Članki za dušo

Posted on 10. marca, 2020 by Administrator

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

14.995 Responses to Članki za dušo

← Older Comments
Newer Comments →
  1. Miro says:
    20. septembra, 2023 at 8:15

    TISTI ČAS JE REKEL JEZUS: »KOMU NAJ PRIMERJAM LJUDI TEGA RODU IN KOMU SO PODOBNI?«

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 7,31-35)

    Tisti čas je rekel Jezus: »Komu naj primerjam ljudi tega rodu in komu so podobni? Podobni so otrokom, ki posedajo po trgih in si med seboj kličejo: ›Piskali smo vam, pa niste plesali; peli smo žalostinko, pa niste jokali.‹ Prišel je namreč Janez Krstnik, ki ni jedel kruha in ne pil vina, pa pravite: ›Hudega duha ima.‹ Prišel je Sin človekov, ki je in pije, pa pravite: ›Glejte, požrešnež je in pijanec, prijatelj cestninarjev in grešnikov.‹ Božji modrosti pa so dali prav vsi, ki so njeni otroci.«

    PISKALI SMO VAM

    Za slikovit prikaz, kakšni so ljudje, je Jezus uporabil prispodobo, v kateri je povedal tedanji znani izrek, ki so ga otroci recitirali, ko se drugi otroci niso hoteli pridružiti njihovi igri. Jezus jih primerja s prepirljivimi, razvajenimi in trmastimi otroki, ki nasprotujejo, oporekajo, ugovarjajo, se upirajo, izpodbijajo in odklanjajo vsak predlog, medtem ko zdolgočaseni, otopeli in brezvoljni posedajo na trgu. So gluhi, trmoglavi in trdosrčni. Nočejo se niti veseliti niti žalovati. Nočejo sodelovati, ampak izmed dveh ponudb vedno izberejo svojo, tretjo. Iz gole trme, brez razloga in dokaza. Njihova igra je nasprotovanje.

    Ker so nezainteresirani, pasivni in presiti vsega, ne prepoznajo trenutka Božjega obiskanja in svojega odrešenja. Prigovarjajo in kljubujejo, namesto da bi izkoristili svojo edino priložnost in se kot otroci Boga odzvali Modrosti.

    Oznanilo Janeza Krstnika je govorilo o askezi in spreobrnjenju, oni pa so to imeli za norost. Oznanilo Jezusa Kristusa je govorilo o veselju in ljubezni, a so to imeli za razuzdanost. Takšni se nalašč upirajo, ne vedoč, da s tem kljubujejo Bogu. Takšnim trmoglavcem ne more ugoditi nihče, ker je problem v njih samih. Zato ne prepoznavajo milostnega trenutka Božjega obiskanja in svojega odrešenja.

    Kaj se lahko iz tega naučimo? Glede Janeza Krstnika so se tisti, ki so se imeli za najbolj svete in pobožne, pritoževali in prigovarjali, da ni nikoli dovolj vesel in da je preveč žalosten. Ko pa je prišel Jezus, so zgodbo obrnili in ga obtožili, da ni dovolj resen in spoštljiv. V resnici pa niso hoteli sprejeti niti Janeza Krstnika niti Jezusa Kristusa, ker takšni zadostujejo sami sebi.

    V čem je torej problem tistih, ki se imajo za pravične, popolne in svete? V njih samih. Duhovno mrtvi so. Ni problem niti v Janezu Krstniku niti v Božjem Sinu Jezusu Kristusu, čeprav takšni za svoje stanje vedno krivijo druge in za svoja početja najdejo nešteto opravičil in izgovorov. Takšni ljudje se v resnici nočejo in ne želijo spremeniti, ker ne vidijo, da je z njimi kaj narobe. Nočejo se poučiti, ker so samozadostni in ošabni. Takšnih se je modro izogibati, da z njimi ne zgubljamo dragocenega časa in energije.

    Z nami danes je lahko podobno. Toliko razlogov je za obupavanje, za vdajanje nemoči, za strah. Lahko pa v tem času in prostoru prepoznamo živo božjo navzočnost, lahko nas v njem nagovori naš rešitelj Jezus … in v veri zadihamo s polnimi pljuči, polni upanja, vedrine in miru. Vsakič znova se je treba odločiti …

    Jezus si prizadeva, da bi ga ljudje slišali. Vedno se da najti dovolj razlogov, da nekoga ne poslušamo – lahko ga kritiziramo, da je preveč ali pa premalo duhoven. Jezus nas nagovarja, da se zazremo v naša srca in se spreobrnemo, tam, kjer smo, ne oziraje se na očitke in primerjave z drugimi. Eden od načinov spreobrnitve je molitev.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/09/19/20-september-piskali-smo-vam/

    Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!

    Odgovori
  2. Miro says:
    19. septembra, 2023 at 16:19

    TOREK 24. TEDNA MED LETOM

    ZANESLJIVA JE TALE BESEDA:
    ČE SE KDO POTEGUJE ZA ŠKOFOVSKO SLUŽBO,
    HREPENI PO DOBREM DELU.
    (1 Tim 3,1)

    To ne velja samo za škofa, ampak za vsako odgovorno nalogo v služenju Cerkvi, družini, človeštvu.
    Toda kdor bi se potegoval samo za škofovsko ali kakršnokoli drugo čast (ne pa službo, služenje), bi
    zagotovo grešil. Gospod, daj mi tisto službo, za katero veš, da je najprimernejša zame.

    Duhovna oaza (frančiškani)

    Slava tebi, Jezus, ti si Pot našega življenja!

    Odgovori
  3. Miro says:
    19. septembra, 2023 at 13:18

    IN PRISTOPIL JE TER SE DOTAKNIL NOSIL – NOSILCI PA SO OBSTALI – IN JE REKEL: »MLADENIČ, REČEM TI: VSTANI!«

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 7,11-17)

    Tisti čas je šel Jezus v mesto Naim; z njim so šli njegovi učenci in mnogo ljudstva. Ko se je približal mestnim vratom, glej, so nesli ven mrliča, edinega sina matere, ki je bila vdova; in z njo je bilo mnogo ljudi iz mesta. Ko jo je Jezus videl, se mu je v srce zasmilila in ji je rekel: »Ne jokaj!« In pristopil je ter se dotaknil nosil – nosilci pa so obstali – in je rekel: »Mladenič, rečem ti: Vstani!« Mrtvi je sédel in začel govoriti; in dal ga je njegovi materi.

    Strah je obšel vse in hvalili so Boga ter govorili: »Velik prerok je vstal med nami,« in »Bog je obiskal svoje ljudstvo.« Ta glas o njem se je razširil po vsej Judeji in po vsej okolici.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    MLADENIČ, REČEM TI: VSTANI!

    V sicer čudovitem odlomku, kjer Jezus pokaže sočutje do trpeče matere in veličino svoje božje moči, mi ostaja pred očmi predvsem prvi vtis množice: Vse je obšel strah. Na videz se zdi mogoče ta strah običajen. Kako ne, če se mrtvi na enkrat zbudi, vstane in začne govoriti. Vendar opis ne daje občutka, da bi nastal preplah ali panika. Evangelist pravi: Jezus je mrtvega dal materi. Torej je v vsem dogajanju ves čas Jezus tisti, ki skrbi za mir in neko gotovost. Strah najbrž ne pomeni panike, niti strahu pred močjo, ampak neko čudno nelagodje, ker se mora misel, da je nekdo mrtev, na enkrat spremeniti. Mrtvi živi.

    Kakor se sliši noro, je vendarle res, v tistem trenutku bi bilo vsem lažje, da bi bil mladenič mrtev. Tako pač je, ljudje umirajo in kaj hočemo. Potrebno ga je pokopati. Tu pa nekdo ustavlja sprevod. Čemu? Stvari morajo iti svojo pot, po utečenih tirnicah. Sprevoda se ne sme ustavljati, mrliča se ne sme dotikati. Ko gre sprevod, se je potrebno dostojno umakniti!

    Ljudje se na splošno izredno hitro sprijaznimo z nekim dejstvom. Lahko sicer tarnamo, kako nam je hudo, a sprememba nam je največkrat še hujša. Tako je bilo v dogodku obuditve težje sprejeti, da mladenič živi, kot da ga bodo pokopali. Strah pred novostjo, pred nepredvidenimi spremembami je grozen. Ljudje radi bežimo od novega. In nič drugače ni, če gre celo za življenje samo. Obujanje mrtvih je vedno problem.

    Čeprav so tudi ob obuditvi mladeniča iz Naina ljudje govorili: »Velik prerok je vstal med nami.« in »Bog je obiskal svoje ljudstvo.«, imam občutek, da se jih dogodek ni resnično dotaknil. Nekaj je zelo drugačnega od poročila o vstajenju. Žene so hotele srečati Jezusa, ki je vstal. Tu pa ljudje na Jezusa pozabijo. Vse se zdi atrakcija.

    Novost bomo resnično sprejeli, če si bomo prizadevali srečati se z Gospodom. Če ga bomo spraševali, zakaj to dela. Če ne bomo od njega zbežali, ne v strahu kot vojaki na veliko noč, ne kot ljudje od sprevoda k razglabljanju o velikem preroku in Bogu. Jezus je konkreten, tu in sedaj. Z njim se je potrebno srečati in pogovarjati. Ob njem moramo vedno znova izvedeti, zakaj ta novost, kaj pričakuje od nas. Le tako bo njegovo delovanje doseglo pravi cilj in smisel. Spreminjalo bo naša življenja. Še več: mrtva življenja bodo oživela.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/09/18/19-september-mladenic-recem-ti-vstani/

    SLAVA TEBI, JEZUS, TI SI VSEMOGOČNI!

    Odgovori
  4. Miro says:
    18. septembra, 2023 at 20:34

    PONEDELJEK 24. TEDNA MED LETOM

    KO NI BIL VEČ DALEČ OD HIŠE, JE STOTNIK POSLAL PRIJATELJE S SPOROČILOM: GOSPOD, NE TRUDI SE, SAJ NISEM VREDEN, DA PRIDEŠ POD MOJO STREHO.” … KO JE JEZUS TO SLIŠAL, SE JE ZAČUDIL NAD NJIM. OBRNIL SE JE K MNOŽICI, KI GA JE SPREMLJALA, IN REKEL: “POVEM VAM: NITI V IZRAELU NISEM NAŠEL TOLIKŠNE VERE.” (Lk 7,6.9)

    No, saj tako slab pa vendar nisem. Že kar nekaj dobrih del sem naredil, tudi kakšno žrtvico sem doprinesel. Rad molim. V bistvu sem vreden Gospodove pozornosti in se trudim zanjo. Me bo opazil? Toda s tako držo tvegam, da se moja vera razblini v sebičnosti. Stotnik ne misli nase in na svoje zasluge; pred očmi mu je trpeči bližnji. Zato njegova vera raste. Gospod, koliko vere in kakšno vero pa boš našel, ko boš srečal mene?

    Duhovna oaza (frančiškani)

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

    Odgovori
  5. Miro says:
    18. septembra, 2023 at 16:57

    ŠEST SVETNIŠKIH SLOVENCEV POD OSTRIM OČESOM CERKVE – KDAJ BODO BLAŽENI? (Družina)

    V ŽUPNIJSKI CERKVI SV. MARIJE MAGDALENE V SODRAŽICI SO SE V NEDELJO, 17. SEPTEMBRA, V MOLITVI IN PRI MAŠI SPOMINJALI SVETNIŠKIH KANDIDATOV, MED NJIMI POSEBEJ MISTIKINJE IZ TEH KRAJEV, BOŽJE SLUŽABNICE MAGDALENE GORNIK. OB SOMAŠEVANJU TREH ŠKOFOV IN 38 DUHOVNIKOV JE MAŠO DAROVAL NADŠKOF STANISLAV ZORE.

    Nedeljo svetniških kandidatov ljubljanske metropolije obhajamo tretjo nedeljo v septembru vedno v drugi župniji, povezani z enim od svetniških kandidatov – letošnje slavje je bilo v Sodražici, ob petih svetniških kandidatih: nadškofu Antonu Vovku, škofu Janezu Frančišku Gnidovcu, škofu Frideriku Baragi, profesorju Antonu Strletu in duhovniku Andreju Majcnu je bil v ospredju lik sodražiške rojakinje z Gore Magdalene Gornik.

    »Zbrali smo se, da se Bogu zahvalimo, da nam pošilja ljudi, v katerih lahko prepoznamo junaško pripravljenost za izpolnjevanje Božje volje, s tem pa tudi nam dajejo spodbudo in nas opogumljajo, da svoje krščansko življenje vzamemo zares,« je v pridigi dejal nadškof Stanislav Zore, ki je ob treh (nad)škofih: Stanislavu Hočevarju, Andreju Glavanu in Francu Šuštarju ter 38 duhovnikih vodil somaševanje.

    Več o tem dogodku na: https://www.druzina.si/clanek/sporocilo-iz-sodrazice-magdalena-z-gore-ni-prevarantka

    Odgovori
  6. Miro says:
    18. septembra, 2023 at 10:45

    »GOSPOD, NE TRUDI SE; ZAKAJ NISEM VREDEN, DA GREŠ POD MOJO STREHO. ZATO SE TUDI NISEM IMEL ZA VREDNEGA, DA BI ŠEL K TEBI, AMPAK RECI LE BESEDO IN MOJ SLUŽABNIK BO OZDRAVLJEN«

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 7,1-10)

    Ko je Jezus končal vse svoje besede pred poslušajočim ljudstvom, je šel v Kafarnaum. Pri nekem stotniku pa je bil na smrt bolan služabnik, ki mu je bil zelo drag. Ko je (stotnik) slišal o Jezusu, je poslal k njemu judovske starešine s prošnjo, da bi prišel in njegovega služabnika ozdravil.

    Ti so prišli k Jezusu in ga lepo prosili, govoreč: »Vreden je, da mu to storiš; ljubi namreč naš narod in shodnico nam je on sezidal.« Jezus je šel z njimi.

    Ko pa že ni bil več daleč od hiše, je stotnik k njemu poslal prijatelje in mu sporočil: »Gospod, ne trudi se; zakaj nisem vreden, da greš pod mojo streho. Zato se tudi nisem imel za vrednega, da bi šel k tebi, ampak reci le besedo in moj služabnik bo ozdravljen. Zakaj tudi jaz, ki sem postavljen pod oblast in imam vojake pod seboj, pravim temu: ›Pojdi‹ in gre; in drugemu: ›Pridi‹ in pride; in svojemu služabniku: ›Stori to‹ in stori.«

    Ko je Jezus to slišal, ga je občudoval; in obrnil se je ter možici, ki ga je spremljala, rekel: »Povem vam, še v Izraelu nisem našel tolike vere.« In ko so se vrnili poslanci domov, so služabnika našli zdravega.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    GOSPOD NISEM VREDEN, DA PRIDEŠ K MENI

    Te besede vsakokrat izgovarjamo tik pred sv. obhajilom. Ta stavek iz evangelija je izrekel stotnik, ki je imel bolnega služabnika. Zaradi svoje skromnosti in ponižnosti se ni imel za vrednega, da se sam poda k Jezusu, temveč pošlje služabnike. Ta bolni služabnik je suženj. Stotnik pa je pogan, ki pa je imel dobre odnose z Judi, celo shodnico jim je pozidal. Gre za človeka, ki je na dobrem glasu, pa čeprav je v službi okupatorja. Presenetljivo je, da Judje prosijo Jezusa v prid pogana.

    Še bolj občudovanja vredna je stotnikova iskrena, globoka in spoštljiva vera. Iskrena, ko tako preprosto in prepričljivo primerja Jezusovo oblast nad boleznijo s svojo oblastjo nad vojaki. Globoka, ker sploh ne dvomi o Jezusovi moči nad boleznijo in njegovi volji, da bi bolnika ozdravil. Spoštljiva, ker ima sebe za nevrednega, da bi ga Jezus počastil s svojim obiskom in stopil v njegovo hišo. Takšna vera ne zasluži le pohvale, temveč tudi uslišanje. Dosegla je oboje.

    Jezus se je obrnil k množici, ki ga je spremljala, in rekel: »Povem vam: Niti v Izraelu nisem našel tolikšne vere!« Ni rekel, da ni našel vere v Izraelu, ampak da jo je našel v poganu več. To pa še bolj preseneča, ker ta človek ni poznal Svetega pisma, ki bi mu pomagalo verovati. Kaj je bilo tako posebnega v stotnikovi veri? Njegova vera je bila brez osebnih interesov, je pristna, absolutna in ponižna.

    Zakaj brez interesov? Stotnik ne prosi čudeža zase, ne za člana svoje družine, ampak za svojega sužnja. Naša molitev je najbolj čista takrat, ko je v službi drugih in prosi za druge.

    Pristna vera. On čudeža ne meša z neko magično močjo, ki bi jo Jezus uporabljal po svoji volji, mimo Očeta, ampak je izraz Njegove povezanosti z Očetom.

    Absolutna vera se odraža v drži, da Jezus lahko ozdravi na daljavo, zgolj z besedo, da za njegovo delovanje ni omejitev, da je njemu vse mogoče.

    »In ko so se poslanci vrnili domov, so našli služabnika zdravega!«

    Pri vsaki sveti maši smo povabljeni, da ponavljamo stotnikove besede: »Gospod, nisem vreden, da prideš k meni!«

    Ali sploh pomislim, kdo prihaja k meni? Če bi se tega v polnosti zavedali, bi tudi mi s stotnikom delili občutja ponižnosti in nevrednosti.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/09/17/18-september-gospod-nisem-vreden-da-prides-k-meni/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    Odgovori
  7. Miro says:
    17. septembra, 2023 at 19:52

    24. NEDELJA MED LETOM

    Mt 18,26-27

    SLUŽABNIK JE TEDAJ PADEL PREDENJ IN GA PRÔSIL:
    “POTRPI Z MENOJ IN VSE TI POVRNEM.”
    GOSPODAR TEGA SLUŽABNIKA SE GA JE USMILIL,
    OPRÓSTIL GA JE IN MU DOLG ODPÚSTIL.

    Gospod, ne vem, kako je to, toda nikakor se ne izkopljem iz limita na svojem računu. Vse mi je jasno, v bistvu vem, kaj bi moral storiti, a mi ne uspe. Minus mi ostaja.

    Hvala ti, ker smem vedno znova prihajati k tebi, da mi poravnaš dolg. In hvala ti, ker si me s tem potrpežljivo naučil, da tudi jaz delam podobno, ko pride okoli kakšen moj dolžnik.

    Duhovna oaza (frančiškani)

    Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!

    Odgovori
  8. Miro says:
    17. septembra, 2023 at 13:16

    PAPEŽ FRANČIŠEK: IZVEN ODPUŠČANJA DEJANSKO NI UPANJA, IZVEN ODPUŠČANJA NI MIRU

    »Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes nam evangelij govori o odpuščanju (prim. Mt 18,21-35).« S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna Apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 24. nedeljo med letom. (po zapisu p. Ivana Hercega DJ – Vatikan)

    Peter vpraša Jezusa: »Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« (v. 21). Sedem je v Svetem pismu število, ki označuje popolnost in Peter je zelo velikodušen v predpostavki svojega vprašanja. Jezus pa gre onkraj in mu odgovori: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat« (v. 22). Reče mu namreč, da kadar se odpušča, se ne računa, ker je dobro odpustiti vse in vedno. Tako kot to počne Bog z nami in kakor je poklican tisti, ki podeljuje Božje odpuščanje: vedno odpuščati. To večkrat rečem duhovnikom, ki spovedujejo: vedno odpuščajte, kot odpušča Bog.

    Jezus je za tem orisal to resničnost s priliko, ki ima opravka s številkami. Neki kralj, potem ko je bil zaprošen, odpusti služabniku dolg 10.000 talentov. Gre za pretirano, ogromno vsoto z vrednostjo tam okoli 200 do 500 ton srebra. Pretirano. Gre za dolg, ki ga je nemogoče vrniti, četudi bi vse življenje delal. Pa vendar mu tisti gospodar, ki spominja na Oče naš, odpusti iz čistega »sočutja« (v. 27). To je Božje srce, ki vedno odpušča, ker Bog je sočuten. Ne pozabimo, kakšen je Božji način. Bog je blizu, sočuten je in nežen. To je način biti Boga. Toda, zatem ta služabnik, ki mu je bil odvzet dolg, nima nobenega usmiljenja do svojega kolega, ki mu mora vrniti 100 denarijev. Tudi to je zajetna številka, ki znaša bolj ali manj trimesečno plačo – kot da bi se reklo, da odpuščanje med nami stane!, – a vendar se nikakor ne more primerjati s prejšnjo vsoto, ki jo je gospodar odpustil.

    Jezusovo sporočilo je jasno. Bog odpušča brez obračuna tako, da prekorači vsako mero. On je takšen, deluje iz ljubezni ter zastonjskosti. Boga se ne kupuje. Bog je zastonj, vse je zastonj. Mi mu ne moremo povrniti, toda ko odpustimo bratu ali sestri, ga posnemamo. Odpustiti torej ni dobro dejanje, ki ga lahko storimo lahko pa ne. Pri kristjanu gre za temeljni pogoj. Vsakdo med nami je »odpuščen« ali »odpuščena«. Ne pozabimo tega: mi smo »odpuščeni«. Bog je dal življenje za nas in na noben način ne bomo mogli povrniti za njegovo usmiljenje, ki nikoli ne izgine iz njegovega srca. Toda, ko odgovorimo na njegovo zastonjskost, to je, ko si med sabo odpuščamo, lahko s tem pričujemo zanj in tako sejemo okoli sebe novo življenje. Izven odpuščanja dejansko ni upanja, izven odpuščanja ni miru. Odpuščanje je kisik, ki očiščuje zrak onesnažen s sovraštvom; odpuščanje je zdravilo, ki ozdravi od strupa zagrenjenosti; je pot do dezaktiviranja jeze in ozdravitev tolikih bolezni srca, ki okužujejo družbo.

    Vprašajmo se torej, vsak med nami naj pomisli: ali verjamem, da sem od Boga prejel dar neizmernega odpuščanja? Ali čutim veselje ob spoznanju, da mi je On vedno pripravljen odpustiti, ko padem, tudi ko drugi ne, tudi ko ne morem odpustiti niti sebi? On odpušča, verjamem, da On odpušča? In potem: ali znam odpustiti tistim, ki so me prizadeli? V zvezi s tem bi vam rad predlagal majhno vajo. Vsak od nas naj zdaj poskusi pomisliti na osebo, ki nas je prizadela, vsakdo naj pomisli na eno in prosi Gospoda za moč, da bi ji odpustil. In odpustimo ji iz ljubezni do Gospoda. Bratje in sestre, to nam bo dobro delo, vrnilo bo mir v naša srca.

    Naj nam Marija, Mati usmiljenja, pomaga sprejemati Božjo milost in drug drugemu odpuščati.

    Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-09/papez-francisek-izven-odpuscanja-dejansko-ni-upanja-miru.html

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  9. Miro says:
    17. septembra, 2023 at 8:28

    ODPUŠČANJE NIMA MEJA – EVANGELJSKI ODLOMEK DANAŠNJE NEDELJE NAM PONUJA POUK O ODPUŠČANJU, KI NE ZANIKA POVZROČENO KRIVICO, AMPAK PRIZNA, DA JE ČLOVEŠKO BITJE, USTVARJENO PO BOŽJI PODOBI, VELIKO VEČJE OD POVZROČENEGA ZLA (iz misli papeža Frančiška)

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 18,21-35)

    Tisti čas je Peter pristopil k Jezusu in mu rekel: »Gospod, kólikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Jezus mu je dejal: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.

    Zato je nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi služabniki. Ko je začel računati, so mu privedli nekoga, ki mu je bil dolžan deset tisoč talentov. Ker ni imel s čim povrniti, je njegov gospodar ukazal prodati njega, njegovo ženo, otroke in vse, kar je imel, ter poravnati dolg. Služabnik je tedaj padel predenj in ga prôsil: ›Potŕpi z menoj in vse ti povrnem.‹ Gospodar se je tega služabnika usmilil, opróstil ga je in mu dolg odpústil.

    Ko pa je služabnik šel ven, je srečal enega svojih soslužabnikov, ki mu je bil dolžan sto denarijev. Zgrabil ga je, ga davil in rekel: ›Vrni, kar si dolžan!‹ Ta je padel predenj in ga prosil: ›Potrpi z menoj in ti povrnem.‹ Óni pa ni hotel, ampak je šel in ga vrgel v ječo, dokler mu ne bi povŕnil dolga. Ko so njegovi tovariši videli, kaj se je zgodilo, so se zelo razžalostili in šli svojemu gospodarju podrobno povedat, kaj se je zgodilo.

    Tedaj ga je gospodar poklical k sebi in mu rekel: ›Hudobni služabnik! Ves dolg sem ti odpústil, ker si me prosil. Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz usmilil tebe?‹ In njegov gospodar se je razjézil in ga izročil mučiteljem, dokler mu ne bi povŕnil vsega dolga.

    Tako bo tudi moj nebeški Oče stóril z vami, če vsak iz srca ne odpustí svojemu bratu.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Evangeljski odlomek današnje nedelje (prim. Mt 18, 21-35) nam ponuja pouk o odpuščanju, ki ne zanika povzročeno krivico, ampak prizna, da je človeško bitje, ustvarjeno po Božji podobi, veliko večje od povzročenega zla.

    Sveti Peter je vprašal Jezusa: »Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« (v. 21). Petru se je zdelo že največ sedemkrat odpustiti isti osebi, nam se morda zdi že veliko odpustiti dvakrat. Toda Jezus je odgovoril: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat« (v. 22), oziroma vedno. Tu moraš vedno odpuščati. To je potrdil s pripovedjo prilike o usmiljenjem kralju ter o neusmiljenem služabniku, v kateri je pokazal neskladnost tistega, ki mu je bilo najprej odpuščeno, a je potem zavrnil, da bi odpustil.

    Kralj iz prilike je velikodušen človek, ki je iz sočutja odpustil ogromen dolg ‘deset tisoč talentov’, služabniku, ki ga je to prosil. Toda ta isti služabnik je kmalu zatem srečal drugega soslužabnika, ki mu je bil dolžan sto denarijev, torej veliko manj, se do njega vedel neusmiljeno, saj ga je vrgel v ječo. Takšno neskladno držo tega služabnika imamo tudi mi, ko zavračamo odpuščanje našim bratom in sestram. Medtem ko je kralj iz prilike podoba Boga, ki nas ljubi z ljubeznijo tako bogato z usmiljenjem, da nas nenehno sprejema, ljubi in nam odpušča.

    Vse od našega krsta naprej nam je Bog odpustil ter nam oprostil plačila nezmožen dolg: izvirni greh. To je bilo prvič, zatem nam s svojim brezmejnim usmiljenjem odpušča vse naše krivde, če le pokažemo najmanjše znamenje kesanja. Bog je tako usmiljen. Ko smo skušani, da zapremo svoje srce pred tistim, ki nas je užalil, a nas prosi odpuščanja, se spomnimo besed nebeškega Očeta neusmiljenemu služabniku: »Ves tisti dolg sem ti odpustil, ker si me prosil. Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz tebe usmilil?« (vv. 32-33). Vsakdo, ki je skusil veselje, mir in notranjo svobodo, izhajajočo iz tega, da mu je bilo odpuščeno, se lahko odpre možnosti, da prav tako on odpušča.

    V molitev Oče naš je Jezus hotel vključiti isti nauk te prilike. Neposredno je povezal odpuščanje, ki ga prosimo Boga, z odpuščanjem, ki ga moramo dati našim bratom in sestram: »In odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom« (Mt 6,12). Božje odpuščanje je znamenje prekomerne ljubezni do vsakega izmed nas. Ta ljubezen nas pušča svobodne, da se lahko oddaljimo, kot je to storil izgubljeni sin, a ki vsak dan čaka na našo vrnitev. To je ljubezen drznega pastirja do izgubljene ovce. To je nežnost, ki sprejme vsakega grešnika, ki trka na njegova vrata. Nebeški Oče je poln ljubezni in nam jo želi ponuditi, vendar tega ne more storiti, če zapremo svoje srce za ljubezen do drugega.

    Devica Marija naj nam pomaga, da se bomo vedno bolj zavedali zastonjskosti in veličine Božjega odpuščanja in postali vedno bolj usmiljeni kot je On, dobri Oče, počasen za jezo in velik v ljubezni.

    Misli papeža Frančiška, 17. september 2017 (hozana.si)

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
    • Miro says:
      17. septembra, 2023 at 9:03

      MOLIMO:

      Gospod Bog,
      prepričani smo,
      da tvojega odpuščanja ne prejmejo edinole tisti,
      ki te zanj ne prosijo.
      Saj velikodušno odpuščaš vsem,
      ki te iskreno prosijo.
      Nočeš smrti grešnika,
      marveč hočeš, da se spreobrne in živi.
      Verujemo, da je odpuščanje
      ena od tvojih temeljnih lastnosti.
      Prosimo te, utrdi našo vero v tvoje odpuščanje.
      Daj nam moč,
      da bomo zmogli tudi mi odpuščati tem, ki nas prizadenejo.
      Ko molimo »odpusti nam naše dolge«,
      s tem izpovemo svojo željo in potrebo,
      da nam očistiš srce sovraštva in zamere.
      Obenem pa izkažemo pripravljenost,
      iz srca odpustiti vsem,
      ki so se pregrešili proti nam.

      (molitev za odpuščanje, Ognjišče)

      Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
      Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
      Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

      Odgovori
  10. Miro says:
    17. septembra, 2023 at 8:24

    SVETI ROBERT BELLARMINO: ZAVETNIK KATEHISTOV, KATEHUMENOV, PISEC BESTSELLERJEV

    Sv. Robert Bellarmino je »pisec teoloških bestsellerjev 16. in 17. stoletja«. Že samo dejstvo, da je njegov Mali katekizem za ljudstvo dosegel 400 izdaj in bil preveden v 60 jezikov (tudi v slovenščino), nas osupne in upraviči njegov naziv cerkvenega učitelja.

    IZ ŽIVLJENJA …

    Sv. Robert Bellarmino se je rodil leta 1542 v družini z dvanajstimi otroki v kraju Montepulciano v Italiji. Njegova pobožna mati je bila sestra papež Marcela II., ki si je želela, da bi se jezuitom pridružilo vseh pet njenih sinov. Njene sanje je uresničil tretji sin po vrsti sv. Robert, ki je k jezuitom vstopil leta 1560.

    Pridno se je posvečal učenju in bil leta 1570 posvečen v duhovnika. Bil je odličen govornik in dober v pisanju. Papež Gregor XIII. ga je poklical v Rim za profesorja na Collegium Romanum (današnji Gregoriani). Iz njegovih predavanj je nastalo njegovo najbolj znano delo Razprave o spornih vprašanjih krščanske vere proti heretikom našega časa ali na kratko Controversiae. V štirih zvezkih tega obsežnega dela je sv. Robert Bellarmino sistematično analiziral vsa vprašanja, ki jih je sprožil protestantizem. Z njim ni samo branil katoliške vere, pač pa spreobrnil tudi mnogo protestantov. Delo je pisano brez žalitev in posmehovanja, dialoško, danes bi rekli ekumensko. Nekaterim v Katoliški Cerkvi se je to zdelo preveč spravljivo, premalo ostro, zato so Controversiae za kratek čas prišle na seznam prepovedanih knjig.

    Sv. Robert je bil imenovan za kardinala. Po smrti papeža Klemena VIII. je bil celo v najožjem izboru za papeža, a ni bil izvoljen. Novemu papežu Pavlu V. je postal najdragocenejši teološki svetovalec. Bil je tako ugleden, spoštovan in svet, da je s svojimi modrimi mnenji pogosto spreminjal poglede vseh preostalih kardinalov. Vse do svoje smrti, 17. septembra 1621 je delal v različnih visokih službah papeške kurije.

    Na lastno željo je pokopan poleg sv. Alojzija Gonzage v cerkvi sv. Ignacija v Rimu.

    Sv. Robert Bellarmino je zavetnik odvetnikov, katehistov, katehumenov. Umetniki ga upodabljajo v jezuitski in kardinalski obleki s križem in knjigo.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-robert-bellarmino-zavetnik-katehistov-katehumenov/2023-09-17/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Sv. Robert Bellarmino, prosi za nas!

    Odgovori
← Older Comments
Newer Comments →

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja