Članki za dušo

Posted on 10. marca, 2020 by Administrator

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

14.998 Responses to Članki za dušo

← Older Comments
Newer Comments →
  1. janez says:
    15. avgusta, 2023 at 13:01

    Ožarjeni s soncem in obdani z zvezdami … Vendar brez boja ne gre!
    Na praznik Marijinega vnebovzetja vsako leto v prvem berilu beremo o divjem boju, ki se odvija med nosečo ženo, ki je bila pri porodu, in velikim zmajem, ki čaka, da to dete požre.
    V tem zapisu ni nič romantičnega. Nič podobnega našim pogostim predstavam o blaženi Mariji, skoraj nerealni ženi in materi, ki zamaknjeno in nepremično stoji na mesecu, obdana z dvanajstimi zvezdami. Koliko krivice ji delamo s takimi predstavami! Kako daleč in kako visoko v nebo smo jo postavili, daleč stran od tam, kjer jo najbolj potrebujemo!
    Njo, ki je resnična priča zmage nad zlim, resnična poslušalka Besede in resnična Mati, ki je znala v vsakem obdobju življenja izreči vnovičen »da«. »Da«, ki je vsakič zahteval nekaj drugega. Vsakič ga je izrekla, ne da bi povsem razumela in ne da bi zares vedela, kaj vse bo vključeval. Preprosto je bila tam in sprejela vse, kar mora sprejeti vsaka mama.
    Zato ta žena, resnično obdana s soncem, dobro ve, kaj pomeni zaznati Božji vzgib, slišati Besedo, tvegati in jo sprejeti. Dobro ve tudi to, da se da vse Božje splaviti. V marsikateri situaciji se je zavedala prisotnosti zmaja, ki je želel požreti njeno dete.
    Prvič je to občutila pred sinovim rojstvom, ko je bilo v nevarnosti njeno in otrokovo življenje, nato v visoki nosečnosti, pa takoj po rojstvu, ko je zmaj divjal in rohnel nad betlehemskimi otroci. Nato so bili zmaji pravoverni Judje, ki so o Bogu vse vedeli, farizeji in pismouki, ki so izrekli dokončno obsodbo, vmes pa nepregledna množica tistih, za katere je Beseda bila pretežka, neprebavljiva in so morali oditi ali pa so kar Jezusa prosili, naj odide iz njihovih krajev.
    Enaka drama se ponavlja danes. Vsi smo ta noseča žena, vsi smo noseči z navdihi Svetega Duha, ki nenehno delujejo v nas, prebujajo, spodbujajo, vodijo in usmerjajo. Vsak dan se v nas odvija boj med Božjimi in našimi glasovi.
    Še vedno ostaja veliko zmajev, ki nenehno poskušajo napasti našo veličino in identiteto Božjih izvoljencev, svetih in ljubljenih, obdanih s soncem in krono zvezd. Danes se zmaji imenujejo drugače, a niso nič manj agresivni in napadalni kakor tisti, o katerem govori Razodetje: imajo veliko glav, veliko obrazov in na veliko načinov sikajo. A vsi, čisto vsi, želijo uničiti to, kar Bog v svoji dobroti spočenja v nas.
    Zvezde so že pri Abrahamu veljale za priče Obljube, ki jo je Gospod prisegel svojemu izvoljencu. Vsak od nas nosi v srcu kakšnega zmaja, ki duši zvezde, sij nebes, ki ga je Gospod položil v vsakega od nas z namenom, da bi njegovo življenje postalo izpolnjeno in sveto. Zmaj s svojim repom zvezde meče z neba. Ostaja tisti, ki dela vse, da bi nas prepričal, kako Obljuba ni resnična, kako nas Bog zavaja, kako smo nič in kako vendarle postanemo nekaj, če prisluhnemo njegovemu sikanju.
    Marija je danes še prav posebej pred nami kot tista, ki je zmogla ostati zvesta do konca: ponižna v poslušanju in velika v sprejemanju. Bila je tista, ki je zmogla Besedo vsakič znova, v vsakem obdobju življenja na novo donositi in roditi.
    Deteta, ki ga je rodila, nikoli ni zadrževala zase. Njega, ki ga je spočela in rodila, se ni oklepala, ampak ga je podarila naprej za vse. »Dete je bilo vzeto k Bogu, žena pa se je zatekla v puščavo,« nadaljuje Razodetje.
    Ja, včasih je potrebno iti skozi samoto in puščavo, da se nehamo oklepati in nečesa močno držati in tako sebi in drugim dovolimo svobodo.
    Marija se ni oklepala tega, kar ji je bilo zaupano, ampak je podarila naprej. Ni ostala zaprta vase, ampak je odšla v hribovito deželo k Elizabeti, da bi podarila naprej, da se ne bi oklepala in da ne bi gospodovala, ampak služila.
    Puščava, hribovita dežela … Vse to je simbol podarjajočega življenja slehernega med nami.
    Marija je tam, pri Elizabeti pela hvalnico. Hvalnico Njemu, ki je storil, da je njeno življenje postalo rodovitno, sveto, bleščeče, obdano s soncem in sijem dvanajstih zvezd. To je tudi naš cilj, k temu smo vsi poklicani. Prva pred nami gre prav Ona, najbolj varna vodnica skozi večkrat zelo zahtevne in nezavarovane poti hribovitega sveta življenja.
    Ko se torej naslednjič zazremo v podobo Marije, ožarjene s soncem in obdane z zvezdami, se spomnimo cilja, h kateremu smo poklicani. Spomnimo se Očetove obljube in v zaupanju vanjo izrecimo vse potrebne »da« Gospodu in vse potrebne »ne« zmaju.
    Samo tako bo lahko zaživelo vse tisto, kar Oče želi, da se rodi po našem življenju.

    Na Tvojo Besedo, Anja Kastelic

    POD TVOJE VARSTVO PRIBEŽIMO
    Pod tvoje varstvo pribežimo,
    o sveta Božja Porodnica,
    ne zavrzi naših prošenj
    v naših potrebah,
    temveč reši nas
    vselej vseh nevarnosti,
    o častitljiva in blagoslovljena Devica,
    naša gospa, naša srednica,
    naša besednica!
    S svojim Sinom nas spravi,
    svojemu Sinu nas priporoči,
    svojemu Sinu nas izroči! Amen

    Odgovori
  2. Miro says:
    15. avgusta, 2023 at 12:17

    NADŠKOF ZORE NA VELIKI ŠMAREN: ‘BOG NA ČLOVEKA NIKOLI NE GLEDA POD VIDIKOM NJEGOVE PRODUKTIVNOSTI, NJEGOVE KORISTNOSTI ALI PA STROŠKOV’

    NAGOVOR NADŠKOFA STANISLAVA ZORETA PRI SVETI MAŠI NA VELIKI ŠMAREN

    Spoštovani bratje duhovniki, dragi bratje frančiškani, varuhi svetišča Marije Pomagaj na Brezjah z rektorjem p. Robertom, spoštovane sestre redovnice in bratje redovniki, dragi bogoslovci, dragi člani Malteške pomoči, dragi bratje in sestre romarji, dragi Marijini častilci.

    Marija nas je povabila na Brezje, da bi v tem svetišču, kjer se k njej zatekamo kot k Mariji Pomagaj, skupaj obhajali praznik njenega vnebovzetja. Veselimo se Božje zvestobe obljubam, ki jih je že od Stare zaveze naprej dajal svojemu ljudstvu, ko mu je kazal pot v obljubljeno deželo in ga vodil po tej poti.

    Z Marijinim vnebovzetjem se je na poseben način izpolnil pozdrav, s katerim jo je nagovoril angel, ko je vstopil v Nazareško hišo in jo povabil naj sprejme poslanstvo Božjega materinstva. „Pozdravljena, obdarjena z milostjo!“ (Lk 1,28). Razlagalci pravijo, da je bil ta pozdrav pravzaprav povabilo k veselju; angel naj bi Mariji rekel: „Veseli se, Marija, obdarjena z milostjo!“

    Kaj je razlog tega veselja? Angel sam ga je razodel: „Gospod je s teboj.“ Gospodova bližina je razlog Marijinega veselja. V tistem trenutku najprej bližina Gospoda, „ki se je ozrl na nizkost svoje dekle,“ kakor je Marija potem zapela v Magnificatu ob obisku Elizabete.

    Potem bližina Gospoda, ki ji je „storil velike reči“, saj je po obsenčenju s Svetim Duhom v njej začel živeti Božji in njen Sin Jezus. Končno pa bližina poveličanega Sina, ki je svojo Mater z dušo in telesom vzel v nebesa. „Danes slavimo vnebovzetje Marija, deviške Božje Matere, ki je začetek in podoba poveličane Cerkve, trdno upanje in tolažba potujočemu Božjemu ljudstvu. Nisi hotel, da bi v grobu trohnelo telo Žene, ki je nosila Začetnika življenja in svetu rodila tvojega učlovečenega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa,“ bomo molili in slavili Boga v hvalospevu današnje svete maše. V teh besedah je povzeto bistvo verske resnice, ki je 1. novembra 1950 razglasil papež Pij XII. in jo danes praznujemo.

    Bratje in sestre, rad bi vas povabil, da postanemo pozorni na to svetlo obzorje Marijinega življenja, ki tako močno žari na ozadju preizkušenj, ki jih je doživljala v življenju. Prvorojenca povije v hlevu, z dojenčkom beži v Egipt, nekje med sinovim najstništvom in njegovim javnim delovanjem postane vdova, hodi za sinom, proti kateremu se dviga vedno hujše nasprotovanje in sovraštvo, na Kalvariji spremlja njegovo umiranje, mrtvega ji položijo v naročje. Ona pa v vsem tem živi resničnost svoje hvalnice: „Od roda do roda traja njegovo usmiljenje tistim, ki mu v strahu služijo. Moč je pokazal s svojo roko, razkropil je tiste, ki so napuhnjenih misli. Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke. Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne … “ Na ozadju zemeljske zgodovine, ki je stkana iz niti pohlepa, ošabnosti in hudobije, Bog rojeva zarjo svobode, odrešenja in poveličanja.

    Kako močno potrebujemo ta praznik Marijinega vnebovzetja ravno v času, ki ga živimo. V času, ki je naš, pa ga vendar pogosto doživljamo kot tujega, morda celo sovražnega.

    Najprej potrebujemo praznik zaradi stisk, ki smo jih doživljali v zadnjih dnevih in jih mnogi še vedno doživljajo. Ko se je zdelo, da je v naravi zmaj ušel z verige in je grozilo, da bo požrl vse, kar je našel na poti. Koliko klicev se je v teh dnevih in nočeh dvigalo k nebu, koliko prošenj je slišal Bog; pa tudi kletev in besed obupa. Nekateri so v tem divjanju umrli. Usmiljeni Bog naj jih sprejme v svoje naročje in s tolažbo obišče njihove svojce. Drugi so izgubili streho nad glavo, vse, kar so skozi desetletja ustvarjali. Gospod naj se dotakne naših src, da v preizkušnji ne bodo sami, ampak jim bomo stali ob strani ne samo v teh prvih dnevih, ampak vse dokler ne bodo spet v miru zaživeli na svojem.

    Potrebujemo ta praznik, ker potrebujemo upanje in ker potrebujemo potrditev, da Bog tudi v časih teme, groze in strahu ostaja ljubezen, ki nas vodi v izpolnitev, v nebesa. Naj nam Marija poda roko, da ne bomo hodili sami.

    Potem pa potrebujemo današnji praznik, ker doživljamo, da se je nad človeštvom razdivjalo neurje, ki grozi, da bo pod seboj poteptalo temeljne vrednote človečnosti.

    Človeški pogled se je nevarno zožil. Bolj ali manj vidi tisto, kar mu koristi in ga potrjuje v „ošabnih mislih njegovega srca“. Njegov jaz je postal merilo vsega. Njegov jaz določa, kdo je vreden življenja in kdo ne. Njegov jaz določa, komu dovoliti, da se rodi in njegov jaz tudi vedno bolj stremi po tem, da bi določil, kdaj naj življenje konča, ker da ni več vredno življenja. Seveda pa ta človekov jaz nikakor noče, da bi njegove želje kdorkoli razumel kot sebične, kot nečloveške, kot predcivilizacijske in seveda tudi predkrščanske. Zato svoja sebična merila zavija v lepe in zveneče besede osebne avtonomije, pravice do razpolaganja s seboj in s svojim telesom in nazadnje še pravico do končanja svojega življenja, da bi s tem končal trpljenje, ki ga težko ali pa ga ne more več prenašati. Pa vendar je takšno razmišljanje, kaj šele takšno ravnanje nečloveško, predcivilizacijsko in nekrščansko.

    Kljub temu pa se v ljudeh prebudi sočutje, marsikdaj tudi v kristjanih. Zakaj bi nekdo trpel, če to ni potrebno? Ali ni bolj humano končati trpljenje? In v nas se oglasi skušnjavec, ki takšni misli začne pritrjevati. Pri tem pa ostajamo nadvse naivni. Mislimo samo na telesno trpljenje zaradi neozdravljive bolezni. Pa to trpljenje ni najhujše.

    Veliko težje je trpljenje duše. Starejše ljudi neznosno boli občutek odvečnosti. Naj vam spregovorim o svoji mami. Vse življenje je bila vajena delati, trdo delati. V visoki starosti pa so ji moči pošle. Ne, da ne bi več skrbela sama zase. To ne. Pač pa ni mogla več pomagati drugim. Nekega dne mi je z veliko bolečino povedala, da nima niti toliko moči v rokah, da bi olupila krompir. Zakaj je torej sploh še na svetu. Kakšen občutek odvečnosti. Vprašal sem jo, če ima v rokah dovolj moči, da drži rožni venec. „O, to pa, seveda,“ mi je rekla. „Mama, potem pa dovoli, da sedaj mi naredimo vse tisto, kar si skozi vse življenje počela ti, ti pa moli za vse nas. Ali boš lahko molila za vse nas?“ In je molila, ponoči in podnevi. Brez občutka, da je odveč.

    V evangeliju smo slišali o Elizabeti. Bila je nerodovitna. Brez otrok. In skupaj s svojim možem Zaharijem se je postarala. V notranjosti ves čas bolečina, občutek zavrženosti od Boga, kot bi Bog odrekel svoj blagoslov. Od zunaj pa kazanje s prstom, posmeh in zasramovanje okolice. Nerodovitnost je bila znamenje grešnosti in prekletstva. Prazno in posmehu izpostavljeno življenje. Bi bilo to dovolj trpljenja za prostovoljno končanje življenja? Aktivisti bi rekli, da izpolnjuje kriterije.

    Bog pa se je ozrl nanjo in po njej dal svetu predhodnika, ki je pokazal na Mesija in ga predstavil: „Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta“ (Jn 1,29). Bog na človeka nikoli ne gleda pod vidikom njegove produktivnosti, njegove koristnosti ali pa stroškov. Bog gleda na človeka z usmiljenjem in ljubeznijo. Zato so za Boga vsa življenja rodovitna in se vsakega veseli: življenja otročka, ki ga njegovi niso sprejeli, in življenja starčka, ki je njegovim postal odveč, pa je tako hvaležen za vsak nasmeh, dotik in lepo besedo.

    Marija in Elizabeta nas danes učita, da zapiranje vase ne bogati in ne osvobaja, pač pa siromaši in povzroča ogroženost. Bog hoče, da gremo naproti drugemu, da se podamo v srečanje in da vsak prinese tisto, kar ima in kar more: Elizabeta svojo in otrokovo radost, Marija Jezusa, moja mama rožni venec …

    Po Marijinem zgledu in z Božjo pomočjo to storimo tudi v tej izročitvi slovenskega naroda Mariji. Tudi ta izročitev naj bo srečanje z brati in sestrami v Bogu, s tem pa vir veselja in izpolnitve, ki bo svojo polnost dosegla v nebesih, ob Mariji v nebeški slavi.

    Amen.

    Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/nadskof-zore-na-veliki-smaren-bog-na-cloveka-nikoli-ne-gleda-pod-vidikom-njegove-produktivnosti-njegove-koristnosti-ali-pa-stroskov

    Marija Vnebovzeta, prosi za nas!

    Odgovori
  3. Miro says:
    15. avgusta, 2023 at 8:45

    MOGOČNE JE VRGEL S PRESTOLA IN POVIŠAL JE NIZKE

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 1,39-56)

    Tiste dni je Marija vstala in hitro šla v gore, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta slišala Marijin pozdrav, je poskočilo dete v njenem telesu; in Elizabeta je bila napolnjena s Svetim Duhom in je vzkliknila z močnim glasom: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa! In od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, je od veselja poskočilo dete v mojem telesu. Blagor ji, ki je verovala; kajti izpolnilo se bo, kar ji je povedal Gospod!«

    Marija pa je rekla: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Zveličarju. Kajti ozrl se je na nizkost svoje dekle. Glej, blagrovali me bodo odslej vsi rodovi. Kajti velike reči mi je storil On, ki je mogočen in je njegovo ime sveto. Od roda do roda traja njegovo usmiljenje tistim, ki mu v strahu služijo. Moč je pokazal s svojo roko, razkropil je tiste, ki so napuhnjenih misli.

    Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke. Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne. Sprejel je svojega služabnika Izraela in se spomnil usmiljenja – kakor je govoril našim očetom – do Abrahama in njegovega roda na veke.« Marija pa je ostala pri Elizabeti nekako tri mesece, potem se je vrnila na svoj dom.

    Odgovori
    • Miro says:
      15. avgusta, 2023 at 8:45

      MARIJINO VNEBOVZETJE

      Marijino vnebovzetje me vedno znova preseneča. Zakaj? Zaradi neverjetne božje ustvarjalnosti in domišljije. Kakor Bog preseneti človeka s tem, da najde med ljudmi mater za svojega sina, mati, ki kot devica rodi človeštvu Odrešenika, tako nas ponovno preseneti s tem, da Marijo preprosto s telesom vred vzame v nebesa. Kot da bi pisal pravljice. A ta pravljica ni izmišljena, je le čudovito resnična zgodba o ženi, ki je ljubila Boga in o Bogu, ki čudovito ljubi človeka. S človeškimi očmi in predstavami je to marsikomu težko dojeti.

      Tako ni dolgo tega, ko je do mene prišla skupinica vernih mladih. Protestirala je, kako je mogoče, da je Marija s telesom vzeta v nebesa. Za šalo sem jim odgovoril, da jih verjetno skrbi, kaj naj tam gori počne Marija s telesom. No, nadaljevanje je bilo zanimivo. Mlade je bolj kot to, kaj bo počela v nebesih Marija, skrbelo, kaj bodo oni počeli tam gor v svojem telesu. Kajti, če drži, da je Marija v nebesih s poveličanim telesom, to pripada tudi nam. Če nas bo Bog po svojem usmiljenju vzel v nebesa, bomo tam pristali v svojem poveličanem telesu. Trohneli že bomo, a tudi vstali s poveličanim telesom. Kaj bomo z njim počeli?

      Zakaj zadrega pri Marijinem poveličanem telesu?

      Čisto preprosto. Ker je naš pogled na telo tako obremenjen, tako daleč od božje lahkotnosti. Prav s pravljično lahkotnostjo Bog razreši skrivnost učlovečenja. Z angelom pripravi Marijo in Jožefa, da skušata dojeti skrivnost ljubezni med možem in ženo, ter skrivnost prisotnosti Boga v njunem odnosu. Telo služi neskončno lepemu cilju podarjanja in rojevanja, v tem čudovitem templju, v tej čudoviti božji podobi, se rojeva Bog sam. Nobene zadrege ni, kako bo Marija v svoji omejeni ženski človeški naravi lahko pripravila prostor Bogu. Preprosto dekle, po božji milosti, zmore postati s svojim telesom prostor, zavetje in hrana samemu Bogu. Vse postane posvečeno z neskončno božjo prisotnostjo.

      Ta čudovita lepota učlovečenja je le začetek Marijine poti v nebesa. Posvečeno telo postaja tempelj božje lepote. Brez malikovanja. Jezus se ne zgrozi, ko sodobniki občudujejo lepoto njegove matere, ko pravijo: »Blagor telesu, ki te je nosilo, in prsim, ki so te dojile!« On pa je rekel: »Še bolj blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo.« (Lk 11,27-28)

      Ta neverjetna Marijina lahkotnost bivanja v telesu, brez prezira in brez malikovanja se po Jezusovih besedah dopolnjuje s poslušanjem božje besede in ravnanjem po njej.

      Današnji praznik je tako z Marijinim celostnim vstopom v nebesa tudi praznik lahkotnosti njene vere. Lahkotnosti v smislu neverjetne širine in veselja, ki seveda nosi vso težo trpljenja, a z neverjetnim zagonom. Čudovita lepota te vere se odraža v Marijini hvalnici. Slavi Gospoda in se mu klanja. Z neskončno lahkotnostjo in hvaležnostjo, da ga sme slaviti, z veseljem, da je lahko njegova dekla. Kako čudovita božja podoba v krhki človeški naravi. Marija je ena sama hvalnica Bogu. Zakaj bi trohnela.

      Mi pa protestiramo, tarnamo in se jezimo, ker nas Bog ne posluša. Ali pa se delamo, kako nam je blizu, v bistvu pa sledimo samo svoji pameti in svojim načrtom. Današnji praznik je povabilo k neskončni lahkotnosti bivanja v božjem objemu. Včasih gledam skozi okno galebe, ki jadrajo v vetru. Kakšna lahkotnost bivanja! To je Marijin magnifikat, ki leti v vetru božje ljubezni, v objemu toka, ki nosi njo in zgodovino. Tu res nima kaj trohneti. To je povabilo tudi nam. Da se prepuščamo božjemu toku, mu zaupamo, se ga veselimo in ga slavimo.

      Marija se po božji volji tudi ravna. Blagor ji, ki je verovala in to, kar je verovala tudi uresničila. Lahkotnost njenega bivanja se najprej odraža v odnosu z Jožefom. Zaupa mu, verjame, da jo bo sprejel, čeprav nosečo. Verjame, da bo zanjo poskrbel, tudi na begu. Z njim je v tako lahkotno božjem odnosu, da o tem odnosu ni niti govora. Da, saj je vse podrejeno Bogu, Bog pa v ljubezni stopa med njima in v njun zakon. Vse je ena neskončna lepota bivanja.

      Sin s svojim prav, po Očetovi volji, je ne vrže s tira. Kakor jo na eni strani preseneča, ga po drugi strani z neverjetno svobodo sprejema. Vedno zmore reči, prav, bom razmišljala in zaupam, da tudi razumela. Neskončna svoboda, neskončna lepota zaupnega odnosa. Mora tu še kaj umreti? Ne, zagotovo ne!

      In ne nazadnje druščina apostolov, samih moških okrog nje, ter nova povezanost z apostolom Janezom. Vse je ena sama božja harmonija. Vse teče, vse se zgodi prav.

      Ob današnjem prazniku lahko rečem le, Bog, daj nam po Mariji zaživeti to čudovito božjo lahkotnost bivanja. Marija, daj, da bomo po tvojem čudovitem zgledu v neskončnem veselju v harmoniji v svojem telesu, v neskončni zaupnosti s tvojim in našim Bogom in v božji lahkotnosti z ljudmi, ki nam jih pošiljaš na pot. Marija, pomagaj nam doseči tisto lepoto bivanja, po kateri bomo resnično pripravljeni, da nas Gospod vzame k sebi, da bomo tam, kjer ti že kraljuješ. Amen.

      Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

      https://portal.pridi.com/2023/08/14/15-avgust-marijino-vnebovzetje/

      Marija Vnebovzeta, prosi za nas!

      Odgovori
  4. Miro says:
    15. avgusta, 2023 at 8:10

    MARIJINO VNEBOVZETJE – SLOVESNI IN ZAPOVEDAN PRAZNIK

    NAJVEČJI CERKVENI MARIJIN PRAZNIK JE MARIJINO VNEBOVZETJE.

    Praznik Marije Device so v jeruzalemski Cerkvi začeli obhajati že kmalu po koncilu v Efezu leta 431 po Kr. in ga povezovali z Marijinim odhodom s tega sveta. Čeprav Marijino vnebovzetje sodi med najstarejše Marijine praznike (prve omembe segajo še v obdobje pred 4. st. po Kr.), je papež Pij XII. (1939–1958) versko resnico o Marijinem vnebovzetju slovesno razglasil šele leta 1950 z apostolsko konstitucijo Munificentissimus Deus. Številne cerkve po svetu – od mogočnih katedral do vaških in božjepotnih cerkvic – izpričujejo stoletno vero v Marijino vnebovzetje.

    Pisna vira, ki poročata o Marijinem vnebovzetju ali zaspanju (lat. dormitio), sta t. i. apokrifna evangelija Zaspanje svete Božje Matere in Prehod blažene Device Marije. K tema spadajo še številni spisi in druga dela pomembnih teologov iz prvih stoletij krščanstva, npr. sv. Janeza Damaščana, sv. Efrema Sirskega, sv. Epifanija in Timoteja Jeruzalemskega.

    V Sloveniji je Mariji posvečenih veliko župnijskih, podružničnih, zlasti pa božjepotnih cerkva in kapelic, zato je Marijino vnebovzetje v našem verskem izročilu globoko zakoreninjeno. Katoliška in Pravoslavna Cerkev ta praznik obhajata na isti dan.

    Ob prazniku številni Slovenci romajo v Marijina svetišča. Romanja imajo globlji verski pomen zato, ker verujoče spominjajo, da je naše celotno zemeljsko življenje pravzaprav romanje, katerega cilj je večno življenje v nebesih. Marijino vnebovzetje pomeni poklon ženi, saj je Bog Marijo, ženo in mater, poveličal v nebesih. Katoliška Cerkev s praznovanjem tega praznika poudarja dostojanstvo in poklicanost vsake žene.

    Marijino vnebovzetje je praznik upanja, saj nam govori, da je ena izmed nas ljudi – Marija, dosegla polnost življenja, ki ga kristjani vidimo v večnosti. Marijino poveličanje je svojevrstni poklon krščanstva ženi, saj je Bog prav Marijo, mater in ženo prvo na najodličnejši način poveličal v nebesih. S praznovanjem želi katoliška Cerkev poudariti tudi dostojanstvo in visoko poklicanost vsake žene.
    Praznovanje nas tudi spominja, da sta v našem življenju pomembni tako materialna kot duhovna komponenta, tako večno kot zemeljsko in da se oba prepletata. Delo za duhovno ne pomeni zanemarjanje materialnega. Po krščanski tradiciji velja prav nasprotno: ko se trudimo za zemeljski napredek, si s tem že pripravljamo večno bivanje. Današnji praznik v nas poglablja to upanje, saj pred nas postavlja primer nekoga, ki mu je to na odlični način uspelo: Jezusovo mater Marijo.

    Praznovanje Marijinega vnebovzetja nas želi spomniti tudi na to, da sta v življenju pomembni tako materialna kot duhovna sestavina, tako zemeljsko kot večno. Krščansko versko izročilo uči, da si s prizadevanjem za zemeljski napredek posameznik pripravlja večno bivanje. Marijino vnebovzetje v vernikih poglablja upanje, da je z življenjem po Marijinem vzoru želeni cilj bivanja pri Bogu dosegljiv za vsakega vernika.

    OBNOVITEV IZROČITVE MATERI BOŽJI

    Odkar je Slovenija samostojna država na praznik Vnebovzete obnavljamo svojo izročitev Materi Božji s posebno molitvijo ali preprosto z molitvijo »O Gospa moja«.

    »Izročitev Mariji bomo tudi letos obnovili v romarskih cerkvah, po župnijah in drugih svetih krajih. Marijo bomo prosili za pomoč, da bomo v zasebnem in javnem življenju spoštovali moralna načela ter načela pravičnosti, resnice, poštenosti, medsebojnega spoštovanja in osebnega dostojanstva,« je o izročitvi dejal upokojeni koprski škof Metod Pirih ter še poudaril: »Izročitev Mariji ima svojo vrednost in pomen le, če si v vsakdanjem življenju prizadevamo, da bi živeli in uresničevali tisto, kar smo z besedami obljubili in izpovedali.«

    Marija je bila naša sopotnica, spremljevalka, naša priprošnjica in tolažnica v zgodovini. Mariji se želimo zahvaliti za njeno brezmejno skrb in materinsko varstvo. Naša hvaležnost je istočasno tudi naša velika prošnja in želja, da bi še najprej hodili pod njenim varstvom po poti žive vere, svetlega upanja in požrtvovalne ljubezni.

    V KOPRSKI ŠKOFIJI 15 CERKVA POSVEČENIH SKRIVNOSTI MARIJINEGA VNEBOVZETJA

    Kar 15 župnijskih cerkva je na Primorskem, v koprski škofiji, posvečenih skrivnosti Marijinega vnebovzetja. Pri tem ne štejemo podružničnih cerkva. Zakaj tako veliko? Najstarejše cerkve so v krajih, kjer se je krščanstvo med Slovence širilo iz Ogleja, posvečene Mariji vnebovzeti. Marijinemu vnebovzetju so posvečene naslednje župnijske cerkve: koprska stolnica, Bertoki, Dekani, Movraž, Vreme, Knežak, Jelšane, Slavina, Kojsko, Medana, Kanal, Tolmin, Kobarid, Podmelc v Baški grapi in Spodnja Idrija. Isti skrivnosti je posvečenih tudi več podružničnih cerkva. Upokojeni koprski škof Metod Pirih v tej zvezi poudarja: »Marija je zvezda naše zgodovine in upanje naše prihodnosti. Vsa naša dežela je povezana z Marijo. Kar 15 župnijskih cerkva je pri nas v škofiji posvečenih Mariji Vnebovzeti. O Mariji in njenem češčenju v našem narodu pričajo številne umetnine, raznovrstne upodobitve, pesmi, glasba in neštete molitve. Ob Mariji so se navdihovali in vzgajali naši verni predniki.«

    Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/marijino-vnebovzetje-slovesni-in-zapovedan-praznik

    Marija Vnebovzeta, prosi za nas!

    Odgovori
  5. Miro says:
    14. avgusta, 2023 at 13:52

    KO SO PRIŠLI V KAFARNAUM, SO K PETRU PRISTOPILI TISTI, KI SO POBIRALI DAVEK DVEH DRAHEM, IN SO REKLI: »ALI VAŠ UČENIK NE PLAČUJE DAVKA DVEH DRAHEM?«

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 17,22-27)

    Ko so bili učenci z Jezusom v Galileji, jim je rekel: »Sin človekov bo izdan ljudem v roke, umorili ga bodo in tretji dan bo vstal.« In zelo so se užalostili. Ko so prišli v Kafarnaum, so k Petru pristopili tisti, ki so pobirali davek dveh drahem, in so rekli: »Ali vaš učenik ne plačuje davka dveh drahem?« Odgovoril je: »Da!« Ko je pa vstopil v hišo, ga je Jezus prehitel z vprašanjem: »Simon, kaj se ti zdi, od koga jemljejo zemeljski kralji carino ali davek: od svojih sinov ali od tujcev?« Ker je ta odgovoril: »Od tujcev,« mu je Jezus rekel: »Torej so sinovi prosti. Da jih pa ne pohujšamo, pojdi k morju in vrzi trnek, in prvo ribo, ki se ujame, vzemi, ji odpri usta in boš našel novec statér; tega vzemi in jim ga daj zame in zase.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    DAVEK DVEH DRAHEM

    Ob premišljevanju današnjega odlomka mi najprej v ospredje prihajajo besede tujec, sin in pobiralec davka. Naša trgovska in preračunljiva miselnost namreč včasih težko sprejema logiko zastonjskosti Božje ljubezni. Boga pogosto zamenjujemo za tistega pobiralca davka, s katerim je dobro imeti čiste račune, sicer …

    Po svoji spontani naravi je Peter takoj odgovoril na vprašanje o davku. Ni se mu zdelo potrebno, da bi se posvetoval z Jezusom. Ni mu prišlo na misel, da bi te može poslal k Jezusu. Postava je postava, tu se ni dalo izmuzniti. Ker so razen tega še rekli “vaš učitelj”, se mu je zdelo še bolj nujno, da takoj odgovori.
    Jezus je vedel za Petrov odgovor in tudi za to, da njegova pretirana vnema v izpolnjevanju postave potrebuje še odrešujoče luči. Uporabil je vprašanje uradnikov in Petrov odgovor, da ga uvede še korak dalje v skrivnost notranje svobode.

    Ob konkretnem dogodku je hotel Jezus Petrovo pozornost usmeriti na dvojno resničnost: na resničnost božjega kraljestva in na resničnost človeškega kraljestva. Oboje je treba upoštevati, a vsako na svoj način. Da bi preprečil nesporazum, da hoče spodkopati zemeljsko ureditev, ki so jo predpisali ljudje, je ukazal svojemu učencu, naj davščino vzame iz ribjih ust in plača davek.

    Jezus je uporabil ta dogodek, da je Petra in druge apostole poučil o tem, kakšen odnos morajo kot verni možje imeti do človeške postave. Ko je omenil kraljevske sinove, ki niso dolžni plačevati davka, je Gospod hotel svoje apostole osvoboditi absolutne, preveč brezpogojne vezanosti na zemeljske zakone. Še bolj naj se zavedajo, da morajo biti zakoni božjega kraljestva njihovo prvo merilo. Obenem so živeli kot verni ljudje v družbi, ki je imela svoje lastne, potrebne zakone. Ti zakoni, če ne nasprotujejo božjim zakonom, so pomembni za urejeno skupno življenje ljudi. Lahko pa obstajajo tudi takšni zakoni, ki jih kristjan ne sme enostavno sprejeti za merilo svojega ravnanja. Gospodov učenec bo torej do človeških zakonov zavzel tak odnos, ki je v duhu razločevanja in po vesti, ki se zaveda obveznosti do večne resnice. Pri tem se pusti voditi Jezusovim besedam.

    Prej ali slej v tem odlomku pridemo do vprašanja svobode. Svoboda je zaklad, ki ga zares cenimo šele takrat, ko ga izgubimo. Za mnoge od nas, ki smo navajani živeti v svobodi, se nam pogosto zdi bolj pridobljena pravica kot pa dar in dediščina, ki jo je treba varovati. Koliko nesporazumov je bilo v zvezi s svobodo in koliko različnih pogledov se je spopadlo skozi stoletja!

    Svoboda je dar, ki nam je bil dan.

    Najresničnejša svoboda, to je svoboda od suženjstva greha, je namreč prišla s Kristusovega križa. Svobodni smo od suženjstva greha zaradi Kristusovega križa. To je skrivnost Božje ljubezni!

    Drugi steber svobode je resnica. Da bi bili zares svobodni, ne potrebujemo le spoznati sebe na psihološki ravni, temveč predvsem ustvariti resnico v sebi na globlji ravni. In se tam, v srcu, odpreti Kristusovi milosti. Resnica nas mora vznemirjati. Vračam se k tej tako zelo krščanski besedi: nemir. Vem, da so kristjani, ki se nikoli ne vznemirijo. Vedno živijo enako, v njihovem srcu ni premikov, manjka nemir. Zakaj? Ker nemir je znamenje, da v nas deluje Sveti Duh. Zato menim, da nas svoboda mora vznemiriti. Nenehno nam mora postavljati vprašanja, da bi se lahko vedno bolj poglabljali v to, kdo v resnici smo. Tako odkrijemo, da je pot do resnice in svobode naporna pot, ki traja vse življenje. Naporno je ostati svoboden. A ni nemogoče. Pogum, pojdimo dalje, dobro bo za nas. Gre za pot, po kateri nas vodi in podpira Ljubezen, ki prihaja s križa: Ljubezen, ki nam razodeva resnico in nam daje svobodo. In to je pot sreče. Svoboda nas osvobaja, naredi nas vesele, naredi nas srečne. Pa veliko take svobode vam želim!

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/08/13/14-avgust-davek-dveh-drahem/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  6. Miro says:
    14. avgusta, 2023 at 13:52

    SVETI MAKSIMILIJAN KOLBE: BOŽJA LJUBEZEN V AUSCHWITZU

    SV. MAKSIMILIJAN KOLBE JE SVETNIK DRUGE SVETOVNE VOJNE. SVOJIM SOBRATOM MINORITOM JE GOVORI: »PROSIM, BODITE SVETI. SVETOST NI RAZKOŠJE, AMPAK NAJPREPROSTEJŠA DOLŽNOST. IN NI TEŽKA …«

    Gre za to, da človek v vseh življenjskih odločitvah vedno izbere dobroto, poštenost in ljubezen.

    IZ ŽIVLJENJA …

    Sv. Maksimilijan Kolbe je bil rojen leta 1894 na Poljskem kot Rajmund. Že od malih nog je čutil močno predanost Materi Božji. S sedemnajstimi leti je vstopil v minoritski red in po študiju v Rimu prejel mašniško posvečenje leta 1918. Doktoriral je iz filozofije in teologije.

    Poklicanega se je čutil za evangelizacijo prek medijev. Ko je bil še v Rimu, je zaradi ljubezni do Marije ustanovil duhovno skupnost Militia Imaculata (Vojska Brezmadežne), da bi ljudi spreobračal k Bogu prek Marije.

    Leta 1922 se je vrnil na Poljsko in ustanovil številne revije, nato pa šel za šest let misijonarit na Japonsko. Štiri leta pred drugo svetovno vojno se je vrnil v domovino.

    Takoj po začetku vojne se je Maksimilijan Kolbe kot »preveč dejaven« duhovnik znašel v koncentracijskem taborišču, leta 1941 pa so ga odpeljali v zloglasno taborišče Auschwitz, kjer je pogumno prenašal vsa mučenja in ponižanja, pomagal in tolažil druge. Nekega dne so zaradi bega enega taboriščnika kaznovali deset zapornikov z grozno smrtjo v bunkerju lakote. Med »izbranci« je bil tudi Franciszek Gajowniczek, družinski oče, ki je začel v solzah pripovedovati o svojih dveh otrocih. Ko je v nemoči kričal, je obsojenec s številko 16.670 stopil iz vrste, ki ji je bilo prizanešeno, in ponudil svoje življenje v zameno za njegovo. To je bil Maksimilijan Kolbe. Nacisti so njegovo ponudbo sprejeli. Od 31. julija do 14. avgusta je bilo iz bunkerja lakote slišati molitve in pesmi. Obsojenci so umirali spokojno, poživljeni in okrepčani s Kolbejevo besedo. Zadnji je malo pred praznikom Marijinega vnebovzetja umrl tudi shujšani Maksimilijan Kolbe. »Zdrava Marija!”, je bil zadnji vzklik na njegovih ustnicah, medtem ko je iztegnil roko nacistu, ki mu je vbrizgal smrtonosni fenol, s katero je pospešil njegovo smrt.

    Sv. Maksimilijan Kolbe je zavetnik novinarjev, radioamaterjev, družin, ujetnikov, političnih zapornikov. Umetniki ga najpogosteje upodabljajo kot zapornika v zaporniški obleki s številko 16670, s časopisi in svetinjo Brezmadežne Marije.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-maksimilijan-kolbe-zivljenje-za-zivljenje/2023-08-14/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Maksimilijan Kolbe, prosi za nas!

    Odgovori
  7. Miro says:
    13. avgusta, 2023 at 13:04

    SLOVENSKA KARITAS DOSLEJ ZBRALA POLDRUGI MILIJON ZA PRIZADETE V ZADNJIH NEURJIH

    SLOVENCI OB VELIKI RAZSEŽNOSTIH POPLAV PONOVNO KAŽEMO IZJEMNO SOLIDARNOST. ODGOVOR NA STISKE PRIZADETIH LJUDI V POPLAVAH SO ODZIVI ŠTEVILNIH SLOVENCEV TER MEDNARODNE MREŽE KARITAS, BODISI S FINANČNO ALI MATERIALNO POMOČJO IN SOČUTJEM.

    Velika zahvala vsem posameznikom, podjetjem, ustanovam, Fundaciji invalidskih in humanitarnih organizacij ter organizacij mreže Caritas Europa, ki so skupaj prispevali 1.546.631 evrov za pomoč. Pomoč preko prostovoljcev in sodelavcev Karitas prihaja do ljudi na prizadetih območjih. Kljub bolečini, je hvaležnost neizmerna. Predstavniki škofijskih karitas Maribor, Ljubljana in Celje so na tiskovni konferenci predstavili pomoč na terenu.

    Več o tem na: https://katoliska-cerkev.si/slovenska-karitas-doslej-zbrala-poldrugi-milijon-za-prizadete-v-zadnjih-neurjih

    Odgovori
  8. Miro says:
    13. avgusta, 2023 at 9:54

    BODITE POGUMNI! JAZ SEM. NE BOJTE SE!

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 14,22-33)

    Ko se je množica nasitila, je Jezus takoj naročil učencem, da so šli v čoln in se peljali pred njim na drugo stran; sam naj bi medtem odpústil množice. In ko je množice odpústil, je šel na goro, da bi na samem molil. Ko se je zvečerilo, je bil tam sam. Čoln pa se je medtem oddáljil že precej stadijev od brega. Valovi so ga premetavali, kajti pihal je nasprotni veter. Ob četrti nočni straži je Jezus hodil po jezeru in prišel k njim. Ko so ga učenci videli hoditi po jezeru, so se vznemirili in rekli: »Prikazen je.« Od strahu so zavpili. Jezus pa jim je takoj rekel: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« Peter mu je odgovóril in rekel: »Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.« On mu je dejal: »Pridi!« In Peter je stopil iz čolna, hodil po vodi in šel k Jezusu. Ko pa je videl, da je veter močan, se je zbal. Začel se je potapljati in je zavpil: »Gospod, reši me!« Jezus je takoj iztegnil roko, ga prijel in mu dejal: »Malovernež, zakaj si podvómil?« In ko sta stopila v čoln, je veter ponehal. Oni pa, ki so bili v čolnu, so se mu poklonili do tal in rekli: »Resnično, ti si Božji Sin.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Današnji evangelij je veliko bolje razumljiv v luči ponedeljkovega evangelija o pomnožitvi kruha. Spomnimo se, kje se je vse začelo! Jezus je izvedel, da je Herod obglavil Janeza Krstnika. To ga je prizadelo in se je želel umakniti. Ko je odšel v samoto, ga je množica prehitela. Ker se mu je zasmilila, je pustil ob strani misel na počitek in se ves posvetil ljudem. Učenci, ki so bili le opazovalci in so se hkrati napajali z Jezusovo močjo in si domišljali, kako so pri tem pomembni, so bili siti množice in bi bili radi sami s svojim učiteljem. Ker jim je stopila v glavo pomembnost, so Jezusu kar naročili, skoraj ukazali, naj odpusti množico, češ, da jih skrbi njihova lakota. Jezus je prebral njihove misli in jim med vrsticami rekel: Če ‘vas že skrbi množica’ potem ji dajte vi jesti. Učence je to jezilo in so mu prinesli kar so imeli ter mu skušali dopovedati, da si s tem, kar imajo, nima kaj pomagati. Jezus se ne zmeni za njihove sebične želje in proteste, ne meni se za njihovo aroganco, ampak jim preprosto vzame hrano iz rok, jo blagoslovi in naroči, naj nahranijo množico.

    Lahko si predstavljamo, da učencem vse to ni bilo ravno prav. Ko so upali, da bodo imeli mir, jim je Jezus pripravil delo. Ko so mislili, da kaj vedo, jim je pokazal, da ne razumejo ničesar. Ničesar ni naredil po njihovih željah. A zgodba še ni končana. Nestrpnost učencev, ki so jo pokazali z zahtevo, naj odpusti množico, Jezus obrne na glavo. Najprej množico nahrani, potem pa naroči učencem: Sedaj je čas, da vi greste, jaz pa bom odpustil množico. Lahko si predstavljamo, kako jih je moralo jeziti. Gospod dela vse po svoje in ravno obratno, kot bi oni hoteli. Kot da se iz njih norčuje. V tej jezi odidejo.

    Jezus ne draži učencev, le naučil bi jih rad česa. To pokaže v viharju. Ni mu bilo potrebno hoditi po vodi. Rad pa bi jim pokazal, kdo on je. Naj se vendar zavedo, da je med njimi Bog sam. Da tega Boga ne morejo pošiljati kot hlapca, kamor se jim zljubi. A spreobrnjenje se pri apostolih, kot pri nas, ne dogaja ravno naglo. Najprej se prestrašijo in ničesar ne razumejo. Ko pa se jim Jezus spet dobrohotno razodene, ostajajo apostoli pri starem. Peter jih pooseblja, ko namesto, da bi prosil, skoraj ukaže: Gospod, če si ti, mi zapovej, da pridem po vodi k tebi. Kakšna ponižnost?!!! Hkrati izraža dvom, potem pa še ukazuje. Vse je po starem. Kljub čudežu s kruhom, kljub blagim opozorilom, da niso oni gospodarji božjega delovanja, Peter narekuje, kako naj se Bog obnaša, da bo on lahko veroval. Jezus se tudi tokrat ne pusti zmesti. Pridi, si misli, saj ti tudi to ne bo pomagalo. Seveda po vodi brez vere ne bo šlo. No, po napornem dnevu morajo učenci vsaj približno priznati, da so le ubogi ljudje, Gospod pa je božji sin.

    Mar nismo na las podobni učencem. V glavi imamo svoje scenarije, svoje predstave in naročamo Bogu, kako naj jih uresniči. Bog nas vse dni premika in nam dopoveduje, da ne bo stregel naši lenobi, naši navidezni skrbi za druge, našemu egoizmu in pomembnosti itd. Mi užaljeni odhajamo in čakamo nove priložnosti, da mu povemo, da se moti. Pričakujemo, da se bo opravičil, potem pa nas preseneti vihar, v njem skoraj prosimo za pomoč in se hkrati razočarani srečujemo s svojo nevero in polomijo. No, pod največjim pritiskom napetih situacij celo rečemo, Ti si božji Sin. Potem pa spet po starem izsiljujemo in čakamo rezultatov.

    Ne, tako ne bo šlo. Pred Bogom bomo morali priznati, da je on gospodar vsega. Da le on lahko pomiri vihar in pomnoži kruh. Mi smo ubogi učenci, ki ga lahko predvsem prosimo, naj nas vzgaja. Naj nas oklesti pomembnost in sebičnosti. Naj nam pove, kaj naj storimo. Mogoče je zadosti, če nam od tega evangeljskega odlomka ostane le eno: Da si skušamo reči, Bog je Gospod, mi pa smo njegovi služabniki.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/08/12/13-avgust-19-nedelja-med-letom/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
    • Miro says:
      13. avgusta, 2023 at 9:57

      SVETA FILOMENA RIMSKA: ZAVETNICA MARIJINIH OTROK

      SV. FILOMENA JE ZAVETNICA ČISTOSTI IN DEVIŠTVA …

      IZ ŽIVLJENJA …

      Sv. Filomena je bila grška princesa iz 3. stoletja, vzgojena v krščanski veri. Ko ji je bilo 13 let, se je rimski cesar Dioklecijan želel poročiti z njo, ona pa ne z njim, ker se je pred tem zaobljubila devištvu za Jezusa Kristusa. Za več mesecev jo je vrgel v ječo. Mučili so jo na različne načine. Večkrat jo je hotel usmrtiti, a je bila na čudežen način rešena. Ko so jo npr. s sidrom okoli vratu vrgli v reko Tibero, sta v trenutku prišla angela in odvezala vrv. Sidro je potonilo, angela pa sta jo pred množico opazovalcev prinesla na obrežje. Mnogi so se takrat spreobrnili in sprejeli krščansko vero. Na koncu jo je cesar dal obglaviti.

      Sv. Filomena je zavetnica čistosti in devištva, pravkar rojenih otrok, mladih, mladih zakonskih parov, žalujočih in ujetih, bolnih in trpečih, vseh, ki opravljajo izpite.

      Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-filomena-rimska-zavetnica-marijinih-otrok/2023-08-13/

      Sv. Filomena, prosi za nas!

      Odgovori
  9. Miro says:
    13. avgusta, 2023 at 8:48

    JOŽE PLUT: »POMAGALA SO PROTIPOPLAVNA VRATA…«

    UJMA, KI JE PREJŠNJI TEDEN S POPLAVAMI DIVJALA PO SLOVENIJI, NI PRIZANAŠALA NITI SAKRALNIM OBJEKTOM. O ŠKODI TAKO POROČAJO ŽUPNIJE IZ VSEH SLOVENSKIH ŠKOFIJ, RAZEN IZ KOPRSKE. PO BESEDAH ŽUPNIKA V POLJANAH NAD ŠKOFJO LOKO JOŽETA PLUTA, PA SO NA PRVEM MESTU ŽIVLJENJA LJUDI IN ŠELE NATO SANACIJA, TUDI CERKVENIH OBJEKTOV.

    Ujma je največ škode pustila na cerkvah in Cerkvenih prostorih v ljubljanski nadškofiji. Tako je voda v Trzinu zalila župnišče in župnijsko cerkev, cerkev na Trati v Cerkljah in podružnični cerkvi Mostah ter Suhadolah v močno prizadeti župniji Komenda.

    Povodenj je močno udarila tudi Škofjo Loko. O škodi poročajo iz podružnične cerkve v Hotavljah in župnije Poljane nad Škofjo Loko.

    Tam je voda zalila prostore pod cerkvijo, večjo škodo v sami cerkvi pa so po besedah tamkajšnjega župnika Jožeta Pluta, preprečila protipoplavna vrata, ki so jih župljani postavili pred leti, saj je župnijo povodenj v zadnjih letih prizadela že večkrat: »Tako smo letos, hvala Bogu, uspeli, da je bilo zunaj sicer 1.7 m vode, notri pa je prišlo samo 20 cm in zelo malo blata, govorimo o prostorih, ki jih imamo pod cerkvijo. Medtem, ko ostali prostori pa ravno tako 1.7 m vode. Smo zelo hvaležni, da nam je uspelo kar dobršen del zadržati.«

    Po Plutovih besedah bo sanacija, tudi sakralnih objektov že prišla, a da je zdaj na prvem mestu pomoč v poplavah najbolj prizadetim ljudem: »Pri nas je v župniji okrog 50 hiš, tudi takih, ki so jih plazovi delno uničili, ali pa še grozijo. In smo vsi v strahu, kaj se bo zgodilo s temi hišami in gospodarskimi poslopji.«
    Kakšno je sicer stanje še po drugih škofijah?

    Iz nadškofije Maribor poročajo o odkriti cerkvi in frančiškanskemu samostanu v Sveti Trojici v Slovenskih goricah. Streho in okna je neurje poškodovalo tudi v župniji Videm v Celjski škofiji, ki poroča tudi o poplavljeni Marijini romarski cerkvi v Petrovčah.

    Tamkajšnji župnik, pater Vanči Arzenšek je dejal, da je cerkev poplavilo pol metra vode: »Poškodovane so bile klopi, vsi tepihi in ozvočenje, evharistične knjige in evharistično perilo, spovednice. Tako, da je kar precej škode v baziliki. Smo oprali baziliko že dvakrat, dvignili klopi in še moramo jo tretjič oprati,« je dejal Arzenšek in dodal, da bodo baziliko pripravili za torkovo obhajanje Marijinega vnebovzetja.

    … ki ga bodo po zagotovilih župnika obhajali v baziliki. Večje škode na cerkvenih zgradbah pa ni v murskosoboški škofiji. Tam naj bi na posameznih cerkvah v ujmi odneslo le nekaj strešnikov. Podobno je v škofiji Novo mesto, kjer naj bi bili lažje poškodovani dve cerkvi.

    Povzeto po: https://radio.ognjisce.si/sl/265/novice/36848/joze-plut-pomagala-so-protipoplavna-vrata.htm

    Odgovori
  10. Miro says:
    12. avgusta, 2023 at 12:52

    JEZUS NAM GOVORI: »ČE BOSTE IMELI VERO KAKOR GORČIČNO ZRNO, POREČETE TEJ GORI: ›PRESTAVI SE OD TOD TJAKAJ‹ IN POSTAVILA SE BO IN NIČ VAM NE BO NEMOGOČE«

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 17,14-20)

    Tisti čas je stopil nekdo k Jezusu, se vrgel pred njim na kolena in rekel: »Gospod, usmili se mojega sina, ki je mesečen in hudo trpi; večkrat namreč pade v ogenj in večkrat v vodo. Privedel sem ga bil k tvojim učencem, pa ga niso mogli ozdraviti.«

    Jezus je odgovoril: »O neverni in popačeni rod! Doklej bom pri vas? Doklej vas bom prenašal? Privedite mi ga semkaj!« In Jezus mu je zapovedal in hudi duh je odšel iz njega in deček je bil od tiste ure zdrav. Takrat so učenci pristopili posebej k Jezusu in rekli: »Zakaj ga mi nismo mogli izgnati?« Jezus jim je rekel: »Zato, ker ste imeli premalo vere. Resnično, povem vam: Če boste imeli vero kakor gorčično zrno, porečete tej gori: ›Prestavi se od tod tjakaj‹ in postavila se bo in nič vam ne bo nemogoče.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    ČE BI IMELI VERO KAKOR GORČIČNO ZRNO

    Jezus v današnjem evangeliju govori: ‘Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, …’ Gorčično seme je zelo majhno, a Jezus pravi, da je dovolj, če imamo tako majhno ter iskreno vero in bomo lahko delali človeško gledano nemogoče, nedoumljive stvari. In še res je! Vsi poznamo preproste, ponižne ljudi, ki imajo močno vero ter resnično premikajo gore! Mislimo na gotove mame in očete, ki se soočajo z zelo težkimi situacijami, ali na bolnike, tudi težko bolne, ki prenašajo vedrino na tiste, ki jih obiščejo. Te osebe, ravno zaradi njihove vere, se ne bahajo s tem, kar delajo, nasprotno, kakor zahteva Jezus v evangeliju, pravijo: ‘Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti’. Veliko jih je tudi med nami, ki imajo to močno, ponižno vero. In to dobro dene!

    Pomislimo na številne misijonarje, može in žene, ki so zaradi tega, da so prinesli evangelij, premagali številne ovire ter resnično za to dali življenje, kakor tudi pravi sveti Pavel Timoteju: ‘Nikar se torej ne sramuj pričevanja za našega Gospoda. Pa tudi mene, ki sem zaradi njega jetnik, se ne sramuj, ampak z menoj trpi za evangelij, oprt na Božjo moč’. Toda to se tiče vseh. Vsak od nas v svojem vsakodnevnem življenju, lahko pričuje z Božjo močjo, z močjo vere za Kristusa. Tudi majčkena vera, ki jo imamo je močna in s to močjo je potrebno pričevati za Jezusa Kristusa. Bodimo kristjani z življenjem, z našim pričevanjem.

    In kako naj zajemamo to moč? Zajemamo jo v molitvi od Boga. Molitev je dihanje vere. Zaupljivega odnosa, odnosa ljubezni pa ni brez pogovora. Molitev je torej pogovor duše z Bogom.

    Neugledno zrno, Gorčično zrno, ki mora strohneti, pa predstavlja pot Boga v ta svet in pot njegovega delovanja. Majhno, drobno in neugledno. Takšno je božje življenje v samem začetku. Takšno je tudi življenje njegovih služabnikov. Če hočemo resnično srečati tega otroka, božje dete, se moramo učiti majhnosti zrna, prenašati neuglednost spreminjanja in preobrazbe v novo podobo, ter biti potrpežljivi v pričakovanju, da obrodimo sad.

    Pred nami se takoj zariše skušnjava velikih in močnih, ljudi hitrih korakov in uspeha. Skušnjava preteklega in današnjega Babilona. Radi bi zgodbe o uspehu! To poznamo vsi. Vse bolj privlači pot uspeha kot neuspeha, ugleda kot zavrženosti itd. Le če se vedno znova ustavimo, pustimo prostor božji logiki, v globini vemo, da je pot novega življenja pot umiranja sebi, ki tih in v počasnem koraku rojeva božje sadove.

    Gorčično zrno, ki je takrat, ko se vseje v zemljo, je manjše od vseh semen na zemlji. Ko pa je vsejano, raste in postane večje od vseh zelišč in naredi velike veje, tako da morejo ptice neba gnezditi v njegovi senci. Tako naj raste tudi naša vera.

    Želim vam vztrajanja na poti Besede, ki daje življenje. Potrpežljivega spreminjanja in notranje moči, da bi poganjali sad. Dajali življenje svetu in mu bili luč.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/08/11/12-avgust-ce-bi-imeli-vero-kakor-gorcicno-zrno/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
← Older Comments
Newer Comments →

Dodaj odgovor za janez Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja