Članki za dušo

14.994 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   11. novembra, 2023 at 9:38

   NE MORETE SLUŽITI BOGU IN MAMONU

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 16,9-15)

   Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Pridobite si prijateljev s krivičnim mamonom, da vas sprejmejo v večne šotore, ko premine. Kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem, kdor pa je v najmanjšem krivičen, je krivičen tudi v velikem. Če torej pri krivičnem mamonu niste bili zvesti, kdo vam bo zaupal resnično dobrino? In če pri tujem niste bili zvesti, kdo vam bo dal to, kar je vaše?

   Noben služabnik ne more služiti dvema gospodoma: ali bo namreč enega sovražil in drugega ljubil, ali se bo enega držal in drugega preziral. Ne morete služiti Bogu in mamonu.« Slišali so pa vse to tudi farizeji, ki so bili denarja lakomni, in so ga zasmehovali. Jezus jim je rekel: »Vi ste tisti, ki se delate pravične pred ljudmi, a Bog pozna vaša srca; kajti kar je med ljudmi visoko, je gnusoba pred Bogom.«

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE

   NE MOREMO SLUŽITI

   V besedilu, ki ga imamo pred seboj, Jezus, predstavi pomen osredotočenosti na pravo stvar. Ljudje se hitro zbegamo in preusmerimo svojo pozornost od tega, k čemur smo zavezani. Osredotočenost na služenje Bogu pomaga človeku, da ima enega gospodarja. Če služimo dvema gospodarjema, se prej ko slej znajdemo v precepu glede tega, kako ohraniti zvestobo enemu ali drugemu. Če se je človek posvetil Bogu, potem se ne more na isti način posvetiti služenju denarja. Mamon oziroma denar je namreč eden največjih konkurentov Bogu, saj, vsaj na videz, človeku daje občutek varnosti in blagostanja. Posedovanje denarja človeku pravi, da je lahko neodvisen in samostojen, da se lahko zanese sam nase. Vendar ni čisto tako. Denar človeku ne more zagotoviti ničesar, saj je končno človekovo življenje v Božjih rokah.

   Jezus torej spodbuja ljudi, ki ga poslušajo, naj se otresejo nepotrebnih skrbi in ne zapravljajo moči za tisto, kar jim ne zagotavlja blagostanja. Bog sam skrbi za človeka in zaupanje v Boga je pravo blagostanje. Pravo bogastvo se odkrije v skromnosti in preprostosti, v zaupanju v Boga. Jezus ne kliče k brezdelju, temveč predstavlja Boga kot tistega, ki ljudi resnično hrani in oblači.

   Kdor ne zaupa Bogu, živi v stalni napetosti, kdor pa išče njegovo kraljestvo in njegove zakone, temu bo navrženo tudi vse drugo, kar potrebuje.

   In končno modrost, vezana na sedanjost: Vse kar je, je to, kar je tukaj in sedaj. Jutri še ne obstaja, zato ni mogoče z gotovostjo napovedati, kaj bo prinesel. Če bom čakal na jutri, se mi kaj hitro lahko zgodi, da ne bom zaznal današnjega dne. Mnogi izmed nas pa živimo za jutri in tako nikoli resnično ne zaživimo. Modrost je torej v tem, da ostanemo navzoči v Bogu in vse podredimo in izročimo njemu.

   RAZMISLI:

   Kaj je tisto, na kar se v svojem življenju najbolj osredotočaš?

   Poglej svoje misli, domišljijo in poglej čemu skozi dan, teden, mesec v njih posvečaš največ pozornosti.

   Razmisli, kako to vodi in uravnava tvoje življenje?

   Imaš občutek, da si svoboden v tem, kar živiš in za kar se trudiš, ali morda služiš iluzijam?

   Kakšen gospodar je zate Bog? Mu zaupaš do te mere, da lahko živiš v miru glede jutrišnjega dne?

   Če ne, kaj je na poti tvojemu zaupanju? Ali vidiš znamenja v svojem življenju, ki ti govorijo o tem, da Bog resnično skrbi zate?

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   https://portal.pridi.com/2023/11/10/11-november-ne-moremo-sluziti/

   Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Miro says:

     11. novembra, 2023 at 9:40

     SVETNIK DNEVA

     SVETI MARTIN: EDEN NAJBOLJ PRILJUBLJENIH ŠKOFOV VSEH ČASOV

     KDO JE BIL SV. MARTIN?

     Sv. Martin iz Toursa je v svojem življenju »prehodil pot« od poganskega vojaka do enega najbolj priljubljenih škofov vseh časov.

     Rodil se je okoli leta 315 na teritoriju današnjega Sombotela na Madžarskem. To pomeni, da se je rodil dve leti potem, ko je krščanstvo postalo svobodna vera v rimskem cesarstvu. Martinovi starši so bili pogani. Oče je bil častnik rimske vojske, zato je bila tudi za Martina vojaška služba neizbežna. Pri dvanajstih letih se je začel zanimati za krščansko vero in postal katehumen.

     RAZPOLOVITEV PLAŠČA

     Proti svoji volji je postal vojaški častnik. Iz tega časa je dogodek, ki je popolnoma spremenil Martinovo življenje. Pred mestnimi vrati je v mrzlem zimskem jutru zagledal premraženega berača, ki je prosil miloščino. Ker pri sebi ni imel denarja, je z mečem razpolovil svoj plašč in s polovico ogrnil reveža. To je bil začetek Martinovega spreobrnjenja. Iste noči se mu je v sanjah prikazal Jezus, ogrnjen z darovano polovico plašča. Martin je tedaj zapustil vojaško službo in se oklenil škofa sv. Hiarija iz Poitiersa, s katerim sta ustanovila samostan in začel »boj« je proti krivovercem.

     GOS GA JE IZDALA

     Ko so prebivalci Toursa leta 371 iskali novega škofa, so izvolili sv. Martina, ker so vedeli za njegovo ljubezen in pravičnost do vseh, tako sužnjev kot najrevnejših. Ena od legend pravi, da Martin zaradi skromnosti sploh ni želel sprejeti škofovske mitre, zato se je skril pred odposlanci, ki so prišli ponj. Toda v bližini je bila gos, ki je s svojim gaganjem razkrila skromnega škofa.

     V 27-ih letih svoje škofovske službe je sv. Martin naredil veliko dobrega. Bil je dejaven škof in razširjevalec vere.

     MARTINOVA GOS

     Ob njegovem godu se pripravljajo Martinove pojedine s pokušino novega vina. Ne manjka pa tudi Martinova gos, navadno z mlinci in rdečim zeljem, ter seveda vino. Zakaj?

     Po legendi so gosi sv. Martina z gaganjem izdale, ko se je skril pred ljudmi, ki so ga želeli postaviti za škofa. Nekateri pa menijo, da je bila gos tega dne že mnogo prej na jedilniku in da je šlo po vsej verjetnosti za daritveno žival.

     PRVI SVETNIK NEMUČENEC?

     Postal je eden izmed prvih svetnikov, ki ni umrl mučeniške smrti. Umrl je 8. novembra leta 397 v kraju Candes, ki leži severno od Toursa. Pokopali so ga 11. novembra.

     Umetniki ga najpogosteje upodabljajo, kako še kot vojak deli plašč z beračem, redkeje kot škofa z gosko. Je zavetnik revnih, jetnikov, vojakov, konjenikov, konj, vinogradnikov, gostilničarjev, domačih živali …

     Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-martin-naredi-iz-mosta-vin/

     Sv. Martin, prosi za nas!

     Odgovori
2. Miro says:

   10. novembra, 2023 at 16:11

   PODAJ POROČILO O OSKRBOVANJU

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 16,1-8)

   Tisti čas je govoril Jezus svojim učencem: Bil je bogatin, ki je imel oskrbnika, in tega so mu zatožili, da mu zapravlja imetje. Poklical ga je ter mu rekel: ›Kaj to slišim o tebi? Daj odgovor o svojem oskrbovanju, zakaj poslej ne boš mogel biti več oskrbnik.‹ Oskrbnik pa je rekel sam pri sebi: ›Kaj naj storim, ker mi gospod jemlje oskrbništvo? Kopati ne morem, beračiti me je sram. Vem, kaj bom storil, da me sprejmejo v svoje hiše, ko bom odstavljen od oskrbništva.‹

   Poklical je dolžnike svojega gospoda, vsakega posebej, in dejal prvemu: ›Koliko si dolžan mojemu gospodu?‹ ›Sto mer olja,‹ je rekel ta. On pa mu je dejal: ›Vzemi svoje pismo, brž sedi in zapiši: petdeset.‹ Nato je rekel drugemu: ›Koliko si pa ti dolžan?‹ Ta je rekel: ›Sto mer žita.‹ Reče mu: ›Vzemi svoje pismo in zapiši osemdeset.‹

   In gospod je pohvalil krivičnega oskrbnika, da je razumno ravnal. Zakaj otroci tega sveta so do svojega roda razumnejši kakor otroci luči.

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE

   Prilika o krivičnem oskrbniku nam prikaže logiko Božjega usmiljenja. Oskrbnik je lastniku zapravljal premoženje. Lastnik ga je poklical na odgovor. Ta pa je hitro zmanjšal zapisane vsote dolgov tistih, pri katerih je računal na zatočišče, potem ko bo vržen iz službe. Jezus ga pohvali, da je ravnal preudarneje kakor »sinovi luči«, kar pomeni »ljudje z močnim duhovnim spoznanjem«.

   Jezus s tem žalosten prizna, da se marsikdaj krivični ljudje bolj potrudijo, da dosežejo svoje krivične cilje, kakor pa duhovni ljudje za duhovne cilje. S tem Jezus kritizira duhovno lenobo vernih ljudi.

   Kaj torej hoče Jezus povedati z dokaj izzivalno priliko? Najbrž to, da je nesmiselno, da se zgražamo kar vsevprek nad otroki tega veka. Raje se od njih učimo njihove iznajdljivosti in vztrajnosti, ki ju prenesimo na naše področje. Iznajdljivost in vztrajnost v prizadevanju za zemeljsko bogastvo prenesimo na iskanje božjega kraljestva. Ko pomislimo, kako malo iznajdljivosti imamo, nam bo hitro jasno, da je prav, da nas Jezus izziva s podobo krivičnega oskrbnika.

   Jezus hoče s priliko povedati, da želi, da pri odločitvi zanj uporabljamo glavo in srce. Martin Luther King je rekel: “Potrebujemo trde glave in mehka srca, ne pa mehke glave in trda srca.”

   Pomislim, kako bi lahko svojo domišlijo uporabil v Božji namen.

   Morda slišim kritike o mladini današnjega časa. Pomislim, kako mi lahko ponudijo zgled, da živim na Jezusov način.

   Jezus pravi, da se moramo učiti tudi od nepoštenih ljudi, ki so pametni. Poslovnež se hitro prilagodi krizi. Ko me doleti kriza, se obrnem na Boga in spoznam, kaj mi je storiti, ali pustim, da kriza uničuje moje življenje?

   Sveti Luka poudarja pomembnost skrbi za uboge. Prav nasmehnili bi se lahko, kako so ubogi profitirali zaradi nepoštenega poslovneža. Slišim, kako me Jezus vpraša: ‘So revni pomembni zate?’

   Revne imamo vedno med nami in revščina ima različne oblike. Ni najhujša materialna revščina, ampak predvsem duhovna. Bližina in sprejemanje drugega je danes postalo ena od oblik terapije. Bog nas zato vabi, da smo usmiljeni, dobronamerni in prizanesljivi do drugih, predvsem do tistih, ki so osamljeni in se za njih nihče ne zanima. Gospod naj nam pomaga, da bomo zvesti tudi v majhnih stvareh in usmiljeni kakor Oče.

   Povzeto po: https://portal.pridi.com/2023/11/09/10-november-podaj-porocilo-o-oskrbovanju/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
   Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

   Odgovori
   • Miro says:

     10. novembra, 2023 at 16:12

     SVETNIK DNEVA: SVETI LEON VELIKI, ZAVETNIK GLASBENIKOV, PEVCEV

     SV. LEON VELIKI JE CERKVENI UČITELJ IN PRVI PAPEŽ V ZGODOVINI, KI JE
     DOBIL VZDEVEK »VELIKI«. ZAKAJ?

     https://portal.pridi.com/dogodek/sv-leon-veliki-zavetnik-glasbenikov-pevcev/

     Sv. Leon Veliki, prosi za nas!

     Odgovori
3. Miro says:

   9. novembra, 2023 at 19:35

   GOSPOD JEZUS: »PODRITE TA TEMPELJ IN V TREH DNEH GA BOM POSTAVIL«

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 2,13-22)

   Blizu je bila judovska velika noč in Jezus se je napotil v Jeruzalem. Našel je v templju prodajalce volov, ovc in golobov ter menjalce, ki so tam sedeli. Naredil je iz vrvi bič in vse izgnal iz templja, ovce in vole; menjalcem je raztresel denar in prevrnil mize, prodajalcem golobov pa je rekel: »Spravite to proč, iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« In spomnili so se njegovi učenci, da je pisano: »Gorečnost za tvojo hišo me razjeda.« Tedaj so se oglasili Judje in mu rekli: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš tako delati?« Jezus jim je odgovoril: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.« Judje so torej rekli: »Šestinštirideset let se je zidal ta tempelj in ti ga boš v treh dneh postavil?« On pa je govoril o templju svojega telesa. Ko je torej vstal od mrtvih, so se spomnili učenci, da je o tem govoril, in verovali so Pismu in besedi, ki jo je bil povedal Jezus.

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE

   PODRITE TA TEMPELJ

   Slišali smo, da nas današnji evangelij vodi v tempelj. Jezus očisti stari tempelj, ko z bičem iz njega izžene prodajalce z njihovo robo vred; nato predstavi sebe kot novi Božji tempelj, ki ga bodo ljudje podrli, Bog pa ga bo v treh dneh obnovil.

   Kako naj si razložimo to predstavo Jezusa? To si lahko razložimo prav z ljubeznijo. Žene ga ljubezen do nebeškega Očeta, ljubezen do njega, pa tudi ljubezen do ljudi.

   Kdo izmed nas se še ni znašel, vsaj v kakšnih okoliščinah, med trgovci z božjimi rečmi? Kdo ni potreben očiščenja v svojem odnosu do templja – Cerkve, pisano z veliko začetnico? Ali se v naš odnos do Cerkve (ponovno mišljeno z veliko začetnico) ne pritihotapljajo tudi sebični interesi: morda čast, ugled, privilegiji, kariera? Ali ko v trgovskem mešetarjenju z Bogom iz dneva v dan terjamo božje protiusluge za naša dobra dela: »Bog jaz tebi to, ti meni to.« V nečisto trgovino z Bogom pademo tudi vsakokrat, ko naše bogoslužje ne pomeni obhajanja zastonjskega božjega daru.

   Iz hiše mojega očeta ne delajte tržnice! Če velja to za starozavezni tempelj, koliko bolj velja to za naše katoliške cerkve, kjer na poseben način prebiva živi Bog. Tako postane tudi najbolj preprosta in skromna vaška cerkvica s svojim tabernakljem in večno lučko prebivališče živega Boga, kraj srečevanja z Bogom.

   V tem odlomku Jezus pokaže na cilj svojega življenja, ki je velika noč, ko bo v trpljenju in smrti porušeno njegovo telo. Tako je dogodek v templju nekakšno programsko znamenje, saj je v njem napovedal svoje trpljenje in smrt in tudi vstajenje in poveličanje.

   V evangeljskem dogajanju je Jezus svojim sogovornikom dal vedeti, da je On sam Božji tempelj. Ko smo bili krščeni, smo Božji tempelj postali tudi mi. Ne smemo iz svojega telesa in še več, iz svojega življenja delati tržnice. In kdaj bi se to zgodilo? Kadar bi dostop do našega srca imel kdorkoli in kadarkoli. Kadar bi se v njem kopičila vsakršna navlaka: sovraštvo, zavist, nevoščljivost, lenoba, požrešnost, poželjivost, nečistost, opravljanje, jeza (in tako dalje). Takrat mi naredimo svoje telo za tržnico. Dobro bi bilo, da dopustimo Jezusu, da vstopi tudi v naša srca in izžene tisto, kar ne spada tja. Še bolje pa bi bilo, da sami vzamemo bič in počistimo svojo notranjost, da bo tako mogel v nas prebivati Jezus.

   Oklenimo se Kristusa, edinega pravega središča, in ga prosimo, naj ON postane os našega življenja.

   Povzeto po: https://portal.pridi.com/2023/11/08/9-november-podrite-ta-tempelj/

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Miro says:

     9. novembra, 2023 at 19:47

     PRAZNIK: POSVETITEV LATERANSKE BAZILIKE

     DANES SE SPOMINJAMO OBLETNICE POSVETITVE LATERANSKE BAZILIKE V RIMU, KI VELJA ZA PRVO IN PRVOTNO PAPEŽEVO STOLNICO.

     V Lateranu so papeži prebivali več stoletij, dokler se niso preselili v Vatikan. Še danes velja Lateran za sedež rimskega škofa – papeža.

     O PRAZNIKU …

     Po milanskem ediktu leta 313, s katerim je dal cesar Konstantin kristjanom v rimski državi svobodo, je papež Melkijad prejel lateransko palačo, v kateri je lahko prebival in zemljo ob njej, na kateri je začel graditi veličastno lateransko baziliko, posvečeno presvetemu Odrešeniku ali Janezu Krstniku ter Janezu Evangelistu. »Lateranska« se imenuje zato, ker so bile tamkajšnje stavbe prej last rimske rodbine Lateranov.

     Gradnjo lateranske bazilike je dokončal in posvetil papež sv. Silvester (314–335), in katerega rezidenca je postala. Sčasoma je postala stolnica v Rimu, sedež papežev kot rimskih škofov.

     Od 12. stoletja se je na Zahodu začelo praznovati posvetitev te nadbazilike, ki ji pravijo tudi »mati in glava vseh cerkva mesta Rim in vsega sveta«, kot piše na njenem pročelju. Tako velja lateranska bazilika za glavno cerkev vseh katoličanov, znamenje ljubezni ter edinosti s Petrovim stolom.

     V njej je bilo pet lateranskih koncilov.

     Lateranska bazilika je bila skozi zgodovino dograjena, njen današnji videz pa je iz 16. stoletja. Že od nekdaj pa je veljala za najimenitnejšo vseh cerkva v Rimu.

     Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/praznik-posvetitev-lateranske-bazilike/

     Odgovori
4. Miro says:

   8. novembra, 2023 at 12:48

   KDOR NE NOSI SVOJEGA KRIŽA IN NE HODI ZA MENOJ, NE MORE BITI MOJ UČENEC

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 14,25-33)

   Tisti čas so šle množice za Jezusom; obrnil se je ter jim rekel: »Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta in matere in žene in otrok in bratov in sester, vrh tega tudi svojega življenja, ne more biti moj učenec. Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec.

   Kdo namreč izmed vas, ki hoče zidati stolp, ne sede prej in ne preračuna stroškov, ali ima, da ga dozida; da bi se mu potem, ko bo postavil temelj in bi ne mogel dovršiti, ne začeli vsi, ki bi to videli, posmehovati in govoriti: ›Ta človek je začel zidati, pa ni mogel dovršiti.‹

   Ali kateri kralj, ki gre na vojsko zoper drugega kralja, ne sede prej in se ne posvetuje, če more z desetimi tisoči stopiti naproti njemu, ki prihaja nadenj z dvajsetimi tisoči? Če ne, pošlje, ko je oni še daleč, poslanstvo in prosi miru.

   Tako torej nobeden izmed vas, kateri se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE

   KDOR NE SOVRAŽI STARŠEV …

   Jezus ni konkurenca ljubezni do staršev, bratov, zakoncev, otrok! Še zdaleč ne, je pa podlaga, temelj vsakršne ljubezni. To lahko potrdi vsak, ki se resnično trudi, da bi njegova vera bila življenje. Bolj kot dopusti Jezusu, da vodi njegovo življenje, več je v njem ljubezni do soljudi, polnejše jih ljubi, lažje jim odpušča, bolj je prizanesljiv, bolj je usmiljen. To se ničkolikokrat pokaže v vsakdanjem življenju, zlasti, ko je ljubezen na preizkušnji, kar Jezus še posebej podčrta z besedami: »Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec.« Odločitev za Jezusa pomeni sprejeti vse, kar prinese življenje, ne samo lepih stvari; kadar pride križ, bi pa rekel: »Ne grem se več!« Človek, ki to stori, Jezusa ni imel resnično rad, ljubezen do njega ni bila nikakršen temelj, ampak le neke vrste okrasek. Žal je med kristjani tega veliko, namreč, da je vera okrasek, nekaj za zraven, nekaj, kar nam za praznike popestri življenje in prežene vsakdanjo sivino.

   Na koncu evangelija Jezus zato še enkrat izjavi: »Kdor se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.« Jezusova zahteva ne pozna kompromisa, kakor ne pozna kompromisa njegova žrtev na križu, kot pravi apostol Pavel: »Vzljubil nas je in je daroval sam sebe za nas.«

   Obširna raziskava o mišljenju mladih je pokazala, da jih večina želi v življenju nekaj narediti in delati tisto, kar jih veseli. Želja mladih, da bi se posvetili takšnemu delu, ki jih bo razveseljevalo, je dobra. Delati z veseljem ne pomeni zabave, ampak ljubezen, vedrino, s katero sprejemamo tudi težo življenja, ki se ji ni mogoče izogniti. Svoje delo je treba sprejeti v celoti. Vsako delo postane tudi križ. Naš križ, ki ga pridružimo Jezusovemu, pa je za tiste, ki verujemo, Božja moč in Božja modrost. Po križu nas tudi teža življenja lahko razveseljuje.

   Danes je na pohodu filozofija o človekovi lastni moči. Človek hoče imeti sam oblast nad življenjem. Ta filozofija ima geslo: »Živi iz lastne moči!« To je projekt brez Boga. Poskuša obvladati vso stvarnost. Sanja, da bo z lastnim naporom vzpostavila svet, iz katerega bo izločila vse negativno. V takem svetu pa naj bi postalo vse podvrženo človekovi lastni ustvarjalnosti, tudi njegovo življenje samo. Vse naj bi se dalo narediti z lastno močjo. To je zmota o možnosti dokončno odrešenega življenja zgolj na tem svetu in zgolj s sredstvi tega sveta. Vsak človek mora prej ali slej jasno spoznati, da je omejen in da ne obvladuje življenja z lastno močjo. Ta križ pa lahko pridružuje Jezusovemu in doživlja njegovo moč.

   Živeti križ, ki je Božja moč in modrost, zahteva od človeka odgovornost. Zato hodimo za Jezusom vsak s svojim križem in bodimo zvesti njegovi učenci!

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   https://portal.pridi.com/2023/11/07/8-november-kdor-ne-sovrazi-starsev/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
   Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

   Odgovori
   • Miro says:

     8. novembra, 2023 at 12:48

     SVETNIK DNEVA: BL. JANEZ DUNS SCOT, MARIJANSKI UČITELJ

     https://portal.pridi.com/dogodek/bl-janez-duns-scot-marijanski-ucitelj/

     Odgovori
5. Miro says:

   7. novembra, 2023 at 13:22

   VABILO NA PRAZNOVANJE

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 14,15-24)

   Tisti čas je rekel Jezusu nekdo izmed gostov: »Srečen, kdor bo obedoval v Božjem kraljestvu!« On mu je pa rekel: »Neki človek je napravljal veliko večerjo in jih je mnogo povabil. Ob času večerje je poslal svojega služabnika povabljenim povedat: ›Pridite, ker je že pripravljeno.‹ In začeli so se vsi hkrati izgovarjati. Prvi mu je rekel: ›Njivo sem kupil in jo moram iti pogledat; prosim te, imej me za opravičenega!‹ Drugi je rekel: ›Pet jarmov volov sem kupil in jih pojdem preskusit; prosim te, imej me za opravičenega!‹ In spet drug je rekel: ›Oženil sem se in zato ne morem priti.‹

   Služabnik se je vrnil in to sporočil svojemu gospodu. Tedaj se je hišni gospodar razsrdil in je rekel svojemu služabniku: ›Pojdi brž na ceste in ulice po mestu in pripelji semkaj uboge in pohabljene, slepe in kruljave!‹ Služabnik je rekel: ›Gospod, zgodilo se je, kar si naročil, pa je še prostor.‹ In gospod je rekel služabniku: ›Pojdi na pota in k ograjam in primoraj jih vstopiti, da se moja hiša napolni. Zakaj, povem vam, nobeden izmed onih povabljenih mož ne bo okusil moje večerje.‹«

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE

   Današnji evangeljski odlomek spet govori o Božjem velikodušnem klicu, tokrat k razkošni pojedini. Ponovno pa pričakuje, da bomo njegovo povabilo sprejeli. Povabilo na nas nalaga resnično odgovornost. Vendar je tako enostavno vzeti Božjo radodarnost za samoumevno in najdemo izgovore, da se ne odzovemo. Kar vprašajmo se: K čemu me Bog vabi na tej točki mojega življenja? Sem tako dober v iskanju izgovorov, da se ne odzovem na njegov klic? Sem odlašalec, ki svoj odziv prelagam na primernejši trenutek?

   Jezus nam sporoča, da si Bog želi praznovati veselo slavje z nami, s točno takimi kot smo, skupaj z vsemi našimi slabostmi, našimi nemočmi in z našimi ponavljajočimi neuspehi? Bog nas vabi, pa vendar nas nikoli ne sili. Božje povabilo je mišljeno kot darilo za naše odrešenje, če ga bomo sprejeli, pa je prepuščeno naši popolnoma osebni odločitvi. Iz tega je tudi razvidno, katere krščanske osebne drže nam želi približati ta svetopisemski odlomek – čuječnost za naše odločitve in zavest o odgovornosti, da s svojimi odločitvami in njihovimi posledicami sooblikujemo naše življenje in svet – v odrešenje ali v pogubo. Vprašanja za nas, ki odzvanjajo v tem svetopisemskem odlomku, se odkrivajo sama od sebe – kako odgovorimo na Božje povabilo? Katera opravičila nam pridejo na misel? Kaj nam je (bolj) pomembno? Za kaj si vzamemo čas? Na katerih svatbah želimo plesati? Glede na to, če temu klicu sledimo ali ne in če sledeč temu klicu naš odnos oblikujemo v skladu z Jezusovim sporočilom in dejanji, se bo to prepoznalo iz tega, kar izžarevamo. Kristjan je človek, v katerem gledamo Jezusa. Ko nas kdo opazuje, lahko v nas vidi Jezusa?

   Božja velikodušnost ni ovirana z našo malomarnostjo ali pomanjkanjem odziva. Mi smo velikokrat razočarani, ki je podobno gospodarjevemu v današnjem evangeliju, ko nihče ni imel časa, da bi se odzval povabilu. Podobne izkušnje ima marsikateri duhovnik, ko vabi na srečanja otroke, mlade ali odrasle, a se ti ne odzovejo. Končno bi najbrž vsak človek lahko povedal svojo izkušnjo, kako je bila njegova dobra volja zavrnjena, in tako izrazil eno temeljnih izkustev življenja, da je človeška ljubezen večkrat zavrnjena.

   S podobno bolečino zavrnjene ljubezni se srečuje gospodar v priliki današnjega evangelija. Povabljeni se niso zmenili za njegovo povabilo. Vse jim je bilo pomembnejše. Kar predstavljam si lahko izgovore, ki so jih navedli. Nekateri so zapisani. Ta je kupil vole, oni šel po kupčiji, a nobeden ni imel časa priti na svatbo. Tudi danes je eden najpogostejših izgovorov, ki jih navajamo in slišimo: »Nimam časa!«

   Izgovore bi razumeli, če bi gospodar vabil na delo, a vabi k lepi in prijetni stvari: na praznovanje. Gostija pa je v svetopisemski govorici več kot samo gostija. Kristus sam primerja nebeško kraljestvo z gostijo, saj je simbol sožitja, veselega druženja in spoštovanja vsakega udeleženca. A ljudje so gluhi za to vabilo! Kolikokrat slišim: »Gospod, nimamo časa za mašo! Veste, naš otrok ne more hoditi k verouku. Veste, krožki, odbojka, nogomet, flavta, orkester pa nastopi …« Pri malo večjih pravijo: »Ob nedeljah pa naj malo pospi, saj je ves utrujen od šole in zahtevnosti. Naj se naspi!«

   Za Boga ni časa. Vabilo na Gospodovo gostijo ostaja neodprto. Gospodar v priliki nas vabi tudi na nedeljsko praznovanje. Mu bomo kot družba in kot posamezniki prisluhnili? Bomo vzeli zares nedeljski počitek, ki omogoča praznovanje? Ali mu bomo kot ljudje v priliki odgovorili, da ne moremo priti, ker nimamo časa, in si tako nakopali pogubo?

   Sam vsak dan molim, da ne bi bil gluh za njegov klic, ampak da bi bil pripravljen velikodušno odgovoriti po svojih najboljših močeh. In to prosim tudi vas, molite, da bi slišali Njegov klic!

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   https://portal.pridi.com/2023/11/06/7-november-vabilo-na-praznovanje/

   Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Miro says:

     7. novembra, 2023 at 13:23

     SVETNIK DNEVA: SV. VILIBRORD

     https://portal.pridi.com/dogodek/sv-vilibrord-kot-otrok-darovan-samostanu/

     Odgovori
6. Miro says:

   6. novembra, 2023 at 14:15

   POVABI UBOGE, POHABLJENE …

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 14,12-14)

   Jezus je tistemu, ki ga je povabil, govoril: »Kadar prirejaš kosilo ali večerjo, ne vabi ne prijateljev ne bratov ne sorodnikov ne bogatih sosedov, da te morda tudi oni ne povabijo in ti povrnejo. Nasprotno, kadar prirejaš gostijo, povabi uboge, pohabljene, hrome, slepe, in blagor tebi, ker ti ne morejo povrniti; povrnjeno ti bo namreč ob vstajenju pravičnih.«

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE

   »POVABI UBOGE, POHABLJENE, HROME, SLEPE, IN BLAGOR TEBI, KER TI NE MOREJO POVRNITI.«

   Povabljenec, ki išče zase pomemben prostor, se v resnici hoče delati pomembnega pred drugimi. Sploh ne misli na tistega, ki ga je povabil, ali na to, da bi si želel domačnosti z gostiteljem. Če torej na obed povabimo svoje prijatelje, ki so nam enaki, ne presežemo svojega interesa, da bi tudi nas povabili in nam s tem dali javno priznanje, ki ga hočemo. Na ta način si med seboj delimo svojo namišljeno veličino. S tem smo zgrešili globino in lepoto življenja. Ne dojamemo tega, kar je v življenju zares v igri. Le ponižnost nam omogoči dojeti, kaj je resnično pomembno. Ponižnost ni v tem, da se delam majhnega zato, da bi me priznali in pred vsemi drugimi povišali ali pohvalili. Ponižnost je v tem, da prepoznam, da me je Bog povabil v življenje za nekaj tako velikega, da se čutim nevrednega tega povabila. Ne delam se majhnega sedaj, da bi me potem poveličevali, ampak sem majhen zato, ker je prejeti dar tako neskončno velik in me presega. Ponižnost je v tem, da dojamem veličino tistega, ki me je na gostijo življenja povabil. Bolj se počutim majhnega, bolj bom dojel veličino njega, ki me vabi. Ta drža odpre nebeška vrata. Duši pritegne nebeške darove življenja v izobilju, katerega podoba je gostija. Ko življenja nič več ne gradimo na kakršnem koli nasprotovanju do drugih, tedaj je že trdno zasidrano v domačnosti in zaupnosti z Njim, ki nam ga je podaril. Zaznavamo njegovo skrivnost in se počutimo majhni, zelo majhni.

   Zato nas bogoslužje ne vabi, naj prosimo, da bi se naučili ponižnosti, kakor da je ena izmed kreposti. Vabi nas, naj prosimo, da bi se naučili tako močno zaznavati veličino Božje skrivnosti, ki nam je dana v Jezusu, da bomo zaničevali vsako drugo stvar ali svojo namišljeno veličino. Čudna, a zelo zdrava evangeljska posledica takšne drže je, da nas bo manj skrbelo za lastno veličino, bolj pa nam bo pri srcu veličina vseh. Kajti ponižen in pravičen je, kdor se veseli darov, ki jih Bog daje vsem. Ponižen in pravičen je, kdor se skupaj z Bogom veseli za uboge in grešnike. Jezus nam ne daje nekaj nasvetov o lepem obnašanju, temveč govori o tem, kako naj živimo, da bomo dobro sprejeti pri Bogu, na Njegovi gostiji. Živimo in obnašamo naj se tako, da bomo dosegli večno gostijo. Življenje v času je priprava za večnost in bo štelo v večnosti.

   Pri Bogu ni pomemben človekov družbeni položaj, najpomembnejši je odnos ljubezni z Bogom in da vsak človek prepozna Njegovo veličino in vsemogočnost.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   https://portal.pridi.com/2023/11/05/6-november-povabi-uboge-pohabljene/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
   Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

   Odgovori
   • Miro says:

     6. novembra, 2023 at 14:16

     SVETNIK DNEVA

     SVETI LENART, ZAVETNIK ŽIVINE IN KMETOV

     https://portal.pridi.com/dogodek/sv-lenart-priprosnjik-proti-dusevnim-boleznim/

     Sv. Lenart, prosi za nas!

     Odgovori
7. Miro says:

   5. novembra, 2023 at 13:58

   SVETI OČE: NE DVOLIČNOST, AMPAK VERODOSTOJNE PRIČE EVANGELIJA

   »Dragi bratje in sestre, dober dan! V evangeliju današnjega bogoslužja slišimo nekatere Jezusove besede, ki se tičejo pismoukov in farizejev, torej verskih voditeljev ljudstva«. S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 31. nedeljo med letom.

   Papež Frančišek

   Za te voditelje Jezus uporablja zelo ostre besede, »govorijo namreč, pa ne delajo« (Mt 23,3) in »vsa svoja dela opravljajo zato, da bi jih ljudje videli« (v. 5). Jezus pravi, da govorijo, pa ne delajo in vse kar delajo, delajo zato, da bi jih ljudje videli. Zaustavimo se pri teh dveh vidikih: razdalja med reči in delati ter zatem o primatu zunanjega nad notranjim.

   Razdalja med reči in delati. Tem učiteljem Izraela, ki si domišljajo, da učijo druge Božjo Besedo in da so spoštovani kot vplivneži Templja, Jezus očita dvoličnost njihovega življenja, saj pridigajo eno, živijo pa drugo. Te Jezusove besede prikličejo tiste prerokov, zlasti Izaija: »Ker mi to ljudstvo prihaja naproti le s svojimi usti in me časti le s svojimi ustnicami, medtem ko je njegovo srce daleč od mene« (Iz 29,13). Nevarnost, nad katero je potrebno biti čuječi, je dvoličnost srca. Tudi mi imamo to dvoličnost srca. S to dvoličnostjo postavimo v nevarnost pristnost našega pričevanja in svojo verodostojnost kot človeka in kot kristjana.

   Tudi mi čutimo zaradi naše krhkosti neko razdaljo med reči in delati, vendar je nekaj drugega imeti dvojno srce, živeti »z eno nogo v dveh čevljih«, ne da bi zaznali problem. Še zlasti, ko smo poklicani, v življenju, v družbi ali v Cerkvi sprejeti odgovorno vlogo, se moramo spomniti tega: nobene dvoličnosti! Za duhovnika, pastoralnega delavca, politika, učitelja ali starša velja vedno to pravilo: to, kar rečeš, kar pridigaš drugim, si prizadevaj, da boš prvi to živel. Da bi bili zaupanja vredni učitelji, moramo najprej biti verodostojne priče.

   Drugi vidik pride kot posledica prvega: primat zunanjega nad notranjim. Dejansko so bili, potem ko so živeli dvoličnost, pismouki in farizeji zaskrbljeni s tem in so morali skriti svojo nedoslednost, da bi rešili svoje zunanje spoštovanje. V resnici, če bi ljudje vedeli, kaj je v resnici v njihovih srcih, bi osramočeni izgubili vso svojo kredibilnost. Zaradi tega delajo dela, s katerimi se zdijo pravični, da bi »rešili obraz« kot se temu reče. Šminka je zelo pogosta, šminkajo si obraz, šminkajo si življenje, šminkajo si srce. Ti našminkani ljudje ne znajo živeti resnico. Večkrat imamo tudi mi to skušnjavo po dvoličnosti.

   Bratje in sestre, ko sprejemamo ta Jezusov opomin, se vprašajmo tudi mi: se trudimo udejanjiti to kar pridigamo, ali pa živimo v dvoličnosti, ko rečemo eno, delamo pa drugo? Nas skrbi samo to, da bomo na zunaj izgledali brezgrešne, našminkane ali pa z iskrenostjo srca skrbimo za svoje notranje življenje?

   Obrnimo se na Sveto Devico, na njo, ki je z neokrnjenostjo in ponižnostjo srca živela po Božji volji, naj nam pomaga postati verodostojne priče evangelija.

   Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-11/papez-francisek-ne-dvolicnost-ampak-verodostojne-price.html

   Odgovori
8. Miro says:

   5. novembra, 2023 at 11:23

   KDOR SE BO POVIŠEVAL, BO PONIŽAN, IN KDOR SE BO PONIŽEVAL, BO POVIŠAN

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 23,1-12)

   Tedaj je Jezus spregovóril množicam in svojim učencem: »Mojzesov stol so zasedli pismouki in farizeji. Delajte vse in se držite vsega, kar vam rečejo, po njihovih delih pa se ne ravnajte; govorijo namreč, pa ne delajo. Vežejo težka in neznosna bremena in jih nalagajo ljudem na rame, sami pa jih še s prstom nočejo premakníti. Vsa svoja dela opravljajo zato, da bi jih ljudje videli. Napravljajo si širše molitvene jermene in podaljšujejo robove na obleki. Radi imajo častno mesto na gostijah, prve sedeže v shodnicah, pozdrave na trgih in da jim ljudje pravijo ›učitelj‹.

   Vi pa si ne pravite ›učitelj‹, kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje. Tudi na zemlji nikomur ne pravite ›oče‹, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi si ne pravite ›vodnik‹, kajti eden je vaš Vodnik, Kristus. Največji med vami naj bo vaš strežnik. Kdor se bo poviševal, bo ponižan, in kdor se bo poniževal, bo povišan.«

   MOLIMO:

   Gospod Bog, pomagaj nam,
   da se naučimo iskrene ponižnosti,
   kajti bolj ko smo ponižni, bližje smo tebi.
   Želimo služiti bratom in sestram zaradi tebe.
   Naj to služenje navdihujeta
   velika ponižnost in ljubezen!
   Kadar bomo čutili,
   da moramo biti odločni,
   naj ostanemo ponižni in ljubeznivi.
   Opogumi nas,
   da bomo prav uporabljali talente,
   ki si nam jih podaril.
   Naj to delamo s hvaležnim srcem,
   v zavesti, da smo jih prejeli od tebe.
   Naj postanemo vedno bolj podobni tebi,
   ki si »krotak in v srcu ponižen«.

   (Ognjišče)

   Odgovori
   • Miro says:

     5. novembra, 2023 at 11:25

     DANES GODUJETA SV. ZAHARIJA IN ELIZABETA, STARŠA JANEZA KRSTNIKA

     https://portal.pridi.com/dogodek/sv-zaharija-in-elizabeta-starsa-janeza-krstnika/

     Odgovori
9. Miro says:

   5. novembra, 2023 at 11:20

   ZAHVALNA NEDELJA – BODIMO HVALEŽNI – JESEN JE LEPA PODOBA BOGA. ČUDOVITA, BOGATA IN RADODARNA. O, DA BI JI BILI PODOBNI

   Te dni pospravljamo še zadnje pridelke tega rodovitnega leta. V naših shrambah so police polne najrazličnejših marmelad, kompotov, kislih in posušenih shrankov … In včasih se verjetno utrujeno zalotimo, da imamo vsega dovolj in da ob obilju čutimo še najmanj tistega, kar bi morali – hvaležnosti.

   Tako samoumevno je, da stvari imamo. Ko se sprehajaš ponekod po podeželju, ležijo in gnijejo pod drevesi sadeži, ki jih nihče ne pobira, ki nikogar ne razveseljujejo. Postalo je samoumevno, da imamo raje kakovostno sicer vprašljive sadeže, ki pa so svetleči in enaki po velikosti. Če taki ne rastejo pred našim nosom, jih dobimo tako, da pač obiščemo trgovino. Pa ni samoumevno. Ne obilje pridelkov in ne polne police v trgovini. Vse je dar. Tudi v mojem in tvojem življenju.

   Bodimo hvaležni. Najprej samemu sebi. Vem, sliši se čudno, pa vendarle. Moja glava in moje srce želijo opravljati določene aktivnosti, ki pa bi bile popolnoma nemogoče, če ne bi moje telo zmoglo pri tem sodelovati. Vidim, hodim, govorim, objemam … Kako hvaležen sem lahko svoji dovršenosti, se zavem le občasno, ko sem v stiku s kom, ki mu telesne omejitve preprečujejo, da bi počel vse tako, kot bi si želel. Bogu sem hvaležen, da me preko teh ljudi spomni, kako obdarovan sem.

   Bodimo hvaležni drugim. Včasih mi kdo pove, da sem v njegovem življenju v kakšni točki odigral pomembno vlogo in da mi je hvaležen za to. Zanimivo se mi zdi, da se to velikokrat zgodi, ne da bi se tega zavedal ali se posebej trudil za to. Kot bi Bog na konico svoje roke pripel – mene.

   Počutimo se lahko izredno obdarovani. Imamo nekaj čudovitih ljudi, s katerimi gremo skozi življenje in zelo smo hvaležni zanje. Poleg sorodnikov so tukaj prijatelji, ki imajo v našem življenju najrazličnejše vloge. Mnogi nam pomagajo z molitvijo v stiski, nekateri pomagajo tudi materialno, ko se kaj zalomi, spet drugi so tisti, s katerimi si delimo življenjsko filozofijo v zvezi z načinom življenja, kamor je všteto vse, od vzgoje otrok, odnosa do narave, zdravega načina življenja idr. Prav vsak k našemu zadovoljstvu z življenjem doprinaša svoj kamenček.

   Če prav pozorno pogledamo, nam ničesar ne manjka. Finančno smo morda na kratko, pa vendarle gre. Siti smo, toplo nam je, lahko si privoščimo dopust pa tu in tam kakšen izlet, oblečeni smo čisto solidno, čeprav ne zamenjamo celotne garderobe vsako sezono. Hvaležni smo vsem, ki nas občasno oskrbijo s kakšnim oblačilom iz druge roke in z veseljem stvari, ki nam ne ustrezajo, damo naprej. Stvari se trudimo paziti in z njimi varčevati. Jasno nam je, da če bomo pazili na osnovne stvari, bo več ostalo za priboljške.

   Pravzaprav sem vedno bolj prepričan, da s tem, ko ne moremo imeti vsega, otrokom podelimo neizmerno doto. Doto pričakovanja, hrepenenja ter nazadnje hvaležnosti in veselja nad prejetim.

   Včasih ob večerih v temi ležim na blazini in razmišljam o tem, kako me je Bog obdaroval. Obdaroval z Ljubeznijo, ki me objema preko mojih dragih, obdaroval z Lepoto, ki me pozdravi že s pogledom skozi okno, obdaroval z iskreno Zaupljivostjo, ki sije iz oči otrok, obdaroval z Dobroto, ki mi jo trosijo celo neznani, mimoidoči ljudje.

   Hvaležen sem za vsa navidezna naključja in čudežne ureditve težav. Hvaležen pa sem tudi za vse ovire, preko katerih plezam z velikim naporom ali pa jim moram priznati celo premoč. Delajo me namreč boljšega, trdnejšega, prizanesljivejšega do drugih, bolj razumevajočega.

   Jesen je lepa podoba Boga. Čudovita, bogata in radodarna. O, da bi ji bili podobni.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   https://portal.pridi.com/2023/11/04/5-november-zahvalna-nedelja/

   Odgovori
10. Miro says:

    5. novembra, 2023 at 8:24

    ZAHVALNA NEDELJA

    V CERKVI V SLOVENIJI ZAHVALNO NEDELJO VSAKO LETO OBHAJAMO NA NEDELJO PO PRAZNIKU VSEH SVETIH. LETOS BO TO 5. NOVEMBRA.

    Praznik zahvale so poznala že starodavna ljudstva, ki so v znamenje zahvale in prošnje za blagoslov darovala ječmenove snope, poljedelska ljudstva pa so darovala enoletno jagnje. Z nastopom judovstva oziroma z izhodom judovskega ljudstva iz egiptovske sužnosti je zahvala dobila bogoslužni in odrešenjski pomen. Judje se tega dogodka spominjajo ob šotorskem prazniku (prim. 5 Mz 16,13–15 in 4 Mz 29,35–39).

    Praznik zahvale je dan hvaležnosti in zahvaljevanja, vendar ne le za letino in pridelke, ki jih je dala narava, ampak tudi za druge darove, npr. za spoznanje, svobodo, dobroto, dom, čas, vero. Zahvala zajema vse naše življenje – vse, kar smo in kar imamo. Cerkev z opozarjanjem na pomen zahvale in hvaležnosti Bogu, stvarstvu in ljudem prebuja in krepi osnovno razsežnost medsebojnih odnosov in jim daje novo kakovost. Najvišja oblika zahvale za kristjane je daritev svete maše, kjer se Bogu Očetu zahvaljujemo za vse, kar nam je podarjeno. Sveta maša je prošnja in zahvala ob enem, zato je praznovanje zahvalne nedelje povezano z bogoslužnim obredom.

    Zahvala bližnjemu pomeni utrjevanje dobrih vezi in graditev občestva. Hvaležnost Bogu spominja na Darovalca dobrega.

    Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/zahvalna-nedelja-2014

    Odgovori
    • Miro says:

      5. novembra, 2023 at 8:36

      DANAŠNJA ZAHVALNA NEDELJA je lepa priložnost, da se
      GOSPODU BOGU zahvaljujemo za podarjene darove za dušo
      in telo, pa tudi za darove v naravi. BOGU HVALA za …

      HVALA TI, BOŽJA LJUBEZEN

      Hvala ti, Božja ljubezen,
      za sonce, ki daje življenje,
      za luno, ki določa čas,
      za zvezde, ki razsvetljujejo noč.
      Hvala ti, Božja ljubezen,
      za veter, ki vse premika,
      za vodo, ki daje kliti in rasti.
      Hvala ti, Božja ljubezen,
      za ogenj, ki naredi jed okusno,
      za zemljo, ki nam daje,
      kar potrebujemo za življenje.
      Hvala ti, Božja ljubezen,
      za ljudi, s katerimi sedimo pri mizi,
      za življenje, ki si ga podarjamo.
      Hvala ti, Božja ljubezen!

      (Anton Rotzetter)

      Odgovori
      • Miro says:

        5. novembra, 2023 at 8:43

        Največja zahvala pa za DAROVALCA – GOSPODA JEZUSA, ki se za naše odrešenje
        daruje na križu, kar se spominjamo in podoživljamo pri obhajanju svete maše.

        Odgovori