Nasvet

Posted on 4. januarja, 2015 by Administrator

Nasveti za pomoč, nasveti za duhovno rast. Ko nam gre vse prav vse narobe se moramo obrnit k Bogu po pomoč. Ko nam gre vse dobro se moramo tudi obrnit k Bogu po pomoč, mogoče nam gre kaj narobe…


Bi želeli še kak nasvet. Zastavite vprašanje in vam bomo poskušali odgovorit.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

9.716 Responses to Nasvet

← Older Comments
Newer Comments →
  1. Hvala says:
    11. aprila, 2023 at 16:30

    NAJVEČ ZLA, GREHA, POVZROČIMO Z JEZIKOM!

    Pregovori 18,21

    SMRT IN ŽIVLJENJE STA V OBLASTI JEZIKA,
    KDOR GA UPORABLJA, BO JEDEL NJEGOV SAD

    Dnevnik Favstine Kowalske veliko govori o tem,. Joyce Meyer opozarja. ČE OPRAVLJAMO ALI OBREKUJEMO ČLOVEKA, POMENI, DA SE IMAMO ZA BOLJŠEGA OD NJEGA. Z JEZIKOM SE PREKLINJA, SE DELA GORJE ČLOVEKU. Z JEZIKOM SE SEJE SMRT ALI ŽIVLJENJE.

    JEZUS JE REKEL:

    Rimljanom 12,19.21

    Ne maščujte se na svojo roko, ljubi, ampak dajte prostor Božji jezi, saj je pisano: Moje je maščevanje, jaz bom povrnil, pravi Gospod.

    Ne daj se premagati hudemu, temveč premagaj húdo z dobrim.

    PUSTITI BOGU JEZO, ON BO POVRNIL ČLOVEKU. NE DELAJMO NA SVOJO PEST.

    JEZUS JE REKEL:

    Rimljanom 3,13

    ODPRT GROB JE NJIH GRLO, S SVOJIMI JEZIKI GOVORE ZVIJAČNO; KAČJI STRUP JE POD NJIHOVIMI USTNICAMI.

    Na vsako misel, besedo in dejanje moramo paziti. Sama sem opazila, kako počasi raste človek, kar si je zadal za nalogo, VENDAR GRE. Z BOŽJO MILOSTJO GRE. ČLOVEK NAPREDUJE PO KAPLJICAH, VENDAR IZ KAPLJIC NASTANE OCEAN.

    OD NAŠIH MISLI IN BESED JE ODVISNA ZMAGA V ŽIVLJENJU. ALI SPREJEMO ŽIVLJENJE ALI SMRT!

    Odgovori
    • Miro says:
      11. aprila, 2023 at 16:35

      MOLIMO: BOŽJE USMILJENJE, KI NAS REŠUJEŠ BEDE GREHA, ZAUPAMO VATE!

      Odgovori
      • Miro says:
        11. aprila, 2023 at 17:29

        Res je, na vsako misel, besedo in dejanje moramo paziti. Kako je z nepremišljenimi besedami, je zapisal že Paul Roth. Na to se je dobro večkrat spomniti, da bi ljudje bolj pazili na svoje besede in več molili, kot nam svetuje naša nebeška MATI MARIJA (glej sporočila Kraljice miru iz Medjugorja).

        PROŠNJA ZA PRAVO BESEDO

        Tudi dan, ki se zdajle začenja,
        potrebuje besede pozdrava in zahvale;
        potrebuje besede odločitve in odklonitve,
        potrebuje besede preudarka.
        Daj mi prave besede.

        Živimo in mislimo, se odločamo in molimo,
        kaznujemo in ljubimo v besedah in z besedami.
        Te so lahko močnejše,
        bolj prodorne in nevarne kot pa dejanja.
        Daj mi besede ljubezni.

        Besede lahko povezujejo,
        lahko zdravijo in tolažijo,
        lahko pa tudi sejejo razdor,
        sekajo rane in ubijajo.
        Lahko učijo in pojasnjujejo,
        lahko lažejo in zapeljujejo.
        Daj mi besede resnice.

        Ko sem govoril, je beseda izrečena
        in tako nad njo nimam nobene moči več.
        Zdaj živi svoje lastno življenje,
        ki pomaga ali uničuje;
        ne morem je več prijeti,
        zvezati ali poklicati nazaj.
        Daj mi besede življenja, da mi nocojšnji večer
        ne bo treba obžalovati nobene besede.

        (Paul Roth)

        Odgovori
  2. Miro says:
    11. aprila, 2023 at 15:45

    MOLIMO S SV. FAVSTINO K MATERI BOŽJI:

    O dobra Mati božja, naj posnemam tvoje življenje.
    Ti si mi svetla zarja, vsa prevzeta tonem v tebi.
    Mati in brezmadežna Devica, po tebi mi odseva žarek Boga.
    Učiš me, kako naj ljubim Boga sredi stisk.
    Ti si moje varstvo in ščit pred sovražnikom.
    (Dn 1232).

    Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo
    za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

    Odgovori
  3. Hvala says:
    11. aprila, 2023 at 15:26

    NAJVEČJI V NEBEŠKEM KRAJESTU

    Matej 18,1-5

    1 Tisti čas so učenci stopili k Jezusu in dejali: »Kdo je torej največji v nebeškem kraljestvu?« 2 Tedaj je poklical k sebi otroka, ga postavil mednje 3 in rekel: »Resnično, povem vam: Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo! 4 Kdor se torej poniža kot ta otrok, bo največji v nebeškem kraljestvu, 5 in kdor sprejme enega takega otroka v mojem imenu, mene sprejme.«

    Favstina Kowalska je PISALA O BOŽJEM USMILJENJE , KAR JI JE JEZUS POVEDAL, JO UČIL, JI SVETOVAL itd..

    VELIKA SVETNICA JE, KER SE JE PREPUSTILA JEZUSOVI VOLJI, NJEGOVEM UČENJU. BILA JE ZELO POSLUŠNA.

    V Dnevniku je večkrat omenila, da določene stvari, zadeve itd..ni razumela. VENDAR NI BILO POTREBNO DA BI JIH RAZUMELA, KER JE JEZUS REKEL NAJ ZAUPA IN DELA VSE PO NJEGOVEM NAVODILU IN POTRPI IN STROGO UPOŠTEVA POKORŠČINO.

    Odgovori
    • Hvala says:
      11. aprila, 2023 at 15:28

      Popravek- pravilno glasi: NAJVEČJI V NEBEŠKEM KRALJESTVU

      Odgovori
      • Miro says:
        11. aprila, 2023 at 15:36

        Sv. Favstini se priporočimo za pomoč, da se bomo prestolu BOŽJEGA USMILJENJA bližali po Mariji, Materi usmiljenja, da bomo v življenju resnično živeli v pokorščini Bogu in tako spolnjevali Božjo voljo.

        BOŽJE USMILJENJE, KI SI NAM DALO PRESVETO DEVICO MARIJO ZA MATER USMILJENJA, ZAUPAMO VATE!

        Sv. Favstina Kowalska, prosi za nas!

        Odgovori
  4. Miro says:
    11. aprila, 2023 at 15:12

    BODITE ODSEV BOŽJE LJUBEZNI IN PRIČUJTE O VSTALEM JEZUSU S SVOJIM
    ŽIVLJENJEM

    Dragi otroci! Naj bo ta čas za vas spodbuda za osebno spreobrnjenje. Otročiči, v samoti
    prosite Svetega Duha, da vas okrepi v veri in zaupanju v Boga, da boste vredni pričevalci
    ljubezni, s katero vas Bog obdarja po moji navzočnosti. Otročiči, ne dopustite, da bi vam
    preizkušnje otrdile srce in da bi bila molitev kakor puščava. Bodite odsev Božje ljubezni
    in pričujte o vstalem Jezusu s svojim življenjem. Jaz sem z vami in vas vse ljubim s svojo
    materinsko ljubeznijo. Hvala vam, ker ste se odzvali mojemu klicu.

    Sporočilo Kraljice miru po vidkinji Mariji Pavlović, 25. april 2020

    https://www.mladifest.com/medjugorje/obvestila/spor2.htm

    Marija, Kraljica miru, prosi za nas!

    Odgovori
  5. Hvala says:
    11. aprila, 2023 at 15:03

    JEZUS KLIČE NA POT VSAKEGA ČLOVEKA, NA POT, KI JE UNIKATNA. VSAK ČLOVEK IMA SVOJE DOŽIVETJE, SVOJE SREČANJE Z JEZUSOM. LAHKO SE ODZOVE ALI PA NE ODZOVE NA NJEGOV DOTIK.

    IN TAKO TUDI VSAK LAHKO PRIČUJE, KAKO SE JE SOOČIL Z JEZUSOM. VSAK IMA SVOJO POT, POSEBNO POT. SVETI PAVEL JE IMEL BURNO DOŽIVETJE KO SE JE SREČAL Z BOGOM. IN GA JE TUDI OPISAL.

    Odgovori
  6. Miro says:
    11. aprila, 2023 at 14:54

    V dneh pred NEDELJO BOŽJEGA USMILJENJA, ki jo letos praznujemo 16. aprila, veliko razmišljamo o BOŽJEM USMILJENJU do nas grešnikov in o tem, kako naj bomo sami usmiljeni do bližnjih.

    KAKO NAJ BOMO V VSAKDANJEM ŽIVLJENJU ZARES USMILJENI?(Aleteia)

    USMILJENJE NI ZGOLJ ODPUŠČANJE. JE TUDI STRPNOST, DOBROTLJIVOST, SOČUTJE … DELA USMILJENJA SO IZRAZ LJUBEZNI, V KATERI ODSEVA BOŽJA LJUBEZEN

    Nedelja Božjega usmiljenja nas vabi, da globlje odkrijemo, do katere mere se Gospodu – “ki je usmiljen in milostljiv Bog, počasen v jezi in bogat v dobroti in zvestobi (2 Mz 34,6) – v svoji bedi zasmili grešnik. Ne zavrne teh, ki ga kličejo in jih prosi le eno: da bi bili preprosti in drzni kakor majhni otroci, da bi se mu vrgli v naročje ter se nenehno vračali k njegovi ljubezni.

    Bolj kot zaznavamo Gospodovo željo, da bi vsakega človeka napolnil s svojim usmiljenjem, bolj smo poklicani, da o njem pričujemo.

    USMILJENJA NE MOREMO PREJETI, ČE SAMI NISMO USMILJENI

    Najhuje ni grešiti, najhuje je dvomiti o usmiljenju. Da bi se o tem prepričali, je dovolj, če primerjamo Judežev obup s Petrovimi solzami potem, ko sta Jezusa oba izdala. Prvi se je obesil, drugi je postal velik svetnik, ki ga vsi dobro poznamo.

    Ne moremo sprejeti usmiljenja, če sami nismo usmiljeni. “Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo,” rečemo v očenašu. “Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!” (Lk 6,36), poudarja Jezus v priliki o neusmiljenem dolžniku (Mt 18,23-35), ki je trdega srca, kakršni smo mi vsi, ko nočemo odpustiti svojim bratom, medtem ko Bog nam odpušča.

    USMILJENJE JE ZVESTA DOBROTA IN SOČUTJE

    Usmiljenje nas razoroži. Namesto, da bi v nas vzbudilo obsodbo ali da bi v naša usta položilo besedo zavračanja, odpre naše srce, da začutimo stisko svojih bratov. “Bogu lahko darujemo le skozi veličastvo”, je rekla Martha Robin. Usmiljenje lahko izrazimo le tako, da ga vsakodnevno živimo tam, kjer smo.

    Usmiljenje ni le odpuščanje, je tudi zvesta dobrota, sočutje, ki človeka gleda v globini njegove biti, v vsakršni stiski: greha, lakote, žeje, osamljenosti, obupa, odvzema prostosti, telesne bolečine, družbenega propada.
    Nedvoumno Jezus govori o usmiljenju, ko omenja poslednjo sodbo: “Kajti lačen sem bil, žejen sem bil, tujec sem bil, bolan, v ječi …” (prim. Mt 25,31-46). “Poučevati, svetovati, tolažiti, opogumljati so dela duhovnega usmiljenja, kakor so takšna dela odpuščati in potrpežljivo prenašati. Dela telesnega usmiljenja so posebno naslednja: nasičevati lačne, poskrbeti za streho tistim, ki so brez stanovanja, oblačiti razcapane, obiskovati bolnike in jetnike, pokopavati mrtve (KKC, § 2447).

    USMILJENJE ŽIVIMO LE TAKRAT, KADAR SE Z DRUGIM ZDRUŽIMO V NJEGOVI BEDI

    Dela usmiljenja niso “dobra dela” v strogem pomenu besede. Vsi smo nagnjeni k temu, da bližnjemu pomagamo z vidika naše kreposti, predanosti, družbenega položaja, našega gmotnega stanja. Vendar v tem primeru ne gre za usmiljenje. Usmiljenje živimo le, če se bližnjemu pridružimo v njegovi bedi, kar za slehernega izmed nas pomeni, da sprejmemo lastno bedo.

    Samo ko se prepoznamo uboge in grešne pred Bogom ter se predenj postavimo kot ubogi, smo sposobni od Boga sprejeti usmiljeno ljubezen, s katero lahko nato ljubim svoje brate. Ne gre za neko “duhovno uboštvo”, pri katerem bi zanikali lastne sposobnosti in bogastvo: gre za to, da se zavedam, da si nisem ničesar zaslužil, da mi je bilo vse darovano zastonj ter da sem v svojem bistvu “malček”, ki vse dolguje svojemu Očetu.

    To se še posebno odraža pri vzgoji. Usmiljenje naj bi dajalo, če tako rečemo, ton krščanski vzgoji. Usmiljenje, zaradi katerega smo strpni, na razpolago, da poslušamo in potolažimo, da smo sposobni isto stvar tudi petdesetkrat pojasniti, da do neskončnosti ponavljamo iste naloge, da odpremo srce in roke ter sprejmemo izgubljenega sina in odpustimo “sedemdesetkrat sedemkrat”.

    To je usmiljenje, po katerem sebe sprejemamo od Boga takšne, kakršni smo, ter nas naše omejitve ne jezijo. Naša avtoriteta do otrok bo tako še večja, ker ne bo temeljila na naših močeh, temveč v Bogu. Tako bomo z njimi znali še bolj potrpeti, ker se bomo vedno znova z vsemi našimi slabostmi in napakami zaupali njegovemu neskončnemu usmiljenju.

    https://si.aleteia.org/2021/04/11/kako-naj-bomo-v-vsakdanjem-zivljenju-zares-usmiljeni/

    BOŽJE USMILJENJE, KI IZVIRAŠ IZ PRESVETEGA SRCA JEZUSOVEGA, ZAUPAMO VATE!

    Odgovori
  7. Miro says:
    11. aprila, 2023 at 14:44

    Naj k pravilnemu razumevanju prispevkov s področja krščanske duhovnosti pripomore naslednje razmišljanje, povzeto iz knjige OSNOVE KRŠČANSKE DUHOVNOSTI, ki jo je napisal češki jezuit in univerzitetni profesor Tomáš Špidlík.

    ZMOTE V RAZUMEVANJU DUHOVNEGA ŽIVLJENJA

    Zmota ni isto kot laž, napačnost, potvorba, prevara. Često poudarja zelo resničen, nemalokrat pozabljen vidik, vendar tako pretirano, da postane trditev enostranska in privede v drugo skrajnost. Popolno duhovno življenje pa je harmonično sodelovanje vseh sestavin naše osebnosti: telesa, duše, duha, družbene in zgodovinske razsežnosti; vse mora biti na svojem mestu in v pravi meri. Enostransko poudarjanje ene ali druge sestavine vodi v zmotne težnje, ki jih moremo razdeliti v naslednje miselne tokove:

    1. MATERIALIZEM
    2. PSIHOLOGIZEM
    3. PRETIRANI SPIRITUALIZEM
    4. ENOSTRANSKI KRŠČANSKI SOCIOLOGIZEM

    O teh miselnih tokovih podrobneje v nadaljevanju.

    Odgovori
    • Miro says:
      11. aprila, 2023 at 17:44

      1. MATERIALIZEM

      Je očitno nasproten krščanskemu duhu. Vendar se je Cerkev morala že na začetku distancirati tudi od izključujočega ”spiritualizma” platonikov in pretiranih idealistov. Materija ni zlo, je delo dobrega Stvarnika. Telo ni bilo ”dodano” duši šele po grehu, ampak pripada našemu ”jazu”. Prav tako pa ni mogoče sprejeti nasprotne skrajnosti, teorije, ki uči, da duhovna dejavnost duše ni nič drugega kot rezultat materialnih pogojev. Takšnim trditvam so v preteklosti avtorji odločno nasprotovali, zdele so se jim nevredne svobodnega človeka. Včasih pa so tudi oni pretiravali v zatrjevanju o neodvisnosti duha od telesa in od okolja. Glede tega je treba pritrditi nekaterim popravkom modernih študij, vendar le do te mere, da ne zanikamo prvenstva duše in prednostnega daru človeške svobode.

      Iz knjige OSNOVE KRŠČANSKE DUHOVNOSTI, odlomek iz razmišljanja o zmotah v razumevanju duhovnega življenja, avtor Tomáš Špidlík.

      Se nadaljuje.

      Odgovori
      • Miro says:
        12. aprila, 2023 at 8:24

        2. PSIHOLOGIZEM

        Božje življenje sicer ima svoj »sedež« v duši, vendar v ničemer ne ovira njenih značilnosti, zakonitosti in funkcij. Psihologija je v zadnjih časih znatno napredovala. Pokazalo se je, da more razložiti nekatere pojave, za katere se je v preteklosti zdelo, da so nadnaravni, neposredni učinek Svetega Duha. Krščanska asketika je hvaležna psihologiji za njen prispevek pri spoznavanju človeka. Z druge strani pa je radikalno nasprotna težnjam, ki hočejo s psihologijo vse razložiti in skrčiti delovanje Svetega Duha na skupek funkcij duše in človekovih sposobnosti. Zmota psihologizma ima različne odtenke. Razdelimo jih v tri kategorije:

        a) RACIONALIZEM, INTELEKTUALIZEM

        Človek je razumno bitje. Vse hoče razumeti, išče razloge za to, kar je moč dokazati, dvomi, kjer mu ni vse jasno. Takšna je njegova narava. Tudi kristjan mora rabiti razum, ga gojiti in razvijati s poukom in osebnim razmišljanjem. Razumna mora biti tudi naša vera. Teologija išče poti do boljšega in jasnejšega umevanja. Kdor rabi razum na verskem področju, nikakor ne dela napačno.

        Um spoznava stvarnost. Sholastična filozofija uči, da je v bistvu vsa stvarnost dosegljiva razumevanju človeškega uma (Ens est intelligibile). Vendar ne smemo pozabiti, da človeški um ni božji um in da je omejen, torej nepopoln. Racionalizem to pozablja in priznava za stvarnost samo to, kar razume. Podoben je otroku, za katerega je ves svet to, kar zaobseže s svojim pogledom. Od Boga razodetih verskih resnic, ki se človeškemu razumu ne zde jasne, racionalisti ali ne sprejemajo ali pa jih izkrivljajo.

        Na drugačen in včasih še nevarnejši način podlegajo racionalizmu krščanski intelektualci. Jezusovo sporočilo je sv. Pavel dojel kot tako neizmerno, da je kakor v ekstazi zapisal: ”O globočina bogastva in modrosti in vednosti v Bogu! Kako nedoumljivi so njegovi sklepi in neizsledna njegova pota” (Rim 11,33). Kaj delajo teologi, moralisti in misleci teh 2000 let? Skušajo prevesti sporočilo evangelija v doktrinalna in moralna načela, v poučevanje.

        Dogaja se, da imajo nekateri tudi krščanstvo za neke vrste velik program, sistem resnic ali teorijo za spremenitev sveta. Celo nasprotniki priznavajo, da je krščanski nauk ”zelo soliden sistem”, ki je v stoletjih prepričal že mnoga ljudstva.

        In vendar Kristusovo sporočilo v svojem bistvu ni samo nauk; slednji je samo njegov del, polnost pa je življenje v Kristusu, v Svetem Duhu. Solovjev se ni obotavljal v gnusu imenovati L.N. Tolstoja Antikrista, zaradi njegovega napačnega pojmovanja krščanstva, češ da evangelij ni nič drugega kakor zbirka odličnih nasvetov za moralno življenje.

        V tem primeru bi upravičeno mogli podvomiti, ali je to sporočilo zares čisto novo. Različne zapovedi evangelija najdemo tudi drugod. Celo sam Jezusov prihod na svet (in v tem Solovjev sledi cerkvenim očetom) bi bil odveč. Zadostovalo bi razodetje evangeljskih predpisov brez Odrešenikove smrti in vstajenja.

        Tej nevarnosti racionalistične enostranosti so izpostavljeni danes mnogi, ki se preveč ubadajo s soočanjem krščanstva z drugimi svetovnimi nazori. Že sv. Irenej je opozoril, da Kristus s svojim učenjem ni prinesel vseh novosti. Marsikaj od tega, kar beremo v evangeliju, so oznanjali že preroki. In vendar je Kristus prinesel ”vso novost” s tem, da je ”dal samega sebe”, ko se je rodil, umrl in vstal od mrtvih, dal življenje za nas, da bi tudi mi imeli večno življenje (prim. Jn 10,28).

        b) VOLUNTARIZEM

        Človeška volja je velika moč, sposobna neverjetnih reči. Tudi odrešenja ne dosežemo brez nje. ”Bog te je ustvaril brez tebe – piše sv. Avguštin – vendar te odrešiti brez tebe ne more.” Po drugi strani ne smemo pretiravati, kakor da bi bila že dobra volja dovolj (pelagijanska zmota) ali da bi morali ocenjevati in vrednotiti krščansko popolnost zgolj po učinkovitosti, še zlasti zunanji.

        Proti koncu prejšnjega stoletja so nekateri trdili, da v modernem času t.i. pasivne kreposti niso več primerne in da bi jih morale nadomestiti t.i. aktivne kreposti. Človek našega časa naj bi se ne osredotočal toliko na ponižnost, meditacijo, adoracijo, odpovedovanje, ampak naj bi zbral vse sile, da naredi kaj konkretnega za Cerkev, za socialno pravičnost, za človekove pravice. Ti programi, porojeni iz dobrih namenov, vsebujejo velik del resnice. Če pa jih prepustimo njihovi enostranski težnji, se kmalu pokaže, kako v marsičem nasprotujejo Kristusovemu življenju in evangeljskemu nauku.

        Poleg voluntarizma govorimo tudi o moralizmu. Ljudje z močno voljo očitno bolje ohranjajo moralne zakone in cerkvene zapovedi: so bolj zvesti v izpolnjevanju svojih dolžnosti. Toda ali moremo biti gotovi, da so zato boljši in bolj sveti kot drugi? Brez dvoma izpolnjevanje zapovedi posvečuje. Toda dejstvo, da je Jezus večkrat nasprotoval farizejstvu, dokazuje, da je zunanje izvrševanje predpisov lahko tudi maska, ki zakriva resne pomanjkljivosti notranjih vrednot.

        c) SENTIMENTALIZEM

        Navzočnost Svetega Duha očiščuje vse naše zmožnosti, tudi naša čustva. Uho glasbenika, ki napreduje v svoji umetnosti, postaja vse občutljivejše za harmonijo zvokov in tok melodije. Napredek v duhovnem življenju prebudi čut za to, kar sv. Pavel imenuje ”od zgoraj” (Kol 3,1), za svet božjega in pobožnost. Rodi se notranje veselje, tolažba, mir, ki ga svet ne more dati. Takšni pa so, po besedah apostola, ”sadovi Duha” (Gal 5,22).

        Duhovni avtorji so se vedno vpraševali, ali so ta stanja nujno potrebna ali ne, in ko pride do njih, ali so nezmotno znamenje navzočnosti Svetega Duha. Kako soditi o stanju človeka, ki teh stanj ne pozna, ali celo nasprotno, ki se čuti potrtega, polnega protislovij, v skušnjavah, čuti odpor do vsega? Tudi sedanja teologija obravnava ta težavni problem: kako se človek ”zaveda” božje milosti?

        Gotovo je, da se moramo ogibati zmot, ki jih je Cerkev že obsodila, recimo mesalianizma (4. stol.). Ta je
        učil, da imamo božjo milost le, če jo čutimo, skušnjava in nemir pa da sta že znak greha. Tudi iz časa reformacije imamo pomembne izjave cerkvenega učiteljstva.

        ”Čutiti se opravičenega” ni zadosten znak, da smo zares ”opravičeni”. Proti Baiusu so poudarili, da ”poželjivost ima v grehu svoj izvor, sama po sebi pa še ni greh.” Duhovni avtorji analizirajo stanja tolažbe in potrtosti in ugotavljajo, kako se ta stanja pogosto menjujejo.

        Življenja milosti torej ni mogoče meriti po prijetnih ali neugodnih čustvih. Z druge strani pa verjamemo, da navzočnost Svetega Duha praviloma prinaša človeku mir in notranje zadovoljstvo. To dokazujejo tisti, ki izpričujejo, da so v duhovnem življenju našli tolikšno veselje in blaženost, kakršnih svet ne more dati. Vsak kristjan sprejema takšne darove s hvaležnostjo. Ogiba pa se temu, da bi načrtno gojil sladkobne sentimentalne pobožnosti, ki iščejo predvsem takšna stanja navdušenja in zanesenosti ter jih umetno podžigajo.

        3. PRETIRANI SPIRITUALIZEM

        Verujemo, da je Jezus Kristus pravi Bog, da se je učlovečil, bil rojen in je živel kot človek, umrl in posvetil vsak trenutek človekovega življenja ter vse njegove vrednote. Duhovno življenje je življenje v Svetem Duhu. On ”poduhovlja” vso človekovo osebnost. Na ta način dobi smisel vse, kar pretirani spiritualizem prezira: normalno vsakdanje življenje s svojimi skrbmi in interesi. Če bi bil svet popolnoma nasproten Bogu, potem bi bil zares nič, ki bi ne zaslužil nobene pozornosti. Toda svet v Bogu in z Bogom v resnici že sestavlja začetek nebeškega Jeruzalema, h kateremu stremi dialektika celotne zgodovine.

        Pretirani spiritualizem se izraža na razne načine. Nekateri ljudje precenjujejo čudeže, pričakujejo izredne posege od Boga, s svoje strani pa ne uporabljajo dovolj niti rednih sredstev, ki so nam na voljo, da bi delali dobro. Gotovo je dobro misliti na nebeško blaženost. Vendar ne smemo pozabiti, da bo slednja plačilo za dela ljubezni, storjena tukaj na zemlji. Nič ni svetejšega od molitve, le-to pa mora spremljati delo, kakor to simbolizirata Marija in Marta, sestri iz evangelija (Lk 10,38sl). Pravilno je načelo: reši dušo, ostalo ni pomembno. Vendar se z druge strani ne moremo odvezati od dolžnosti sočutne solidarnosti z revnimi in potrebnimi, ne moremo opravičevati napačne strpnosti z družbenimi krivicami in zatiranji vseh vrst.

        T.i. KVIETIZEM (latinsko: quies = mir) želi, da bi božja milost prežela in umirila človekovo srce. Vendar pozablja, da je Bog ”čista dejavnost”; zato tudi božje življenje v srcu ljudi človeške dejavnosti nikdar ne duši, temveč jo nenehno spodbuja. Duhovna izkustva ne smejo voditi k neke vrste duhovni pijanosti, pasivnosti in lenobi.

        4. ENOSTRANSKI KRŠČANSKI SOCIOLOGIZEM

        Ljubezen do Boga se uresničuje preko ljubezni do bližnjega. V skladu z zahtevami našega časa je tudi dela ljubezni potrebno organizirati. Cerkev kot neokrnjeno Kristusovo telo se ne more odtegniti javnemu, političnemu in kulturnemu življenju. Prav tako pa v navdušenju za družbeno dejavnost ne bi smela pozabiti Jezusovih besed: ”Moje kraljestvo ni od tega sveta” (Jn 18,36). Evangelij je mnogo več kot zgolj socialni in družbeni program.

        Iz knjige OSNOVE KRŠČANSKE DUHOVNOSTI, Zmote v razumevanju duhovnega življenja, avtor Tomáš Špidlík.

        Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

        Odgovori
  8. Hvala says:
    11. aprila, 2023 at 12:46

    GLEJTE, SPOŠTOVANI:

    JEZUS, KI JE DAL ZA NAS STRAŠNO TRPLJENJE IN ŽIVLJENJE , ZA VSAKEGA POSEBEJ, NE SAMO ZA ENEGA ALI IZBRANE, ZA VSAKEGA ČLOVEKA, KI SE JE KDAJKOLI RODIL IN SE BO, KAKO MU NE BOMO ZAUPALI, DA NAM BO POMAGAL IN POMAGA VSAK DAN?

    NI MOGOČE IN NE MORE BITI MOGOČE, DA BI JEZUS KOMU ODREKEL POMOČ.

    SAMO IZROČITE MU VSE PROBLEME IN STISKE IN GA POSLUŠANJTE. BODIMO POTRPEŽLJIVI.

    ZAKAJ TA MISELNOST V LJUDEH? ZAKAJ NI ZAUPANJA DO KONCA V NJEGOVO REŠITEV?

    GLEJTE, HUDOBEC HOČE UNIČITI ČLOVEKA, ZATO Z VSO MOČJO NAPADA UM. ŽRTEV PADE POD SATANA PREKO UMA.

    ZASTRUPLJA ČLOVEŠKI UM, DA NEKATERI PODLEGAJO . NE RAZMIŠLJAJMO TAKO IN NE DELAJMO PREPIROV. SATAN NETI PREPIRE, SAMO DA BI ČLOVEKA POPOLNOMA UNIČIL. LOČITVE, VOJNE, NESPORAZUMI, PRETEPI, PREPIRI, UMORI, SAMOMORI, SO POSLEDICA NAPADENEGA UMA OD HUDOBCA.

    KAKO NE BO NAŠ JEZUS, KI JE KROTAK IN PONIŽEN POMAGAL VSAKEMU, ČE PA JE REKEL, DA JE Z NAMI DO KONCA SVETA?

    NE PUSTIMO SE ZASLETITI! TECIMO V JEZUSOVO NAROČJE, ON BO OBVEZAL IN OZDRAVIL RANE, DVIGNIL BO ČLOVEKA, KI JE PADEL, DAL MU BO NAZAJ DOSTOJANSTVO . ON ŽELI DA IMAMO ŽIVLJENJE V IZOBILJU NA VSEH PODROČJIH, SAJ JE ZATO ŠEL NA KRIŽ.

    JEZUS JE PRAVI BOG IN PRAVI ČLOVEK IN JE SAMA LJUBEZEN. TO JE LJUBEZEN , KI JE EDINA, PRAVA LJUBEZEN!

    Odgovori
  9. Miro says:
    11. aprila, 2023 at 10:50

    VARUJTE SE LAŽNIH PREROKOV,
    KI PRIHAJAJO K VAM V OVČJIH OBLAČILIH,
    ZNOTRAJ PA SO GRABEŽLJIVI VOLKOVI.
    PO NJIHOVIH SADOVIH JIH BOSTE SPOZNALI.
    (Mt 7,15-16a)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+7%2C15-16a&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    V vsaki laži ali zmoti je delček resnice. Ta “delček” je ovčji kožuh, ki se volk z njim odene.
    Včasih zavestno, dostikrat v dobri veri. Tak volk dobi videz ovce. Jezus pravi, da ga prepoznamo
    po sadovih. Kjer je čut za skupnost, za pogovor in sodelovanje, za spoštovanje drugače mislečih,
    kjer je navzoča ljubezen, tudi do sovražnikov, tam se volka ni bati.

    Misel iz Duhovne oaze (franciskani.si)

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  10. Miro says:
    11. aprila, 2023 at 10:35

    KO MI JE GOSPOD NALOŽIL SKRB ZA BRATE, MI NI NIHČE POKAZAL, KAJ MORAM STORITI.
    TODA SAM NAJVIŠJI MI JE RAZODEL, DA MORAM ŽIVETI PO VZORU SVETEGA EVANGELIJA.

    Misel sv. Frančiška

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Sv. Frančišek Asiški, prosi za nas!

    Odgovori
    • Hvala says:
      11. aprila, 2023 at 10:37

      ČUDOVITI NASVET!

      Odgovori
      • Miro says:
        11. aprila, 2023 at 10:47

        RES JE. MOLIMO PA ŠE K SVETEMU DUHU, DA
        NAS BO VODIL IN USMERJAL, KAKO ŽIVETI PO
        VZORU SVETEGA EVANGELIJA.

        MOLIMO: PRIDI, SVETI DUH

        Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
        vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
        Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
        prenovil boš obličje zemlje.

        Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
        razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
        bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
        vselej radi sprejemali njegove spodbude.
        Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

        Marija, Pomočnica kristjanov, prosi za nas!

        Odgovori
← Older Comments
Newer Comments →

Dodaj odgovor za Miro Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja