Brezje smo prišli tako, kakor pogosto prihajamo na Brezje, kakor prihajamo k Mariji Pomagaj. Prišli smo kot prosilci. Ne verjamem, da je kdo med vami, ki k Mariji Pomagaj še ni prišel s prošnjo – za toliko različnih stvari, ki jih v življenju potrebujemo ali si jih morda samo močno želimo, pa tudi zaradi toliko stvari, ki se jih v življenju bojimo in potrebujemo varstvo pred njimi, ali pa moč in pogum, da se z njimi spoprimemo in pred njimi ne klonemo.

   K Mariji Pomagaj pa prihajamo tudi s hvaležnostjo za dobrote, ki smo jih prejeli. V tej baziliki je veliko votivnih podob, ki izražajo hvaležnost tistega, ki je prosil in doživel uslišanje. Še več je globokih, ganljivih zapisov v romarskih zvezkih, ki so spravljeni v arhivu svetišča. Marija sama in njen Sin Jezus pa vidita vso tisto neizmerno procesijo človeških src – ranjenih, trepetajočih, obupujočih, prestrašenih in plaho upajočih, iz katerih prihaja en sam krik po tolažbi in pomoči – pa tudi hvaležnih, potolaženih in opogumljenih src, ki so doživela Materino naklonjenost in Božji dotik. Tudi srce vsakega izmed nas je v teh dolgi procesiji in bo ostajalo v tej procesiji do izpolnitve življenja.

   Danes pa smo na Brezje k Mariji prišli še s posebnim razlogom. Danes je svetovni dan boja proti raku. Takšni dnevi so priložnost in spodbuda, da se zavemo, da med nami živijo ljudje s to boleznijo, da med nami živijo družine, ki doživljajo preizkušnjo te bolezni, obenem pa je to tudi povabilo za vsakega izmed nas, da se nauči biti sočuten in obziren do ljudi, ki so zboleli – da se naučimo srečevati ljudi z boleznijo, ki se je morda tudi sami bojimo, bolj ali manj. Seveda je to tudi povabilo, da se odločamo za tak način življenja, da možnost za pojav bolezni čim bolj zmanjšamo – tako pri drugih kot tudi pri sebi.

   Mi pa smo se danes zbrali na Brezjah tudi zaradi tega, ker bo čez en teden, točno danes teden, god Lurške Matere Božje, ki je obenem tudi svetovni dan bolnikov. Našo nebeško Mater Marijo imenujemo in kličemo kar Zdravje bolnikov. Lurd pa je skozi teh 165 let postal največje romarsko svetišče za bolnike na svetu. Seveda ne zaradi kraja samega, ampak zaradi posebne Marijine navzočnosti, ki jo ljudje doživljajo na tistem svetem kraju. Podobno, kakor je na Brezjah, kjer vedno znova pojemo: Marija, pomagaj nam sleherni čas; pa tudi: O, Marija, pomočnica, bila si in boš nam ti …

   Z današnjim dnem pa začenjamo, takšen je naš namen, srečanja za bolnike z rakom, njihove družine in njihove prijatelje, ki bodo potekala pod priprošnjo sv. patra Leopolda Mandića. Ob tem se želim zahvaliti zakoncema Kunstelj, ki sta zaradi osebne preizkušnje prišla v stik s pobožnostjo v čast temu kapucinskemu patru in izrazila pobudo, da bi ta pobožnost dobila svoje mesto tudi pri nas, v Cerkvi v Sloveniji in med našimi bolniki z rakom.

   Sv. pater Leopold Mandić je bil leta 2020, na svetovni dan bolnikov, ki ga, kot je bilo že omenjeno, obhajamo na god Lurške Matere Božje 11. februarja, proglašen za zavetnika in priprošnjika bolnikov z rakom.

   Vsi vemo, da je bil sv. Leopold Mandić predvsem neutruden in sočuten spovednik. Pred njegovo spovedno celico se je vedno vila dolga vrsta ljudi, ki jih je pritegnila dobrota in ponižna modrost glasnika Božje ljubezni. Za vsakogar je našel pravo besedo, nasvet in tolažbo. Njegova ušesa in njegovo srce so že za časa njegovega življenja v tisti majhni sobici pri vhodu v samostan v Padovi slišala nešteto prošenj, stokov, bolečine in želje po njegovi in Božji pomoči.

   Zaradi tega ponižnega služenja Božji usmiljeni ljubezni in človekovi potrebi in želji po odpuščanju ga je sv. papež Janez Pavel II. 16. oktobra 1983 razglasil za svetnika.

   Ta velikan odpuščanja, sv. pater Leopold Mandić, pa je bil vse življenje bolehen. V zadnjih letih življenja se je številnim bremenom bolezni pridružil tudi rak na požiralniku. Kmalu po njegovi smrti so se na njegovem grobu začela dogajati čudežna ozdravljenja. Kongregacija za bogoslužje in zakramente ga je zato v letu 2020 razglasila za zavetnika bolnikov z rakom. In samo v nekaj letih se je na več krajih razvila in ustalila pobožnost, v kateri Božji ljubezni in skrbi na priprošnjo sv. Leopolda Mandića izročamo bolnike z rakom in njihove družine, na koncu pa jih blagoslovimo tudi z relikvijami tega svetnika.

   Takšno ravnanja ima tudi močno podlago v naši veri. Kristjani se zavedamo, da nas je Bog ustvaril kot duhovna in telesna bitja. Postavil nas je v svet, ki je po odločitvi naših prastaršev zaznamovan z ranljivostjo in minljivostjo. Ranljivost doživljamo na različne načine, tudi v boleznih, ki nas obiskujejo, minljivost pa v „naši sestri smrti telesni, ki ji nihče na svetu uiti ne more,“ kakor je Boga hvalil sv. Frančišek Asiški, duhovni oče p. Leopolda Mandića.

   Zato kristjani v bolezni skušamo poskrbeti za oboje, za telo in za duha. Boleznim telesa se strokovno in z veliko skrbjo posvečajo zdravniki in lahko beremo o njihovih velikih uspehih. Duha in dušo pa prinašamo pred tistega, ki nas je ustvaril in nam podaril svojo podobo in podobnost. Vedno znova v nas zveni Jezusova beseda: „Ne bom vas zapustil sirot! Ne bom vas zapustil sirot!“ In kdo je večja sirota, kot nekdo, ki se mora poleg bolezni boriti še s strahom, s pomanjkanjem volje, z naveličanostjo, morda kdaj tudi z željo, da bi kar umrl.

   Ker smo sami dostikrat tako nemočni, pokličemo na pomoč naše nebeške zavetnike. Vedno zanesljivo Marijo Pomagaj, v našem spoprijemanju z rakom pa tudi sv. Leopolda Mandića. Zavetnik bolnikov z rakom pomeni, da imamo nekoga, ki mu lahko zaupaš svoje misli, strahove in bolečine. Pomeni zavetnikovo bližino in nežnost do najbolj ranljivih. Sv. Leopold tudi danes ponavlja bolnikom to, kar je rad govoril svojim spovedancem: “Veruj! Bog je zdravnik in zdravilo.”

   Ko poskrbimo za vso zemeljske možnosti in ko pokličemo na pomoč še vse nebeške sile, se izročimo v roke usmiljeni ljubezni našega nebeškega Očeta, ki je vsakega izmed nas tako vzljubil, da je dal svojega Sina, da bi vsak izmed nas imel večno življenje.

   Marija Pomagaj, prosi za nas.
   Sv. Leopold Mandić, prosi za nas.

   Msgr. Stanislav Zore,
   ljubljanski nadškof metropolit

   Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/pridiga-nadskofa-stanislava-zoreta-pri-sveti-masi-za-onkoloske-bolnike2023

   Odgovori
   • Miro says:

     7. februarja, 2023 at 17:31

     MOLITEV K SV. PATRU LEOPOLDU

     ZA DUHOVNO POMOČ

     Sveti pater Leopold. Bog te je obdaril
     s tolikimi zakladi milosti
     v korist vernikov,
     ki so se zatekali k tebi po duhovno pomoč.
     Prosim te, izprosi mi milost … in tudi, da se
     bom pogosto
     in vredno spovedoval, vedno
     živel v božji milosti ter se tako združen
     z Bogom ločil s tega sveta. Po Kristusu,
     našem Gospodu.
     Amen.

     V ŽIVLJENJSKI STISKI

     Sveti pater Leopold, za vsakogar, ki je
     trpel, si imel zelo sočutno
     srce, rad si tolažil
     in pomagal. Ozri se name, ki se zatekam
     k tebi v svoji težavi … Prosim te, posreduj
     zame pri Bogu, da se me usmili in me usliši.
     Ali mi pa vsaj izprosi potrebno moč in tolažbo,
     da bom mogel, ob misli na trpečega
     Zveličarja in žalostno
     Mater božjo, svoj
     križ potrpežljivo nositi. Po istem Kristusu,
     našem Gospodu. Amen.

     Oče naš, Zdrava Marija

     Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas.
     Marija Pomagaj, prosi za nas.
     Sv. Leopold Mandić, prosi za nas.

     Odgovori
5. Miro says:

   7. februarja, 2023 at 13:16

   Pred bližajočim se svetovnim dnevom bolnikov (11. februar 2023)

   POSLANICA SVETEGA OČETA FRANČIŠKA ZA XXXI. SVETOVNI DAN BOLNIKOV – 2023

   »POSKRBI ZANJ«.
   SOČUTJE KOT SINODALNO IZVAJANJE ZDRAVLJENJA

   Dragi bratje in sestre!

   Bolezen je del naše človeške izkušnje. Vendar pa lahko postane nečloveška, če jo živimo v osamljenosti in zapuščenosti, če je ne spremljata skrb in sočutje. Ko hodimo skupaj, je normalno, da se nekdo počuti slabo, da se mora ustaviti zaradi utrujenosti ali zaradi kakšne nezgode na poti. Tam, v takšnih trenutkih vidimo, kako hodimo: ali v resnici hodimo skupaj, ali pa smo samo na isti poti, vendar vsak zase, pazimo na svoje koristi in pustimo, da se drugi »znajdejo«. Zato vas na ta XXXI. svetovni dan bolnikov, sredi sinodalne poti, vabim k razmišljanju o dejstvu, da se lahko ravno ob izkušnji krhkosti in bolezni naučimo hoditi skupaj skladno z Božjim slogom, ki je bližina, sočutje in nežnost.

   V Knjigi preroka Ezekiela v veliki prerokbi, ki predstavlja enega od vrhuncev vsega razodetja, Gospod govori takole: »Sam bom pasel svoje ovce in sam jim bom dajal počitek, govori Gospod Bog. Izgubljene bom poiskal, razgnane pripeljal nazaj, polomljene obvezal, bolne okrepčal […] Pasel jih bom, kakor je prav« (34,15-16). Izkušnja izgubljenosti, bolezni in slabosti so seveda del naše poti: ne izključujejo nas iz Božjega ljudstva, ampak nas celo postavljajo v središče pozornosti Gospoda, ki je Oče in na poti noče izgubiti niti enega od svojih otrok. Gre torej za to, da se učimo od Njega, da bi bili v resnici skupnost, ki hodi skupaj in je sposobna ne pustiti, da bi jo okužila kultura odmetavanja.

   Kot veste, okrožnica Vsi bratje predlaga aktualizirano branje prilike o usmiljenem Samarijanu. Izbral sem jo kot tečaj, kot točko preobrata, da bi mogli iziti iz »senc zaprtega sveta« ter »misliti in rojevati odprt svet« (prim. št. 56). Med to Jezusovo priliko in med mnogimi načini, na katere je danes bratstvo zanikano, namreč obstaja globoka povezava. Predvsem dejstvo, da pretepeni in oropani človek zapuščen ob poti, predstavlja stanje, v katerem je puščenih preveč naših bratov in sester v trenutku, ko najbolj potrebujejo pomoč. Ni lahko razločevati, kateri napadi na življenje in na njegovo dostojanstvo izvirajo iz naravnih vzrokov in katere povzročajo krivice in nasilje. V resnici raven neenakosti in prevlada koristi nekaterih že tako vplivata na vsako človeško okolje, da imamo težko katero koli izkušnjo za »naravno«. Vsako trpljenje se dogaja v neki »kulturi« in med njenimi protislovji.

   Odlomek iz uvodnega dela papeževe poslanice

   Celotna poslanica papeža Frančiška na:
   https://katoliska-cerkev.si/poslanica-svetega-oceta-franciska-za-xxxi-svetovni-dan-bolnikov-2023

   Lurška Mati Božja, Zdravje bolnikov, prosi za nas!

   Odgovori
6. Miro says:

   7. februarja, 2023 at 8:38

   Misel papeža Frančiška o sveti Evharistiji (12. februar 2014)

   JEZUS V EVHARISTIJI VEDNO ZNOVA URESNIČUJE DAROVANJE SEBE, KOT SE JE DAROVAL NA KRIŽU. VSE NJEGOVO ŽIVLJENJE JE DEJANJE POPOLNEGA DAJANJA SEBE IZ LJUBEZNI!

   Da bi razumeli, kako živimo evharistijo, obstajajo zelo konkretna znamenja, je pojasnjeval papež in kot prvo znamenje navedel »naš način, kako gledamo in obravnavamo druge«. Jezus v evharistiji vedno znova uresničuje darovanje sebe, kot se je daroval na križu. Vse njegovo življenje je dejanje popolnega dajanja sebe iz ljubezni. Zato je bil rad z učenci in osebami, ki jih je poznal. Zanj je to pomenilo, da je z njimi delil njihove želje, probleme, kar je vznemirjalo njihovo dušo in njihovo življenje. »Sedaj se mi, kadar se udeležimo svete maše, srečamo z ljudmi vseh vrst: mladimi, ostarelimi, otroki; revnimi in premožnimi; domačini in tujci; v spremstvu družine in same,« je zatrdil papež Frančišek. »Pa me evharistija, ki jo obhajam, vodi v to, da jih vse zares čutim kot brate in sestre?« je zastavljal vprašanja. Spodbuja v meni sposobnost, da se veselim s tistim, ki se veseli, in jočem s tistim, ki joče? Me spodbuja, da grem naproti revnim, bolnim, izločenim? Mi pomaga, da v njih spoznam Jezusovo obličje?

   Več o razmišljanju svetega očeta o sveti evharistiji na:
   https://www.nadskofija-ljubljana.si/papez-francisek-katehezo-namenil-evharistiji-je-dar-kristusa-ki-postaja-navzoc/

   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

   Odgovori
7. janez says:

   6. februarja, 2023 at 22:22

   Sveti oče papež Frančišek: Izkazano nam je bilo usmiljenje, postanimo usmiljeni
   Sveti oče je v pridigi o Usmiljenju spregovoril o tem, kako so učenci, ki so od Jezusa prejeli usmiljenje, tudi sami postali usmiljeni. Povabil je, naj isto storimo tudi mi ter dopustimo, da nas MIR, ODPUŠČANJE in RANE Usmiljenega Jezusa obudijo v življenje.

   Sporočila sestra Leonida Zamuda SL – Vatikan

   Vstali Jezus se večkrat prikaže učencem. Potrpežljivo tolaži njihova potrta srca. Po svojem vstajenju tako Jezus udejanja »vstajenje učencev«. In oni potem, ko jih Jezus ponovno dvigne, spremenijo življenje. Pred tem jih mnoge Gospodove besede in zgledi niso mogli preoblikovati. Zdaj, na veliko noč, se dogodi nekaj novega. In zgodi se v znamenju usmiljenja. Jezus jih ponovno dvigne z usmiljenjem. In oni, ki so prejeli usmiljenje, postanejo usmiljeni. Zelo težko je biti usmiljen, če se nekdo ne zaveda, da je prejel usmiljenje.

   1. Usmiljenje prejmejo predvsem preko treh darov: najprej jim Jezus podari mir, nato Duha, na koncu rane. Na začetku jim podari mir. Učenci so bili zaskrbljeni. Zaprli so se v hišo iz strahu, ker so se bali, da bi jih aretirali in bi končali tako kot Učitelj. Vendar pa niso bili zaprti samo v hiši, ampak so bili zaprti tudi v svojih krivdah. Zapustili in zatajili so Jezusa. Čutili so se nesposobne, za nobeno rabo, zgrešene. Jezus pride in jim dvakrat ponovi: »Mir vam bodi!« Ne prinese miru, ki odvzame zunanje težave, ampak mir, ki vlije zaupanje znotraj. Ne zunanji mir, ampak mir srca. Pravi: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« (Jn 20,21) Kot da bi rekel: »Pošiljam vas, ker verjamem v vas.« Tisti potrti učenci se spravijo s samimi seboj. Jezusov mir stori, da preidejo od krivde k poslanstvu. Jezusov mir namreč vzbudi poslanstvo. Ni brezskrbnost, ni lagodnost, je izstopiti iz sebe. Jezusov mir osvobaja zaprtosti, ki hromijo, pretrga verige, ki zasužnjujejo srce. In učenci čutijo, da so prejeli usmiljenje: čutijo, da jih Bog ne obsoja, jih ne ponižuje, ampak verjame vanje. Da, v nas verjame bolj kot mi verjamemo sami vase. »Ljubi nas bolj kot mi ljubimo same sebe.« (prim. J. H. Newman, Meditations and Devotions, III,12,2). Za Boga ni nihče zgrešen, nihče nekoristen, nihče izključen. Jezus danes ponovno ponavlja: »Mir tebi, ki si dragocen v mojih očeh. Mir tebi, ki si pomemben zame. Mir tebi, ki imaš poslanstvo in za katerega je Oče pripravil Božji Načrt, da Spolnjuješ Božjo Voljo. Nihče ga ne more opraviti namesto tebe, ker si v Božjih očeh edinstven. Si nenadomestljiv. In jaz verjamem vate.«

   Nadalje Jezus učencem podeli usmiljenje s tem, da jim podeli Svetega Duha. Podari jim ga v odpuščanje grehov (prim. v. 22-23). Učenci so bili krivi, pobegnili so in zapustili Učitelja. In greh muči, zlo ima svojo ceno. Naš greh, pravi Psalm (prim. 51,5) je vedno pred nami. Sami ga ne moremo izbrisati. Le Bog ga odstrani, le On s svojim usmiljenjem stori, da izstopimo iz svoje najgloblje bede. Kakor tisti učenci, moramo dopustiti, da nam odpusti in reči iz srca: »Odpusti Gospod«. Odpreti srce, da nam je lahko odpuščeno. Odpuščanje v Svetem Duhu je velikonočni dar, da bi notranje vstali. Prosimo za milost, da bi ga sprejeli, da bi objeli zakrament odpuščanja. In da bi razumeli, da v središču spovedi nismo mi s svojimi grehi, ampak Bog s svojim usmiljenjem. Ne spovemo se zato, da bi se zrušili, ampak da bi bili ponovno dvignjeni. To zelo potrebujemo, vsi. To potrebujemo tako kot majhni otroci, ki jih mora očka vsakič, ko padejo, ponovno dvigniti. Tudi mi pogosto pademo. In Očetova roka je pripravljena, da nas postavi na noge, da lahko gremo naprej. Ta gotova in zanesljiva roka je spoved. Je zakrament, ki nas ponovno dvigne, ki nas ne pusti na tleh, da bi jokali na trdih podih naših padcev. Gre za zakrament vstajenja, je čisto usmiljenje. Tisti, ki sprejema spovedi ljudi, mora dati čutiti sladkost usmiljenja. To je pot tistih, ki sprejemajo spovedi ljudi, da dajo čutiti sladkost Božjega usmiljenja, ki vse odpušča. Bog vse odpušča.

   Po miru, ki ponovno usposobi, in odpuščanju, ki ponovno dvigne, je tukaj tretji dar, s katerim Jezus izkaže usmiljenje učencem: On jim podari rane. Po tistih ranah smo ozdravljeni (prim. 1 Pt 2,24; Iz 53,5). Vendar pa kako nas lahko rana ozdravi? Z usmiljenjem. V tistih ranah se, kakor Tomaž, z roko dotaknemo, da nas Bog ljubi do konca, da je naše rane storil za svoje, da je na svojem telesu nosil naše slabosti. Rane so odprti kanali med Njim in nami, ki razlivajo usmiljenje na našo bedo. Rane so poti, ki nam jih je Bog na široko odprl, da bi vstopili v njegovo nežnost ter z roko otipali, kdo je On. In da ne bi več dvomili o njegovem usmiljenju. Ko častimo, poljubimo njegove rane, odkrijemo, da je vsaka naša slabost sprejeta v njegovo nežnost. To se zgodi pri vsaki maši, kjer nam Jezus podari svoje ranjeno in vstalo telo. Dotaknemo se Ga in On se dotakne našega življenja. In stori, da se v nas spustijo nebesa. Njegove blesteče rane razparajo temo, ki jo nosimo v sebi. In mi, kakor Tomaž, najdemo Boga, odkrijemo ga v notranjosti in blizu, ter mu ganjeni rečemo: »Moj Gospod in moj Bog!« (Jn 20,28) Vse se začne tukaj, iz milosti, da nam je bilo izkazano usmiljenje. Tukaj se začne krščanska pot. Če pa se opiramo na svoje sposobnosti, na učinkovitost naših struktur in naših načrtov, ne bomo prišli daleč. Le če sprejmemo Božjo ljubezen, bomo lahko dali svetu kaj novega.

   2. Tako so storili učenci: ker jim je bilo izkazano usmiljenje, so postali usmiljeni. To vidimo v prvem berilu. Apostolska dela pripovedujejo, da »nihče ni trdil, da je to, kar ima, njegova last, ampak jim je bilo vse skupno.« (4,2) Ne gre za komunizem, ampak za neokrnjeno krščanstvo. In to je toliko bolj presenetljivo, če pomislimo, da so se ti tisti učenci malo prej prepirali glede nagrad in časti, o tem, kdo med njimi je največji (prim. Mr 10,37; Lk 22,24). Zdaj si delijo vse, imajo »eno srce in eno dušo« (prim. Apd 4,32). Kako so se lahko tako spremenili? V drugem so videli isto usmiljenje, ki je preoblikovalo njihovo življenje. Odkrili so, da jim je skupno Jezusovo poslanstvo, odpuščanje in Telo. Podelitev zemeljskih dobrin se je zdela naravna posledica. Besedilo nato pravi, da »nihče med njimi ni trpel pomanjkanja.« (v. 34) Njihovi strahovi so se razblinili, ko so se dotaknili Gospodovih ran, sedaj se ne bojijo zdraviti ran pomoči potrebnih. Ker tam vidijo Jezusa. Ker je tam Jezus, torej v ranah pomoči potrebnih.

   Sestra, brat, ali želiš dokaz za to, da se je Bog dotaknil tvojega življenja? Preveri, če se sklanjaš nad rane drugih. Danes je dan, v katerem se je potrebno vprašati: »Ali sem jaz, ki sem tolikokrat prejel mir od Boga, njegovo odpuščanje, njegovo usmiljenje, usmiljen z drugimi? Ali jaz, ki sem se tolikokrat hranil z Jezusovim Telesom, naredim kaj, da bi nasitil tistega, ki je reven?« Delujmo in pomagajmo ljudem in naredimo tudi mi kaj DOBREGA. Ne ostanimo brezbrižni. Ne živimo polovičarske vere, ki le VSE PREJEMA OD BOGA, vendar NIČ NE DAJE DRUGIM NAPREJ, ki sprejme dar, vendar pa se ne podarja. Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte nas Uči Jezus. Izkazano nam je bilo Usmiljenje, postanimo Usmiljeni. Prejeli smo Božje Milosti, talente in Božjo Dobroto, da jih darujemo zastonj drugim naprej. Saj če se ljubezen konča pri nas samih, se vera posuši v nerodovitno intimnost. Brez del usmiljenja umre (prim. Jak 2,17). Bratje in sestre, dopustimo, da nas mir, odpuščanje in rane usmiljenega Jezusa obudijo v življenje. In prosimo za milost, da bi postali priče usmiljenja. Le tako bo vera živa. In življenje bo poenoteno. Le tako bomo oznanjali Božji evangelij, ki je evangelij usmiljenja.

   Papež Frančišek, nedelja, 11. april 2021

   Odgovori
8. Miro says:

   6. februarja, 2023 at 19:05

   Pojte Gospodu, njegovi zvesti, slavite spomin njegove svetosti!
   (Ps 30,5)

   BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
   Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

   Odgovori
9. Miro says:

   6. februarja, 2023 at 15:49

   PAPEŽEVA SOŽALNA TELEGRAMA OB SILOVITEM POTRESU V TURČIJI IN SIRIJI

   Papež Frančišek je ob silovitem potresu, ki je prizadel Turčijo in Sirijo ter terjal veliko življenje, preko kardinala Pietra Parolina poslal sožalna telegrama apostolskemu nunciju v Turčiji msgr. Mareku Solczyńskemu in kardinalu Mariu Zenariju, apostolskemu nunciju v Siriji.

   https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-02/papezeva-sozalna-telegrama-ob-silovitem-potresu-v-turciji-siriji.html

   Odgovori
10. Miro says:

    6. februarja, 2023 at 15:33

    SVETI OČE: VES SVET JE V VOJNI, V SAMOUNIČEVANJU, USTAVIMO SE!

    Papež Frančišek, canterburyjski nadškof Justin Welby in moderator generalne skupščine škotske Cerkve
    Iain Greenshields so se med povratnim letom iz Južnega Sudana pogovarjali z novinarji. Poleg tematik,
    povezanih z zadnjim apostolskim obiskom, je sveti oče spregovoril tudi o polemikah ob smrti zaslužnega
    papeža Benedikta XVI., vojnah, ki potekajo po svetu, vprašanju homoseksualnih oseb ter nadaljnjih potovanjih.

    Več o tem na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-02/sveti-oce-ves-svet-je-v-vojni-v-samounicevanju-ustavimo-se.html

    Marija, Kraljica miru, prosi za nas!

    Odgovori
    • Miro says:

      6. februarja, 2023 at 15:37

      SEDEM MOLITEV ZA MIR V SVETU IN KONEC NASILJA

      Z IZGOVARJANJEM TEH MOLITEV PROSITE BOGA, NAJ SE PO VSEM SVETU VZPOSTAVI MIR IN KONČA SLEHERNO NASILJE

      https://si.aleteia.org/2022/04/12/7-molitev-za-mir-v-svetu-in-konec-nasilja/

      Marija, Kraljica miru, prosi za nas!

      Odgovori