Članki za dušo

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

14.998 Responses to Članki za dušo

  1. Miro says:

    GORČIČNO ZRNO, KVAS

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 13,31-35)

    Tisti čas je Jezus povedal množicam še drugo priliko: »Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, ki ga je človek vzel in vsejal na svoji njivi. To je sicer najmanjše izmed vseh semen, ko pa zraste, je večje ko zelišča in postane drevo, tako da priletijo ptice neba in prebivajo na njegovih vejah.«

    In še drugo priliko jim je povedal: »Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, ki ga je žena vzela in zamesila v tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo.« Vse to je povedal Jezus množicam v prilikah in brez prilike jim ni govoril, da se je spolnilo, kar je bilo rečeno po preroku: »Odprl bom svoja usta v prilikah, razodel bom, kar je bilo skrito od začetka sveta.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Jezus je svoje prilike, ki jih je pripovedoval učencem, gradil na tem, kar je videl in doživljal. Opazil je smokvo, ki ni rodila, sejalca, ki je radodarno sejal seme in upal, da bo zraslo, ženo, ki je z malo kvasa zamesila kruh, ki je zarasel. Opazoval je gorčično zrno in videl, kako je majhno in kako iz njega zraste veliko drevo. Občudoval je ptice, kako brezskrbno letajo in lilije na polju, kako so lepe. Videl je tudi ljudi okrog sebe. Začutil je ženo, ki se je v množici dotaknila njegove obleke, slišal je gobavce, ki so ga prosili, naj jim pomaga. Prepoznal je hrepenenja žene, ki so jo zasačili v prešuštvovanju. Razumel je, da njen cilj ni užitek, ampak ljubezen, zato ji grehe odpusti in jo povabi, naj ne greši več.

    Na drugi strani so bili farizeji, ki niso opazili nobene stiske, držali so se le pravil. Jezni so bili, da je v soboto ozdravil ženo, ki je bila bolna osemnajst let. Svet farizejev je bil pust in prazen, ker niso čutili, videli, slišali in hrepeneli. Bolj živ je bil cestninar, ki je hrepenel po lepšem življenju, a ga ni znal uresničiti brez Boga.

    Pomislimo, kako živo zaznavamo svet okrog sebe in kako za res vzamemo to kar vidimo, kar slišimo, kar čutimo in po čemer hrepenimo. Pomislimo, kako zares je vzel stvari Jezus. Današnji čas lahko torej razumemo kot povabilo:

    – Da s svojimi čutili pozorno zaznavamo svet okrog sebe.

    – Da slišimo svoje srce in hrepenenja, ki se v nas prebujajo.

    – Da ob vsem tem razmišljamo, in ugotavljamo čemu vse to, kam nas vodi, od kod prihaja in kaj nam želi Bog z vsem tem sporočiti.

    -Da o vsem tem tudi spregovorimo.

    Res je sicer, da če se zrno vrže, se ga izgubi, in če zamesim kvas, si umažem roke. Vedno je neka izguba pri sejanju Božjega kraljestva. Gorje tistim, ki oznanjajo Božje kraljestvo z iluzijo, da si ne bodo umazali rok. Raje imajo lepe stvari in ne tega dejanja vrženja semena, da bi se tako sprožila moč, da bi se vmesilo kvas in bi moč povzročila rast. Upanje je tisto, ki gre naprej, upanje ne razočara. Kajti upanje je tako majhno kot zrno in kot kvas. Upanje najponižnejša krepost, je služabnica. A kjer je upanje, tam je Sveti Duh, ki pelje naprej Božje kraljestvo.

    Če bomo bolj živo sledili svojim čutilom in temu, kar doživljamo, bo naše življenje bolj polno. V vsem, kar bomo doživljali, bomo lahko z razmislekom prepoznavali, po čem prihaja med nas Bog sam in kaj od nas pričakuje. Čujmo torej, da iz svojega življenja naredimo več kot skromno desetino.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/07/30/31-julij-gorcicno-zrno-kvas/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!
    Sv. Ignacij Lojolski, prosi za nas!

  2. Miro says:

    SVETI IGNACIJ LOJOLSKI: USTANOVITELJ JEZUITOV

    SV. IGNACIJ, USTANOVITELJ JEZUITOV, JE ZAVETNIK JEZUITOV, DUHOVNIH VAJ IN HIŠ ZA DUHOVNE VAJE.

    IZ ŽIVLJENJA …

    Sv. Ignacij se je rodil 31. maja 1491 kot najmlajši (trinajsti) otrok v baskovski plemiški družini v Španiji. Pred seboj je imel vojaško kariero, ki pa mu jo je pri tridesetih letih prekinila topovska krogla ob branjenju Pamplone.

    V mesecih okrevanja na očetovem gradu so mu prišli pod roke tudi duhovni spisi in legende svetnikov Jakoba de Voragine. V njihovi luči se mu je njegovo dotedanje življenje zdelo površno in nesmiselno.

    Po okrevanju je zapustil domači grad v Lojoli in se odpravil na romanja, a v Manresi, kraju v Kataloniji, se je ustavil v jami, kjer je kot puščavnik preživel eno leto v molitvi in askezi. Tu je doživel popolno spreobrnjenje, tu je svojo izkušnjo molitve napisal v knjižici Duhovne vaje, s katero bo pozneje privabil k veri mnogo ljudi in postal zavetnik duhovnih vaj, ki služijo spoznavanju samega sebe in predanosti Jezusu.

    Potem je sv. Ignacij spoznal potrebo po študiju latinščine in filozofije. Študiral je v Parizu, kjer je diplomiral iz teologije in doktoriral iz filozofije. Okoli sebe je zbiral skupino sposobnih študentov, s katerimi je na dan Marijinega vnebovzetja leta 1534 na Montmartru naredil zaobljube čistosti in neporočenosti. Tako je nastala Družba Jezusova (jezuiti), ki jo je leta 1540 potrdil papež Pavel III. kot novo redovno družbo. Ignacij jo je vodil in sestavil njene konstitucije. Njegova posebna skrb so bili predvsem tisti, za katere se ni nihče drug zavzemal: reveži, prostitutke, judje ipd.

    Ko je sv. Ignacij 31. julija 1556 umrl v Rimu, je bilo že okrog 1000 jezuitov, ki so delovali po vsej Evropi, zahvaljujoč njegovemu velikemu prijatelju sv. Frančišku Ksaverju (god 3. december) pa tudi na daljnem Vzhodu. Leta 1622 je bil skupaj z njim razglašen za svetnika. Njegov grob je v matični cerkvi jezuitskega reda Il Gesù v Rimu.

    Obstajajo njegovi avtentični portreti, naslikani po njegovi posmrtni maski. Umetniki ga najpogosteje upodabljajo v črnem jezuitskem oblačilu ali v mašnem plašču, pogosto nosi znak IHS. Upodabljajo ga tudi s križem, gorečim srcem, tremi žeblji, zmajem, baklo, knjigo.

    Sv. Ignacij je zavetnik jezuitov, duhovnih vaj in hiš za duhovne vaje, katoliških vojakov, otrok in nosečnic. Priporočajo se mu proti kugi, pred slabo vestjo …

    Sv. Ignacij Lojolski, prosi za nas!

  3. Miro says:

    PAPEŽ FRANČIŠEK PROSIL ZA MOLITVENO SPREMLJANJE APOSTOLSKEGA POTOVANJA
    NA PORTUGALSKEM

    PAPEŽ FRANČIŠEK JE PO POZIVIH PROSIL NAVZOČE NA TRGU SV. PETRA IN VSE, KI PREKO
    MEDIJEV SPREMLJAJO OPOLDANSKO MOLITEV, NAJ GA Z MOLITVIJO SPREMLJAJO NA
    NJEGOVEM APOSTOLSKEM POTOVANJU NA PORTUGALSKEM.

    »Prosim vas, da me s svojo molitvijo spremljate na mojem potovanju na Portugalskem ob svetovnem
    dnevu mladih, ki ga bom začel v sredo. Veliko mladih z vseh celin bo izkusilo veselje srečanja z Bogom
    in svojimi brati ter sestrami, ki jih bo vodila Devica Marija, ki je po oznanjenju “vstala in hitro šla”
    (Lk 1,39). Njej, svetli zvezdi krščanske poti, ki jo tako zelo častijo na Portugalskem, izročam romarje
    Svetovnega dneva mladih in vse mlade po svetu,« je dejal papež Frančišek.

    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-07/papez-prosil-za-molitveno-spremljanje-apostolskega-potovanja.html

    Presveta Devica Marija, prosi za nas!

  4. Miro says:

    17. NEDELJA MED LETOM

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 13,44-52)

    Tisti čas je rekel Jezus množicam: »Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na njivi, ki ga je nekdo našel in spet skril. Od veselja nad njim je šel in prodal vse, kar je imel, in kupil tisto njivo.

    Nebeško kraljestvo je tudi podobno trgovcu, ki išče lepe bisere. Ko najde en sam dragocen biser, gre in proda vse, kar ima, in ga kupi.

    Nadalje je nebeško kraljestvo podobno mreži, ki jo vržejo v morje in zajame ribe vseh vrst. Ko se napolni, jo potegnejo na obrežje, sedejo in odberejo dobre v posodo, slabe pa poméčejo proč. Tako bo ob koncu sveta: prišli bodo angeli in ločili hudobne od pravičnih. Pahnili jih bodo v ognjeno peč. Tam bo jok in škripanje z zobmi. Ste doumeli vse to?« Rekli so mu: »Smo.«

    Tedaj jim je dejal: »Zato je vsak pismouk, ki je postal učenec nebeškega kraljestva, podoben hišnemu gospodarju, ki prinaša iz svojega zaklada novo in staro.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    V tej znani prispodobi me k razmišljanju spodbudijo naslednja dejstva:

    Podoba dveh mrzličnih iskalcev skritega zaklada in dragocenega bisera. Podobi me spominjata na iskalce zlata, kot smo jih poznali na divjem zahodu v severni Ameriki. Izredna zavzetost, ki meji na norost.

    Vrednost zaklada in bisera je očitno vedno premosorazmerna premoženju iskalca. Oba lahko zaklad oz. biser kupita s tem, da prodata vse, kar imata, ne da bi morala še kaj dodatno zaslužiti.

    Vsiljuje pa se misel, kako je mogoče živeti samo z zakladom, samo z biserom? Odgovor nam Jezus ponuja na drugem mestu, ko pravi: Skrbite le za božje kraljestvo in vse drugo vam bo navrženo. Torej je mogoče.

    Današnji evangelij bi torej lahko prevedli v dve spodbudi:

    – Iščite, da boste našli, zaklad!

    – Ko ga najdete, prodajte vse in boste imeli še več!

    Kaj naj iščemo, kaj je tisti zaklad o katerem govori Jezus v priliki. V oporo nam je lahko Salomon v prvem berilu. Ko se mu prikaže Gospod, ga ne prosi ne za dolgo življenje, ne za bogastvo, ne smrti svojih sovražnikov, ampak razumnosti za pravilno ravnanje. In s tem prejme vse in še več. Najprej modrost, potem vse ostalo. Pogosto je bil v skušnjavah, da bi ravnal po svoje, ker je bilo težko zaupati Gospodu. Vendar, kadar je sledil Gospodu, je ohranjal mir v sebi in mir v kraljestvu. Zaklad je modrost, ki se ravna po božji volji, bi lahko rekli. To bi še šlo, če bi bilo na videz tako preprosto kot pri Salomonu. A stara zaveza in naše življenje pozna tudi drugačne izide lova za zakladom in zvestoba njemu. Spomnimo se Joba.

    Če pomislimo na zvestega Joba, o katerem pravi Sveto pismo, da je bil svet in pravičen, kako je Bog dopustil, da mu je propadlo prav vse imetje, da je izgubil zdravje itd. Ali je bilo vredno? Žena mu je rekla celo: Prekolni Boga in umri, saj se ne splača. Le s težavo Job spozna, da je navsezadnje pomembno le, da ostane zvest Bogu. In ko se tudi v stiski oklene le Njega, ko mu do konca zaupa, se umiri ter ponovno najde vse, kar je izgubil.

    In kje smo kristjani danes? Ali iščemo zaklad, ki bi bil vreden več ko vse? Ko ga najdemo, prodamo vse ostalo, zastavimo zanj vse ostalo?

    Ta zaklad je pravzaprav naša vera, ki je zaupanje v Boga, je božja modrost, po kateri se v življenju ravnamo. Zaklad je neprestano spraševanje, kaj želi Bog. Je odpovedovanje vsemu, kar nas v zvestobi Gospodu ovira.

    Iskati božje kraljestvo je mogoče le, če smo vedno pripravljeni zavreči vse, kar nas ovira, da bi sledili božji modrosti. Pogosto je tako, kot pravi prilika. Če je trgovec hotel imeti biser, je moral prodati vse. Če hočemo hoditi za Gospodom, se moramo odreči marsičemu.

    Samo če tvegamo takšno kupčijo, bomo resnično zadovoljni in mirni. Če to nismo, pomeni, da zaklada še nismo našli, ali pa ga nismo pripravljeni kupiti. Še eno znamenje je ali smo našli zaklad ali ne: Ljudje bodo opazili, da ga imamo. Če še niso, potem je zaklad vprašljiv ali pa ga ni.

    Pogumno torej na lov za zakladom!

    Z Božjim kraljestvom je tako: kdor ga najde, ne dvomi, saj čuti, da je to tisto, kar je iskal, pričakoval in je odgovor na njegova najbolj pristna hrepenenja. In točno tako je: kdor pozna Jezusa, kdor ga osebno sreča, ostane navdušen, pritegne ga neizmerna dobrota, resnica, lepota in vse z izjemno ponižnostjo in preprostostjo. Koliko oseb, koliko svetnikov in svetnic, ki so z odprtim srcem brali evangelij, se je Jezus tako dotaknil, da so se spreobrnili k Njemu. Pomislimo na sv. Frančiška Asiškega. Bil je kristjan, a mlačen. Kakšna sprememba se zgodi ob spoznavanju Jezusa! Ponovno vas vabim k vsakodnevnemu prebiranju evangelija.

    Veselje nad najdenim zakladom Božjega kraljestva se kaže navzven. Kristjan ne more skriti svoje vere, saj se kaže v vsaki besedi, v vsakem dejanju, tudi v najbolj preprostem in vsakdanjem, kaže se kot ljubezen, ki nam jo je Bog podaril po Jezusu. Prosimo po priprošnji Device Marije, da pride v nas in na ves svet njegovo kraljestvo ljubezni, pravičnosti in miru.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

  5. Miro says:

    DR. JOŽE RAMOVŠ: ENAKA PATOLOGIJA, KOT JE ONESNAŽENJE ZEMLJE, JE DANES MISEL O ABORTIRANJU ONEMOGLEGA (Radio Ognjišče)

    BESEDA MEDGENERACIJSKO SOŽITJE JE DANES MODERNA. NE POMENI PA NIČ DRUGEGA KOT OSTALE VSAKDANJE STVARI, KI JIH IMAMO DANES PRAV TAKO VELIKO NA USTIH, KOT SO ZEMLJA, VODA IN ZRAK. IZ ZEMLJE DOBIMO HRANO, ČE NEKAJ MINUT NE DIHAMO – JE KONEC, VODA JE PA TUDI DEL NAS, BREZ NJE NI ŽIVLJENJA. TAKO JE V TORKOVI VEČERNI ODDAJI RAZLAGAL PROF. DR. JOŽE RAMOVŠ.

    O teh stvareh se običajno ne govori veliko, ko so ogrožene, se o njih začnemo šele pogovarjati. In, danes so ogrožene, kot sta v družbi ogrožena tudi medgeneracijsko sožitje in sobivanje.

    Več o tem na: https://radio.ognjisce.si/sl/264/oddaje/36802/dr-joze-ramovs-enaka-patologija-kot-je-onesnazenje-zemlje-je-danes-misel-o-abortiranju-onemoglega.htm

    • Miro says:

      MOLIMO ZA SPOŠTOVANJE ČLOVEKOVEGA ŽIVLJENJA
      OD SPOČETJA DO NARAVNE SMRTI:

      O Marija,
      jutranja zarja novega sveta,
      Mati živih, Tebi izročamo zadevo življenja:
      poglej, o Mati na neskončno število otrok,
      ki jim je prepovedano, da se rodijo,
      ubogih, ki težko živijo,
      mož in žena, žrtev nečloveškega nasilja,
      ostarelih in bolnih, ubitih zaradi brezbrižnosti
      ali zaradi dozdevnega usmiljenja.
      Daj, da bodo vsi, ki verujejo v tvojega Sina,
      ljudem našega časa odkrito in z ljubeznijo
      oznanjali evangelij življenja.
      Izprosi jim milost, da ga sprejmejo kot vedno nov dar,
      veselje, da ga hvaležno slavijo v vsem svojem življenju,
      in pogum, da ga izpričujejo z neomajno vztrajnostjo,
      da bodo skupaj z vsemi ljudmi dobre volje
      gradili omiko resnice in ljubezni v hvalo in slavo Boga,
      stvarnika in ljubitelja življenja.

      Molitev papeža Janeza Pavla II. (Evangelij življenja)

      Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo
      za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

  6. Miro says:

    JEZUS: »MARTA, MARTA, SKRBI IN VZNEMIRJA TE VELIKO STVARI, A LE ENO JE POTREBNO. MARIJA SI JE IZBRALA NAJBOLJŠI DEL, KI JI NE BO VZET.«

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 10,38-42)

    Tisti čas je prišel Jezus v Betanijo in neka žena z imenom Marta ga je sprejela. Ta je imela sestro z imenom Marija, ki je sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegovo besedo. Marta pa si je dala veliko opraviti s postrežbo. In pristopila je ter rekla: »Gospod, ti ni mar, da me je sestra pustila samo streči? Reci ji, naj mi pomaga!« Gospod ji je odgovoril: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izbrala najboljši del, ki ji ne bo vzet.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    MARTA, MARTA …

    V današnjem evangeliju evangelist piše o Jezusu, ki je med potjo v Jeruzalem vstopil v neko vas ter bil sprejet v hišo dveh sester, Marte in Marije. Obe sta sprejeli Gospoda, a vsaka na svoj način. Marija se je usedla k Jezusovim nogam in poslušala njegovo besedo, medtem ko je bila Marta zasedena s pripravo stvari.

    S svojim prevelikim prizadevanjem ter s čezmernimi opravki Marta tvega, in tu je problem, da pozabi na to, kar je najpomembnejše in to je navzočnost gosta, v tem primeru Jezusa. Za gosta ni dovolj, da mu samo postrežemo, nahranimo ali kakorkoli poskrbimo zanj. Gostu je potrebno predvsem prisluhniti. Prisluhniti, ga sprejeti kot osebo z vso njegovo zgodovino, z njegovim srcem, bogatim z občutki in mislimi, torej tako, da se bo res počutil doma. Toda če ga sprejmeš v svojo hišo, ga posediš tja, ti pa delaš naprej, je tam kot kamen. Gost mora biti sprejet.

    Gotovo, Jezusov odgovor Marti, ko ji reče, da je le eno potrebno, dobi poln pomen v povezavi s poslušanjem besede Jezusa samega, besede, ki razsvetljuje in podpira vse to, kar smo in vse to, kar počnemo. Če gremo molit pred križ, govorimo, govorimo, govorimo …, ne slišimo Jezusa. Poslušati, prisluhniti. Toda ne smemo pozabiti, da je Jezus, kot Gospod in Učitelj tudi v hiši Marte in Marije najprej romar in gost. Njegov odgovor ima torej ta prvi in bolj neposreden pomen: ‘Marta, Marta, zakaj si daš toliko opraviti s postrežbo za gosta, da celo pozabiš na njegovo navzočnost?’ Gost kot kamen? Da bi ga sprejeli, ni potrebno veliko stvari, še več, potrebno je eno: poslušati ga, beseda, poslušati ga, izkazati mu bratsko držo na način, da bo opazil, da je v družini in ne v začasnem zavetišču.

    Če jo tako, razumemo, da postane gostoljubnost kot delo usmiljenja resnično človeška in krščanska krepost, krepost, ki v današnjem svetu tvega, da je zanemarjena. Ustanavljamo razne inštitucije, ki poskrbijo za različne vrste bolezni, osamljenosti, obrobnosti, vendar pa je vedno manj možnosti, da tujec, tisti, ki je obroben ali izključen, najde nekoga, ki bi ga bil pripravljen poslušati, ker je tujec, begunec, migrant, poslušati njegovo bolečo pripoved.

    Celo v lastni hiši, med domačimi se zgodi, da je lažje najti vsake vrste usluge ali postrežbo, kot pa poslušanje in sprejem. Danes smo tako zasedeni s tolikimi problemi, nekaterimi nepomembnimi, da nimamo časa poslušati. Postavil bi vam rad vprašanje. Vsak naj odgovori v svojem srcu: Ti mož, imaš čas prisluhniti ženi? In ti žena, imaš čas prisluhniti možu? Starši, imate čas, čas, da ga ‘zapravljate’, da prisluhnete vašim otrokom, starim staršem, ostarelim? ‘Stari starši vedno govorijo iste stvari, dolgočasni so!’ Toda potrebujejo, da jim kdo prisluhne! Poslušati! Prosim vas, naučite se poslušati ter posvetite jim več časa. V sposobnosti poslušanja je korenina miru.

    Devica Marija, Mati poslušanja ter nagle postrežbe, naj nas pouči, da bomo sprejemali in bomo gostoljubni do naših bratov in sester.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    • Miro says:

      SVETA MARTA: ZAVETNICA GOSPODINJ

      SV. MARTA, ZAVETNICA GOSPODINJ, JE STAREJŠA SESTRA MARIJE IN LAZARJA IZ BETANIJE, KI STA BILA JEZUSOVA PRIJATELJA IN OBČUDOVALCA.

      IZ ŽIVLJENJA …

      V Svetem pismu je sv. Marta omenjena v dveh odlomkih.

      Evangelist Luka omenja, kako je Marta stregla Jezusu, ko je bil gost v njihovem domu, medtem ko se je njena sestra Marija od njega učila in tako izvolila dobri del (Lk 10,38-42). To kaže na ravnotežje med aktivnim in kontemplativnim vidikom hoje za Kristusom.

      Evangelist Janez Marto omenja v zvezi z Lazarjevim vstajenjem (Jn 11,27). Pred bratovim vstajenjem je Marta v pogovoru z Jezusom na koncu odgovorila: »Da Gospod. Trdno verujem, da si ti Mesija, Božji Sin, ki prihaja na svet.

      Prvi odlomek poudari Marto kot pridno in ustrežljivo gospodinjo, drugi pa njeno veliko spoštovanje do Gospoda ter njeno vero v Jezusa, ki se ji je razodel kot »vstajenje in življenje«.

      Legenda pravi, da so Marto, Marijo, Lazarja in še tri druge kristjane pregnali do Sredozemskega morja. Vkrcali so jih na razpadajočo ladjo in jih brez mornarjev ter potrebnih stvari za jadranje (brez jader in vesel) porinili v morje, da bi se potopili. Toda po Božjem čudežu so se izkrcali v francoskem pristanišču Marsseil in vso obalo seznanili z Jezusovim naukom. Marta naj bi tu ustanovila samostan, v katerem je živela trideset let do svoje smrti.

      Po sv. Marti se imenujejo »sestre sv. Marte«, ki so bile ustanovljene leta 1894 v Kanadi.

      Umetniki sv. Marto upodabljajo kot preprosto ženo z ruto in kuhalnico, šopom ključev, posodico z mazilom oz. blagoslovljeno vodo ali z zmajem.

      Sv. Marta je zavetnica gospodinj, natakaric, kuharic, delavk, peric, hotelskega osebja, kiparjev in slikarjev; priporočajo se ji v smrtni uri.

      Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-marta-zavetnica-gospodinj/

      Sv. Marta, prosi za nas!

  7. Miro says:

    PAPEŽ MLADIM V MEDŽUGORJU: KLJUBUJTE SEBIČNOSTI IN LENOBI! (Radio Ognjišče)

    V MEDŽUGORJU SE NADALJUJE TRADICIONALNI FESTIVAL MLADIH MLADIFEST. UDELEŽENCE, MED KATERIMI SO TUDI SLOVENCI, JE PAPEŽ V SPOROČILU POZVAL, NAJ SE NE BOJIJO BOŽJE VOLJE, NAJ V NJIHOVEM ŽIVLJENJU NE BO SEBIČNOSTI IN LENOBE.

    Božjo voljo včasih težko razumemo in sprejmemo, radi bi imeli drugačno življenje, brez izzivov, brez trpljenja. Vendar pa za nas ni boljše volje kot je Očetova, ki je načrt ljubezni za nas s pogledom na našo popolno srečo, je zapisal papež in dodal, da nas je pogosto te volje strah, ker se bojimo, da bi nam Bog lahko kaj naložil čisto po naključju in ne v naše dobro. Bojimo se, da bi sprejetje njegove volje pomenilo odpoved naši svobodi. Namesto tega pa moramo to Božjo voljo skrbno iskati in prositi, naj se izpolni v nas.

    Sveti oče je ob tem mlade pozval, naj se po Marijinem zgledu naučijo izgovarjati svoj brezpogojen »da« in naj v njihovem življenju ne bo prostora za sebičnost ali lenobo.

    Od odločitev, ki jih bodo sprejeli v teh letih, bo odvisna njihova osebna, poklicna in družbena prihodnost, je zapisal in jih spodbudil, naj s svojo mladostjo vtisnejo znamenje upanja in navdušenja v sedanji trenutek. Bodite navdušeni misijonarji nove evangelizacije!, je papež še pozval mlade.

    https://radio.ognjisce.si/sl/264/novice/36805/papez-mladim-v-medzugorju-kljubujte-sebicnosti-in-lenobi.htm

  8. Miro says:

    PAPEŽEV MOLITVENI NAMEN ZA AVGUST 2023: ZA SVETOVNI DAN MLADIH

    V MESECU AVGUSTU 2023 MOLIMO PO PAPEŽEVEM NAMENU, DA BI SVETOVNI DAN MLADIH V LIZBONI POMAGAL MLADIM, DA SE BODO OPRAVILI NA POT IN PRIČEVALI EVANGELIJ S SVOJIM ŽIVLJENJEM.

    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-07/papezev-molitveni-namen-za-avgust-2023-za-svetovni-dan-mladih.html

  9. Miro says:

    PRILIKA O SEJALCU

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 13,18-23)

    Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Vi torej poslušajte priliko o sejavcu: Kadar kdo sliši besedo kraljestva in je ne razume, pride hudi duh in mu ugrabi, kar mu je vsejano v srce: ta je tisti, ki je vsejan ob potu. Seme na kamniti zemlji je pa tisti, ki besedo posluša in jo takoj z veseljem sprejme; nima pa v sebi korenine in je nestanoviten; ko zaradi besede nastane stiska ali preganjanje, se takoj pohujša. Seme, ki je med trnjem, pa je tisti, ki besedo posluša, pa mu posvetne skrbi in zapeljivost bogastva zadušijo besedo, da ostane brez sadu. Seme na dobri zemlji je pa tisti, ki besedo posluša in umeva; ta torej obrodi in daje sad, nekateri stoternega, nekateri šestdeseternega in nekateri trideseternega.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    SEJALEC JE ŠEL SEJAT IN NEKAJ SEMENA JE OBRODILO

    Kar ponuja se vprašanje: »In katera vrsta zemlje, terena si ti?« Hitro ugotovim, da sem enkrat en teren, drugič drugi, ali pa kar več hkrati.

    Jezusova podoba sejalca nima namena obsojati ali privilegirati situacij, ki jih živim, ampak mi želi razodeti, da ne glede v kakšnem stanju se nahajam, Bog se vedno ukvarja z menoj in me nagovarja.

    Bog seje svojo besedo, se pogovarja z menoj, po moje kdaj tudi izgublja besede brez veze; rad me ima, ne glede na to, kakšna zemlja sem. Način na katerega ta sejalec seje, govori o načinu Božje ljubezni: kdor resnično ljubi, zapravlja, ne preračunava, ne čaka, da bo drugi popoln, da bi ga potem ljubil, ne vključi se samo tam, kjer ve, da bo nekaj pridobil ali vsaj upa, da se mu bo povrnilo, kar bo vložil. To ni ljubezen in predvsem ni Božji način.

    To da pričakujemo kako se nam bo vse povrnilo imamo v naši zahodni kulturi za temeljno vrednoto: angažiram se samo tam, kjer imam neko gotovost, da bo tudi drugi naredil isto zame. A takšno razmišljanje more veljati na političnem področju, ne deluje pa v medsebojnih odnosih. Vsekakor pa ni evangeljski način.

    Po evangeljsko resnično ljubimo, če smo pripravljeni tvegati, ko besede razmetavamo, ko ne delamo računic, kadar smo pripravljeni zaradi drugega tudi izgubiti. Sicer smo bili lahko povsem korektni, nismo pa ljubili. Kot pričuje skoraj nelogična velikodušnost sejalca.

    Resnični odnosi ne morejo živeti v smislu iskanja ravnotežja, jaz tebi to, ti meni to.

    Ko se poskušam zavesti svojega načina odnosov, tudi bolje razumem, na kakšen način ljubim. Moj način pogovora veliko pove o mojem načinu ljubezni. Obstaja globinski odnos med besedami, ki jih izgovarjam, oziroma ki jih ne izrečem, in odnosi, ki jih gradim. Moje življenje vedno govori, tega ne moremo preprečiti. Govorim s svojo tišino in s svojimi pogledi, s svojimi odločitvami in svojo brezbrižnostjo. Moje življenje je vedno »vrženo« pred druge, sem izpostavljen, razkrivam to, kar sem – hočem ali nočem.

    Način, kako se pogovarjam, pušča vedno neko znamenje, nikoli ne gre mimo, ne da bi na terenu življenja drugih pustil kakšno sled. Način, na katerega “prečkam” zemljo drugega, razkriva, kako sem ga ljubil. Tako kot sejalec v evangeliju puščam za seboj sled!

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/07/27/28-julij-sejalec-je-sel-sejat-in-nekaj-semena-je-obrodilo/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

  10. Miro says:

    SVETA ALFONSA: PRVA INDIJSKA SVETNICA

    PAPEŽ BENEDIKT XVI. JE LETA 2008 ALFONSO BREZMADEŽNEGA SPOČETJA RAZGLASIL ZA SVETNICO. S TEM JE INDIJA DOBILA PRVO SVETNICO.

    IZ ŽIVLJENJA …

    Anna Muttathupafathu se je rodila leta 1910 v bogati krščanski družini v Indiji. Ker ji je mati kmalu umrla, jo je vzgajala teta. Mala Ana je bila dosti bolna. Pri trinajstih letih si je v požaru opeka obe nogi, kar je imelo trajne posledice in kar je prekrižalo načrte njene tete, ki jo je želela poročiti.

    Anna si je vse skozi želela iti v samostan. Leta 1928 je na godovni dan sv. Alfonsa Ligvorija vstopila v samostan z redovnim imenom Alfonsa Brezmadežnega spočetja, in se izšolala za učiteljico.

    Zaradi slabega zdravja so jo predstojnice želele poslati domov, a Alfonsa je vztrajala, tako da je konec leta 1936, ko se ji zdravje izboljšalo, naredila večne zaobljube. Vseskozi je bila slabega zdravja, tako da so ji leta 1940 že podelili zakrament sv. bolniškega maziljenja. Alfonsa se je naučila ljubiti svoje trpljenje, ker je ljubila trpečega Gospoda. Ko se ji je pojavil še tumor, ji ni bilo pomoči.

    Umrla je 28. julija 1946, to je deset let po večnih zaobljubah. Takoj po njenem pogrebu so se v Marijini cerkvi njenega samostana zgodili številni čudeži.

    Leta 2008 jo je papež Benedikt XVI. razglasil za svetnico. S tem je Indija dobila prvo svetnico. Bharananganam je postal romarsko mesto, ki Alfonso počasti vsako leto z desetdnevnim festivalom.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-alfonsa-brezmadeznea-spocetja-prva-indijska-svetnica/2023-07-28/

Dodaj odgovor za Miro Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja