Članki za dušo

Posted on 10. marca, 2020 by Administrator

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

14.994 Responses to Članki za dušo

← Older Comments
Newer Comments →
  1. Miro says:
    4. novembra, 2023 at 10:13

    KADAR TE KDO POVABI NA SVATBO, NE SÉDAJ NA PRVO MESTO

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 14,1.7-11)

    Ko je šel Jezus v hišo nekega prvaka med farizeji v soboto na obed, so ga ti opazovali. Povedal je pa povabljenim priliko, ker je videl, kako so si izbirali prve sedeže. Govoril jim je: »Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sédaj na prvo mesto; če bi bil morda povabljen kateri imenitnejši ko ti, da ne pride ta, ki je tebe in njega povabil, in ti poreče: ›Umakni se temu,‹ in bi se ti takrat začel s sramoto presedati na zadnje mesto. Temveč, kadar si povabljen, pojdi in sédi na zadnje mesto, da ti poreče, ko pride, kateri te je povabil: ›Prijatelj, pomakni se više!‹ Takrat ti bo čast vpričo vseh, ki so bili s teboj pri mizi. Vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«

    IZBERI ZADNJE MESTO

    Dogodek današnjega evangelija nam predstavi Jezusa v hiši enega od prvakov med farizeji, ko pozorno spremlja povabljene na kosilo, kako se trudijo izbirati prva mesta. To je prizor, ki smo ga že večkrat videli, iskanje boljših mest tudi s komolčarstvom. Medtem ko je gledal ta prizor, je povedal dve kratki priliki, s katerima je dal dve pojasnili: eno je glede mest, drugo pa glede povračila.

    Prva primera je postavljena na poročno gostijo. Kadar si povabljen, pojdi in sédi na zadnje mesto. S tem priporočilom Jezus ni hotel dati pravil obnašanja, temveč lekcijo o vrednosti ponižnosti. Zgodovina uči, da so ošabnost, komolčarstvo, nečimrnost, bahavost vzrok za številna zla. In Jezus nam razloži potrebnost izbire zadnjega mesta, iskanja majhnosti ter neopaznosti. Ponižnost. Ko se postavimo pred Boga s to razsežnostjo ponižnosti, nas Bog poviša, se skloni k nam in nas dvigne k sebi; ‘kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan’.

    Jezusove besede poudarijo popolnoma drugačni in nasprotni drži. Držo tistega, ki izbira svoje mesto in držo tistega, ki prepusti Bogu, da mu ga odkaže in od njega pričakuje povračilo. Ne pozabimo tega, da Bog plača veliko več kot ljudje! On nam da veliko lepše mesto, kot nam ga dajo ljudje! Mesto, ki nam ga da Bog, je blizu njegovega srca in povračilo je večno življenje. ‘In blagor tebi … povrnjeno ti bo namreč ob vstajenju pravičnih’.

    Ko danes govori Jezus, kako naj se obnašamo na gostijah, se ustavimo ob tem, kako On nas vabi k skupni mizi in kako stopa med nas. Najprej je preprosto z nami, da nismo sami. V izredni pozornosti in veselem sočutju nikogar ne spregleda, vsakega sprašuje: »Kako si? Kaj te skrbi?« Vsak od nas mu je pomemben, vsakega ljubi, ga ima rad kot svojega otroka, kot svojega sina, svojo hčer. Verjamete: Vsak od nas je resnično njegov ljubljeni otrok. Tako zelo smo mu pomembni, da je za nas vedno znova pripravljen trpeti. Vse naredi za nas, samo da bi bili srečni. Ljubi nas, da bi se čutili ljubljene. Ne izloča nikogar, da bi doživljali veselje nad sprejetostjo. Potrpi z nami in nam odpušča, da bi tudi sami sebi lahko odpustili.

    Z nami pa je tudi tako, da ga mi prinašamo drugim, da smo mi njegove priče, da po nas prihaja med druge. Kako pomembno je danes, da bi drugi ob nas čutili, da je Bog med nami! Torej, ko čutimo, kako ljubeč je z nami, naj nas to žene, da Njegovo ljubezen prinašamo drugim! Med nami naj ne vladata prezir in izločanje. Povsod bodimo Jezusove priče, priče njegove ljubezni! Ne delimo ljudi okrog nas na dobre in hudobne, lepe in grde, pametne in neumne. V vseh odkrivajmo božjo ljubezen in ljubimo vse. Vztrajno si prizadevajmo videti v bližnjem božjo podobo. Naj bo po nas Bog z drugimi, naj ga začutijo v naši pozornosti, naši ljubezni, našem veselju!

    Prinašajmo svetu zavest, da nas Bog ljubi in da smo povabljeni, da ljubimo! Vztrajajmo v tej zavesti! Veselimo se, da je Bog z nami, naj bodo tega veselja deležni tudi drugi, naj po nas čutijo, da jih ljubi Bog.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/2023/11/03/4-november-izberi-zadnje-mesto/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  2. Miro says:
    3. novembra, 2023 at 12:30

    GOVORIM RESNICO V KRISTUSU, NE LAŽEM,
    MOJA VEST MI JE PRIČA V SVETEM DUHU:
    V SVOJEM SRCU NOSIM VELIKO ŽALOST IN NENEHNO BOLEČINO.
    KAJTI ŽELEL BI BITI SAM PREKLET IN LOČEN OD KRISTUSA
    V PRID SVOJIM BRATOM, KI SO MOJI ROJAKI PO MESU.
    (Rim 9,1-5)

    In spet sem se zlagal … Zakaj ne znam sprejeti resnice? Zakaj si vedno znova nekaj
    izmišljujem, da bi opravičil samega sebe? Naj vsaj danes poskusim govoriti po resnici!
    Gospod, pomagaj mi, da bom znal govoriti in delati po resnici!

    Duhovna oaza (franciskani.si)

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

    Odgovori
  3. Miro says:
    3. novembra, 2023 at 12:20

    ALI JE DOVOLJENO V SOBOTO OZDRAVLJATI, ALI NE?

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 14,1-6)

    Ko je šel Jezus v hišo nekega prvaka med farizeji v soboto na obed, so ga ti opazovali. In glej, neki vodeničen človek je bil pred njim. Jezus je spregovoril ter rekel farizejem in učiteljem postave: »Ali je dovoljeno v soboto ozdravljati, ali ne?« Ti pa so molčali. In prijel je bolnika, ga ozdravil in odpustil.

    Njim je pa rekel: »Komu izmed vas bo padel osel ali vol v vodnjak, pa ga ne bo izvlekel takoj sobotni dan?« In niso mu mogli na to odgovoriti.

    MISEL OB EVANGELJSKEM ODLOMKU

    Jezus je na kosilu pri farizeju v soboto, navzoči ga opazujejo. Pred njim se znajde človek z vodenico. Jezus jih vpraša, ali je dovoljeno ozdravljati v soboto. Ozdravi moža in povabi farizeje, naj se spreobrnejo od legalizma, da bi postali odprti za delo Božjega usmiljenja. Gospod, reši me lagodne samozadostnosti. Okrepi me, da bom občutljiv za bolečine ljudi.

    Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    Odgovori
  4. Miro says:
    2. novembra, 2023 at 11:52

    SPOMIN VERNIH RAJNIH

    GOSPOD BOG BO OBRISAL SOLZE Z VSEH OBRAZOV
    IN Z VSE ZEMLJE BO ODSTRANIL SRAMOTO SVOJEGA LJUDSTVA,
    KAJTI GOSPOD JE GOVORIL. (Iz 25,6-9)

    Solze izmijejo oči in očistijo rane. Velikokrat nas je sram solza in jih skrivamo.
    Le zakaj? Gospod, naj jokam zase, naj jokam zate, naj jokam za ves svet. Jokal
    bom, ker vem, da me boš ti tolažil!

    Duhovna oaza, franciskani.si

    Odgovori
  5. Miro says:
    2. novembra, 2023 at 11:46

    POSLUŠAJMO BOŽJO BESEDO IN ŽIVIMO V NJENI MOČI

    GOSPOD JEZUS: »KDOR PRIDE K MENI, GA NIKOLI NE BOM
    ZAVRGEL.« (Jn 6,37)

    Več na: https://hozana.si/

    BOŽJE USMILJENJE, KI NAS NAPOLNJUJEŠ Z MILOSTJO,
    ZAUPAMO VATE!

    Odgovori
  6. Miro says:
    2. novembra, 2023 at 8:12

    SPOMIN VSEH VERNIH RAJNIH

    CERKEV SE 2. NOVEMBRA SPOMINJA VSEH VERNIH RAJNIH.

    Rimski martirologij ali koledar, v katerem so zaznamovali sprva obletnice svetih mučencev, kasneje pa tudi drugih od Cerkve razglašenih svetnikov, naznanja spomin vseh vernih rajnih s temi jedrnatimi besedami: »Danes je slovesni spomin vseh umrlih vernikov. Pravkar se je Cerkev kot skupno nežna čuteča mati potrudila, da bi poveličevala s primernimi slavospevi vse svoje otroke v nebeškem veselju. Zdaj pa bi v svoji materinski skrbi vsem svojim otrokom, ki trpijo v kraju očiščevanja, s svojo mogočno priprošnjo pri Kristusu, svojem Gospodu in Ženinu, rada pomagala, da bi čim prej mogoče bili sprejeti v občestvo nebeščanov.«

    Pri nas se je za današnji spominski dan vseh rajnih udomačilo ime ‘verne duše’ in verni ljudje prosimo za svoje pokojne, ki so morda še v kraju očiščevanja in zorenja za nebesa. Temu kraju ali pravzaprav stanju pravimo vice. To stanje nastopi takoj po smrti za tiste duše, ki imajo v sebi božje življenje posvečujoče milosti, pa še niso zadostile za grehe, ki so jih v življenju storile, ali pa jih teži krivda malih grehov. Kako dolgo traja očiščevanje v vicah pri posameznih dušah, tega ne moremo vedeti. Same si te duše ne morejo pomagati; čas zasluženja je bil zanje končan s trenutkom smrti. Pač pa jim moremo pomagati mi, ki spadamo še k ‘potujoči Cerkvi’. S svojo priprošnjo jim morejo pomagati tudi zveličani v nebesih. Temelj za to je tisto nadnaravno dejstvo, ki ga izraža člen apostolske vere: »Verujem v občestvo svetnikov.«

    Novi Katekizem katoliške Cerkve pravi: »Cerkev je že od prvih časov dalje častila spomin svojih rajnih ter darovala priprošnje v njihovo korist, predvsem evharistično daritev, da bi potem, ko so bili očiščeni, mogli dospeti do blaženega gledanja Boga. Cerkev priporoča tudi miloščino, odpustke in spokorna dela v korist rajnim.« Glede odpustkov isti Katekizem uči: »Odpustek je odpuščanje časne kazni pred Bogom za tiste grehe, katerih krivda je že odpuščena. Prejme ga kristjan, ki je pravilno pripravljen pod določenimi pogoji ob pomoči Cerkve, katera v službi odrešenja z oblastjo razdeljuje in naklanja zaklad zadostitev Kristusa in svetnikov. Odpustek je delen ali popoln v tem smislu, da nas delno ali popolnoma reši časnih kazni, ki jih dolgujemo za grehe. Odpustite moremo naklanjati ali živim ali rajnim.« V prvih osmih dneh novembra Cerkev za obisk pokopališča in molitev za rajne naklanja popolni odpustek. Prav tako dobi odpustek v vseh cerkvah in javnih kapelah na dan 1. in 2. novembra, ali prejšnjo ali naslednjo nedeljo, kdor moli vsaj očenaš in vero in je bil pri spovedi in obhajilu ter moli po namenu svetega očeta.

    Spominu vernih rajnih je posvečen že popoldan praznika Vseh svetih. Tako je bilo že od začetka današnjega ‘spomina vseh vernih rajnih’, ki sega skoraj tisoč let nazaj. Spomin ima svoj izvor v odredbi sv. Odila, opata v Clunyju, ki je leta 998 ukazal vsem sebi podrejenim samostanom, naj 1. novembra popoldne po vseh cerkvah zvoni mrtvim v spomin, menihi naj molijo večernice za mrtve, drugi dan pa naj za mrtve opravijo slovesen oficij (molitveno bogoslužje) in darujejo zanje sveto mašo ter delijo miloščino. Lepa, ganljiva navada se je hitro razširila in v naslednjih stoletjih se je udomačila povsod po Evropi. Sredi stisk prve svetovne vojne je papež Benedikt XV. leta 1915 dovolil, da vsak duhovnik daruje na ta dan tri svete maše za rajne. Vernih duš dan se je priljubil tudi slovenskemu vernemu človeku in z njim so povezani nekateri lepi ljudski običaji.

    Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/spomin-vseh-vernih-rajnih

    Odgovori
    • Miro says:
      2. novembra, 2023 at 8:14

      MOLIMO ZA DUŠE V VICAH

      VEČNI OČE, DARUJEM TI PREDRAGOCENO KRI TVOJEGA SINA JEZUSA, ZDRUŽENO Z VSEMI
      SVETIMI MAŠAMI, KI JIH DANES DARUJEJO PO VSEM SVETU, ZA UBOGE DUŠE V VICAH, ZA VSE
      GREŠNIKE PO SVETU, ZA VSE GREŠNIKE V VESOLJNI CERKVI TER TISTE V MOJI HIŠI IN V MOJI
      DRUŽINI. AMEN.

      (molitev sv. Gertrude)

      BOŽJE USMILJENJE, KI LAJŠAŠ TRPLJENJE DUŠAM V VICAH, ZAUPAMO VATE!

      Odgovori
  7. Miro says:
    1. novembra, 2023 at 18:47

    POSLUŠAJMO BOŽJO BESEDO IN ŽIVIMO V NJENI MOČI

    VZEMITE NASE MOJ JAREM IN UČITE SE OD MENE, KER SEM KROTAK IN V SRCU PONIŽEN,
    IN NAŠLI BOSTE POČITEK SVOJIM DUŠAM; KAJTI MOJ JAREM JE PRIJETEN IN MOJE BREME
    JE LAHKO. (Mt 11,29-30)

    Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
    https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=3&zf=1101&t=5#%8Eivljenje+iz+Kristusa

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Vsi božji svetniki in svetnice, prosite za nas!

    Odgovori
  8. Miro says:
    1. novembra, 2023 at 18:14

    PAPEŽ FRANČIŠEK NA PRAZNIK VSEH SVETIH: SVETOST JE DAR IN POT

    PAPEŽ FRANČIŠEK JE NA DANAŠNJI PRAZNIK VSEH SVETIH MOLIL ANGEL GOSPODOV Z VERNIKI, KI SO SE OPOLDNE ZBRALI NA TRGU SVETEGA PETRA. SPREGOVORIL JE O SVETOSTI, KI JE DAR IN POT.

    NAGOVOR PAPEŽA FRANČIŠKA NA PRAZNIK VSEH SVETIH (1. november 2023)

    Dragi bratje in sestre, dober dan!

    Danes obhajamo praznik vseh svetih. V luči tega praznika se ustavimo pri svetosti, zlasti pri dveh njenih značilnostih. Svetost je dar – ni je mogoče kupiti – in istočasno je pot. Dar in pot.

    Predvsem je dar. Svetost je Božji dar, ki smo ga prejeli s krstom. Če jo pustimo rasti, lahko popolnoma spremeni naše življenje (apostolska spodbuda Gaudete et exsultate, 15). Svetniki niso nedosegljivi ali oddaljeni junaki, ampak so osebe kot mi, so naši prijatelji, katerih izhodiščna točka je bil isti dar, ki smo ga mi prejeli – krst. In če nekoliko pomislimo, smo zagotovo kakšnega že srečali, »vsakdanjega« svetnika, pravično osebo, ki zares živi krščansko življenje, s preprostostjo … to, kar rad imenujem »svetniki izza sosednjih vrat«, ki imajo običajno življenje. Svetost je torej dar, ki je ponujen vsem za srečno življenje. Sicer pa, ko prejmemo nek dar, kakšen je naš prvi odziv? To, da smo srečni, saj to pomeni, da nas nekdo ima rad; dar svetosti nas naredi srečne, ker nas Bog ima rad.

    Vendar pa je vsak dar treba sprejeti, kar s sabo nosi odgovornost, da se odzovemo, in povabilo, da si prizadevamo, da ne bo zapravljen. Vsi krščeni smo prejeli isti klic, naj »s svojim življenjem ohranjamo in izpopolnjujemo svetost, ki smo jo prejeli« (Lumen gentium, 40). Tako pridemo k drugi točki: svetost je pot, pot, ki jo je treba prehoditi skupaj, si med seboj pomagati, združeni s tistimi odličnimi tovariši, kar so svetniki.

    Oni so naši starejši bratje in sestre, na katere lahko vedno računamo. Svetniki nas podpirajo in nas s svojo tiho navzočnostjo popravijo, ko na poti zavijemo v napačno smer. So iskreni prijatelji, na katere se lahko zanesemo, saj želijo naše dobro. V njihovem življenju najdemo zgled, v njihovih molitvah dobimo pomoč in prijateljstvo, z njimi se povežemo v vez bratske ljubezni.

    Svetost je pot in dar. Zatorej se lahko vprašamo: ali se spomnim, da sem kot dar prejel Svetega Duha, ki me kliče k svetosti in mi jo pomaga doseči? Se Svetemu Duhu zahvalim za dar svetosti? Čutim bližino svetnikov, se z njimi pogovarjam in se nanje obračam? Ali poznam zgodbo vsaj kakšnega med njimi? Za nas je dobro, če poznamo življenje svetnikov in dopustimo, da nas njihovi zgledi ganejo. Prav tako je dobro, da se nanje obračamo v molitvi.

    Marija, Kraljica vseh svetnikov, naj nam pomaga čutiti veselje ob prejetem daru in naj v nas poveča željo po večnosti.

    Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-11/papez-francisek-na-praznik-vseh-svetih-svetost-je-dar-in-pot.html

    Marija, Kraljica vseh svetnikov, prosi za nas!

    Odgovori
  9. Miro says:
    1. novembra, 2023 at 9:27

    SVETIH JE NAD VSAKO ŠTEVILO

    BERILO IZ KNJIGE RAZODETJA (Raz 7,2-4.9-14)

    Jaz, Janez, sem videl drugega angela, ki se je dvigal od sončnega vzhoda in je imel pečat živega Boga; zaklical je z močnim glasom štirim angelom, ki jim je bilo dano škodovati zemlji in morju: »Ne škodujte zemlji ne morju ne drevju, dokler ne zaznamujemo služabnikov našega Boga na njih čelih.« In slišal sem število zaznamovanih: sto štiriinštirideset tisoč zaznamovanih iz vseh rodov Izraelovih otrok. Zatem sem videl veliko množico, ki je nihče ni mogel prešteti, iz vseh narodov in rodov in ljudstev in jezikov; stali so pred prestolom in pred Jagnjetom, oblečeni v bela oblačila s palmami v rokah. Klicali so z močnim glasom: »Zveličanje je v našem Bogu, ki sedi na prestolu, in v Jagnjetu!« Vsi angeli so stali okrog prestola in starešin in štirih živih bitij in so padli pred prestolom na svoje obličje ter molili Boga: »Amen. Hvala in slava in modrost in zahvala in čast in oblast in moč našemu Bogu vekomaj. Amen.«

    In rekel mi je eden izmed starešin: »Ti, ki so oblečeni v bela oblačila, kdo so in od kod so prišli?« In odgovoril sem mu: »Moj Gospod, ti veš.« Rekel mi je: »To so tisti, ki so prišli iz velike bridkosti in so oprali svoja oblačila ter jih očistili z Jagnjetovo krvjo.

    VELIKO JE PLAČILO V NEBESIH

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 5,1-12)

    Ko je Jezus videl množice, je šel na goro, in ko je sedel, so stopili k njemu njegovi učenci. Začel jih je učiti: »Blagor ubogim v duhu, kajti njih je nebeško kraljestvo. Blagor krotkim, kajti ti bodo deželo posedli. Blagor žalostnim, kajti ti bodo potolaženi. Blagor lačnim in žejnim pravice, kajti ti bodo nasičeni. Blagor usmiljenim, kajti ti bodo usmiljenje dosegli. Blagor čistim v srcu, kajti ti bodo Boga gledali. Blagor miroljubnim, kajti ti bodo Božji otroci. Blagor tistim, ki so zaradi pravice preganjani, kajti njih je nebeško kraljestvo. Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali in preganjali in vse hudo zoper vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti veliko je vaše plačilo v nebesih.«

    MISLI BENEDIKTA XVI.

    Slovesni praznik vseh svetih je ugodna priložnost, da dvignemo pogled od minljivih zemeljskih resničnosti, k Božji razsežnosti večnosti in svetosti. Današnje bogoslužje nas spominja, da je svetost izvirna poklicanost vsakega krščenega (prim. C 40) Kristus je namreč, ki je z Očetom in Duhom edini Sveti (prim. Raz 15,4), ljubil Cerkev kot svojo nevesto ter je zanjo dal samega sebe z namenom, da bi jo posvetil (prim. Ef 5,25-26). Zaradi tega so vsi člani Božjega ljudstva poklicani, da postanejo sveti, kakor trdi apostol Pavel: ‘Kajti to je Božja volja, vaše posvečenje’ (1Tes 4,3). Povabljeni smo torej, da ne gledamo Cerkve samo v njeni časni in človeški plati, zaznamovani s slabostmi, ampak kot je sam Kristus hotel, kot ‘občestvo svetih’ (KKC 946). V ‘Veroizpovedi’ Cerkev izpovedujemo kot sveto, saj je kot Kristusovo telo, orodje za udeležbo pri svetih skrivnostih, predvsem pri sveti evharistiji in kot družina svetih, katerim smo bili v varstvo izročeni na dan krsta. Danes obhajamo ravno to nešteto občestvo vseh svetih, ki nam preko njihovih različnih življenjskih poteh kažejo poti svetosti, ki pa imajo en sam skupni imenovalec: hoditi za Kristusom ter se preoblikovati po Njem, kar je poslednji cilj našega človeškega življenja. Pravzaprav lahko vsi življenjski stanovi postanejo ob delovanju milosti, osebnem prizadevanju in zvestobi, poti posvečevanja.

    NEBO IN ZEMLJA

    Danes nam je v veselje, srečati se na slovesni praznik Vseh svetih. Ob tem prazniku razmišljamo o dvojni razsežnosti človeštva, ki ga simbolično izražamo z besedama ‘zemlja’ in ‘nebo’. Zemlja predstavlja potek zgodovine, medtem ko nebo večnost, polnost življenja v Bogu. Prav tako pa ob tem prazniku razmišljamo v tej dvojni razsežnosti tudi o Cerkvi. Cerkev, ki je na poti skozi čas in tista, ki praznuje brez konca v nebeškem Jeruzalemu. Ti dve razsežnosti sta povezani v eno resničnost ‘občestva svetih’. Resničnost, ki se začne tu spodaj na zemlji in se dopolni v nebesih. Na tuzemskem svetu je Cerkev začetek te skrivnosti občestva, ki povezuje človeštvo, torej skrivnosti, ki je poponoma osredotočena na Jezusa Kristusa. On je namreč uvedel v človeški rod to povsem novo dinamiko, to gibanje, ki vodi k Bogu in hkrati k edinosti, k miru in globokemu smislu. Jezus Kristus, pravi Janezov evangelij (11,52), je umrl, ‘da bi razkropljene Božje otroke zbral v eno’. To njegovo delo se nadaljuje v Cerkvi, ki je neločljivo ‘ena’, ‘sveta’ in ‘katoliška’. Biti kristjani ter pripadati Cerkvi pomeni, odpreti se temu občestvu kakor seme, ki se v zemlji odpre, umre in vzklije navzgor, proti nebu.

    Svetniki, tisti, ki jih je za takšne razglasila Cerkev, kakor tudi vsi svetniki in svetnice, za katere samo Bog ve in ki jih danes obhajamo, so intenzivno živeli to dinamiko. V vsakem od njih je postal na oseben način, po svojem Duhu, ki deluje po Besedi in zakramentih, navzoč Kristus. Saj to, da smo združeni s Kristusom v Cerkvi, ne izniči osebnosti, temveč jo odpre, jo z močjo ljubezni preoblikuje in ji podeli že tukaj na zemlji razsežnost večnosti. Skratka, to pomeni, postati oblikovani po podobi Božjega Sina (prim. Rim 8,29) in uresničiti načrt Boga, ki je ustvaril človeka po svoji podobi in sličnosti. Ta vključitev v Kristusa pa nas odpre, kot smo rekli, za občestvo z vsemi drugimi člani njegovega mističnega telesa, ki je Cerkev, za občestvo, ki je popolno v nebesih, kjer ni nobene osamitve, nobenega tekmovanja ali ločitve. V današnjem prazniku že v naprej okušamo lepoto tega življenja in sicer v popolni odprtosti pogleda ljubezni do Boga in bratov, za katere smo prepričani, da so dosegli Boga v drugem in drugega v Bogu. S tem praznikom polnim upanja, častimo vse svetnike in se pripravljamo, da bomo jutri obhajali vernih duš dan. V svetnikih gledamo zmago ljubezni nad sebičnostjo in smrtjo ter vidimo, da hoditi za Kristusom vodi v življenje, v večno življenje ter daje smisel sedanjosti, torej vsakemu trenutku, saj ga napolnjuje z ljubeznijo in upanjem. Samo z vero v večno življenje imamo lahko radi zgodovino ter sedanjost in to brez navezanosti, s svobodo romarja, ki ljubi zemljo, saj ima srce v nebesih.

    SVETNIKI KOT BOTANIČNI VRT

    Z velikim veseljem obhajamo praznik vseh svetih. Ko bi obiskali botanični vrt in bi začudeno občudovali, koliko različnih rastlin in rož obstaja, bi spontano pomislili na Stvarnikovo domišljijo, s katero je napravil zemljo za čudovit vrt. Podoben občutek imamo, ko pomislimo na prizorišče svetosti. Svet postane pred nami kot vrt, v katerem je Božji Duh z občudovanjem vredno domišljijo obudil množico svetnikov in svetnic vseh starosti in družbenih slojev, jezikov, ljudstev in kultur. Med sabo so si sicer različni, vsak s svojo lastno osebno značilnostjo in duhovno karizmo, vsi pa zaznamovani z Jezusovim ‘pečatom'(prim. Raz 7,3), z odtisom njegove ljubezni, ki jo je izpričal s križem. Vsi se sedaj veselijo na praznovanju brez konca. Ta cilj pa so dosegli, kakor Jezus, preko velikih stisk in preizkušenj tako (prim. Raz 7,14), da se je vsak soočil s tisto žrtvijo, ki je njemu pripadala, da bi bil tako deležen slave vstajenja.

    PRAZNIK VSEH SVETIH

    Slovesni praznik vseh svetih se je uveljavil v prvem tisočletju najprej kot skupno obhajanje mučencev. Že leta 609 je papež Bonifacij IV. posvetil Pantheon Devici Mariji in vsem mučencem. To mučeništvo pa lahko razumemo tudi v širšem pomenu, kot brezpogojno ljubezen do Kristusa. Ta ljubezen pa se izrazi v popolni podaritvi samega sebe Bogu in bratom. Do tega duhovnega cilja, h kateremu se stegujejo vsi krščeni, se pride po poti evangeljskih blagrov, kakor to nakazuje današnje slovesno bogoslužje (Mt 5,1-12a). To pot je začrtal Jezus sam. Po tej poti so se trudili hoditi svetniki in svetnice, kljub temu, da so se zavedali svojih človeških omejenosti. Med svojim zemeljskim bivanjem so bili ubogi v duhu, žalostni zaradi grehov, krotki, lačni in žejni pravičnosti, usmiljeni, čisti v srcu, delavci za mir ter preganjani zaradi pravičnosti. Bog pa jim je dal predokušati svojo lastno srečo že na tem svetu, v polnosti pa jo uživajo onkraj. Sedaj so potolaženi, podedovali so deželo, nasičeni so, odpuščeno jim je ter kot njegovi otroci gledajo Boga. Ali na kratko: ‘njih je nebeško kraljestvo’ (prim. Mt 5,3.10).

    Na ta dan čutimo, da se v nas prebuja hrepenenje po nebesih, ki nas spodbuja, da pospešimo korak našega zemeljskega romanja. Čutimo, da se spušča v naša srca želja biti za vedno združeni z družino svetih, katerim po milosti že sedaj pripadamo. Kakor pravi znana duhovna pesem: ‘Ko bo prišla množica tvojih svetnikov, Gospod, o kako želim, da bi bil med njimi!’ O da bi ta lepa želja žarela v vseh kristjanih ter jim pomagala premagati vse težave, strahove in stiske! Položimo, dragi prijatelji svojo roko v materinsko roko Marije, Kraljice vseh svetnikov ter se ji pustimo voditi v nebeško domovino v spremstvu z dušami blaženih ‘iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov’ (Raz 7,9). V molitev vključimo tudi spomin na naše drage pokojne, katerih dan bomo jutri obhajali.

    Misli Benedikta XVI., Angelus, 1. november 2011 (hozana.si)

    Odgovori
  10. Miro says:
    1. novembra, 2023 at 5:51

    1. NOVEMBER – PRAZNIK VSEH SVETIH

    V KATOLIŠKI CERKVI 1. NOVEMBRA OBHAJAMO SLOVESNI IN ZAPOVEDANI PRAZNIK VSEH SVETIH

    Na Vzhodu je Cerkev praznik obhajala že v 4. stoletju, prek Galije pa se je v 9. stoletju praznovanje razširilo tudi v zahodno Cerkev. Pod vplivom vzhodne Cerkve so proti koncu 6. stoletja uvedli praznik vseh mučencev tudi v Rimu, papež Bonifacij IV. pa je 13. maja leta 610 rimski tempelj Pantheon posvetil Devici Mariji in vsem mučencem.

    Misel o praznovanju vseh svetnikov (in ne več samo mučencev) je dobila oprijemljiv izraz, ko je papež Gregor III. (731-741) pri sv. Petru v Rimu posvetil posebno kapelo v čast Odrešeniku, njegovi Materi, vsem apostolom, mučencem in vsem svetnikom.

    Papež Gregor IV. (827-844) je praznik izrecno iz 13. maja preložil na 1. november in ukazal, naj se slovesno praznuje v vesoljni Cerkvi. Prvo pričevanje, da so v Rimu praznik vseh svetnikov obhajali 1. novembra, pa imamo že iz časa pred letom 800. Razlogi, zakaj je Cerkev uvedla praznik vseh svetih, nastajajo že kmalu po uvedbi: število svetnikov je tako narastlo, da se ni bilo več mogoče spominjati vsakega posebej v bogoslužju.

    Na praznik vseh svetih se spominjamo predvsem tistih neštetih nebeških izvoljencev, ki na zemlji njihove skrite, a pred Bogom in v resnici velike svetosti nihče ni poznal in priznal. Morda so živeli med nami, pa nismo vedeli, kaj je v njih ustvarila Božja milost. Ti so namreč znali z Božjo pomočjo tisto posvečenje, ki so ga pri krstu prejeli, v življenju ohranjati in izpolnjevati (prim. C 40). Praznik je tudi izraz vere Cerkve, da so poleg javno razglašenih in zapisanih svetnikov v koledarju svetništvo dosegli tudi drugi neimenovani možje in žene vseh časov.

    Praznik vseh svetih je vesel praznik, ki vlije vsako leto veliko tolažbe in poguma vsem, ki so podali na pot Kristusovih blagrov, da morejo s potrpežljivostjo in ljubeznijo zmagovati nad svojimi notranjimi in prav tako zunanjimi bridkostmi in težavami (prim C 8). To je slovesni godovni dan naših dragih, v Kristusu starejših bratov in sester, ki so dober boj izbojevali, tek dokončali, vero ohranili (prim. 2 Tim 4,7). Zdaj se radujejo v neizrekljivem in veličastnem veselju (prim. 1 Pt 1,8), s svojim zgledom svetijo tudi nam, kažejo kako priti do zmage ter nas podpirajo s svojo priprošnjo, ki je v zelo veliko oporo naši slabosti. Bogoslužje potujoče Cerkve se na ta praznik pridružuje nebeški Cerkvi in z njo vred poveličuje Gospoda, ki je vir svetosti in slava izvoljenih.

    Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/1-november-vsi-sveti

    Vsi božji svetniki in svetnice, prosite za nas!

    Odgovori
← Older Comments
Newer Comments →

Dodaj odgovor za Miro Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja