Članki za dušo

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

14.998 Responses to Članki za dušo

  1. Miro says:

    PRIDIGA NADŠKOFA STANISLAVA ZORETA PRI SVETI MAŠI NA PRAZNIK SV. APOSTOLOV PETRA IN PAVLA

    LJUBLJANSKI NADŠKOF METROPOLIT MSGR. STANISLAV ZORE JE NA PRAZNIK APOSTOLOV SVETIH PETRA IN PAVLA, 29. JUNIJA 2023, V LJUBLJANSKI STOLNI CERKVI SV. NIKOLAJA POSVETIL V DUHOVNIKA DIAKONA BLAŽA ZORKA IZ ŽUPNIJE LJUBLJANA-KOSEZE. SVETE MAŠE SO SE UDELEŽILI APOSTOLSKI NUNCIJ V SLOVNIJI, OBA LJUBLJANSKA POMOŽNA ŠKOFA, ŠTEVILNI DUHOVNIKI, REDOVNIKI IN REDOVNICE TER VERNIKI. V NADALJEVANJU OBJAVLJAMO PRIDIGO NADŠKOFA ZORETA.

    Sua eccellenza msgr. Jean-Marie Speich, Nunzio Apostolico in Slovenija, spoštovana brata škofa in spoštovani bratje duhovniki in diakoni, spoštovani redovniki in redovnice, dragi bogoslovci, spoštovani pevci in drugi bogoslužni sodelavci, dragi bratje in sestre tukaj, v stolnici in tisti, ki ste povezani z nami preko Radia Ognjišče.

    Z veseljem vas pozdravljam pri tej slovesnosti, ko bomo s svojo molitvijo spremljali na poti posvečenja našega letošnjega novomašnika Blaža Zorka. Zato na poseben način pozdravljam mamo in očeta našega novomašnika. Zahvaljujem se jima, da sta sodelovala z Božjo voljo in sprejemala Božje ponudbe, da se moremo danes veseliti novomašnika. Prav tako pozdravljam njegovi sestri in brata. Skupaj ste se učili živeti kot družina in skupaj ste se oblikovali v človeških in krščanskih krepostih. Pozdravljeni tudi vsi drugi sorodniki in prijatelji. Človekova rast in zorenje je preplet najrazličnejših odnosov in vsak prispeva svoj odtenek podobi, ki odseva življenje posameznika. Vsem iskrena hvala, da ste spremljali Blaža, da ste mu bili opora in izziv. Naj ta povezanost ostane še naprej.

    Dragi Blaž. Ko si pred šestimi leti prišel v naše bogoslovje, si bil mladenič, ki se je odločil, da bo življenje posvetil Kristusu in njegovi Cerkvi. Danes boš med obredom posvečenja legel na tla pred Kristusa in Cerkev kot mož, ki se z vsem srcem daruje Kristusu in njegovemu ljudstvu, kot mož, ki je pripravljen služiti z vsemi svojimi sposobnostmi in tudi z vsemi svojimi pomanjkljivostmi, ki je pripravljen razdati vse svoje življenje. In to so odločitve, ki zahtevajo moža, ki popolnoma zaupa Njemu, ki ga je poklical in ki ga bo vodil skozi postaje njegovega duhovništva. Blaž, z vsem srcem se okleni Kristusa, da boš mogel ostajati njegov zvesti služabnik.

    Za vodilno misel svojega duhovništva si izbral vrstico iz druge evharistične molitve, kjer duhovniki po spremenitvi molimo: »Zahvaljujemo se ti, da smemo stati pred Teboj in Ti služiti.«

    Kaj pomeni stati pred Bogom? Ker je ta zahvala umeščena neposredno za posvetilne besede, lahko razumemo, da stati pred Gospodom, ki je tukaj navzoč, ki je pred nami, označuje evharistijo kot središče duhovnikovega življenja. Jezusova resnična navzočnost pod podobama kruha in vina, po kateri uresničuje svojo obljubo, da bo s svojimi vse dni, do konca sveta, je središče, v katerem in iz katerega duhovnik živi svoje duhovniško življenje. Pred tem Gospodom stoji in mu služi.

    Potem pa stati pred Gospodom pomeni tudi, da duhovnik ostaja tam, ostaja pred njim. Duhovnikovo življenje ni prihajanje in odhajanje. Duhovništvo ni in ne sme biti delna ali celo samo priložnostna zaposlitev. Stati pred Gospodom morda najbolje predstavi beseda apostola Pavla, ki je Atencem rekel: »V njem živimo, se gibljemo in smo!« (Apd 17,28). Dragi Blaž, bodi tam, pred njim. Življenjsko povezan z njim v molitvi in daritvi. Bodi pred njim, ko bo v tvojem življenju sijalo sonce in ko se bo nebo pooblačilo. Bodi pred njim, ko boš plaval na krilih uspehov in ko boš doživljal meje svojih sposobnosti in dela. Bodi pred njim, ko te bo vodil na svatbo v Kani in ko te bo povabil s seboj na Kalvarijo. Ne glede na to, ali bodo ugodni ali neugodni časi in okoliščine, ti ostajaj pred Njim, tesno povezan z njim, ki te bo danes sprejel in posvetil za svojega duhovnika.

    Potem pa se Gospodu zahvaljujemo tudi za to, da mu smemo služiti. Pred njim ne stojimo zato, da bi se sončili v njegovi slavi, da bi bili zavarovani pred preizkušnjami. Pred njim stojimo zato, da mu moremo služiti. Tudi v služenju se moramo odpovedovati svojim predstavam. Človek si lahko zamisli, na kakšen način bo služil, da bo služenje prilagojeno njegovemu okusu, da ne bo prezahtevno.

