Članki za dušo

Posted on 10. marca, 2020 by Administrator

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

14.977 Responses to Članki za dušo

← Older Comments
Newer Comments →
  1. Miro says:
    26. novembra, 2023 at 14:27

    KRISTUS PRIDE SODIT V SLAVI

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 25,31-46)

    Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Ko pride Sin človekov v svojem veličastvu in vsi angeli z njim, takrat bo sédel na prestol svojega veličastva. Pred njim bodo zbrani vsi narodi in ločil bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od kozlov. Ovce bo postavil na svojo desnico, kozle pa na levico.

    Tedaj bo kralj rekel tistim, ki bodo na desnici: ›Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni.‹ Tedaj mu bodo pravični odgovorili: ›Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti? Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli ali nagega in te oblekli? Kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi?‹ Kralj jim bo odgovóril: ›Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste storili meni.‹

    Tedaj poreče tudi tistim, ki bodo na levici: ›Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom! Kajti lačen sem bil in mi niste dali jesti, žejen sem bil in mi niste dali piti, tujec sem bil in me niste sprejeli, nag sem bil in me niste oblekli, bolan sem bil in v ječi in me niste obiskali.‹ Tedaj bodo tudi ti odgovorili: ›Gospod, kdaj smo te videli lačnega ali žejnega ali tujca ali nagega ali bolnega ali v ječi in ti nismo postregli?‹ Tedaj jim bo odgovóril: ›Resnično, povem vam: Česar niste storili enemu od teh najmanjših, tudi meni niste storili.‹ Ti pojdejo v večno kazen, pravični pa v večno življenje.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    KRISTUS KRALJ VESOLJSTVA

    Današnji evangelij je eden tistih, ki nas vse vsaj malo strese. Najbrž nihče od nas ne čuti prave gotovosti, da ne bo pristal na levici. Ta neprijeten občutek pa ni cilj Jezusove prilike o sodbi. Verjamem, da nam Bog želi sporočiti vedno in povsod, da verjame v nas in da ve, da smo dobri. A kako naj se umirimo ob današnjem evangeliju? Danes smo namreč slišali, da so tisti, ki ga niso videli v stiski, deležni večne kazni.

    Res je, da lahko ta odlomek beremo v luči, ki nam je bila najbrž tudi največkrat predstavljena: Če ne boš priden, ne prideš v nebesa! Pazi, kaj delaš! V tem pogledu se osredotočimo na kazen in na izpolnjevanje pravil. Ali je to resnično evangeljsko? Ali nam evangeliji govorijo v tej luči? Poglejmo samo današnjega. Tako tisti, ki so delali dobro kot tisti, ki se za to niso menili, pravijo: Gospod, kdaj smo te videli lačnega, žejnega itd.? Kako naj bi bili sojeni po izpolnjevanju pravil, če sploh niso slišali zanje oz. jih niso razumeli? V čem je razlika med ljudmi, ki se znajdejo ob sodbi eni na levi, drugi na desni?

    Ne gre za vprašanje koliko stvari smo naredili prav ali narobe, ampak v prvi vrsti, kako smo gledali na gospodarja, ki je Bog; na življenje in talente v njem; ter na bližnjega.

    Bog ne bo stopil pred nas z željo, da nas kaznuje. Bog je dober oče, ki nas skozi življenje vabi v veselje življenja: Vabi nas, da smo pozorni na lačne in žejne, nage, bolne… okrog nas.
    Bog je dober in nam želi dobro. Vabi nas, da spoznamo, da je najlepše in najpolnejše življenje v služenju njemu in drugim. Ne nalaga nam torej kopico pravil, zapovedi in prepovedi, ampak nas vabi v veselje življenja. Veselje, ki je v pogledu na dobrega Očeta, na življenje, na sebe in na druge okrog nas. Ne v strahu, ampak v veselju in pogumu pojdimo na pot iskanja polnega življenja!

    Sprašujem pa se: Zakaj potrebujemo takega Boga in povrhu še takega kralja? Samo še več dolžnosti, še več nalog, še večji napor. Ena sama krivica! Življenje je že tako pretežko, čemu bi sledili takemu kralju? Mar ni bolje slediti lepim obljubam vladarjev tega sveta: gospodarska rast se bo obnovila, plače in pokojnine bodo rasle, vsi bomo brez posebnega napora imeli vsega v izobilju. Politiki obljubljajo raj na zemlji z minimalnim naporom, Jezus pa govori o božjem kraljestvu, v katerem je vse potrebno plačati že danes, če hočeš imeti kaj jutri. Kdo ne bi izbral prvega? Čemu slediti Kristusu kralju?

    Ko gledam življenje okrog sebe, odkrivam zelo preprost odgovor na to vprašanje. Gre za vprašanje zdrave pameti. Bolj ali manj vsi ostali prodajajo prazno slamo. Kar govori Kristus, vzdrži vsako kritiko. Pravzaprav je postalo vse skupaj norost požrešnega in pohlepnega človeka:

    – vsi bi imeli še več, pa čeprav krademo vsem in se ne sprašujemo kje so tisti, ki so okradeni,

    – vsi bi živeli od najrazličnejših energij in bili sami sebi Bogovi in sploh ne pomislimo kako to, da je na svetu vedno več depresivnih, obupanih, odvisnih,

    – vsi verjamemo v srečo, ki jo zadeneš na lotu in se ne sprašujemo kdo bo v ta sklad dajal.

    Težko je povzeti norost tega sveta z nekaj besedami. Naj vseeno poskusim: Delali bi, kar nam ugaja in pričakujemo, da nam bo drugi stregel. Preprosta sistemska napaka: Kdo bo stregel, ko pa vsi pričakujemo, da nam bodo drugi stregli. Kje je rešitev?

    Jezus je kralj, ki verjame v logiko svojega kraljestva. Prepričan je, da bo vsem lepo, če se bomo držali njegovih besed. Pa poglejmo:

    Mar ne bi bilo lepo, če bi se kdo ob nas ustavil, in opazil našo lakoto po pozornosti. Mar ne bi bilo lepo, če bi kdo ljubeznivo pristopil in vprašal, kaj nam je, kaj nas teži. Mar ne bi bilo lepo, če bi se kdo nad nami ne zgražal in bi nas sprejel z vsemi napakami. Mar ne bi bilo lepo, če bi nas kdo zavaroval pred posmehom in žalitvami. Mar ne bi bilo lepo, če ne bi bili tako sami.

    Da, vsi si tega želimo. In kdo naj začne? Jezus strne vse v preprost stavek: Kar želite, da vam drugi storijo, storite vi njim! Končna sodba, bo sodba naših odločitev. Saj ne more biti drugače. Če se bomo danes prizadevali za ljubezen, je bomo deležni. Če bomo iskali le sebe, tudi jutri ne bomo vedeli, kaj početi z drugimi. Zelo preprosto. Ljubi, pa boš nagrajen z ljubeznijo!

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/11/25/26-november-kristus-kralj-vesoljstva/

    Slava tebi, Jezus, ti si Kristus Kralj!

    Odgovori
  2. Miro says:
    25. novembra, 2023 at 19:45

    PETER OPEKA PRIHAJA V SLOVENIJO! KJE IN KDAJ SE BOSTE LAHKO SREČALI Z NJIM? (Aleteia)

    DECEMBRA BO MISIJONAR PETER OPEKA PO SKORAJ DEVETIH LETIH ZNOVA OBISKAL SLOVENIJO

    Med 1. in 6. decembrom 2023 bo Slovenijo obiskal misijonar Peter Opeka. Obisk bo med drugim potekal
    v znamenju njegove 75-letnice življenja, ki jo je obhajal konec junija, geslo tokratnega obiska, katerega
    koordinator je Misijonsko središče Slovenije, pa je “Pozdravljen med nami!”

    Več o njegovem obisku na:
    https://si.aleteia.org/2023/11/21/peter-opeka-prihaja-v-slovenijo-kje-in-kdaj-se-boste-lahko-srecali-z-njim/

    Odgovori
  3. Miro says:
    25. novembra, 2023 at 14:42

    ČIGAVA BO ŽENA

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 20,27-40)

    Tisti čas so prišli nekateri izmed saducejev, ki pravijo, da ni vstajenja, in so Jezusa vprašali: »Učenik, Mojzes nam je zapisal: ,Če komu umrje brat, ki je oženjen, pa je brez otrok, naj vzame ženo njegov brat in obudi zarod svojemu bratu.’ Bilo je pa sedem bratov. Prvi se je oženil, pa je umrl brez otrok. In vzel jo je drugi in tretji, prav tako pa tudi vsi sedmeri in niso zapustili otrok in so pomrli. Za vsemi je umrla tudi žena. Katerega izmed njih bo ob vstajenju torej žena? Kajti za ženo jo je imelo vseh sedem.«

    Jezus jim je odgovoril: »Otroci tega veka se ženijo in možijo; tisti pa, ki bodo vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ženili in ne možile, zakaj tudi umreti ne bodo mogli več; enaki so namreč angelom in so božji otroci, ker so otroci vstajenja. Da pa umrli vstajajo, je tudi Mojzes pokazal v zgodbi o grmu, ko Gospoda imenuje ,Boga Abrahamovega in Boga Izakovega in Boga Jakobovega’; ni pa Bog mrtvih, ampak živih, zakaj njemu vsi živijo.«

    Oglasili pa so se nekateri izmed pismoukov in so rekli: »Učenik, dobro si povedal.« In nič več si ga niso upali vpraševati.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Evangelij nam predstavlja Jezusa, obkroženega s saduceji, ki so zanikali vstajenje. Vendar so ravno glede te teme postavili Jezusu vprašanje, da bi ga spravili v zadrego in osmešili vero v vstajenje mrtvih. Pri tem so izhajali iz namišljenega primera: Neka žena je imela sedem mož, ki so umrli drug za drugim in zatem vprašali Jezusa: ‘Čigava bo torej ta žena, ko bo umrla?’ Jezus, ki je vedno krotak in potrpežljiv najprej odgovori, da za življenje po smrti ne veljajo ista merila, kot za to zemeljsko. Večno življenje je drugačno življenje v drugačni razsežnosti, kjer med drugim ne bo več poroke, ki je vezana na naše bivanje na tem svetu. Vstali, pravi Jezus, bodo kot angeli in bodo živeli v drugačnem stanju, ki ga sedaj še ne moremo okušati ali si ga predstavljati. Tako je Jezus to razložil.

    Za tem pa gre Jezus, če lahko tako rečemo, v proti napad. S tako preprostostjo in izvirnostjo navaja Sveto pismo, da resnično z občudovanjem gledamo na našega Učitelja, edinega Učitelja. Potrditev vstajenja je Jezus našel v prizoru, ko je Mojzes pred gorečim grmom in se Bog razodene kot Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov. Božje ime je povezano z imeni mož in žena s katerimi se On veže in ta vez je močnejša od smrti. Mi lahko tudi rečemo za odnos Boga z nami, z vsakim od nas: On je naš Bog! On je Bog vsakega od nas, kot da bi On nosil naše ime. To On z veseljem pove in to je zaveza. Zdaj veste zakaj Jezus pravi: ‘Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti njemu vsi živijo‘. In tista odločilna in temeljna vez je zaveza z Jezusom. On sam je Zaveza, On sam je Življenje in Vstajenje, saj je s svojo križano ljubeznijo premagal smrt. V Jezusu nam Bog podarja večno življenje, ga podarja vsem in tako imamo po njem vsi upanje v življenje, ki je še bolj resnično kot sedanje. Življenje, ki nam ga Bog pripravlja, ni preprosto odprava tega sedanjega, je življenje, ki presega našo predstavo, saj nas Bog nenehno preseneča s svojo ljubeznijo in usmiljenjem.

    Zato je to, kar se bo zgodilo, ravno nasprotno, kar so pričakovali saduceji. Naj ne projiciramo tega življenja v večnost, v to drugo življenje, ki nas čaka, ampak naj večnost, tisto življenje, osvetljuje in daje upanje zemeljskemu življenju vsakega od nas. Če gledamo samo s človeškim očesom, bi lahko rekli, da gre pot človeka od življenja proti smrti. To se vidi! Toda, to se vidi, če gledamo samo s človeškimi očmi. Jezus pa je popolnoma obrnil ta pogled in je zatrdil, da gre pravzaprav naše romanje od smrti k življenju, polnemu življenju. Smo na poti, romamo proti življenju v polnosti in to življenje v polnosti osvetljuje našo pot. Torej smrt je zadaj, za nami, ne pred nami. Pred nami je Bog živih, Bog zaveze, Bog, ki nosi moje ime, naše ime, kakor je rekel: ‘Jaz sem Bog Abrahamov, Izakov, Jakobov’, je tudi Bog z mojim, tvojim imenom, z našim imenom. Je Bog živih. Smrt in greh sta bila dokončno poražena in pred nami je nov čas veselja in svetlobe brez konca. Toda že tu na zemlji v molitvi, zakramentih, v bratstvu, srečamo Jezusa in njegovo ljubezen in tako že v naprej okušamo nekaj od vstalega življenja. Izkušnja, ki jo imamo o Njegovi ljubezni ter zvestobi, prižge nekaj kakor ogenj v našem srcu ter pomnoži našo vero v vstajenje. Kajti, če je Bog zvest in ljubi, ne more to biti za določen čas. Zvestoba je večna, ne more se spremeniti. Božja ljubezen je večna, ne more se spremeniti. Ni za določen čas, je za vedno. On je za vedno zvest in vsakega od nas čaka ter spremlja s svojo večno zvestobo.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/11/24/25-november-cigava-bo-zena/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    Odgovori
  4. Miro says:
    24. novembra, 2023 at 19:01

    MOJA HIŠA JE KRAJ MOLITVE

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 19,45-48)

    Tisti čas je Jezus stopil v tempelj in začel izganjati tiste, ki so prodajali in jim govoril: »Pisano je: ›Moja hiša je hiša molitve, vi pa ste iz nje napravili razbojniško jamo.‹« In učil je vsak dan v templju. Veliki duhovniki in pismouki in ljudski prvaki so ga skušali umoriti, pa niso mogli najti, kaj bi storili. Zakaj vse ljudstvo se ga je oklepalo in ga poslušalo.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Kakor potrebuje družina za svoj dom, prostor za bivanje, tako si verni želimo tudi svoj prostor, svetišče, kjer bi lahko skupaj častili Boga, se mu zahvaljevali in ga prosili. Zato so verniki vseh časov postavljali svoja svetišča. Kristjani še toliko bolj, ker nam cerkev ni le prostor zbiranja in bogoslužja, ampak je za nas tudi hiša božja, kjer je v tabernaklju med nami navzoč živi Bog, Jezus Kristus pod podobo kruha. On sam je zatrdil, da ostane z nami vse dni do ko konca sveta. Zato cerkev ni le dragocena in umetniško izdelana stavba, ampak je prebivališče živega Boga med ljudmi. Njena arhitektura hoče dvigati tudi našega duha k Bogu in svojim zvonikom nam kot z dvignjenim prstom kaže proti nebu, proti večnosti. In zvonovi niso zato, da bi merili čas ali obveščali o veselih in žalostnih dogodkih, ampak najprej zato, da kličejo k bogoslužju in molitvi. Njihov glas vabi, da bi se spomnili Boga in želeli prisluhniti, kar nam hoče povedati v tem dnevu.

    Naši predniki so za cerkve žrtvovali veliko časa, dela in sredstev. Tudi danes lahko rečemo, da so naše cerkve lepo urejene in vzdrževane, za kar gre zahvala duhovnikom in vernikom.

    Slomšek je rad poudarjal, da sta »lepa cerkev in prostorna šola cele fare čast in hvala, pa tudi korist.«

    Namen in smisel vsake cerkve pa je, da kristjane združuje v občestvo in jih povezuje z Bogom.

    Mnogim danes obisk bogoslužja, zlasti svete maše, ne pomeni več veliko in ne čutijo potrebe in možnosti, da bi tu zajemali duhovno hrano za svoje življenje ali pa ne znajo več povezati svetišča z vsakdanjim življenjem. Slomšek pa nas spominja, da je tudi naš dom v neki meri svetišče, da naj se prenaša iz cerkve duhovno življenje tudi domov. Pravi: »Poglejte, kako prijazno svetilka pred oltarjem gori – veselo v hiši božji sveti, četudi zunaj črna tema svet pokriva ali burja hrumi. Ali kaj pri vaši hiši lepa luč domače pobožnosti sveti? … Hiša brez molitve je kot polje brez dežja. Kjer gospodar le grmi in kolne, pa malo moli, tam sv. Duh ne prebiva …«

    Ob skrbi za urejenost svetišča pa ne pozabimo graditi notranjega občestva Cerkve ter ga uresničevati v molitvi in življenju. Naj blaženi Anton Martin Slomšek to izprosi pri nebeškem Očetu.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  5. Miro says:
    23. novembra, 2023 at 19:33

    JEZUS JOČE NAD JERUZALEMOM

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 19,41-44)

    Ko se je Jezus približal Jeruzalemu in je zagledal mesto, se je zjokal nad njim in rekel: »O da bi bilo spoznalo tudi ti na ta svoj dan, kaj ti je v mir! Tako pa je skrito pred tvojimi očmi. Zakaj prišli bodo dnevi nadte, ko te bodo tvoji sovražniki obdali z nasipom in te oblegali in stiskali od vseh strani; in v tla bodo poteptali tebe in tvoje otroke v tebi in ne bodo pustili v tebi kamna na kamnu, ker nisi spoznalo časa svojega obiskanja.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Jezus se je zjokal nad Jeruzalemom, mestom, ki ni prepoznalo časa, ko ga je obiskal Bog. Tveganje, da pademo v ta greh, obstaja za vsakogar med nami. Jezus joče, ker se spominja zgodovine svojega ljudstva. Na eni strani je neizmerna ljubezen, na drugi pa sebičen, pobit, prešušten in malikovalski odgovor ljudstva. Nora ljubezen Boga do njegovega ljudstva bi se lahko zdela kakor nesmisel. Vendar pa ni nesmisel. Jezus se namreč spominja besed prerokov, na primer Ozeja in Jeremija, ki izražajo Božjo ljubezen do Izraela. Pri tem objokuje, da mesto ni ‘spoznalo časa svojega obiskanja‘. To je tisto, kar povzroči bolečino v srcu Jezusa Kristusa, ta zgodovina nezvestobe, ta zgodovina ne-prepoznavanja Božjega ljubkovanja, Božje ljubezni, zaljubljenega Boga, ki te išče in ki želi, da bi bil tudi ti srečen.

    Jezus je v tistem trenutku videl, kaj ga čaka kot Sina. In je jokal … Ker ljudstvo ni prepoznalo časa, ko je bilo obiskano. Ta drama pa se ni zgodila samo v zgodovini in se nato zaključila z Jezusom. Je drama vseh dni. In je tudi moja drama. Vsakdo med nami se lahko vpraša: Znam prepoznati čas, v katerem sem bil obiskan? Me Bog obiskuje?

    Vprašajmo se, kako je z našim srcem. Izprašajmo si vest. Vprašajmo se, ali znam poslušati Jezusove besede, kadar trka na moja vrata in reče: ‘Popravi se!‘ Vsi smo namreč v isti nevarnosti; vsakdo med nami lahko pade v ta greh izraelskega ljudstva, v greh Jeruzalema: ne prepoznati časa, v katerem smo bili obiskani. Gospod nas obišče vsak dan, vsak dan trka na naša vrata. Toda naučiti se moramo to prepoznati, da ne bi končali v boleči situaciji, kot je: ‘Bolj kot sem jih ljubil, bolj kot sem jih klical, bolj so se oddaljevali od mene …‘ Vsak dan si moramo izprašati vest glede tega. Gospod nas vsak dan povabi k mnogim stvarem, da bi se srečal z nami.

    Glavno je torej, da znamo prepoznati, kdaj nas Jezus obišče in se odpreti za ljubezen. Jezus ni jokal le zaradi Jeruzalema, ampak zaradi vseh nas. Svoje življenje da, da bi prepoznali njegov obisk. Sv. Avguštin je izrekel zelo močne besede: ‘Bojim se Boga, Jezusa, ki gre mimo!‘ Toda zakaj se boji? Strah ga je, da ga ne bi prepoznal! Če nisi pozoren na svoje srce, ne boš nikoli vedel, če te Jezus obiskuje ali ne.

    Naj nam Gospod vsem da milost prepoznati čas, v katerem smo bili obiskani, smo obiskani in bomo obiskani, da bi Jezusu odprli vrata in tako omogočili, da bi se naše srce razširilo v ljubezni in bi v ljubezni služilo Gospodu Jezusu.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  6. Miro says:
    22. novembra, 2023 at 16:09

    SVETI OČE MOLI ZA IZRAELCE IN PALESTINCE: VOJNE POVZROČAJO SAMO TRPLJENJE

    PAPEŽ FRANČIŠEK JE MED POZDRAVI OB KONCU SREDINE SPLOŠNE AVDIENCE POVEDAL,
    DA JE DANES ZJUTRAJ SPREJEL DELEGACIJO IZRAELCEV, KATERIH SORODNIKI SO TALCI V GAZI,
    TER DELEGACIJO PALESTINCEV, KATERIH SORODNIKI SO ZAPORNIKI V IZRAELU.

    Več o tem na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-11/sveti-oce-moli-za-bliznji-vzhod-vojne-povzrocajo-samo-trpljenje.html

    Marija, Kraljica miru, prosi za nas!

    Odgovori
  7. Miro says:
    22. novembra, 2023 at 13:09

    VSAKEMU, KDOR IMA, SE MU BO DALO; TISTEMU, KI NIMA, PA SE BO VZELO ŠE TO, KAR IMA

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 19,11-28)

    V Jerihi je Jezus pripovedoval priliko, ker je bil blizu Jeruzalema in so ljudje mislili, da se bo Božje kraljestvo takoj razodelo: »Neki človek plemenitega rodu je šel v daljno deželo, da bi zase pridobil kraljevsko oblast in se vrnil. Poklical je pa svojih deset služabnikov in jim dal deset min (zlatnikov) ter jim rekel: ›Trgujte, dokler ne pridem.‹ Njegovi podaniki pa so ga sovražili in so poslali za njim poslance, ki naj bi sporočili: ›Nočemo, da bi ta zavladal nad nami.‹

    Zgodilo pa se je, da je dobil kraljevsko oblast in se vrnil; velel je poklicati tiste služabnike, katerim je bil dal denar, da bi zvedel, koliko so pritržili. Prišel je prvi in rekel: ›Gospod, tvoj zlatnik jih je pridobil deset.‹ ›Prav, dobri in zvesti služabnik,‹ mu je rekel; ›ker si bil v malem zvest, imej oblast nad desetimi mesti.‹ In prišel je drugi ter rekel: ›Tvoj zlatnik, gospod, jih je pridobil pet.‹ Rekel je tudi temu: ›Tudi ti bodi nad petimi mesti.‹

    Zopet drug je prišel in rekel: ›Glej, gospod, tu je tvoj zlatnik, ki sem ga imel shranjenega v prtiču; bal sem se te namreč, ker si strog človek: dvigaš, česar nisi vložil, in žanješ, česar nisi vsejal.‹ ›Iz tvojih ust te sodim, malopridni služabnik,‹ mu reče; ›vedel si, da sem strog človek, ki dvigam, česar nisem vložil, in žanjem, česar nisem vsejal. Zakaj torej nisi dal mojega denarja v menjalnico in bi ga jaz po vrnitvi izterjal z obresti?‹

    In rekel je zraven stoječim: ›Vzemite mu zlatnik in ga dajte temu, ki jih ima deset.‹ In rekli so mu: ›Gospod, ima jih že deset.‹ Povem vam: Vsakemu, kdor ima, se mu bo dalo; tistemu, ki nima, pa se bo vzelo še to, kar ima. Tiste moje sovražnike, ki niso hoteli, da bi bil jaz nad njimi kralj, pa pripeljite semkaj ter jih vpričo mene posekajte.« Po teh besedah je šel Jezus dalje na poti v Jeruzalem.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Ena od stvari, ob katere se pri tej priliki najbrž največkrat obregnemo, je Jezusova trditev: »Vsakemu, kdor ima, se mu bo dalo; tistemu, ki nima, pa se bo vzelo še to, kar ima.« Včasih sem imel občutek, da moramo kaj dodati, da je misel smiselna, tokrat pa sem opazil, da gospodar oz. Jezus jasno govori o dveh stvareh. Ko pravi kdor nima, se mu bo vzelo tudi to, kar ima, ni v protislovju s seboj. Ne bo se vzelo tistega, kar nima, ampak tisto, kar ima. Kaj je tisto česar leni služabnik nima in kaj ima? Na eni strani ima podeljen denar, neko vsoto, s katero lahko trguje. In česa nima? Poguma, volje, spoštovanja, življenja, da bi s tem denarjem trgoval. Kaj naredi? Iz strahu ga zavije v prtič? Zakaj ga ne da vsaj v menjalnico? Tudi za to je potrebno tveganje!

    Ostanimo še malo pri ekonomiji in poglejmo, kje smo mi. Kaj je po naši samostojnosti v Slovenski državi najhitreje raslo? Blagovni centri in lepe hiše. Šli smo se trgovino in zapravljali bogastvo ter vlagali v prestiž. To nekaj časa gre, potem pa nečesa zmanjka. Več kot toliko ne moremo pojesti in zapraviti, tudi če imamo. Predvsem pa je težava, če sedimo na kupu denarja, si gradimo lepe hiše, pravzaprav ničesar ne ustvarjamo. Če nekdo troši, mora drugi proizvajati. Kdo bo proizvajal? Nihče, ker nihče ne bi tvegal, ker nihče ne bi delal. Lažje je prodajati in pobirati provizijo kot proizvajati in tvegati, da ne uspeš ustvariti dobička. Evangelij nas opozarja, da se bo brez vlaganj in tveganja sesula tudi ekonomija.

    Pa pojdimo na duhovno raven. Mar naša duhovna raven ne kaže podobne slike? V kaj se je ves čas samostojnosti v Cerkvi na Slovenskem največ vlagalo? V zgradbe. Obnovili smo kup cerkva in sezidali kar nekaj domov za ostarele ter novih župnišč. Vse bi bilo lepo, ko bi bil to odraz našega zagona za dejavnost, a je žal obratno. Vlagamo vase, gradimo na videzu, da bi prikrili naš strah in našo nesposobnost. Zakaj? Ker za več ni poguma. Bojimo se izgubljati, zato skrbimo zase. Jezus nam skozi ekonomijo govori o nas samih. Darovi, ki smo jih prejeli niso namenjeni nam samim, ampak življenju v ljubezni, v darovanju in umiranju. Samo kdor tvega iti iz sebe, pozabiti nase, bo lahko oplemenitil svoje življenje. Denar je brez vrednosti, dokler ga držimo v žepu. Tudi moji darovi so brez vrednosti, dokler jih nosim v žepu, skrbim zanje kot za svojega ljubljenčka. Dar je namenjen drugemu, tvegati moram, da ga drugi zavrne, da mi ga drugi vzame, ga razvrednoti. Kljub razočaranju se moram vedno znova vrniti vase, zbrati pogum in spet iti v trgovanje, v odnose, da bi moj dar oplemenitil tvoj dar, da bi se srečala in ustvarjala novo, dodano vrednost.

    Žal vse kaže, da smo v Cerkvi podobno kot v gospodarstvu obupali. A spet bomo morali tvegati! Zbrati bomo morali voljo in stopiti med ljudi kot kristjani in kot Cerkev. Leta gole obrambe naših zlatnikov brez vsake koristi za nas in za bližnjega so mimo. Ljudje so siti ‘nakladanja’ in praznega ‘investiranja’. Potrebno je tvegati z enim zlatnikom. Imeli smo jih več, sedaj je najbrž le še eden in paziti moramo, da nam Gospodar ne vzame še tega.

    Vsak dan se vprašajmo, kaj ima od moje vere moj bližnji. Kaj prinaša moj dar –moja vera, moje sposobnosti, moj denar –tistim, ki vsega tega nima? Ali sem v srečevanju z ljudmi pomnoži svoj dar in ga pomnožil tudi pri bližnjem, ali še vedno ostaja zakopan v strahu, da bi ga izgubil?

    Papež Frančišek nas vabi, da gremo k najbolj oddaljenim, najbolj obrobnim. Jih poznamo? Množica, ki brez upanja sedi po zaporih, si jemlje življenje, obupuje zaradi finančnih zlomov, zaradi razpadov družine, odnosov? Tudi če ne vem, kako in kaj, eno vem zagotovo: Zakopati zlatnikov ne smem! Iz strahu, da bi jih izgubil, se ne smem vrteti okrog njih. S svojim zlatnikom naj srečam bližnjega, pa naj stane karkoli. Tveganje bo poplačano, obup in lenoba bosta kaznovana.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/11/21/22-november-vsakemu-kdor-ima-se-mu-bo-dalo/

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

    Odgovori
  8. Miro says:
    21. novembra, 2023 at 14:39

    KDO JE MOJA MATI IN KDO SO MOJI BRATJE?

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 3,31-35)

    Tedaj pridejo k Jezusu njegova mati in njegovi bratje; ostali so zunaj in ga dali poklicati. Okoli njega pa je sedela množica, ko so mu rekli: »Glej, tvoja mati in tvoji bratje so zunaj in te iščejo.« Odgovoril jim je: »Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?« In ozre se po tistih, ki so sedeli okoli njega, in pravi: »Glejte, moja mati in moji bratje! Kdor namreč izpolnjuje Božjo voljo, ta mi je brat in sestra in mati.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Sorodstvene vezi so zelo pomembne in večina je ponosna na svoje prednike. Mnogi se trudijo, da bi sestavili svoje družinsko deblo in z velikim veseljem pripovedujejo o svojih potomcih, katerim dolgujejo vso zahvalo ne le za to, kar se vidi v določenih stavbah in posestvih, ki so jih zapustili, ampak predvsem za dobro ime. Kdor ima močne korenine, ta se zaveda, da še vedno srka iz njih življenjski sok in se lahko zanaša na trdnost svojega rodu.

    Tudi Jezus je to vedel, zato je bil ponosen na svojo mater Marijo in na Jožefa. Vendar je ob neki priložnosti, ko so ga pismouki izzivali, izkoristil priložnost in jim rekel: »Glejte, to so moja mati in moji bratje! Kdor namreč izpolnjuje Božjo voljo, ta je moj brat, sestra in mati.«

    Z Jezusom so se začeli drugačni časi: rodovne vezi so sicer pomembne, a ne dovolj močne, da bi lahko ustvarile pravo medsebojno razumevanje in zaupanje ne le med sorodniki, ampak z vsem človeštvom. V nebesih imamo Očeta, ki nas je ustvaril in z nami stkal zelo močne ljubezenske vezi, ki presegajo krvno sorodstvo. Te vezi so zgrajene na drugačnih temeljih, na popolni ljubezni, ki ne postavlja nobenih pogojev. Potrebna je le močna vera v osebo, ki je te vezi postavila in jih sedaj vzdržuje. To ni mogel narediti človek, tudi najsposobnejši ne, kajti gre za stvari, ki nas presegajo. Zanašamo se lahko samo na Boga, ki je naš Stvarnik in hkrati naš odrešenik.

    Jezus je bival med nami kot človek z enim samim namenom: da bi nam konkretno pokazal, kako nas ima Bog rad. Če bi bila naša ljubezen popolna, potem Jezusa ne bi potrebovali. Vsi pa vemo, da smo samo ljudje, s številnimi napakami, slabostmi in grehi. Zato potrebujemo Boga, ki nas ima rad kljub naši grešnosti.

    »Kdor izpolnjuje Božjo voljo, ta je moj brat, sestra in mati!« je Jezus rekel svojim poslušalcem. To pomeni, da moramo tudi sami kaj narediti, da bomo Božjo ljubezen lahko zares občutili. Treba je preseči svojo omejenost, treba se je odpreti Božji milosti, treba je sprejeti Boga kot tistega, ki nas je ustvaril in nam hkrati zaupal poslanstvo.

    Ljubezen navadno išče konkreten odgovor. Sebičnost in iskanje osebnih privilegijev tukaj nimata pravega mesta.

    Kdor hoče biti dobro orodje v Božjih rokah, se mora dati na razpolago in vsak dan iskati Božjo voljo. Šele ko smo z Bogom na isti valovni dolžini, lahko gremo v svet in delimo z drugimi mir, odpuščanje, dobroto in ljubezen. To namreč ni naše, ampak Božji dar, ki ga je treba deliti.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/11/20/21-november-kdo-so-moja-mati-moji-bratje-in-moje-sestre/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
    • Miro says:
      21. novembra, 2023 at 14:39

      DAROVANJE DEVICE MARIJE

      21. NOVEMBRA PRAZNUJEMO DAROVANJE DEVICE MARIJE.

      KATOLIŠKI NAUK O MARIJI ALI MARIOLOGIJA, KAKOR TEMU PRAVIMO S TUJO BESEDO, SLONI GLEDE BISTVENIH RESNIC NA TEM, KAR SO O NJEJ ZAPISALI EVANGELISTI, PREDVSEM EVANGELIST LUKA, KI JE V PRVEM DELU SVOJEGA EVANGELIJA OPISAL GOSPODOVO OZNANJENJE, NJEGOVO ROJSTVO IN OTROŠTVO.

      Pri vseh teh dogodkih je odigrala pomembno vlogo njegova Mati. Poleg tistih knjig Svetega pisma, ki jih je katoliška Cerkev sprejela v svoj seznam ali kanon, pa so – malo pozneje kot te – nastali tudi drugi spisi s podobno vsebino, pa jih Cerkev smatra za apokrife, to je dvomljive spise, ki skušajo streči bolj človeški radovednosti kot pa božjemu razodetju, čeprav nekateri od teh vsebujejo tudi podatke iz zanesljivega izročila, ki je resnično.

      Med apokrifnimi spisi je zelo znan tako imenovani Jakobov protoevangelij, opis Marijine in Jezusove mladosti, nastal med letoma 130 in 140 po Kristusu. Ta spis o Mariji pripoveduje: ko je Marija dopolnila tri leta, sta jo starša Joahim in Ana pripeljala v tempelj, da bi izpolnila zaobljubo, ki sta jo bila naredila v času pred Marijinim rojstvom. Joahim in Ana sta bila namreč dolgo časa brez otrok, tako da bi jih, naravno gledano, sploh ne mogla več imeti. Podobno kot Ana, mati preroka Samuela, o kateri beremo v Prvi knjigi kraljev, je tudi Joahimova žena goreče molila, da bi dobila otroka; obenem pa se je zaobljubila, da ga bo darovala službi v templju. Molitev je bila uslišana in zdaj je bila obljuba izpolnjena. Prizor Marijinega darovanja so mnogi umetniki radi upodabljali. Po izročilu, na katero se sklicuje Jakobov protoevangelij, so tempeljski prostori postali Marijino prebivališče vse do dneva njene zaroke s sv. Jožefom.

      Ali mar Cerkev z bogoslužnim spominjanjem Marijinega darovanja potrjuje resničnost tega, kar je zapisano v Jakobovem protoevangeliju? Ko si bomo ogledali, kako je praznik Marijinega darovanja nastal, bomo videli, da to ni res. Povod za Marijin praznik 21. novembra je bila posvetitev bazilike Svete Marije Nove v Jeruzalemu 21. novembra leta 543. To je bila svoj čas ena najlepših cerkva v Jeruzalemu in stala je v bližini razvalin jeruzalemskega templja. V dušah jeruzalemskih vernikov in romarjev, ki so to veličastno baziliko obiskovali, je to obujalo spomin na nekatere zgoraj omenjene prizore, opisane v Jakobovem protoevangeliju. To je polagoma privedlo do tega, da so se 21. novembra vsako leto ob praznovanju obletnice posvetitve te cerkve spominjali tudi Marijinega darovanja v templju. Sčasoma se je spomin posvetitve bazilike spremenil v praznik Marijinega darovanja.

      Vzhodna Cerkev pozna ta praznik že proti koncu 7. stoletja in še danes spada med zelo slovesne praznike. Vsebina praznika je posvetitev, s katero se je Marija popolnoma darovala Bogu že od prvih trenutkov svojega zavestnega bivanja, pa naj je svoje otroštvo in mladost res preživela v območju templja ali pri svojih starših. Na Zahodu so ta praznik prvi sprejeli v Avignonu v Franciji leta 1372, ko so papeži prebivali tam. V vsej zahodni Cerkvi se je ustalil po letu 1585. Od tega časa dalje se je pobožnost v zvezi z Marijinim darovanjem še naprej širila. Mnoge redovne družine so si ta dan izbrale za obnavljanje svojih zaobljub – popolnega darovanja Bogu.

      Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/darovanje-device-marije

      Presveta Devica Marija, prosi za nas!

      Odgovori
  9. Miro says:
    20. novembra, 2023 at 17:58

    JEZUS, SIN DAVIDOV, USMILI SE ME!

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 18,35-43)

    Ko se je Jezus bližal Jerihi, je slep človek sedél kraj pota in prosil vbogajme. Ko je slišal množico, ki je šla mimo, je vpraševal, kaj bi to bilo. Povedali so mu: »Mimo gre Jezus iz Nazareta.« In zavpil je: »Jezus, Sin Davidov, usmili se me!« Spredaj gredoči so ga svarili, naj utihne. On pa je še glasneje kričal: »Sin Davidov, usmili se me!«

    Jezus je tedaj obstal in rekel, naj ga pripeljejo k njemu. Ko se je približal, ga je vprašal: »Kaj hočeš, da ti storim?« On pa je rekel: »Gospod, da spregledam.«

    In Jezus mu je rekel: »Spreglej, tvoja vera te je ozdravila.« V hipu je spregledal, šel za njim in slavil Boga. In vse ljudstvo je dalo Bogu hvalo, ko je to videlo.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    ZGODBA SLEPEGA

    Pomislimo na zgodbo slepega. Bil je slep, sedel je in beračil ob robu ceste na obrobju svojega mesta. Ni anonimna oseba, ima obličje. Slepi se postavi na prežo: storil bi vse, kar je mogoče, da bi srečal Jezusa. Veliko ljudi je storilo isto: spomnimo se Zaheja, ki je splezal na drevo. Veliko ljudi je hotelo videti Jezusa: tudi on.

    Tako ta mož vpije na vse grlo. On ne vidi; ne ve, če je Jezus blizu ali daleč, ampak ga sliši, to razume zaradi množice, ki se v določenem trenutku poveča in približa … Vendar pa je on popolnoma sam in nikogar ne skrbi za to. In kaj stori? Vpije. In vpije ter še naprej vpije. Uporabi edino orožje, ki ga ima: glas. Začne vpiti: »Jezus, Davidov Sin, usmili se me!«

    Njegovo ponavljajoče se kričanje je moteče, ne zdi se olikano, in mnogi ga grajajo in mu pravijo, naj utihne. Vendar pa ne utihne, ampak še glasneje vpije. To je tista tako lepa trmoglavost tistih, ki želijo določeno milost in trkajo, trkajo na vrata Božjega srca … On vpije, trka. Ta izraz, »Davidov Sin«, je zelo pomemben; pomeni »Mesija«: izpriča Mesija, gre za izpoved vere, ki prihaja iz ust človeka, ki so ga vsi prezirali.

    In Jezus prisluhne njegovemu kriku. Njegova molitev se dotakne njegovega srca, Božjega srca, in zanj se odprejo vrata rešitve. Jezus govori z njim, reče mu, naj izrazi svojo željo – to je pomembno – in tedaj krik postane prošnja: »Da bi spregledal, Gospod«.

    Jezus mu reče: »Pojdi, tvoja vera te je rešila.« Tistemu ubogemu, nebogljenemu, preziranemu možu prizna vso moč njegove vere, ki priteguje usmiljenje in moč Boga. Vera pomeni imeti roki dvignjeni, glas, ki vpije in prosi za dar rešenja. Katekizem pravi, da je »ponižnost temelj molitve«. Molitev prihaja iz našega stanja pomanjkanja, iz naše nenehne žeje po Bogu.

    Vera je krik, kakor smo videli pri slepemu; nevera je zadušiti tisti krik. Vera je nasprotovanje mučnemu stanju, čigar vzroka ne razumemo: nevera je omejiti se na to, da prenašamo situacijo, kateri smo se prilagodili. Vera je upanje, da smo rešeni; nevera je navaditi se na zlo, ki nas stiska in tako iti naprej.

    Močnejši od kakršnegakoli nasprotnega utemeljevanja je v srcu človeka glas, ki kliče. Vsi imamo v sebi ta glas. Glas, ki pride na dan spontano, ne da bi mu kdorkoli zapovedal, glas, ki nas sprašuje po smislu naše poti tukaj, posebej kadar se znajdemo v temi: »Jezus, usmili se me! Jezus, usmili se me!« To je lepa molitev.

    Vendar pa, ali niso morda te besede vklesane v celotno stvarstvo? Vse kliče in ponižno prosi, da bi skrivnost usmiljenja našla svojo dokončno izpolnitev. Ne molijo le kristjani. Vendar pa je lahko obzorje še bolj razširjeno: Pavel zatrdi, da celotno stvarstvo »zdihuje in trpi porodne bolečine«. Umetniki pogosto izražajo ta tihi krik stvarstva, ki stiska vsako stvaritev ter se pokaže predvsem v srcu človeka, saj je človek »pred Bogom berač«. To je lepa definicija človeka: berač pred Bogom«.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/11/19/20-november-zgodba-slepega/

    Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se nas in vsega sveta!

    Odgovori
  10. Miro says:
    19. novembra, 2023 at 14:06

    PRILIKA O TALENTIH

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 25,14-30)

    Tisti čas je Jezus povedal svojim učencem tole priliko: »Neki človek se je odpravljal na potovanje in je sklical svoje služabnike ter jim izróčil svoje premoženje. Enemu je dal pet talentov, drugemu dva in tretjemu enega, vsakemu po njegovi zmožnosti, in odpotoval. Ta, ki je prejel pet talentov, je šel takoj z njimi trgovat in je pridóbil pet drugih. Prav tako je tisti, ki je prejel dva, pridóbil dva druga. Oni pa, ki je prejel enega, je šel, skôpal jamo in skril denar svojega gospodarja.

    Po dolgem času je prišel gospodar teh služabnikov in napravil z njimi obračun. Pristopil je tisti, ki je prejel pet talentov. Prinesel je pet drugih in rekel: ›Gospodar, pet talentov si mi izročil, glej, pet drugih sem pridóbil.‹ Gospodar mu je rekel: ›Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!‹ Nato je pristopil tisti, ki je dobil dva talenta, in rekel: ›Gospodar, dva talenta si mi izróčil, glej, dva druga sem pridóbil.‹ Gospodar mu je rekel: ›Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!‹

    Nazadnje je pristopil oni, ki je dobil en talent, in rekel: ›Gospodar, vedel sem, da si trd človek. Žanješ, kjer nisi sejal, in zbiraš, kjer nisi raztresel. Zbal sem se in sem šel ter zakopal tvoj talent v zemljo. Glej, tu imaš, kar je tvojega!‹ Gospodar pa mu je odgovóril: ›Malopridni in leni služabnik! Vedel si, da žanjem, kjer nisem sejal, in zbiram, kjer nisem raztresel? Zato bi moral dati moj denar menjalcem in ob vrnitvi bi jaz prejel svojo lastnino z obrestmi. Vzemite mu torej talent in ga dajte tistemu, ki jih ima deset; kajti vsakemu, ki ima, se bo dalo in bo imel obilo, tistemu pa, ki nima, se bo vzelo še to, kar ima. Neuporabnega služabnika pa vrzite ven v najglobljo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi.‹«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Evangelij današnje nedelje je prilika o talentih. Pripoveduje o človeku, ki je, preden je odpotoval, sklical svoje služabnike ter jim zaupal svoje imetje v obliki talentov, starodavnih kovancev zelo velike vrednosti. Gospodar je prvemu služabniku zaupal pet talentov, drugemu dva in tretjemu enega. Med gospodarjevo odsotnostjo naj bi ti trije služabniki to imetje pomnožili. Prvi in drugi služabnik sta podvojila začetni kapital; tretji pa je iz strahu, da bi vse izgubil, zakopal prejeti talent v luknjo. Ob gospodarjevem povratku sta prva dva prejela pohvalo in nagrado, medtem ko je bil tretji, ki je samo vrnil prejeti denar, pograjan in kaznovan.

    Pomen prilike je zelo jasen. Človek iz prilike predstavlja Jezusa, služabniki smo mi in talenti so imetje, ki nam ga je Gospod zaupal. V čem je to imetje? To je Njegova Beseda, evharistija, vera v nebeškega Očeta, odpuščanje…, skratka, veliko stvari, njegove najdragocenejše dobrine. To je imetje, ki nam ga On zaupa, ne samo, da ga varujemo, temveč da ga množimo! Medtem ko v splošni rabi izraža pojem ‘talent’ izredno kvaliteto posameznika, na primer glasbeni talent, športni, itd., pa talenti v priliki predstavljajo Gospodove dobrine, ki nam jih On zaupa, da bi se po nas množile. Luknja, ki jo je v zemljo izkopal ‘hudobni in leni služabnik’, pa označuje strah pred tveganjem, ki ohromi ustvarjalnost ter rodovitnost ljubezni.

    Strah pred tveganjem v ljubezni, nas ohromi. Jezus od nas ne zahteva, da Njegovo milost ohranimo sami zase, ne, tega Jezus od nas ne zahteva, temveč hoče, da jo uporabimo v korist drugim. Vse dobrine, ki smo jih prejeli so zato, da jih damo drugim ter jih s tem množimo. Kot da bi rekel: ‘Tukaj imaš moje usmiljenje, nežnost, odpuščanje; vzemi jih in na veliko uporabljaj.’ In mi, kaj smo storili? Koga smo ‘okužili’ s svojo vero? Koliko oseb smo opogumili s svojim upanjem? Koliko ljubezni smo podelili s svojim bližnjim? To so vprašanja, ki nam bodo dobro dela, če si jih bomo postavili. Katero koli okolje, tudi tisto najbolj oddaljeno in neprimerno, lahko postane kraj pomnožitve talentov. Ni namreč že v naprej izključenih situacij ali krajev za krščansko navzočnost in pričevanje. Pričevanje, ki ga Jezus od nas zahteva pa ni zaprto, odprto je in je odvisno od nas.

    Prilika nas torej spodbuja, naj ne skrivamo svoje vere in svojega upanja v Kristusa; naj ne zakopljemo Besede evangelija, ampak storimo, da kroži v našem življenju, v naših odnosih, v konkretnih situacijah, kot moč, ki privede v krizo, da očisti ter prenovi. Tako tudi odpuščanja, ki nam ga je Gospod še posebej podelil v zakramentu sprave, ne držimo zaprtega v nas samih, temveč pustimo, da sprosti svojo moč ter podre tiste zidove, ki jih je zgradila naša sebičnost, nam da moč, da napravimo prvi korak pri ohromljenih odnosih, da začnemo s pogovorom, kjer ga ni… In tako naprej. Delati torej tako, da bodo ti talenti, ta darila, ti darovi, ki nam jih je Gospod dal, za druge, da se bodo množili in s pričevanjem obrodili sadove.

    Mislim, da bo danes res lepo dejanje, če bo vsak od vas doma vzel v roke evangelij in bral ter malo premišljeval 25. poglavje Matejevega evangelija od 14. do 30. vrstice, torej Matej 25, 14-30. Talenti, bogastvo, vse to kar mi je Bog dal duhovnega – dobroto, Božjo Besedo; kako skrbim, da to raste v drugih? Ali vse to samo hranim zase?

    Poleg tega pa Gospod ne daje vsem istih stvari ter na isti način. Osebno nas namreč pozna ter nam zaupa tisto, kar je ravno prav za nas. Vendar pa vsem da nekaj skupnega in to je njegovo neizmerno zaupanje. Bog ima zaupanje v nas, nam zaupa. To pa je enako za vse. Ne razočarajmo ga! Naj nas strah ne preslepi, temveč Mu zaupanje vrnimo z zaupanjem.

    Marija je to udejanjila na najlepši in najpopolnejši način. Ona je prejela in sprejela najbolj odličen dar, Jezusa osebno, in ga človeštvu darovala z velikodušnim srcem. Prosimo jo, naj nam pomaga, da bomo ‘dobri in zvesti služabniki’ in tako deležni ‘veselja našega Gospoda’.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/11/18/19-november-prilika-o-talentih/

    Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

    Odgovori
← Older Comments
Newer Comments →

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja