Članki za dušo

14.998 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   12. junija, 2023 at 14:19

   SVETI GAŠPER BERTONI: ČASTILEC KRISTUSOVIH RAN

   SV. GAŠPER BERTONI JE BIL ODLIČEN PRIDIGAR IN JE DOBIL NAZIV “APOSTOLSKI MISIJONAR”

   Rodil se je leta 1777 v Veroni v zelo verni družini. V bogoslovno semenišče je vstopil v času francoske revolucije.

   Ko je bil pri triindvajsetih letih posvečen v duhovnika, so mu zaupali predvsem pastoralo mladih. Leta 1810 ga je škof imenoval za rektorja semenišča, kjer je v zelo kratkem času veliko dosegel. V tem času, ko je bil papež Pij VII. Napoleonov zapornik, je Bertoni molil in podpiral papeža.

   Gašper je imel mistične darove. Cenjen je bil kot duhovni spremljevalec. Ljudje, vladarji in škofje so prihajali k njemu po nasvete. Bil je izjemen pridigar, tako da je dobil naziv »apostolski misijonar«.

   Njegovo pastoralno delo je bilo zaznamovano z ustanovitvijo Marijinega oratorija in češčenjem petih Kristusovih ran ter ustanavljanjem šol za revne. Leta 1816 je ustanovil skupnost »Padri Stimmatini« za dušno oskrbo in ljudske misijone.

   Umrl je 12. junija leta 1853, v 75 letu starosti.

   Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-gasper-bertoni-castilec-kristusovih-ran/2023-06-12/

   Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran, zaupamo vate!
   Sv. Gašper Bertoni, prosi za nas!

   Odgovori
2. Miro says:

   11. junija, 2023 at 9:11

   HODI ZA MENOJ!

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 9,9-13)

   Tisti čas je šel Jezus mimo in zagledal moža, Mateja po imenu, ki je sedél pri mitnici, in mu je rekel: »Hôdi za menoj!« In ta je vstal in šel za njim. Medtem ko je bil v hiši pri mizi, je prišlo precéj cestninarjev in grešnikov. Jedli so z Jezusom in njegovimi učenci. Farizeji so to opazili in govorili njegovim učencem: »Zakaj vaš učitelj jé s cestninarji in grešniki?« On pa je to slišal in rekel: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Pojdite in se poučite, kaj pomenijo besede: Usmiljenja hočem in ne žrtve. Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.«

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE

   Matej je bil cestninar, izterjevalec davkov za rimsko cesarstvo, in zato je veljal za grešnika. Jezus pa ga je poklical, naj mu sledi in postane njegov učenec. Matej sprejme klic ter Jezusa in njegove učence povabi k sebi domov na večerjo. A med farizeji in Jezusovimi učenci pride do razprave, zakaj jedo s cestninarji in grešniki. Jezus se jih namreč ni izogibal, ampak je obiskoval njihove hiše in sedel ob njih. To je pomenilo, da so tudi oni lahko postali njegovi učenci. To, da smo kristjani, nas ne naredi brezhibne. Kakor cestninar Matej, vsak med nami, kljub svojim grehom, zaupa v Gospodovo milost. S tem, ko je Jezus poklical Mateja, je grešnikom pokazal, da ne gleda na njihovo preteklost, socialni položaj, zunanja pravila, ampak jih odpira za novo prihodnost. Dovolj je odgovoriti na povabilo s ponižnim in iskrenim srcem. Cerkev ni skupnost popolnih, ampak skupnost učencev na poti, ki hodijo za Gospodom, ker so se prepoznali kot grešniki in kot potrebni njegovega odpuščanja. Krščansko življenje je torej šola ponižnosti, ki odpira za milost.

   Takšnega obnašanja ne more sprejeti nekdo, ki se ima za pravičnega in boljšega od drugih. Ošabnost in napuh ne dovolita, da bi se videl kot potreben zveličanja, ampak preprečujeta videti usmiljeno Božje obličje ter delovati z usmiljenjem. Sta kakor zid, ki preprečuje odnos z Bogom. Jezusovo poslanstvo pa je ravno to: priti iskat vsakega med nami, da bi ozdravil naše rane in nas poklical, naj mu sledimo z ljubeznijo. ‘Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni’, je povedal sam Jezus, ki se tukaj pokaže kot dober zdravnik. Pred Jezusom ni noben grešnik izključen, kajti ozdravljajoča Božja moč ne pozna bolezni, ki je ne bi mogla ozdraviti. To nam mora vliti zaupanje in srce odpreti za Gospoda, da ga bo lahko ozdravil.

   Če farizeji v povabljenih vidijo samo grešnike in z njimi nočejo sedeti, pa jih Jezus spomni, da so tudi oni povabljenci Boga. Na ta način sedeti za mizo z Jezusom pomeni, da nas on spremeni in reši. V krščanski skupnosti je Jezusova gostija dvojna, je gostija Besede in gostija Evharistije. To sta zdravili, s katerima nas Božji Zdravnik ozdravlja in hrani. Z Besedo se nam razodeva in nas vabi k dialogu med prijatelji. Jezus se ni bal pogovarjanja z grešniki – vse je ljubil. Evharistija pa nas hrani s samim Jezusovim življenjem. Kot izredno močno zdravilo na skrivnosten način neprestano obnavlja milost našega krsta.

   Jezus pogovor s farizeji zaključi z besedami: ‘Pojdite in se poučite, kaj pomenijo besede: Usmiljenja hočem in ne žrtve’. To pomeni, vdanost srca, ki prizna svoje grehe, ki se pokesa in ponovno postane zvesto zavezi z Bogom. Brez skesanega srca je namreč vsako versko dejanje neučinkovito. Farizeji so bili na videz zelo verni, a niso bili pripravljeni deliti mize s cestninarji in grešniki; niso priznavali možnosti za kesanje in torej za ozdravitev; na prvo mesto niso postavljali usmiljenja; čeprav so bili zvesti varuhi postave, niso poznali Božjega srca.

   Vsi smo povabljeni na Gospodovo gostijo. Sprejmimo povabilo in sedimo k Jezusu in njegovim učencem. Učimo se gledati z usmiljenjem in v vsakem od njih videti povabljenca. Vsi smo učenci, ki potrebujemo, da izkusimo in živimo tolažilno Jezusovo besedo. Vsi potrebujemo, da nas hrani Božje usmiljenje, kajti to je izvir, iz katerega izvira naše zveličanje.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   https://portal.pridi.com/2023/06/10/11-junij-jezus-poklice-mateja-10-navadna-nedelja/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

   Odgovori
3. Miro says:

   11. junija, 2023 at 9:09

   SVETI BARNABA: PRIPROŠNJIK PROTI PREPIROM

   PRI NAS JE ZNAN VREMENSKI PREGOVOR: »ČE SVETI BARNABA DEŽI, BODO JESENI GROZDJA POLNE KADI.«

   IZ ŽIVLJENJA …

   O sv. Barnabu vemo le toliko, kolikor izvemo o njem iz Apostolskih del.

   Po rodu je bil Jud iz Cipra. Bil je eden izmed dvainsedemdesetih Jezusovih učencev, ki so Jezusu sledili od njegovega krsta v Jordanu. Pripada mu sicer častni naslov “apostol”, čeprav ga Jezus ni izrecno povabil med dvanajstere apostole, ampak le med učence.

   Bil je med prvimi, ki je sprejel krščanstvo s spremembo imena: od rojstva se je imenoval Jožef, od srečanja z Jezusom naprej pa Barnaba. Del svojega premoženja je prodal, denar pa položil k nogam apostolov. Pozneje so Barnabu poverili vodstvo antiohijske Cerkve.

   Zelo je bil povezan s sv. Pavlom, tako da nekateri menijo, da je bil skupaj z njim Gamalielov učenec. Spreobrnjenega Pavla je predstavil krščanski skupnosti v Jeruzalemu. Pavla je poklical iz Tarza in ga vključil v pastoralno delo v Antiohiji. Pavel in Barnaba sta se odpravila na štiriletno misijonsko potovanje po Cipru in Mali Aziji. Leta 49 sta se udeležila prvega apostolskega zbora, ki je bil v Jeruzalemu, nato pa sta se ločila zaradi Marka. Barnaba se je z Markom poslušno odpravil na Ciper, kjer je dolga leta oznanjal evangelij in ozdravljal bolne. Po izročilu so ga okoli leta 61 na njegovem rodnem Cipru kamenjali.

   Umetniki ga upodabljajo z evangeljsko knjigo, s kamnom ali oljčno vejico, ko ozdravlja bolne; pogosto ga upodabljajo skupaj z apostolom Pavlom.

   Sv. Barnaba je priprošnjik proti padanju kamenja, neurju, prepirom, nesoglasjem in žalosti. Je mirovnik.

   Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-barnaba-zoper-prepirom/2023-06-11/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Sv. Barnaba, prosi za nas!

   Odgovori
4. Miro says:

   10. junija, 2023 at 11:47

   UBOGA VDOVA DAJE VSE

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 12,38-44)

   Tisti čas je govoril Jezus množicam o svojem nauku: »Varujte se pismoukov, ki radi hodijo v dolgih oblačilih in imajo radi pozdrave na trgih, prve sedeže v shodnicah in prva mesta pri gostijah; ki vdovam požirajo hiše, medtem ko hinavsko opravljajo dolge molitve; te bo zadela hujša obsodba.«

   In sédel je nasproti zakladnici in gledal, kako ljudje mečejo denar v zakladnico. Mnogo bogatih je veliko vrglo. Ko pa je prišla neka uboga vdova, je vrgla dva novčiča. In poklical je svoje učence ter jim rekel: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več ko vsi, kateri so metali v zakladnico. Vsi so namreč vrgli od tega, česar imajo v izobilju, ta pa je vrgla od svojega uboštva vse, kar je imela, vse svoje premoženje.«

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE

   Danes Jezus postavlja pred nas ubogo vdovo, ki je vrgla v tempeljsko zakladnico dva novčiča. Pravi, da je dala »več kot vsi, da je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.« Kaj naj bi to bilo in k čemu nas takšna drža lahko spodbuja? Kaj je dejansko dala uboga vdova, kaj je imela? Predstavljam si, da dva novčiča nista bila ne vem koliko vredna. Vdova je najbrž živela zelo revno, lahko bi rekli iz rok v usta. Kar je zaslužila s svojim delom, to je imela za sproti, za hrano, za obleko, za ogrevanje in razsvetljavo. Vse je bilo dobesedno iz rok v usta. Z bankami in hranjenjem večjih vsot denarja se revež ne ukvarja, takrat pa tega sploh ni bilo.

   To, kar je dala uboga vdova, je bilo tisto, kar je potrebovala za sproti in je sproti tudi dobila. Ob vsakodnevnem služenju ali beračenju je vdova zaslužila ravno toliko, da je lahko preživela. Včasih je bila gotovo lačna. Kaj je dala s tem, ko je dala edino, kar je tisti dan oz. tiste dni zaslužila? Tvegala je, da bo naslednji dan ali dva lačna, da jo bo zeblo, a je zaupala, da bo Bog, od katerega je vse prejela, poskrbel. Kakor skrbi zanjo vse dni, si je mislila, bo poskrbel tudi za jutrišnji dan.

   Če pogledamo, uboga vdova ni dala s sebe obleke, niti ni prodala stanovanja. Ne gre toliko za vsoto, kakor za držo. Bogu je izročila sebe, izrazila mu je globoko zaupanje, vero, da on poskrbi. Kaj to pomeni za naše vsakdanje življenje? Da postrgamo, če imamo kaj na banki? Ne! Da kaj prodamo? Tudi ne. Ampak da se vprašamo, na čem gradimo jutrišnji dan. Na lastni moči in gotovosti, kakor farizeji ali v zaupanju v dobrega nebeškega Očeta, ki bo poskrbel za nas.

   Vsi ste gotovo v življenju morali že marsikdaj zaupati Bogu, da bo poskrbel, da bo prav, in verjamem, da ste mu. Zgled uboge vdove nas vabi, naj vsak dan znova, še posebej pri sveti maši, Bogu izročimo svoje življenje, odnose in delo. Vemo, da bi včasih radi imeli vse v svojih rokah, a to ni dobro. Koliko je nemirnih, obupanih in depresivnih ljudi iz preprostega vzroka – nezaupanje, da bo Bog poskrbel. Koliko je nepotrebnega naprezanja, da bi si zagotovili vse, pa to preprosto ni v naši moči.

   Vsako obdobje ima svoje skrbi. Izročati Bogu vse, kar potrebujemo za življenje, je velika modrost zaupanja. Izvira iz hvaležnosti, prinaša veselje in daje svobodo. Tega danes še kako potrebujemo.

   Bogu izročiti vse, kar potrebujemo za življenje, pomeni zaupati Bogu svoje življenje. Od njega smo ga prejeli kot dar in samo On lahko resnično poskrbi za nas. Če bomo po farizejsko stavili nase, se postavljali s svojo močjo, bomo razočarani. Če bomo gojili zaupanje, nas Bog zagotovo ne bo razočaral. Nadaljujmo torej vajo v hvaležnosti. Naj nas hvaležnost utrjuje v zaupanju. Izročajmo Bogu vse, on bo poskrbel za nas.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   https://portal.pridi.com/2023/06/09/10-junij-uboga-vdova-daje-vse/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

   Odgovori
5. Miro says:

   10. junija, 2023 at 11:46

   BL. EVSTAHIJ KUGLER: “POSTREŠČEK”, NOSAČ PRTLJAGE

   BR. EVSTAHIJ JE BIL VELIK MOŽ V DEJANJIH. SAMEGA SEBE JE IMEL ZA »POSTREŠČKA«, ZA NOSAČA PRTLJAGE OZ. KOVČKOV SOLJUDI, SOBRATOV. TO JE BILA NJEGOVA VELIČINA! IN MOLITEV JE POSTAVIL V SREDINO SVOJEGA VSAKDANA.

   IZ ŽIVLJENJA …

   Rodil se je kot Jožef Kugler 15. januarja 1867 v kmečki družini v vasi Neuhaus pri Nittenau v Nemčiji kot najmlajši od šestih otrok. Po očetovi smrti je pri štirinajstih letih pustil šolo in opravil vajeništvo za ključavničarja, a je malo pred koncem urjenja padel z odra in utrpel zapleten odprt zlom na desni nogi.

   Ko se je v Reichenbachu zdravil, je zdaj šepavi mladenič spoznal bolnišniški red sv. Janeza od Boga (Barmherzige Brüder), ki je v nekdanjem benediktinskem samostanu zgradil objekt za invalide. Očaran nad življenjem bratov se je kmalu (leta 1893) odločil vstopiti v ta red, a ne brez težav, kajti sobratje so sprva zavračali invalide. Leta 1893/84 je študiral na medicinski šoli za negovalca. Z redovno obleko je dobil tudi redovno ime brat Evstahij. Večne zaobljube je naredil leta 1898.

   Brat Evstahij je bil prior v več redovnih hišah (Straubing, Gremsdorf, Neuburg an der Donau), dokler ni bil leta 1925 izvoljen za provinciala bavarske redovne province; to funkcijo je opravljal 21 let – vse do svoje smrti. Sobratje so ga namreč za provinciala izvolili kar petkrat.

   Njegov največji dosežek pa je bila izgradnja bolnišnice v Regensburgu, v kateri je sam 10. julija 1946 umrl, star 79 let.

   Za blaženega je bil razglašen leta 2009.

   Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/bl-evstahij-kugler-postrescek-nosac-prtljage/2023-06-10

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Bl. Evstahij, prosi za nas!

   Odgovori
6. Miro says:

   9. junija, 2023 at 13:57

   DAVID

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 12,35-37)

   Tisti čas se je oglasil Jezus, ko je učil v templju, in dejal: »Kako da pismouki pravijo, da je Kristus Davidov sin? Sam David je rekel v Svetem Duhu: ›Gospod je rekel mojemu Gospodu: Sedi na mojo desnico, dokler ne položim tvojih sovražnikov pod tvoje noge.‹ David sam ga je torej imenoval Gospoda, kako je potem njegov sin?« In velika množica ga je rada poslušala.

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE

   Osrednja figura v današnjem evangeliju je David.

   Kdo je David? David je človek vodenja. Realnost jemlje takšno, kot je. Prva Davidova drža je torej tale: da bi se branil, ne uporabi ne Boga in ne svojega ljudstva. In to je ljubezen kralja do svojega Boga in svojega ljudstva. David je kralj grešnik, kot vemo iz pripovedi, a je tudi kralj, ki ima zelo veliko ljubezen. Zelo je bil navezan na svojega Boga in zelo navezan na svoje ljudstvo; da bi se branil, ne uporabi ne Boga in ne ljudstva. V težkih življenjskih trenutkih se zgodi, da se morda sredi obupa nekdo brani, kot se lahko, in tudi uporabi Boga in uporabi ljudi. Davidova drža pa je drugačna: ne uporabi Boga in ne svojega ljudstva.

   Druga Davidova drža je drža spokornosti. Odide na Oljsko goro in joče, hodi bos in glavo ima zakrito. Tudi vsi ljudje, ki so bili z njim, so si zakrili glave, šli z njim in jokali. Zares gre za spokorno hojo. Morda je David v svojem srcu razmišljal o mnogih slabih stvareh, o grehih, ki jih je storil, o tem, da ni nedolžen. Morda misli, da ni pravično, da ga je sin izdal, a prizna, da sam ni nek svetnik ter izbere spokornost. Ta Davidov vzpon na goro nas spominja na Jezusovo vzpenjanje: Tudi On žalosten, bos, s svojim križem se vzpenja na goro. David sprejme žalovanje in joče. Mi, ko se nam v življenju zgodi kaj podobnega, imamo ta instinkt, da se hočemo vedno opravičiti. David pa je realist in hoče rešiti Božjo barko, njegovo ljudstvo, in izbere pot kesanja. Je velik grešnik in velik svetnik. In samo Bog ve, kako gresta ti dve stvari skupaj.

   Namesto da bi izbral maščevanje za mnoge žalitve, se odloči zaupati Bogu. Tretja Davidova drža je drža zaupanja v Gospoda. Davidov odziv lahko pomaga tudi nam, kajti vsi mi gremo v življenju skozi temne trenutke in preizkušnje.

   To so torej tri Davidove drže: ne se pogajati z Bogom …; sprejeti pokoro in objokovati svoje napake; ne vzeti pravice v svoje roke, ampak zaupati v Boga. Človek, ki ljubi Boga, ljubi njegovo ljudstvo in se o njem ne pogaja; človek, ki se ima za grešnika in se spokori; človek, ki je gotov v svojega Boga in vanj zaupa. David je svetnik in mi ga častimo kot svetnika. Prosimo ga, naj nas nauči teh drž v težkih življenjskih trenutkih.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   https://portal.pridi.com/2023/06/08/9-junij-david/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
   Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

   Odgovori
7. Miro says:

   9. junija, 2023 at 13:56

   SVETI EFREM SIRSKI: HARFA SVETEGA DUHA, MARIJIN PEVEC

   SV. EFREM SIRSKI JE BIL VELIK ČASTILEC DEVICE MARIJE. OHRANJENIH JE VEČ NJEGOVIH TEOLOŠKIH KNJIG. NJEGOVE PESNITVE SO SLUŽILE POUKU O VERI IN OLEPŠANJU BOGOSLUŽJA, ZARADI ČESAR MU PRAVIJO TUDI »HARFA SVETEGA DUHA«.

   IZ ŽIVLJENJA …

   Sv. Efrem Sirski je rojen v času cesarja Konstantina Velikega v krščanski družini v Nisibisu v Siriji, to je danes Nusaibin v Turčiji.

   Kljub temu, da je bil vzgojen v krščanski družini, je bil po tedanjem običaju krščen šele pri osemnajstih letih. Najprej je deloval v svojem rodnem kraju, in sicer kot razlagalec Svetega pisma, polemik, pridigar in verski pesnik.

   Po padcu Nisibisa v perzijske roke pa se je preseli v Edeso (danes Urfa v Turčiji), kjer je škofu pomagal ustanoviti teološko šolo. Tu je najprej živel kot puščavnik v skalni votlini asketsko življenje, a je kmalu začel poučevati na šoli. Še naprej pa je deloval kot pridigar in pisal knjige. Pisal je predvsem himne, pesmi in biblijske komentarje.

   Čeprav ni bil duhovnik, ampak le diakon, je bil med ljudmi zelo spoštovan zaradi pobožnosti in modrosti, še posebej zaradi izrednega pesniškega daru.

   V svojih spisih zavrača krive nauke svojega časa. Bil je velik častilec Device Marije, zato ne preseneča, da je napisal najlepše strani o Marijini vlogi pri Jezusovi inkarnaciji. Ohranjenih je več njegovih teoloških knjig. Njegove pesnitve so služile pouku o pravovernosti in olepšanju bogoslužja sirske cerkve. Zato mu pravijo tudi »harfa Svetega Duha«.

   Umrl je zelo star leta 373. Cerkev ga je leta 1920 razglasila za cerkvenega učitelja.

   Sv. Efrem Sirski je zavetnik duhovnih učiteljev in voditeljev. Umetniki ga najpogosteje upodabljajo kot diakona z brado, med pisanjem knjige, s knjigo ali vinom.

   Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-efrem-sirski-harfasvetega-duha-marijin-pevec/2023-06-09/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Sv. Efrem Sirski, prosi za nas!

   Odgovori
8. Miro says:

   8. junija, 2023 at 20:07

   KATEHEZA NAMENJENA SV. TEREZIJI DETETA JEZUSA: SRCE, KI PRITEGUJE K LJUBEZNI IN PRIBLIŽUJE K BOGU

   PAPEŽ FRANČIŠEK JE KATEHEZO MED SPLOŠNO AVDIENCO V SREDO, 7. JUNIJA, NAMENIL SVETI TEREZIJI DETETA JEZUSA, CERKVENI UČITELJICI IN ZAVETNICI MISIJONOV. KOT JE DEJAL, JE MISIJONAR VSAK, KI TAM, KJER JE, ŽIVI KOT ORODJE BOŽJE LJUBEZNI TER SI PRIZADEVA, DA PO NJEGOVEM PRIČEVANJU, MOLITVI IN PRIPROŠNJI, LJUDJE PRIBLIŽAJO JEZUSU. (po zapisu Andreje Červek)

   Med splošno avdienco so na Trgu svetega Petra bile izpostavljene relikvije te karmeličanske redovnice. Letos namreč mineva 150 let od njenega rojstva – rodila se je 2. januarja 1873 v Franciji. Sveti oče, ki je ob koncu splošne avdience pred relikvije svete Terezije položil belo vrtnico, je napovedal, da ji namerava ob tej obletnici posvetiti apostolsko pismo.

   SVETOPISEMSKI ODLOMEK: Lk 15,4-7

   Jezus jim je rekel: »Kdo izmed vas, ki ima sto ovc, pa izgubi eno od njih, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in gre za izgubljeno, dokler je ne najde? In ko jo najde, jo vesel zadene na rame. Ko pride domov, skliče prijatelje in sosede ter jim pravi: ›Veselite se z menoj, kajti našel sem ovco, ki se je izgubila.‹ Povem vam: Prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja.«

   Kateheza: Pričevalci: sveta Terezija Deteta Jezusa, zavetnica misijonov

   https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-06/kateheza-splosna-avdienca-sv-terezija-deteta-jezusa.html

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Sv. Terezija Deteta Jezusa, prosi za nas!

   Odgovori
9. Miro says:

   8. junija, 2023 at 8:39

   PRAZNIK SV. REŠNJEGA TELESA IN KRVI

   NA TA DAN OBHAJAMO JEZUSOVO NAVZOČNOST V ZAKRAMENTU SV. REŠNJEGA TELESA IN KRVI – EVHARISTIJE, KI JE SREDIŠČE KRŠČANSKE VERE IN ZAKRAMENTALNEGA ŽIVLJENJA VERNIH.

   Na praznik so ponekod v navadi različne oblike procesij, s čimer verniki tudi navzven pokažejo svojo vero. Praznik je zapovedan, zato se katoličani ta dan udeležijo bogoslužja.

   Izraz evharistija prihaja iz grškega glagola eucharistein, ki pomeni zahvaljevati se. Evharistija je primarni zakrament predvsem zato, ker je pri drugih zakramentih prisotno deleženje pri neki Kristusovi kreposti, pri evharistiji pa je vsebovan Kristus sam, učlovečena Beseda, glavni avtor zakramentov. Sama v sebi je evharistija najprej zakrament Božje ljubezni do ljudi, kot jo označuje tridentinski koncil. Nato je zakrament edinosti Cerkve, saj se z evharistijo izrazi in hkrati uresničuje edinost Božjega ljudstva. Z drugim vatikanskim koncilom bi lahko sintetizirali, da je Kristus pri zadnji večerji zaupal svoji Cerkvi “spomin svoje smrti in svojega vstajenja: zakrament dobrotljivosti, znamenje edinosti, vez ljubezni, velikonočno gostijo, v kateri se prejema Kristus, duša napolnjuje z milostjo in nam daje poroštvo prihodnje slave” (B 47).

   VIDIKI ZAKRAMENTA EVHARISTIJE

   Za zakrament evharistije so se v zgodovini Cerkve izoblikovali različni vidiki in različna imena. Jezus je pri zadnji večerji z učenci, pri kateri je kruh spremenil v svoje telo ter vino v svojo kri, postavil zakrament evharistije,[1] njegovo obhajanje pa je od začetkov krščanstva razpoznavno znamenje kristjanov. Postavitve zakramenta evharistije se spominjamo pri vsaki maši, posebej tedaj, ko duhovnik izreka posvetilne besede nad kruhom in vinom.[2] Kristjani verujemo, da kruh po prebistvenju (transsubstanciaciji) postane Jezusovo telo, vino pa Jezusova kri.

   Posvečene hostije se hranijo v ciborijih, eno hostijo pa v običajno umetniško izdelani monštranci.[3] Namen hranjenja posvečenih hostij je dejstvo Jezusove trajne navzočnosti v zakramentalni obliki kot tudi možnost za češčenje. Duhovniki monštranco izpostavljajo v češčenje za posebne priložnosti, ob veliki noči in prazniku sv. Rešnjega telesa in krvi pa so v navadi tudi procesije, ki potekajo po cerkvah in/ali v bližnji okolici. Za praznik sv. Rešnjega telesa in krvi je marsikje v navadi postavljanje začasnih kapelic ali oltarjev, mimo katerih poteka sprevod. Duhovnika z monštranco poleg bogoslužnih sodelavcev spremljajo verniki in s tem izrazijo zunanjo versko pripadnost.

   Zakrament evharistije skupaj s krstom in birmo sodi med zakramente uvajanja v krščanstvo. Otroci, ki so redno vključeni v proces kateheze, ki poteka v župnijah, v Cerkvi na Slovenskem k prvemu obhajilu pristopijo na koncu tretjega razreda. Evharistija pomeni tako polnost in vrh uvajanja v krščanstvo.

   Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/praznik-sv-resnjega-telesa-in-krvi

   Odgovori
10. Miro says:

    8. junija, 2023 at 8:33

    SVETO REŠNJE TELO IN KRI

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 6,51-58)

    Tisti čas je Jezus rekel množicam: »Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo žível vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.« Judje so se tedaj med seboj prepirali in govorili: »Kako nam more ta dati svoje meso jesti?« Jezus jim je tedaj rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obúdil poslednji dan. Kajti moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem. Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene uživa, žível po meni. To je kruh, ki je prišel iz nebes, ne tak, kakršnega so jedli vaši očetje in so pomrli: kdor jé ta kruh, bo žível vekomaj.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Ob fizični lakoti človek nosi v sebi tudi drugo lakoto. Lakoto, ki ne more biti potešena z običajno hrano. To je lakota po življenju, po ljubezni, po večnosti. Mana je v sebi vsebovala to razsežnost: bila je podoba hrane, ki poteši globoko lakoto, ki jo ima človek v sebi. Jezus nam daje to hrano, oziroma, On sam je živi kruh, ki daje življenje temu svetu (prim. Jn 6, 51). Njegovo Telo je resnična hrana pod podobo kruha; njegova Kri je resnična pijača pod podobo vina. Ni samo enostaven živež s katerim se hranijo naša telesa, kot je bila mana; Kristusovo Telo je kruh poslednjih časov, sposoben dati življenje, in večno življenje, kajti bistvo tega kruha je Ljubezen.

    V Evharistiji se izraža Gospodova ljubezen do nas. Ljubezen, ki je tako velika, da nas hrani s samo seboj; zastonjska ljubezen, vedno na razpolago vsakomur, ki je lačen in ki potrebuje oživitev svojih moči. Živeti izkušnjo vere pomeni pustiti se, da te hrani Gospod in svoj obstoj ne graditi z materialnimi dobrinami, temveč na resničnosti, ki ne premine: Božji darovi, njegova Beseda in njegovo Telo.

    Če pogledamo naokrog, se zavedamo, da je toliko ponudb hrane, ki ne prihaja od Gospoda in ki navidezno bolje nasiti. Nekateri se hranijo z denarjem, drugi z uspešnostjo in nečimrnostjo, spet drugi z močjo in nadutostjo. Toda hrana, ki nas resnično hrani in siti, je samo tista, ki nam jo daje Gospod. Hrana, ki nam jo ponuja Gospod, je drugačna od druge in morda se nam ne zdi tako okusna kot druge jedi, ki nam jih ponuja svet. Potem sanjamo o drugih jedeh, kakor so to delali Judje v puščavi, ki so tožili za mesom in čebulo, ki so jih jedli v Egiptu. Toda pozabljali so, da so te obroke jedli za mizo suženjstva. Judje v trenutkih skušnjave imeli bolan in selektiven spomin, zasužnjen in ne svoboden spomin.

    Vsak izmed nas se danes lahko vpraša: in jaz? Kje hočem jesti? Ob kateri mizi se hočem nahraniti? Ob Gospodovi mizi? Ali pa sanjam o okusnih jedeh, toda v suženjstvu? Vsak se tudi lahko vpraša: Kakšen spomin imam jaz? Takšnega, kjer me Gospod rešuje, ali takšnega o česnu in čebuli suženjstva? S katerim spominom sitim mojo dušo?

    Obhajanje maše je usmerjeno k obhajilu, da bi se torej združili s Kristusom. Evharistijo obhajamo, da bi se hranili s Kristusom, ki se nam daje tako po Besedi kot po oltarnem zakramentu, da bi postali podobni njemu. Sam Gospod tako pravi: ‘Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem’ (Jn 6,56). Jezusovo dejanje, ko je dal učencem svoje Telo in Kri med zadnjo večerjo, se nadaljuje tudi danes po službi duhovnika in diakona, posvečenih razdeljevalcev kruha življenja in keliha zveličanja bratom in sestram.

    To darovanje nam pomaga razumeti skrivnost sv. maše (evharistije), kjer se Gospod nam daje na razpolago, kot tisti, ki nam služi. Evharistija ni nič drugega, kot Jezus, ki se razdaja za vse nas.

    On postane naša hrana in naša pijača. To je skrivnost naše vere, ki jo kristjani iz generacije v generacijo prenašamo.

    Vsak od nas je sad Božje ljubezni. Odgovoriti na to ljubezen pomeni, da moje življenje postane prežeto s to isto ljubeznijo. Ljubezen brez služenja je prazna ljubezen.

    Ob evharistiji kristjani rastemo. Evharistija nam daje moč, da lahko vztrajamo na začeti poti, da je v nas vedno bolj vidno Božje otroštvo, ki smo ga prejeli pri sv. krstu.

    Jezusovo učenje pri zadnji večerji je prav v tem, da poveže ljubezen in služenje.

    Zavedati se namreč moramo, da služenje brez ljubezni lahko postane suženjstvo, nekaj kar je proti dostojanstvu človeka.

    Ko se udeležimo evharistije, ko prejmemo sv. obhajilo, se pravi, ko sprejmemo Božjo ljubezen, smo povabljeni da dopustimo, da nas ta ljubezen prevzame do te mere, da jo potem lahko delimo bratom in sestram.

    Evharistija je znamenje ljubezni, odraža Jezusovo podaritev in je zato obenem za vse nas vabilo, da vstopimo v logiko Jezusove ljubezni in služenja.

    Pot ljubezni in služenja ima svoj začetek prav v dvorani zadnje večerje. Vsebina in pomen zadnje večerje je zato nenehno vabilo, da dan za dnem živimo iz evharistije, tako doma, kot na delovnem mestu; v našem mestu, državi in povsod.

    Prosimo Gospoda, naj naša srca nocoj napolni s svojo ljubeznijo in jih preoblikuje, da ne bomo iskali trdnosti v materialnih dobrinah, užitkih tega sveta in v iskanju sebe, ampak bomo prežeti z Božjo ljubeznijo, sposobni izstopiti iz sebe ter se podati na pot k bližnjemu in mu podariti ljubezen, podariti Boga.

    Samo na ta način bo ta naš svet postajal lepši, bolj Božji, s tem pa bo Bog in njegova večna ljubezen tudi bliže nam ljudem.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/06/07/8-junij-sveto-resnje-telo-in-kri/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

    Odgovori