    Ali je usmiljeni Samarijan iz Jezusove prilike naredil načrt, kako bo postal usmiljen in za vedno vstopil v ideal krščanskega služenja. Ne. Bil je na poti zaradi svojih poslov. Ko pa je zagledal ob cesti napol mrtvega človeka, se je sklonil k njemu in storil, kar je mogel storiti. Jezus posebej poudari, da je Samarijan postal bližnji nesrečnežu v jarku. Za to gre v našem duhovništvu. Za to bo šlo v tvojem duhovništvu, dragi Blaž. Služiti Gospodu pomeni postajati neprestano bližnji tistemu, ki je v stiski, tistemu, ki te potrebuje, ker potrebuje Boga. Apostol Pavel je to takole povedal: »Čeprav sem osvobojen vseh, sem vendar postal služabnik vseh, da bi jih čim več pridobil … Slabotnim sem postal slaboten, da bi pridobil slabotne. Vsem sem postal vse, da bi jih nekaj zagotovo rešil« (1 Kor 9,19.22).

    V duhu služenja nikoli ne pozabi Jezusovih besed iz prilike o poslednji sodbi: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti …« (Mt 25,35). Nadaljevanje poznamo, kakor poznamo tudi drugačno melodijo te prilike, ki jo Jezus pove v nadaljevanju.

    Dragi bratje in sestre, dragi Blaž. Svet je danes poln lakote in žeje in popotnikov in nagote in bolezni in ujetništva. Toliko je lačnih in žejnih ne zato, ker svet ne bi imel dovolj hrane in pijače in vsega drugega, da bi odgovoril na vse potrebe in stiske. Toliko je lačnih in žejnih zato, ker smo ljudje oslepeli in ne vidimo napol mrtvega ob cesti in ne lačnega, žejnega in nagega in reveža nasploh.

    Blaž. Najprej služi z molitvijo. S ponižno in vztrajno molitvijo. Tisto molitvijo, ki jo boš molil v občestvu celotne Cerkve za Cerkev in za ves svet, pa tudi s svojo osebno molitvijo, z zaupljivim odpiranjem srca Bogu. Bodi prepričan, da ti bo odpiranje srca Bogu tudi odpiralo oči in srce za služenje človeku. Ko boš sočutno govoril Bogu o stiskah ljudi, boš tudi sam postajal vedno bolj sočuten v odnosih do ljudi. Ko se boš kakor Mojzes z Bogom boril za ljudi, boš postajal vedno bolj neustrašen borec proti vsem krivicam in brezčutnosti, ki bodo ogrožale ljudi. V molitvi ne popuščaj. Bodi kakor Abraham, ki se sicer opravičuje Bogu, ker vztraja v prošnji za Sodomo, vendar v prošnji kljub temu vztraja. Ti pojdi dlje od njega. Ne ustavi se pri desetih. Vztrajaj v prošnji za vsakega posebej, kakor je Kristus umrl in vstal za vsakega posebej.

    Mazilil bom tvoje roke. Tvoje maziljene roke naj bodo v službi posvečevanja ljudstva po zakramentih Cerkve. Ko boš delil zakramente, naj vedno bolj raste tvoja vera in občudovanje Božje razsipne dobrote, ki se želi podariti vsem. Ko boš krščeval, krščuj v duhu Jezusovih besed: »Pustite otroke, naj prihajajo k meni« (Lk 18,16). Ko boš v Božjem imenu odvezoval grehe, jih ponižno odvezuj z Jezusovo mislijo: »Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike« (Mr 2,17). Ko jih boš nasičeval s kruhom življenja, naj bodo v tebi Jezusove besede: »Če kdo je od tega kruha, bo živel vekomaj« (Jn 6,51). Ko boš mazilil bolnike, vedi, da se jih po zakramentu dotika Jezus, ki je naročil: »Bolnike ozdravljajte … približalo se je Božje kraljestvo« (Lk 10,9). In v služenju te vedno znova prevzemajo Jezusove besede: »Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte« (Mt 10,8).

    Za konec še eno besedo spodbude. Blaž, ne boj se, da si sam. Ena sama mašna daritev, ki jo boš daroval, bo ponavzočila Kristusa, ki je z eno daritvijo na križu odrešil vse vesoljstvo. Moramo se pa zamisliti mi, dragi bratje in sestre. Zamisliti se moramo nad svojo molitvijo za duhovne poklice. Poklicani se morate zamisliti, zakaj odlašate z odgovorom na Božji klic. Pa tudi naša občestva se morajo zamisliti nad svojo duhovno nerodovitnostjo.

    Dragi Blaž, izročam te Božji Materi, ki je kraljica duhovnikov. Vzemi jo k sebi, kakor jo je k sebi vzel sv. Janez. S svoje strani pa ti zagotavljam; kakor sem doslej molil zate kot za bogoslovca, boš sedaj v moji molitvi in mašni daritvi kot moj brat in Kristusov duhovnik. In te prosim, naj bom tudi sam in vsi duhovniki vedno deležni tvoje molitve za nas v sveti daritvi, da bomo postajali vedno bolj eno samo duhovniško bratstvo in tako pričali za Kristusa, Gospoda in Odrešenika. Amen.

    Msgr. Stanislav Zore, ljubljanski nadškof metropolit

    Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/pridiga-nadskofa-stanislava-zoreta-pri-sveti-masi-na-praznik-sv-apostolov-petra-in-pavla2023

    Sv. Peter in Pavel, prosita za nas!

  2. Miro says:

    JEZUS OBLJUBI PETRU NAJVIŠJO OBLAST

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 16,13-19)

    Ko je Jezus prišel v kraje Cezareje Filipove, je svoje učence vpraševal: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« Odgovorili so: »Nekateri: da je Janez Krstnik, drugi, da je Elija, zopet drugi, da Jeremija ali kdo izmed prerokov.« Jezus jim je dejal: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Spregovoril je Simon Peter in rekel: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.«

    Jezus mu je odgovoril: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti meso in kri ti nista tega razodela, ampak moj Oče, ki je v nebesih.

    Pa tudi jaz tebi povem: Ti si Peter – skala in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva. Kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih, in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.«

    BOŽJE USMILJENJE, NAVZOČE V POSTAVITVI CERKVE, KI OBSEGA VESOLJNI SVET, ZAUPAMO VATE!

    • Miro says:

      SVETI PETER IN PAVEL

      Različnosti se privlačijo in dopolnjujejo. To je tema današnjega praznika. Peter in Pavel sta si različna: eden je preprost ribič, drugi pa je doktor teologije. Prvi je bil z Jezusom od začetka, ga je vmes sicer zatajil, toda kljub temu je prvi izmed apostolov, z razliko od Pavla, ki je kristjane od vsega začetka kruto preganjal, pa je postal njihov največji zagovornik – apostol poganov. Vendar tu ne gre za nekakšen dualizem, kajti čeprav sta si tako različna in drugačna, sta v bistvu enakovredna.

      Bog ne trpi razdeljenosti. Bog ne trpi tega, da bi nekdo sedel na dveh stolih, prav tako ne trpi vzvišenosti enega nad drugim, prenaša pa in sprejema pa različnost v enosti. Troedini Bog je vseeno en Bog v treh različnih osebah. To je krščanstvo. Različnost različnih ljudi, ki vsi skupaj vzklikajo in priznavajo: »Ti si Kristus, sin živega Boga.«

      Različnost je pomembna, saj se tako omogoča da bi se »oznanjevanje dopolnilo in bi ga slišali vsi narodi.« Vsak človek je namreč na svoj način omejen: kulturno, sociološko, psihično in podobno. In ta omejenost je različna od posameznika do posameznika. In vsak posameznik ima svoj doprinos k oznanjevanju Jezusovega nauka. Peter lahko nagovori samo določen krog ljudi. Pavel zopet drug krog ljudi, ki je za Petra nedosegljiv, zaradi njegovih omejenosti. Sta pa oba enakovredna in nenadomestljiva.

      Jezus potrebuje tako Petra kakor Pavla. Medsebojno se dopolnjujeta in pomagata. Tvorita skupnost, ki je Cerkev, sezidana na skali. Skala je sinonim za nerazdeljenost, trdnost, celovitost in Cerkev bo tako močna in nepremagljiva, dokler bo zidana na skali, ki je v bistvu Jezus Kristus. In Jezus Kristus je tisti, ki na današnji dan posvečuje novomašnike, sprejema njihove različnosti in njihove omejenosti. Noben duhovnik ni popoln, vsak ima nekaj minusov in nekaj plusov. Tako kot vsak človek. Toda vsak duhovnik na svoj edinstven način dopolnjuje oznanjevanje. S svojo različnostjo in s svojo omejenostjo.

      Če Peter predstavlja duhovniški del Cerkve, Pavel predstavlja laiški del Cerkve. Oba dela tvorita eno. In sta različna, vsak na svoj način omejena, toda neločljiva. Naj bodo različnosti in omejenosti še tako hude in moteče, nas ne smejo ovirati, da bi bojevali dober boj, dokončali tek in vero ohranili.

      Pred dva tisoč leti je prišel Angel Gospodov in oznanil čudovito vest neki ženi, z imenom Marija. Bog si jo je izbral, da bi svetu ponesla Odrešenika Jezusa Kristusa. Ta žena rekla »zgodi se.« Zakaj jo je izbral? Ne zaradi njenih božanskih atributov, ki jih navajamo v litanijah, temveč zato, ker je Marija človek, ki zna ljubiti.

      Podobno se dogaja z vsakim fantom, ki ga Bog izbere, da bi svetu ponesel Odrešenika Jezusa Kristusa. Toda vsak fant nima poguma, da bi rekel: »zgodi se«. Zakaj? Ne izgovarjajmo se da svet ni naklonjen duhovniku in Cerkvi. Mi sami nismo naklonjeni duhovniku. Vaši otroci iz naših ustih slišijo nešteto pritožb, godrnjanja čez svoje duhovnike, včasih tudi kletve. Kdo pri zdravi pameti bi se odločil za ta poklic, ko pa od duhovnika večkrat zahtevamo vse, samo tisto ne za kar je poslan – da je Christóforos – prinašalec Boga. Nič več, nič manj. Zato moramo moliti in prositi, da bi si fantje upali odgovoriti na Božji klic, kljub vsem ostalim besedam, ki izhajajo iz vernih ali nevernih ust.

      Marija se je nato polna veselja zatekla k sorodnici Elizabeti. Ona jo je razumela, ker se je tudi njej zgodilo nekaj podobnega. Odhod k Elizabeti poimenujemo odhod v semenišče oz. redovno skupnost, kjer naj bi bili tisti, ki bodočega duhovnika, redovnika, redovnico razumejo. Tam naj bi bilo veliko takih, ki se jim je zgodilo in se jim dogaja podobno. Zato moramo moliti in prositi da bi bilo našo redovniško in duhovniško bratstvo zdravo, ter rodovitno. Moliti in prositi moramo za naša semenišča in redovne skupnosti. Tam se začenja dobra podoba slovenskih župnij in nikjer drugje.

      Nato se Marija vrne v domačo vas, najprej so jo veseli, kakor so veseli novomašnika, novega kaplana, novega župnika. Toda hitro se Marija sreča z nerazumevanjem. Celo Jožef, njen zaročenec, duhovnikova župnija, škofova škofija, ne razume. Ker ne vidimo Jezusa v duhovnikovih rokah, temveč samo njegovo »nosečnost pred poroko«.

      Zato Te Marija, prosimo, opogumi srca mladih ljudi, da se bodo kljub vsem negativnostim odločili za ljubezen, za Boga. Prosimo Te, naj bodo naša duhovniška in redovniška občestva pripravljena nove duhovnike sprejemati z isto naklonjenostjo in spoštovanjem s kakršnim Te je sprejela Elizabeta. Predvsem pa, Marija, ne pozabi na našo škofijo, na naše dekanije, župnije, da bodo sploh pripravljene sprejeti duhovnika in s tem Jezusa v svojo sredo. Marija, pomagaj nam, da postanemo vredni obljub Kristusovih, ki se uresničujejo tudi preko duhovnikov.

      Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

      https://portal.pridi.com/2023/06/28/29-junij-sveti-peter-in-pavel/

      Sv. Peter in Pavel, prosita za nas!

  3. Miro says:

    SLOVESNI PRAZNIK APOSTOLOV SV. PETRA IN PAVLA

    V KATOLIŠKI CERKVI 29. JUNIJA PRAZNUJEMO SLOVESNI PRAZNIK APOSTOLOV SV. PETRA IN PAVLA.

    Peter je bil ribič iz Betsajde ob Genezareškem jezeru. Jezus ga je poklical, da bi bil ribič ljudi in da bi kasneje kot pastir tudi vodil Cerkev kot Božje ljudstvo. Po svetopisemskem izročilu mu je Jezus po tem, ko ga je poklical za učenca, spremenil ime v Peter: »Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih« (Mt 16,18–20). Zelo pomembna izkušnja v Petrovem življenju je bila ta, da je Jezusa, po tem, ko je bil le-ta prijet, kljub temu, da se je ob njem vzgajal in učil približno tri leta, trikrat zatajil. Po Jezusovem vnebohodu Peter nastopa kot voditelj apostolov in mlade Cerkve. Nekaj časa je bil škof v Antiohiji, okoli leta 42 pa je odšel v Rim. Od tam je vernikom v Mali Aziji poslal dve pismi (1 Pt in 2 Pt), življenjsko pot pa je sklenil z mučeništvom.

    Po zgodovinskih virih naj bi apostol Peter vladal do leta 67 po Kr. Več zgodnjekrščanskih spisov potrjuje, da je Peter umrl nasilne smrti v Rimu v času vladanja cesarja Nerona. Na kraju njegovega mučeništva je dal cesar Konstantin leta 350 postaviti veliko baziliko. Sedanja bazilika sv. Petra v Vatikanu je bila postavljena v letih med 1506 in 1526. Pod njenim glavnim oltarjem je gob apostola Petra, čigar nasledniki so papeži oz. rimski škofje.

    Apostol Pavel se je rodil okrog leta 10 po Kr. v Tarzu, v glavnem mestu takratne rimske province Kilikije. Po rodu je bil Jud, po očetu pa je podedoval rimsko državljanstvo. Bil je farizej in poznavalec judovstva, ki je do spreobrnjenja na poti v Damask preganjal kristjane. Apostol Pavel je ob rojstvu dobil ime Savel, po spreobrnjenju pa se je dal krstiti in ime spremenil v Pavel.

    O delovanju apostola Pavla poroča evangelist Luka v Apostolski delih. Obhodil je velik del takratne rimske države in ustanavljal cerkvene občine ter jih spodbujal s pismi. Danes poznamo štirinajst ohranjenih Pavlovih pisem, ki so po vsebini in obsegu za štirimi evangeliji najpomembnejši del Svetega pisma Nove zaveze. Podobno kot apostol Peter je tudi on umrl mučeniške smrti za časa cesarja Nerona okrog leta 67.

    Praznika obeh apostolov je Cerkev obhajala že v 4. stoletju. Najstarejši rimski koledar Furija Dionizija Filokala iz leta 354 navaja 29. junij kot praznik apostolov Petra in Pavla. Na predvečer ali na praznik apostolov Petra in Pavla slovenski škofje diakone posvečujejo v duhovnike.

    Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/slovesni-praznik-apostolov-sv-petra-in-pavla-2015

  4. Miro says:

    VARUJTE SE LAŽNIVIH PREROKOV, KI PRIHAJAJO K VAM V OVČJIH OBLAČILIH, ZNOTRAJ PA SO GRABEŽLJIVI VOLKOVI. PO NJIH SADOVIH JIH BOSTE SPOZNALI

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 7,15-20)

    Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Varujte se lažnivih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi. Po njih sadovih jih boste spoznali. Ali obirajo grozdje s trnja ali smokve z osata? Tako vsako dobro drevo rodi dober sad, slabo drevo pa rodi slab sad. Ne more dobro drevo roditi slabega sadu in ne slabo drevo roditi dobrega sadu. Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, bodo posekali in vrgli v ogenj. Po njih sadovih jih boste torej spoznali.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    VARUJTE SE LAŽNIVIH PREROKOV

    V vsaki laži ali zmoti je delček resnice. Ta “delček” je ovčji kožuh, ki se volk z njim odene. Včasih zavestno, dostikrat v dobri veri. Tak volk dobi videz ovce. Jezus pravi, da ga prepoznamo po sadovih. Kjer je čut za skupnost, za pogovor in sodelovanje, za spoštovanje drugače mislečih, kjer je navzoča ljubezen, tudi do sovražnikov, tam se volka ni bati.

    So ljudje, polni lepih in sladkih besed, a ne iz pristne dobrote in prijaznosti, temveč iz zvite preračunljivosti.

    So ljudje “plenilci” in lovci na zaklade … Ko dobijo, kar so želeli in hoteli, le obrnejo hrbet … So ljudje, ki zadajajo mnoge bolečine, ker so nezvesti in katerih usta so polna lažnih in lažnivih obljub … in so ljudje, ki z veseljem zavajajo druge, ki jim nasedajo. Mnogo je tudi lažnih prerokov …

    Prerokbe nam gredo vedno do živega. Nikoli jih tudi ne zmanjka. Prešeren pravi, naj gredo lažnivi preroki rakom žvižgat. Svetopisemskim prerokom se pa tudi ni dobro godilo, čeprav nobeden od njih ni lagal. To so bili razumni možje z bistrim uvidom v prihodnost, dar za vse Izraelce. Ti so namreč večkrat prelomili zavezo z Bogom in začeli častiti malike. Ob neki priložnosti kar zlato tele. Bog, ki zaveze z njimi ni prelomil, je zato med njimi obujal preroke: Izaija, Jeremija, Ezekiela, Amosa.

    Značilno za svetopisemske preroke je slednje: svarilo, kaj se utegne zgoditi, če se ljudstvo ne vrne na pravo pot. Ne gre za vedeževalske trike, ampak za spoznanje in za uvid, v kakšno nesrečo drvi posameznik ali pa skupnost, če se vdaja sebičnosti, lakomnosti, lažnivosti, razvratnosti in podobnim grehom. Preroki so Izraelce po Božji dobroti reševali pred najhujšimi posledicami njihovih dejanj.

    Nobena prava, po Božji milosti navdihnjena prerokba, ni samo za enkratni primer, ampak ima trajno veljavo. V zdajšnjem industrijskem, elektronskem, jedrskem veku sedi človeštvo na hujšem smodniku kot kdajkoli doslej. Vse je odvisno od tega, ali bo hotelo prisluhniti današnjim prerokom. Tudi s preroškega stališča je Sveto pismo knjiga za vse čase.

    Gospod, danes Te prosim …, obvaruj nas volkov v ovčjih preoblekah, obvaruj nas tistih, ki imajo mrzlo srce in žive le po nekih sebi prikrojenih pravilih … Po navadi želijo biti le pomembni, imeti neke vrste oblast, vpliv, slavo, čast, ugled, moč … Obvaruj nas tudi vase zagledanih vsevednežev in ljudi brez sočutja in usmiljenja. Nekateri celo veliko govorijo o Tebi, a Te ne ljubijo in njihova dela, njihovi odnosi do bližnjih govorijo drugače, spreobrni jih, spreobrni vse nas, da kdaj ne bomo podobni zverem.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/06/27/28-junij-varujte-se-laznivih-prerokov/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

  5. Miro says:

    SVETI IRENEJ LYONSKI: LUČ ZAHODNE CERKVE, OČE KATOLIŠKE DOGMATIKE

    SV. ŠKOF IRENEJ LYONSKI JE OČE KATOLIŠKE DOGMATIKE.

    IZ ŽIVLJENJA …

    Sv. Irenej Lyonski se je rodil okoli 135 v Smirni v Mali Aziji (današnji Turčiji). Njegov glavni učitelj je bil sv. Polikarp, škof v Smirni, ki je bil učenec samega apostola sv. Janeza Evangelista.

    Irenej je zapustil svojo domovino in se preselil v Lyon v Franciji, kjer je bila že v drugem stoletju živa krščanska skupnost. Tu je bil prezbiter škofa sv. Potina. Ko pa je ta leta 177 umrl mučeniške smrti, ga je Irenej nasledil na škofovskem sedežu. Z vso vnemo se je posvetil širjenju vere. V Cerkvi je deloval miroljubno, zlasti v času velike razprave o praznovanju velike noči.

    Po vsej verjetnosti je tudi Irenej umrl mučeniške smrti, in sicer med letoma 202 in 203 v Lyonu.

    Za seboj je pustil več teoloških del, v katerih razlaga vero Cerkve. Njegovo najbolj znano delo je Zoper krivoverstva v petih knjigah ter spis Razlaga apostolskega oznanjevanja. Zato ga nekateri imenujejo »oče katoliške dogmatike«, »luč zahodne Cerkve« in ga častijo kot cerkvenega očeta.

    Sv. Irenej Lyonski je zavetnik škofije Lyon. Umetniki ga upodabljajo kot škofa z zvitkom oziroma knjigo in palmo mučeništva.

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Sv. Irenej Lyonski, prosi za nas!

  6. Miro says:

    KATEHEZA O SV. MARY MACKILLOP: NAMEN VZGOJE JE CELOSTNI RAZVOJ ČLOVEKA

    SVETI OČE JE V SREDO, 28. JUNIJA, DOPOLDNE PONOVNO IMEL SPLOŠNO AVDIENCO NA TRGU SVETEGA PETRA, POTEM KO STA BILI ZADNJI DVE ODPOVEDANI ZARADI NJEGOVEGA OKREVANJA PO OPERACIJI. KATEHEZA JE BILA NAMENJENA SVETI MARY MACKILLOP, AVSTRALSKI SVETNICI, KI SE JE V DRUGI POLOVICI 19. STOLETJA POSVEČELA VZGOJI IN IZOBRAŽEVANJU REVNIH PREBIVALCEV AVSTRALSKEGA PODEŽELJA. (zapis: Andreja Červek – Vatikan)

    MARY MACKILLOP (1842–1909) je svoje življenje posvetila intelektualni in verski formaciji revnih na avstralskem podeželju. Razumela je znamenja časov in ugotovila, da je najboljši način evangelizacije vzgoja mladih. Prepričana je bila, da je »namen vzgoje celostni razvoj človeka kot posameznika in kot člana skupnosti ter da to od vsakega učitelja zahteva modrost, potrpežljivost in ljubezen«. Kot je dejal papež: »Vzgoja namreč ni v tem, da bi učencem polnili glavo z idejami, temveč v tem, da jih spremljamo in spodbujamo na poti človeške in duhovne rasti ter jim pokažemo, kako prijateljstvo z Vstalim Jezusom širi srce in dela življenje bolj človeško.«

    SVETOPISEMSKI ODLOMEK: Mr 9,33.35-37

    Prišli so v Kafarnáum. Ko je bil v hiši, jih je vprašal: »O čem ste se menili med potjo?« Tedaj je sédel, poklical dvanajstere in jim rekel: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« In vzel je otroka, ga postavil mednje, ga objel in jim rekel: »Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, ne sprejme mene, temveč tistega, ki me je poslal.«

    Kateheza o sveti Mary MacKillop na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-06/kateheza-o-sv-mary-mackillop-namen-vzgoje-je-celostni-razvoj.html

    Presveto Srce Jezusovo, prosi za nas!
    Sv. Mary MacKillop, prosi za nas!

  7. Miro says:

    NE DAJAJTE SVETEGA PSOM IN NE MEČITE SVOJIH BISEROV PRED SVINJE, DA JIH MORDA Z NOGAMI NE POHODIJO IN SE NE OBRNEJO TER VAS RAZTRGAJO

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 7,6.12-14)

    Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Ne dajajte svetega psom in ne mečite svojih biserov pred svinje, da jih morda z nogami ne pohodijo in se ne obrnejo ter vas raztrgajo. Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, storite tudi vi njim; to je namreč postava in preroki. Vstopite skozi ozka vrata; zakaj široka so vrata in prostorna je pot, ki drži v pogubo, in mnogo jih je, ki v pogubo hodijo po njej. Kako ozka so vrata in tesna je pot, ki drži v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo!

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    NE DAJAJTE SVETEGA PSOM IN NE MEČITE SVOJIH BISEROV PRED SVINJE

    Ne bi verjel, da je kaj takega rekel Kristus. Pa je vendarle sv. Matej zapisal te besede v zbirki Jezusovih naukov pod poglavjem »Govor na gori«. Morda tega ne doživi vsak, gotovo pa prenekateri. Najplemenitejše čustvo, najbolj idealno hotenje, najbolj pristen dokaz ljubezni, ki je morda stal veliko odpovedi; pa so ljudje, ki na vse to pljunejo. Navadno ne boli, če so to ljudje brez vere, celo sovražno razpoloženi do vernih ljudi. Zaboli pa, kadar to store »zavedni« katoličani. In žal se to dogaja. Morda so to bolni ljudje, morda nosijo v sebi kompleks krivde, pa nikdar očiščene, morda … Če je tako, nas ne sme presenečati. Svoji bolestni notranjosti najdejo razbremenitev v tem, da poteptajo odločitve in delo najbolj idealnih ljudi. Zato je prav, da božje lepote ne izpostavljam takim ljudem, da je ne umažejo. To bi se zares reklo: metati bisere pred svinje, kakor trdo zvené te besede.

    Braniti se pred takimi ljudmi, je brez pomena. Velik pomen pa ima: odpuščati in zanje moliti.

    Prvo opažanje je, da bistvo Jezusovega izreka ni v svinjah, temveč gre za opozorilo, naj se nekomu ne daje duhovnih ali materialnih dobrin, ki si jih ne zasluži, jih ne razume oziroma jih ne zna ceniti.

    Psi in prašiči zato niso več nečiste živali, ampak slikovit prikaz tistih, ki ne sprejmejo oznanila Božjega kraljestva.

    Eno je torej jasno: ne gre za golo žaljenje. Ne gre za to, da bi koga obkladali s svinjami, kakor je to pač v navadi v naši družbi. Kdor tako razume Jezusove besede, projicira današnjo družbo (morda pa celo samega sebe) na Gospoda Jezusa.

    Nekaj so biseri in nekaj drugega so pujsi. Nekaj je sveto, nekaj ni sveto. Nekaj je dobro, drugo je slabo.

    In to Jezus naredi zelo razločno in celo nekoliko žaljivo za takratne in današnje razumevanje: razločuje, kaj je dobro in kaj ne, in to pove tako jasno, da bolj jasen ne bi mogel biti.

    Drugo sporočilo njegovih besed pa je pedagoško: poslušalce opozarja, da je treba računati z ljudmi, ki iz takih ali drugačnih razlogov biserov, torej svetih reči, ne razumejo, zato pa jih tudi zavrnejo.

    Nista namreč pujs ali pes sama kriva, da ne razumeta: živita, jesta, iščeta hrano, spita … z biseri si nimata kaj pomagati. Naj jih naključni dobrotnik prinese celo tono, še vedno bosta ostala lačna, zato pa tudi nejevoljna, pujs bo zato bisere pomendral, potepuški pes pa se bo obrnil ter raztrgal darovalca.

    Ko torej nekdo uporabi ponarodelo frazo »metanja biserov svinjam«, ne bi smelo iti za nikakršno »obkladanje s svinjami«. To sploh ni bistvo Jezusovih besed in zato ne gre za golo razžalitev.

    Poudarek namreč ni na svinjah, ampak na lepoti bisera. Primerjava s svinjo pa je namenjena predvsem razločevanju, torej, da se jasno razlikuje med biseri in vsem ostalim.

    Na koncu pa gre tudi za pedagoško razumevanje, da nekateri pač ne razumejo bisera. Tem je treba pomagati, jih dalj pripravljati in potrpežljivo poučevati; a hkrati tudi ob primernem času »otresti prah z nog«, če nekdo enostavno noče, morda pa zaradi različnih življenjskih dejavnikov bisera niti ne more razumeti in ceniti.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/06/26/27-junij-ne-dajajte-svetega-psom-in-ne-mecite-svojih-biserov-pred-svinje/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

  8. Miro says:

    SVETA EMA KRŠKA: PRVA SLOVENSKA SVETNICA?

    KNEGINJO SV. EMO SO VSESKOZI ČASTILI ŠE POSEBEJ SLOVENCI, KI SO ORGANIZIRALI VELIKA ROMANJA NA NJEN GROB, KLJUB TEMU, DA ŠE NI BILA URADNO RAZGLAŠENA ZA SVETNICO. ZA SVETNICO JO JE RAZGLASIL ŠELE SV. PAPEŽ JANEZ PAVEL II. LETA 1988. V CELJSKI ŠKOFIJI, KATERE DRUGOTNA ZAVETNICA JE, STA JI POSVEČENI DVE CERKVI.

    IZ ŽIVLJENJA …

    Sv. Ema se je rodila okoli leta 995 v ugledni plemiški družini, po ljudskem izročilu na gradu Pilštanj, kjer so imeli njeni starši obsežna posestva.

    Okoli leta 1010 se je poročila z grofom Viljemom. Skupaj sta posedovala velika posestva po Koroškem, Kranjskem in Štajerskem. Podpirala sta cerkev in dobro ljudi. Prva leta zakona sta preživela v ljubezni in veselju. Rodila sta se jima sinova.

    A življenje jima ni prizanašalo s trpljenjem. Njuna sinova sta bila ubita v nepojasnjenih okoliščinah, kmalu za tem (1016) pa so tekmeci umorili tudi njenega moža.

    Ema je ostala sama. Na svojem ogromnem posestvu je dala postaviti številne cerkve in župnije. Njena odpoved svetu je dosegla vrh v zidavi mogočne cerkve in ženskega benediktinskega samostana v Krki (na Koroškem), v katerem je živela do svoje smrti 29. junija 1045.

    Izročilo pravi, da so se gradbeni delavci samostana v Krki pritožili, da niso prejeli dovolj plačila. Ema je prednje postavila mošnjiček z denarjem in jim rekla, naj si sami vzamejo iz njega toliko, kolikor si želijo. A zgrabili so prav toliko, kolikor jim je dala prej sama, vse drugo jim je zdrsnilo s prstov.

    ekaj let po njeni smrti je bil ta samostan ukinjen, na njenem mestu pa ustanovljena Krška škofija, ki ima zdaj sedež v Celovcu. Mogočna cerkev stoji še danes.

    Sv. Emo so vseskozi častili še posebej Slovenci, ki so organizirali velika romanja na njen grob, kljub temu, da še ni bila uradno razglašena za svetnico. Za blaženo je bila razglašena leta 1287, za svetnico pa jo je razglasil šele papež Janez Pavel II. leta 1988.

    Sv. Emo umetniki upodabljajo kot imenitno gospo z ustanovno listino, vrtnico ali modelom cerkve. Ta svetnica je zavetnica Koroške, Krške škofije; k njej se zatekajo pri očesnih boleznih, porodnice za srečen porod in tisti, ki si želijo otrok.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-ema-krska-prva-slovenska-svetnica/2023-06-27/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Sv. Ema, prosi za nas!

  9. Miro says:

    »NE SODITE, DA NE BOSTE SOJENI; S KAKRŠNO SODBO NAMREČ SODITE, S TAKO BOSTE SOJENI, IN S KAKRŠNO MERO MERITE, S TAKO SE VAM BO ODMERILO«

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 7,1-5)

    Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Ne sodite, da ne boste sojeni; s kakršno sodbo namreč sodite, s tako boste sojeni, in s kakršno mero merite, s tako se vam bo odmerilo. Kaj pa gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne čutiš? Ali kako moreš reči svojemu bratu: ›Pusti, da vzamem iver iz tvojega očesa,‹ pa je bruno v tvojem očesu? Hinavec, izderi najprej bruno iz svojega očesa in potem glej, kako boš vzel iver iz očesa svojega brata.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    POGLEJ SE V OGLEDALO

    ‘Ne sodite, da ne boste sojeni; s kakršno sodbo namreč sodite, s takšno boste sojeni, in s kakršno mero merite, s takšno se vam bo odmerilo’.

    Sodba pripada samo Bogu. Zatorej, če ne želimo, da bi se nam sodilo, tudi mi ne smemo soditi drugih. Vsi si želimo, da bi nas Gospod na dan sodbe gledal s prizanesljivostjo in pozabil mnogo slabih stvari, ki smo jih storili v življenju. Zato, če ti stalno sodiš druge, boš sojen z enako mero, s kakršno sam sodiš. Poglej se v ogledalo. A ne zato, da bi se našminkal, da se ne bi videle gube … Poglej se v ogledalo, da boš videl sebe, kakšen si ti. Kako nas ocenjuje Gospod, kadar delamo tako? Samo ena beseda je: ‘Hinavec, izderi najprej bruno iz svojega očesa in potem glej, kako boš vzel iver iz očesa svojega brata.’

    Vidi se, da se Gospod nekoliko razjezi. Pravi nam hinavci, kadar se postavljamo na mesto Boga. To je tisto, v kar je kača prepričala Adama in Evo, ko je rekla, da če bosta jedla z drevesa, bosta kakor on. Želela sta se postaviti na mesto Boga. Zato je zelo slabo soditi. Sodba pripada smo Bogu, samo Njemu! Za nas pa so ljubezen, sočutje, molitev za druge, kadar vidimo stvari, ki niso dobre, tudi povedati o tem drugemu … A nikoli soditi. Nikoli. To je hinavščina, če sodimo.

    Kadar sodimo, se postavimo na mesto Boga. A naša sodba je uboga sodba. Nikoli ne more biti resnična; nikoli ne more biti enaka Božji sodbi. Zakaj ne? Ne zato, ker je Bog vsemogočen, mi pa to nismo, ampak zato, ker nam manjka usmiljenja. Kadar Bog sodi, sodi z usmiljenjem. Danes razmišljajmo o tem, kar nam pravi Gospod: ‘ne sodite, da ne boste sojeni’; način, mera, s kakršno sodimo, bo ista, ki bo uporabljena za nas … Poglejmo se v ogledalo, preden sodimo … Sicer bom hinavec, saj se postavljam na mesto Boga. Moja sodba pa je tudi revna sodba, manjka ji nekaj zelo pomembnega, kar pa ima Božja sodba, to je usmiljenje. O, da bi nam Gospod dal dobro razumeti te stvari!

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/06/25/26-junij-poglej-se-v-ogledalo/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!

  10. Miro says:

    SVETI JOŽEFMARIJA ESCRIVA: SVETNIK NAŠEGA ČASA, USTANOVITELJ OPUS DEI

    SV. JOŽEFMARIJA ESCRIVA DE BALAGUER JE SVETNIK NAŠEGA ČASA.

    IZ ŽIVLJENJA …

    Sv. Jožefmarija Escriva se je rodil leta 1902 v Barbastru v Španiji. Kmalu po prvi svetovni vojni, leta 1920 je vstopil v semenišče v Zaragozi. Poleg teološkega študija je zaključil tudi študij kanonskega prava. Za duhovnika je bil posvečen leta 1925. Pastoralno je deloval v škofiji Zaragoza, leta 1927 je odšel v Madrid.

    Proučeval je svetost tako med laiki kot med duhovniki in v ta namen leta 1929 ustanovil Opus Dei. Namen te družbe je bil pomagati ljudem različnih socialnih slojev, da bi v sebi izoblikovali čim popolnejšo krščansko podobo (svetost) v izvrševanju svojega poklicnega dela.

    Takoj po drugi svetovni vojni se je preselil v Rim ter skrbel za širitev Opus Dei po vsem svetu. Papež Janez Pavel II. je Opus Dei leta 1982 imenoval za osebno prelaturo.

    Umrl je 26. junija 1975 v Rimu.

    Papež Janez Pavel II. ga je leta 1992 razglasil za blaženega, leta 2002 pa za svetega, to je le 27 let po njegovi smrti.

    OPUS DEI

    Duhovnost te družbe je strogo laična: od vseh članov duhovniki zavzemajo le dva odstotka. Najvodilnejši v njej so redni člani; ki živijo skupno in so neporočeni. Neporočeni so tudi pridruženi člani, ki pa živijo v lastnih družinah. Izredni člani družbe živijo svoje krščanstvo v zakonskem poklicu. Vsi njeni člani se trudijo svoje življenje oblikovati po idealih evangelija.

    NJEGOVO DELO “POT”

    Sv. Jožefmarija Escriva je napisal številna dela, a njegovo glavno delo je Pot, prevedeno v 42 jezikov. Nekaj njegovih misli:

    – Naj tvoje življenje ne bo neplodno. Pusti sledi za sabo. Razsvetljuj z lučjo svoje vere in ljubezni.

    – Ne reci: “Sem pač takšen … tak je moj značaj.” To je v resnici znak šibkosti tvojega značaja.

    – Naj bodo tvoja dejanja in besede takšne, da bodo vsi, ko te bodo videli ali slišali, rekli: “Ta prebira življenje Jezusa Kristusa”.

    – Vztrajaj v molitvi. Molitev je vedno plodna.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-jozefmarija-escriva-ustanovitelj-opus-dei/2023-06-26/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Sv. Jožefmarija Escriva, prosi za nas!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja