Članki za dušo

14.998 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   11. maja, 2023 at 13:44

   JEZUS: »KAKOR JE OČE MENE LJUBIL, SEM TUDI JAZ VAS LJUBIL. OSTANITE V MOJI LJUBEZNI!«

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 15,9-11)

   »Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostanite v moji ljubezni! Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem se tudi jaz držal zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni. To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno.«

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+15%2C9-11&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   OSTANITE V MOJI LJUBEZNI

   Besede »Kakor je Oče ljubil mene, sem tudi jaz ljubil vas; ostanite v moji ljubezni«, izražajo bistvo Jezusovega srca ali osebnosti. Ne domišlja si, da je On vir ljubezni. Dobro ve, da ljubezen izvira iz Očetovega srca. Jezus je popoln človeški izraz Očetove ljubezni. Če hočemo spoznati Očetovo ljubezen, moramo zreti v Jezusovo srce – osebnost. On je iz sebe naredil dar nam. Povabljeni smo ostajati v njegovi ljubezni in upoštevati njegovo povabilo.

   Kako lahko ostajamo v njegovi ljubezni? Jezus nam odgovarja: »Če boste spolnjevali moje zapovedi, boste ostali v moji ljubezni.« Vsi nosimo v srcu brezmejno hrepenenje po ljubezni. Če ga hočemo uresničiti, smo povabljeni k nenehnemu iskanju in sprejemanju Božje volje, vedno, v majhnih in velikih stvareh.

   »Vzemite moj jarem nase«, je rekel Jezus. Gre za jarem, ki je lahek in prijeten, ker so to njegove zapovedi. V tem je velika razlika od zapovedi stare zaveze.

   Prvo berilo pokaže, da so bili kristjani svobodni od velikega števila predpisov in pravil judovske postave. Pomembna jim je bila osebna povezanost s Kristusom po veri in izpolnjevanje njegove volje sredi življenja. Njegove volje niso iskali v pravilih, ampak sredi življenja v moči njegove besede. V stari zavezi je bilo spoštovanje zapovedi del vzgoje in družbene varnosti in zaščite. Bog je svoje ljudstvo ločil od drugih tako, da jim je dal določena navodila, ki naj bi jih upoštevali, še posebej glede hrane. Pravovernim Judom ta pravila še danes onemogočajo sproščeno komunikacijo z drugimi in jih ločujejo od ostalih ljudi.

   Jezusove zapovedi pa niso takšne, ampak pospešujejo občestvo in komunikacijo. Jezus ima eno samo zapoved: “Ljubite drug drugega”. Vse ostalo je zgolj razlaga te zapovedi. Ljubimo drug drugega in njegovo voljo lahko iščemo sredi življenja zato, ker je njegova volja izraz Jezusove ljubezni do nas in vseh ostalih, v vsakršnih okoliščinah. Karkoli delamo, imejmo pred očmi na svojo povezanost z Njim, ki nas ljubi in vabi, da v danih okoliščinah odkrijemo kako lahko iz tega zajemamo in delimo z drugimi. V tem je njegova volja. Božja volja je živa, ki nas žene v sodelovanje z Božjo ljubeznijo do sebe, bližnjih in stvarstva. Ne dovoli nam ostati navezani na preteklost.

   »Če boste spolnjevali moje zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem jaz spolnil Očetove zapovedi in ostajam v njegovi ljubezni.« Jezus je v vsakršnih okoliščinah iskal Božjo voljo, še posebej pa v svojem trpljenju in drami. Vedel je, da je za vsem tem Očetova vesoljna volja, ki hoče v svojo ljubezen zajeti vse ljudi. O svojih zapovedih nam ne govori zato, da bi nas obtežil s pravili in nam naložil breme, ki ga moramo nositi sami, ampak zato, da bi nam dal svoje veselje: »To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da se vaše veselje dopolni.« Če iščemo Gospodovo ljubezen, najdemo veselje. Mnogi iščejo veselje, pa ga ne najdejo zato, ker ne smemo iskati veselja, ampak ljubezen. Ljubezen je edina Očetova volja v vseh stvareh in vsakršnih okoliščinah. Tedaj najdemo veselje in mir, ker prejmemo veselje povezanosti z Bogom po njegovem Sinu Jezusu Kristusu.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
   Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

   Odgovori
2. Miro says:

   11. maja, 2023 at 13:41

   SVETI IGNACIJ LAKONSKI: ZAVETNIK BODOČIH MATER

   SV. IGNACIJ LAKONSKI JE NAJVEČJI »ČUDODELNIK« MED KAPUCINI. LJUDJE SO GA CENILI IN IMELI RADI.

   IZ ŽIVLJENJA …

   Sv. Ignacij Lakonski se je rodil leta 1701 v Laconiju na Sardiniji. Pri krstu so mu dali ime Frančišek. Kot deček je zelo rad prihajal v cerkev in molil. Ker pa v njegovem kraju ni bilo šole, ni znal brati in pisati.

   Ko je pri osemnajstih letih hudo zbolel, se je zaobljubil Božji Materi Mariji, da bo postal kapucin, če ozdravi. A potem so ga kapucini zaradi slabega zdravja komaj sprejeli. Med njimi ni bil posebno cenjen, a so mu dovolili, da je naredil zaobljube.

   Samostanska skupnost mu je zaupala, da prosjači za potrebe bratov, najprej v rodnem mestu, potem pa štirideset let v glavnem mestu Sardinije, v Cagliariju.

   Ko je br. Ignacij pobiral bero, pa je tudi misijonaril: ljudi je poučeval v veri in z njimi molil. Imel je dar prerokovanja, pripisujejo pa mu tudi številne čudežne ozdravitve. Je največji »čudodelnik« med kapucini. Ljudje so ga cenili in imeli radi.

   Umrl je 11. maja 1781, star osemdeset let. Papež Pij XII. ga je leta 1940 razglasil za blaženega, leta 1951 pa za svetega.

   Sv. Ignacija Lakonskega umetniki najpogosteje upodabljajo z beraško malho in palico pred križem. Je zavetnik bodočih mater.

   Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-ignacij-lakonski-za-bodoce-matere/2023-05-11/

   Sv. Ignacij Lakonski, prosi za nas!

   Odgovori
3. Miro says:

   10. maja, 2023 at 16:00

   JEZUS: »OSTANITE V MENI IN JAZ V VAS. KAKOR MLADIKA NE MORE SAMA RODITI SADU, ČE NE OSTANE NA TRTI, TAKO TUDI VI NE, ČE NE OSTANETE V MENI. JAZ SEM TRTA, VI MLADIKE. KDOR OSTANE V MENI IN JAZ V NJEM, TA RODI OBILO SADU, KAJTI BREZ MENE NE MORETE STORITI NIČESAR.«

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 15,1-8)

   »Jaz sem resnična vinska trta in moj Oče je vinogradnik. Vsako mladiko na meni, ki ne rodi sadu, odstrani; in vsako, ki rodi sad, očiščuje, da rodi še več sadu. Vi ste že čisti zaradi besede, ki sem vam jo povedal. Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar. Če kdo ne ostane v meni, ga vržejo proč kakor mladiko in se posuši. Te mladike poberejo in vržejo v ogenj in zgorijo. Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosíte, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo. V tem je poveličan moj Oče, da obrodite obilo sadu in postanete moji učenci.«

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+15%2C1-8&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   JAZ SEM TRTA IN MOJ OČE JE VINOGRADNIK

   Jezus izreče te besede, ko je v dvorani zadnje večerje. Zato veljajo kot Jezusova oporoka vsem nam.

   Pretresljive so njegove besede »brez mene ne morete ničesar storiti.« Kaj je Jezus s tem mislil? Da se ne moremo učiti, delati, narediti izpita, pomiti posode …?? Ja, tudi za to rabimo Božjo pomoč in blagoslov. A to, kar mi nikakor ne moremo storiti sami, brez Jezusa je; priti do odrešenja, do zedinjenja z Njim. Za to nujno potrebujemo Njega. Zato smo mi kot mladike na trti, ki je Jezus. Mladika sama ne more obstati in ne roditi sadov.

   V besedilu se kar sedemkrat pojavi beseda »ostati«. Tako kot je v zakonu zelo pomemben čas, ki ga zakonca preživita drug z drugim, se pogovarjata, molita, veselita skupaj, pa tudi jočeta … Tako je pomembno za vsakega kristjana, da ostaja z Jezusom. Kdaj ostajam z Njim in v Njem?

   – Ko se z Njim pogovarjam, molim.
   – Ko prisluhnem Njegovi besedi in prebivam v njej.
   – Ko obhajam Evharistijo in slavim Gospoda v Najsvetejšem.
   – Ko se vračam k Njemu po zakramentu svete spovedi.
   – Ko izpolnjujem deset zapovedi, ki jih je Jezus povzel v zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega.
   – Ko izvršujem telesna dela usmiljenja: lačne nasičevati, žejne napajati, popotnike sprejemati, nage oblačiti, bolnike obiskovati, jetnike reševati, mrliče pokopavati.
   – Ko izvršujem duhovna dela usmiljenja: grešnike svariti, nevedne učiti, dvomljivcem prav svetovati, žalostne tolažiti, nadležne prenašati, žaljivcem odpustiti, za žive in mrtve Boga prositi.

   Zgled in spodbuda na poti so nam svetniki. Oni so bili kot rodovitne mladike, ki so obrodili mnoge sadove.

   Poklicani smo, da prinašamo sadove. Če smo v Jezusu Kristusu bomo zagotovo prinašali Božje sadove. Po sadovih lahko prepoznamo, kam smo priklopljeni.

   Premislimo torej, ali tudi mi ostajamo v Jezusu? Mu sledimo? Katere sadove prinašamo?

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

   Odgovori
   • Miro says:

     10. maja, 2023 at 16:01

     https://portal.pridi.com/2023/05/09/10-maj-jaz-sem-trta-in-moj-oce-je-vinogradnik/

     Odgovori
4. Miro says:

   10. maja, 2023 at 15:58

   SVETI DAMIJAN DE VEUSTER: ZAVETNIK OBOLELIH ZA AIDSOM

   APOSTOLA GOBAVCEV SO POKOPALI GOBAVCI, NA NAGROBNI SPOMENIK PA ZAPISALI: »V SPOMIN NA ČASTITLJIVEGA OČETA DAMIJANA DE VEUSTERJA, KI JE UMRL KOT MUČENEC LJUBEZNI.«

   IZ ŽIVLJENJA …

   Sv. Damijan se je rodil 3. januarja 1840 kot sedmi otrok v kmečki družini v Tremelu v Belgiji, iz katere so izšli kar štirje redovni poklici: dve sestri in dva brata. Njegovo krstno ime je bilo Jožef. Pri osemnajstih letih, ko so v njegovi župniji redemptoristi imeli ljudski misijon, se je odločil za redovni poklic. Vstopil je v red presvetega Srca Jezusovega v Leuvenu, v katerem je bil že bil njegov brat (p. Pamfil). Dobil je redovniško ime Damijan.

   Ta red je bil zadolžen za pastoralno oskrbo otokov v Tihem oceanu. Sam je želel biti le brat laik, a so ga predstojniki poslali na študij teologije. Ko je bilo treba na misije poslati nove sile, se je Damijan prostovoljno javil, da gre v misijo namesto svojega brata Pamfila, ki je pravkar zbolel. Tako je leta 1863 z ladjo prispel v pristanišče havajskega glavnega mesta Honolulu. Tam je dva meseca kasneje prejel duhovniško posvečenje in začel nadomeščati bolnega misijonarja. Naučil se je jezik domorodcev. Ti so ga imeli zelo radi.

   Nekaj časa je deloval na Havajih, potem pa se je javil za Molokaj, »otok bede, smrti«, kjer je bilo okrog 800 gobavcev. Umirali so brez duhovnika.

   Ko je prišel tja, je imel 33 let. Bil je poln moči. Ves se je dal na razpolago gobavcem. Mnogi gobavci so se ob njegovem zgledu spreobračali in se dali krstiti. Naposled je zbolel tudi p. Damijan sam. Kljub neozdravljivi bolezni ni prenehal s svojim apostolskim delovanjem. O njem se je razširil glas, da je apostol gobavcev in kmalu so v Molokaj prispeli misijonarji in misijonarke. P. Damijan je za svoje delo prejel več priznanj havajske vlade.

   Umrl je 15. aprila 1889. Pokopali so ga gobavci, na nagrobni spomenik pa zapisali: »V spomin na častitljivega očeta Damijana de Veusterja, ki je umrl kot mučenec ljubezni.«

   Za blaženega je bil razglašen leta 1994, za svetega pa 11. oktobra 2009.

   Sv. Damijan je zavetnik gobavcev, obolelih za aidsom; priprošnjik proti gobavosti. Umetniki ga najpogosteje upodabljajo v redovni obleki. Dosegljive so njegove fotografije s klobukom in okroglimi očali.

   Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-damijan-de-veuster-zavetnik-obolelih-za-aidsom/2023-05-10/

   Sv. Damijan, prosi za nas!

   Odgovori
5. Miro says:

   10. maja, 2023 at 15:18

   SVETI KRST

   KRST JE TEMELJNI CERKVENI ZAKRAMENT, ZAJAME CELOTNO OSEBO IN JI PODELI NOVO ŽIVLJENJE.

   Kdor prosi za krst zase ali za svojega otroka, sprejema resno odgovornost. Prvi, ki je krščeval, je bil Janez Krstnik. Ljudje so prihajali k njemu in se spovedovali svojih grehov. Priznavali so, da so ljudje in da njihova pravičnost ne izhaja iz njihovih zaslug. Obžalovali so, da njihovo življenje ni bilo brez greha in prosili odpuščanja. Namen Janezovega krsta je bil globoko spremeniti mišljenje ljudi.

   S krstom so nam odpuščeni vsi naši grehi. Na poseben način prejmemo temeljne kreposti: vero, upanje in ljubezen. Postanemo polnopravni člani Božjega ljudstva – Cerkve.

   IME

   Že pred rojstvom otroku izberete ime. Bo vaš otrok v življenju nanj ponosen in vesel, da ste mu ga dali? Pri krstu dobi ime svetnika ali svetnice, ki se bo pred Bogom zavzemal za vašega otroka in krščenec ga bo spoznaval in vedno bolj posnemal v svojem življenju.

   Glavno dejanje krsta vsebuje tri bistvene prvine: potopitev v vodo, besede, ki jih izgovarja krstitelj, ko krščenca pokliče po imenu in nadaljuje: “Jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha”, ter vera s katero krščenec, oziroma njegovi starši sprejmejo to besedo.

   MAZILJENJE S KRSTNIM OLJEM

   Olje vedno pomeni nežnost, ljubezen, pozornost … Krstno olje, s katerim smo maziljeni pri krstu, je olje ozdravljenja. Maziljenje s krstnim oljem nakazuje, da je ozdravljajoča moč, ki izvira iz Jezusa Kristusa, močnejša od ran, ki jih bo otrok (krščenec) prejel v svojem življenju.

   MAZILJENJE S KRIZMO

   Krizma je oljčno olje, pomešano z balzamom in dišavami in razširja izredno prijeten vonj; je olje za maziljenje kraljev. Maziljenje s krizmo poudarja, da smo kraljevske, preroške in duhovniške osebe, da nad nami počiva Božji blagoslov. S krstom smo postali kraljevski ljudje, ljudje, ki živijo v prvi osebi in njihovo življenje ni odvisno od drugih; ljudje, ki so sami s seboj v miru in zato more iz njih izžarevati mir.

   KRSTNA SVEČA

   Vsak človek prinaša upanje na ta svet. To čudovito misel izraža pri krstnem obredu povabilo krščevalca očetom novokrščencev, da ob velikonočni sveči prižgejo krstne sveče svojih otrok. Z vsakim novim rojstvom bi moral svet postati svetlejši in toplejši.

   BOTER

   Botrstvo izvira že iz časa prve Cerkve. Takrat so se za krščanstvo odločali predvsem odrasli ljudje. Ko so želeli sprejeti vero v Kristusa in biti krščeni, so si izbrali zgledne kristjane, ki so jim s svojim zgledom in učenjem to vero predstavili. Ti ”učitelji” so potem pri krstu jamčili za novokrščence in se obvezali, da jim bodo pri duhovni rasti pomagali.

   Botri so priče občestva in morajo imeti prejete vse zakramente uvajanja (krst, obhajilo, birmo), če so poročeni, morajo biti poročeni cerkveno. Samo civilno poročenim ali neporočenim parom, ki živijo skupaj, se mora dovoljenje za botrstvo odkloniti. Ravno tako ni primeren za botra, kdor je bil po lastni krivdi kaznovan na zaporno ali drugo visoko kazen, ali bi zaradi svojega načina življenja lahko povzročil pohujšanje (odvisniki od alkohola ali drog, preprodajalci in tatovi, pretepači in nasilneži…). Tudi kristjani, ki hote opuščajo ali zavračajo prejemanje zakramentov in zaradi svojega načina življenja ne praznujejo Gospodovega dne in drugih praznikov, niso primeri za botre.

   Biti boter je gotovo čast, odgovornost in naloga, saj s svojim zgledom in nasveti pomagajo staršem podpirati vero novokrščenca. Vsak boter mora za botrstvo dobiti dovoljenje domačega župnika. če je boter iz druge župnije mora to dovoljenje prinesti sam ali po starših novokrščenca, najkasneje do dne priprave, in ga predložiti župniku.

   Starši naj v času od najave krsta do priprave opravijo spoved. Priporočljivo je, da je otrok krščen v župniji, v kateri s svojo družino biva. To pa ne pomeni, da ne smemo prositi za krst v drugi župniji. Za tak krst je potrebno imeti pisno dovoljenje župnika župnije, kjer ima otrok stalno bivališče.

   KATEHUMENAT

   Krščevanje odraslih je bila v prvih stoletjih Cerkve običajna praksa. Priprava na krst se je vršila skozi obdobje katehumenata, kjer so kandidati za krst odkrivali verske skrivnosti in spoznavali bistvene lastnosti krščanskega življenja. Na veliko soboto so prejeli zakrament svetega krsta. Mnogi se kot odrasli odločajo, da bi prejeli sveti krst in druge zakramente. Včasih ta želja izvira iz želje skleniti cerkveni zakon, včasih pa je sad odločitve za Boga in krščansko vero.

   Kdor se torej odloči, da bi kot odrasel sprejel zakramente, naj se obrne na župnika ali drugega duhovnika, ki ga bo poučil, kaj v tem primeru storiti. Navadno se tak katehumen priključi eni od skupin, kjer katehumenat redno poteka. Tam se bo poučil o nadaljnjem poteku priprave. V času priprave, ki traja nekako eno leto, bo katehumen spoznal bistvo krščanske vere in mesto Cerkve v verovanju v Cerkev. Biti krščen, biti kristjan, je poklic.

   ŽIVETI KRŠČANSKI POKLIC POMENI:

   – Trdno verovati v Boga.
   – Vsak dan moliti z vsem srcem.
   – Zavzeto sodelovati vsaj vsako nedeljo in vsak praznik pri sveti maši.
   – Redno hoditi k sveti spovedi.
   – Redno se hraniti z Jezusovim Telesom pri svetem obhajilu.
   – Kdor živi kot zakonec, se poroči cerkveno!
   – V času bolezni ali starosti gre k spovedi, prejme sveto obhajilo in bolniško maziljenje.
   – Kristjan si bo močno prizadeval spolnjevati Božje in cerkvene zapovedi.
   – Ljubi vsakega človeka.

   Vernik, ki bo ostal zvest zahtevam svojega krsta, bo mogel oditi s tega sveta »z znamenjem vere«, z vero svojega krsta, v pričakovanju blaženega gledanja Boga, ki je dovršitev vere in v upanju na vstajenje.

   Sestavil Franc Kraner

   Povzeto po: https://www.tilci.si/duhovno/o-zakramentih-in-zakramentalih/39-sveti-krst.html

   Odgovori
6. Miro says:

   9. maja, 2023 at 17:40

   JEZUS: »MIR VAM ZAPUŠČAM, SVOJ MIR VAM DAJEM. NE DAJEM VAM GA, KAKOR GA DAJE SVET.«

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 14,27-31)

   »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši. Slišali ste, da sem vam rekel: ›Odhajam in pridem k vam.‹ Če bi me ljubili, bi se razveselili, da grem k Očetu, saj je Oče večji od mene. In zdaj sem vam povedal, preden se zgodi, da boste verovali, ko se zgodi. Ne bom več veliko govoril z vami, kajti vladar tega sveta prihaja. Meni sicer ne more nič, vendar naj svet spozna, da ljubim Očeta in da delam tako, kakor mi je naročil Oče. Vstanite, pojdimo od tod!«

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+14%2C27-31&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE

   KAJ JE TA MIR, KI GA DAJE BOG? To je predvsem notranji mir, mir srca. Ta mir nam omogoča, da na svet gledamo z upanjem, čeprav je dostikrat razklan zaradi nasilja in sporov.

   Ta mir od Boga je tudi pomoč, zaradi katere lahko sodelujemo, z vso ponižnostjo, pri ustvarjanju miru tam, kjer je ta ogrožen.

   Mir na svetu je tako zelo nujen, če hočemo zmanjšati trpljenje; še posebej zato, da se otrokom današnjega in jutrišnjega dne ne bo treba srečevati z bolečino in negotovostjo.

   Kdo je Bog, je sveti Janez v svojem evangeliju izrazil s slepečim uvidom, v treh besedah: “Bog je ljubezen.” Če bi lahko razumeli samo te tri besede, bi šli daleč, zelo daleč.

   Kaj je tisto, kar nas v teh besedah prevzame? Zakaj nekatere ljubezen pretrese, tako da se zavedo, kako ljubljeni so, celo kako dragoceni so? In zakaj imajo drugi občutek, da ne veljajo nič?

   Ko bi le vsak lahko spoznal, da nam Bog ostaja ob strani celo v brezdanjih globinah naše osamljenosti. Bog vsakomur govori: “Drag si v mojih očeh, spoštujem te in te ljubim.” Da, Bog lahko daje samo svojo ljubezen, to je ves evangelij.

   Da nas Bog ljubi, je resničnost, ki jo včasih težko dojamemo. Ko pa odkrijemo, da je njegova ljubezen predvsem odpuščanje, se naše srce umiri, celo spremeni.

   In v Bogu potem zmoremo pozabiti, kar teži srce; to je izvir, kjer najdemo svežino in nov zagon.

   Se dovolj zavedamo, da nam Bog tako zaupa, da kliče čisto vsakogar izmed nas? Kaj je ta klic? Bog nas vabi, naj ljubimo, kot nas ljubi on. In ni globlje ljubezni od te, da nekdo gre in podari samega sebe, za Boga in za druge.

   Kdor živi iz Boga, izbere ljubezen. In srce, odločeno ljubiti, lahko izžareva brezmejno dobroto. Tistemu, ki skuša ljubiti z zaupanjem, se življenje napolni z vedro lepoto.

   Ljubiti, to pomeni odpuščati, živeti kot ljudje, ki so se spravili. In sprava duši vedno prinese pomlad.

   Bog nas ne pušča samih. Omogoča nam, da napredujemo k občestvu, tistemu občestvu ljubezni, ki je Cerkev, tako skrivnostna in hkrati tako nepogrešljiva …

   Iskanje sprave in miru pomeni boj v lastni notranjosti. To ni lahka pot. Nič, kar je trajnega, ne nastane z lahkoto. Duh občestva ni lahkovernost, temveč večje srce, globoka dobrota.

   Na tej poti bomo včasih naleteli na ovire. Takrat se spomnimo, da je vir miru in občestva v Bogu. In namesto obupavanja bomo nad svoje slabosti klicali njegovega Svetega Duha.

   In vse naše življenje nam bo Sveti Duh omogočal, da se bomo znova in znova odpravljali na pot, od začetka do začetka, k prihodnosti miru.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Božje usmiljenje, izraz njegove največje moči, zaupamo vate!

   Odgovori
7. Miro says:

   9. maja, 2023 at 17:38

   SVETA KATARINA BOLONJSKA: ZAVETNICA SLIKARJEV

   KLARISA SV. KATARINA BOLONJSKA JE OBOŽEVALA GLASBO, POEZIJO, SLIKARSTVO.

   IZ ŽIVLJENJA …

   Sv. Katarina se je rodila 8. septembra 1413 v Bologni v Italiji v plemiški družini. Otroštvo je preživela na dvoru v Ferrari.

   Oboževala je glasbo, poezijo in slikarstvo. Ko se je po očetovi smrti njena mati ponovno poročila, je štirinajstletna Katarina vstopila v red klaris. Vse svoje talente je posvetila redovniškemu življenju, kjer je bila vratarica, pek, perica; opravljala je torej majhna samostanska dela, ne da bi ji bilo izpod časti. Hkrati pa je tudi slikala in igrala. Kasneje so ji zaupali službo voditeljice novink.

   V rodnem mestu v Bologni je ustanovila samostan klaris in ga vodila vse do smrti. Umrla je pri petdesetih letih.

   Svojim novinkam je govorila, da do nebes vodita dve stopnici: ena so dobra dela, druga pa ponižanja, ki jih je veliko v življenju. Za seboj je poleg slikarskih del zapustila tudi Spis o sedmih duhovnih orožjih.

   Sv. Katarino Bolonjsko umetniki upodabljajo v redovni obleki z lilijo ali križem v roki. Ta svetnica je zavetnica umetnikov, slikarjev.

   Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-katarina-bolonjska-zavetnica-slikarjev/2023-05-09/

   Sv. Katarina Bolonjska, prosi za nas!

   Odgovori
8. Miro says:

   8. maja, 2023 at 12:50

   JEZUS: »ČE ME KDO LJUBI, SE BO DRŽAL MOJE BESEDE IN MOJ OČE GA BO LJUBIL. PRIŠLA BOVA K NJEMU IN PREBIVALA PRI NJEM.«

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 14,21-26)

   Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi; kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel.« Juda (ne Iškarijot) mu je rekel: »Gospod, kaj se je zgodilo, da se hočeš razodeti nam, ne pa svetu?« Jezus je odgovoril in mu rekel: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem. Kdor me ne ljubi, se ne drži mojih besed; in beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak od Očeta, ki me je poslal. To sem vam povedal med tem, ko še ostajam pri vas. Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+14%2C21-26&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   KDOR IMA MOJE ZAPOVEDI, ME LJUBI

   Kdor ima moje zapovedi in jih spolnjuje, me ljubi«. Po domače bi rekli: ljubezen do Boga je treba pokazati z dejanji. Tudi starši se ne zadovoljijo s tem, da jim otroci z besedami ponavljajo: »Rad te imam.« Če ne upoštevajo njihovih želja in ukazov, njihova ljubezen nima nobene življenjske vrednosti.

   Preskusni kamen naše ljubezni do Boga, kar je dejansko naša vera, je uresničevanje Jezusove največje zapovedi. V njej je povzetih deset Božjih zapovedi, ki urejajo človekov odnos do Boga, Stvarnika in Očeta, in do soljudi, ki so zaradi skupnega Očeta naši pravi bratje in sestre. V obe smeri ima ta »največja zapoved« enako težo. Pobožen ljudomrznež je od Boga bolj oddaljen kot pa tisti, ki zna ustvarjati prisrčne medčloveške odnose, čeprav Boga z jezikom ne priznava.

   Pomembno se je odpreti delovanju Svetega Duha. Jezus obljublja apostolom in vsem svojim učencem Duha resnice. To je tista oživljajoča moč, ki v nas, če mu ne postavljamo ovir, rodi sadove krščanskega življenja, življenja po Božjih zapovedih.

   Apostol Pavel v svojem pismu Galačanom našteva za življenje silno dragocene »sadove Duha: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladovanje«. Roditi te sadove pomeni »imeti Jezusove zapovedi in jih spolnjevati«. Ali z drugimi besedami – ljubiti Boga.

   Naše krščanstvo se mora »učlovečiti«. To zahtevo je izrazila Cerkev na pragu tretjega krščanskega tisočletja, ko pravi: »Veselje in upanje, žalost in tesnoba današnjih ljudi, posebno ubogih in vseh kakorkoli trpečih, je hkrati tudi veselje in upanje, žalost in tesnoba Kristusovih učencev.«

   Jezus kot “dokaza” naše ljubezni ne izpostavlja redne molitve ali hoje k maši. Ne imenitnih besed ali poglobljenih misli. Niti velikih pobožnosti. “Kdor me ljubi, mi je poslušen.” Pazi na moje besede kot stražar. Ker biti poslušen Jezusu pomeni biti poslušen Očetu. Kdor pa je poslušen Očetu, mu dela največje veselje, saj gradi Kraljestvo. Pa saj vemo, da ljubezen ni v velikih početjih, ampak v združitvi src. Če torej združimo svoje srce z Bogom v tem, da vztrajno in brez prenehanja delamo dobro iz ljubezni, je to tisto, kar hoče Bog. Kaj pa hoče Bog nas vedno znova spominja in poučuje Sveti duh, ki nam je učencem podarjen.

   Končno si vsakdo izmed nas želi biti ljubljen ne zaradi tega, ker je uspešen, strpen, nadarjen ali bogat, ampak zato, ker je enkratna in neponovljiva oseba. Tako ljubi Bog svoje ljudstvo in tako ljubi vsakega izmed nas in tako želi, da ljubimo drug drugega. In v tem je tudi rešitev: najprej moramo mi okušati neskončno božjo ljubezen do nas in šele potem bomo lahko v moči te ljubezni mi ljubili druge. Neizpodbitno namreč velja, da samo ljubljen človek lahko ljubi, kakor tudi neizpodbitno velja, da ranjeni človek rani. Jezus nas vabi, da odpremo svoje srce za Boga in za svojega bližnjega. Predvsem pa odprimo svoje srce za neskončno Božjo ljubezen, da bomo v moči te ljubezni ljubili druge ljudi.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Miro says:

     8. maja, 2023 at 12:51

     https://portal.pridi.com/2023/05/07/8-maj-kdor-ima-moje-zapovedi-me-ljubi/

     Odgovori
9. Miro says:

   7. maja, 2023 at 15:53

   PAPEŽ FRANČIŠEK: POGLEJTE KOMPAS, KAKO PRITI V NEBO. LJUBITI JEZUSA, KI JE POT

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 14,1-12)

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+14%2C1-12&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   »DRAGI BRATJE IN SESTRE, DOBER DAN! EVANGELIJ (Jn 14,1-12) DANAŠNJEGA BOGOSLUŽJA JE VZET IZ JEZUSOVEGA ZADNJEGA GOVORA PRED NJEGOVO SMRTJO.« S TEMI BESEDAMI JE PAPEŽ FRANČIŠEK ZAČEL NAGOVOR PRED OPOLDANSKO MOLITVIJO RADUJ SE, KRALJICA NEBEŠKA, Z OKNA APOSTOLSKE PALAČE NA TRGU SV. PETRA NA DANAŠNJO 5. VELIKONOČNO NEDELJO. (po zapisu p. Ivana Hercega)

   Srce učencev je vznemirjeno, toda Gospod jim nameni pomirjajoče besede, saj jih povabi, naj jih ne bo strah. »Ne bojte se«. On jih namreč ne zapušča, temveč gre, da jim pripravi prostor in da jih vodi proti temu cilju. Gospod namreč danes pokaže vsem nam čudovit prostor kam iti in istočasno nam pove, kako tja iti. Pokaže nam pot po kateri hoditi. Pove nam kam iti in kako iti tja.

   Najprej kam iti. Jezus vidi vznemirjenost učencev, njihov strah, da bodo zapuščeni, ravno tako, kot se zgodi nam, ko smo prisiljeni ločiti se od nekoga, ki ga imamo radi. Zato pravi: »Grem, da vam pripravim prostor, […], da boste tudi vi tam, kjer sem jaz« (vv. 2-3). Jezus uporablja družinsko podobo doma, kraja odnosov in intimnosti. V Očetovi hiši – pravi svojim prijateljem in tudi vsakemu od nas – je prostor zate, zato si dobrodošel in boš sprejet s toplino objema in jaz sem v nebesih, da ti pripravim prostor! Pripravlja nam očetov objem in prostor za vso večnost.

   Bratje in sestre, ta Beseda je za nas vir tolažbe in upanja. Jezus se ni ločil od nas, temveč nam je odprl pot in tudi v naprej naš končni cilj, ki je srečanje z Bogom Očetom, v katerega srcu je prostor za vsakega od nas. Torej, ko čutimo napor, izgubljenost ali celo zgrešenost, se spomnimo, kam je namenjena naša pot. Izpred oči ne smemo izgubiti cilja, četudi dandanes tvegamo, da nanj pozabimo, da pozabimo na vprašanja o cilju, tista pomembna: Kam gremo? Proti komu hodimo? Zakaj je vredno živeti? Brez teh vprašanj skrčimo življenje samo na sedanjost in mislimo, da moramo, kolikor je le mogoče uživati ga in tako pridemo do tega, da preživljamo dan brez kakršnegakoli namena, brez cilja. Naša domovina pa je v nebesih (prim. Flp 3,20). Ne pozabimo na veličino in lepoto cilja!

   Ko je enkrat cilj znan, se tudi mi, kakor apostol Tomaž v današnjem evangeliju, vprašamo: kako priti tja? Včasih, še zlasti, ko je potrebno soočiti se s težkimi problemi in je občutek, da je zlo močnejše, nam pride, da se vprašamo: kaj moram storiti, po kateri poti iti? Prisluhnimo Jezusovemu odgovoru: »Jaz sem pot, resnica in življenje« (Jn 14,6). Jezus sam je pot po kateri hoditi, da bi živeli v resnici in imeli življenje v obilju. On je pot in zato vera Vanj ni »paket idej«, ki jih moramo verovati, ampak pot, ki jo je potrebno prehoditi, opraviti potovanje, hoditi z Njim. Torej hoditi za Jezusom, ker On je pot, ki vodi v srečo, ki nikoli ne zaide. Hoditi za Jezusom in tudi posnemati ga, še zlasti z dejanji bližine in usmiljenja do drugih. Poglejte kompas, kako priti v nebo: ljubiti Jezusa, Pot in postati znamenja njegove ljubezni na zemlji.

   Bratje in sestre, živimo sedanjost, vzemimo ga v roke, a ne pustimo se mu premagati. Glejmo navzgor, v nebo, spominjajmo se cilja, pomislimo, da smo poklicani za večnost, za srečanje z Bogom. In iz nebes v srce obnovimo izbiro za Jezusa, izbiro, da bi ga ljubili in hodili za njim.

   Devica Marija, ki je hodila za Jezusom in že prišla na cilj, naj podpira naše upanje.

   Odgovori
   • Miro says:

     7. maja, 2023 at 15:53

     Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-05/papez-francisek-poglejte-kompas-kako-priti-v-nebo-ljubiti-jez.html

     Marija, Kraljica majnika, prosi za nas!

     Odgovori
10. Miro says:

    6. maja, 2023 at 16:54

    JEZUS: »ČE STE SPOZNALI MENE, BOSTE SPOZNALI TUDI MOJEGA OČETA. OD ZDAJ GA POZNATE IN VIDELI STE GA.«

    Z SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 14,7-14)

    »Če ste spoznali mene, boste spoznali tudi mojega Očeta. Od zdaj ga poznate in videli ste ga.« Filip mu je rekel: »Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.« Jezus mu je dejal: »Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal? Kdor je videl mene, je videl Očeta. Kako moreš ti reči: ›Pokaži nam Očeta.‹ Mar ne veruješ, da sem jaz v Očetu in Oče v meni? Besed, ki vam jih govorim, ne govorim sam od sebe; ampak Oče, ki ostaja v meni, opravlja svoja dela. Verujte mi, da sem jaz v Očetu in Oče v meni; če pa tega ne verujete, verujte zaradi del samih.

    Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal, in še večja kot ta bo opravljal, ker grem jaz k Očetu. Kar koli boste prosili v mojem imenu, bom storil, da bo Oče poveličan v Sinu. Če me boste kaj prosili v mojem imenu, bom jaz to storil.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+14%2C7-14&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    POKAŽI NAM OČETA

    Videti Boga je nekakšno prahrepenenje človekovega srca, za katerega bi nam lahko celo prišlo na misel, da je bogokletno. Da gre za nekakšno trmasto odklanjanje skrivnosti, »ki je bila skrita pred veki in rodovi« (Kol 1,26). Da je to nekakšna ošabna želja ali celo hotenje, da bi sami odmaknili zagrinjalo, ki ga edini »odgrinja šele Kristus« (2 Kor 3,14). A velja, kar je Bog povedal Mojzesu: »Noben človek me ne more videti in ostati živ« (2 Mz 33,20).

    Pa ni bilo vedno tako. Pred grehom se je človek pogovarjal z Bogom iz obličja v obličje. Nobene prepreke ni bilo med njima, nobene slepote na človekovem srcu. Ko pa je svoje srce odprl grehu in dovolil, da ga je prevzel dvom nad brezpogojno Božjo ljubeznijo, je ugasnila luč, ki je do tedaj napolnjevala njegove oči in njegovo srce, luč, v kateri je sebe in svojo ženo videl v vsej lepoti, s katero sta bila ustvarjena, in se je potopil v temo, polno strahu in bega.

    Morda bi nam bilo bolj všeč, če bi Bog bil zgolj v nebesih. To se bolj sklada z njegovim veličastvom. Prostranstvo in neskončnost bi po naših prestavah bolj ustrezala njegovi vsemogočnosti. Ker pa je Beseda postala meso in se naselila med nami, ker je postal pravi človek, čeprav je ostal tudi pravi Bog, mu je ostal samo šotor. Tudi ta njegov šotor iz mesa. Ker je človek, se njegove rane lahko vnamejo. Potrebuje pomoč, potreben je usmiljenja. Papež Frančišek spodbuja: »Ne popuščajmo skušnjavi brezbrižnosti do drugih, zlasti do najslabotnejših; ne navadimo se pogledati stran, ampak si vsak dan konkretno prizadevajmo za oblikovanje skupnosti, ki jo sestavljajo bratje, ki se med seboj sprejemajo in skrbijo drug za drugega« (Kultura skrbi, 9).

    Brez tega pogleda, ki ga osvetljuje luč učlovečenega Kristusa, bodo naše oči lahko zelo dobro videle dogajanje okoli nas, srce pa bo ostalo zatemnjeno; srce ne bo videlo, na kakšen način se je Beseda naselila med nami. Opravljali bomo molitve, izpolnjevali svoje dolžnosti, ne bo pa prišlo do tistega milostnega trenutka, v katerem bi odkrili učlovečeni Jezusov obraz in v njem prepoznali Boga, ki ga ni nikoli nihče videl. Na Filipovo prošnjo: »Gospod, pokaži nam Očeta,« je Jezus odgovoril: »Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal? Kdor je videl mene, je videl Očeta« (Jn 14,9).

    Toliko časa sem med vami in me nisi spoznal? Jezusa je nemogoče spoznati, če nam on sam ne razsvetli oči. Morali bomo v Marijino šolo. Ona je, kot nam je dobro znano, besede in dogodke ohranila v srcu in jih premišljevala. Srce je odkrivalo pomen vsega, kar je doživljala ob svojem Sinu. Naj tudi nas uči tega premišljujočega poslušanja in gledanja, da bomo vedno globlje odkrivali, v kakšno upanje smo poklicani in kakšna dediščina nam je podarjena v tej Besedi, ki je bila v začetku in je po njej nastalo vse, kar je nastalega.

    Gotovo je Filip tukaj dosegel izredno visoko duhovno napetost in vendar sliši v odgovor: \”Tako dolgo sem med vami, in me nisi spoznal, Filip.\” Stojimo pred nenavadno razlago téme vztrajanja in čutimo, da se obrača na vsakega izmed nas.
    Opažamo, da je treba besedo \”me nisi spoznal\”, prevedeno v novozavezno govorico, pri poglobljenem branju razumeti v luči Jezusove besede Pavlu: \”Zakaj me preganjaš?\” Izrazi \”me nisi spoznal\”, \”me preganjaš\”, \”me ljubiš\”, vse to se nanaša na jaz Jezusa in Cerkve, v kateri človek zre tisto obličje Očeta, ki ga želi zreti in zaradi česar je bil ustvarjen; njegovo srce je nemirno, dokler ga ne uzre.
    To je dar vztrajanja; ne samo trmoglavo držati se nečesa, ampak vsak dan v skupnosti, v evharistiji, v Besedi, v Cerkvi, v skrivnostni Jezusovi navzočnosti, v sodobnosti svetega Duha zreti Očetovo obličje. In potem živeti, kakor da bi že prišli do cilja, ker nam je ta cilj dan vsak trenutek našega popotovanja.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, izraz njegove največje moči, zaupamo vate!

    Odgovori
    • Miro says:

      6. maja, 2023 at 16:55

      https://portal.pridi.com/2023/05/05/3-april-pokazi-nam-oceta/

      Odgovori