Nasvet

9.716 Responses to Nasvet

1. Miro says:

   20. aprila, 2023 at 9:14

   MOLITEV MORA PRITI IZ SRCA

   Da bi molitev obrodila sadove, mora prihajati iz srca; biti mora zmožna, da se dotakne božjega srca.
   Poglejte, kako je Jezus učil moliti svoje učence. Imenujte Boga svojega Očeta, hvalite in poveličujte
   njegovo ime. Izvršujte njegovo voljo, prosite za vsakdanji kruh, duhovni in časni; prosite odpuščanja
   za svoje grehe, da bi mogli odpuščati drugim — prosite tudi za milost, da bi bili odrešeni vsega zla,
   ki je v nas in okoli nas.

   Misel sv. Matere Terezije

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

   Odgovori
2. Miro says:

   20. aprila, 2023 at 9:09

   V ZAKONU SE UČIM DAROVATI

   Drug drugemu sva največji dar. To najprej pomeni, da se zakoncu razkrijem in izročim v vseh svojih potrebah, čustvih, željah, pričakovanjih, načrtih, slabostih, strahovih in pomanjkljivostih, pa tudi hrepenenjih. Pomeni pa tudi darovati svojo svobodo: vedno moramo pomisliti, kako bodo moje odločitve in dejanja učinkovali na zakonca. V zakonu sta skupaj in zato ne moreta sprejemati enostranskih odločitev. Moje želje, ki bi lahko nasprotovale sreči drugega, niso več najpomembnejše. Ko to zmorem, takrat umiram svoji sebičnosti. V tem umiranju sebi se nam razkriva skrivnost Božje ljubezni: »Če pšenično seme ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi veliko sadu.« (Jn 12,24).

   ZA MOŽA: Vaš zakon ni projekt, ki ga je treba dokončati in vaša žena ni problem, ki ga morate rešiti. Ta pristop imate lahko v službi, ne pa doma. V zakonu gre za vas in vaš odnos do žene in do Boga. Če imate čas za nogomet, za pogovor z njo pa ga zmanjka, boste prej ali slej slišali: »Moj mož ima nogomet raje od mene.« Danes razmislite, česa je vaša žena zares vesela in jo poskusite presenetiti. Pavel piše: »Kakor mož hrani in neguje svoje telo, mora enako hraniti in negovati svojo ženo« (Ef 5,28-29).

   ZA ŽENO: Gotovo imate v glavi, kaj vse bosta morala danes še postoriti. Mogoče se vam zdi, da bo šlo vse narobe, če nimate nadzora nad vsem. Morda vaš mož res ne ve za vse družinske obveznosti, a ne nalagajte mu jih kakor otroku. Postavite mu odprto vprašanje, kako bosta poskrbela za vse to in počakajte, da pove. To je vaš dragoceni dar zaupanja njemu.

   Odlomek iz razmišljanja v okviru Tedna družine 2018: Najin zakon – Božja mojstrovina, Škofijski urad za laike

   Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

   Odgovori
3. Hvala says:

   19. aprila, 2023 at 19:51

   Anselm Grun

   KO NE VEŠ VEČ, KAKO NAPREJ

   V knjigi so opisane nekatere krize in možni načini za soočanje z njimi. Vendarle pa je kriza za vsakogar tudi nekaj popolnoma osebnega. Situacije so si morda podobne, a jih vsakdo doživlja na povsem svoj, njemu lasten način, zato je tudi njihovo reševanje za vsakogar drugačno. Včasih pretvarjanje krize v novo priložnost traja zelo dolgo. Triki, kako kar najhitreje prebroditi krizo, ne obstajajo.

   “Poti, ki sem jih opisal v tej knjigi, niso nasveti, ki bi bralcu sugerirali, da lahko na ta ali oni način reši vse probleme,” pravi avtor. “Bolj gre za priporočila, kako lahko vsakdo reagira na krize v svojem življenju. Priporočati pomeni: nekomu zaupati, predati. So torej misli, ki jih želim zaupati bralcu ali bralki, v zaupanju, da so lahko v pomoč vsakomur. Kako jih sprejme, pa je naloga in odgovornost vsakega posameznika. Tako bralkam in bralcem želim, da svoje življenje živijo polni zaupanja; da bi bili hvaležni, kadar jim je prizaneseno s krizami. Obstajajo ljudje, ki sploh ne znajo uživati, ko jim gre dobro. Mislijo: enkrat morajo že nastopiti težki časi. Osvobodite se takšnih strahov. Zaupajte in se priporočite Božjemu blagoslovu ter zaupajte, da vas ta blagoslov vedno spremlja, ko vam gre dobro, pa tudi, ko nastopi kriza. Ne bojte se, ko ta nastopi. Lahko pomeni tudi priložnost, da bi življenje osnovali na novi podlagi, da v sebi začnete nekaj novega in pustite, da zacveti. Tako vam želim, da bi skozi vse življenjske faze, od mirnih časov in sreče do obdobij, ki jih zaznamujejo krize in zlomi, čedalje bolj rasli v edinstveno podobo, ki si jo je o vas zamislil Bog.”

   iz vsebine:

   Tudi če poskušamo živeti dobro, paziti nase in živeti duhovno življenje, je možno, da se nenadoma in nesluteno znajdemo v situaciji, v kateri smo nemočni, obupani, zmedeni. Z vsemi močmi smo se trudili, da bi življenje zastavili tako, da nam bo najbolje. Verjeli smo, da imamo vse pod kontrolo, imeli smo skovane trdne načrte za prihodnost. Vse se je zdelo v najlepšem redu. A naenkrat od zunaj pride situacija, s katero nikakor nismo računali in ki nas iztrga iz varnega zavetja. Nič več ne vemo, kako bo naprej. Naenkrat nas doleti diagnoza težke bolezni, katere potek zasenči vse drugo. Na delovnem mestu eskalira konflikt, ki nas močno zadane. Iz malomarnosti smo povzročili nesrečo s posledicami in nas sedaj razjedajo občutki krivde. Partnerski odnos razpade in vse upanje in sanje, ki smo jih kdaj imeli, so pokopane. Umre ljubljena oseba in ostanemo sami. Obupani smo, ne znamo si več pomagati. V takih kriznih situacijah se je težko znajti.
   Mnogi jih poskušajo odriniti, potlačiti. Bežijo v delo ali uteho iščejo v alkoholu. Nočejo se zavedati težav, v katerih so se znašli. Nekateri se ob brezizhodnosti položaja vdajo v usodo. Počutijo se v slepi ulici in ne vedo, kako najti izhod iz nje. Drugi poiščejo spremljevalce, ki jim pomagajo prebroditi krizo, a kot na alergijo reagirajo na vse hitre in poceni nasvete. Obstajajo tudi ljudje, ki jim natančno povejo, kaj je treba storiti. Ali pa spet drugi berejo priročnike, v katerih najdejo nasvete, kako premagati različne krize. A ko poskušajo nasvete prenesti v prakso, opazijo, da ti ne pomagajo. Ja, ob dobronamernih nasvetih postanejo še bolj obupani. Včasih dobronamerna pomoč še poglobi stisko človeka.
   (… Knjiga je po eni strani namenjena vsem, ki so zašli v krizo in se naenkrat znašli v situaciji, ki jo doživljajo kot brezizhodno, in so obupani. Oris takšnih težkih življenjskih situacij naj bi jim bil v pomoč, da bi se lahko jasneje soočili z lastnim primerom. Če živijo usode drugih ljudi, se v svoji situaciji ne počutijo sami. Čutijo, da trpijo enako usodo kot še kdo drug. In upam, da se ljudje prek opisa tuje situacije čutijo razumljeni. Hkrati naj bi razmišljanja tudi prinašala upanje, da v stiski nismo nemočno prepuščeni samemu sebi, temveč je možno najti izhod iz nje. Ne gre za hitro pot, pač pa za pot, ki jo lahko prehodimo korak za korakom. In naenkrat dobimo občutek, da smo krizo pustili seboj: okrepljeni ter z novim pogledom na svoje življenje.

   Poglejmo nekaj kriznih situacij:

   Kako naj ravna ženska, pri kateri je prenatalni pregled pokazal diagnozo težko prizadetega otroka? Tudi v tem primeru je pomemben spremljevalec, ki mu lahko ženska zaupa vse svoje misli, skrbi in strahove. Izraziti sme vse misli,
   ne da bi bile podvržene ocenjevanju.

   Bolečina, ko otrok ni. Z možem nimava otrok. Sva v letih, ko morava sprejeti, da otroka ne bo. To dejstvo naju oba žalosti in naju ubija. Ko sva med drugimi poročenimi pari, imava občutek, da se morava zagovarjati in razlagati, zakaj nimava otrok. Ob tem se počutiva manjvredno.

   Ko pari ne vedo več, kako naprej. Žena mi stalno očita. Pravi mi, da jo oviram pri njeni samouresničitvi. Vseeno je, kaj naredim: vedno pravi, da sem jaz vsega kriv. Prijatelji mi pravijo: pusti jo že, naj gre! Jaz pa jo vseeno ljubim. In čutim globoko sočutje. Čutim, da se sama ne počuti preveč dobro. Z njo sem želel iti na partnersko terapijo, vendar jo zavrača. Želi se ločiti. Kaj naj storim?

   Ko se trgajo družinske vezi Prav zaradi tesnih vezi, ki predstavljajo družinsko življenje, so prepiri ali spori med sorojenci vedno zelo boleči.
   Sestra odklanja vsakršen stik Sestra je zaključila z mano. Odkar sem se enkrat branila pred njeno ostro in ponižujočo kritiko, me ima za psihično bolno in odklanja vsak stik. Ker sicer nimam nobenega družinskega člana več, se počutim zelo osamljeno. Tudi v kraju, kjer živim, nimam veliko prijateljev. Včasih se vprašam, čemu živim. V sebi čutim veliko žalost. Mi lahko pomagate?

   Ko starši postanejo naporni. Ko se pogovarjam z ljudmi, ki jih spremljam, pogovor vedno znova nanese na težavne odnose s starši, predvsem z ostarelimi starši. Pogosto poslušam, da starši pri otrocih, še posebej hčerah, skušajo vzbuditi slabo vest in na ta način izkazovati svojo moč nad njimi. Vedno znova se zato vrtimo okrog vprašanja, kako naj bi izpolnjevali zapoved »spoštuj očeta in mater«, ne da bi ob tem šli preko svojih moči ali celo klonili.

   Ko otroci prekinejo odnos s starši. Tako boli Pred časom sem prejel pismo obupane matere: »Hčerka je prekinila vse stike z nama. Ne veva niti, kje stanuje. Ni nama povedala, zakaj z nama noče imeti nobenega opravka več. Od naju je zahtevala samo, naj jo pustiva pri miru. Z možem sva obupana. Tako boli, ko misliš nanjo, a ne veš ničesar o njej. Sprašujeva se, kaj sva naredila narobe.« Besede te matere niso osamljen primer. V zadnjem času mi je več starejših ljudi pripovedovalo, da so otroci pretrgali stik z njimi. Včasih prekinitev nastopi kot strela z jasnega, brez vsakršne slutnje. Razlogi so različni, izkušnja pa vsekakor boleča (…)

   Zagrizeni prepiri – brezizhoden položaj? Grenkoba in resignacija V pogovorih z zakonci pogosto poslušam o hudih konfliktih in zagrizenih sporih med partnerjema. Oba se zavedata, da ju je povezala ljubezen. A kljub temu sedaj občutita samo še še tisto, kar ju ločuje. Nabralo se je toliko ran in nerazumevanja, da partnerja ne vidita več poti do drugega in nobenih možnosti za izboljšanje zveze. Je v takih situacijah še kaj možnosti? Kaj lahko pomaga?

   Občutki krivde – misli, ki se jih ne znebim. Občutki krivde so vedno neprijetni. Včasih, kadar nas preplavijo, nam lahko celo odnesejo tla pod nogami in komaj se jim lahko ubranimo. Nihče ne more biti čisto prepričan, ne more predpostavljati, da je povsem brez krivde. Nekateri občutki krivde so seveda povezani z vzgojo, pri kateri smo vedno znova poslušali, da je to ali ono greh in da naj bi bili krivi pred Bogom ali ljudmi. V preteklosti se je v Cerkvi oz. v moralno usmerjeni vzgoji tako zelo poudarjalo občutke krivde, da so mnogi od preveč izbrali ravno nasprotno pot: iluzijo, da krivda ne obstaja. Človek pri tem predpostavlja, da krivde sploh ni. A tudi ta miselnost ni realistična, bolj gre za to, da se s krivdo znamo soočiti.

   Ko se izgubi vera. Vprašanja in še več vprašanj Ni redko, da med pogovori slišim: »Včasih sem bil vesten ministrant. Sedaj pa mi vse to nič več ne pomeni. V to, kar mi je bilo včasih samoumevno, ne morem več verovati. Med študijem in po vseh razočaranjih sem vero izgubil. « Mnogi potem trpijo tudi, ker so ob tem izgubili občutek gotovosti in varnosti.
   Ko mi ljudje pripovedujejo o izgubi svoji vere, ponavadi vprašam: »Kaj pa si veroval pred tem? In v kaj ne moreš več verovati?« Pogosto slišim: »Prej sem veroval, da je Bog ustvaril svet, da je Jezus Kristus postal človek, da ga je rodila Devica Marija, da smo odrešeni po njegovi smrti na križu.« Potem si skupaj po vrsti pogledava te izjave. Prvo vprašanje je: Verujem v Boga? Kaj pa sploh pomeni verovati v Boga? Mnogi pravijo, da ne verjamejo v Boga, ker zavračajo podobo, ki jo v sebi nosijo še od otroštva. Pogosto gre za človeško podobo Boga, kjer je Bog kot superoče, ki skrbi za svoje otroke in jim želi najboljše. Ta podoba se zaradi izkušenj trpljenja razbije. Razložim jim, da je ta podoba morala razpasti. Osnovno vprašanje pa je: Verjamem v nekaj, kar je večje od mene? Verjamem v nekaj čudovitega, kar nas obdaja, v skrivnost, ki deluje v ozadju vsega? Nadalje vprašam: »Kaj vidiš, ko pogledaš čudovito vrtnico? Jo lahko opišeš samo znanstveno? Ali ne simbolizira nečesa, kar je večje od nje: ljubezni, lepote? In kaj je zadnji vzrok ljubezni in lepote? V ljubezni in lepoti že izkušamo Božjo sled na tem svetu. (…)

   Ko hudo zboli moj otrok. Porušene sanje Vedno znova spremljam starše, ki imajo hudo bolnega otroka. Pri nekaterih otrocih kljub težki bolezni obstaja upanje na ozdravitev, a seveda starše bolezen tudi v tem primeru šokira. Ko jim zdravnik da upanje, da je bolezen mogoče premagati, se pomirijo. Poskušajo storiti vse, kar bi otroku pomagalo in kar jim priporoča zdravnik. Včasih so to težki časi. Obstajajo pa tudi starši, ki mi pripovedujejo o hudo bolnem otroku, pri katerem prognoza ni preveč spodbudna. Če zdravniško mnenje napoveduje, da otrok verjetno ne bo preživel ali da so možnosti preživetja majhne, starši pogosto izgubijo upanje na ozdravitev. S tem se tudi sesujejo njihove sanje, da bi otroka spremljali, dokler se ne osamosvoji in zakoraka v lepo prihodnost. Mnogim staršem se otrok smili. Ne vidijo samo lastne bolečine, ker ne morejo več pričakovati vnukov, temveč predvsem otrokovo bolečino. A starši otroku vcepijo nekaj, česar sam sploh ne občuti; otroci namreč včasih reagirajo drugače, kot pričakujemo sami. Bolezen sprejmejo. Naenkrat pokažejo precejšnjo zrelost. Dojamejo skrivnost življenja, z boleznijo se mirno soočijo. (…)

   Bolezen, ki me vrže s tira. (…) Bolezen nam kaže, da ne moremo načrtovati vsega. Življenje ni popolnoma odvisno od naše volje. V očenašu molimo: »Zgodi se tvoja volja!« Mnogi v svoji bolezni le stežka izgovorijo te besede. Brezpogojno želijo znova ozdraveti. Sam v tem ne vidim izraza resignacije ali upora proti Božji volji. Če te besede izgovorim v svoji bolezni, bi seveda rad bil znova zdrav, a v tej prošnji dosežem tudi notranjo svobodo. Zaupam, da Bog vse dela dobro. V njegovih rokah je morebitna ozdravitev ali smrt. Zaupam, da me Bog ozdravlja. A nisem osredotočen niti na to, da moram brezpogojno ozdraveti, niti, da lahko umrem. Zaupam, da sem v vsakem primeru v dobrih Božjih rokah, ne glede na to, kako se bolezen izteče. Mnogi modri bolezen poimenujejo tudi šola življenja. Tako se moramo vprašati, česa nas želi bolezen naučiti. Morda nas želi naučiti živeti bolj osredotočeno in čuječe, se ne pustiti usmerjati zunanjim rečem ter se odreči stalnemu hektičnemu tempu. Bolezen nas tudi želi naučiti hvaležno sprejeti življenje kot dar ter hvaležno živeti vsak trenutek. Prav zato, ker je čas omejen, bi ga morali izkusiti, morali bi živeti v tem trenutku ter pogovore in srečanja, ki so nam dana, zavestno doživljati. Pogosta reakcija na bolezen je vprašanje: Zakaj prav jaz? Če gre za bolezen, ki pomeni zgodnjo smrt, se postavlja vprašanje: To je bilo vse? To bo to? Zakaj mora biti moje življenje že zdaj odrezano? Tako rad bi še živel. Nekateri se poskušajo pogoditi z Bogom. Če me Bog ozdravi, bom šel v samostan, vsako leto bom šel na romanje, daroval bom ubogim. Mnogi Boga prosijo, naj jim podari vsaj še pet ali deset let, da bi smeli živeti vsaj še tako dolgo, dokler otroci ne zapustijo doma. (…)

   Prehuda bolečina, prehudo trpljenje. Najpogostejša vprašanja, ki mi jih vedno znova zastavljajo ljudje, se nanašajo na soočanje s trpljenjem in bolečino. Sprašujejo me po smislu bolečine, po smislu bolezni. In radi bi vedeli, kako naj se s trpljenjem, ki jih je doletelo, soočajo na primeren način. Seveda je vedno težko, kot nekdo od zunaj reče, kako naj se ljudje spoprimejo s svojimi bolečinami. Šele in samo če se poglobim v njihovo trpljenje, lahko poskusim dati spodbude, ki bi jim lahko pomagale pri njihovem soočanju s trpljenjem, a to niso nasveti, ki bi rešili probleme. Trpečega želijo le povabiti k razmisleku, če bi po tej ali drugi poti lahko izkusil pomoč pri soočanju z lastnim trpljenjem.

   pripravlja Marko Čuk
   :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Ja, kako prestati trpljenje? PREIZKUŠNJA VERE MORA PRITI!

   Vsak človek pa drugače sprejema in zaznava trpljenje, saj smo unikati. NEKATERIM LJUDEM DOBRONAMERNA POMOČ ŠE POGLOBI STISKO, ŠE TEŽJE JO PRENAŠAJO.

   Anselm Grun pravi takole: Ja, ob dobronamernih nasvetih postanejo še bolj obupani. Včasih dobronamerna pomoč še poglobi stisko človeka.

   RES JE TAKO. TO SEM TUDI ŽE VEČKRAT PISALA. Nekateri ljudje ne želijo pomoči drugega, krizo preživijo na svoj način, sami z Bogom.

   Tudi mene osebno zelo motijo določeni pristopi. Zato moramo biti zelo pazljivi z nudenjem pomoči človeku, če jo ta odklanja. NE SMEMO SILITI ČLOVEKA , ČE VIDIMO DA TO POVZROČA ŠE DODATNO TRPLJENJE UBOŽCU. SAMO BOG VE IN VIDI V SRCE ČLOVEKA.

   https://revija.ognjisce.si/o-nas/nasa-zalozba/predstavitve-knjiznih-izdaj/21926-ko-ne-ves-vec-kako-naprej

   Odgovori
   • Hvala says:

     19. aprila, 2023 at 20:08

     REŠEVANJE KRIZE JE ZA VSAKEGA ČLOVEKA POSEBEJ OSEBNO, KER JE VSAKEGA ČLOVEKA USTVARIL BOG S POSEBNIMI LASTNOSTMI IN NE SMEMO REŠEVATI STISK PO ENEM IN ISTEM VZORCU, KAJTI S TAKIM NAČINOM ŠE POGLOBIMO STISKO. NEKATERI LJUDJE DOBIJO VELIK ODPOR.

     So ljudje, ki povedo, da ne želijo da se kdo dotika njihove življenjske zgodbe.

     Odgovori
     • Hvala says:

       20. aprila, 2023 at 7:19

       PRI VSAKI POMOČI, SVETOVANJU itd… oz. VSAKEMU ČLOVEKU, JE POTREBNO UPOŠTEVATI INDIVIDUALNE ZNAČILNOSTI VSAKEGA ČLOVEKA: TEMPERAMENT, NAGNJENJA, SPOSOBNOSTI, DUŠEVNE IN FIZIČNE LASTNOSTI, itd…ZGODOVINO …..PREDNIKOV .

       Odgovori
4. Miro says:

   19. aprila, 2023 at 16:51

   “JEZUSU SEM DAL SVOJO GREŠNOST IN ON ME JE OZDRAVIL” (Aleteia)

   MICHAŁ JE BIL ODVISEN OD PORNOGRAFIJE, ALKOHOLA, MAMIL IN OKULTIZMA. PADAL JE V VEDNO VEČJO TEMO, SPREMLJALI SO GA VELIKI STRAHOVI, V SRCU JE IMEL VELIKO PRAZNINO

   Poljak Michał Markiewicz je odraščal v krščanski družini. V otroštvu je obiskoval cerkev in kot ministrant sodeloval pri bogoslužju.

   Dejavnosti v župniji pa ni ponotranjil. Večino prostega časa je preživljal pred ekranom in ob igranju svojih najljubših računalniških igric. “Nisem smel izgubiti. V navalu jeze sem uničeval igralne konzole. Potem sem jih lepil, varil skupaj, da so nekako spet delale, in se vrnil k igri,” se spominja.

   Zelo so mu bile všeč tudi grozljivke in s sestro in njeno prijateljico so skupaj klicali duhove. V njegovo življenje se je poleg tega prikradla še pornografija.

   SAMOMORILNE MISLI IN ZANIKANJE BOGA

   V srednji šoli se je Michał navduševal nad satanizmom, tarot kartami in branjem z dlani. Rad je poslušal glasbo satanističnih skupin. “Pri 17 letih so me starši gnali v cerkev. Grozili so mi, da me bodo izgnali iz hiše, če jih ne ubogam. Nisem hotel končati na ulici. Tako sem nazadnje vzel slušalke in se odpravil v cerkev. Med sveto mašo sem poslušal rock in metal glasbo,” pravi Michał.

   Začel je tudi izostajati od pouka. Če se je že pojavil v šoli, je bil pod vplivom alkohola …

   O Michałovi življenjski zgodbi in o tem, kako ga je Jezus ozdravil, več na:
   https://si.aleteia.org/2023/04/19/jezusu-sem-dal-svojo-gresnost-in-on-me-je-ozdravil/

   Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!

   Odgovori
5. Miro says:

   19. aprila, 2023 at 16:36

   VAŠE OROŽJE NAJ BO POTRPLJENJE IN BREZMEJNA LJUBEZEN, LJUBEZEN KI ZNA ČAKATI …

   Dragi otroci! Danes vas kličem k ponižni pobožnosti. Vaša srca morajo biti pravična. Naj vam bodo osebni križi sredstvo proti grehu sedanjosti. Vaše orožje naj bo potrpljenje in brezmejna ljubezen, ljubezen ki zna čakati in ki vas bo naredila sposobne, da prepoznate Božje znake, da z življenjem v ponižnosti pokažete resnico vsem, ki jo iščejo v temi laži. Otroci moji, apostoli moji, pomagajte mi odpreti poti, ki vodijo k mojemu Sinu. Še enkrat vas kličem k molitvi za vaše pastirje. Z njimi in ob njih bom zmagala. Hvala vam!

   Sporočilo Kraljice miru po vidkinji Mirjani Dragičević, 2. oktober 2010

   https://www.mladifest.com/medjugorje/obvestila/spor2.htm

   Marija, Kraljica miru, prosi za nas!

   Odgovori
6. Miro says:

   19. aprila, 2023 at 9:04

   V ZAKONU SE UČIM SPREJEMATI DRUGEGA, TAKEGA KOT JE

   Včasih zakonca nočemo sprejeti takega, kakršen je. »Ne morem verjeti, kako lahko tako razmišljaš!« se čudimo. Občutek je, da to ni isti človek, s katerim smo se poročili. A dejstvo je, da se človek šele v odnosu razkriva in samo v odnosu tudi raste. Sprejeti zakonca ne pomeni, da so nam všeč njegove slabosti, ali da se vdamo v brezupni položaj: »Takšen je. Ne bom ga spremenila.« Ko zares sprejemamo zakonca, ne godrnjamo nad njim. Do zakonca bodimo iskreni, odpovejmo pa se temu, da bi ga spreminjali. Raje v molitvi prosimo Boga za njegovo zorenje.

   ZA MOŽA: Če ženi ne poklonite vsaj delček časa, zanimanja, naklonjenosti, se ob vas počuti nezaželeno in odveč. To gotovo ni vaš namen, saj želite imeti ob sebi srečno ženo. Peter naroča možem: »v časti jih imejte kot nežnejša bitja« (1 Pt 3,7). Vprašajte jo, kakšen je bil njen dan, šele potem ji spregovorite o svojem. Ne podajajte nobenih rešitev, le poslušajte jo. Nič drugega.

   ZA ŽENO: Vaš mož ni popoln, ima slabosti, a vas ima rad. Z opozarjanjem na nepopolnosti ga ne boste motivirali k spremembi. S prezirom še manj, saj to učinkuje kot »trohnoba v njegovih kosteh« (Prg 12,4). Apostol Peter piše, da bodo možje »pridobljeni že po vedenju svojih žena, brez besede, ker bodo opazovali vaše strahospoštljivo, čisto življenje« (1 Pt 3,1-2). Sliši se nepredstavljivo: svojega moža boste pridobili s spoštovanjem. Prosite Boga za dar spoštovanja. Povejte mu, kaj na njem najbolj cenite in zaradi česa ga spoštujete.

   Odlomek iz razmišljanja v okviru Tedna družine 2018: Najin zakon – Božja mojstrovina, Škofijski urad za laike

   Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

   Odgovori
7. Miro says:

   19. aprila, 2023 at 9:01

   RAZMIŠLJAMO O MOLITVI ŠE POD NEKATERIMI DRUGIMI VIDIKI

   MOLITEV NE SME BITI PRISILA, AMPAK NAJLEPŠE SREČANJE Z GOSPODOM, Z NESKONČNO LEPOTO, NEŽNOSTJO IN LJUBEZNIJO. MOLITI, POMENI BITI Z JEZUSOM.

   Piše: Niko Rupnik

   KATERI SO POGOJI ZA USPEŠNO MOLITEV?

   Jezus nas uči, da Boga imenujemo Abba, Oče. V hebrejskem jeziku to pomeni družinsko »tata«, »očka«. Jezus se je obračal k Očetu kot Sin. Jezus je ves dan prebil z ljudmi, pripovedoval, molil zanje in zvečer se je umaknil v samoto. Evangelisti pišejo, da je molil cele ure. Jezus se je v molitvi pogovarjal s svojim Očetom.

   Pogoj za pravo molitev je, da vzpostavimo odnos z Bogom, da nam On ne bo tujec, da se ne pogovarjamo z Njim, kot da je na koncu sveta. Kot da smo mi radijska postaja, ki pošilja sporočila v nebesa, in se vprašujemo, ali nas je sploh slišal. Sveto pismo pravi, da je Bog vsem ustvaril ušesa, da vsi slišijo tudi najmanjši šepet. Tako tudi Bog sliši vsako našo izgovorjeno besedo.

   KATERE SO PREDPOSTAVKE MOLITVE?

   Molitev predpostavlja, da poznamo Boga in imamo pristen odnos z Njim. Najprej je treba dojeti, da je on Bog, ki nas brezmejno ljubi in nas želi osrečiti. Psalmist pravi: »Odpri svoja usta, da jih napolnim!« (Ps 81,11) Bog nas želi izpolniti z vsakim blagoslovom, zemeljskim in nebeškim. Biti z Bogom, biti s Kristusom, s Svetim Duhom, pomeni, uživati njihovo bližino, prisotnost, ljubezen in tisto neizmerno milino, ki jo daje Bog tistim, ki ga ljubijo in imajo čisto srce. Osnovni pogoj je, da imamo čisto srce. Kadar imamo čisto srce, vidimo Boga, ker je Jezus rekel: »Blagor čistim v srcu, ker bodo gledali Boga« (Mt 5,8). V molitvi je pomembno imeti jasno sliko o Bogu, da je On nežni Oče, ki nas drži v naročju, a ne kot da je strog in krut sodnik. »Povej mi, kakšno sliko imaš o Bogu, in rekel ti bom, kako moliš.«

   MOLITEV ME SPREMINJA

   Mnogi kristjani mislijo, da je krščansko življenje v tem, da oni spreminjajo druge. Tako na primer: žena moli, da bi mož prenehal biti alkoholik in pričakuje Božji poseg. Nazadnje reče: molila sem leta in nič, kot da Bog ne sliši moje molitve. Potem začne dvomiti o obstoju Boga. To je kazalec, da je treba spremeniti odnos do molitve: molitev se nanaša predvsem name. Molitev mene spreminja. Kadar se jaz spremenim, bo Bog spremenil tudi ljudi okrog mene in dal to, kar je najboljše za nas in našo situacijo. Kadar se mi razvijemo v molitvi, dobro molimo, rešujemo sebe in svojo družino, svoj narod. Molitev mora biti najlepši trenutek dneva.

   »Moliti in ljubiti,« pravi sv. Janez Vianney, »je blaženost človeka na zemlji.« Molitev ne sme biti prisila, ampak najlepše srečanje z Gospodom, z neskončno lepoto, nežnostjo in ljubeznijo. Moliti, pomeni biti z Jezusom. To pomeni, ne delati z naporom ali nekaj na silo, ampak mirno sedeti z odprtimi dlanmi in odprtega srca ter prisluškovati. Predati sebe in svoje življenje Gospodu, zavedati se, da je Jezus z nami. To je kot sedeti na soncu in sprejemati toplino, tako prejemamo od Jezusa ozdravljenje. Z molitvijo se prejema bistveno več, kot svet lahko sploh pričakuje.

   Molitev je torej srečanje z Vsemogočnim, ki je neskončna slava in lepota. Hiteti k molitvi, izkoristiti vsak trenutek dneva in noči za branje Svetega pisma, za prejem svetih zakramentov, to pomeni živeti molitev. Ko postanemo narod molitve, ljudje molitve, bomo videli, kako nam zle sile ne morejo nič, ker je z nami in v nas Tisti, ki je močnejši. Tisti, ki je premagal svet, Jezus Kristus, ki nas rešuje.

   FARIZEJ IN CESTNINAR V MOLITVI (PRIMER ISKRENE, POMIRJUJOČE MOLITVE IN KESANJA)

   Jezus v evangeliju govori o dveh, ki vstopita v svetišče k molitvi. Eden je bil farizej. Pripadal je tistim ljudem, ki so bili sovražniki Jezusa Kristusa. Jezus je razkril njihovo oholost in dvoličnost in jim ni prizanesel. Cestninarji so bili najbolj osovraženi pri ljudeh. Farizej je prišel v svetišče in šel naravnost do oltarja. Stal je pred Gospodom, dvignil svoje roke proti nebu, pogledal proti Gospodu in začel sebe hvaliti: »Gospod, ti veš, koliko molim, koliko se postim, kako sem dober in boljši od vseh, boljši od onega cestninarja, ki sem ga videl zadaj ob vhodu.« Morda bi šel tako daleč, da bi rekel: boljši sem od tebe, Gospod. A kaj je farizej s tem govoril Gospodu? Preberimo njegov govor, ki pravi: »Jaz sem popoln, nisi mi potreben.« Jezus je rekel, da je ta človek odšel domov, a mu ni bilo odpuščeno. Ni bil ozdravljen. In poglejmo, kaj je storil cestninar? Ostal je pred svetiščem, pokleknil je in gledal v tla, se trkal po prsih in rekel: »Usmili se mene grešnika! Moje življenje je v zmedi in neredu. Vse moje življenje je zmeda.«

   Jezus je pohvalil iskreno molitev cestninarja in rekel, da mu je odpuščeno. Cestninar je šel domov opravičen, to je, ozdravljen. To je molitev srca, ne forme (oblike). Temeljno izhodišče za pravilno molitev so iskrenost, ponižnost in pogum, da pridemo do Gospoda. Primer imamo tudi v razsipnem sinu, ki se je vrnil k svojemu očetu.

   Molitev je boj: proti komu?

   • Proti ideologiji,
   • proti miselnosti tega sveta,
   • proti racionalizmu in
   ravnodušnosti,
   • proti lastnim neuspehom in
   slabostim,
   • proti lastnim grehom,
   • proti duhovni trmi, oholosti in
   praznoverju.

   MOLITEV – EVHARISTIJA

   Ljudje se pogosto vprašajo, kaj je najbolje moliti? Največja molitev je Evharistija (maša). Vsakdo od nas mora najti čas, ki ga preživi z Bogom, in to pred evharističnim Jezusom. Dva, ki se medsebojno ljubita, želita biti skupaj. Tako je z Jezusom. Če ljubimo Jezusa, bomo našli čas, da bomo z Njim. Jezus želi biti z nami. On mora biti naša prva Ljubezen. Več časa, kot bomo skupaj z Jezusom, Bogom, ki nas ljubi, bolj bo ta ljubezen rastla in bomo Njemu vse bolj podobni.

   SVETI DUH IN MOLITEV

   Sveti Pavel pravi, da je brez Svetega Duha nemogoče reči: »Jezus Kristus je Gospod.« Neverniki ne morejo reči: »Jezus Kristus je Gospod,« ker nimajo v sebi Svetega Duha. Pogoj, da bomo dobri molivci, je, da bomo prijatelji s Svetim Duhom. On v nas moli: Abba – Oče. V pismu Rimljanom sv. Pavel piše: »… da je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5). Podarjen nam je, da bi molili. Primer je molitev za ozdravljenje, po kateri nam Bog daje zdravje.

   Obstaja veliko pričevalcev, ki govorijo o svojih ozdravljenjih, najdemo jih na karizmatičnih srečanjih. Po karizmatičnih molitvah je ozdravelo veliko ljudi. Prav tako so po karizmatični molitvi mnogi osvobojeni od raznih odvisnosti. Bistveno je poudariti, da Bog usliši tisto molitev, ki je nam v dobro.

   Mi smo sredstvo v Božjih rokah in vsa uslišanja so sad naše vere in Božje ljubezni, ki je brezmejna. Naj bodo naše duše, naša življenja, vedno obrnjeni k Gospodu, ki je vse v vsem! Gospod omehčaj trda srca, da živimo novo življenje z molitvijo!

   Povzeto po: Prenova, marec 2020

   https://drive.google.com/file/d/1VYXSQC4rcHJWIrWwvIacnUkK9WDfVuTf/view

   Odgovori
8. Miro says:

   18. aprila, 2023 at 15:26

   ZAPOMNITE SI, DA VSTAJENJE MORA PRITI

   Trpljenje je radost, če ga skupaj sprejemamo in prenašamo. Zapomnite si, da se Kristusovo trpljenje
   vedno zaključi z radostjo njegovega vstajenja. Kadar torej v svojem srcu čutite Kristusovo trpljenje, se
   spomnite, da vstajenje mora priti — veselje velike noči se mora zasvitati. Nikoli ne dopustite, da bi vaše
   srce karkoli napolnilo s tako žalostjo, da bi pozabili na radost vstalega Kristusa. Trpljenje samo po sebi
   ne prinaša veselja, prinaša pa ga trpeči Kristus …

   Misel sv. Matere Terezije

   Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!

   Odgovori
9. Miro says:

   18. aprila, 2023 at 15:12

   V ZAKONU SPOZNAVAM SAMEGA SEBE

   Najbrž ste že tudi sami kdaj ugotavljali: »Dokler sem živel-a sam-a, prej teh težav nisem imel-a!« A Bog nam skozi konkretne težave pogosto želi razodeti nekaj o nas samih. Šele v odnosu začnem razkrivati druge plati svoje osebnosti. Res je, da ima zakonec tudi slabosti in je morda krivičen do mene. Toda danes sva postavljena pred naslednji izziv: namesto da premlevam, kako me zakonec jezi, raje preusmerim pozornost na vse, kar njegove slabosti razkrivajo v meni samem. Pravo vprašanje je, ali želim spoznati samega sebe.

   ZA MOŽA: Da bi izpolnil poklicanost, svoj klic, je Adam potreboval ženo, ki mu je bila v »primerno pomoč« (gl. 1 Mz 2,18). Bog vašo ženo uporablja tudi zato, da vam pomaga zares spoznati sebe. Vaše reakcije govorijo o vas, ne o ženi. Danes pred Bogom razmislite, kaj ste prav ob ženi novega spoznali o sebi. Katere so te lastnosti, šibkosti ali tudi sposobnosti? Žena bo vesela, če ji to zaupate.

   ZA ŽENO: Za vaša čustva ni kriv vaš mož. Ob njem se le prebudijo. Kaj z njimi naredite, je vaša odgovornost. Ko vas naslednjič prizadene, si najprej prisluhnite in prosite Boga za moč, da mu boste brez očitanja in napadanja povedali, kako se počutite.

   Odlomek iz razmišljanja v okviru Tedna družine 2018: Najin zakon – Božja mojstrovina, Škofijski urad za laike

   Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

   Odgovori
10. Hvala says:

    18. aprila, 2023 at 14:56

    SLOVENIJO STA OBISKALA KARIZMATIKA PETER HERBECK IN DONALT TURBIT

    https://casnik.si/slovenijo-sta-obiskala-karizmatika-peter-herbeck-in-donald-turbitt/

    Srečanja in govori obeh karizmatikov v Sloveniji

    Oznanjevanje v Sloveniji sta tokrat začela 6. julija v župnijski cerkvi v Starem trgu pri Ložu, nadaljevala 7. julija v župnijski cerkvi na Vrhniki in 8. julija v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu v Ljubljani. Ker je Donald Turbitt nenadoma zbolel, je 9. julija zbranim v Baragovi dvorani v Novem mestu, 10. julija pa v cerkvi sv. Rešnjega telesa v Mariboru Peter Herbeck sam govoril prek aplikacije Zoom. Predvideno gostovanje 11. julija v cerkvi sv. Ane v Kopru pa je odpadlo.

    Peter Herbeck je 9. julija v Ljubljani tudi govoril duhovnikom v dvorani M-hotela, kjer sta z Donaldom Turbittom stanovala med obiskom v Sloveniji.
    V slovenski prestolnici sta se 8. julija srečala in pogovarjala z ljubljanskim nadškofom mons. Stanislavom Zoretom in pomožnim škofom dr. Antonom Jamnikom, v Novem mestu pa je Peter Herbeck obiskal predsednika Slovenske škofovske konference dr. Andreja Sajeta, sicer novomeškega škofa.
    Kratko sta si ogledala tudi nekatere lepe kotičke Slovenije, bila navdušena nad njimi in to tudi povedala obiskovalcem srečanj.

    Kako se okrepiti s Svetim Duhom?

    Odgovori
    • Hvala says:

      18. aprila, 2023 at 14:58

      ČAS DUHA IN ČAS PRIĆEVANJA

      Odgovori