Članki za dušo

14.998 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   20. junija, 2023 at 10:02

   MARJETA EBNER: BLAŽENA MISTIKINJA PO 600 LETIH

   IZ ŽIVLJENJA …

   Marjeta Ebner se je rodila okoli leta 1291 v Donauwörthu v Nemčiji v plemiški družini.

   Petnajstletna je vstopila v bližnji samostan dominikank. V tem samostanu je bila od svojega enaindvajsetega leta nenehno bolna; ni mogla jesti ne piti, tako da se je vedno bolj umikala od samostanske skupnosti. Pojavile so se ji otekline in ohromelost, tako da je bila priklenjena na posteljo. V tem času je imela videnja, v katerih se je neprestano pogovarjala z Jezusom. Zelo je gojila pobožnost do Srca Jezusovega in delala strogo pokoro, pa četudi je bila zaradi tega zelo krhka.

   Leta 1325 se je za dve leti vrnila domov zaradi oboroženih spopadov okrog samostana. Tedaj se je njeno zdravje vidno izboljšalo. Ko se je v samostanu ponovno vzpostavilo redovno življenje, se je bolj povezana s skupnostjo.

   Pri enainštiridesetih letih je prvič srečala duhovnika Henrika iz Nördlingena, ki jo je duhovno spremljal. Seznanil jo je s spisi mistikov in jo spodbujal, naj svoje izkušnje zapisuje še naprej. Marjeta je namreč začela pisati duhovne zapiske že od leta 1312. In tako je počasi nastal njen dnevnik z naslovom »Knjižica«. V njem so zapisane njene vizije, molitve in izvlečki iz pisem.

   Naj omenimo kot znamenitost, da je njeno dopisovanje z duhovnim spremljevalcem najstarejše ohranjeno dopisovanje v nemškem jeziku.

   Marjeta je umrla 20. junija 1351 v Mödingenu.

   Šele po 600 letih češčenja jo je papež Janez Pavel II. leta 1979 razglasil za blaženo.

   Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/marjeta-ebner-blazena-sele-po-600-letih/2023-06-20/

   Odgovori
2. Miro says:

   19. junija, 2023 at 19:29

   NASILJA NE MOREMO PREMAGOVATI Z NASILJEM. TO ZMORE LE LJUBEZEN. POVSOD IŠČE DOBRO IN NIKOLI NE OBUPA. NE UŽIVA V SENZACIJAH ZLA, AMPAK SE VESELI VSEGA DOBREGA, KI SE KLJUB VSEMU DOGAJA

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 5,38-42)

   Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Slišali ste, da je bilo rečeno: ›Oko za oko in zob za zob.‹ Jaz pa vam pravim, da se hudobnežu ne upirajte; marveč, ako te kdo bije po desnem licu, mu nastavi še drugo; in kdor hoče s teboj začeti pravdo in ti vzeti suknjo, mu pusti še plašč; in kdor te prisili eno miljo daleč, pojdi z njim dve. Kdor te prosi, mu daj; in kdor si hoče od tebe sposoditi, se ne obračaj od njega.«

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE

   NASTAVI ŠE DRUGO LICE

   Nasilje je najslabši odgovor na težke probleme našega časa. Mediji dnevno poročajo o nasilju. Zgroženi beremo o nepredstavljivih zločinih, gledamo slike neskončne revščine.

   Nasilja ne moremo premagovati z nasiljem. To zmore le ljubezen. Povsod išče dobro in nikoli ne obupa. Ne uživa v senzacijah zla, ampak se veseli vsega dobrega, ki se kljub vsemu dogaja.

   Blagor tistim, ki ne širijo nasilja. Blagor nenasilnim, ki ne stremijo po moči: ki se postavljajo na stran šibkih, in tistih, ki so žrtve drugih ljudi; ki pogumno nastopijo proti zlorabi moči; ki spiralo nasilja zasučejo v spiralo prijateljstva in ljubezni. Za nasilje se moraš naučiti sovražiti. Za nenasilje se moraš naučiti ljubiti.

   Ne gre za to, da bi mu dali prosto pot. To ne pomeni, da oblikujemo družbo, v kateri noben zločin ne bo kaznovan. Jezus ne govori o tem. Uči nas, na kakšen način spremeniti človeško skupnost, predvsem pa, kako se mora v svetu obnašati skupnost njegovih učencev, da bi življenje slavilo zmago.

   Prvi korak je zagotovo ta, da na nasilje ne odgovorimo z nasiljem, da ne vstopimo v njegovo peklensko kolesje; skušamo se obvladano soočiti s položajem. Takšen je pomen besed: če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še drugo. Tudi Jezusa so nekega dne udarili po enem licu, pa ni nastavil še drugega; skušal se je pogovoriti in je od tistega, ki ga je udaril, zahteval utemeljitev; skušal ga je pripraviti do tega, da bi razmislil, da bi se soočil s svojo odgovornostjo. K temu nas vabi!

   To, o čemer nas hoče Jezus poučiti je jasno razlikovanje med pravičnostjo in maščevanjem. Maščevanje ni nikoli pravično. Dovoljeno nam je zahtevati pravico, saj je naša dolžnost udejanjati pravičnost. Prepovedano pa nam je maščevati se, ali na kakršen koli način podžigati maščevanje, kot izraz sovraštva in nasilja.

   Jezus ne želi predlagati novega družbenega reda, temveč predvsem zapoved ljubezni do bližnjega, ki vključuje tudi ljubezen do sovražnikov. Te besede ne smemo razumeti kot odobravanje zla, ki ga je storil sovražnik, temveč kot povabilo k višjemu, velikodušnemu pogledu. Tudi sovražnik je namreč človek in kot tak ustvarjen po Božji podobi, čeprav je trenutno ta podoba zatemnjena zaradi nevrednega obnašanja.

   Ko govorimo o ‘sovražnikih’, ne smemo misliti na ne vem kako drugačne ali od nas oddaljene osebe. Govorimo tudi o nas samih, ki tudi lahko vstopimo v spor z našim bližnjim, včasih celo z domačimi. Koliko je sovraštva po družinah, pomislimo na to. Sovražniki so vsi tisti, ki grdo govorijo o nas, ki nas obrekujejo in nas jezijo. Ni lahko požreti vsega tega. Vsem tem smo poklicani odgovoriti z dobrim, ki pa ima tudi svoja premišljena ravnanja, a navdihnjena z ljubeznijo.

   Naj nam Devica Marija pomaga pri hoji za Jezusom na tej težki poti. Naj nam pomaga udejanjati potrpežljivost, pogovor, odpuščanje, da bomo tako mojstri medsebojnega občestva ter bratstva v našem vsakdanjem življenju, še zlasti po naših družinah.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   https://portal.pridi.com/2023/06/18/19-junij-nastavi-se-drugo-lice/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
   Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

   Odgovori
3. Miro says:

   18. junija, 2023 at 14:19

   PAROLIN POSREDOVAL PAPEŽEV BLAGOSLOV IN SLOVENSKE VERNIKE SPODBUDIL K POGUMU (Radio Ognjišče)

   V KOPRU SE JE S SLOVESNO SVETO MAŠO SKLENIL MEDVERSKI FORUM ZA DIALOG IN MIR NA BALKANU. VATIKANSKI DRŽAVNI TAJNIK PIETRO PAROLIN JE V PRIDIGI PRENESEL POZDRAVE PAPEŽA FRANČIŠKA IN POSREDOVAL NJEGOV BLAGOSLOV, DA BI SE KRŠČANSKO ŽIVLJENJE V SLOVENIJI RAZVIJALO IN PRINAŠALO SADOVE. DOTAKNIL SE JE TUDI POMEMBNOSTI VLOGE CERKVE PRI NAS, TUDI S CIVILNEGA VIDIKA.

   POSREDOVAL BLAGOSLOV PAPEŽA FRANČIŠKA

   Parolin je uvodoma izrazil hvaležnost Božji previdnosti, da je lahko znova prišel v to deželo, posejano z neštetimi zvoniki, cerkvami in kapelicami, ki pričajo o globokih krščanskih koreninah, je citiral papeža Janeza Pavla II. med svojim zgodovinskim obiskom leta 1996. »Temu evharističnemu slavju predsedujem z vami in vas v imenu papeža Frančiška, ki me je prosil, naj vam posredujem njegov blagoslov, da bi se krščansko življenje v Sloveniji razvijalo in prinašalo sadove.«

   SPOMNIL NA ŠTEVILNE EVANGELIZATORJE NAŠEGA NARODA

   Spomnil je, da obhajamo praznik sv. Nazarja, prvega škofa v Kopru in zavetnika mesta, zato je spodbudil, da ta svetnik ostaja oporna točka našega zaupanja in upanje, ki navdihuje vsakega od nas. Omenil je tudi številne ostale evangelizatorje našega naroda, škofa Friderika Barago, misijonarja Ignacija Knobleharja, sestro Ksaverijo Pirc in zdravnika Janeza Janeža, ki po njegovih besedah predstavljajo nekatere od znamenj živosti in rodovitnosti naše Cerkve.

   SŠK KOT VIDNO ZNAMENJE PREROJENJA CERKVE PO OBDOBJU KOMUNISTIČNEGA REŽIMA

   »Zahvaljujoč pogumnim pastirjem in zavzetim laikom je vaša Cerkev odigrala zelo pomembno vlogo – tudi s civilnega vidika – pri ohranjanju vaše slovensek istovetnosti in pospeševanju najglobljih vzgibov naroda. Eno od vidnih znamenj prerojenja Cerkve po obdobju komunističnega režima je med drugim bila ustanovitev Slovenske škofovske konference pred 30 leti. Preko nje škofi skupaj opravljajo nekatere pastoralne naloge v korist vernikov in tako učinkoviteje pospešujejo dobro, ki ga Cerkev nudi ljudem.«

   SPODBUDIL K POGUMU

   Kljub temu je Cerkev vedno romarica na zemlji in evangelij nikoli ni oznanjen enkrat za vedno, je še dejal Parolin, spodbudil k pogumu in da bi tudi v razočaranjih z vero gledali v Gospoda Jezusa križanega in vstalega. Vse zbrane je izročil varstvu in priprošnji Device Marije, matere in kraljice Slovenije ter pomočnice kristjanov.

   CELOTNA PRIDIGA PAPEŽEVEGA TAJNIKA PIETRA PAROLINA:

   Dragi bratje in sestre!

   Hvaležen sem Božji previdnosti, da sem znova lahko prišel v vašo domovino, »v to deželo, posejano z neštetimi zvoniki, cerkvami in kapelicami, ki pričajo o globokih krščanskih koreninah vašega ljudstva,« kot je rekel papež Janez Pavel II. med svojim zgodovinskim obiskom leta 1996, prvim obiskom katerega Petrovega naslednika v tej deželi. Temu evharističnemu slavju predsedujem z vami in za vas v imenu papeža Frančiška, ki me je prosil, naj vam posredujem njegov blagoslov, da bi se krščansko življenje v Sloveniji razvijalo in prinašalo sadove.

   Danes obhajamo praznik sv. Nazarija, prvega škofa v Kopru in zavetnika mesta. Njegovo češčenje je bilo vedno živo in njegove relikvije se hranijo nekaj metrov od nas. On predstavlja začetnika krščanskih rodov, ki so si sledili v teku stoletij v tej starodavni škofiji. Sv. Nazarij ostaja oporna točka našega zaupanja in upanje, ki navdihuje vsakega od nas, tudi v sedanji menjavi obdobij. Zanj smo bratje in sestre, čeprav zelo različni od njegovih sodobnikov. Tako danes, kot nekoč namreč nas druži isti krst, neizbrisno znamenje, s katerim je Sveta Trojica pridobila zase naš obstoj in nas je pridružila svojemu življenju in poslanstvu: izžarevati v naši družini, v našem mestu in v svetu svetost in lepoto, ki izhajata iz Gospoda Jezusa križanega in vstalega.

   Jezus, glej tudi na nas z istim pogledom, o katerem smo pravkar slišali v evangeliju: »Ko je zagledal množice, so se mu zasmilile, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja« (Mt 9,36). Mi smo ta množica ljudi, ki so blizu drug drugemu, a se včasih ne poznajo; izgubljeni, pa čeprav potopljeni v okolje tisočih informacij; raztreseni spričo neštevilnih in prepričljivih skušnjav, »lutke trenutnih nagnjenj«. Jezus je dobri pastir, ki ga zanimajo množice, ki je sočuten z njimi in skrbi zanje. Papež Frančišek je v buli o razglasitvi izrednega svetega leta usmiljenja zatrdil: »Jezusa v vseh teh okoliščinah ni priganjalo k delovanju nič drugega kot usmiljenje, s katerim je bral v dušah svojih sogovornikov in odgovarjal na njihove najbolj resnične potrebe«. Tudi danes Gospod Jezus vidi družbo, ki je raztrgana in nezmožna bratskega življenja, vidi človeštvo, ki je jetnik neizmernega trpljenja in oropano luči evangelija – in se ga usmili, je ganjen in notranje udeležen v splošnem neudobju. Njegovo udejstvovanje se ne ustavi pri golem čustvu. Jezus dejavno posreduje ter z besedo in mnogimi ozdravljajočimi dejanji začenja delo ozdravljenja in ponovne vzpostavitve izvirnega človekovega dostojanstva. Toda Gospod Jezus noče delati sam. V to vplete tudi učence, jih združuje s seboj v svojem služenju kot oznanjevalec Božjega kraljestva in v svojem delu za osvoboditev ljudi od vsake oblike zla. On hoče, da bi njegov pogled postal naš, pogled vsakega krščenega. Postali smo namreč njegova posebna lastnina izmed vseh narodov, kraljestvo duhovnikov in svet narod (prim. 2Mz 19,5-6). Nihče se ne sme izmikati!

   Poslanstvo prvih učencev in Cerkve vseh časov, ki nadaljuje poslanstvo Gospoda Jezusa, ima svoj izvor in svojo stalno motivacijo v »sočutju«, v zastonjski ljubezni, ki nas žene, da lajšamo revščino bližnjega. Gospod Jezus nas uči, da nobeno služenje pri evangelizaciji in razvoju človeštva ni mogoče, ne da bi ga motiviralo in spremljalo usmiljenje. Papež Frančišek nas spominja: »Nosilna preklada, ki drži pokonci življenje Cerkve, je usmiljenje. Vse njeno pastoralno delovanje bi moralo biti ovito v nežnost, s katero naj se obrača na vernike; nič od njenega oznanila in njenega pričevanja svetu ne sme pogrešati usmiljenja. Verodostojnost Cerkve hodi po poti usmiljene in sočutne ljubezni. Cerkev ”živi v neizčrpnem hrepenenju, da bi ponudila usmiljenje”«.

   Vsi krščeni se morajo počutiti vpete v to poslanstvo: škofi, duhovniki, redovniki in redovnice, laiki. Vsi krščeni, vsak v svoji vlogi in dopolnjujočem načinu, so poklicani k delu v Gospodovem vinogradu in h gradnji Cerkve. S svetim življenjem morajo kristjani postati drugim luč na stezah sveta.

   Dragi bratje in sestre, vaš narod, hvaležen za dar vere, je podaril vesoljni Cerkvi številne evangelizatorje, ki so se srečali z Jezusovim usmiljenim pogledom, ki so postali njegov odsev in ki so ga hoteli deliti z drugimi. Med njimi so škof Friderik Baraga, misijonar med ameriškimi Indijanci, pater Ignacij Knoblehar v Afriki, sestra Ksaverija Pirc in zdravnik Janez Janež, ki predstavljajo nekatere od znamenj živosti in rodovitnosti naše Cerkve.

   Zahvaljujoč pogumnim pastirjem in zavzetim laikom je vaša Cerkev odigrala zelo pomembno vlogo – tudi s civilnega vidika – pri ohranjanju vaše slovenske istovetnosti in pospeševanju najglobljih vzgibov naroda. Eno od vidnih znamenj prerojenja Cerkve po obdobju komunističnega režima je med drugim bila ustanovitev Slovenske škofovske konference pred tridesetimi leti. Preko nje škofi skupaj opravljajo nekatere pastoralne naloge v korist vernikov in tako učinkoviteje pospešujejo dobro, ki ga Cerkev nudi ljudem.

   Kljub temu je Cerkev vedno romarica na zemlji in evangelij nikoli ni oznanjen enkrat za vedno. Prihajajo novi rodovi, ki čakajo, da bi se srečali z Jezusovim pogledom. Novi dogodki in nove izkušnje vsak dan pričajo o tem, da so podarjene od Očeta, da bi bile posvečene. Papež Frančišek nas takole spodbuja k evangelizaciji: »Ko smo pred križanim Jezusom, spoznavamo vso njegovo ljubezen, ki nam podeljuje dostojanstvo in nas nosi. Če nismo slepi, začenjamo dojemati, da se ta Jezusov pogled razširja in usmerja poln ljubezni in notranjega žara na vse njegovo ljudstvo. Tako na novo odkrijemo, da nas hoče vzeti kot orodje, da bi se vedno bolj približal svojemu ljubljenemu ljudstvu«. Vedno smo učenci – misijonarji, vsak izmed nas v svoji vlogi: »Tvoje srce ve, da življenje brez njega ni isto. Kar si odkril, posreduj drugim. Naša nepopolnost ne sme biti opravičilo. Nasprotno, naloga je stalni opomin, da se ne vdajamo povprečnosti, ampak da rastemo naprej«.

   Ne izgubimo poguma, če ni vse šlo in če ne gre vse tako, kot smo pričakovali! V preizkušnjah in tudi v razočaranjih z vero gledamo v Gospoda Jezusa križanega in vstalega, krepimo naše molitve, ponižno prosimo odpuščanja in si prizadevamo za bolj povezano občestvo z njim. Občestvo učencev je že samo po sebi učinkovito oznanjevanje.

   Vse vas, dragi bratje in sestre, izročam varstvu in priprošnji Device Marije, matere in kraljice Slovenije ter pomočnice kristjanov, in vašega svetega zavetnika Nazarija. Amen.

   Povzeto po: https://radio.ognjisce.si/sl/263/novice/36637/parolin-posredoval-papezev-blagoslov-in-slovenske-vernike-spodbudil-k-pogumu.htm

   Odgovori
4. Miro says:

   18. junija, 2023 at 14:04

   JEZUS POKLIČE IN RAZPOŠLJE DVANAJSTERE

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 9,36-10,8)

   Tisti čas je Jezus zagledal množice. Zasmilile so se mu, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja. Tedaj je rekel svojim učencem: »Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj póšlje delavce na svojo žetev.« Poklical je k sebi svojih dvanajst učencev in jim dal oblast nad nečistimi duhovi, tako da so jih izganjali in ozdravljali vsako bolezen in vsako slabost. Imena dvanajstih apostolov pa so: prvi Simon, imenovan Peter, in njegov brat Andrej; Jakob, Zebedêjev sin, in njegov brat Janez; Filip in Bartolomej; Tomaž in cestninar Matej; Jakob, Alfêjev sin, in Tadej; Simon Kananej in Juda Iškarijot, ki ga je izdal.

   Teh dvánajst je Jezus poslal in jim naróčil: »Ne hodíte na pot k poganom in ne vstopajte v nobeno samaríjsko mesto! Pojdite rajši k izgubljenim ovcam Izraelove hiše. Spotoma pa oznanjajte in govoríte: ›Nebeško kraljestvo se je približalo.‹ Bolnike ozdrávljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, hudobne duhove izganjajte. Zastonj ste prejeli, zastonj dajájte.«

   MISLI BENEDIKTA XVI.

   Dragi bratje in sestre, svetopisemska besedila, ki smo jih slišali na to 11. nedeljo med letom nam pomagajo razumeti resničnost Cerkve. Prvo berilo (prim. 2Mz 19,2-6a) ponovno prikliče zavezo, sklenjeno na gori Sinaj, med eksodusom iz Egipta. Evangeljski odlomek (prim. Mt 9,36-10,8) pa je sestavljen iz klica ter poslanstva dvanajstih apostolov. Tu je predstavljena ‘ustava’ Cerkve in ni težko opaziti v to vključen poziv vsaki skupnosti, da obnovi lastno poklicanost in misijonarsko zagnanost. V prvem berilu sveti pisatelj pripoveduje o pogodbi Boga z Mojzesom in Izraelom na Sinaju. To je ena od velikih etap zgodovine zveličanja, eden od tistih trenutkov, ki presega zgodovino, saj v njem izgine meja med Staro in Novo zavezo in se pokaže večni načrt Boga zaveze. Načrt, zveličati vse ljudi po posvetitvi ljudstva, ki mu Bog predlaga, da postane ‘njegova last med vsemi ljudstvi’ (2Mz 19,5). V tej viziji je ljudstvo poklicano postati ‘svet narod’, ne samo v moralnem smislu, temveč najprej in predvsem v ontološki resničnosti, v svojem, biti ljudstvo. V kakšnem smislu moramo razumeti identiteto tega ljudstva, se je počasi pokazalo skozi zveličavne dogodke že v Stari zavezi in se je v polnosti razodelo s prihodom Jezusa Kristusa.

   Današnji evangeljski odlomek nam predstavi odločilni trenutek tega razodetja. Ko je Jezus poklical Dvanajstere, se je hotel simbolično sklicevati na Izraelove rodove, ki izhajajo iz dvanajstih Jakobovih sinov. S tem, ko je v središče nove skupnosti postavil Dvanajstere, je dal razumeti, da je prišel izpolniti načrt nebeškega Očeta. Ta novi obraz Cerkve se bo pokazal šele na Binkošti, ko bodo Dvanajsteri, ‘polni Svetega Duha’, oznanjali evangelij tako, da bodo govorili vse jezike (prim. Apd 2,3-4). Tedaj se bo razodela vesoljna Cerkev, zbrana okoli edinega Telesa, katerega vstali Kristus je Glava, in ki je istočasno od njega poslana vsem narodom, vse do skrajnih meja zemlje (prim. Mt 28,20).

   Jezusov stil je nezamenljiv, je stil značilen za Boga, ki želi storiti velike stvari na ubog in ponižen način. Če je pripoved o zavezi v Drugi Mojzesovi knjigi veličastna, pa je v to v evangeljskem odlomku bolj preprosto in diskretno. Takšna je logika Božjega kraljestva, ki ni slučajno prikazana z majhnim semenom in velikim drevesom (prim. Mt 13,31-32). Pogodbo na Sinaju spremljajo kozmična znamenja, ki so prestrašila Izraelce, medtem ko začetki Cerkve v Galileji, med katerimi ni takšnih pojavov, odsevajo krotkost in sočutje Kristusovega srca, napovedujejo pa drugačen boj, drugačen preobrat, ki ga povzročajo sile zla. Zato je dal Dvanajsterim »oblast nad nečistimi duhovi, tako da so jih izganjali in ozdravljali vsako bolezen in vsako slabost« (Mt 10,1). Dvanajsteri bodo morali sodelovati z Jezusom pri vzpostavitvi Božjega kraljestva, torej njegovega dobrohotnega gospodovanja, ki prinaša življenje in to življenje v obilju za vso človeštvo.

   Skratka, Cerkev je kot Kristus in skupaj z Njim, poklicana in poslana vzpostaviti kraljestvo življenja in izgnati demona smrti, da bi v svetu življenja Bog slavil zmago. Slavil zmago Bog, ki je Ljubezen. To Kristusovo delovanje pa je vedno tiho, nikoli spektakularno, saj ravno v ponižnosti biti Cerkev, v živeti vsakdan evangelij, raste veliko drevo resničnega življenja. Ravno s temi skromnimi začetki nas Gospod opogumlja, da bi lahko v ponižanju današnje Cerkve, v revščini našega krščanskega življenja, videli njegovo navzočnost ter imeli pogum iti naproti srečanju z Njim ter udejanjiti na tej zemlji njegovo ljubezen, to moč miru in resničnega življenja. V drugem berilu smo slišali o tem povzetek apostola Pavla: »Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki« (Rim 5,8). Cerkev je torej skupnost grešnikov, ki verujejo v Božjo ljubezen ter se pustijo Njemu preoblikovati, ter tako s tem, ko so postali sveti, posvečujejo svet.

   Homilija, Brindisi, nedelja, 15. junij 2008
   (povzeto po: hozana.si)

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
   Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

   Odgovori
5. Miro says:

   17. junija, 2023 at 15:35

   KONČNA DEKLARACIJA FORUMA ZA DIALOG IN MIR NA BALKANU

   OSREDNJI DEL FORUMA ZA DIALOG IN MIR NA BALKANU SE JE SKLENIL S SPREJETJEM DEKLARACIJE VSEH SODELUJOČIH VERSKIH SKUPNOSTI. V IMENU ZBRANIH JO JE PREDSTAVIL PREDSEDNIK FORUMA LJUBLJANSKI POMOŽNI ŠKOF ANTON JAMNIK.

   FORUM ZA DIALOG IN MIR NA BALKANU

   Mednarodni vrh voditeljev krščanskih Cerkva in drugih religij

   Koper/Capodistria (Slovenija), 17. junij 2023

   Mir tebi, Evropa – Mir tebi, Balkan / Pax tibi, Europa – Pax tibi, Balcania

   KONČNA DEKLARACIJA

   »Zaradi svojih bratov in prijateljev bom klical: ‘Mir naj vlada v tebi.’« (Ps 122,8)

   Od začetka 21. stoletja je Evropa znova v številnih preizkušnjah: vojna v Ukrajini, krize na raznih področjih in splošna odtujenost med ljudmi, ki povzroča pomanjkanje upanja za prihodnost. Optimistične napovedi o evropski in svetovni povezanosti na podlagi zahodnega sekularnega razumevanja človeka in družbe so se izkazale za omejene. Kljub težavam vsakega zgodovinskega obdobja obstajajo priložnosti in kraji na stičišču različnih kulturnih krogov, ki omogočajo srečanje in pogovor, zlasti med verskimi voditelji, ki so prvi poklicani, da pogledajo onkraj političnih in drugih prehodnih agend, hkrati pa ostanejo v stiku z boleznimi tega sveta. Eno od takšnih prizorišč je država Slovenija, ki se nahaja v »srcu Evrope«, med Alpami, Sredozemljem in Panonsko (Madžarsko) kotlino, ter lahko deluje kot most med slovanskim, germanskim in romanskim svetom. Na poseben način to odraža obalno mesto Koper (gr. Iustinopolis, lat. Caput Histriae, it. Capodistria) ob Jadranskem morju, ki po svojem geografskem položaju in zgodovinski izkušnji povezuje vzhodno in zahodno Sredozemlje, s tem pa tudi vzhodno in zahodno vejo krščanstva ter druga verska izročila.

   Govorci na »Forumu za dialog in mir na Balkanu« se zavedamo nujnosti in dolžnosti gojenja vzajemnega spoštovanja in mirnega sobivanja med pripadniki različnih verskih izročil, etničnih in drugih skupin, kar potrjujejo številni dobri zgledi iz zapletene in nelahke zgodovinske izkušnje tega geografskega območja. Dosegli smo skupno stališče in razglašamo sklepe, ki jih podajamo v nadaljevanju.

   V nestanovitnih okoliščinah lahko vera v Boga, ki svojih obljub ne prelamlja (prim. 2 Kor 1,18), predstavlja oporo pri vztrajanju v dobrem na medosebnem, družbenem in duhovnem področju. Zato se verskim voditeljem in vsem ljudem dobre volje odpira večna perspektiva, ki v minljivih zemeljskih okoliščinah in dobrinah prepoznava le sredstvo in ne cilja za polnost življenja tukaj in v prihodnjem življenju.

   Zakoreninjenost v duhovnem izročilu daje kristjanom in pripadnikom drugih religij občutek smisla in odgovornosti, da si prizadevajo za celostno podobo človeške osebe in uravnotežen družbeni razvoj. Gre predvsem za dialog, ki bi pospeševal uveljavljanje verske svobode ter krepil trajnostno skrb za naravne vire in ekonomski razvoj, v katerega ospredju naj bo dobrobit človeka in skupnosti, ne podrejanje brezmejni rasti ali dobičku. V tem smislu naj se vedno bolj uveljavlja pogled »ekologije človeškega bratstva«, ki je zapisan v encikliki papeža Frančiška Vsi bratje (2020).

   Doseganje pravičnosti v ekološkem in ekonomskem pogledu odločilno pripomore k delu za širjenje miru na Zahodnem Balkanu danes in v prihodnosti.

   Ker nas kot verujoče ljudi zavezuje evangeljska modrost »Blagor tistim, ki delajo za mir« (Mt 5,9) in prav tako sporočilo svetih prerokov o miru, je naš skupni cilj takšen mir, ki je »sad pravičnosti« (Iz 32,17). Pozivamo vse posameznike dobre volje, zlasti tiste na vodilnih položajih, naj predvsem in vseskozi širijo dialog in mir.

   Na podlagi zavezanosti dialogu in naklanjanja človekoljubne pomoči vsem prizadetim brez razlike se morajo verske skupnosti zavedati kompleksnosti trenutnih razmer, s čimer poudarjajo svojo željo po neodvisnosti od političnih in drugih interesov.

   Na Zahodnem Balkanu in v drugih državah mora biti jasno priznana pravica do obstoja vseh verskih skupnosti in poziv državnim oblastem, naj v prid miru in dialoga spoštujejo njihovo svobodo.

   Ekstremizem, terorizem in vse druge oblike nasilja in vojn nimajo nič opraviti s pristno religijo in morajo biti zavrnjeni tako v družbi kakor tudi na ravni verskih skupnosti samih.

   V zadnjih desetletjih se države na Balkanskem polotoku spopadajo tudi z demografsko problematiko, s katero je tesno povezano vprašanje ekonomskega izseljevanja. Gre za večplastno – tudi moralno in duhovno – vprašanje, ki med drugim zahteva kritično refleksijo preteklih dejanj na strani političnih, ekonomskih in verskih odločevalcev.
   Izjemnega pomena je redno srečevanje in iskanje skupnih rešitev med različnimi verskimi skupnostmi na območju Balkana, kjer imajo zaradi svojega zgodovinskega in sedanjega vpliva posebno odgovornost predvsem Katoliška in Pravoslavna Cerkev ter Islamska skupnost.

   Iskrenega srečevanja in dialoga, ki bi prinašal sadove, ne more biti brez molitve in zaupanja v Stvarnika, ki je gospodar zgodovine in dopolnjuje tisto, česar človek sam ne more storiti. Le okrepljena vera v Boga in iskreno presojanje lastnih dosedanjih dejanj, ki jih zaznamuje človeška nemoč, pripomore k doseganju miru in blaginje na medosebnem, družbenem in duhovnem področju.

   Povzeto po: https://radio.ognjisce.si/sl/263/novice/36635/koncna-deklaracija-foruma-za-dialog-in-mir-na-balkanu.htm

   Odgovori
6. Miro says:

   17. junija, 2023 at 15:28

   MEDVERSKO SREČANJE »FORUM ZA DIALOG IN MIR NA BALKANU« V KOPRU

   V SOBOTO, 17. JUNIJA TER DELOMA 18. JUNIJA 2023, POTEKALA V KOPRU MEDVERSKO SREČANJE »FORUM ZA DIALOG IN MIR NA BALKANU«, KI VABI IN SPODBUJA VERSKE SKUPNOSTI NA BALKANU, DA DELAJO ZA MIR.

   SŠK, Vatican News, Jože Potrpin, p. Ivan Rampre

   V soboto, 17. junija 2023, s pričetkom ob 10. uri, se je začel v protokolarni dvorani sv. Frančiška Asiškega v Kopru glavni dogodek, pri katerem so sodelovali voditelji katoliške Cerkve, pravoslavnih in Luteranskih cerkva ter islamske in judovske skupnosti iz Slovenije in Balkana. Udeleženci Foruma so spregovorili o miru kot njihovi osebni izkušnji, ki jo doživljajo tudi kot versko dolžnost, da svoje skupnosti spodbujajo k dialogu za mir.

   DELEGACIJA SVETEGA SEDEŽA

   Medverskega srečanja »Forum za dialog in mir na Balkanu« se je udeležila tudi delegacija Svetega sedeža, v kateri so bili: kardinal Pietro Parolin, državni tajnik, predstavnik papeža Frančiška, vodja delegacije in aktivni udeleženec; msgr. Jean-Marie Speich, apostolski nuncij v Republiki Sloveniji, opazovalec; msgr. Janusz Stanislaw Blachowiak, svetovalec, opazovalec; msgr. Jaromir Zadrapa, predstavnik Dikasterija za pospeševanje edinosti kristjanov, opazovalec in p. Laurent Basanese DJ, predstavnik Dikasterija za medverski dialog, opazovalec.

   GOVORNIKI

   Zbrane je najprej nagovoril predsednik Slovenske škofovske konference dr. msgr. Andrej Saje. Zatem je spregovorila predsednica Republike Slovenije Nataša Pirc Musar. Kot papežev delegat je spregovoril kardinal Pietro Parolin, vatikanski državni tajnik. Za njim so spregovorili podpredsednik Slovenske škofovske konference dr. msgr. Peter Štumpf; kardinal Vinko Puljić; reški nadškof Mate Uzinić; skadrski nadškof metropolit Angelo Massafra; bukareški nadškof metropolit Aurel Percă; izmirski nadškof metropolit Martin Kmetec; skopski škof msgr. Kiro Stojanov; barski nadškof in primas Srbije Rrok Gjonlleshaj; metropolit Pimen – škof Makedonske pravoslavne Cerkve za Evropo; episkop Atenagora, predstavnik patriarha Bartolomeja; zvorniško-tuzelski arhiepiskop metropolit Ilarion, zastopnik srbskega patriarha Porfirija; Nevzet Porić, mufti Islamske skupnosti v Sloveniji; Nedžad Grabus sarajevski muftij; mag. Besim Mehmeti vodja kabineta velikega muftija Kosova; mag. Leon Novak, škof Evangeličanske cerkve Augsburške veroizpovedi v Republiki Sloveniji; dr. Jaroslav Javornik, škof Slovaške evangeličanske Augsburške veroizpovedi cerkve v Srbiji. Kot zadnji pa je imel daljši govor ljubljanski pomožni škof msgr. Anton Jamnik.

   POZDRAVNI NAGOVOR PREDSEDNIKA SLOVENSKE ŠKOFOVSKE KONFERENCE ŠKOFA ANDREJA SAJETA

   Spoštovani!
   Zbrani smo v Kopru na medverskem srečanju, »Forumu za dialog in mir na Balkanu«, ki sta ga pripravila Slovenska škofovska konferenca in koprska škofija. S tem pomembnim dogodkom se želimo vključiti v prizadevanje papeža Frančiška in vesoljne Cerkve pri skupnem naporu za mir, še posebej na Balkanu in v Evropi.

   Zavzemanje za mir v sodobni družbi poleg mednarodne skupnosti vključuje tudi druge družbene akterje, še zlasti krščanske Cerkve in ostale religije. Prizadevanje za mir tako ne zadeva zgolj družbenih struktur, temveč tudi posamezne dele civilne družbe in sleherno človeško osebo. Smo soodgovorni za življenje na tem planetu, z majhnimi in vsakdanjimi dejanji smo sodelavci pri gradnji miru.

   Današnji forum smo poimenovali Forum za dialog in mir. Prizadevanje za mir je možno samo v iskrenem dialogu, ki se vzpostavi v strpnosti in spoštovanju do sogovornika, ob sprejemanju njegove različnosti in v pripravljenosti na sodelovanje. Človek je bitje odnosov in za lastno uresničitev drugega nujno potrebuje. V globaliziranem svetu to še bolj čutimo. Brez drugega ne moremo preživeti.

   Za dialog je potrebna sposobnost poslušanja. Poslušanje drugega zahteva potrpežljivost in pozornost. Le tisti, ki znajo molčati, znajo poslušati. Bog sam je najlepši zgled poslušanja, ko molimo, nas posluša, ne da bi za to kar koli prosil, in nas celo prehiteva ter prevzame pobudo za izpolnitev naših prošenj za pomoč, še poudarja papež Frančišek (11. marec 2017).

   Na današnjem forumu za dialog in mir na Balkanu lepo pozdravljam kardinala Pietra Parolina, državnega tajnika Svetega sedeža, ki s sodelavci posameznih dikasterijev skupaj z apostolskim nuncijem v RS nadškofom Jeanom-Marie Speichom zastopa papeža Frančiška. Vesel sem, da je med nami predsednica Republike Slovenije dr. Nataša Pirc Musar. Pozdravljam župana mestne občine Koper Aleša Bržana. Dobrodošlico izrekam vsem škofom iz Slovenije in tujine, ki zastopajo škofovske konference sosednjih držav in Balkana, ter zastopnikom drugih krščanskih Cerkva in islamske skupnosti. Pozdravljam diplomatske predstavnike ter predstavnike gospodarskih, družbenih in znanstvenih ustanov.

   Bog kot zgled poslušanja nas spodbuja, da rušimo zidove nerazumevanja in ustvarjamo mostove zaupanja. Za vzpostavitev miru manjkajo ušesa in ljudje, ki znajo poslušati in v bližnjem videti brata (Frančišek, Vsi smo bratje 2020). Naj bo torej današnji forum zgled dialoga, poslušanja, sprejemanja različnosti in sodelovanja vsem, ki se še ne znajo pogovarjati, da zmanjšamo delitve in konflikte ter prispevamo h gradnji miru in boljšega sveta. Naj nas pri tem opogumijo evangeljske besede: »Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi« (Mt 5, 9).

   Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/svet/news/2023-06/v-zivo-medversko-srecanje-forum-za-dialog-in-mir-na-balkanu.html

   Odgovori
7. Miro says:

   17. junija, 2023 at 9:38

   BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
   Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

   Odgovori
8. Miro says:

   17. junija, 2023 at 9:02

   MARIJINO BREZMADEŽNO SRCE

   PRAZNIK MARIJINEGA BREZMADEŽNEGA SRCA KATOLIŠKA CERKEV OBHAJA DAN PO PRAZNIKU SRCA JEZUSOVEGA.

   SVETOPISEMSKI TEMELJI ZA ČEŠČENJE MARIJINEGA SRCA

   V drugem poglavju Lukovega evangelija, ki govori o tem, kako so ob Jezusovem rojstvu betlehemski pastirji prihiteli na kraj njegovega rojstva, »našli Marijo, Jožefa in dete, v jasli položeno,« in nato povsod pripovedovali, »kar jim je bilo o tem detetu rečeno«, evangelist značilno pristavlja: »Marija pa je vse te besede hranila in jih premišljevala v svojem srcu« (Lk 2,19). Ob koncu pripovedovanja o Odrešenikovi mladosti pa je nazadnje ob Jezusovem zaostanku v templju – kakor refren ob sklepu speva – še enkrat rečeno: Jezusova »mati je vse to ohranila v svojem srcu« (51). Tako nam je sv. Luka nekoliko odgrnil zaveso iznad globokega Marijinega molka: opozoril je na skrito življenje in misli njenega srca, ki so bile vse posvečene Kristusu in skrivnosti odrešenja. Sv. Janez Eudes (+ 1680 – gI. 19. avgust), ki mu dajejo naziv »oče liturgičnega češčenja Jezusovega in Marijinega Srca«, je zato sv. Luka imenoval evangelist Marijinega srca. Marijino srce je pri Luku označeno kot središče njenega dušnega in duhovnega življenja.

   Če je Marija hranila v svojem srcu vse, kar se je nanašalo na Jezusovo detinstvo in deško dobo, je razvidno, da je v svoje srce najprej sprejela spomine, vtise, opažanja, dejanja. Zato smemo reči, da sta po Lukovem gledanju tudi odgovor na angelovo oznanilo Mariji in zato tudi spev »Moja duša poveličuje« (Magnifikat) prihajala iz Marijinega »srca«, iz tistega skrivnostnega jedra Marijinega bitja, od koder izvirajo najgloblje in temeljne človekove življenjske odločitve. Sv. Janez Eudes pravi, da je Magnifikat »spev Marijinega srca«. Torej je Marijino srce izvir njene vere, globoke in čiste, ponižnosti in ljubezni, ki se je pokazala v teh okoliščinah.

   Mnogi razlagalci obračajo na Marijino srce tudi Simeonovo napoved: »In tvojo lastno dušo bo presunil meč – da se razodenejo misli iz mnogih src« (Lk 2,35). Res je tukaj govor o duši, vendar se ne oddaljimo od resničnega pomena, če mislimo na Marijino srce. Že Origen (+ 253 ali 254) pravi, da tukaj obstoji naravnost istost »duše« in »srca«.

   Po gledanju sv. Luka je torej Marijino srce središče Marijinega notranjega življenja in njenih kreposti; obenem je to srce imelo prvenstveno vlogo pri učlovečenju, ob Kristusovem trpljenju pa je bilo pridruženo odrešilni kalvarijski daritvi.

   Marijino vedenje pod križem je nadaljevanje ob angelovem oznanjenju izrečenega »zgodi se« ne le v tem smislu, da se je Marija zavedala, kako zdaj nastopajo posledice njene prve privolitve v učlovečenje, marveč tudi v tem, da je globoka notranja usmerjenost njenega srca ostala ista kakor nekdaj, še več, da je dozorela do zadnje in najgloblje dovršenosti.

   Globoka usmerjenost in razpoloženje Marijinega srca se razodeva tudi v njenem govorjenju, o katerem Sveto pismo sedemkrat poroča (dvakrat spregovori Marija z angelom, dvakrat z Elizabeto, dvakrat z Jezusom, enkrat s strežniki v Kani Galilejski). Sv. Bernardin Sienski (+ 1444 – gl. 20. maj) pravi z ozirom na to, da je Marijino srce ognjišče božje ljubezni, od koder prihaja sedem plamenov ljubezni, izraženih v Marijinih sedmih besedah. In zadnje Marijine besede, kolikor Sveto pismo o njih poroča, so kakor testament Marijinega srca nam vsem: »Karkoli vam (Jezus) poreče, storite!« (Jan 2,5).

   Če spravimo v zvezo s tem Jezusovo besedo: »Blagor čistim v srcu, zakaj ti bodo Boga gledali« (Mt 5,8), potem moramo reči: Marijino srce je zaradi svoje edinstvene, brezmadežne čistosti zaslužilo (seveda na temelju božje milosti) celo to, da je smelo nuditi svojo lastno kri božjemu Sinu.

   Povzeto: https://katoliska-cerkev.si/marijino-brezmadezno-srce

   MARIJINO BREZMADEŽNO SRCE, PROSI ZA NAS!

   Odgovori
   • Miro says:

     17. junija, 2023 at 9:06

     MARIJINO BREZMADEŽNO SRCE

     Danes praznujemo tudi praznik Marijinega brezmadežnega Srca. Svoj izvor ima v Svetem pismu, še posebno v Lukovem evangeliju. Prav evangelista Luka nekateri imenujejo kar evangelist Marijinega Srca. Ta praznik nam kaže tudi temeljno povezanost med Marijo in Jezusom, njenim sinom.

     Praznik Srca Marijinega je premakljiv praznik in ga praznujemo en dan po prazniku Srca Jezusovega oziroma na tretjo soboto po binkoštih.

     Temelje za češčenje Marijinega Srca najdemo v Svetem pismu. Tako nam že začetek Lukovega evangelija govori o tem, kako so ob Jezusovem rojstvu pastirji prihiteli na kraj njegovega rojstva in tam našli Marijo, Jožefa in dete Jezusa. Pripovedovali so, kar jim je bilo o tem detetu rečeno. Evangelist Luka pa je potem pripisal značilen stavek: “Marija pa je vse te besede shranila in jih premišljevala v svojem srcu.”

     Podobne besede so zapisane, ko se je deček Jezus izgubil v templju, tudi tam beremo, da je Marija “vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu”.

     Ko nam evangelist Luka tako osebno predstavi Marijo, nas opozarja na njeno skrito življenje in misli njenega srca, ki so bile vse posvečene njenemu sinu Jezusu Kristusu.

     Sv. Janez Eudes, ki mu dajejo naziv “oče češčenja Jezusovega in Marijinega Srca”, je Luka imenoval kar evangelist Marijinega Srca. Marijino Srce je pri Luku opisano kot središče njenega duševnega in duhovnega življenja.

     Janez Eudes je bil tudi pobudnik uradnega praznovanja Srca Marijinega. To je potekalo že v 17. stoletju. Leta 1996 pa je sveti papež Janez Pavel II. povzdignil ta praznik v zapovedan praznik. Pobožnost češčenja Srca Marijinega se je še posebej razširila po Marijinem prikazovanju v Fatimi na Portugalskem.

     Če je Marija hranila v svojem srcu vse, kar se je nanašalo na Jezusovo otroštvo, je razumljivo, da je v svoje srce najprej sprejela spomine, vtise in Jezusova dejanja. Marijino srce je izvir njene vere, globoke ponižnosti in ljubezni, ki se je pokazala v različnih okoliščinah, o čemer nam pričajo tudi nekatera druga mesta v Svetem pismu.

     Mnogi razlagalci navezujejo na Marijino srce napoved starčka Simeona, ki je Mariji dejal: “Tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli iz mnogih src.” Res je tukaj govora o duši, vendar se ne oddaljimo od resničnega pomena, če mislimo na Marijino Srce, pravijo razlagalci.

     Globoka ljubezen Marijinega Srca se kaže tudi v njenem govorjenju, o katerem Sveto pismo poroča sedemkrat. Dvakrat spregovori Marija z angelom, dvakrat z Elizabeto, dvakrat z Jezusom in enkrat s strežniki v Kani Galilejski. Zadnje Marijine besede, kolikor Sveto pismo seveda o njih poroča, pa so kakor dediščina Marijinega Srca vsem nam: “Karkoli vam poreče, storite!”

     Čeprav nimamo zapisanih nobenih besed, ki bi jih Marija izrekla pod križem, pa je v svojem srcu gotovo izrekla enake besede kot ob učlovečenju – takrat, ko ji je angel dejal, da bo postala Jezusova mati. Njen “Zgodi se!” in zaupanje Bogu ostajata ista tudi v času trpljenja.

     Praznik Srca Jezusovega in praznik Marijinega brezmadežnega Srca kažeta na temeljno povezanost med Marijo kot materjo in Jezusom kot njenim sinom. Marija je ravno zaradi svojega čistega srca smela biti mati Božjemu Sinu. Marijino Srce je simbol njenih lastnosti, zlasti njene ljubezni do Boga in do ljudi. Bližina obeh praznikov je že sama po sebi znamenje tesne povezanosti med Marijo in Jezusom, pa tudi povezanosti z vsakim izmed nas.

     Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

     https://portal.pridi.com/2023/06/16/17-junij-marijino-brezmadezno-srce/

     Marijino Brezmadežno Srce, prosi za nas!

     Odgovori
9. Miro says:

   16. junija, 2023 at 6:02

   SRCE JEZUSOVO, SLOVESNI PRAZNIK

   OSEM DNI PO PRAZNIKU SVETEGA REŠNJEGA TELESA IN REŠNJE KRVI OBHAJA CERKEV SLOVESNI PRAZNIK SRCA JEZUSOVEGA. LETOS JE TO 16. JUNIJA.

   Praznik skuša prodreti v globino in notranje jedro Kristusove skrivnosti, v jedro, iz katerega pritekajo vsa velika dela v naše odrešenje, posebno še Kristusova daritev na križu. In to je tista ljubezen, ki je bila od vekov skrita v brezdanjih globinah troedinega Boga, ki pa si je prevzela našo človeško naravo in nas v Kristusu začela ljubiti tudi s človeškim srcem ter dosegla svoj vrhunec v kalvarijski daritvi, ko so iz prebodene Kristusove strani začele teči reke žive vode, ki odslej nikdar več ne bodo usahnile.

   Zgodovina češčenja Jezusovega Srca se začenja z apostolom Janezom, ki se je naslonil na Jezusove prsi (prim. Jn 13, 15; 21, 20) in apostola Pavla, ki je svoje vernike imel rad v Ljubezni Jezusa Kristusa (prim. Flp 1, 8). Češčenje Jezusovega Srca so širili srednjeveški mistiki, posebno sveti Bernard, sveti Bonavetura in sveti Bernardin; v tem času so nastale priljubljene pesmi, litanije in podobe Jezusovega Srca. V 14. stoletju je ta pobožnost nekoliko pojenjala. Spet pa se je poživila v 16. in 17. stoletju, za kar ima velike zasluge Janez Eudes, ki ga je papež Pij X. Imenoval začetnika, učitelja in apostola liturgičnega češčenja Srca Jezusovega, ker je leta 1670 napisal besedilo za molitveno bogoslužje (brevir) in za mašo v čast Srcu Jezusovemu.

   Papež Leon XIII. je leta 1899 v okrožnici Annum sanctum (Sveto leto) orisal smisel češčenja Srca Jezusovega in vsebino praznika. V okrožnici je tudi napovedal, da bo za začetek 20. stoletja ves svet posvetil Srcu Jezusovemu. Odobril je tudi litanije Srca Jezusovega.

   Ob stoletnici, odkar je bil praznik Srca Jezusovega razširjen na vso katoliško Cerkev, je Pij XII. leta 1956 izdal okrožnico Zajemali boste (Haurietis aquas), kjer je podal vsestransko in globoko teologijo Srca Jezusovega.

   Pavel VI. je leta 1965 napisal okrožnico Nedoumljivo bogastvo Kristusovo. V njej je znova naglasil pomembnost Srca Jezusovega. V duhu drugega vatikanskega koncila je močno poudaril zvezo, ki jo ima to češčenje z evharistijo posebej z njenim daritvenim značajem, se pravi z mašo in obhajilom kot daritvenim obredom.

   Češčenje Srca Jezusovega se nanaša na tisto, kar je pri Kristusu in sploh pri skrivnosti odrešenja najglobljega, kar zajema iz globin njegove Božje – človeške ljubezni. Častiti Srce Jezusovo torej pomeni častiti Jezusovo osebo s posebnega vidika njegove odrešenjske ljubezni Zato je jasno, da ta pobožnost nikakor ne nasprotuje drugim zdravim pobožnostim, ki jih Cerkev priporoča, temveč jih krepi, poglablja in prešinja.

   Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/srce-jezusovo-slovesni-praznik

   PRESVETO SRCE JEZUSOVO, USMILI SE NAS!

   Odgovori
10. Miro says:

    16. junija, 2023 at 5:59

    SRCE JEZUSOVO

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 11,25-30)

    Tisti čas je Jezus spregovóril in rekel: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa malim. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč. Vse mi je izročil moj Oče in nihče ne pozna Sina, razen Očeta, in nihče ne pozna Očeta, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti.

    Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Cerkev danes praznuje Srce Jezusovo, praznik Božje ljubezni. Nismo mi tisti, ki smo ljubili Boga, ampak nas je On prvi ljubil. To resnico so preroki izražali s simbolom mandljevega drevesa, ki spomladi prvo cveti. In takšen je Bog, vedno je prvi. Prvi nas čaka, prvi nas ljubi, prvi nam pomaga.

    A Božje ljubezni ni lahko razumeti. Apostol Pavel govori o nedoumljivem Kristusovem bogastvu, o skriti skrivnosti. Je ljubezen, ki je ni mogoče razumeti. Kristusova ljubezen, ki presega vsako znanje. Presega vse. Tako velika je Božja ljubezen. Nek pesnik je rekel, da je kakor morje brez obale in brez dna, kot morje brez meja. To je ljubezen, ki jo moramo razumeti, ljubezen, ki jo prejemamo.

    Gospod nam je skozi zgodovino zveličanja razodel svojo ljubezen, bil je velik pedagog. Bog svoje ljubezni ni razodel z močjo, ampak – kot pravi – učil sem jih hoditi, držal sem jih za roko, skrbel sem zanje. Za roko, blizu, kakor oče. Kako Bog izraža ljubezen? Z velikimi stvarmi? Ne. Pomanjša se, pomanjša se, pomanjša se s temi dejanji nežnosti, dobrote. Postane majhen. Približa se. In s to bližino, s to pomanjšanostjo, nam daje razumeti veličino ljubezni. Veliko se lahko razume preko majhnega.

    In na zadnje, Bog pošlje svojega Sina, pošlje ga »v mesu«. Sin poniža samega sebe vse do smrti. To je skrivnost Božje ljubezni: največja veličina, izražena v najmanjši majhnosti.

    Na ta način lahko razumemo tudi krščansko pot: Ko nas Jezus želi naučiti, kakšna mora biti kristjanova drža, nam pravi malo stvari. Pokaže nam tisti slaven protokol, po katerem bomo vsi mi sojeni (glej Mt 25). In kaj pravi? Ne pravi: »Mislim, da je Bog takšen. Razumel sem Božjo ljubezen«. Pravi: »Jaz sem v malem naredil Božjo ljubezen. Dal sem jesti lačnemu, dal sem piti žejnemu, obiskal sem bolnega, jetnika«. Dela usmiljenja so ravno pot ljubezni, ki nas jo Jezus ves čas uči s to veliko Božjo ljubeznijo. Niso potrebni pomembni govori o ljubezni, ampak moški in ženske, ki znajo opravljati te male stvari za Jezusa, za Očeta. Dela usmiljenja pomenijo nadaljevanje te ljubezni, ki se pomanjša, prihaja k nam in mi jo nosimo naprej.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/06/15/16-junij-srce-jezusovo/

    JEZUS, KROTKI IN IZ SRCA PONIŽNI, UPODOBI NAŠE SRCE PO SVOJEM SRCU!

    Odgovori