Članki za dušo

Posted on 10. marca, 2020 by Administrator

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

14.977 Responses to Članki za dušo

← Older Comments
Newer Comments →
  1. Miro says:
    18. novembra, 2023 at 9:47

    PRILIKA O TEM, KAKO JE TREBA VEDNO MOLITI IN SE NE NAVELIČATI

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 18,1-8)

    Tisti čas je Jezus povedal svojim učencem priliko, kako morajo vedno moliti in se ne naveličati. Rekel je: »V nekem mestu je bil sodnik, ki se ni bal Boga in se ni menil za človeka. In v tistem mestu je bila tudi vdova, ki je prihajala k njemu in ga prosila: ›Pomagaj mi do pravice proti mojemu nasprotniku.‹ Dolgo ni hôtel, potem pa je rekel sam pri sebi: ›Čeprav se ne bojim Boga in se ne menim za človeka, bom tej vdovi, ker me nadleguje, vendarle pomagal do pravice, da me ne bo kar naprej hodila nadlegovat.‹«

    In Gospod je rekel: »Poslušajte, kaj pravi krivični sodnik! Pa Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu? Bo mar odlašal? Povem vam: Hitro jim bo pomagal do pravice. Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    SODNIK IN VDOVA – ZGLED MOLITVE

    Za dober zgled vztrajne molitve Jezus postavi neko vdovo, ki se bori proti krivici v svojem življenju. Je nekakšen protestnik proti krivicam v družbi. Ona ve, da je nekaj narobe in ji za to ni vseeno. Ni ji vseeno!

    Jezus zahteva vztrajno molitev. Vztrajna molitev pomeni, da je trdna, redna, dolgotrajna. Ta poudarek prihaja od Jezusa samega, ki je pripovedoval priliko o nadležni vdovi prav zato, da bi nam vcepil v glavo, da je treba »vedno moliti in se ne naveličati«

    »Neprenehoma« oz. vztrajno moliti pomeni predvsem biti zvest času, ki sem si ga določil za molitev, da je zlahka ne prelagam na kasneje. Pomeni tudi od časa do časa poživiti stik z Bogom s pomočjo kratkih molitvenih vzdihov k Bogu, »ki so kakor izstreljene puščice«. Danes veliko ljudi izkuša nenehno molitev prav s pomočjo mirnega in tihega ponavljanja kratkega vzklika ali pa le Jezusovega imena.

    Toda naše razmišljanje o molitvi bi bilo nepopolno, če ne bi vsaj nekaj majhne pozornosti namenili evangeljskemu odlomku. Rekel sem, da nas Jezus v tem odlomku ne poučuje o molitvi z besedami, ampak z dejanji, ko nam v živo pokaže, kako je potrebno moliti. Njegova molitev je nepremagljivi vrh sleherne molitve.

    Ves temeljni nauk je tukaj. Dejansko se vse Jezusove molitve, ki jih najdemo v evangelijih, začenjajo s sinovskim vzklikom, Aba! – Oče. Tukaj odpade vsak občutek hlapčevanja, ki ga v človeški govorici zlahka pridenemo besedi molitev. Sv. Pavel piše: »Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: ‘Aba, Oče!’«

    Pa ne samo to. Jezus nas ne uči le, s kakšnim duhom naj molimo, ampak tudi, za kaj naj molimo. Pokaže nam, kaj naj bi bila velika skrb kristjana, ki moli: poveličevanje Boga. »Jaz sem te poveličal na zemlji … Razodel sem tvoje ime ljudem.« Tudi v Očenašu nas uči moliti: najprej naj bo posvečeno Božje ime, naj pride njegovo kraljestvo, naj se zgodi njegova volja in šele v drugem delu nas uči prositi za vsakdanji kruh in vse druge stvari, ki jih potrebujemo. »Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo«.

    Krščanska molitev ne sme biti usmerjena na nas same, ampak na Boga; v njenem središču mora biti Bog, ne človek. Čudovit zgled nam dajo apostoli, ki so takoj po prejemu Svetega Duha, ki jih je gotovo navdihoval, začeli v različnih jezikih oznanjati »velika Božja dela«. Tudi naša molitev bi si morala privzeti tega duha širine, morala bi si nadeti krila, ne pa se plaziti po tleh med materialnimi potrebami in vsakdanjo tesnobo. Polni zaupanja moramo reči z besedami psalma: »Gospod je moja luč in moja rešitev, koga bi se bal?«

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/11/17/18-november-sodnik-in-vdova-zgled-molitve/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  2. Miro says:
    18. novembra, 2023 at 9:45

    PAPEŽ FRANČIŠEK O TREH VIDIKIH SVETOSTI

    S svetim očetom so se v četrtek, 16. novembra 2023, srečali udeleženci tridnevnega simpozija
    z naslovom »SKUPNOSTNA RAZSEŽNOST SVETOSTI«, ki ga je organiziral Dikasterij za zadeve
    svetnikov. Papež Frančišek je v svojem nagovoru razmišljal O TREH VIDIKIH SVETOSTI:
    svetost, ki združuje, družinska svetost ter mučeniška svetost.

    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-11/papez-francisek-o-treh-vidikih-svetosti.html

    Odgovori
  3. Miro says:
    17. novembra, 2023 at 10:21

    NOETOV IN LOTOV ČAS

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 17,26-37)

    Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Kakor je bilo v Noetovih dneh, tako bo tudi v dneh Sina človekovega: jedli so in pili, se ženili in se možile, do dneva, ko je šel Noe v ladjo: in prišel je potop in pokončal vse. Podobno bo, kakor je bilo v Lotovih dneh: jedli so in pili, kupovali in prodajali, sadili in zidali; tisti dan, ko je šel Lot iz Sodome, pa je dežilo ogenj in žveplo izpod neba in pokončalo vse. Prav tako bo tisti dan, ko se bo razodel Sin človekov.

    Kdor bo tisti dan na strehi, njegove stvari pa v hiši, naj ne hodi dol ponje; prav tako naj se ne vrača, kdor bo na polju. Spominjajte so Lotove žene. Kdor koli bo skušal svoje življenje rešiti, ga bo izgubil, in kdor koli ga bo izgubil, ga bo rešil.

    Povem vam: tisto noč bosta dva na eni postelji; eden bo sprejet, drugi zavržen. Dve bosta skupaj mleli; ena bo sprejeta, druga zavržena. Dva bosta na polju; eden bo sprejet, drugi zavržen. In spregovorili so ter mu rekli: »Kje bo to, Gospod?« On jim je pa rekel: »Kjer bo mrtvo truplo, tam se bodo zbrali tudi jastrebi.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Nič ni tako bežno kakor čas. Tudi pokvarjena ura ne more ustaviti časa. Če želimo ali ne, času se moramo vdati, tudi poslednjemu, ki pa ga ne želimo priznati, ker nočemo vanj verjeti.

    Niti dober ne slab človek ne more ubežati poslednjemu času, po njem se moramo ravnati, kajti poslednji čas se ne bo ravnal po nas.

    Poslednji čas nima nič opraviti z zastraševanjem, ampak je preprosto čas, ki bo prišel. Ne vem, čemu se ljudje bojimo poslednjega časa, kajti vsakemu, ki ima poravnan odnos z Bogom, obljublja prehod v novi čas, v nebeško večnost.

    V obdobju prehoda poslednjega časa bo človeštvo pretreseno z vojnami in naravnimi katastrofami, z brezbožnostjo in krivimi preroki, da se bo ločilo zrno od plevela.

    Tudi v Noetovem času je obstajal poslednji čas, ravno tako je v času Sodome in Gomore obstajal poslednji čas. Vendar oba poslednja časa, Noetov in Lotov, sta imela nekaj skupnega: ljudje niso verjeli v poslednji čas – tako kot tudi danes ne verjamejo.

    Noe je s težavo spravil lastno družino v barko, kajti v barki so morali biti že sedem dni pred prvo kapljo dežja. Noetu sploh ni bilo preprosto svoji ženi in svojim trem sinovom Semu, Hamu in Jafetu in njihovim ženam pojasniti, kaj se dogaja, kajti dokazov za svojo teorijo o potopu v rokah ni imel. Tudi danes je tako! Jezus pravi v Matejevem evangeliju 24,37-38: “Kakršni so bili namreč Noetovi dnevi, tako bo tudi ob prihodu Sina človekovega. Kakor so namreč v tistih dneh pred potopom jedli in pili, se ženili in se možile do dne, ko je šel Noe v ladjo, in niso spoznali, dokler ni prišel potop in vseh odnesel …”

    Dobro si lahko predstavljam, kako se je Noetova družina razburjala, zakaj morajo biti tako drugačni kot oni vsi tam zunaj. Vendar Noe se je obrnil samo na Boga in ne na svet zunaj. Zato se ne smemo primerjati s svetom, ampak delati to, kar od nas zahteva Bog.

    Ne vem več, ali tudi danes živimo v Noetovem času ali se nahajamo bolj v času Sodome in Gomore? Ni nam treba biti posebno kreposten, da bi uvideli, da perverznost presega meje. Če se perverznost razglaša za normalno in če tistega, ki perverzno označi za perverzno, postavijo pred sodišče, potem smo natanko v Sodomi in Gomori, takrat ko so napadli Lota in ga obdolžili kršitve mestnega miru, ker je želel svoje obiskovalce zaščititi pred perverznim zalezovanjem.

    Ko so bili na begu, se je Lotova žena ozrla. Tega ni naredila iz radovednosti, da bi videla dimne oblake Sodome in Gomore, ampak je bila v njej še nezavedna želja po starem svetu, kjer je bilo vse dovoljeno. Čeprav bi moral Lot v Sodomi in Gomori oznanjati Abrahamovega Boga, je postal eden tistih, ki se je rešil po Abrahamovem intenzivnem posredovanju. Lotovo življenje v Sodomi in Gomori je obviselo v njegovi duši.

    Sedaj pa je na nas, ali Bogu verjamemo ali ne, in ali se pustimo rešiti kakor Noe in Lot.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/11/16/17-november-noetov-in-lotov-cas/

    Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!

    Odgovori
  4. Miro says:
    16. novembra, 2023 at 12:09

    KDAJ BO PRIŠLO BOŽJE KRALJESTVO?

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 17,20-25)

    Ko so farizeji vprašali Jezusa, kdaj pride Božje kraljestvo, jim je odgovoril: »Božje kraljestvo ne pride tako, da bi zbujalo pozornost, tudi ne bodo govorili: ›Glej, tu je!‹ ali ›Tam je!‹ Zakaj, glejte, Božje kraljestvo je med vami.« Učencem pa je rekel: »Pridejo dnevi, ko boste želeli videti enega izmed dni Sina človekovega, pa ga ne boste videli. In porekó vam: ›Glejte, tukaj je, glejte, tam je.‹ Ne hodite in ne begajte za njim! Kajti kakor blisk, ko se zabliska, posveti od enega konca neba do drugega, tako bo Sin človekov na svoj dan. Poprej pa mora veliko trpeti in biti zavržen po tem rodu.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Kako najti Božje kraljestvo? Vsak od nas ima posebno pot. Za nekoga je srečanje z Jezusom dolgo pričakovano, želeno in iskano. Drugim se zgodi nenadoma, skoraj po naključju. To nas spominja, da se Bog vsekakor pusti srečati, saj je on tisti, ki se prvi želi srečati z nami in je prvi, ki išče, da bi nas srečal. Prišel je namreč, da bi bil ‘Bog z nami’. In Jezus je med nami, danes je tu. On je, ki nas išče in se pusti najti tudi tistemu, ki ga ne išče. On je, ki nas išče in se pusti najti. Včasih se pusti najti na nenavadnih krajih in v nepričakovanih trenutkih. Ko pa najdemo Jezusa, smo očarani, prevzeti in z veseljem opustimo naš običajen, včasih pust in brezvoljen način življenja, da objamemo evangelij in se pustimo voditi novi logiki ljubezni ter ponižnemu in nesebičnemu služenju.

    Ne zadostuje navdušenje, veselje nad odkritim. Potrebno je postaviti Boga v svojem življenju na prvo mesto, ga imeti rajši od vsega. Dati prvo mesto Bogu pomeni, imeti pogum reči ‘ne’ zlu, ‘ne’ nasilju, ‘ne’ oblastnosti, da bi živeli življenje v služenju drugim. Ko nekdo odkrije Boga, resničen zaklad, opusti sebičen način življenja in si začne prizadevati, da bi z drugimi delil karitativno ljubezen, ki prihaja od Boga. Kdor postane Božji prijatelj ima rad brate in sestre, si prizadeva ohranjati njihovo življenje in zdravje tudi tako, da spoštuje okolje in naravo.

    Lahko pa rečem, da kjer je Jezus, tam je upanje, kjer je Jezus se bratje imajo radi in si prizadevajo ohranjati njihova življenja, njihovo zdravje in sicer tudi tako, da varujejo okolje in naravo. In to Jezusovo upanje je tisto, ki nikoli ne razočara.

    Vsi moramo biti služabniki resnice ter sprejeti v kateri koli okoliščini evangeljski način življenja, ki se razodeva v darovanju samega sebe ter v pozornosti do revnega in zavrženega. Posvetiti se ubogemu in zavrženemu! To je Božje kraljestvo.

    Veselje evangelija je napolnilo srce in življenje tistih, ki so se srečali z Jezusom. Tisti, ki se mu pustijo rešiti, so osvobojeni greha, žalosti, notranje praznine, osamljenosti. Z Jezusom Kristusom se vedno rodi in ponovno rodi veselje. To je veselje vsakega od nas, ko odkrijemo Jezusovo tolažečo bližino in prisotnost v našem življenju. Navzočnost, ki nam spremeni srce in nas odpre za potrebe in sprejem bratov in sester, še posebej najbolj slabotnih.

    Molimo na priprošnjo Device Marije, da bi vsakdo od nas znal pričevati tako z besedami kot z vsakdanjimi dejanji veselje, da je našel zaklad Božjega kraljestva, torej ljubezen, ki nam jo je Oče daroval po Jezusu.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/11/15/16-november-kdaj-bo-prislo-bozje-kraljestvo/

    Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

    Odgovori
  5. Miro says:
    16. novembra, 2023 at 9:52

    KATEHEZA MED SPLOŠNO AVDIENCO: EVANGELIJ JE VESELO OZNANILO

    KOT JE DEJAL SVETI OČE MED SPLOŠNO AVDIENCO V SREDO, 15. NOVEMBRA, JE EVANGELIJ
    OZNANILO VESELJA IN GA JE TOREJ TREBA OZNANJATI Z DRŽO VESELJA, KI PA IZVIRA IZ
    OSEBNEGA SREČANJA Z VSTALIM JEZUSOM. DANAŠNJI ČLOVEK IN DRUŽBA POTREBUJETA
    JEZUSA. VESELJE EVANGELIJA NAPOLNI SRCE IN CELOTNO ŽIVLJENJE VSEH, KI SE Z NJIM
    SREČAJO.

    Več o tem na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-11/kateheza-med-splosno-avdienco-evangelij-je-veselo-oznanilo.html

    Odgovori
  6. Miro says:
    15. novembra, 2023 at 11:52

    HVALEŽNOST OZDRAVLJENEGA GOBAVCA

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 17,11-19)

    Ko je Jezus potoval v Jeruzalem, je šel po sredi med Samarijo in Galilejo. Ko je prihajal v neko vas, mu je prišlo nasproti deset gobavih mož, ki so se ustavili od daleč in so povzdignili glas ter rekli: »Jezus, učenik, usmili se nas!« Ko jih je zagledal, jim je rekel: »Pojdite in pokažite se duhovnikom!« In med potjo so bili očiščeni.

    Eden izmed njih pa se je vrnil, ko je videl, da je ozdravljen, in je z velikim glasom slavil Boga; in padel je na obraz pred njegove noge ter se mu zahvaljeval: in ta je bil Samarijan. Jezus pa je spregovoril: »Ali ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali se niso našli drugi, da bi se vrnili in dali čast Bogu, razen tega tujca?« In rekel mu je: »Vstani in pojdi, tvoja vera te je rešila.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    »Nečist, nečist!«, tako so morali vpiti pred seboj gobavci, da bi zdravega človeka opozorili pred možnostjo okužbe. Gobavci so bili tako rekoč živi mrtveci. Morali so nositi pretrgana oblačila, imeti razmršene lase in si zakrivati usta. Bili so izključeni iz družbe, prikrajšani za medčloveške odnose. Morda je kdo od teh desetih gobavcev iz evangelija že pet, deset ali dvajset let hrepenel po tem, da bi spet lahko objel svojo družino, bil s prijatelji ali šel v Jeruzalem molit v tempelj, kot to počno zdravi Judje.

    Sedaj se jim odpira kanček upanja, rešilna bilka, da bi spet zaživeli normalno življenje. Slišali so namreč o Jezusu, ki je ozdravil že mnogo bolnikov. Morda bo tudi njih.

    Jezus pa … pošlje jih k duhovniku v Jeruzalem. Duhovnik je bil namreč tisti, ki je po postavi imel dolžnost, da razglasi tiste, ki jih je prizadela gobavost za nečiste in tiste, ki so se pozdravili gobavosti za čiste, ter da zanje opravi spravno daritev.

    Po tem dogodku pa nastane med njimi razlika. Devet jih nadaljuje pot, da bi se pokazali duhovniku. Pa saj to jim je Jezus vendarle naročil in to zahteva tudi postava. Poleg tega so imeli pred očmi življenje, ki jih je čakalo, vsa ta leta bolezni in izolacije, ki si jih želijo sedaj čim prej nadoknaditi. Zato hitijo k duhovniku, da jih razglasi za čiste.

    Eden od njih pa se vrne takoj ko ozdravi. Bil je Samarijan in mu za judovske predpise morda ni bilo toliko mar. Njegova hvaležnost se zato obrne k izviru njegove ozdravitve, k srečanju z Jezusom, po katerem Bog rešuje. Hvalil in slavil je Boga in se vrgel na tla pred Jezusa v znamenje popolne predanosti in češčenja.

    Devet ozdravljenih gobavcev se je zahvalilo preko obreda v templju, eden pa preko srečanja z živim Bogom, z Bogom, ki rešuje! Oni so bili ozdravljeni in spet vključeni v normalno življenje, ta pa je bil ozdravljen in rešen, ker ga je hvaležnost za ozdravljenje odprla za vero. Ne le zdravje, ampak vera v Boga, ki ga brezmejno ljubi, ki je tukaj zanj, zanj skrbi in si želi njegove sreče, ta vera mu je prinesla rešenje. Prav vera, srečanje z osebnim, ljubečim, usmiljenim Bogom je cilj Jezusovih čudežev.

    Ob tem se lahko vprašamo, kakšna je moja hvaležnost do Boga. Že samo v molitvi se nam tako rado zgodi, da Boga veliko prosimo, le na hitro pa se mu zahvalimo ali pa na to kar pozabimo. Morda bi lahko to našo pozabljivost v zahvali rešili tako, da bi obrnili vrstni red. Najprej bi se Bogu zahvalili, šele nato pa ga prosili. Tako so molili in še molijo Judje, tako je molil Jezus, takšne so tudi naše evharistične molitve. Jezus se je pri zadnji večerji, ko je ustanovil zakrament svete maše, najprej zahvalil, šele nato razlomil kruh in ga dal učencem. Vse naše osebne molitve bi lahko oblikovali na ta način. Najlepša molitev zahvale pa so naša dejanja ljubezni.

    Zahvalim se vedno nekomu. Zahvala me torej vodi v odnos, v srečanje z osebo. To pa je tudi cilj vsakega božjega daru. Ne naša sreča samo zaradi tega daru, ampak zaradi Darovalca. Hvaležnost, molitev zahvale ima moč, da odpira v nas vrata vere za srečanje z živim Bogom.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/11/14/15-november-hvaleznost-ozdravljenega-gobavca/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
    • Miro says:
      15. novembra, 2023 at 11:54

      SVETNIK DNEVA: SV. ALBERT VELIKI

      Sv. Albert Veliki je eden izmed redkih svetnikov z vzdevkom »Veliki«. Zanj pravijo, da je imel
      enciklopedično znanje. Čeprav je bil redovnik in kasneje celo škof, pa je na znanstvenem področju
      zaslovel predvsem kot naravoslovec. Velja za enega najvplivnejših nemških filozofov in teologov
      srednjega veka. Bil je učitelj sv. Tomaža Akvinskega.

      Več o tem svetniku na: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-albert-veliki-zavetnik-znanstvenikov/

      Sv. Albert Veliki, prosi za nas!

      Odgovori
  7. Miro says:
    14. novembra, 2023 at 15:35

    IZŠLA POSLANICA ZA 38. SVETOVNI DAN MLADIH. PAPEŽ VABI K VESELJU V UPANJU

    Izšla je poslanica papeža Frančiška za 38. svetovni dan mladih. Sveti oče mlade vabi, naj se veselijo
    v upanju ter se odločijo za način življenja, ki sloni na upanju. Postanejo naj sejalci upanja in veselja v
    življenju svojih prijateljev. Krščanskega upanja ne moremo obdržati zase, saj je namenjeno vsem.

    Več o tem na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-11/izsla-poslanica-za-38-svetovni-dan-mladih-papez.html

    Odgovori
  8. Miro says:
    14. novembra, 2023 at 15:24

    UBOGI HLAPCI SMO

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 17,7-10)

    Tisti čas je Gospod govoril: »Kdo izmed vas, ki ima hlapca pri oranju ali na paši, mu bo rekel, ko se vrne s polja: ›Pridi brž in sedi k mizi‹? Ali mu ne bo marveč rekel: ›Pripravi mi večerjo; prepaši se in mi strezi, dokler se ne najem in napijem; potlej boš ti jedel in pil.‹ Se mar zahvaljuje hlapcu, da je storil, kar je zapovedano? Tako tudi vi: ko storite vse, kar vam je bilo zapovedano, recite: ›Ubogi hlapci smo; storili smo, kar smo bili dolžni storiti.‹«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Jezus nas svari pred tem, da bi iskali zadoščenja za svoja dobra dela. Sv. Janez od Križa kot preizkus ponižnosti svetuje, naj si predstavljamo, da nam nekdo odgovori: “Saj si storil samo to, kar je bila tvoja dolžnost.” Se s tako pripombo strinjam ali sem ogorčen?

    Ljudje jemljemo svoje življenje v večini primerov kot samo po sebi umevno. Na ta način jemljemo za samo po sebi umevno tudi vse, kar v življenju prejemamo. Tako je samo po sebi umevno, da smo zdravi, da se dobro prehranjujemo, da imamo udoben dom, da se vozimo z udobnim avtom, da si kupujemo stvari, ki jih pravzaprav sploh ne potrebujemo, da hodimo na dopust, itd.

    Če kakšne od zgoraj naštetih stvari nimamo, se nam zdi, da se nam je v življenju zgodila strašna krivica. Takoj začnemo iskati krivca za nastalo situacijo in je navadno prvi krivec Bog. Posebej se še to odraža v položaju, ko izgubimo zdravje. Takrat se začnemo spraševati zakaj se je to zgodilo ravno meni, ko pa sem v življenju vedno dober in pošten.

    V bistvu pa nam je življenje podarjeno. Iz podarjenosti življenja izhaja odnos do življenja in vse, kar nam življenje prinese. Glede na to, da smo prejeli življenje, gre v prvi vrsti za odgovornost do tistega, ki nas je v življenje poklical. To pa pomeni, da smo za življenje odgovorni Bogu. Kaj to pomeni? To ne pomeni, da bi v strahu živeli in se na vsakem koraku spraševali ali delamo, kar je Bogu všeč ali ne.

    Gre za to, da odgovorno uporabljamo talente, ki smo jih z življenjem prejeli. To pa pomeni, da iščemo predvsem, kaj so naše dolžnosti. Živeti v pričakovanju, da nam bo nekdo izpolnil pravice, do katerih naj bi bili upravičeni, pomeni, da smo pristali na pasiven način življenja. Živeti v hrepenenju po tem, da bi naredili, kar smo dolžni narediti, pa človeka usmerja v aktiven način življenja. Aktivnost v pravem pomenu besede pomeni ustvarjalnost.

    Če sprejmemo življenje zares kot Božji dar, potem lahko preprosto začnemo biti hvaležni za vsa leta, ki smo jih preživeli do sedaj. Kar pa je še preostalo našega življenja za prihodnost pa lahko vzamemo kot izziv. Namesto, da bi se zaskrbljeno spraševali, kako bomo preživeli preostanek življenja, se sprašujmo, kako bi vsak trenutek napolnili v veseljem do življenja.

    Veselja pa nam zagotovo ne more prinesti pasivnost, ampak ustvarjalnost. Vsak naj se ozre vase in v svoje srce, kaj je tisto, kar bi ga v življenju izpolnilo. Zagotovo bo vsak našel, ne samo eno stvar, ampak več stvari. Vse te stvari pa prinesimo Gospodu na oltar in Gospod bo naše življenje in naše talente posvetil.

    Molimo, da bi vedeli, kaj nam je storiti, ter prosimo Boga, naj nam da poguma in moči za to in bomo nekoč lahko rekli. Naredili smo to, kar smo bili dolžni narediti!

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/11/13/14-november-ubogi-hlapci-smo/

    Slava tebi, Jezus, ti si moje Pribežališče!

    Odgovori
  9. Miro says:
    13. novembra, 2023 at 13:54

    MLINSKI KAMEN

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 17,1-6)

    Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Ni mogoče, da bi pohujšanje ne prišlo; toda gorjé temu, po komer pride! Bolje bi bilo zanj, da bi se mu obesil mlinski kamen na vrat in bi bil vržen v morje, kakor da bi pohujšal katerega teh malih. Pazite nase! Ako se pregreši tvoj brat, ga posvári; in če se skesa, mu odpústi. In če sedemkrat na dan greši zoper tebe in se sedemkrat obrne do tebe in reče: ›Žal mi je,‹ mu odpústi.«

    In apostoli so rekli Gospodu: »Pomnoži nam vero!« Gospod je pa rekel: »Če imate vero kakor gorčično zrno, bi lahko rekli tej murvi: ›Izruj se s korenino in se presadi v morje.‹ In poslušna bi vam bila.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Vsi se moramo prepoznati kot grešniki, a se moramo obenem paziti, da ne postanemo pokvarjeni.

    Gospod se ne utrudi odpuščati in nam svetovati, da tudi mi odpuščamo. Ko Jezus pravi, da je potrebno odpustiti sedemkrat na dan, s tem pokaže na samega sebe. Jezus torej odpušča. Vendar pa v današnjem evangeljskem odlomku pravi tudi: ‘gorje tistemu, po katerem pride pohujšanje’ in doda še, da bi bilo zanj bolje, da bi se mu na vrat obesil mlinski kamen in bi bil vržen v morje, kakor pa da bi pohujšal katerega teh malih. Tu ne govori o grehu, temveč o pohujšanju, ki je nekaj drugega.

    Kakšna je razlika med ‘grešiti’ in ‘pohujšati’? Razlika je v tem, da kdor greši in se kesa, prosi za odpuščanje, se čuti slabotnega, čuti, da je Božji otrok, poniža se in zares prosi za odrešenje Jezusa. Tisti, ki pohujšuje, pa pohujšuje prav s tem, da se ne kesa. Še naprej greši, a se obenem pretvarja, da je kristjan in tako živi dvojno življenje. Dvojno življenje kristjana naredi veliko slabega! To je krivičnik in to je dvojno življenje. Tak človek zasluži, kot pravi Jezus sam, da bi mu na vrat obesili mlinski kamen in ga vrgli v morje. Jezus tu ne govori o odpuščanju. In sicer zato, ker tak človek goljufa. Kjer pa je prisotna goljufija, tam ni Svetega Duha. To je torej razlika med grešnikom in pokvarjencem. Kdor živi dvojno življenje, je pokvarjenec. Drugačen pa je tisti, ki greši, čeprav ne želi grešiti, vendar je slaboten in gre h Gospodu ter prosi za odpuščanje. Tega ima Gospod rad, spremlja ga in je z njim.

    Vsi se moramo prepoznati kot grešniki. Grešniki smo vsi. Pokvarjenci pa ne. Pokvarjenec je neomajen v svojem stanju zadostnosti in ne pozna ponižnosti. Jezus je tem ljudem govoril hinavci ali pobeljeni grobovi. Na zunaj se zdijo lepi, navznoter pa so polni mrtvaških kosti in razkroja. Pokvarjenec je tudi kristjan, ki se baha s tem, da je kristjan, vendar ne živi krščanskega življenja. Pokvarjeni kristjani ali pokvarjeni duhovniki naredijo veliko slabega Cerkvi, kajti ne živijo v evangeljskem duhu, temveč v duhu posvetnosti.

    To jasno pravi tudi sveti Pavel v pismu kristjanom v Rimu: ‘Ne prilagajajte se temu svetu.’ Oziroma še natančneje v izvirnem besedilu Pavel pravi, naj ‘ne vstopajo v vzorce tega sveta’. Ti vzorci so posvetnost, ki vodi k dvojnemu življenju. Polakiran razkroj: to je življenje pokvarjenca. Jezus jim ni rekel grešniki, ampak hinavci.

    Četudi nekdo greši sedemkrat na dan zoper tebe in se sedemkrat vrne, rekoč: ‘Žal mi je, grešnik sem’, mu boš odpustil. Tako dela Gospod, ki se ne utrudi odpuščati grešniku, a le pod pogojem, da ta ne želi živeti dvojnega življenja, ampak pride k njemu skesan in mu reče: ‘Odpusti mi, Gospod, grešnik sem!’ ‘Pojdi dalje, pojdi dalje, jaz to vem’, tako odgovarja Bog. Prosimo danes za milost Svetega Duha, ki beži stran od vsake prevare; prosimo za milost, da bi se prepoznali kot grešniki. Smo grešniki. Grešniki da, pokvarjenci ne!

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/11/12/13-november-mlinski-kamen/

    Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!

    Odgovori
  10. Miro says:
    12. novembra, 2023 at 11:54

    KDOR IŠČE MODROST, JO TUDI NAJDE

    BERILO IZ KNJIGE MODROSTI (Mdr 6,12-16)

    Blesteča in neugasljiva je modrost, z lahkoto se da spoznati tistim, ki jo ljubijo, najti tistim, ki jo iščejo; vnaprej se da spoznati takim, ki po njej hrepenijo. Kdor se bo k njej zgodaj odpravil, se ne bo utrudil, ker bo odkril, da sedi pri njegovih vratih. Če se kdo zanjo navduši, doseže popolno preudarnost, kdor bo zaradi nje bedel, bo kmalu brez skrbi. Kajti sama hodi okoli in išče take, ki so je vredni, dobrohotno se jim prikaže na njihovih potih in pri vsaki misli jim pride naproti.

    VSI BOMO DELEŽNI VSTAJENJA

    BERILO IZ 1. PISMA APOSTOLA PAVLA TESALONIČANOM (1 Tes 4,13-18)

    Nočemo, bratje, da ne bi vi ničesar vedeli o tem, kako je s tistimi, ki so zaspali, tako da se ne boste vdajali žalosti kakor drugi, ki nimajo upanja. Če namreč verujemo, da je Jezus umrl in vstal, bo Bog tiste, ki so zaspali v Jezusu, privedel skupaj z njim. Oprti na Gospodovo besedo vam rečemo tole: mi, ki še živimo in bomo ostali do Gospodovega prihoda, nikakor ne bomo prehiteli zaspalih. Kajti sam Gospod bo ob povelju, ob nadangelskem glasu in ob božji trobenti stopil z neba. Najprej bodo vstali tisti, ki so umrli v Kristusu. Potem pa bomo mi, ki živímo in bomo ostali, skupaj z njimi odnesěni na oblakih v nebo, naproti Gospodu: tako bomo zmeraj z Gospodom. S temi besedami se torej tolažite med seboj.

    BODITE BUDNI, KER NE VESTE NE DNEVA NE URE!

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 25,1-13)

    Tisti čas je Jezus povedal svojim učencem tole priliko: »Nebeško kraljestvo bo podobno desetim devicam, ki so vzele svoje svetilke in šle ženinu naproti. Pet izmed njih je bilo nespametnih in pet preudarnih. Nespametne so vzele svoje svetilke, niso pa s seboj vzele olja. Preudarne pa so s svetilkami vred vzele v posodicah olje. Ker se je ženin mudil, so vse podremale in zaspale.

    Opolnoči pa je nastalo vpitje: ›Glejte, ženin! Pojdite mu naproti!‹ Tedaj so vse device vstale in pripravile svoje svetilke. Nespametne so rekle preudarnim: ›Dajte nam svojega olja, ker naše svetilke ugašajo!‹ Toda preudarne so odvrnile: ›Verjetno ga ne bo dovolj za nas in vas. Pojdite raje k prodajalcem in si ga kupite!‹ Medtem ko so šle kupovat, pa je prišel ženin, in tiste, ki so bile pripravljene, so šle z njim na svatbo in vrata so se zaprla. Pozneje so prišle še druge device in govorile: ›Gospod, gospod, odpri nam!‹ On pa je odgovóril: ›Resnično, povem vam: Ne poznam vas!‹ Bodite torej budni, ker ne veste ne dneva ne ure!«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    BODITE PRIPRAVLJENI

    1. Z nedeljami po prazniku Vseh svetih se pomikamo proti koncu bogoslužnega leta, Beseda nas vse bolj usmerja k cilju našega zemeljskega bivanja, k svetosti. V začetku meseca smo se z veseljem spomnili tistih, ki so jo že dosegli, zdaj slišimo vse razločnejše spodbude nam samim, da tega cilja ne bi zgrešili. Tri na videz različna berila se dopolnjujejo v misli: biti čuječ, vztrajati na poti k cilju!

    2. V središču današnjih misli je spodbuda k čuječnosti, po kateri naj bi človek nikoli ne izgubil izpred sebe smotra svojega življenja, h kateremu naj vse teži:

    – Gospod zelo nedvoumno opozarja: čujte, ker ne veste ne dneva ne ure, in še: bodite pripravljeni, ob uri, ko ne mislite, bo prišel Sin človekov;

    – zelo nedvoumno opozori tudi na tisti odločujoči trenutek: prišel bo Sin človekov in vsakemu bo povrnil po njegovih delih – le dejanja bodo imela težo;

    – iz zemeljske resničnosti kaže naprej, na drugo razsežnost, na neminljivost, kar razlaga tudi Pavel Tesaloničanom: Jezus je umrl in vstal, Vstalemu bo Bog pridružil tudi nas, vedno bomo z Gospodom, to je naša tolažba, naše upanje!

    3. Za tak način življenja, za usmerjenost, ki je naravnana na večno prihodnost in za sprotne, vsakdanje odločitve, da bi človek vedno bil pripravljen na srečanje z Gospodom, da bi brez tesnobe in strahu lahko stopil predenj, je potrebna modrost, ki je blesteča in nevenljiva, ki stalno prežarja človeka, ga usmerja, mu daje razumno srce, pametne, premišljene odločitve, trdno voljo za vse dobro.

    4. Današnja Beseda nas tako opozarja k modrosti, premišljenosti, čuječnosti: v perspektivi razsežnosti, v kateri je Gospodovo vstajenje tudi poroštvo našega vstajenja, v perspektivi naše vsakdanjosti, ki naj jo mojstrimo tako, da bomo slednjič lahko vedno z Gospodom:

    – tolikokrat ponavljamo: tvojo smrt oznanjamo Gospod in tvoje vstajenje slavimo, dokler ne prideš v slavi – vemo: Gospod je z učlovečenjem posegel v našo zgodovino, vrhunec te zgodovine pa bo njegov prihod v slavi;

    – zavedamo se tudi, čeprav morda to misel želimo odriniti od sebe, da bi za nas bila največja in edina resnična tragedija, če bi zaslišali besede: ne poznam vas.

    5. Te dni se spominjamo svetnika, ki nam je blizu, sv. Martina: enkraten zgled človeka, ki je res upošteval Gospodov čujte, ker ne veste ne dneva ne ure. Res je vztrajno zbiral zaklad, ki ga molj ne razje in se mu tat ne približa. V brevirju so o njem vabljive besede: revni in skromni Martin stopa bogat v nebesa.

    Povzeto po: Gospodov dan z besedo, br. Metod Benedik

    Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!

    Odgovori
← Older Comments
Newer Comments →

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja