Članki za dušo

Posted on 10. marca, 2020 by Administrator

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

14.995 Responses to Članki za dušo

← Older Comments
Newer Comments →
  1. Miro says:
    16. septembra, 2023 at 21:40

    SOBOTA 23. TEDNA MED LETOM

    1 Tim 1,15

    ZANESLJIVA JE TALE BESEDA
    IN VREDNA POPOLNEGA SPREJETJA:
    KRISTUS JEZUS JE ZATO PRIŠEL V SVET,
    DA BI REŠIL GREŠNIKE,
    MED TEMI PA SEM PRVI JAZ.

    Ne gre, da bi se pred Bogom kazali popolne, takšni Boga ne potrebujemo. Smo hinavci, ker se
    nismo srečali s samim seboj. Miren sem lahko pred Bogom, ko mu priznam svojo grešnost, on
    pa naredi vse ostalo, se me usmili.

    Povzeto po: Duhovna oaza (frančiškani)

    Odgovori
  2. Miro says:
    16. septembra, 2023 at 8:13

    KRISTUSOVE BESEDE MORAMO SPOLNJEVATI

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 6,43-49)

    Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Drevo, ki rodi slab sad, ni dobro in drevo, ki rodi dober sad, ni slabo. Vsako drevo se namreč spozna po sadu. S trnja ne berejo smokev in tudi z robidovja ne trgajo grozdja. Kdor je dober, donaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, in kdor je hudoben, donaša iz hudobnega hudo. Zakaj iz tega, česar je polno srce, govorijo usta.

    Kaj pa me kličete: ›Gospod, Gospod,‹ in ne delate, kar pravim? Vsak, kdor prihaja k meni in posluša moje besede in jih spolnjuje, pokazal vam bom, komu je podoben: podoben je človeku, ki je zidal hišo in je globoko kopal in temelj postavil na skalo. In ko je nastala povodenj, se je tok uprl v tisto hišo, pa je ni mogel omajati, kajti imela je temelj na skali.

    Kdor pa jih sliši in ne spolni, je podoben človeku, ki je hišo sezidal na zemljo brez temelja: uprla se je vanjo voda in takoj se je zrušila in podrtija je bila velika.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    HIŠA NA SKALI IN PESKU

    S čim Jezus začenja današnji evangelij? Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹. Od vas pričakujem, da izpolnite voljo mojega Očeta. Kaj naj bi pomenilo reči: ›Gospod, Gospod,‹? Moledovati in prositi ga. Častiti ga in se mu prilizovati. Moliti z mnogimi besedami? No, to nam je verjetno poznano. Samo besede pač ne zadoščajo.

    Nadaljuje z znano prispodobo o možu, ki zida hišo na skalo. Ta, ki besede posluša in jih izpolni, ta je tisti, ki pride v nebeško kraljestvo. A kakšen mož bi to bil: ne tisti, ki veliko moli in prosi, niti tisti, ki veliko dela. Kdo je ta mož? Če pomislimo, v čem je razlika med gradnjo pametnega in nespametnega moža, opazimo, da je razlika samo v temelju. Ni vprašanje gradnje, oblike in velikosti zgradbe. Temeljno vprašanje torej ni, kakšno hišo bo mož sezidal, niti kako jo bo zidal, ampak kam jo bo postavil. Kaj je temelj te hiše? Temelj naj bo Jezus in njegov zgled. To naj bo temelj besed in dejanj. In kaj je temelj Jezusovega življenja, njegovih besed in dejanj? Ljubezen! Ljubezen do sebe, bližnjega in do Boga. To naj bi bil temelj tudi naših dejanj.

    Kako se torej odraža moja ljubezen do sebe? Ko Jezus graja množico besed, lahko graja nas, kadar hitimo v molitev in prošnjo, naj nam Gospod pomaga, pa se nam ne da ustaviti in premisliti, kaj se nam pravzaprav sploh dogaja. Ali se sploh hočemo srečati sami s seboj? Ali zaupam, da bo temelj, na katerem stojim – Bog sam, poskrbel, da me srečanje s seboj ne bo razsulo? Ali prikrojujem resnico tako, da sem ravno pravšnji za druge in zase. Ustaviti se in srečati s seboj! To je prvi post, prvi postanek na pravem temelju – Kristusu.

    Kako se odraža moja ljubezen do bližnjega? Ko se ne morem umiriti pri sebi, me mogoče žene v navidezno skrb za drugega. Vse bi naredili, samo da bi se ne ustavili. Vse bi naredili, počeli bi tisoč in eno stvar za drugega, samo da se ne bi bilo potrebno srečati z drugim. Vse bi naredili, da bi iztisnili kanček priznanja. Bog nam bo dal priznanje, če se bomo umirili v sebi in v njem. …

    Kako se odraža moja ljubezen do Boga? Skrita je v prejšnjih ljubeznih. Zaupam mu, da skrbi zame in da mi prav naroča, ko mi naroča, naj se ustavim. Ljubezen je v zaupanju, da ima Bog prav, ter v izpolnjevanju njegovih naročil. Naj se zgodi, kar ti hočeš, ne kakor ugaja meni. Kar naročaš, je prav, je dobro zame in za druge. Ljubezen do Boga ni v mnogih pomembnih dejanjih, ampak v tem, da vsa, tudi najmanjša dejanja vodi Bog in da jih vodi prav.

    Da bi našli temelj, prečistili naše molitve ali pa jih poživili, prečistili naša dejanja ali pa jih pomnožili, se bomo morali srečevati pred Gospodom – molitev, odpoved in dobra dela. Vendar ne zato, da bi pomirili našo vest, ampak da bi izpolnili tisto, kar nam naroča Gospod – da bi se našli, da bi postavili trden temelj našemu življenju, da bi postavili nov temelj našemu delovanju.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/09/15/16-september-hisa-na-skali-in-pesku/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    Odgovori
  3. Miro says:
    15. septembra, 2023 at 12:57

    MATI POD SINOVIM KRIŽEM

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 19,25-27)

    Poleg Jezusovega križa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena. Jezus se ozre na mater in na zraven stoječega učenca, ki ga je ljubil, ter reče materi: »Žena, glej, tvoj sin!« Potem reče učencu: »Glej, tvoja mati!« In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi.

    MATI ŽALOSTNA

    Mati Marija je stala poleg križa in darovala svojega Sina. Jezusova ura, zaradi katere je po Mariji prišel na svet, je tudi njena ura. Za oba je to ura največjega trpljenja, popolnega izničenja, za odrešenje vsega sveta in vsakega človeka! Jezusovi nasprotniki so jo imeli za mater največjega hudodelca, ker niso spoznali Odrešenika sveta. V tej tako pomembni uri je Jezus svojo mater izročil svojemu najljubšemu učencu: »Glej, tvoja mati!« Učenca pa je izročil Materi Mariji: »Glej, tvoj sin!«

    Učenec, katerega je Jezus ljubil, je bil predstavnik nas vseh. Jezus nas vse ljubi, vsem izroča svojo Mater, nas pa izroča njej. Jezusova poslednja volja, njegov testament je, da imamo Marijo za mater, da živimo kot njeni otroci. Reči smemo tudi, da je v teh besedah v popolnosti naznačena zamisel marijanske razsežnosti življenja Kristusovih učencev: ne le Janeza, ki je tisto uro stal pod križem skupaj z Materjo svojega Učitelja, ampak vsakega Kristusovega učenca, vsakega kristjana. Zveličar izroči svojo Mater učencu in mu jo hkrati dá za mater. Marijino materinstvo, ki postane človekova dediščina, je dar, ki ga Kristus sam osebno podarja slehernemu človeku. Odrešenik izroča Marijo Janezu in Janeza Mariji.

    Izročitev (posvetitev) Mariji je najodličnejše dejanje ljubezni do naše duhovne Matere. To je naš odgovor na poprejšnjo Božjo in Marijino ljubezen do nas. Božja ljubezen se je najbolj nazorno razodela na Kalvariji v prebodenem Jezusovem Srcu. Marijina ljubezen je dosegla svoj vrhunec prav tako na Kalvariji, ob sotrpljenju s Sinom, ko je meč bolečin presunil njeno Srce.

    Izročitev (posvetitev) Mariji je dokončna in nepreklicna podaritev njej in po njej Bogu, ki je v vsakem pogledu vedno naš končni cilj. Mariji kot ustvarjeni osebi se izročimo kot posrednici pri Bogu. Ona je vedno »Gospodova dekla«, popolnoma usmerjena na Boga. Vse tiste, ki se njej izročijo, vodi k Bogu. Zato naše ljubezni ne obdrži zase, ampak jo pošlje Jezusu, saj je tudi sama popolnoma usmerjena nanj. Če se izročimo njej, najhitreje in z največjo gotovostjo dosežemo Boga.

    Izročitev je treba uresničevati v življenju; toliko rodovitnejša je, kolikor bolje je bila pripravljena. Nikakor ni dovolj, če jo z besedilom samo izpovemo. Treba je skladno z njo tudi živeti. Misliti, govoriti in delati moramo kakor Marija in Jezus. Izročitev globoko posega v naše življenje in nas vodi na pot spreobrnjenja in novega življenja.

    Sveti Janez Pavel II. pravi: »Ko bo zmaga prišla, bo prišla po Mariji.«

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/09/14/15-september-mati-zalostna/

    Žalostna Mati Božja, prosi za nas!

    Odgovori
    • Miro says:
      15. septembra, 2023 at 12:58

      GOD ŽALOSTNE MATERE BOŽJE

      15. SEPTEMBRA V KATOLIŠKI CERKVI OBHAJAMO GOD ŽALOSTNE MATERE BOŽJE

      Marija sedem žalosti, velike tvoje so skrbi. Za prvo bol se dvigne meč, jo rani Simeon preveč,« pravi slovenska ljudska pesem. Naši verni predniki so se, zlasti v težkih trenutkih osebnega in skupnega življenja, radi zatekali k Mariji sedem žalosti. Ta naziv ima podlago v napovedi starčka Simeona, ki je prišel po navdihu v tempelj, ko sta Marija in Jožef prinesla tja osem dni starega Jezusa, da bi zanj opravila vse po predpisu postave. Simeon je vzel Dete v naročje in se Bogu zahvalil, da je mogel pred smrtjo videti Odrešenika. Potem ga je vrnil njegovi materi in ji dejal: »Ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, kateremu bodo nasprotovali, da se razodenejo misli mnogih src. Tvojo dušo pa bo presunil meč.«

      Meč v tej preroški napovedi pomeni trpljenje, bolečino, žalost. V srednjem veku so začeli upodabljati žalostno Mater božjo s sedmimi meči v srcu, ki označujejo njenih sedmero žalosti. Prva žalost, ki jo je bridko občutilo Marijino srce, je bila Simeonova prerokba. Druga žalost je zadela Marijo, ko je morala bežati v Egipt pred mo–rilskim Herodom. Tretja žalost je ranila srce božje Matere, ko je dvanajstletni Jezus ostal v templju v Jeruzalemu. Četrti meč je prebodel njeno srce, ko je srečala Sina obloženega s križem. Peta žalost je presunila srce Matere, ko so dvignili Jezusa, na križ pribitega. Šesto je bridko občutila takrat, ko so mrtvega Jezusa sneli s križa in ji ga položili v naročje. Sedmi meč žalosti je prebodel Marijino srce, ko so Jezusa položili v grob.

      Sledovi pobožnosti do Žalostne Matere božje se na Zahodu pojavijo v 9. stoletju, močneje pa zaživi v naslednjih stoletjih. Zlasti je to pobožnost širil red servitov ali Marijinih služabnikov. Vsebino in pomen tega češčenja izčrpno izpoveduje znana pesem Mati žalostna je stala, ki jo večinoma pripisujejo frančiškanskemu redovniku Jacoponu da Todi (+ 1306). Pesem izraža iskreno prošnjo, da bi Marijina žalost ob strašnem trpljenju njenega Sina ganilo srca grešnikov. »Sveta Mati, to te prosim: rane Kristusa naj nosim, vtisni v moje jih srce.«

      Posamezni kraji, bratovščine sedmerih Marijinih žalosti in nekateri redovi so praznik v čast Žalostni Materi božji obhajali že v 15. stoletju. Papež Benedikt XIII. ga je leta 1727 postavil na cvetni petek (petek pred cvetno nedeljo). Papež Pij X. pa je določil, naj bo god Žalostne Matere božje 15. septembra, osem dni po prazniku njenega rojstva. Do leta 1960 sta bila dva praznika Žalostne Matere božje, od tedaj pa obhajamo samo enega in sicer na današnji dan.

      Največ sledov češčenja Žalostne Matere božje je na slovenskih tleh pustilo 14. in 15. stoletje; iz te dobe so se ohranile slike Marije ob trpečem Sinu, zlasti pa številni kipi Sočutne (Pieta): Marija drži v naročju mrtvega Jezusa in ga objokuje. Obstaja več cerkva, posvečenih Žalostni Materi božji: največja je stiška bazilika, najbolj znamenita božja pot pa je Žalostna gora pri Mokronogu. Nekoliko kasneje je bila zgrajena božjepotna cerkev na Žalostni gori nad Preserjem pri Ljubljani. Bela Krajina časti Žalostno Mater božjo v eni izmed treh cerkva pri Treh farah pri Metliki. V številnih znamenjih in kapelah, posejanih po slovenski deželi, stoji kip ali podoba Žalostne Matere božje in tudi v skoraj vsaki cerkvi jo najdemo. Marija sedem žalosti, ki je stoletja tolažila slovenski narod, naj nam ostane pribežališče in tolažba tudi v bodoče!

      Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/god-zalostne-matere-bozje

      Žalostna Mati Božja, prosi za nas!

      Odgovori
  4. Miro says:
    14. septembra, 2023 at 16:22

    PAPEŽ POZIVA K MOLITVI ZA ŽRTVE POPLAV V LIBIJI IN POTRESA V MAROKU

    OB KONCU SPLOŠNE AVDIENCE, 13. SEPTEMBRA, JE PAPEŽ FRANČIŠEK POZVAL K MOLITVI ZA ŽRTVE POPLAV V LIBIJI IN POTRESA V MAROKU. POVABIL JE, NAJ NE IZOSTANE SOLIDARNOST DO NAŠIH BRATOV IN SESTER.

    »Mislim na prebivalce Libije, ki jih je hudo prizadelo močno deževje, ki je povzročilo poplave,« je dejal sveti oče in spomnil na visoko število mrtvih in ranjenih ljudi ter tudi na veliko nastale škode. »Vabim vas, da se mi pridružite v molitvi za vse, ki so izgubili življenje, za njihove družine in za razseljene ljudi. Naj ne izostane naša solidarnost do teh bratov in sester, ki so preizkušani s tako uničujočo nesrečo.«

    Spomnil pa je tudi na prebivalce Maroka, ki se spoprijemajo s posledicami močnega potresa. »Molimo za Maroko, molimo za njegove prebivalce,« je povabil. »Gospod naj jim da moč, da si opomorejo po tej strašni nesreči, ki je prizadela njihovo deželo.«

    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-09/papez-poziva-k-molitvi-za-zrtve-poplav-v-libiji-in-potresa-v-mar.html

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  5. Miro says:
    14. septembra, 2023 at 9:29

    KAKOR JE MOJZES POVZDIGNIL KAČO V PUŠČAVI, TAKO MORA BITI POVZDIGNJEN SIN ČLOVEKOV, DA BI VSAK, KDOR VANJ VERUJE, IMEL VEČNO ŽIVLJENJE

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 3,13-17)

    Tisti čas je rekel Jezus Nikodemu: Nihče ni šel v nebesa kakor tisti, ki je prišel iz nebes, Sin človekov. Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, kdor vanj veruje, imel večno življenje. Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče ne pogubil, kdor veruje vanj, ampak imel večno življenje. Bog namreč ni poslal Sina na svet, da bi svet obsodil, temveč, da bi svet po njem zveličal.

    POVIŠANJE SVETEGA KRIŽA

    Bilo je 14. septembra 335. V novo posvečenih cerkvah Kristusovega vstajenja in križa ali groba je bil prvič izpostavljen križ. Od takrat praznik. Danes je malo važno vse tisto, kar nam zgodovina ve povedati o najdenju križa, o pristnosti relikvije in vsem prizadevanju Konstantinove matere Helene. Križ je simbol naše vere. Na križu se je odigrala drama odrešenja. Ob križu se oblikuje življenje vernikov. Svoj križ življenja moramo zadeti na svoje rame vsak dan. To nas je učil Kristus, ki je s svojo smrtjo posvetil križ in ga iz znamenja sramote napravil za znamenje odrešenja. Praznik povišanja svetega Križa – kako potreben nam je. Preveč smo se navadili na križ. Samoumeven nam je. Mirno lahko živimo ob njem, nič nas ne prizadene, nič več nam ne sprašuje vesti. Kakor križ na steni, tako križ, s katerim se zaznamujem neštetokrat v skupnem bogoslužju ali zasebni molitvi, postane navada. Pokrižam se, celo besede izgovarjam; kolikokrat ne vem, kaj delam. Zato mi je potreben praznik: če je bil Kristus zame križan, potem mi pogled na križ mora pretresti dušo. Tako se je godilo svetnikom. Ali sem res tako pomembna stvar, da je moral zame Kristus na križ? In če je Kristus zame dal vse, kako da se pravdam za take malenkosti, kot so moje male odpovedi, bedna »dobra dela«, življenje brez velike ljubezni, brez zanosa, brez močnega hrepenenja po mučeništvu?

    Potreben mi je ta praznik, da pokleknem pod križ in skušam doumeti, da je šlo in da gre za nekaj nezaslišanega.

    Zakaj poveličevati križ? Odgovorimo lahko, da mi ne poveličujemo katerega koli križa ali vseh križev. Poveličujemo Jezusov Križ, ker se je na njem do konca razodela Božja ljubezen do človeštva. Na to nas spominja Janezov evangelij. Oče je dal Sina, da bi nas rešil, to pa je Jezusu prineslo smrt, smrt na križu. Zakaj? Zakaj je bil križ potreben? Zaradi teže zla, ki nas je imelo zasužnjene. Jezusov križ izraža oboje: vso negativno silo zla ter vso krotko vsemogočnost Božjega usmiljenja. Zdelo se je, da je križ za Jezusa polom, v resnici pa kaže na njegovo zmago. Ravno zato, ker je Jezus Božji Sin, je bil tam, na križu, vse do konca zvest načrtu Očetove ljubezni. In ravno zaradi tega ga je Bog ‘povišal’ in mu tako podelil vesoljno kraljevanje.

    Kaj torej vidimo, ko se s pogledom zazremo na Križ, kjer je bil Jezus pribit? Zremo znamenje brezmejne Božje ljubezni do vsakega od nas in izvor našega zveličanja. S tega križa izvira Očetovo usmiljenje, ki objema ves svet. S Kristusovim križem nam je bilo povrnjeno upanje. Jezusov Križ je naše edino pravo upanje! Zaradi tega Cerkev poveličuje sveti Križ, zaradi tega mi kristjani blagoslavljamo z znamenjem križa. To je naše upanje.

    Povzeto po Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/09/13/14-september-povisanje-svetega-kriza/

    Molimo te Kristus in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil!

    Odgovori
  6. Miro says:
    13. septembra, 2023 at 13:31

    BLAGOR IN GORJE VAM

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 6,20-26)

    Tisti čas se je Jezus ozrl na svoje učence in je govoril: »Blagor ubogim, zakaj vaše je Božje kraljestvo. Blagor vam, ki ste zdaj lačni, zakaj nasičeni boste. Blagor vam, ki zdaj jokate, zakaj smejali se boste. Blagor vam, kadar vas bodo ljudje sovražili in kadar vas bodo izobčili in zasramovali in vaše ime zavrgli kot zlo zaradi Sina človekovega. Razveselite se tisti dan in radujte se, zakaj glejte, veliko je vaše plačilo v nebesih. Prav tako so namreč njih očetje delali s preroki. Toda gorje vam bogatinom, zakaj dobili ste svojo tolažbo. Gorje vam, kateri ste zdaj nasičeni, zakaj stradali boste. Gorje vam, kateri se zdaj smejete, zakaj žalovali in jokali boste. Gorje, kadar bodo vsi ljudje o vas lepo govorili, zakaj prav tako so delali njih očetje z lažnivimi preroki.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Kristjani se pogosto ujamemo v predstavo, da biti z Bogom ali pa biti deležen njegovega blagoslova pomeni, da nam gre vse kot po maslu, brez težav in problemov. Življenjska izkušnja pa kaže, da še zdaleč ni tako. Toda Božja ljubezen je sposobna objeti vse, računa tudi z dramo in zlom. Vse to je Kristus vzel nase in kot njegovi se temu tudi mi ne moremo izogniti.

    V današnjem evangeliju beremo, da je šel {Jezus} z njimi dol in se ustavil na ravnem kraju. Ob njem je bila velika množica njegovih učencev (v. 17). Kakor se je Mojzes povzpel na Sinaj in se spustil z njega, da bi sporočil ljudstvu postavo, tako se Jezus povzpne na goro in se nato spusti z nje, da bi prinesel novo postavo. Tako Bog pride naproti ljudstvu, ki se samo ne more povzpeti k Njemu. Jezus nagovori ljudi »na ravnem kraju«, ki je nizek in skromen, kakor celotno Božje razodetje v Kristusu.

    Skozi celotno Sveto pismo se prepletajo blagri in gorje, prepletata se ti dve poti. V evangelijih imamo Matejevo in Lukovo različico, poleg tega pa je še več razkropljenih besedil s to temo.

    Za razliko od Luka, Matejeva oblika blagrov temelji na modrostni osnovi: ‘Če živiš po modrostnem načrtu, prideš do določene točke, če pa ne živiš modro, ampak neumno ali brezbožno, se izgubiš, ne prideš nikamor, umreš.’

    Pri Luku pa so blagri na preroški osnovi. Kakšna je naloga prerokov? Odpreti življenjske situacije. Prerok ti pomaga duhovno razumeti to, kar živiš. Torej je zelo drugače. Znajdeš se v različnih življenjskih situacijah, počneš različne stvari, prerok ti pove, kaj pomeni to, kar živiš. In ti preroki se najdejo v vsakdanjem življenju, samo vprašanje je, če jih želimo poslušati.

    Na primer pri preroku Izaiju najdemo veliko takih primerov: ‘V Egipt greste iskat vojaško zavezništvo? Uničeni boste! Delate stvari, ki so v vašo pogubo.’ Gorje je dejansko skoraj kakor pogrebni vzdih: ‘Umirate! Vse, kar delate, je zgrešeno, saj vodi v smrt.’

    Ali pa: ‘kupuješ parcelo za parcelo, hišo za hišo? V redu, samo, gorje tebi, saj ne boš zmogel, izgubil se boš, pokopal se boš s tem, kar imaš.’ Dejansko: »Bogataš je umrl in bil pokopan … Ubogi Lazar je umrl in angeli so ga odnesli v Abrahamovo naročje.« (Lk 16,22) Umrl je in bil pokopan. Umrl je in angeli so ga odnesli.

    Blagri in gorje torej posvetijo luč na to, kar živimo; dajo nam očala, da bi mogli brati to, kar delamo in živimo, izhajajoč iz konca, kakšen je konec tega, kar živimo, kakšen je epilog naše zgodovine. To pomenijo gorje in blagri.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/09/12/13-september-blagor-in-gorje-vam/

    Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!

    Odgovori
    • Miro says:
      13. septembra, 2023 at 13:32

      SVETNIK DNEVA

      SVETI JANEZ ZLATOUSTI: ZAVETNIK PRIDIGARJEV

      Med številnimi mojstri pridige sv. Janez Zlatousti zasluži naziv »velemojster«. Upravičeno mu pripada vzdevek »Krizostom« – »Zlatousti«, saj velja za največjega govornika Cerkve vseh časov. Veličina njegovega pridiganja je bila med drugim v njegovi posebni sposobnosti, da svetopisemske besede poveže z resničnim življenjem in da je vsem jasen, zato ga od leta 1908 častimo kot zavetnika pridigarjev.

      IZ ŽIVLJENJA …

      Sv. Janez Zlatousti se je rodil okrog leta 345 v Antiohiji, kjer je nekaj časa deloval tudi apostol Pavel, ki mu je bil kasneje vzornik. Njegov oče, visok častnik v rimski vojski, je umrl kmalu po Janezovem rojstvu. Edinčka je vzgajala mati. Namenila ga je za državno službo in mu omogočila najboljšo vzgojo. Pri dvajsetih letih je Janez postal kristjan, in hitro napredoval po Kristusovi poti, ki ga je pripeljala do zemeljskega trpljenja, pa tudi do mesta med štirimi velikimi vzhodnimi cerkvenimi očeti.

      Vzljubil je Sveto pismo in se po krstu za nekaj časa umaknil v puščavsko samoto. V Antiohiji ga je škof Meletij posvetil v duhovnika. Kmalu so mu zaupali službo govornika v stolnici, ki jo je opravljal dvanajst let zelo uspešno. Z veliko vnemo se je lotil oznanjevanja, navdihnjen s Svetim pismom, zlasti s Pavlovimi pismi, ki jih je na novo prebral vsakih 14 dni. V pridigah, ki do danes še niso izgubile svežine, se Janez Zlatousti odlikuje z inteligenco, izvirnostjo, živahnostjo, prodornostjo, besednimi igrami, dobrim psihološkim poznavanjem poslušalcev … Po potrebi je znal biti sarkastičen, oster, neposreden, in vedno razumljiv vsem. Zato so ga imeli ljudje iz ljudstva še posebej radi. Zdelo se jim je, da jih ta duhovnik resnično spoštuje.

      Leta 397 je postal carigrajski patriarh. Ko je Janez službo sprejel, je začel z reformami … Za dvorne spletke se ni zmenil. Grajal je tudi napake dvora in si s tem nakopal sovraštvo cesarice Evdoksije in zavistnega aleksandrijskega patriarha Teofila. Spraviti sta ga želela s sveta ali pa vsaj daleč proč od Carigrada. Tako je moral sv. Janez Krizostom leta 404 v pregnanstvo v Armenijo, nato pa še v zapuščeni kraj Pitius pod vznožjem Kavkaza. Umrl je 14. septembra 407.

      Evdoksijin sin cesar Teodozij II. je 27. januarja leta 438 z vsemi častmi sprejel svetnikove telesne ostanke,da so jih pokopali v carigrajski cerkvi Svetih apostolov. Prosil je odpuščanja za napake svojih staršev.

      Sv. Janez Krizostom je za seboj pustil vrsto del, pridig in pisem. Najbolj znane so prav gotovo njegove knjige o duhovništvu, lepa je njegova liturgija; zlasti še liturgične molitve.

      Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-janez-krizostom-zavetnik-pridigarjev/2023-09-13/

      Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
      Sv. Janez Zlatousti, prosi za nas!

      Odgovori
  7. Miro says:
    12. septembra, 2023 at 9:07

    TISTE DNI JE ŠEL NA GORO MOLIT IN VSO NOČ JE PREBEDEL V MOLITVI K BOGU

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 6,12-19)

    »Tiste dni je šel na goro molit in vso noč je prebedel v molitvi k Bogu. Ko se je zdanilo, je poklical k sebi svoje učence in si jih je izmed njih izbral dvanajst, katere je imenoval tudi apostole: Simona, ki ga je imenoval tudi Peter, njegovega brata Andreja, Jakoba, Janeza, Filipa, Bartolomeja, Mateja, Tomaža, Jakoba, Alfejevega sina, Simona s priimkom Gorečnik, Juda, Jakobovega sina, in Juda Iškarijota, ki je postal izdajalec.

    Potem je šel z njimi dol in se ustavil na ravnem kraju. Ob njem je bila velika množica njegovih učencev in silno veliko ljudstva iz vse Judeje in Jeruzalema ter iz tirskega in sidónskega primorja. Prišli so, da bi ga poslušali in bi jih ozdravil njihovih bolezni. Tudi tiste, ki so jih nadlegovali nečisti duhovi, je ozdravljal. Vsa množica se ga je poskušala dotakniti, kajti iz njega je izhajala moč in ozdravljala vse.«

    JEZUS NAS UČI MOLITI

    Evangelist Luka poroča o Jezusovi molitvi: »Tiste dni je šel na goro molit in vso noč je prečul v molitvi k Bogu.« (Lk 6,12. Po tej molitvi je izmed svojih učencev izbral dvanajst apostolov. Sad Jezusove nočne molitve je bila njegova izredna moč, ki ga je spremljala čez dan: »Vsak iz množice se ga je poskušal dotakniti, kajti iz njega je izhajala moč in je vse ozdravljala.« (Lk 6,19)

    Kristjani vseh časov – zlasti velikani med njimi, svetniki – so večkrat posnemali Jezusovo nočno molitev. Kontemplativni redovi imajo vsaj nekaj nočnih molitev. Sv. Bernard je v Nagovorih o Visoki pesmi zapisal:

    »Za molitev pa ni pomemben samo kraj, ampak tudi čas, ko molimo. Najbolj primeren je čas počitka in nočnega spanja, ko povsod vlada globok molk; takrat se da bolj sproščeno in zbrano moliti. Jeremija je zapisal tudi to: ‘Vstani ponoči, ob začetku straž! Izlivaj svoje srce kakor vodo pred Gospodovim obličjem!’ (Žal 2,19) Kako se v tihi noči dviga molitev, katere edini priči sta Bog in angel, ki jo sprejme, da jo ponese na nebeški oltar! Kako jasna in ljuba, saj je ne moti noben krik ali hrup! In kako je slednjič čista in iskrena, saj je ne moti noben prašek svetnih skrbi in ne zapeljuje hvala ali prilizovanje gledalcev!«

    Ob drugi priliki je Kristus skrajšal svoj nočni počitek in šel zelo zgodaj molit, da bi bilo njegovo apostolsko delovanje bolj uspešno.

    Zakaj nas Gospod priganja k molitvi, čeprav ve, česa potrebujemo, še preden ga prosimo? Naš Gospod in Bog ne želi šele spoznati naših želja, ki mu ne morejo biti neznane, namreč hoče, da z molitvijo okrepimo svoje hrepenenje, da bi mogli prav sprejeti, kar nam namerava dati. To je nekaj velikega mi pa smo premajhni in slabotni, da bi dar prav prejeli. Bolj kot je hrepenenje goreče, lepši je uspeh. Če pravi apostol: Neprenehoma molite, ali to ne pomeni samo eno: hrepeneti neprenehoma po srečnem življenju (Avguštin, Pismo 130, 8,17-9,18).

    Ne nehajmo hrepeneti po tem življenju, ki nam ga daje Gospod in Bog; ne nehajmo moliti. Nekoliko dalje moliti ne pomeni, kakor nekateri mislijo, moliti s ploho besed. Nekaj je mnogobesednost, drugo je trajno hrepenenje. Tudi o Gospodu je pisano, da je prečul noč v molitvi in da je dalje (dalj časa) molil. Tako nam je Gospod v zgled. Kadar je pobožnost res globoka in goreča, naj v molitvi ne bo veliko besed, ampak mnogo prošenj. Moliti in pri tem mnogo govoriti, se pravi obravnavati potrebno zadevo z nepotrebnimi besedami; mnogo prositi pa pomeni trkati z vztrajno in vdano budnostjo pri njem, ki ga prosimo. Navadno to bolj opravimo z vzdihi kot z besedami, bolj z jokom kakor z govorjenjem. Kajti Bog ki je vse ustvaril, ne zahteva človeške besede, namreč postavlja naše želje pred svoje obličje in naše vzdihovanje mu ni prekrito (Avguštin, Pismo 130, 9,18-10,20).

    Če pregledaš besedilo vseh svetih molitev, ne najdeš nikjer ničesar, kar ne bi bilo obseženo v Gospodovi molitvi (Očenaš) in bi bilo vanjo vključeno. Na voljo so ti te ali druge besede, če le z njimi poveš isto.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/09/11/12-september-jezus-nas-uci-moliti/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    Odgovori
    • Miro says:
      12. septembra, 2023 at 9:08

      PRAZNIK MARIJINEGA IMENA

      MARIJINO IME: “ODSLEJ ME BODO BLAGROVALI …”

      Znan je pregovor: »Kdor Marijino ime preklinja, iz njegovega doma sreča izginja.« V Sloveniji je šest cerkva posvečenih Marijinemu imenu. Na ta dan so naši predniki ohranjali zanimiv običaj, saj so imeli revni pravico po poljih pobirati preostalo zrnje.

      Marija je ob srečanju s svojo teto Elizabeto vzkliknila: »Odslej me bodo blagrovali vsi rodovi.« In res nam je Marijino ime, ime »tiste, ki jo Bog ljubi«, Jezusove Matere, drago in sveto.

      Ime Marija izhaja iz hebrejskega imena Mirjam. Pomeni pa »tista, ki jo ljubi Bog«, »razsvetljevalka«, »gospa«, »vzvišena«.

      O PRAZNIKU …

      Praznik Marijinega imena so začeli praznovati v Španiji že leta 1513. Podobno kot praznik imena Jezusovega, saj naj bi ime, ki so ga judovski starši dali svojim otrokom, izražalo tudi človekovo delovanje in smisel. Nekoč so ga praznovali 22. septembra, ker so judovske deklice dobile ime šele dva tedna po rojstvu.

      Ta praznik je papež Inocenc XI. po zmagi nad Turki pri Dunaju 12. septembra 1683 razširil na vesoljno Cerkev kot dan zmage. Ker je bila zmaga tako »čudežna« in nepričakovana, je praznik Marijinega imena zahvalni praznik. Tako je ostalo do zadnje reforme koledarja, ko se znova praznuje samo v krajevnih Cerkvah.

      Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/marijino-ime-odslej-me-bodo-blagrovali/2023-09-12/

      Presveta Devica Marija, prosi za nas!

      Odgovori
  8. Minako says:
    12. septembra, 2023 at 8:52

    Tako čudovite oddaje imajo na radio ognjišče. Sploh pod rubrikami: za Življenje, Via positiva, Družinska kateheza, Globine, Sol in Luč. Ena od teh me je v zadnjem času zelo nagovorilo.
    https://avdio.ognjisce.si/share/sil_2023_08_15_Laranaga_Marijin_molk

    Odgovori
  9. Miro says:
    10. septembra, 2023 at 9:02

    JEZUS: »AKO GREŠI TVOJ BRAT ZOPER TEBE, POJDI IN GA POSVÁRI MED ŠTIRIMI OČMI.«

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 18,15-20)

    Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Ako greši tvoj brat zoper tebe, pojdi in ga posvári med štirimi očmi. Če te posluša, si pridobil svojega brata. Če pa ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič. Če jih ne posluša, povej Cerkvi. Če pa niti Cerkve noče poslušati, naj ti bo kakor pogan ali cestninar.

    Resnično, povem vam: Kar koli boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih in, kar koli boste razvezali na zemlji, bo razvezano v nebesih. Povem vam tudi: Ako se na zemlji dva izmed vas zedinita v kateri koli prošnji, jima bo vse storil moj Oče, ki je v nebesih. Kajti, kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.«

    KOMENTAR CERKVENIH OČETOV

    SV. HIERONIM pravi, da »moramo nemudoma pridobiti svojega brata, če je ta izgubil spodobnost, da ne bo ostal v grehu.« SV. JANEZ KRIZOSTOM nadaljuje to misel: »Če bi to bila manj pomembna zadeva, bi lahko grešnika prepustili njegovi usodi že po prvem neuspelem poskusu, Jezus pa nasprotno pokaže na nujnost večkratnih poskusov, da bi ga ozdravili njegove krivde.« Tudi SV. AVGUŠTIN spodbuja k temu: »Ta, ki te je razžalil, je s tem samega sebe težko ranil. In ti, ne bi oskrbel rane svojega brata? Pozabiti moraš na prizadejano ti žalitev, ne pa rane tvojega brata«(Govori 82,7).

    SV. AVGUŠTIN pravi: »Pooblastilo, da Cerkev lahko nalaga svojim članom pravila, prihaja od Kristusa samega.« TEODOR IZ MOPSUESTIJE nadalje pravi: »Tiste, ki ne želijo biti osvobojeni vezi greha, se potem oddalji iz zbora svetih ter iz Cerkve, ki je v nebesih.« ORIGEN gre v tem razmišljanju še naprej: »Ko je bil nekdo upravičeno obsojen, obsodba ostane tako dolgo, dokler kdo v nebesih ne razveljavi te sodbe, ki jo je izrekel večni sodnik.«

    KROMACIJ OGLEJSKI pa glede skupne molitve pravi: »Gospod je zelo jasno oznanil, ko dva ali trije verniki soglašajo v molitvi, Oče zagotavlja uslišanje vsake take prošnje.« ORIGEN se sprašuje po vzrokih, zakaj naše molitve niso uslišane: »Razlog, zakaj naše želje in naše molitve niso uslišane je v naši pomanjkljivosti, torej v dejstvu, da naše misli niso v skladu z našimi dejanji.«

    (misli cerkvenih očetov, hozana.si)

    Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!

    Odgovori
    • Miro says:
      10. septembra, 2023 at 9:07

      SVETNIK DNEVA: SVETI NIKOLAJ TOLENTINSKI, ZAVETNIK VERNIH DUŠ V VICAH

      SV. NIKOLAJA TOLENTINSKEGA JE LETA 1884 PAPEŽ LEON XIII. RAZGLASIL ZA ZAVETNIKA VERNIH DUŠ V VICAH.

      IZ ŽIVLJENJA …

      Sv. Nikolaj Tolentinski se je rodil že starejšim staršem leta 1245 v kraju Sant’Angelo v Potanu (Marken) v Italiji. Ker sta ga njegova starša izprosila na romanju na grob sv. Nikolaja (Miklavža) v Bari v Italiji, sta svojemu sinu iz hvaležnosti, ker ju je ta svetnik uslišal, dala ime Nikolaj.

      Njun sin Nikolaj je pri šestnajstih letih v svojem domačem kraju pristopil k avguštincem in bil leta 1270 posvečen v duhovnika. Kot duhovnik je deloval v mnogih krajih, dokler se ni leta 1275 ustalil v moralno in versko zapuščenem mestu Tolentinu.

      Kot avguštinec je goreče gojil duhovno življenje. Bil je zelo strog do sebe. Veliko se je postil in bičal, še zlasti ob petkih. Pogosto je trpel zaradi neprijetnih in hudih bolezni. Čeprav je bil spokornik do sebe, sta ga odlikovali tudi budnost in dobrota do drugih.

      S posebno ljubeznijo se je posvečal revnim in bolnim ter s svojim darom čudežev tudi mnoge ozdravil. Obiskoval je bolnike in včasih namesto redovnega brata nabiral miloščino. Ob samostanskih vratih je razdeljeval hrano revnim. Bil je tako radodaren, da so ga predstojniki reda sumničavo opazovali. Običaj avguštincev, da razdeljujejo Miklavžev kruh, izhaja iz enega od njegovih videnj. Skoraj vsak dan je pridigal, pogosto je bil v spovednici.

      Umrl je 10. septembra 1305. Kmalu po njegovi smrti so nad njegovim grobom zgradili baziliko, kjer se je po njegovi priprošnji zgodilo veliko čudežev ozdravitve. Med 16. in 18. stoletjem je bil sv. Nikolaj eden najbolj češčenih svetnikov v Evropi in Ameriki, zlasti na Filipinih.

      Leta 1884 ga je papež Leon XIII. razglasil za zavetnika vernih duš v vicah. Umetniki ga upodabljajo v črnem redovnem oblačilu z zvezdo na prsih, z lilijo, knjigo, s pečenimi pticami, kelihom, križem, bičem ali hudičem.

      Sv. Nikolaj Tolentinski je zavetnik Rima, Tolentina, Benetk, Genove, Lime, Antwerpn, Kordove, sozavetnik Bavarske, vernih duš v vicah, brodolomcev, priprošnjik za vsakdanji kruh in svobodo.

      Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-nikolaj-tolentinski-zavetnik-vernih-dus-v-vicah/2023-09-10/

      Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
      Sv. Nikolaj Tolentinski, prosi za nas!

      Odgovori
  10. Miro says:
    9. septembra, 2023 at 10:44

    JEZUS NE RAZVREDNOTI MOJZESOVE POSTAVE, ŽELI PA, DA BI SE LJUDJE POLNO URESNIČILI V TEM, KAR SO

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 6,1-5)

    Neko soboto je šel Jezus skozi setve in njegovi učenci so smukali klasje, ga meli z rokami in jedli. Nekateri izmed farizejev so jim rekli: »Kaj delate, kar ni dovoljeno v soboto?« Jezus jim je odgovoril: »Ali še niste brali tega, kar je storil David, ko je bil lačen sam in oni, ki so bili z njim: kako je stopil v Božjo hišo in vzel posvečene hlebe in jih jedel ter dal tistim, ki so bili z njim, ki jih ni dovoljeno jesti drugim, kakor samo duhovnikom?« In govoril jim je: »Sin človekov je gospod tudi sobote.«

    MISEL OB PRIČUJOČEM EVANGELJSKEM ODLOMKU

    Jezus gre po polju, učenci so lačni in smukajo klasje. Farizeji godrnjajo, ker to ni dovoljeno v soboto. Jezus ne razvrednoti Mojzesove postave, želi pa, da bi se ljudje polno uresničili v tem, kar so. Zavedal se bom, da Jezus upošteva mojo svobodo in me želi pripeljati do polnega življenja. Gospod, naj te vedno sprejemam kot tistega, ki misli name in mi daje najboljše nasvete.

    Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
    • Miro says:
      9. septembra, 2023 at 10:48

      SVETNIK DNEVA

      SVETI PETER KLAVER: SUŽENJ ČRNSKIH SUŽNJEV

      SV. PETER KLAVER JE BIL SICER MISTIK, A GOSPOD GA JE OBDARIL TUDI S ŠTEVILNIMI DRUGIMI DAROVI IN ČUDEŽI.

      IZ ŽIVLJENJA …

      Sv. Peter Klaver se je rodil leta 1580 v Španiji v globoko verni družini. Po rodu je bil Katalonec.

      Študiral je na jezuitski univerzi v Barceloni in vstopil k jezuitom. Študiral je teologijo in filozofijo. V tem času se je zbližal s sv. Alfonzom Rodriguezom, ki je bil njegov duhovni voditelj. Nameraval je ostati le samostanski brat, tako kot je bil sv. Alfonz, a se je vendarle odločil za duhovništvo. Posvečen je bil leta 1616.

      Po posvečenju se je odpravil v Kolumbijo v misijone, za kar ga je navdihnil sv. Alfonz. Tu se je posvetil služenju temnopoltim sužnjem, ki so jih pripeljali iz Afrike. Krstil je več kot 30.000 črncev.

      Ko je stregel kužnim bolnikom, je pri tem tudi sam zbolel. Umrl je 8. septembra 1654. Bl. Marija Terezija Ledochovska je misijonsko družbo za Afriko imenovala po njem: Družba sv. Petra Klaverja.

      Za svetnika je bil razglašen leta 1888 skupaj s sv. Alfonzom.

      Sv. Peter Klaver je zavetnik črnskih misijonov in misijonskih sester sv. Petra Klaverja.

      Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-peter-klaver-suzenj-crnskih-suznjev/2023-09-09/

      Sv. Peter Klaver, prosi za nas!

      Odgovori
← Older Comments
Newer Comments →

Dodaj odgovor za Miro Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja