Članki za dušo

Posted on 10. marca, 2020 by Administrator

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

14.975 Responses to Članki za dušo

← Older Comments
Newer Comments →
  1. Miro says:
    14. decembra, 2023 at 10:13

    Spomnimo na dogodek konec decembra:

    5000 MLADIH PRIHAJA NA EVROPSKO SREČANJE MLADIH V LJUBLJANI

    TAIZEJSKA SKUPNOST SE JE ODZVALA POVABILU SLOVENSKE ŠKOFOVSKE KONFERENCE IN
    V SODELOVANJU Z LOKALNIMI CERKVAMI IN S PODPORO MESTA PRIPRAVLJA 46. EVROPSKO
    SREČANJE MLADIH V LJUBLJANI.

    Več o tem dogodku na: https://katoliska-cerkev.si/5000-mladih-prihaja-na-evropsko-srecanje-mladih-v-ljubljani

    Odgovori
  2. Miro says:
    14. decembra, 2023 at 10:02

    PAPEŽ PRI KATEHEZI: KRISTJAN MORA BITI ODPRT ZA BOŽJO BESEDO IN ZA SLUŽENJE DRUGIM

    SVETI OČE JE MED SPLOŠNO AVDIENCO V SREDO, 13. DECEMBRA, SKLENIL CIKEL KATEHEZ O »VNEMI ZA EVANGELIZACIJO« IN »APOSTOLSKI GOREČNOSTI«, KI GA JE ZAČEL JANUARJA LETOS. PRI ZADNJI KATEHEZI, KI JE SLONELA NA EVANGELJSKEM PRIZORU O OZDRAVITVI GLUHONEMEGA, JE PAPEŽ TAKO VERNIKE KOT CELOTNO CERKEV POZVAL K ODPRTOSTI, DA BI LAHKO OZNANJALI EVANGELIJ IN PRIČEVALI O JEZUSU.

    Kateheza svetega očeta na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-12/papez-pri-katehezi-kristjan-mora-biti-odprt-za-bozjo-besedo-in.html

    Odgovori
  3. Miro says:
    13. decembra, 2023 at 12:02

    PRIDITE K MENI VSI, KATERI SE TRUDITE IN STE OBTEŽENI, IN JAZ VAS BOM POŽIVIL

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 11,28-30)

    Tisti čas je Jezus spregovoril: »Pridite k meni vsi, kateri se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil. Vzemite moj jarem nase in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen, in našli boste mir svojim dušam. Zakaj moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni … Ko je Jezus to rekel, je imel pred očmi ljudi, ki jih je vsak dan srečeval na poteh Galileje: veliko preprostih ljudi, revnih, bolnih, grešnikov, obrobnih… Ti ljudje so vedno prihajali k njemu, da bi poslušali njegovo besedo, besedo, ki vliva upanje! Jezusove besede vedno vlivajo upanje, in željo, da bi se dotaknili vsaj roba njegove obleke. Tudi Jezus sam je iskal te utrujene in onemogle množice, ki so bile kakor ovce brez pastirja. Tako je On rekel in jih je iskal da bi jim oznanil Božje kraljestvo in da bi mnoge ozdravil tako telesno, kakor duhovno. Klical jih je k sebi: ‘Pridite k meni’ in jim obljubil pomoč in počitek.

    To Jezusovo vabilo se je razširilo vse do danes in doseglo mnoge, ki jih bremenijo pogoji slabega življenja. V najbolj revnih deželah, pa tudi na obrobjih najbolj bogatih dežel, so številni utrujeni in obnemogli zaradi neznosnega bremena zapuščenosti in ravnodušnosti. Ravnodušnost: koliko zla naredi pomoči potrebnim človeška ravnodušnost! In toliko bolj, tista s strani kristjanov! Na robu družbe so številni, ki živijo preizkušnjo revščine, kakor tudi tisti, ki so nezadovoljni ali razočarani nad življenjem. Mnogi so prisiljeni zapustiti svojo domovino in tvegati svoje življenje. Še več jih vsak dan prenaša težo ekonomskega sistema, ki izkorišča človeka in mu nalaga neznosen ‘jarem’, ki ga tistih nekaj privilegiranih ne želi prenašati. Vsakemu od teh otrok nebeškega Očeta, Jezus ponavlja: ‘Pridite k meni, vi vsi!’ To pa reče tudi tistim, ki imajo vse, toda njihovo srce je prazno. Prazno, prazno srce brez Boga. Jezus tudi njim namenja sledeče povabilo: ‘Pridite k meni!’ Jezusovo povabilo je za vse. Na poseben način pa za tiste, ki najbolj trpijo.

    Jezus obljublja, da bo dal počitek vsem, vendar nam namenja tudi vabilo, ki je kot zapoved: ‘Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen’. V čem je Gospodov ‘jarem’? Je v tem, da si z bratsko ljubeznijo naložimo breme drugih. Potem ko nam je Kristus dal, da smo se odpočili in okrepčali, smo poklicani, da tudi mi postanemo počitek in okrepčilo za brate in sestre, z našo krotko in ponižno držo, posnemajoč svojega Učitelja. Krotkost in srčna ponižnost nam ne samo pomagata nositi težo drugih, temveč nam pomagata tudi, da nanje ne gledamo samo z našega zornega kota – z našo sodbo, kritiko ali z našo ravnodušnostjo.

    Prosimo Sveto Marijo, ki sprejema pod svoj plašč vse utrujene in obtežene, da bi lahko bili po razsvetljeni veri, izpričani z življenjem, tolažba vsem, ki potrebujejo pomoč, nežnost in upanje.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Marija, Pomočnica kristjanov, prosi za nas!

    Odgovori
  4. Miro says:
    12. decembra, 2023 at 15:16

    IZGUBLJENA OVCA, SKRB ZA MALE

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 18,12-14)

    Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Kaj se vam zdi? Če ima kdo sto ovac in katera izmed njih zaide, ali ne pusti na gorah devetindevetdesetih in gre iskat tisto, ki je zašla? In če jo najde, resnično, povem vam, veseli se je bolj ko devet in devetdesetih, ki niso bile zašle. Tako ni volja vašega nebeškega Očeta, da bi se izgubil kateri teh malih.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Jezus nam z današnjo priliko o izgubljeni ovci, želi povedati, da nobene ovce ne smemo imeti za izgubljeno. Zanj je pomembna vsaka ovca, še posebej tista, ki je odrinjena in zapuščena. Bog ljubi in išče vsakega posebej, ne pozna besede »zavreči« človeka, saj pooseblja ljubezen in usmiljenje.

    Gospodova čreda je vedno na poti. Pastirja najdemo tam, kjer je izgubljena ovca, zato je treba Gospoda iskati tam, kjer nas On želi srečati, ne pa tam, kjer mi mislimo, da ga bomo našli. Znova sestaviti čredo je mogoče le tako, da sledimo poti, ki jo je začrtalo pastirjevo usmiljenje.

    O priliki o izgubljeni ovci bi morali večkrat razmišljati, saj je v krščanski skupnosti vedno kdo, ki manjka, ki je odšel in za seboj pustil prazen prostor. Včasih nas to vodi v obup in prepričanje, da gre za neizogibno izgubo, bolezen, ki se je ne da pozdraviti, vendar s tem tvegamo, da se zapremo v stajo, kjer ni vonja po ovcah, ampak smrdi po zatohlem, po zaprtosti.

    »Kristjani se ne smemo zapirati, saj bomo smrdeli po zatohlem. Moramo iti ven. Do tega zapiranja vase, v majhno skupnost, župnijo prihaja, ko nimamo misijonarskega zagona, ki nas vodi v srečevanje z drugimi. Z Jezusovega vidika dokončno izgubljene ovce ne obstajajo. To moramo dobro razumeti. Za Boga ni nihče dokončno izgubljen. Vse do zadnjega trenutka nas Bog išče. Z Jezusovega vidika nobena ovca ni dokončno izgubljena, ampak so vse ovce, ki jih je potrebno najti.«

    Vse to nas vabi, da hodimo po poti bratstva. Nobena razdalja ni predaleč za pastirja in nobena čreda se ne more odpovedati bratu. Najti izgubljenega pomeni veselje tako za pastirja kot za Boga, prav tako pa tudi za celotno čredo. Usmiljenje do grešnikov je način delovanja Boga in temu usmiljenju ostaja popolnoma zvest na vsakem koraku.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/12/11/12-december-izgubljena-ovca-skrb-za-male/

    Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

    Odgovori
  5. Miro says:
    11. decembra, 2023 at 16:23

    JEZUS OZDRAVI MRTVOUDNEGA IN MU ODPUSTI GREHE

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 5,17-26)

    Nekega dne je Jezus učil in sedé so ga poslušali farizeji in učitelji postave, ki so bili prišli iz vseh galilejskih in judovskih vasi; v njem je bila Gospodova moč, da je ozdravljal. In glej, možje so nesli na postelji človeka, ki je bil mrtvouden, in so iskali, da bi ga prinesli noter in postavili predenj. Ker zaradi množice niso našli, kod bi ga nesli noter, so šli na streho in ga med opeko spustili s posteljo vred v sredo pred Jezusa.

    Ko je videl njihovo vero, je rekel: »Človek, odpuščeni so ti tvoji grehi.« Pismouki in farizeji so začeli misliti: »Kdo je ta, ki govori bogokletno? Kdo more grehe odpuščati kakor edini Bog?« Jezus je spoznal njihove misli in jim odvrnil: »Kaj v srcu mislite? Kaj je laže reči: ›Odpuščeni so ti tvoji grehi‹, ali reči: ›Vstani in hodi‹? Da pa boste vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe – je rekel mrtvoudnemu – ti pravim: Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi na svoj dom!«

    Takoj je vpričo njih vstal, vzel posteljo in odšel na svoj dom ter slavil Boga. Vsi so ostrmeli in slavili Boga in prevzel jih je strah in so govorili: »Videli smo danes čudovite reči.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Predstavljajmo si prizor, ki nam ga naslika evangelist: štirje možje nesejo hromega prijatelja v hišo, v kateri uči Jezus. Ne izvemo, če lahko govori in če prosi sam zase. Njegovi prijatelji zanj naredijo vse. Ker imajo močno vero, ga na nosilih odnesejo k Jezusu. Jezus uvidi njihovo vero in hkrati prošnjo, naj ozdravi hromega prijatelja, ki jo izražajo s svojim dejanjem. Vendar se Jezus najprej posveti globljemu problemu, grehu, na katerega se odzove z odpuščanjem. Kot znamenje, da ima oblast odpuščati grehe, hkrati ozdravi tudi telesno hromost.

    Zato danes spregovorimo o odpuščanju grehov. Sama beseda »greh« je danes nemoderna, zato govorimo o napaki, o zmoti, ne pa o grehu. Jezus pa je popolnoma jasen. Greh je greh. Greh je v tesni povezanosti z besedo »zgrešiti«. Torej, kdor greši, pravzaprav zgreši na poti v življenju. Bistvo naše življenjske poti je pot ljubezni. Greh je vse, kar je usmerjeno proti ljubezni. Če zgrešimo pot, se je potrebno zopet vrniti nazaj na pravo pot. Zato na greh ni potrebno gledati kot na nekaj, kar se nam v življenju ne bi smelo zgoditi, ampak kot na sestavni del našega življenja. Pomembno pri tem je, kako se z grehom soočimo.

    Če samo pogledamo malo okrog sebe, vidimo na mnogih človeških obrazih zagrenjenost in zamorjenost. To ne bi bilo čudno, če bi ti ljudje zares čutili kakšno hudo pomanjkanje, vendar praviloma takšnim ljudem ne manjka ničesar in so dobro preskrbljeni, manjka jim samo polnost življenja. Razlog za nesrečno življenje tiči praviloma v grešnem življenju. Največja težava je, da se takšen človek greha niti ne zaveda in zato niti ne ve, kje je vzrok njegove žalosti in, kako žalost tudi odpraviti.

    Največja težava današnjega človeka je, da sploh nima več občutka za greh. Zato je logično, da ne potrebuje odpuščanje grehov in je zakrament svete spovedi v nemilosti, kar pomeni, da se ljudje površinsko spovejo približno dvakrat na leto, praviloma pred večjimi prazniki.

    Pravzaprav, če smo iskreni, nam spoved povzroča neprijeten občutek, ker gre pri tem zakramentu, če ga seveda jemljemo zares, za neposredno soočanje s samim seboj, kar pomeni, da gre pri spovedi za soočenje z resnico o nas samih.

    Najbolj učinkovita spoved je takrat, ko znamo prepoznati svoj greh in ga ubesediti. (To, da mnogi govorijo, da k spovedi že ne bodo šli, ker so duhovniki večji grešniki, kot oni, ni niti najmanj resen argument. Že s tem, ko nekoga obsodim za večjega grešnika od sebe, je pokazatelj, da se nisem pripravljen soočiti s samim seboj in na ta način opravičujem svoja dejanja. Po drugi strani grešnost nekoga drugega, četudi je to duhovnik spovednik, ni moja stvar in moja skrb, ampak je to njegova osebna stvar. Tudi, če predpostavimo, da je duhovnik velik grešnik, to nič ne vpliva na veljavnost zakramenta spovedi. Če je za Boga takšen duhovnik dober, da nam podeli odvezo, potem bo vsekakor dober tudi za nas.)

    Ko po opravljeni spovedi duhovnik izreče besede »… in jaz te odvežem tvojih grehov …«, tega ne reče duhovnik, ampak z glasom duhovnika izreče to Jezus Kristus. To je že ponovno stvar naše vere in zaupanja v Kristusovo moč in njegovo delovanje po zakramentih.

    Na koncu je potrebno poudariti, da spoved nikakor ni potuha, češ lahko grešim, saj nam bo Bog na koncu odpustil grehe. Kdor tako razmišlja, v greh ne vključuje kesanja, ampak preračunljivost. Božje usmiljenje je neizmerno, ni pa naivno.

    Odpuščanje grehov pri spovedi terja od človeka nov začetek. Bistveno je, da grehe priznavamo in jih izročamo Gospodu. Kako bo on posegel v naša življenja, je njegova stvar. Pomembno je, da smo iskreni. Nenazadnje Jezus poudarja, da nas bo resnica osvobodila. Torej, ni bistveno, da živimo moralno neoporečno, ampak da živimo v resnici. Kdor živi v resnici že živi osvobojeno, saj je pred Bogom odprta knjiga, v katero lahko Bog zapiše čudovito življenjsko zgodbo.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

    Odgovori
  6. Miro says:
    10. decembra, 2023 at 14:32

    PAPEŽ FRANČIŠEK O PUŠČAVI IN TIŠINI, KI STA KRAJA POSLUŠANJA, MOLITVE IN KJER SE PAZI NA SRCE

    »DRAGI BRATJE IN SESTRE, DOBER DAN! NA TO DRUGO ADVENTNO NEDELJO NAM EVANGELIJ GOVORI O JANEZU KRSTNIKU, JEZUSOVEMU PREDHODNIKU (PRIM. MR 1,1-8) IN GA OPIŠE KOT »GLAS VPIJOČEGA V PUŠČAVI« (V. 3). PUŠČAVA, PRAZEN KRAJ, KJER NI SPOROČANJA IN GLAS, SREDSTVO ZA GOVORJENJE, SE ZDITA DVE NASPROTUJOČI SI PODOBI, A V KRSTNIKU SE ZDRUŽITA.«

    S temi besedami je PAPEŽ FRANČIŠEK začel nagovor pred opoldansko molitvijo z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 2. adventno nedeljo. (po zapisu p. Ivana Hercega DJ)

    PUŠČAVA. Janez tam pridiga, v okolici reke Jordan, blizu točke, kjer je njegovo ljudstvo pred mnogimi stoletji vstopilo v obljubljeno deželo (prim. Joz 3,1-17). S tem, kar je počel, je, kot bi rekel: da bomo prisluhnili Bogu, se je potrebno vrniti v kraj, po katerem je On štirideset let spremljal, varoval in vzgajal svoje ljudstvo, torej v puščavo. To je kraj tišine in bistvenega, kjer si ne moremo dovoliti, da bi se zadržali pri nekoristnih stvareh, ampak se je potrebno osredotočiti na to, kar je nujno za življenje.

    To je klic, ki je vedno aktualen. Za napredovanje po poti življenja, se je potrebno sleči tega, »kar je več«, saj živeti dobro, ne pomeni napolniti se z nekoristnimi stvarmi, temveč osvoboditi se odvečnega, da bi kopali v notranjost samega sebe, da bi razbrali to, kar je pred Bogom res pomembno. Samo če preko tišine in preko molitve naredimo prostor Jezusu, ki je Očetova Beseda, se bomo znali osvoboditi onesnaženja praznih besed in čenč. Tišina in treznost pri uporabi besed, pri uporabi stvari, treznost pri uporabi medijev in družabnih omrežij, nista samo pobožno opravilo ali kreposti, ampak bistveni sestavini krščanskega življenja.

    Preidimo k drugi podobi, GLASU. Puščava in glas. On je orodje, s katerim izražamo to, kar mislimo in nosimo v srcu. Razumemo torej, da je zelo povezano s tišino, ker izraža to, kar zori znotraj, poslušanje tega, kar Sveti Duh svetuje. Bratje in sestre, če ne znamo molčati, je malo verjetno, da imamo kaj dobrega za povedati, saj bolj ko je tišina pozorna, močnejša je beseda. Pri Janezu Krstniku je ta glas vezan na pristnost njegove izkušnje in na jasnost njegovega srca.

    Lahko se vprašamo: kakšno mesto ima med tekom mojih dni tišina? Gre za prazno tišino, morda celo neznosno, ali gre za kraj poslušanja, molitve, kjer se pazi na srce? Moje življenje je trezno ali pa je polno odvečnih stvari? Tudi če bi to pomenilo iti proti toku, poudarjajmo tišino, treznost in poslušanje.

    Marija, Devica tišine, naj nam pomaga vzljubiti puščavo, da bomo postali verodostojni glasovi, ki oznanjajo njenega Sina, ki prihaja.

    Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-12/papez-francisek-o-puscavi-in-tisini-ki-sta-kraja-poslusanja-mo.html

    Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

    Odgovori
  7. Miro says:
    10. decembra, 2023 at 11:32

    PRIPRAVITE GOSPODOVO POT, ZRAVNAJTE NJEGOVE STEZE!

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 1,1-8)

    Začetek evangelija Jezusa Kristusa, Božjega Sina; kakor je zapisano pri preroku Izaíju:

    »Glej, pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem, ki bo pripravil tvojo pot. Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!«

    Tako je nastópil Janez Krstnik v puščavi in oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov. K njemu je prihajala vsa judejska dežela in vsi Jeruzalemčani. Dajali so se mu krstiti v reki Jordan in priznavali svoje grehe. Janez je bil oblečen v kameljo dlako in imel usnjen pas okoli ledij. Jedel je kobilice in divji med. Oznanjal je: »Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklônil pred njim in mu odvezal jermen njegovih sandal. Jaz sem vas krstil z vodo, on pa vas bo krstil s Svetim Duhom.«

    DRUGA ADVENTNA NEDELJA

    Kaj nam želi povedati današnji evangeljski odlomek? Najbolj logičen sklep se zdi, da Bog želi svojo besedo vedno sporočiti v zelo konkretnih okoliščinah, čisto konkretnim ljudem. Če prenesemo na nas, lahko rečemo, da Bog prihaja k tebi in meni v tem času in trenutku. In kakor je prebudil Janeza k razmišljanju, molitvi in delovanju, tako želi spodbuditi tudi nas, vsakega posebej k razmišljanju, molitvi in delovanju. Bog je torej tudi ta trenutek na delu. Želi naju nagovoriti, želi stopiti v najin svet in naju vabi k spreobrnjenju.

    Če je uvod izredno natančen, pa je nadaljevanje dokaj abstraktno oz. splošno. Božja beseda vsakega tako osebno nagovarja, da Janez Krstnik ne more govoriti vsem in hkrati čisto konkretno, kaj naj vsakdo naredi. Primera o tem, kaj naj storimo, pa je vzeta iz gradbenega sveta. Ko Janez navaja preroka Izaija, govori o tem, kako naj se pripravi pot Gospodu, tj. kako naj v hribovitem svetu naredimo dobro cesto. Pomislimo, kako bi se lotili gradnje. Najbrž bi najprej zagledali prazne prostore, doline med enim in drugim hribom. Na prvi pogled ni težava hrib, ampak dolina. Težava je v tem, da nekaj manjka in ne, da je nečesa preveč. A če hočemo napolniti dolino, bomo morali poseči po hribu. In ko to storimo, bo potrebno stvar dokončati. Razkopano bo potrebno zgladiti.

    To je podoba našega adventnega časa. Bog želi stopiti v življenje vsakega izmed nas, zelo konkretno. Božja beseda želi biti živa, konkretna, kakor je bila konkretna v točno določenem času, ko se je rodil Janez Krstnik. Prvo, kar nam vsem želim je, da bi se zavedali, da Bog je, da je že tu in z nami. Rad bi v nas deloval. Želim si, da bi si v adventu še bolj zavzeto ponavljali, Bog, ti si tu, hočeš delovati v mojem življenju. Tu si, le slišim te bolj slabo. Pomagaj mi, da odpravim ovire, ki mi preprečujejo, da bi te slišal, da bi doživljal tvojo bližino.

    Kaj je z ovirami? Tudi v našem življenju hribi niso na prvi pogled problematični. Problematične so doline, so tisti trenutki, ko nam nekaj zmanjka. A resnica je v tem, da ne moremo zapolniti vrzeli, ne da bi se dotaknili tistih točk našega življenja, kjer je nepotrebno preobilje. Če hočemo zapolniti doline, bomo morali znižati hribe. Kaj točno misli Bog v vašem življenju, zakaj ne more priti do posameznika tako, kot si želi, mora najti vsak sam, naj ponudim le kratek razmislek:

    – ni miru, to opažaš. A ne bi se odpovedal vsem mogočim dejavnostim in vsemu hitenju, ki zapolnjuje tvoje občutke nesmisla. Žal ne bo šlo drugače. Božji mir bo vstopil v nas, če se bomo odpovedali mnogim na videz zelo dobrim stvarem.

    – zmanjka zaupanja. Vedno bi vse naredili sami. In vse kar počnemo, nam daje občutek neke gotovosti, da nekaj vendarle zmoremo. Ko se zlomimo, ugotovimo, da je pred nami dolina. Zapolniti jo bo najbrž potrebno tako, da bomo vzeli čas, ki smo ga porabili za nekaj drugega, in ga bomo porabili z pogovor z Bogom, za odnos z bližnjim.

    – ni globljega smisla. Na trenutke začutimo svojo brezciljnost, potem pa spet odhitimo naprej v delo, brezdelje ali pa iskanje trenutnih užitkov. Spet bo potrebno zapolniti dolino tako, da bomo vzeli energijo tam, kjer je je vsekakor več in jo bomo porabili tam, kjer je manjka.

    In nazadnje, je adventni čas povabilo, da tisto, kar smo že razkopali, pa še nismo pogladili, kar smo načeli, pa ne končali, vendarle dokončamo.

    Tudi današnja nedelja nas torej vabi, da se ustavimo in srečamo sami s seboj. Želi, da se zavemo, kako Bog čaka, da bi vstopil. Pomislimo, kaj vse ovira, da bi Bog resnično vstopil v naša življenja. Znižajmo hribe in napolnimo doline. Tisto, kar smo razkopali, pa naredimo spet gladko.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

    Odgovori
    • Miro says:
      10. decembra, 2023 at 11:33

      LORETSKA MARIJA: Z NAZAREŠKO HIŠO SV. DRUŽINE

      DANES JE POMEMBEN PRAZNIK ZA LORETSKO SVETIŠČE. TEGA DNE SE SPOMINJAMO PRIHODA NAZAREŠKE HIŠE, V KATERI JE PREBIVALA SV. DRUŽINA, V ITALIJANSKO MESTO LORETO.

      SVETIŠČE LORETSKE MATERE BOŽJE

      10. decembra leta 1294 se je začela znamenita božja pot v Loretu, to je mestu ob italijanski obali. Od tedaj imajo na tem kralju nazareško hišo, v kateri je živela sv. Družina v Nazaretu (Jožef, Marija in Jezus).

      Po izročilu naj bi angeli to nazareško hišo naprej prinesli na Trsat nad Reko, potem pa v Loreto, kjer je še danes.

      V 15. stoletju so nad to hišo zgradili veliko Marijino svetišče, ki je kmalu postalo ena izmed najbolj obiskanih Marijinih božjih poti v Italiji, in kamor so romali iz vse Evrope – tudi iz Slovenije. Posnetek nazareške hiše so postavljali tudi v Sloveniji.

      »Sveta hišica v Loretu ni samo ‘relikvija’, ampak tudi dragocena ikona, ki ne predstavlja abstraktnih resnic, ampak dogodek in skrivnost – učlovečenje Besede.« (sv. papež Janez Pavel II.)

      Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/svetisce-loretske-matere-bozje/

      Loretska Mati Božja, prosi za nas!

      Odgovori
  8. Miro says:
    10. decembra, 2023 at 8:07

    NUNCIJ FOKOLARINOM: PRINAŠAJTE JEZUSA V NAŠO SLOVENSKO DRUŽBO! (Radio Ognjišče, 09.12.2023)

    GIBANJE FOKOLAROV JE V ČETRTEK PRAZNOVALO 80. OBLETNICO USTANOVITVE. ZATO JE PREDSEDNICO MARGARET KARRAM IN ODGOVORNE Z VSEGA SVETA V AVDIENCO SPREJEL PAPEŽ FRANČIŠEK. PRAZNOVANJA SO POTEKALA TUDI LOKALNO. APOSTOLSKI NUNCIJ V SLOVENIJI ŠKOF JEAN MARIE SPEICH JE DANES DOPOLDNE NA RAKOVNIKU DAROVAL ZAHVALNO SVETO MAŠO.

    PAPEŽ FRANČIŠEK je v daljšem, lahko rečemo programskem nagovoru članom gibanja zatrdil, da svet še danes, po dva tisoč letih krščanstva, hrepeni po edinosti. Prav to je bila tudi želja ustanoviteljice gibanja Chiare Lubich, ki se je 7. decembra 1943 povsem posvetila Bogu.

    »Iz tistega njenega DA,« je poudaril Frančišek, »se je rodil duhovni val, ki se je razširil po vsem svetu, da bi vsem ljudem sporočil, da je lepo živeti evangelij z eno samo preprosto besedo: edinost.«

    Sveti oče je spomnil na številne pobude, ki so se rodile v teh osemdesetih letih gibanja, predvsem pa na spreobrnjenja in življenja darovana Kristusu in bratom.

    Za naprej je papež Frančišek člane Gibanja fokolarov spodbudil, naj si prizadevajo graditi mir in ostanejo zvesti svoji karizmi.

    POJDITE NAPREJ PO POTI OBČESTVA!

    Slovesnosti, srečanja in drugi dogodki, ki izražajo hvaležnost za prehojeno pot, potekajo po vsem svetu. Danes dopoldne je zahvalno sveto mašo v cerkvi Marije pomočnice na Rakovniku daroval apostolski nuncij škof JEAN-MARIE SPEICH.

    Spomnil je na poklicanost gibanja k občestvu, preko katerega prinašamo Jezusa v ta svet. Bog se je po njegovih besedah poslužil Chiare Lubich, da bi nam pokazal nekaj več.

    Potem, ko je orisal temeljne točke njene duhovnosti, ki vse izvirajo iz evangelija, je v luči odlomka današnje Božje besede, članom gibanja zaželel, naj gredo naprej po tej poti. Za vse kristjane je po njegovih beseda prišel čas, da se prebudimo.

    »Ne puščajte Jezusa samega. Ne puščajte Slovenke ali Slovenca samega. Prinašajte Jezusa s pomočjo zaklada vaše duhovne poklicanosti. In kot pravi prerok Izaija: To je pot, po njej hodite!«

    Povzeto po: https://radio.ognjisce.si/sl/269/novice/37417/nuncij-fokolarinom-prinasajte-jezusa-v-naso-slovensko-druzbo.htm

    Odgovori
  9. Miro says:
    9. decembra, 2023 at 16:35

    PAPEŽ FRANČIŠEK: JASLICE NAJ V NAS PREBUDIJO HREPENENJE PO TIŠINI IN MOLITVI

    SVETI OČE JE V SOBOTO, 9. DECEMBRA, SPREJEL V AVDIENCO DELEGACIJI IZ DOLINE RIETI IN OBČINE MACRA, OD KODER PRIHAJATA BOŽIČNO DREVO IN JASLICE, KI LETOS KRASIJO TRG SVETEGA PETRA. IZPOSTAVIL JE, DA JASLICE V NAS POMAGAJO PREBUDITI HREPENENJE PO TIŠINI IN MOLITVI, OKRASITEV BOŽIČNE JELKE PA POUDARJA POMEN SKRBI ZA NAŠ SKUPNI DOM.

    Več o tem na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-12/papez-jaslice-naj-v-nas-prebudijo-hrepenenje-po-tisini.html

    Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

    Odgovori
  10. Miro says:
    9. decembra, 2023 at 16:34

    SINODALNE ADVENTNE KATEHEZE V CELJSKI STOLNICI

    PRI SOBOTNIH VEČERNIH SVETIH MAŠAH PRED ADVENTNIMI NEDELJAMI
    IMA ŠKOF MAKSIMILIJAN SINODALNE ADVENTNE KATEHEZE V STOLNICI
    SV. DANIJELA V CELJU.

    Več o tem na: https://skofija-celje.si/skofove-sinodalne-adventne-kateheze/

    Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

    Odgovori
← Older Comments
Newer Comments →

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja